asova
industrija gumijevih usnjenih in kemičnih izdelkov
Ural«
ŠTEV. 17/XV1
17. SEPTEMBER 1976
Družbenopolitične orgnnizncije so rozprovliolc...
V avgustu in septembru so osnovne organizacije ZK, svet ZK DO, razširjeno predsedstvo sindikalne organizacije in svet ZSM med drugim obravnavale poslovno poročilo za prvo polletje letošnjega leta, osnutek bodoče organiziranosti SOZD-a industrije gumijevih, plastičnih in kemičnih izdelkov »SAVA« Kranj in uresničevanje družbene samozaščite.
— Podrobno informacijo o polletnem poslovanju in ukrepih za izboljšanje gospodarskega položaja naše delovne organizacije smo objavili v časopisu št. 15/16. Družbenopolitične organizacije so spremljale poročilo in podprle predlagane akcijske ukrepe za boljše poslovanje. Zahtevale so tudi poročilo o rezultatih že sprejetih akcijskih programov.
— Sektor za organizacijo in informacijske sisteme je izdelal osnutek bodoče organiziranosti delovne organizacije Save, v katerih predvideva, da bi se Sava organizirala kot SOZD, v katero bi se združevali sedanji dislocirani stozdi, ki bi bili po novi organizaciji samostojne delovne organizacije. Tozdi na kranjski lokaciji pa bi se združevali v eno delovno organizacijo.
Pri sestavi osnutka je predlagatelj upošteval zakon o združenem delu, dosedanjo organiziranost Save in izkušnje te organiziranosti in organiziranosti dislociranih stozdov.
Zakon o zdruežnem delu točno opredeljuje organizacijske oblike in določa, da se delovni ljudje organizirajo v tozdih, delovnih organizacijah in sestavljenih organizacijah združenega dela. Skupnosti tozdov, ki jih imamo v Savi niso predvideni
z Zakonom. Zakon tudi predpisuje osnovne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko organizira tozd. Temeljni pogoji so, da je zaključena proizvodna enota in uvedba dohodkovnih odnosov (obračun dela, surovin in izdelkov) med posameznimi tozdi, sektorji in službami. Naši sedanji tozdi pa ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev in jih-take kot so, ne moremo organizirati.
Z novo organizacijo bi odpravili slabosti, ki so se pojavljale do sedaj. Gre predvsem za drobljenje strokovnega dela, težav pri ocenjevanju rezultatov posameznih služb, pomankljivo obveščanje med sektorji, službami, tozdi itd., neenotno poslovno politiko, neracionalno izkoriščeni e strokovnega kadra in težav pri izoblikovanju skupnih stališč.
Pri novi organiziranosti je pomembna tudi ustanovitev prodajne organizacije Save, kot samostojne delovne organizacije. Le-ta naj bi bila, s svojimi tremi sektorji, nosilec celotne prodajne politike SOZD Sava.
Na nivoju SOZD-a bo organizirana tudi interna banka, v kateri bodo delovne organizacije združevale sredstva in jih po dogovoru najbolj racionalno izkoriščala.
Družbenopolitične organizacije so na osnovi razprave sprejele zaključke, da je nujno v prihodnjem letu zagotoivti pogoje za ustanovitev večjega števila tozdov, kjer so zato dani ustavni pogoji. Osvojeno je bilo tudi stališče, da naj bi bilo bodoče manj organizacijskih sprememb, razen najnujnejših, saj le-te zahtevajo
Uspešna prodaja
Pred tednom dni smo napravili zgornji posnetek. Nič nenavadnega, boste rekli, pa je. Tega dne je bila izročena kupcu prva pošiljka transportnih trakov za novo cementarno v Beočinu v skupni dolžini 2600 t. m., dveh različnih širin in v vrednosti 250 starih milijonov. Pripravlja se še ena pošiljka v vrednosti 300 starih milijonov. Ljubljanska Astra in kupec za tovarno Duro Bakovič, ki gradi omenjeno cementarno, sta s tem naročilom potrdila zaupanje, ki ga ima Sava pri kupcu, tako glede kvalitete, kot tudi glede solidnosti poslovanja.
veliko delovnega časa, ki bi bil sicer uporabljen za boljše gospodarjenje.
Razširjeno predsedstvo sindikalne organizacije je razpravljalo o uresničevanju družbene samozaščite. Poročilo oddelka za zavarovanje objavljamo v celoti, prav tako tudi sklepe, ki so bili sprejeti.
Sklepi razširjenega predsedstva sindikalne organizacije
1.	Odbori družbene samozaščite morajo pričeti z aktivnim delom.
2.	Vsi vodilni in vodstveni delavci naj raziščejo eventuelne primere korupcije in podkupnine ter pod-vzamejo preventivne ukrepe v smislu ustreznega zavarovanja delovne organizacije.
3.	Preverijo in doplnijo naj se organizacijski predpisi, ki določajo manipulacijo s surovinami in gotovimi izdelki.
4.	Sekretar sindikalne organizacije in pravniki naj dopolnijo pravila SO in sporazum o odgovornosti predstavnika sindikata pri varstvu pravic članov kolektiva.
5.	Sindikalna organizacija daje vso podporo oddelku za zavarovanje delovne organizacije pri ugotavljanju vseh primerov nepoštenosti in zahteva, da se o vseh dokazanih primerih obvestijo člani kolektiva.
6.	Kadrovska komisija pri sindikatu mora raziskati stališča sindikalnih delavcev pri obravnavi na svetih za medsebojna razmerja in v slučaju izkoriščanja funkcije ustrezno ukrepati.
7.	Ob volitvah v samoupravne organe mora kadrovska komisija SO dobiti vse podatke o posameznem kandidatu.
8.	Predsedstvo SO zahteva od vodstva delovne organizacije, da takoj zagotovi strokovnega sodelavca na nivoju delovne organizacije, ki bo stalno sodeloval z vsemi sveti za medsebojna razmerja.
9.	V kolikor bo zakon o združenem delu dopuščal možnost formiranja enotne disciplinske komisije na nivoju delovne organizacije, priporočamo SIS, da to varianto upošteva pri novi organizaciji delovne organizacije.
10.	Izvršni odbori osnovnih organizacij sindikata morajo v bodoče večkrat med letom analizirati delo svetov za medsebojna razmerja.
Delavnost v družbenopolitičnih organizaciajh se nedvomno odraža tako v večjem redu kot v dobrih organizacijskih rešitvah in ekonomskih učinkih
2
Vi nam - mi vam
' . /1*7 O zamudah : xj ■ na delo
Vuredništvo smo dobili že več vprašanj oz. pripomb, da nekateri delavci stalno zamujajo na delo. Prosim vas, če za bralce odgovorite, iz katerih delovnih enot je največ zamudnikov, kakšni so ukrepi proti njim in kaj predlaga strokovna služba?	Urednik
Oddelek za zavarovanje DO oz. vratarji po vseh vratarnicah vsak dan v posebno knjigo vpisujejo vse tiste delavce, ki zamudijo na delo. V knjigo zamudnikov pa ne vpisujejo opravičenih zamud, kot so zamuda avtobusa in podobne upravičene zamude. Poleg tega tudi ne vpisujejo zamud prvih petih minut. To pa zaradi tega, ker je v prvih petih minutah samo v obratu II. poprečno več kot 50 zamudnikov dnevno. Po ugotovitvah vratarjev pa so zamudniki vedno z redkimi izjemami eni in isti. Torej je to grda razvada posameznikov, ki do danes še niso občutili nobene sankcije zaradi vsakodnevnega zamujanja. Ugotavljamo tudi, da so pogosti in stalni zamudniki predvsem delavci iz strokovnih služb.
Zamude so torej razen redkih upravičenih izjem grda razvada. Ta-
ko jo imenujemo zato, ker je to tudi ena izmed oblik tatvin.
Mnogim savčanom je znana DO »IBI« Kranj, v kateri so knjige zamudnikov prazne pa tudi predčasnega prihoda k vratarnici ne poznajo. V naši DO pa vsak dan že 10 minut pred koncem delovne izmene čaka pred vratarnico 100—200 delavcev. Za primerjavo smo izračunali, da na tak način samo v obratu II dnevno izgubimo 50.000 din oz. pet starih milijonov ali letno najmanj 15,000.000 din oz. eno milijardo in pol starih dinarjev.
Skrajni čas je, da se dogovorimo ali bomo tako delali tudi v bodoče ali pa bomo začeli spoštovati samoupravni sporazum, ki ga je vsak Savčan lastnoročno podpisal, in v katerem piše, da traja delovni čas 8 ur.
Da bi še bolj natančno informirali posameznike in zlasti odgovorne delavce v DO o zamudah na delo, smo izdelali tabelo, ki prikazuje število zamud v prvih osmih mesecih letošnjega leta.
Iz tabele je razvidno število zamudnikov v obratu II. po stozdih,
Iz podatkov je tudi razvidno, da smo v prvih osmih mesecih zamudili 401 uro; upoštevajoč, da je vrednost ure poprečnega Savčana 119,50 dinarja, pomnoženo številom zamujenih ur, pomeni, da smo na račun zamud izgubili 47.919,50 dinarja.
TABELA PRIKAZA ZAMUD DELAVCEV V OBRATU II. OD 5. januarja DO 31. avgusta 1976 PO STOZDIH
STOZD	Število zaposlenih	Število zamud	Število ur	Poprečni čas zamude v minutah	Poprečna zamuda na zaposlenega v minutah
TAP	1004	171	122	43	7
TTI	1173	190	110	35	5
UU	174	23	12	32	4
KET	385	75	83	67	12
OSS	565	173	74	26	7
DO Sava					
Obrat II.	3301	632	401	40	7
število ur,	poprečni čas	zamude v	Oddelek	za zavarovanje DO vsak	
minutah in izračun poprečne zamude Savčana v obratu II,
Iz prikaza lahko zaključimo, da je od 5. januarja do 31. avgusta 1976 zamudilo na delo 632 delavcev, ki so zamudili skupno 401 uro ali poprečno 40 minut, kar statistično pomeni, kot da bi vsak Savčan zamudil dnevno po 7 minut.
dan ugotavlja zamude na delo in o njih obvešča vodstva stozdov. Kako so posamezna vodstva stozdov ukrepala, nam ni znano. Ugotavljamo pa, da se zamude na delo ne zmanjšujejo in da verjetno naša poročila o zamudnikih večinoma romajo v koš.
Blaž Studen
Postopek za spremembo prodajnih cen proizvodov
Vandi Malej, dipl. oec. bralec N. N. postavlja vprašanje in jo obenem prosi, da na preprost način opiše, kakšna je pot do nove cene naših izdelkov?
Vsak dan beremo v dnevnem časopisju in v revijah, poslušamo po radiu in televiziji, se pogovarjamo na delovnem mestu ali doma — o cenah. Da so previsoke ali prenizke, zakaj so take in ne drugačne, kdo in zakaj jih spreminja. Na cene gledamo z različnih zornih kotov glede na to, ali smo kupci osebnih potrošnih dobrin (življenjske potrebščine) ali prodajalci oz. proizvajalci določenih proizvodov. Kot ljudje, ki vsak dan hitimo v trgovine, polnimo »cekarje« in prtljažnike ter praznimo svoje denarnice, hitro občutimo vsako povišanje cen in se pritožujemo nad proizvajalci ali trgovci, da po nepotrebnem dražijo proizvode in s tem znižujejo naše realne osebne dohodke. Mislimo si, kako enostavno je povišati cene!
Kot prodajalci oz. proizvajalci, posebno če se tudi po strokovni plati ukvarjamo s tem ekonomskim problemom, pa gledamo na cene drugače. Ceno vsakega proizvoda gledamo skozi prizmo stroškov, ki nastajajo v zvezi z njegovo proizvodnjo. S prodajno ceno za določen proizvod naj bi pokrili vse proizvodne stroške, osebne dohodke in zagotovili še neko normalno stopnjo akumulativnosti. Če to ni mogoče, je treba cene spremeniti.
Kdo to pripravlja, kako in kje, so vprašanja, na katera bom skušala odgovoriti v tem članku in s
tem približati problematiko cen tudi tistim ljudem, ki se s tem ne ukvarjajo pri svojem delu. Imamo več predpisanih načinov za oblikovanje cen proizvodov oziroma storitev, od prostega določanja prodajnih cen do administrativno predpisanih. Za proizvode in storitve SAVE so pomembni tile trije zvezni predpisi o formiranju prodajnih cen:
1.	prosto oblikovanje cen po pogojih trga za proizvode pnevmatike in gumenotehničnega blaga
2.	prosto oblikovanje cen po pogojih trga za storitve, to je izdelke, ki jih delamo po posebnih zahtevah kupcev (prevleke, vullkolan, nekateri stiskani izdelki). Tu ni potrebno dostavljati cenika na zvezni zavod za cene
3.	proizvodi, ki so pod neposredno družbeno kontrolo cen (umetno usnje, lepila, kemični izdelki, blazine, gumirano platno). Sprememba cen se v prvem primeru, se pravi pri prostem oblikovanju cen doseže s podpisom samoupravnega sporazuma o spremembi cen določene skupine proizvodov. Sporazum mora podpisati vsaj 2/3 proizvajalcev. Samoupravni sporazum o spremembi začetnih cen proizvodov, ki se oblikujejo pod neposredno družbeno kontrolo, mora pa poleg 2/3 večine proizvajalcev podpisati tudi 2/3 večine kupcev.
Sporazum je obvezen za vse, velja pa do sklenitve naslednjega sporazuma. Izraz prosto oblikovanje cen pa ne pomeni, da proizvajalci lahko poljubno oblikujejo svoje cene. Ravnati morajo v skladu s sprejeto politiko in v skladu z družbenim dogovorom o politiki cen v tekočem letu.
Podrobneje si bomo ogledali postopek spremembe cen za izdelke, katerih cene se oblikujejo prosto po pogojih tega (točka 3), ker mednje sodi večji del naše proizvodnje.
To področje urejuje Zakon o družbeni kontroli cen, postopek in način pa sta predpisana v Uradnem listu SFRJ s posebnim odlokom oziroma uredbo.
Sporazum o spremembi cen sklepajo predstavniki proizvajalcev. Predlog za uvedbo postopka za sklenitev takega sporazuma predloži zainteresirana organizacija ali poslovno združenje tedaj, kadar se bistveno spremenijo tržni pogoji (cene surovin .transportne storitve, cene energije, prispevki družbi itd.) To pomeni tedaj, ko prodajne cene ne zagotavljajo pokrivanje vseh poslovnih stroškov in se slabša ekonomski položaj delovne organizacije ali celo cele panoge. Ta predlog mora podpreti vsaj dve tretjini proizvajalcev, predno ga dobi Zvezna gospodarska zbornica, ki mora začeti postopek za sklenitev sporazuma. Predlog za sprožitev postopka mora biti izdelan v pismeni obliki in mora vsebovati vse razloge, zaradi katerih se zahteva sprememba — običajno je to povečanje prodajnih cen. Ker je od vsebine tega predloga v veliki meri odvisen tudi končni učinek sporazumevanja, pri njegovi izdelavi sodelujejo strokovnjaki s področja prodaje, nabave, tehnologije, s finančno-raču-novodskega področja in marketinga. Kadar se pripravlja sporazum za povišanje cen gumenih proizvodov, sodelujejo pri tem delu
predstavniki teh področij iz petih največjih jugoslovanskih proizvajalcev gume: »Sava«, »Borovo«, »Rekord«, M. Zakič, Tigar, Balkan, Ris ... Za izdelavo predloga je potrebno nekaj dni intenzivnega team-skega dela, poleg tega pa se vključujejo tudi drugi strokovni sektorji po delovnih organizacijah, predvsem računovodstvo, služba za avtomatsko obdelavo podatkov, komercialist itd. Delovna grupa običajno dela v prostorih poslovnega združenja »Guma« v Beogradu ali pa je gostitelj eden od večjih jugoslovanskih proizvajalcev gumenih izdelkov. Predlog za povišanje prodajnih cen je v grobem sestavljena iz dveh delov:
1.	kalkulacije
2.	položaj delovne organizacije oz. panoge
Kalkulacije se izdelajo samo za reprezentante, to so tisti proizvodi, ki najbolje predstavljajo določeno grupo izdelkov. Za reprezentante tehnologi določijo standardno jugoslovansko recepturo, v kateri so zajeti tisti materiali, ki se redno, le z manjšimi zamenjavami, uporabljajo v proizvodnji.
V	prvi fazi prikažemo vrednost porabljenih surovin za določen proizvod oziroma njegovo materialno bilanco po baznih in tekočih nabavnih cenah. Resničnost obeh nabavnih cen je treba dokazati s tremi kopijami dobaviteljevih faktur. Izračunana materialna bilanca se pondira s celotno jugoslovansko proizvodnih posameznih skupin proizvodnje za določeno obdobje. V končni vsoti dobimo s tem materialno bilanco celotne jugoslovanske proizvodnje.
V	drugi fazi prikažemo višino splošnih stroškov (zakonske in pogodbene obveznosti, amortizacija, energija, OD) za določen proizvod v baznem in tekočem razdobju.
V	tretji fazi naredimo celotno kalkulacijo reprezentanta in nave-
(Nadaljevanje na 7. strani)
Aktualno
3
Začele so se priprave za izdelavo gospodarskega načrta 1977
Pred kratkim je centralni strokov- proizvodnje bo moral biti dosežen
ni svet razpravljal o osnovnih usmeritvah poslovne politike v letu 1977. V predlogu, ki so ga izdelali v Marketing službi in ga danes objavljamo, je dan poseben poudarek na boljšem in kvalitetnejšem delu in maksimalnem izkoriščanju razpoložljivih kapacitet.
To je prva informacija o gospodarskem načrtu 1977. Kot boste razbrali so se priprave že pričele, mi pa vas bomo o tem delu tekoče obveščali.
pri sledečih skupinah izdelkov:
—	radialna potniška in tovorna pnevmatika,
—	industrijska pnevmatika,
—	profili,
—	prevleke,
—	PU umetno usnje,
—	akumulatorske posode,
—	semeringi,
—	protektiranje plaščev,
—	aluminijev sulfat.
na to je še naprej potrebno izkoristiti vse izvore domačih surovin, pri uvozu pa nabave z vzhodnega področja.
Razpoložljiva devizna sredstva bo zato potrebno usmerjati za nakupe surovin po sledeči prioriteti:
—	izdelki, ki so namenjeni izvozu na konvertibilna tržišča in se dosega nadpoprečna rentabilnost,
—	izdelki, katerih prodaja je vezana z dolgoročnimi pogodbami,
Poslovna politika Save Kranj za leto 1977
Temelji poslovne politike v letu 1977 bodo:
—	usmeritve, opredeljene v srednjeročnem programu razvoja delovne organizacije,
—	ocena poslovanja v letu 1976,
—	predvidene spremembe v institucionalnih pogojih poslovanja.
Ukrepi v gospodarstvu terjajo od posameznih organizacij združenega dela, da svojo proizvodnjo dosledno prilagodijo potrebam tržišča, da s povečanjem izvoza in zmanjševanjem uvoza vplivajo na večjo izravnavo bilance zunanje trgovinske izmenjave, da svoje cilje usmerijo predvsem v kvalitetne spremembe obsega poslovanja, da z racionalnim izkoriščanjem vseh virov proizvodnje vplivajo na stabilnost cen in ugodnejše poslovne rezultate.
Pri izdelavi gospodarskega načrta za leto 1977 je treba glede na navedeno upoštevati sledeča izhodišča:
1.	Prodaja delovne organizacije Sava bo porastla za okoli 15 %, tako da bo bruto prodajna vrednost presegla 2.500 milijonov din. Pri izboru kupcev je treba dati prednost tistim, pri katerih se dosežejo ugodnejši prodajni in plačilni pogoji. Konjunkturne izdelke prodajati po tejle prednosti:
—	izvoz, če se pri tem dosega nadpoprečna rentabilnost prometa,
—	reprodukcija, če se pri tem dosegajo nadpoprečni prodajni in plačilni pogoji oz. če je plasman pogojen s samoupravnimi sporazumi ali dolgoročnimi pogodbami,
—	po lastnih prodajalnah,
—	po prometnih organizacijah združenega dela, pri čemer se daje prednost tistim OZD, ki niso le posredniki v prometu in so njihove usluge glede na dobavne roke in količine, prodajne in plačilne pogoje in druge pogoje optimalnega plasirana.
2.	Povečanje izvoza moramo doseči predvsem v poslovanju s sledečimi tujimi tržišči: Zahod — ZR Nemčija, Francija, Belgija, Danska, Švedska, DVR — Iran, Egipt, Libija in države Arabskega zaliva;
Delež prodaje po lastnih prodajalnah mora povečati predvsem na račun gumeno-tehničnih izdelkov, umetnega usnja, pozamenterije in plastike ter obnovljenih plaščev;
Delež prodaje po trgovini se mora spremeniti v korist tistih OZD, ki so usmerjene v detajlistično prodajo.
3.	Fizični obseg proizvodnje se bo povečal za okoli 8—10%. Izvedene bodo spremembe v strukturi asor-timana proizvodnje. Večji porast
O GN 77 bomo razpravljali na zborih
Spremembe v asortimanu proizvodnje bodo narekovale večji vrednostni porast.
Proizvodnja se bo morala še bolj prilagoditi tržnim potrebam, tako da bodo zaloge izdelkov sortirane in prilagojene sezonskim nihanjem v prodaji.
4.	Kvaliteta proizvodnje se mora še naprej izboljševati. Akcije na tem področju morajo biti usmerjene predvsem v sledeče:
—	tehnično-tehnološke lastnosti izdelkov bodo morale biti optimalno prilagojene zahtevam kupcev;
—	pregledati in poceniti je potrebno sestavo in izdelavni postopek vseh tistih izdelkov, katerih obseg proizvodnje je nadpoprečen, dosegajo pa podpoprečno stopnjo rentabilnosti;
—	kvalitetni asortiman se bo moral izboljšati predvsem pri nekaterih gumeno-tehničnih izdelkih in umetnem usnju;
—	posebno skrb je potrebno posvetiti kvalitetni proizvodnji v Rumi in Vulkanu.
5.	V prihodnjem letu bodo zaključeni nekateri investicijski projekti.
S tem bodo aktivirane nove kapacitete predvsem pri radialni pnevmatiki, prevlekah, predelavi odpadne gume, akumulatorskih posodah in obrat tehničnih izdelkov v Vulkanu Niš. Nadaljevalo se bo z izvajanjem investicijskih projektov začetih v letošnjem letu. V okviru razpoložljivih sredstev pa je treba pričeti z izgradnjo investicijskih projektov v skladu s prioriteto, določeno v srednjeročnem programu razvoja delovne organizacije Sava.
6.	V prihodnjem letu se ne predvideva bistvenih sprememb v pogojih oskrbe s surovinami. Glede
delavcev
— izdelki, ki imajo ob zagotovljenem plasmanu ugodnejšo rentabilnost.
7.	Zaposlenost se v letu 1977 lahko povečuje le v neposredni proizvodnji, in to po taki stopnji, da bo zagotovljen porast produktivnosti za najmanj 4 %. V storitvenih dejavnostih in strokovnih službah se zaposlenost lahko poveča le v takem obsegu, da bo zagotovljena zaposlitev učencev in štipendistov, ki v prihodnjem letu zaključijo šolanje, in da bo možna zaposlitev usposobljenih strokovnih delavcev najbolj iskanih poklicev. Povečanje je predvideno tudi zaradi razširitve lastnih prodajaln, predstavniške mreže in tehnično-svetovalne dejavnosti.
Izboljšati se mora struktura izkoriščanja fonda delovnih ur, število opravljenih nadur pa se mora s prerazporeditvijo delovnega časa in spremembo organizacije dela zmanjšati.
8.	Stroški energije in splošni proizvodni stroški, ki so pogojeni z obsegom proizvodnje, se lahko gibljejo le v skladu s proizvodnjo.
Stroški investicijskega vzdrževanja ne smejo preseči stroškov, ki bodo doseženi v letu 1976.
Vsa skrb mora biti posvečena smotrnemu ravnanju in uporabljanju strojev in naprav tako, da bodo stroški popravil znižani na minimum. Stroški tekočega vzdrževanja se lahko povečajo le v skladu s povečanjem nabavne vrednosti osnovnih sredstev.
Ostali splošni stroški proizvodnje, stroški strokovnih služb se lahko gibljejo le do višine stroškov, povzročenih v letu 1976. Povečanje stroškov se predvideva le v zvezi z razširitvijo prodajne in predstavniške mreže ter tehnično-svetovalne dejavnosti.
9.	Amortizacijske stopnje bi v letu 1977 ostale nespremenjene, oziroma naj bi se povečale tam, kjer bo to dovoljeval pričakovani finančni rezultat.
10.	Na področju strokovnih opravil bi poleg akcij za izvedbo teh smernic in gospodarskega načrta v prihodnjem letu morali nadaljevati z nalogami, ki se že izvajajo, predvsem pa;
—	izpeljati in utrditi predvideno organizacijo poslovanja,
—	izvajati akcije in ukrepe, da se še naprej zmanjša fluktuacija zaposlenih,
—	dograjevati sistem nagrajevanja,
—	izvajati akcije, da se poveča inovacijska dejavnost,
—	dograjevati in uvajati tak sistem obračuna, da bodo vzpostavljeni realni odnosi pri pridobivanju, delitvi in razporejanju dohodka,
—	dograjevati in uvajati informacijski sistem, ki bo omogočal pravilne in pravočasne ukrepe na vseh področjih in na vseh nivojih odločanja.
11.	OZD Sava si bo prizadevala, da v prihodnjem letu sklene samoupravne sporazume o združitvi sredstev in dela s tistimi OZD, s katerimi skupaj tvori reprodukcijsko celoto.
12.	Gospodarski načrt za leto 1977 se pripravlja v skladu s predloženo novo organizacijo. Programi dela strokovnih služb, kadri in sredstva se pripravijo v skladu z novo organizacijsko shemo. Nosilci izdelave predlogov programov bodočih organizacijskih enot so sedanji vodilni in vodstveni delavci.
Takšna je bila podoba v skladišču gotovih izdelkov stozd TAP takoj po kolektivnem dopustu. Dodobra je bilo izpraznjeno skladišče, prazne palete čakajo nove izdelke. Če bi šli danes ponovno na obisk, bi bila podoba sigurno drugačna, veliko manj bi bilo praznih palet.
4
Iz naših tozd
Uresničevanje sklepov integracije PUŠKARNA - SAVA
V obratu V. delo teče
1. januarja 1975 je prišlo do priključitve Puškarne k Savi Kranj. Namen tega dejanja je bil zagotoviti večjo socialno varnost delavcev v
združenem delu nekdanje Puškarne, prilagoditi proizvodni program zahtevam Save, razvijati oziroma obdržati proizvodnjo športnega orožja, proizvodnjo lovskega materiala in embalaže.
Z priključitvijo je prišla Puškama v sozd KET kot dva nova tozda, in sicer tozd Orodjarna in tozd LM + E. Po združitvi smo naleteli na številne nepričakovane težave v obeh tozdih. Orodjarna se je znašla pred zahtevno nalogo. Realizirati je morala mednarodno pogodbo o izdelavi orodij za SSSR, podpisano še v nekdanji Puškami. Ob prizadevanjih vseh delavcev orodjarne in izdatni pomoči vodstva Save je bilo delo pravočasno in kvalitetno opravljeno.
Tozd LM + E je bil ravno tako v težavah. Kapacitete za izdelavo embalaže so se v Sloveniji in v vsej Jugoslaviji povečale in tako je nenadoma pričelo primanjkovati naročil. Z napori odgovornih služb se je dalo tudi te težave uspešno premostiti.
Tozd ORODJARNA se vse bolj usmerja z eksterne proizvodnje na proizvodnjo, ki je prilagojena zahtevam Save. To razmerje je 70:30
za Savo. Ob večji elastičnosti proizvodnih tozdov Save in Orodjarne pa bi bil lahko celotni proizvodni program prilagojena zahtevam Save. V sklopu Orodjarne deluje skupina puškarjev, ki je bila vrsto let zapostavljena. V letošnjem letu so puškarji dobili svojo delavnico, kjer izdelujejo in popravljajo športno orožje.
V LM + E je trenutno dovolj naročil, tako za embalažo kot čepe in tulce. V proizvodnjo čepov bo treba vložiti še veliko truda, da bi se dosegla brezhibna kvaliteta, čeprav smo edini proizvajalci tega artikla pri nas.
Kljub pesimizmu, ki se je pojavljal ob združitvi, sedaj delavci ugotavljajo, da se cilji združitve uresničujejo. Včasih se pojavljajo problemi zaradi oddaljenosti sedanjega obrata V., ki bi jih omilila že bolje vzdrževana cesta med obratoma.
Ne smemo se zadovoljiti z doseženimi rezultati, temveč moramo vložiti še veliko truda, da posodobimo in povečamo strojno obde-
lavo v Orodjarni. Že ob združitvi je bilo načrtovano, da se puškarska dejavnost obdrži vsaj na tedanji ravni. Mislim, da smo že za korak dalje, saj je bila opravljena vrsta tehničnih pregledov športnega orožja na področju Slovenije in opravljeni servisi za te preglede. Tečejo tudi pogovori z zavodi Crve-ne zastave za servisiranje njihovega
Na pobudo in ob sodelovanju vodstva tozda Umetno usnje je Izobraževalni center organiziral tečaj za izdelovalce umetnega usnja. Namen tega je bil poglobiti strokovno in splošno znanje delavcev v proizvodnji umetnega usnja. Predavanja, ki so trajala 176 ur, so zajemala naslednje predmete:
—	osnove fizike,
—	osnove kemije,
—	surovine za izdelavo umetnega usnja,
—	stroji za izdelavo,
—	tehnologija izdelave umetnega usnja,
—	praktično delo,
—	varstvo pri delu,
—	samoupravljanje z osnovami marksizma.
Pripravljanje past v tozd Uti
Pohvalno je, da so gradivo za strokovne predmete sestavili v glavnem strokovni delavci iz tehnološke priprave proizvodnje, v oddelku za tehnično in zdravstveno varstvo pa so bila napisana skripta za varstvo pri delu. Taka priprava je olajšala delo predavateljem in udeležencem na tem tečaju.
Od 23 prijavljenih je tečaj uspešno zaključilo 13 kandidatov, za kar so jim bila izdana potrdila interne veljave. Ti so:
Ažman Marjan,
Ažman Stane,
Gajser Janez,
Hvasti Mihael,
Jolič Ivica,
Komovc Janez,
Koder Ciril,
Kotnik Vida,
Lavtar Tine,
Novak Milan,
Perič Drago,
Sajovic Jože in Vene Franc.
Ker se zaradi izmenskega dela v tečaj ni moglo vključiti več delavcev, bomo tečaj v jeseni ponovili. V ta namen je IC že izdal razpis.
Mihael Petek
orožja za Slovenijo, je pa tudi možnost izdelave športnega orožja v sodelovanju s to tovarno.
Tudi za proizvodni program tozda LM + E je treba poiskati daljnoročno rešitev.
Kljub doseženim uspehom se moramo zavedati, da je pred nami še veliko dela.
Tone Volčič
Za mnenje o uspešnosti take oblike izobraževanja smo zaprosili tudi enega od udeležencev tečaja.
Na razgovor smo povabili tov. Janeza Gaserja, sodelavca iz Umetnega usnja, ki je uspešno končal strokovni tečaj.
— Zaključil si tečaj strokovnega usposabljanja za izdelovalce umetnega usnja. Lahko poveš, kakšen je bil tečaj in koliko ti pomaga pridobljeno znaj e pri delu?
Bili smo prvi, ki smo se vključili v usposabljanje v Umetnem usnju. V začetku smo imeli težave, dokler se nismo privadili učenju. Prav tako nas je pri študiju oviralo pomanjkanje ustrezne literature. Literaturo smo dobili šele pred izpiti. Tečaj je obiskovalo triindvajset sodelavcev, uspešno pa zaključilo trinajst.
Pri delu mi znaj e veliko pomaga, saj poznam tehnologijo oz. celoten proces proizvodnje. Delo je bolj kvalitetno, s tem pa prihranim pri materialu, času itd.
— Kakšno je tvoje delovno mesto?
Sem vodja nanašalncga stroja. Delo sicer ni fizično naporno, je pa odgovorno. Odgovarjam za kvaliteto, za stroj in sodelavce pri tem stroju. Z delom, ki ga opravljam, sem zadovoljen.
— Meniš, da bi morali še organizirati strokovne tečaje?
Mislim, da bi morali tako vrsto izobraževanja še organizirati in to za vse vrste delovnih mest. S tem bi zagotovili kvalitetnejšo proizvodnjo, delavci bi pridobili znaj e, ki jim ne bi koristilo samo v delovni organizaciji, temveč tudi izven nje.
Janez, hvala za odgovore. V imenu uredništva čestitam tebi in sodelavcem za uspešno zaključeni tečaj in vam želim veliko delovnih uspehov.	P. B
Janez Gajser
Uspešno so odpravili težave v oddelku embalaže, dela je zaenkrat dovolj, odgovorne službe so se res potrudile
Delo puškarjev v tozd Lovski material je zahtevno in natančno.
Strokovnost pomeni kvalitetno delo
Izbrali smo za vas
5
Uresničevanje družbene samozaščite
V	naši delovni organizaciji imamo med drugimi samoupravnimi akti tudi pravilnike o poslovni tajnosti, o ljudski obrambi in osnutek samoupravnega sporazuma o družbeni samozaščiti.
Vsi navedeni predpisi vsebujejo osnovna določila o uresničevanju družbene samozaščite.
Toda lepo napisani samoupravni akti, ki so sicer bili obravnavani in sprejeti po ustaljeni samoupravni poti morajo še postati praksa delavcev. Posebno v zadnjem času pa ugotavljamo, da družbena samozaščita v naši delovni organizaciji še ni zaživela. Bili smo sicer priča nekim poskusom uresničevanja družbene samozaščite, vendar smo bili posebno v nekaj primerih zelo razočarani. Posamezniki, za katere lahko trdim, da niso seznanjeni s pravicami in dolžnostmi družbene samozaščite, kot jih določa ustava, so celo izrabili družbenopolitično organizacijo z namenom, da bi zaščitili slabe delavce in celo delavce, ki nimajo razčiščenih odnosov, kaj je moje in kaj je naše. Toda tudi v teh primerih se je izkazalo že znano pravilo, da je večina ljudi vendarle poštenih, zato so morali nepošteni posamezniki utihniti.
V	zadnjem času smo v naši delovni organizaciji priča nekaterim pojavom večjih tatvin, poneverb, ki nekatere mejijo že na grabež. Pri raziskovanju teh primerov smo ugotovili, da je okolica vedela za nepravilnosti, a so se nekateri bali, da bi ostali kot izdajalci, zato so o tem molčali. To pa je povsem v nasprotju z načeli predloga samoupravnega sporazuma družbene samozaščite. Po teh določilih je vsak delavec, ki ve ali upravičeno sumi v večjo nepravilnost, dolžan reagirati in dati signal odgovorni službi ali posamezniku. Ob tem pa je še bolje upoštevati načelo preventive oz. preprečevanja grobih malomarnosti, poškodb strojev, tatvin, poneverb in podobno. To pomeni, da je potrebno reagirati ob vseh pojavih, ki bi lahko škodovali posamezniku ali širši družbeni skupnosti.
V delovni organizaciji obstajajo že odbori za družbeno samozaščito. Nekateri so že začeli delati. Ti imajo vso pravico zahtevati od odgovorne strokovne službe tako organizacijo dela, da do večjih škodljivih posledic ne bo prišlo. Da bom še bolj konkreten: prav zaradi znanih zadnjih pojavov tatvin, poneverb in večjih malomarnosti pri delu, ki so delovni organizaciji povzročili tudi večjo gospodarsko škodo, predlagam, naj odbori za družbeno samozaščito zadolžijo vodstvo delovne organizacije ali odgovorno strokovno službo, da v najkrajšem času preuči nekatere pomanjkljivosti, kot so: pomanjkljivost pri delu inventurnih komisij, interne kontrole, zastarelih organizacijskih predpisov, manipulacija s surovinami, zmesmi, polizdelki in izdelki.
Prav pomanjkljivosti na teh področjih so se v teh zadnjih primerih pokazale kot povod in priložnost za nepoštene posameznike, ki so to spretno in svojevoljno izkoristili.
Pri vsem tem imajo pomembno vlogo prav družbenopolitične organizacije in še zlasti sindikat, ki se že desetletja bori za poštene delovne razmere. Sindikat še nikoli ni zagovarjal nepoštenosti, zato bi morali v naši delovni organizaciji ostro stopiti na prste tistim, ki so v imenu sindikata zagovarjali grobe malomarnosti pri delu in celo tatvine in poneverbe.
Še posebno pomembno vlogo pa ima sindikat pri kadrovanju delavcev v odbore za družbeno samozaščito. Sindikat oziroma njegovi člani se moramo zavzemati, da bodo v odborih za družbeno samozaščito res pošteni delavci, ki se bodo zavedali svoje vloge in bodo sposobni izvajati določila pravilnika o družbeni samozaščiti.
Izvajanje družbene samozaščite je ustavna dolžnost in pravica vsakega poštenega delavca, zato lahko zaključim z besedami, da je izvajanje načel družbene samozaščite pogoj za uspešno razvijanje samoupravnih odnosov z namenom, da bi delavci v združenem delu organizirano in pošteno delali in si s tem zagotovili boljši osebni in družbeni standard.	Blaž Studen
V Totri smo osvojilftiov izdelek
Ščitek za časopise in tiskovine
V vsaki proizvodni organizaciji pomeni osvojitev novega izdelka, pa naj bo ta še tako droben, uspeh. Prav tak droben, na videz nepomemben artikel smo osvojili pred nedavnim v Totri.
To je ŠČITEK ZA ČASOPISE IN TISKOVINE. Ker samo ime odnosno naziv artikla ne pove mnogo, naj novi artikel malo obširneje predstavimo delovnemu kolektivu Save.
Ščitek je v bistvu cev iz polivinil-klorida ali polietilena sive ali črne barve, ki je trapezasto prirezana. Premer cevi je 110 mm, daljša stranica trapeza je dolga 45 cm in krajša 35 cm. To bi bil kratek tehnični opis ščitka. Njegova uporabna vrednost pa je naslednja:
Skoraj vsakdo je naročen na kak časnik, ki mu ga dnevno dostavljajo na dom. Pri tem ne gre ved-
no brez težav — posebno pri tistih naročnikih, ki imajo individualno hišo ter vrt okrog nje. Raznašalci časopisov so svojevrstni tiči. Delo radi hitro opravijo, pa čeprav na škodo naročnika. Zato časnik po navadi ne vtaknejo v dokaj majhne in nerodne odprtine pisemskih nabiralnikov, ampak ga kar zataknejo za ograjo, še pogosteje pa vržejo na tla. Kakšni so potem časopisi, ko jih dobimo v roke ob vetrovnem ali deževnem vremenu, marsikdo dobro ve.
Prav ŠČITEK ZA ČASOPISE naj bi take pomanjkljivosti in nevšečnosti ob dostavljanju časopisov in večjih tiskovin preprečil. Predvideno je, da se preprosto in hitro (samo z dvema vijakoma) pritrdi na vrtno ograjo ali na zid ob normalni pisemski nabiralnik. Ker je odprtina ŠČITKA velika, bo razna-šalec brez truda in zamude lahko
vanjo porinil zganjen časopis, revijo in podobno; naročnik pa jo bo prejel nepoškodovano.
Cena ŠČITKA ZA ČASOPISE IN TISKOVINE bo zelo primerna (v maloprodaji okrog 40,00 din), zato je pobudnica tega našega novega artikla, tovarišica Meliharjeva prepričana, da ga bodo potrošniki dobro sprejeli. Naloga prodajne službe je le čimprej prepričati trgovce, da ŠČITEK ZA ČASOPISE uvrstijo med izdelke na police svojih trgovin.	sp
POPRAVEK
V zadnji številki glasila se nam je zaradi naglice urinila precej huda napaka in sicer na 2. strani, kjer pišemo Sava nekoč in danes. Primerjava s celotno proizvodnjo 1960 in prvim polletjem 1976 bi se morala glasiti takole:	V I. polletju
1976 je bila poprečna dnevna proizvodnja TAP, TTI in UU skupaj 150 ton proizvodnje.
Kako do konca leta?
Kdor od vas je kolikor toliko prebral informacijo o poslovnih rezultatih v prvem polletju (objavljena je bila v prejšnji številki), se je najbrž ob njej tudi zamislil.
Ob razpravi o poročilu na centralnem strokovnem svetu je glavni direktor Filip Majcen dejal:
»VELIKA PROIZVODNJA (ZA TRG!) —
VELIKA PRODAJA! to mora biti naše geslo, za tem moramo težiti vsi in vsi za to vložiti vse napore!«
V tozdih oziroma skupnostih tozdov so se že dogovorili za akcije, ki bodo prispevale k izboljšanju poslovnega rezultata do konca leta, marsikje pa bodo sprejemali tudi sprotne ukrepe.
Če še tako aktivistično zveni, pa je vendarle res, da prav vsakdo s svojim delom in z varčno porabo materiala (tudi v pisarnah!) lahko prispeva k uresničitvi napovedi: če že ne bomo mogli ustvariti dobička — vsaj izgube ne smemo imeti!
6
Akcija
Izhodna
harta
na
rešetu!
Medtem ko je bila informacija c prejšnji akciji v tisku, smo se v uredništvu lotili že naslednje.
Več ali manj je znano, da imamo v Savi cesto preveč privatnih izhodov, ki se včasih krijejo tudi pod službenimi. Ker imamo določene strokovne službe na Stari pošti, v obratu IV., skladišča pri Merkurju in morda še kje, je povsem razumljivo, da je nemogoče urediti vse zadeve samo po telefonu ali pa po interni pošti, zato je tudi nujno, da se nekateri delavci med naštetimi obrati in obratom II. pogosteje gibljejo. Prav gotovo pa se v tem skriva tudi marsikaj, kar ni povsem v redu, zato smo za našo naslednjo akcijo vzeli »na piko« Staro pošto.
V soboto dopoldan smo se delavci oddelka za informiranje postavili na določena »strateška« mesta, z nami je bila tudi »skrita kamera«. Kot prvič nam tudi to pot ni šlo za to, da bi vzeli na piko Janeza ali Micko, ampak da bi preverjali, koliko ljudi bo šlo tistega dne resnično po takih opravkih, kot so jih navedli na izhodnih kartah.
Akcija žal ni v celoti uspela, ker je nekdo, ki je zanjo vedel, opozoril delavce na Stari pošti in se je stvar seveda zelo hitro razvedela, tako da smo pred tem našteli v pol
ure kar 5 prekrškov, po opozorilu pa dve uri nobenega več.
In kaj smo ugotovili? Mnogi na Stari pošti odhajajo z izhodno karto, nanjo pa kot vrsto izhoda napišejo le »službeno«. Na vratarjevo vprašanje, kam, navadno odgovorijo, da gredo k Merkurju v skladišče • gotovih izdelkov, v obrat II. ali IV.
Vprašanje je zdaj, koliko jih gre resnično tja, kamor rečejo, koliko pa jih gre po povsem privatnih opravkih. No, verjamem sicer, da je večina poštenih, nepoštene pa bi lahko onemogočili s prav preprostim načinom: izhodno karto bi morali dati potrditi tudi vratarju ali odgovorni osebi tistega mesta, kamor so šli po opravkih.
Drug, dokaj pogost primer na Stari pošti je, da delavec ali delavka pride do vratarja brez izhodne karte 'in ga zaprosi, če sme »skočiti za hip« v banko, mesnico. Globus itd. Dosti primerov je tudi takih — to velja za nekatere vodstvene delavce — da oddajo izhodno karto za službeni izhod (enim pa tudi tega ni treba), potem pa jih ves dopoldan ni dobiti nikjer v delovni organizaciji.
Res je, da je takšnih primerov največ ob delovnih sobotah. Ko smo
se nekaj dni po akciji pogovarjali o tem, smo slišali očitek, češ da smo z našo akcijo nekaterim povzročili sitnosti, ker so morali pač popoldne nabavljati meso, zelenjavo itd. Primerov prav gotovo ne mo- raj celo Skromno stanovanje.
remo posplošiti, dejstvo pa je, da kljub vratarju na Stari pošti nekateri izkoriščajo priložnost, ker so v neposredni bližini številne trgovine. Reda ni mogoče vpeljati s policijskimi metodami.
Najprej je potrebno, da v POS in na Stari pošti, pa tudi v vseh obratih vodstveni delavci odgovorneje opravljajo svoje delo, natančeje vedo, kaj delajo njihovi delavci in jim pustijo majčkeno manj svobode.
Seveda se bo tudi to pot na nas vsul ogenj in žveplo, češ da vse to ni res, da prenapenjamo, da nimamo dokazov, da nismo za to plačani in še dosti hujših očitkov (kakršnih smo slišali iz skladišča gotovih izdelkov).
Toda ne gre nam za to, da bi se šli nekakšnih čuvarjev reda in zakonitosti, ampak zgolj za to, da opozorimo na napake, ki se pojavljajo, da pozivi k resnemu delu in racionalnemu izkoriščanju delovnega časa ne veljajo le za nekatere, temveč za nas vse. Morda je letošnje leto eno najtežjih, pravzaprav velika preizkušnja naše sposobnosti, da prebrodimo silno težke težave, zato naj bi odprava takšnihle pomanjkljivosti tudi prispevala k boljšemu položaju nas vseh. Pol ure (če vzamemo minimalni čas), kolikor ga nekdo porabi, da skoči po kruh, meso ipd.) ni veliko, če bi si pa vsi lastili takšne pravice, bi to pomenilo pri 4000 zaposlenih dva tisoč izgubljenih delovnih ur. Dva tisoč izgubljenih delovnih ur pa pomeni precej milijonov ali pa že sko-
Kranj, sobota dopoldan, tudi Savčani po »opravkih«
Drsališče bo nared
Teren za umetno drsališče je pripravljen, potrebno je urediti še njegovo okolico, za kar so se mladi že dogovorili. Če jim bo vreme naklonjeno, bodo tudi to delo opravili s prostovoljno akcijo, mogoče že ta teden, naslednji pa zagotovo. Ko bo pritisnil prvi mraz, bomo zagotovo bogatejši za objekt, namenjen rekreaciji, saj je iz leta v leto več ljubiteljev zamrznjene, ledene ploskve.
Tu med nami
7
V čigavem imenu odločaš, delegat?
»Člani kolektivnih izvršilnih organov so odgovorni za svoje delo delavcem temeljnih organizacij in delavskemu svetu delovne organizacije, ki jih je izvolil. Osebno so odgovorni za svoje odločitve in za izvršitev odločitev delavskega sveta delovne organizacije ...«
Samoupravni sporazum o združitvi temeljnih organizacij združenega dela v delovno organizacijo, člen 126
»Pravice in dolžnosti delegatov so določene tako, da se v kar največji možni meri omogoči stalna delovna povezanost med delegati, delegacijami in delovnimi ljudmi in občani v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih. Delegati morajo izražati avtentične interese delovnih ljudi tiste organizacije oz. skupnosti, v kateri so bili izvoljeni...«
Bistvo našega samoupravnega sistema, stran 75
»Delegati delajo po smernicah delavcev ...«
Ustava SRS, 126. člen, 4. odstavek
»V okviru ustavnih določb o pravicah in dolžnostih delegatov je posebej pomembna tudi določba, po kateri je delegat pri opredeljevanju in odločanju... samostojen. Seveda gre pri tem samo za relativno samostojnost, to je samostojnost v okviru smernic in temeljnih stališč ...«
Bistvo našega samoupravnega sistema, str. 76
In kako odločaš ti, delegat v odboru za medsebojna razmerja delavcev v združenem delu?
Strokovni delavec, delegat OSS, ki dela v tem odboru, se je izognil izjavi (odgovornosti!) češ, da ga veže poklicna etika, delegatka je dejala, da v glavnem vsi delamo tako, tretji delegat pa se je samo smejal...
Obravnavali pa so hujšo kršitev delovnih dolžnosti (večja tatvina!) Ali veste, kakšen sklep so enoglasno sprejeli? Tak, da
se kršitelje premesti na drugo delovno mesto!
Tovariši delegati, člani odbora za medsebojna razmerja delavcev v združenem delu — postavljam vam javno vprašanje: V čigavem imenu ste se tako odločili?
Jože Štular
Komu v premislek?
Pred kratkim je ena od osnovnih organizacij ZK razpravljala o svojem članu, za katerega se je zvedelo, da nima povsem razčiščenih odnosov z religijo (udeleževal se je verskih obredov). O tem se je z njim pogovarjal sekretar osnovne organizacije in seveda dobil tudi odgovor, da je res hodil v cerkev. Na povabilo, naj se udeleži sestanka, se ni odzval.
Člani osnovne organizacije so temeljito razpravljali o tem primeru in sklenili, da takim ni mesta v vrstah ZK. Meni in še komu se ob takem primeru pojavlja misel, da bi »zadevo« mirno lahko obšli, če ne bi izključeni član ZK izjavil svojemu sodelavcu, da je bil prisiljen včlaniti se v ZK. To pa se ne more več zanemariti!
Saj je res, da smo tudi v ZK že sprejeli člane, ki s svojim delom in obnašanjem še niso imeli resničnih pogojev za to. In taki so se slej ko prej tudi pokazali v svoji pravi luči ter sami izstopili ali pa so bili izključeni. Pojav pa, da bi nekoga prisilili, naj vstopi v ZK — zahteva odgovor obeh, tistega, ki je bil prisiljen, in tistega, ki je prisilil.
Jože Štular
Naše vprašanje
(Nadaljevanje z 2. strani)
demo sedajo in predlagano prodajno ceno proizvoda. S kalkulacijami v predlogu za povišanje cen prikažemo utemeljenost zahtevka predvsem na osnovi povečanih materialnih stroškov zaradi višjih nabavnih cen surovin in zaradi zvišanih drugih stroškov poslovanja. Zvezni organi priznavajo predvsem povečanje čistih materialnih stroškov, medtem ko druge faktorje pri predlogu manj upoštevajo in moramo nadomestilo poiskati v notranjih rezervah, predvsem s povečanjem produktivnosti.
V	prikazu položaja delovne organizacije oz. celotne panoge je potrebna cela vrsta podatkov o proizvodnji, prodaji, uvozu, izvozu, uvozni in izvozni režimi, carinska zaščita, zaloge, izvozne in uvozne cene za podobne ali enake proizvode, celotni dohodek, dohodek, osebni dohodek, akumulativnost itd. Iz teh podatkov mora biti jasno razviden položaj panoge pri obstoječih in predvidenih pogojih poslovanja. Poudariti je treba gibanje produktivnosti, ekonomičnosti, investiranja, akumulativnost! in vse te važne ekonomske pokazatelje postaviti v določeno soodvisnost s predvidenimi spremembami cen. Predvideti je treba tudi učinek teh sprememb na cene drugih proizvodov v tej panogi in vpliv na nivo življenjskih stroškov.
V	zadnjem delu predloga je potrebno poudariti in tudi dokazati, da so predvidene spremembe v skla-
du s politiko cen za tekoče leto in da niso v nasprotju z resolucijo o ekonomskem in socialnem razvoju SFRJ.
Ko je predlog dokončno izdelan, se opremljen z vso dokumentacijo preda Zveznemu sekretariatu za cene v proučitev. Če zvezni sekretar za cene nima nobenih pripomb, začno za avtopnevmatiko cene veljati 30 dni po dnevu predložitve, za gumeno tehnične izdelke pa je ta rok nekoliko daljši (šestdeset dni). Če pa se na sekretariatu ne strinjajo s predlogom oz. zahtevajo še dodatne podatke, se delo delovne grupe nadaljuje, sam postopek pa se lahko vleče več mesecev.
Zvezni sekretariat za tržišče in cene pa ima pooblastilo, da omenjene čakalne roke skrajša.
Iz opisanega dela in poteka postopka vidimo, da spremeniti, običajno povišati, katerokoli ceno ni enostavno. Postopek je zapleten, potrebno je vložiti veliko umskega in fizičnega dela, potrebno je premetati ogromno papirja; lahko rečemo, da je štab ljudi, ki so nosilci akcije, zaposleni cele dneve, da mora včasih delati zaradi zahtevanih rokov tudi v soboto, ob nedeljah, ko mi na cene niti ne pomislimo ne. To se vleče nekaj tednov običajno mesec do dva, in potem, ko je zahtevek za spremembo sprejet, ti ljudje nočejo nekaj dni niti slišati o kakšnem strošku, tej in tej številki, o taki in taki ceni. Mi pa, ko gremo prvič v trgovino, ko opazimo efekt njihovega dela zatarnamo: »Spet so šle cene gor«.
Vanda Malej, dipl. oec.
Uslrezao laforaiiiaaje v Burni
V torek, 7. septembra, je bil v Nišu sklican sestanek delavcev, ki so odgovorni za informiranje v Vulkanu, Rumi in Savi.
Medtem ko informiranje na relaciji Sava — Niš poteka razmeroma dobro, pa smo že nekaj časa ugotavljali, da v Rumi praktično informiranja niso imeli. Na omenjenem razgovoru pa je bilo sklenjeno, da bodo delavci iz oddelka za informiranje v Vulkanu do konca leta skupaj s Savčani vpeljali informiranje tudi v Rumi in sicer tako, da bodo sprva v Rumo dobivali Vulkanov časopis, kjer bo v vsaki številki vsaj ena časopisna stran namenje-
na informacijam iz Rume. Poleg tega smo se pogovarjali tudi o pogosti izmenjavi informacij, da bi bili delavci vseh kolektivov čimbolj e obveščeni o uspehih, prizadevanjih in težavah. V Vulkanu zdaj izdajajo svoj časopis, ki je po generalni zasnovi povsem podoben savskemu z razliko, da izhaja na mesec, in v skromnejšem obsegu. Koliko pa mi pišemo o Vulkanu, pa ste gotovo že opazili, medtem ko tudi pri nas doslej ni bilo veliko informacij iz Rume. Pričakujemo torej, da bo dogovor že v bližnji prihodnosti in tedaj boste lahko prebirali tudi, kaj je novega v Rumi.
J. Štular
8
Razgovori
Savčani izven Save
luiij Diuškovič - jadralni pilot
Med nami je nekaj sodelavcev, članov Alpskega letalskega centra Lesce, ki letijo z jadralnimi letali. Da bi člane kolektiva bolj natančno seznanili s tem lepim in privlačnim športom, smo na razgovor povabili tov. Jurija Druškoviča, da bi nam kaj več povedal o letenju in vsem, kar je v zvezi z njim.
— V prostem času se med drugim ukvarjaš tudi z jadralnim letenjem. Bi povedal, kdaj si se navdušil za ta zanimiv šport in kakšna pot je od »laika« do pilota jadralnega letala?
Za jadralstvo sem se navdušil pred 14 leti. Začel sem pri Aero klubu Stanko Bloudek v Ljubljani. Po dveh letih sem začasno prenehal z letenjem, aktivno pa sem se zopet vključil 1972. leta pri ALC (Alpski letalski center) Lesce. Do sedaj sem naletel okrog sto ur. Na letališču pomaga pri raznih opravilih, pri pripravljanju letal in jih ob tem spoznava. Običajno je član kluba eno leto pripravnik. V tem času se
na. Letalci te cene ne plačujemo z denarjem, temveč z delom, ki ga organizira ALC prek podjetja Vatro-stalna v jeseniški železarni. Potrebno je veliko požrtvovalnosti in volje ter časa, saj je razmerje med delom in pripravami na tleh in letenjem 10:1. Za svojo dejavnost porabi ALC Lesce v enem letu okrog 160 milijonov dinarjev. Od tega 20 milijonov dotirajo temeljne telesnokultur-ne skupnosti občine Radovljica in nekaj Kranj, ostalo pa z delom zbere okrog 130 članov kluba. Čeprav ima jadralstvo poseben družbeni pomen, posebno v organizaciji splošnega ljudskega odpora, dobivamo od raznih organizacij in ustanov minimalne dotacije. Naša prevozniška letalska podjetja, kot so JAT in druga, ne dajejo nobene podpore, čeprav dobivajo iz vrst pilotov-ama-terjev ljudi z znanjem in prakso, ki jih nato samo usposobijo za linijsko letenje. Organiziranih je bilo že več razgovorov o tem vprašanju, ki pa niso rodili uspeha.
čati naravne sile. Pogled na vznemirljivo lepo pokrajino daleč pod seboj mi pomeni poseben estetski užitek. Miren let, zavoji, spuščanja in dviganje dajejo sproščenost, ki jo vsak pilot doživlja po svoje. V višinah, kjer je varnost večja, je čas za razmišljanje o vsem, kar se dogaja okrog tebe in s tabo. Vsak polet, če je še tako običajen, pomeni novo doživetje.
— Koliko Savčanov sodeluje pri ALC Lesce?
Iz naše delovne organizacije nas je pet. To sicer ni veliko, vendar je treba vedeti, da oprema, ki jo imamo in stroški za letenje ne omogočajo najširše množičnosti pri tem športu. Naša želja je, da bi v prihodnosti, ko nas bo resno sodelovalo več Savčanov, ustanovili svojo sekcijo, v kateri bi organizirali in širili jadralno letalstvo.
P. Bogataj
30 let med nami
Jožica Nartnik
Jadralna letala Alpskega letalskega centra
oceni njegova resnost in privrženost temu športu. Kandidati, ki so pokazali zrelost in pripravljenost sodelovanja, gredo potem na trimesečni teoretični tečaj, po njem pa letijo v dvosedežnih jadralnih letalih z inštruktorji in ko si naberejo dovolj izkušenj, začno s samostojnimi poleti.
— Kako dolga je sezona letanja v letu?
Sezona se prične marca meseca ali že prej. Pred letenjem je treba vsako leto pred klubsko komisijo dokazati primerno teoretično znanje. Poleg tega moramo pripraviti tudi letala za registracijo in tehnični pregled. Praktično lahko letimo od aprila do oktobra. V tem času prevladujejo na Gorenjskem zelo ugodni pogoji za jadranje, predvsem zaradi alpskega sveta, v katerem nastajajo močni vzgorniki, idealni za vse vrste jadranja: termično, valovno in pobočno.
— Kakšni so pogoji letanja in koliko stane jadranje?
Enourni polet z vleko stane 300 dinarjev, kar je vsekakor visoka ce-
Poudariti moram, da je bilo vseh 11 jadralnih letal različnih kategorij, ki jih ima Alpski letalski center, kupljenih z delom članov kluba. Od 6 motornih letal pa smo s kreditom, ki nam ga je odobrila občina Radovljica, kupili tri.
— Mnogi sodelavci menijo, da je letenje zelo nevarno, da piloti veliko tvegajo, ko letijo, da je to nevaren šport ali poklic. Kakšno je tvoje mnenje in kaj ti pomeni jadranje?
Bolj ogroženega se počutim na naših dvosmernih cestah, kjer se zaradi objestnosti, hitre vožnje ali drugih vzrokov ni mogoče izogniti tragedijam.
Letenje je šport, ki zahteva celega človeka. Jadralna letala so danes tehnično izpopolnjena in ob upoštevanju varnostnih ukrepov skoraj ne more priti do nezgode ali tragedije. Večino nesreč je povzročila pilotova nepazljivost ali premajhna izkušenost.
Ko letalo tiho drsi med kopastimi oblaki, se počutim svobodnega, odvisen sem od svojega znanja in izkušenj, od tega, kako znam izkori-
Preživeti skoraj 30 let v kolektivu ni majhna stvar. V tako dolgem obdobju človek doživi marsikatero veselo pa tudi grenko urico. Vsi uspehi in neuspehi kolektiva se ti vtisnejo globoko v spomin, in če so vtisi dobri, z lažjim srcem odhajaš iz sredine, v kateri si pustil mladost, velik del svojega življenja.
Jožica Nartnik se je v Savi zaposlila 2. januarja 1947. leta. O sebi, kot večina skromnih ljudi nerada govori, še fotografirati se je komaj pustila. Mogoče to tudi zato, ker se je do danes, tik pred tem, ko odhaja v zasluženi pokoj, ni spomnil nihče. Vendar to ravno ne drži, Jožico so imeli in jo imajo še radi vsi njeni sodelavci in vodje oddelkov. Veliko generacij mladih gumar-jev je šlo mimo nje, vsakemu je ponudila del svojih izkušenj in svojega znanja. Tak, kot je bil njen odnos do dela, kvalitete izdelkov in discipline, tak je bil njen odnos tudi do sodelavcev in predpostavljenih.
Vseskozi je bila vzorna delavka, pridna kot mravlja, po svoji naravi pa tudi zelo občutljiva. Že majhna stvar jo je spravila iz ravnotežja, vendar ji je tudi najmanjša pozornost privabila nasmešek. V resnici pa je Jožica še danes vesele narave, rada se pošali in kot včasih tudi danes zna nasmejati svoje sodelavke in sodelavce. Tudi pri delu, čeprav se nikoli ni odrekla nobenemu težkemu delu. Brez godrnjanja je prijela za vsako delo. Celo mlajši so se nekaterih del otepali, ona nikoli.
Na Jožico so se vsi zanesli, bila je povsem zanesljiva delavka. Imela je tudi to dobro lastnost, da ji ni ušla nobena nepravilnost, nanje je tudi opozarjala.
Tov. Vrane Flander je za Jožico dejal naslednje: »Če bi imeli veliko takšnih delavcev, tako zavestnih in natančnih pri svojem delu, bi bila kvaliteta izdelkov veliko boljša, potrebovali bi manj kadra za kontrolo izdelkov itd.«
Prepričan sem, da bi lahko še kdo povedal marsikaj dobrega o Jožici, njenem delu in življenju v Savi.
In danes, ko jo loči le slab mesec do odhoda v pokoj, človek težko poišče besede slovesa. Vsaka beseda, ki jo izrečeš, je malo, če pomisliš, da se je Jožica razdajala kolektivu. To pa je tisto, česar ne znamo dovolj ceniti, preveč se ukvarjamo z obrobnimi stvarmi, z ljudmi, ki so v hiši od danes do jutri.
2. odhodom Jožice pa izgubljamo človeka, ki je veliko prispeval k naši Savi. Ob slovesu ji vsi želimo, da bi dolgo uživala sadove svojega dela in obljubimo, da se je bomo spomnili večkrat, ne samo ob jubilejih.
Jožica, hvala za vse in še na mnoga leta!	L. M.
Iz kolektiva
9
Javna tribuna o gospodarjenju
Komisija za družbeno-ekonomske odnose in samoupravljanje pri konferenci ZSM Sava je 31. 8. organizirala javno tribuno o gospodarjenju v prvem polletju in drugih aktualnih vprašanjih. Tribune se je udeležilo okoli 80 članov kolektiva, med njimi večje število vodstvenih in strokovnih sodelavcev.
V uvodnih besedah je tov. Balanč Franc opisal razvoj naše delovne organizacije v zadnjih desetih letih. Poudaril je, da je Sava v tem obdobju dosegla velike uspehe, saj je iz majhnega obrata z zastarelim strojnim parkom zrasla v sodobno tovarno. Materialna proizvodnja se je povečala za 14-krat, vzporedno s tem se je povečal tudi dohodek. Na področju samoupravljanja je bila vedno med prvimi pri uresničevanju in utrjevanju novih samoupravnih oblik in poti. Prav tako smo se v preteklem obdobju intenzivno vključili v uresničevanje integracijskih procesov. Po združitvi s Standardom smo se v letu 1974 združili z delovnimi organizacijami KTM in Puškamo, Totra Ljubljana, Ruma in Vulkan Niš. Proces pa s to združitvijo ni bil končan. Naša delovna organizacija se je v okviru sestavljene organizacije združenega dela Polikem povezala z drugimi delovnimi organizacijami glede skupnega reševanja nabave surovin, prodaje, financiranja bazične industrije in reševanja drugih vprašanj, pomembnih ne samo za razvoj Save, temveč tudi za gospodarstvo Slovenije.
O rezultatih poslovanja v prvem polletju je spregovoril tov. Perčič Vinko. Iz poročila (objavljeno je bilo v prejšnji številki časopisa) je razvidno, da smo prvih šest mesecev zaključili z izgubo.
Na vprašanje, kakšen je položaj na svetovnem t*-gu, je odgovoril tov. Škofič. Omenil je, da so se v zadnjih nekaj letih gibanja cen surovin bistveno spremenila. Tako so cene surovin pred naftno krizo naraščale v mejah 5—15 %, medtem ko sedaj skokovito naraščajo in je ta odstotek mnogo višji, v nekaterih primerih 100 %, 200 % ali celo 300 °/o. Tako zviševanje cen nedvomno poraja določeno nestabilnost na svetovnem trgu, ki zadeva tudi gumarsko industrijo, saj je vezana na uvoz. Tovarne na zahodu rešujejo to vprašanje tako, da bistveno ne
povečujejo porabe surovin, temveč modernizacijo, zvišujejo produktivnost in s tem zmanjšujejo stroške proizvodnje. Tak, racionalen in visoko produktiven način proizvodnje moramo upoštevati tudi pri nas. Na ceno izdelka vplivajo tudi količine oz. serije. Jasno je, da ve-
like serije enakih izdelkov pomenijo manjše proizvodne stroške in boljšo kvaliteto le-teh. V okviru gumarske panoge Jugoslavije so bili večkrat razgovori o razdelitvi asortimana, ki pa doslej niso pokazali rezultatov. Tako posamezne delovne organizacije izdelujejo celo vrsto različnih izdelkov, kar vpliva na uspeh gospodarjenja.
Zakon o združenem delu in novo organiziranost sozd Sava sta razlagala tov. Šolar in tov. Sušnik.
Zakon o združenem delu obravnava in opredeljuje vsa tista področja, ki niso zajeta v ustavi. Zakon bo predvidoma sprejet ob koncu novembra, zato tudi pospešeno pripravljamo novo organizacijo sozd Sava, da bi v novi obliki začeli s 1.1.1977 in ustrezno novi organizaciji sprejeli tudi gospodarski načrt za prihodnje leto. Nova organizacija je izdelana na osnovi izkušenj, ki smo si jih pridobili pri prejšnjih
spremembah. Kljub kratkem času nas na tem področju čaka še veliko dela, saj zakon določa 12 zahtev za ustanovitev tozdov in njegovo poslovanje.
O porastu življenjskih stroškov in osebnih dohodkov je govoril tov. Perčič Vinko. Omenil je, da so se
življenjski stroški kljub zagotovilom dvignili nad predvideno rast. Naši osebni dohodki se lahko dvigajo samo na osnovi večje produktivnosti in uspešnega poslovanja, ker smo se tako obvezali v samoupravnem sporazumu. Za prekoračitev mase osebnih dohodkov so v
samoupravnem sporazumu predvidene stroge kazni. Glede na poslovni uspeh v letošnjem letu jih ne moremo poviševati.
Na vprašanje o položaju tozda Umetno usnje je odgovoril tov. Bohorič Janez. Omenil je, da je bila proizvodnja umetnega usnja v obdobju 1969—1973 med najbolj rentabilnimi v Savi. Kasneje se je zaradi krize na svetovnem trgu, uvoza večjih količin umetnega usnja in investicij poslovanje poslabšalo. Z opuščanjem nerentabilnih izdelkov, z višjo produktivnostjo in proizvodnjo velikih serij umetnega usnja, smo in bomo tudi v prihodnje bolje poslovali.
O poslovnem uspehu drugih gumarskih delovnih organizacij je poročal tov. Perčič. Poudaril je, da so gumarska podjetja v večini poslovala sicer z izgubo, vendar ima Sava, lokacija Kranj največ primanjkljaja predvsem zaradi višjih osebnih dohodkov, višje amortizacije in delno zaradi odplačevanja obveznosti. V prizadevanju za stabilizacijo smo v preteklem letu za 9 % znižali cene našim izdelkom v prepričanju, da se bodo pocenile tudi domače surovine — le-tem pa so se cene postopno dvigale. Poleg tega je na naše poslovanje vplival tudi novi režim plačevanja po 1. aprilu letos, ker velja za domače tržišče, medtem ko na tujem trgu, kamor izvažamo, veljajo daljši roki plačevanja ter zmanjšujejo plačilno sposobnost. Upamo, da bomo s predvidenimi ukrepi in prizadevanji celotnega kolektiva do konca leta dosegli boljši poslovni uspeh kot v prvem polletju.
P. Bogataj
Vpis posojila za ceste v Toni - zadovoljivo
Praktično je vpisovanje posojila za izgradnjo sodobnejšega cestnega omrežja zaključeno in zato že lahko pogledamo, kako
Javne tribune o aktualnih vprašanjih gospodarjenja se je udeležilo veliko število vodstvenih in vodilnih delavcev, pogrešali smo prisotnost mladih
Na tribuni so sodelovali tudi strokovni sodelavci Save, ki so izčrpno odgovarjali na vsa postavljena vprašanja
je vpisovanje potekalo v TOTRI.
Totrčani so skupaj vpisali 530.700,00 dinarjev, kar predstavlja 95 % izpolnitev plana (polovica osebnega dohodka vsakega zaposlenega). To sicer ne predstavlja uspeh, s katerim bi se lahko postavljali, realni opazovalci in poznavalci razmer pa kljub temu menijo, da je vpis potekal zadovoljivo. Od skupaj 321 zaposlenih so vpisali posojilo 304 člani in je poprečni vpisani znesek tako 1.746,00 dinarjev. Seveda je višina posojil različna; giba se od 6.000,00 din, kar je v Totri najvišje vpisano posojilo, pa do 200,00 dinarjev. Vzdušje ob vpisu je bilo v glavnem primerno; vpisovalci so se zavedali potrebe po taki akciji. Pozna pa se, da je v zadnjem času podobnih akcij kar malo preveč in pri nekaterih že resno načenjajo že tako več ali manj stagnirani življenjski standard.
sp
10
Iz Vulkana
Vpisujmo posojilo za našo avtomobilsko cesto in reguliranje naših rek
V	prejšnji številki našega glasila smo pisali o stališčih, ki jih je sprejel politični aktiv naše delovne organizacije v zvezi z akcijo za vpis posojila za novo avtomobilsko cesto
V	savskem glasilu objavljamo obe informaciji v tej številki (opomba prevajalca).
Omenjeni akciij sta velikega pomena predvsem za gospodarstvo naše republike in seveda celotne družbe. Prav zato se moramo pridružiti vsem kolektivom dn prebivalcem SR Srbije pri izbiranju sredstev za vpis ljudskega posojila v najkrajšem času in v kar naj večjih zneskih. V to akcijo sta nas prisilila dva težka problema: zelo omejena prevoznost vozil na sedanji cesti od Niša do Beograda in stalno, nevarno ogrožanje imetja in življenja zaradi nere-guliranih rek, ki često poplavljajo in povzročajo veliko škode.
Ta akcija je ena od najširših povojnih akcij narodov in narodnosti Srbije. Z vpisom posojila uresničujemo velike cilje. Skoraj ni dneva, da naše časopisje ne piše o nesre-
čah na tem delu ceste in o poplavah, ki odnašajo življenja in uničujejo premoženje naših prebivalcev. Ne mine jesen ali pomlad, da naša glasila ne pišejo o velikih poplavah, ki jih povzročajo majhne in velike reke, pritoki Morave, Save in Nova-ve. Žrtve so velike, tako v življenjih kot imetju.
Zato je skrajni čas, da storimo korak naprej, vložimo vse napore in sredstva in s skupnim delom v najkrajšem času preprečimo še pogostejše nesreče. Z vpisom posojila bodo tudi člani naše delovne organizacije dali svoj delež in prispevek, pokazali veliko zavest v borbi za našo boljšo bodočnost in boljšo bodočnost prihodnjih generacij.
Akcija vpisa posojila se je uradno začela 1. septembra, nekatere organizacije so že pred tem rokom začele z vpisom, in to z velikim zneski. Naše možnosti niso velike, to je znano, vendar je naša zavest na višini in verjamemo, da bomo uspeli in vpisali kar največ.
Razgovor s sekretarji 00 ZK
Sestanek tovarniškega komiteja sem izkoristila za razgovor s sekretarji osnovnih organizacij ZK, da za Vulkanove novine povedo nekaj o svojem delu, proizvodnji, analitičnih ocenah delovnih mest, sprejemanju novih članov v ZK in ostalih za našo delovno organizacijo. Na sestanku ni bil prisoten Ljubiša Radi-vojevič in tako diskusija ni bila popolna.
Kot prvo me je zanimalo, do kod smo prišli pri javni razpravi o osnutku zakona o združenem delu.
»Vsem nam je znano, da so bila organizirana obvezna predavanja za čimbolj še tolmačenje zakona. Politični aktivi in delavski sveti so po
razpravah dobili veliko predlogov za popravke, pred nami pa je vključevanje vseh delovnih ljudi ob izdelavi novih samoupravnih sporazumov, ker je potrebno vsakega delavca vključiti v akcijo. Delavec je tisti, ki mora na osnovi svojih izkušenj in s svojimi predlogi dopolniti obstoječe samoupravne sporazume.«
Tako približno se je začel razgovor, prijateljski, prisrčen in spontan. Trudili so se, da mi na vsa vprašanja odgovorijo v celoti. Na vprašanje, kaj lahko povedo o problemih proizvodnje za zadnjih 6 mesecev, je kot prvi odgovoril tov. Vlado Jovanovič:
Rekli so...
Miodrag Čekič
Miodrag čekič, namestnik sekretarja osnovne organizacije ZK strokovnih služb je izjavil: »Trenutno zamenjujem sekretarja IV. osnovne oragnizacije ZK Ljubiša Radivojeviča, ki je trenutno na letnem oddihu. Moja splošna ocena je, da se v tem mandatnem obdobju ni dosti delalo. Zaznavna je bila velika pasivnost skoraj vseh članov ZK, še posebej vodstvenega kadra. Odsotnost s sestankov je predstavljala naj večji problem pri delu. Postrežem lahko s podatkom. Predvidenih je bilo nekaj predavanj iz marksističnega izobraževanja in nekaj predavanj o delegatskem sistemu. Prva predavanja je poslušal samo en član ZK strokovnih služb na delavski univerzi, druga predavanja pa niso bila organizirana. Na vsa druga predavanja, od katerih smo uspeli pripraviti samo enega, je prišlo le dvajset članov naše organizacije. To je predavanje, ki ga je imel Ljubiša Savič, dipl. ekonomist. Ostali predavatelji predavanj sploh niso pripravili, razen Dušana Bojičiča, dipl. pravnika, pa je zaradi slabe udeležbe odpadlo. Uspešno so obravnavane samo informacije OK ZKS zaupnega pomena, pri čemer so bili prisotni tudi člani naše osnovne organizacije.
Pohvalimo lahko tudi akcijo prostovoljnih darovalcev krvi, v kateri je sodelovalo 25 članov naše osnovne organizacije.«
»Na problem proizvodnje, začenši od uresničitve načrtov do pomanjkanja surovin so pomembno vplivali novi dohodkovni odnosi pri nabavi surovin in organizacija proizvodnje. Osnovna organizacija ZK Gumotehna je opozorila na probleme in njihovo rešitev. Do danes smo zbrali vsa poročila o problemih posameznih služb v odnosu na tozd Gumotehno in se sedaj pripravljajo materiali. Že v avgustu so se sestali komunisti na delovnem sestanku in realno, kritično in samokritično ocenili svoje delo in svojo vlogo pri reševanju problemov v tozdu.«
Sekretar osnovne organizacije ZK Vulkana Živadin Neič je med vrsto
skega staleža, je po moji oceni veliko večji, kot pa je to normalno. Tozd Gumotehna je po strukturi zaposlenih najmlajša, po številu boleznin pa je na prvem mestu.. Vse to ne bi bilo tako problematično, če bi bili z dela odsotni starejši delavci. Največje število mladih delavcev, ki pogosto bolehajo, je zaposlenih od 5 do 7 let v delovni organizaciji. Posamezniki so bili v bolniškem staležu kar po šestkrat, sedemkrat. Vsi podatki so letošnji. Pri tem pa moram opozoriti tudi na vse neopravičene bolniške dopuste.«
V zvezi z analitskimi ocenami delovnih mest je bila splošna ocena vseh treh sekretarjev 00 ZK, da je
industrija gumijevih usnjenih in kemičnih izdelkov
SjOLOCL Jžujm&Hofie
UrOM HOBHHE
LIST UDRUŽENIH RA
problemov o proizvodnji opozoril na naslednje: »V naši tozd delajo predvsem starejši delavci. To so ljudje, ki imajo znižan delovni učinek tako zaradi let kot tudi bolezni. S tem pa je zmanjšana možnost uresničitve postavljenega programa proizvodnje. V bolniškem staležu je v povprečju tudi po 20 delavcev. Veliko je zastojev tudi zaradi nerednega dobavljanja zmesi iz Mramorja, to pa že predstavlja izgubo in nerealiziran j e plana. Problem bomo rešili s preselitvijo v nov obrat Mramor.«
Marica Stamenkovid, sekretarka osnovne organizacije ZK Elastomer: »Kar je v zvezi s surovinami, lahko povem naslednje: surovin za proizvodnjo FOK je bilo vedno dovolj, večji problem je predstavljalo vzdrževanje strojev. Že od 30. maja stoji dvovaljčnik. Velik problem je tudi v tem, ker nismo šli na 'kolektivni dopust, da bi se lahko vsi stroji temeljito popravili in da bi se lahko preizkusili vsi potrebni rezervni deli. Menim, da smo vse probleme reševali veliko hitreje, ko so bile vse spremljajoče službe v sestavi tozda. Odstotek delavcev, ki veliko bolehajo, nj velik«.
Ker je v svojem odgovoru Vladimir Jovanovič na ta problem pozabil, je vskočil: »Kar se tiče bolezen-
D N I H ORGANIZACIJA
odnos med naj nižjim in naj višjim dohodkom ustrezen, da pa je veliko napak pri točkovanju. Ker smo trenutno v fazi javne razprave o analitskih ocenah delovnih mest, ima vsak delavec možnost, da s svojimi pripombami in predlogi pomaga pri sprejetju realnih ocen.
Naslednje vprašanje se je nanašalo na sprejem novih članov v ZK. O sprejemu je Vlada Jovanovič dejal: »V Gumotehni je sedem delavcev, mladih proizvajalcev, ki jih bomo v letošnjem letu sprejeli v vrste članov ZK.
V	tozd Vulkob je že rečeno, da je mladih delavcev malo, s tistimi nekaj mladinci pa bomo morali še delati, da bi jih kar najbolje pripravili za sprejem v članstvo. V tozd Elastomer sta dva člana, dva kandidata pa čakata na sprejem v ZK.
V	nadaljevanju razgovora so se vsi sekretarji strinjali, da velik problem pri delu organizacije ZK predstavlja pasivnost posameznik, odsotnost na sestankih je prevelika.
S to ugotovitvijo se je naš razgovor zaključil. Ostalo je samo še toliko časa, da sem se jim zahvalila in jim zaželela več uspeha pri njihovem delu. Ko so zapustili prostore tovarniškega komiteja, so pohiteli na svoja delovna mesta, odšli so v proizvodnjo, ki jih je čakala.
Stališča političaega aktiva skupnosti tozdov Vulkan Niš
Razpravljali so o uresničevanju akcije za vpis ljudskega posojila za modernizacijo avtoceste Beograd— Niš in o regulaciji rek Morave, Save in Donave.
Politični aktiv skupnosti tozdov Vulkan Niš je na svoji seji 31. avgusta 1976 razpravljal o teh omenjenih problemih in sprejel stališča, za katera se bodo zavzemali ter jih tudi uresničevali. Zavzeli se bodo, da bodo v delovni organizaciji akcije v celoti tudi uspele.
— Politični aktiv sprejema uresničevanje akcije in zahteva od vseh delovnih ljudi, v prvi vrsti od članov ZK in vodstvenih delavcev, da se v navječji meri potrudijo in s pravilnim, naprednim tolmačenjem pomena in načina uresničevanja akci-
je, prispevajo k popolnemu uspehu.
— Stališče političnega aktiva je, da vsak delavec vpiše najmanj enomesečni povprečni osebni dohodek iz lanskega leta in se pri tem upoštevajo realne možnosti vsakega posameznika.
— Sprejeto je stališče, da poleg gotovinskega zneska vsak delavec lahko vpisani znesek posojila vplača v največ 24 mesecih ob obračunu osebnih dohodkov, lahko pa se koristijo sredstva z nevročenih ali vročenih hranilnih knjižic pri vseh bankah in tudi devizna sredstva. Za sredstva s hranilnih knjižic obstaja poseben način prenašanja. Vročena sredstva na hranilnih knjižicah
Aktualno
11
Stališča političaega aktiva
Zlato ia srebro za Savčane
(Nadaljevanje z 10. strani)
se lahko koristijo samo po izteku vročbe, o čemer bo posebna strokovna služba dala posebno tolmačenje.
— Sprejeto je stališče, da tudi v Vulkanu začnemo z vpisom posojila 1. septembra in z njim končamo 30. novembra 1976. leta.
— Kot strokovno osebo, ki bo povezovala delo koordinacijskih odborov in ima nalogo uspešno uresničiti to akcijo, je politični aktiv imenoval Miroljuba Djordjeviča, delavca finančnega sektorja skupnosti tozd. Koordinacijski odbori, ki so bili imenovani prejšnji mesec pa so dolžni, da se 1. septembra 1976 sestanejo, prouče materiale za akcijo in že 1. septembra začnejo z vpisom.
Zaključek: Zvedeli smo, da so koordinacijski odbori imeli skupni se-
Anekdota
Na sejo enega od organov je direktor enega od strokovnih sektorjev prinesel prošnjo krajevne skupnosti. Krajani Kokrice so zaprosili Savo za 2.000 din. Na vprašanje predsedujočega, če je on predsednik KS Kokrica, je le ta odgovoril: »Nisem, če pa ta denar prinesem, imam pa možnost, da bom!«
• • •
stanek 1. septembra, zaključili priprave za otvoritev vpisnih mest 2. septembra. O rezultatih poteka akcije pa bomo vse zaposlene obveščali v biltenu ali s posebnimi kratkimi informacijami.
Politični aktiv je v nadaljevanju razprave sprejel sklep, da so vse osnovne organizacije ZK in sindikata v naši delovni organizaciji dolžne sklicati sestanke v oddelkih, na katerih morajo ob pomoči strokovnih ljudi tolmačiti pomen in način akcije za vpis posojila. Odgovoriti pa morajo na vsa vpraanja delavcev. Družbenopolitični organi so dolžni obiskovati te sestanke. Dolžni so se s pravilno razlago boriti proti tistim, ki širijo napačna tolmačenja in s tem onemogočajo to nadvse pomembno akcijo.
Informativna služba pa je dolžna, da po ozvočenju, biltenu, oglasnih deskah in sredstvih javnega obveščanja daje podatke o poteku akcije. Posebno mesto morajo te informacije imeti tudi v Vulkanovih no-vinah, lokalnem glasilu. Narodnih novinah in drugih javnih glasilih.
Politični aktiv bo stalno spremljal potek akcije, še posebno pa bo spremljal uresničevanje sprejetih stališč in storil vse, da bo v celoti uspela.
N. Djordjevid
Na tekmovanju v počastitev osmega kongresa gasilske zveze SR Slovenije sta gasilski enoti iz naše delovne organizacije osvojili zlato in srebro.
Tekmovanje je bilo v Mariboru. Tekmovalo je 251 gasilskih enot z 2550 člani iz Slovenije. Oddelki so bili razvrščeni po skupinah: moški, ženske, veterani in pripadniki civil-
ne zaščite, ki so člani gasilskih enot v krajevnih skupnostih. Kljub tako hudi konkurenci so naše gasilke in gasilci dosegli kar lepa mesta. Ženska desetina v A. I. skupini je dosegla 539 točk in prejela zlato, moška enota pa si je priborila 780.9 točk in prejela srebrne značke.
Vsem nastopajočim in njihovim trenerjem iskreno čestitamo!
FILOZOFI SO SVET RAZLAGALI, GRE PA ZATO, DA GA SPREMINJAMO
Družina
Naša družba je po osvobodilni revoluciji uvrstila med osnovna družbena prizadevanja skrb za človeka. Le-ta se je vsa povojna leta kazala v zagotavljanju vedno večjih količin materialnih dobrin, s pridobivanjem znanja in razvijanjem humanih medčloveških odnosov.
Družina ima kot osnovna celica družbe pomemben delež pri družbenih procesih in preobrazbi. Njena oblika in vsebina se je skozi vso človeško zgodovino spreminjala vzporedno z razvojem in napredkom človeka. V nekaj nadaljevanjih bomo objavili zgodovino družine in vzroke za njeno spreminjanje.
Osnovno gradivo je povzeto po Engelsovem delu »Izvor družine, privatne lastnine in države«. Knjiga je bila napisana 1884. leta in je eno osnovnih klasičnih del marksizma. Engels je pri pisanju uporabljal Marksove kritične pripombe, Morganova odkritja na tem področju (Morgan je bil ameriški znanstvenik, ki je več desetletij preživel med severnoameriškimi Indijanci in proučeval njihove sorodstvene sisteme), najrazličnejša splošno-zgodovinska dela, razprave s področja etnografije, kulturne zgodovine, zgodovine prvotne družbe in drugo. V uvodu poudarja, da je po materialističnem pojmovanju razlog, ki v zgodovini v poslednji stopnji odloča, produkcija in reprodukcija neposrednega življenja. Ta pa je dvojna. Na eni
strani proizvodnja življenjskih sredstev, živil, obleke, stanovanj, po drugi strani pa produkcija ljudi samih oz. razplojevanje vrste.
Za boljše razumevanje posameznih zgodovinskih obdobij in določene oblike družin v njih navajam Morganovo sistematično razdelitev predzgodovine človeštva.
PREDZGODOVINSKE
KULTURNE STOPNJE
Morgan je prvi, ki skuša na osnovi strokovnega znanja vnesti v predzgodovino človeštva določen sistem.
Od treh glavnih obdobij: divjaštva, barbarstva in civilizacije, ga zanimata seveda samo prvi dve in prehod k tretjemu. Glede na napredek v proizvodnji življenjskih potrebščin deli vsako teh dveh obdobij v nižjo, srednjo in višjo stopnjo; Pravi namreč: »Spretnost v tej proizvodnji je odločilnega pomena za stopnjo človeške premoči in gospostva nad naravo; izmed vseh bitij se je samo človek povzpel do skoraj neomejene oblasti nad proizvodnjo živeža. Vsa velika obdobja človeškega napredka se — bolj ali manj neposredno — ujemajo z obdobji, v katerih se pomnože viri za obstanek.« — Družina se razvija vzporedno, ne kaže pa tako izrazitih znakov za ločitev obdobij.
I. Divjaštvo
1. Nižja stopnja. Otroška doba človeškega rodu. Ljudje so prebivali
v svojih prvotnih bivališčih, v tropskih ali subtropskih gozdovih in živeli vsaj deloma po drevesih, kar nam edino pojasni, kako so se mogli ohraniti med velikimi roparskimi živalmi. Hranili so se s sadeži, orehi in koreninami; glavni rezultat te dobe je nastanek artikuliranega govora. Od vseh ljudstev, ki so postala znana v zgodovinskem času, ni nobeno več pripadalo temu prvotnemu stanju. In čeprav je trajalo morda to stanje dolga tisočletja, ga vendarle ni mogoče izpričati z direktnimi dokazi; toda, kakor hitro smo priznali, da izhaja človek iz živalstva, moramo nujno sprejeti ta prehod.
2. Srednja stopnja se pričenja z izkoriščanjem rib (h katerim prištevamo tudi rake, školjke in druge vodne živali) za hrano ter z uporabo ognja. Oboje spada skupaj, saj so mogli šele z ognjem docela izkoristiti ribjo hrano. S to novo hrano pa so postali ljudje neodvisni od podnebja in krajevnih prilik. Sledeč rekam in obalam so se tako — čeprav še divjaki — lahko razširili prek večine zemeljske oble. Surovo obdelano, neobrušeno kamnito orodje zgodnje kamene dobe, tako imenovano paleolitsko orodje, ki popolnoma ali vsaj po večini spada v to obdobje, nam s svojo razširjenostjo po vseh kontinentih priča o teh potovanjih. Novo naseljena področja, nagon, ki jih je brez prestan-ka gnal za novimi odkritji, posest ognja, ki so ga proizvajali s tre-
njem — vse to je pomagalo ljudem odkriti nova hraniva: škrobnate koreninice in gomolje, ki so jih pekli v vročem pepelu ali v pečni kotanji (to so bile v tla izdolbene peči) ter divjačino, ki je postala po iznajdbi prvega orožja, kija in kopja, priložnostni dodatek k običajni hrani. Izključno lovskih ljudstev, kakor jih opisujejo knjige, takih, ki bi živela samo od lova, nikoli ni bilo; donos lova je bil za to vse premalo zanesljiv. Ker so bili viri za prehrano stalno nezanesljivi, je podoba, da se je na tej stopnji pojavilo Ijudo-žrstvo, ki se je poslej dolgo ohranilo. Avstralci in mnogi Polinezijci so še danes na tej srednji stopnji divjaštva.
3.	Višja stopnja. Pričenja se z iznajdbo loka in puščice, s čimer je postala divjačina redno sredstvo prehrane, lov pa ena izmed normalnih panog dela. Lok, tetiva in puščica tvorijo že zelo sestavljeno orožje, za katerega izum je bilo treba zvrhane mere izkušenj in izredne bistrosti, torej hkrati tudi poznanja cele vrste drugih iznajdb. Če primerjamo ljudstva, ki poznajo sicer lok in puščico, ne pa še lončarske umetnosti ( s katero pričenja Morgan prehod v barbarstvo), najdemo res že nekaj začetkov naseljevanja v vaseh, neko obvladanje proizvodnje življenjskih potrebščin, leseno posodje in orodje, tkanje na prste (brez statev) z vlakni ličja, pletene košare iz ličja ali trstja, brušeno (neolitsko) kamnito orodje. Og nj in kamnita sekira sta po večini že tudi izdolbla čolne-celake in pripravila tu pa tam tramove in deske za gradnjo hiš. Na ves ta napredek naletimo npr. pri Indijancih severozahodne Amerike, ki poznajo sicer lok in puščico, ne pa lončarstva. Za divjaštvo sta lok in puščica to, kar je železni meč za barbarstvo in puška za civilizacijo: odločilno orožje.
12
Na 11 cicero
i®"
Človek ni som svoj gospod
— V eni prejšnjih številk smo objavili informacijo o zaključku šolanja prve generacije gumarskih delovodij. Ob zaključku šolanja so slušatelji pisali slovenske naloge in po mnenju pedagogov v Izobraževalnem centru sta naslednji dve, ki jih objavljamo, izstopali. Svojstvenost tematike in pa izrazoslovje sta toliko zanimiva, da smo se tudi v uredništvu odločili, da jih objavimo.
Med hrepeneti in vzeti
Kot otrok sem si vedno želel postati nekaj, kar se mi ni in se verjetno ne bo nikoli uresničilo.
Misli so mi vedno uhajale iz domače hribovske vasice v dolino, v mesto. Kot deček sem vedno sanjaril, kako bi bilo lepo, če bi živel v mestu, med velikimi hišami, po ulicah, ki so vse polne avtomobilov, v kraju, ki ga večkrat obišče cirkus, in ima veliko prodajaln s slaščicami in igračami.
ril v študij, sem se pač odločil za poklicno šolo, kajti tako sem najprej prišel do svojega kruha, do lastnega zaslužka.
Pridobil sem poklic, postal delavec, vodja stroja in zdaj delovodja izmene. Poleg dela se tudi dodatno izobražujem, lahko se vključujem v kulturno, družbenopolitično in zabavno življenje. Ustvaril sem si dom in družino, imam svoj avto, ki pa je danes bolj za nujo in nevarnost kot pa za razvedrilo. Živim v mestu, toda tistega, o čemer sem sanjaril kot otrok in kasneje osmošolec, nisem doživel in verjetno tudi nikoli ne bom.
Počasi postajam drugačnih misli, vedno večkrat se spomnim sanj iz otroštva in mladostnih let. Kako lepo je bilo doma ob kmečki peči, na travniku, v gozdu, kjer ni bilo slišati drugega kot žvrgolenje ptic.
Tistega življenja v mestu, kot sem si ga predstavljal takrat, ne bom po vsej verjetnosti nikoli doživel. Še sam ne vem, kd>o mi ga je vzel ali od kod so se mi takrat porajale tiste lepe sanje o mestnem življenju, kjer je vse na voljo in se nudijo vse možnosti za lepo in lahko Življenje.
Zdaj se po tolikih letih bivanja v mestu čimvečkrat vračam v do-
Gumarski delovodje iz prve generacije
Še kot osmošolec sem imel v sebi te skrite želje, le da sem jih gledal malo drugače.
Hrepenel sem po napredku, po industriji, kulturi in izobraževanju. Vedno sem si mislil, kako lepo je mestno življenje, kjer ni treba po končanem pouku pomagati očetu doma, na polju, njivi ali v gozdu. Otroci v mestu lahko pišejo domače naloge ob belem dnevu, jaz pa sem jih moral zvečer v slabo razsvetljeni kmečki izbi.
Hrepenel sem, da bi postal nekaj, kar mi doma na kmetiji gotovo ne bi bilo mogoče. Moja želja je bila čimprej zapustiti rodno vasico pod vznožjem Blegoša.
Toda že ob odhodu z doma, ob poslavljanju od domačih, sem imel drugačne misli. S solzami v očeh sem odhajal od doma in pri srcu mi je bilo hudo.
Ker mi domače razmere zaradi številne družine in obnove na kmetiji niso dopuščale, da bi se usme-
mači kraj, v kraj, ki sem ga v mladostnih letih skoraj sovražil.
Moja hčerka pa si postavlja ravno drugačne cilje. Vedno ima lepe predstave in vtise o življenju na kmetih, tarna nad dolgočasnim življenjem v mestu, pa čeprav ima vsega na razpolago, igrač, pravljic, pesmic...
Pobeglo
otroštvo
Odšlo je. Tisto lepo, česar si človek želi, tisti del življenja, v katerem si prenekateri postavljajo prevelike cilje, ki se pozneje razblinijo v prah in jih v življenju nikdar ne dosežejo. Odšlo je obdobje otroštva.
Kakor vsaka mati, bodisi Slovenka ali katerakoli druga, že ob majhnih otrocih kuje načrte, kaj bo iz njih, tako si je tudi moja želela
pridnega, delovnega in poštenega fantiča, a moram žal priznati: večkrat sem jo razočaral kot razveselil.
Imel sem vsega dovolj, kar si le lahko poželi mala, poredna glava, vsega na pretek, in to me je po pravici povedano speljalo na marsikatero stransko pot. Še danes se živo spominjam dogodka, ki nikomur ne bi bil v čast in ponos, posebno ne staršem.
Kot vsak mlad fantič sem se tudi jaz rad igral s svojimi vrstniki. Bilo je lepega jesenskega dne, ko smo vsi, pet nas je bilo v naši »enoti«, odšli v mesnico, jaz seveda prvi med njimi. Nikogar od domačih ni bilo doma in splazil sem se skozi priprto okno v notranjost in si natlačil polne žepe klobas in denarja. Potem smo jo urno popihali v gozd in tam razdelili plen. Lepo smo živeli le nekaj ur, ko so nas že vseh pet ujeli mesar in dva miličnika. Tepli so nas, kamor je le padlo. Imeli smo srečo, da je prav takrat prišel moj oče in pomiril razjarjeno trojico. Vendar se je takrat tudi meni začelo drugače goditi, kot pa se mi je prej.
Nič več izletov, nič več domače ljubezni, moral sem od doma za dve leti, in to v poboljševalni dom v Preddvor. Obsojen sem bil kot tat in moj oče ni mogel dovoliti, da bi mu jaz kvaril ugled družine, katerega si je priboril ravno on. Vedel sem, da je z mano konec lepega obdobja življenja in da bo treba pogledati v svet tudi z druge strani. Kaj vse se je spremenilo v tistih dveh letih, najlepših letih moje mladosti — otroškega življenja, se ne da povedati in ne zamolčati.
Ko sem odhajal z doma, sem občutil breme, težko in veliko, in v meni je rastlo samo sovraštvo. Sovražiti sem začel vse okrog sebe in
si domišljal, kaken junak sem. Ko pa sem se po nekaj metrih ozrl in videl materine solze, sem se šele zavedel, kaj sem ji storil. Osramotil sem dom, očeta, osramotil sem njo, ki je toliko žrtvovala za svojega »korenjaka«, a ona še vedno joče za mano. Premaknilo se je nekaj v meni in pričel sem teči, vendar dolgo nisem mogel. Vrgel sem se v travo in jokal dolgo, dolgo. Prijela me je trda očetova roka in moral sem iti, čeprav s sklonjeno glavo sem si Že takrat očital, kaj sem napravil. Zavedal sem se, ko je bilo že prepozno.
Stal sem v vrsti pred strogim vzgojiteljem in si želel biti kjerkoli drugje na svetu kot pa tukaj. Iskal sem samega sebe, vendar je bilo povsod okrog mene samo brezno in nisem videl rešitve. Našel sem jo mnogo pozneje, ko sem se zavedel, kaj sem z enim samim dejanjem izgubil. Izgubil sem domačo, toplo besedo, izgubil materino ljubezen, in še sam sebi nadel črni plašč tatu, kar pa je bilo najhuje, pobegnilo mi je otroštvo.
Doba obdobja rasti in razcveta, risanja življenjskih ciljev, igranja, se je zaključila z enim samim dnem. Moral sem obrniti list svojega Življenja in s trdim delom izpirati in blažiti posledice otroške brezbrižnosti, ki se je nerad spominjam. Pobegnila mi je in nisem si znal več pomagati, izgubil sem se v življenje in šele pri sedemnajstih letih lahko razbral, da sem zapravil vse tisto lepo, česar se človek, ko odraste, najraje spominja.
Bilo je lepo, tisto toplo otroštvo, vendar je pobegnilo, odšlo in se ni več vrnilo. Postal sem človek, prikrajšan za del najlepšega, vendar vseeno spet vreden imena, ki mi ga je dal moj oče.
Gumarji na Triglavu
Planinska sekcija Save je 9. julija organizirala pohod na Triglav. Udeležili so se ga planinci iz KET, RTI in SKZ.
Pot nas je vodila z Rudnega polja nad planino Konjščico čez Studor-ski preval do Vodnikovega doma. Jasno popoldansko nebo nam je nudilo čudovit razgled po vrhovih, ki so nas spremljali vso pot. Na desni Viševnik z Draškima vrhovoma in Toscem, na levi pa v daljavi z rahlo meglico zastrli bohinjski hribovi s Črno prstjo in Razorjem. Zelena pobočja so bila posuta s čudovitim planinskim cvetjem, ki je lovilo še zadnje žarke popoldanskega sonca.
V veselem razpoloženju nam je pot hitro minevala. Ko se je sonce skrilo za Kanjavec, smo prispeli do naše prve postaje, Vodnikovega doma. Otresli smo se polnih nahrbtnikov in si uredili prenočišče. Oskrbnica je poskrbela za topel čaj, mi pa za izdatno večerjo iz naše zaloge. Vsi polni lepih vtisov prvega dne, smo se veselo menili o cilju naslednjega dne. Ura, ki je neutru-Ijivo nadaljevala svojo pot po številčnicah, nas je spravila k počitku, toda ne vseh. Dva izkušena planinca iz skupine pa sta opravila nočni vzpon na Triglav. Vrh sta v jasni zvezdni noči dosegla ob polnoči ter se potem srečno vrnila v kočo.
Jutro nas je pozdravilo s svežim zrakom in jasnim nebom. Ob 5 uri smo odrinili po poti pod Vernerjem preko Konjskega sedla proti Planiki. Pri premagovanju strmine pod
Planiko nas je z grebena mimo ogledoval gams, tako da so nekateri menili, da je kip. Cez nekaj časa se je elegantno obrnil in se umaknil v svojo kraljestvo skal. Nejeverni Tomaži so nekaj trenutkov nemo strmeli, nato pa le priznali svojo zmedo. Sonce je že sijalo nad Toscem, ko smo prispeli do Plani-nike. Privoščili smo si krajši počitek z okrepčilom pred naskokom na vrh. Oči tistih, ki so prvič premagovali strmine poti proti Triglavu, so bile nemo uprte v vrh, ožarjen z jutranjim soncem. Ura je 7. Začnemo z zadnjim vzponom. Snežišče za kočo je hitro za nami. Začnemo se vzpenjati. Že smo pri prvih jeklenih vrveh in klinih. Vsi utihnemo, sliši se le sopenje. Naenkrat pa vzklik: »Pazi, kamen pada!« Stisnemo se k skali in potegnemo glave med ramena in čakamo. Kamen se ne zmeni za naš strah. Nekje na sredini skupine se odbije od skale in zleti proti melišču. Oddahnemo si. Nihče ni poškodovan. Nadaljujemo z vzponom proti malemu Triglavu. Srečno prispemo in se malo oddahnemo. Tiho preberemo imena planincev na spominskih ploščah, ki jih gora ni izpustila iz svojega objema! Ostali so njeni!
Po grebenu napredujemo proti vrhu. še zadnji vzpon s pomočjo jeklenih vrvi in klinov. Stojimo na vrhu Triglava. Utrujeni obrazi se srečno smejejo, stiskamo si roke, in vsi napori in težave so pozabljeni.
Periskop
13
Predstavljamo vam
Savčani, ki to niso
Kristina Perez
Kratke pristrižene lase, vedra v gibanju, zgovorno, simpatično dekle, staro 25 let, asistent na Madridski univerzi, v žepu ima magisterij in, kar je še bolj zanimivo, pripravlja doktorat s področja organske stereo kemije.
Ves mesec je bila v Savi na praksi, ki jo vsako leto organizira mednarodna študentska organizacija in med drugim omogoča tudi izmenjavo študentov.
V Madridu so ji na univerzi omogočili odsotnost, pot si je plačala sama.
Na vprašanje, kako se je znašla pri nas v Sloveniji, je odgovorila: »Moji prvi vtisi me niso razočarali, Slovenci ste resni, prijazni in ustrežljivi ljudje. Takšen vtis sem dobila tudi o Savčanih. Veste, ljudje v Španiji so pravzaprav zelo podobni ljudem tu v Sloveniji, Španci so ustrežljivi, kar za narode na severu Evrope ne morem trditi. Tudi v hrani bi lahko rekla, da je odlična in podobna španski, poznamo le različne načine priprave.«
Med bivanjem pri nas je živela v študentskem naselju v Ljubljani, spoznala je veliko naših mest in življenje v njih. V spominu so ji ostala srečanja z Dubrovnikom, Mostarjem, Sarajevom, bila je v Poreču, Portorožu in Kranjski gori.
»Lepa je vaša domovina, tako raznolika in prijazna, v Jugoslaviji živite dobro, razlik skoraj ni, res lepo vam je!« je dejala Kristina, ko sem jo vprašal o njenih popotnih vtisih. »S svojo prakso v Savi sem zelo zadovoljna, veliko mi je pomagala, tudi ljudje, s katerimi sem se v delovni organizaciji srečevala, so bili prijazni in mi veliko pomagali.«
S Kristino sva se pogovarjala še o tem in onem, res je zgovorna, tako, da jo moraš prekiniti, če hočeš ujeti kaj tudi na papir, v za-
drego pa je ne moreš spraviti. Ko se je najin pogovor že nagibal h koncu, mi je še zaupala, da je vnet športnik, igra rokomet v univerzitetnem moštvu. Tudi k nam ni prišla brez dresa ni copat, celo žogo je prinesla s seboj, vendar ni imela priložnosti, da bi tudi zaigrala. Po-
vedala mi je tudi, da navija za nogometno moštvo ATLETICO iz Madrida in da ne zamudi nobene tekme. Spomnila se je tudi srečanja ljubljanske Olimpije z omenjenim klubom. Olimpija je izgubila.
Toliko o Kristini Perez, Španki z vročega juga Evrope, mladem strokovnjaku, ki bo jutri, čeprav je danes brez delovne pogodbe (PNN), sama poučevala kemijo na eni od visokih šol ali pa našla zaposlitev v kakšnem institutu.
Fevzi Bozer
Tudi Fevzi Bozer, dvajsetleten Turek iz Ankare, je doma sicer iz Istanbula. Na osnovi mednarodne izmenjave študentov je prišel k nam v Savo na prakso. V Ankari obiskuje akademijo za poslovno administracijo. Pot in deželo mu je izbral Computer na sedežu mednarodne organizacije za izmenjavo študentov v Ženevi.
Svoja prva srečanja z našo domovino mi je opisal takole: »Na pot sem se odpravil z vlakom naravnost s počitnic, tako da sem bil utrujen in zaspan. V vlaku sem si privoščil malo več spanja in tako prespal Ljubljano. Šele na Jesenicah so me opozorili, da bi moral že zdavnaj izstopiti. Obmejni cariniki so mi pomagali na pravi vlak in okoli 5. zjutraj sem srečno prispel v Ljubljano. Prvič v tujem mestu, ljudje hitijo mimo na delo, na vlak, vendar mi vsak v svoji naglici rad pomaga in tako srečno prispem v študentsko naselje. V torek, 17. avgusta sem bil prvič pri vas v Savi. Sprejel me je Niko Slapar. Sedaj sem tu v marketing sektorju in se poglabljam v skrivnosti gumenih izdelkov. Predvsem me zanima uporaba gumenih izdelkov v gradbeništvu in instalacijah. Ko prebiram tujo in vašo literaturo, naletim na veliko zanimivih stvari. Ljudje v Savi so prijazni, prijateljski in mi pomagajo v vsakem primeru. Opazil sem, da so tudi odnosi med delavci in vodji zelo pristni. Všeč mi je tudi to, da pri vas ni takšnih razlik, ni revnih in bogatih, pri vas so vsi srečni, to pa je po moje največje bogastvo.
Všeč so mi tudi vaši kraji. V tem času sem uspel obiskati Postojno, Koper, Portorož, Ankaran, Škofjo Loko, Bled, Bohinj. Do 16. septembra, kolikor še ostanem tukaj, pa upam, da si bom lahko ogledal še
Dviga plamen se iz ognja s taborišča našega, ki pod goro mimo spava sredi gozda temnega.
To je del taborniške himne, ki je v dneh od 17. do 27. avgusta vsako jutro in večer odmevala iz grl mladih tabornic in tabornikov, tečajnikov gozdne šole za načelnike odredov v Bohinju. 26 se nas je te dni zbralo iz vse Slovenije od Primorja do Pomurja in smo skupaj v Bohinju preživeli deset dni kot velika družina. Že zvečer prvega dne smo zakurili ogenj in organizirali spoznavni večer, na katerem smo se med seboj že dodobra spoznali.
Sicer pa je bil dnevni red nekako takle: vsako jutro nas je ob 7. uri prebudil žvižg piščalke glavnega dežurnega. Na hitro smo se oblekli in stekli v zbor, nakar je sledila jutranja telovadba. Po njej je bilo umivanje in hladna voda Bohinjskega jezera je prebudila tudi največje zaspance. Sledilo je pospravljanje in ocenjevanje šotorov, nato pa jutranji zbor z dviganjem zastave ob taborniški himni. Nato nam je naša taborovodkinja simpatična Zlatka obrazložila program dela za ta dan. Po zboru smo v gosjem redu odšli do kuhinje, kjer nam je naša dobra »mami« pripravila zajtrk.
Ob 9. uri smo pričeli z gozdno šolo, ki je trajala do 12. ure. Spet smo kot sestradani volkovi planili na okusno kosilo. Po tem je imel dežurni vod v kuhinji nalogo pomiti posodo in nanositi vodo, ostali pa smo se lotili izdelave pionirskega objekta. Naša skupina je zapustila na prostoru Gozdne šole trajen objekt, ki smo ga poimeno-
Marija Žumer
več krajev in dobro spoznal tudi vašo Savo.«
Ob koncu razgovora se je Fevzi Bozer zahvalil za gostoljubje, nad katerim je resnično navdušen, in obljubil, da bo k nam še prišel, če bo le mogoče.	L. M.
vali »Park ljubezni«. Fantje so se z vnemo lotili izdelave klopi, nanosili so kamenje, poraščeno z mahom, vhod v park so predstavljale palice v obliki velikega srca, ob vhodu pa je bil v les vdolben napis PARK LJUBEZNI, ki sta ga krasili dve združeni srci.
Popoldne smo ob pol štirih nadaljevali z gozdno šolo. Na teh dopoldanskih in popoldanskih predavanjih smo obdelali precej tem, in sicer smo govorili o taborniški organizaciji v samoupravni družbi, o programih taborjenj in zimovanj, taborniških mnogobojih, o mestu taborniške organizacije v splošnem ljudskem odporu, varstvu narave in okolja, kulturno zabavnem delu v taborniški organizaciji, odnosih v njej, o razširitvi organizacije itd. Po končani gozdni šoli je sledila večerja, nato pa večerni zbor s spuščanjem zastave. Ob tem so bile določene straže za noč, glavni dežurni pa je predal dežurstvo drugemu tovarišu.
Najbolj zanimivi so bili vsekakor večeri ob tabornem ognju. Ob skupni pesmi ob ognju smo bili eno, prijateljstvo med nami pa je postalo še pristnejše. Šli smo tudi na krajši izlet do slapa Savice, zvečer pa smo organizirali taborno igro »napad na tabor«. Ob koncu gozdne šole smo pisali teste, s katerimi so preverili naše znanje, ki smo ga pridobili na tečaju.
Mnogo prezgodaj se je približal zadnji večer, ki smo ga seveda preživeli ob zaključnem tabornem ognju. Vodja tečaja, naš Tonček, nam je predal izkaze gozdne šole o opravljenem tečaju, ki smo ga vsi tečajniki uspešno opravili. Spet je zadonela taborniška pesem, nato pa smo vodstvu, to je taborovodkinji Zlatki, vodju gozdne šole Tončku, ekonomu Jurčku in naši kuharici — mamici, v zahvalo predali skromna taborniška darila. To noč smo v glavnem preživeli ob ognju, za nekatere zaspance pa smo poskrbeli, da niso preveč dobro spali. Mnogim smo »minirali« posteljo, nastavili polena vanjo, drugemu posodo, polno vode v šotor in še precej podobnih taborniških nagajivosti. Za tiste, ki so kljub temu na vsak način hoteli spati, pa je poskrbela skupina ubranih glasov, ki je vsake pol ure zapela »podoknico«.
Prehitro je minilo teh 10 dni in že se je približal dan, ko smo se morali posloviti. Slovo je bilo težko in v marsikaterem očesu se je zrcalila solza. Izmenjali smo si naslov in si obljubili, da se ponovno srečamo.
Še zadnjič smo spustili zastavo, zapeli himno in se pozdravili s taborniškim Z-D-R-A-V-O. Sledili so stiski rok, poljubi, obljube... Bilo je lepo, tako kot pravi ena najlepših taborniških pesmi:
Kakor lepe sanje
spomin bo na te dni,
ko se spomniš nanje,
srce vzdrhti...
Marija Žumer
Mi smo taborniki
Kultura
Uspešna turneja folklorne skupine
S poti po Poljski
Komaj smo se dobro odpočili od turneje po Franciji, že smo zopet na poti. Tokrat na Poljsko. Odzvali smo se povabilu poljskega organizatorja, in sicer iz pokrajine, kjer je naša skupina gostovala že 1973. leta.
Na pot smo se odpravili 3. 8. 1976 okoli 22. ure sami stari znanci s turneje po Franciji, razen okteta, ki je bil tokrat naš, »savski«. Po dobro znani poti smo kmalu prešli mejo, se za trenutek ustavili pri Maliju, nato pa se je avtobus po dokaj dobri cesti usmeril proti Dunaju, prvem cilju naše poti. Enakomerno so kolesa odštevala kilometre, medtem ko smo mi bolj ali manj uspešno spali v avtobusu. Proti jutru si je šofer Francelj privoščil urico počitka, nato pa naprej. Zgodaj dopoldne smo bili na Dunaju. Namenili smo si ogledati dvorec
Marije Terezije in eno največjih zanimivosti Dunaja — Schdnbrunn. Ogromen kompleks stavb in vrtov, živih mej, v katerih se skrivajo amorčki in nimfe, eksotično rastlinje, polno skritih kotičkov, bazenčki in ribniki, cvetlični nasadi in peščene potke — vsega tega je kar preveč na enem mestu, tako da te že skoraj odbija. Ogledali smo si samo delček kompleksa, ki meri menda 46 hektarjev. Najbolj radovedni so si ogledali tudi notranjost glavne stavbe, vendar pa smo imeli za temeljit ogled premalo časa. Čakala nas je avstrijsko-češka meja, kamor smo prispeli okoli poldneva. Kdor je že potoval na Češko, ve, kako prijetni znajo biti češki cariniki. Tokrat smo imeli srečo in smo čakali samo dobro uro, niso nas nagnali iz avtobusa in tudi niso razmontirali avtobusa. Niso pa zamudili priložnosti, da si vsakogar od nas dodobra ogledajo z vseh strani, poleg tega pa še temeljito prebrskajo potno listino. Preživeli smo tudi to in kmalu smo v daljavi zagledali obrise Bratislave. Vožnja skozi mesto je potekla hitro in ustavili smo se pri znamenitem mostu, znanem po izvirnem načinu gradnje (ves most visi na stolpu, na vrhu katerega je restavracija). Končno smo se ustavili na cilju pred neko tovarno, kjer naj bi imeli zvečer nastop. Organizator, ki nas je sprejel, pa nam je povedal, da nastopa ne bo. To nas je nekoliko demoraliziralo, vendar pa se je razpoloženje vidno dvignilo ob kosilu. Sicer večina ni vedela, kaj je, kljub temu pa smo bili vsi zadovoljni, saj smo imeli v rokah čudovit jedilni pribor. Po kosilu so
nas postregli še z večerjo, ki smo jo zaradi udobja dobili v vrečkah. Organizator nam je na srečo priskrbel prenočišče za to noč in kmalu smo s kovčki, potovalnimi torbami in drugo ropotijo lezli peš v deseto nadstropje mladinskega doma, kjer naj bi prenočili. Najbolj smo se razveselili kopalnic, saj smo bili pošteno potrebni osvežitve. Popoldan smo izkoristili za ogled mesta in iskanje primerne restavracije, kjer naj bi večerjali. Končno so nekateri naši »strokovnjaki« našli pravo, čudovit lokal v obliki katakomb, s cigansko glasbo in dobrim vinom. Še sreča, da so bili navzoči cigani in vino, sicer bi nam bilo pošteno dolgčas. Pa še na lakoto bi težje pozabili. Tako pa smo ob taktih gosli in kruljenja po želodcih debeli dve uri čakali na večerjo. Restavracija je bila menda
v nekakšni ruski coni. Večerjo smo srečno preživeli in se peš odpravili na prepotrebno spanje.
Naslednji dan, v četrtek, smo se sveži odpravili v mesto na lov za Švej ki in drugimi spominki, sem in tja pa je kdo poizkusil kupiti še kaj drugega. Dodobra smo si ogledali Bratislavo, poizkusili »Beherevko« in seveda pivo, nato pa smo z novimi močmi krenili proti poljski meji. Precej pozno smo se ustavili v Tešinu, mestu ob meji. Uspelo nam je, da smo se nastanili v dveh hotelih, saj v enem ni bilo prostora za vse. Spali smo dobro, saj smo si zopet lahko privoščili razkošje in se pošteno oprhali, pa tudi postelje so bile čudovite. Zjutraj smo se znebili še zadnjih kron in kmalu za tem smo na češko-poljski meji čakali na milost. Morda je kdo poti-hem izrekel čarobno besedo »Sezam odpri se!«, kajti kmalu so nas pustili čez most, ki meji državi.
Po krajši vožnji smo prispeli v Bialsko Biala, mesto, ki je bilo starejšim članom znano iz prejšnje turneje. Privoščili smo si kosilo, na račun pa so prišli ljubitelji kumaric in smetanove juhe. Nekdo je omenil, da imajo Poljaki kumarice tudi v grbu, toda to je gotovo natolcevanje. V eni izmed restavracij smo doživeli prisrčno srečanje s staro znanko, vodičko Evo, ki nas je spremljala na prejšnji turneji. Srečanje je bilo toplo in veselo, tudi nekaj solz ni manjkalo. Postanek je bil ravno prav dolg, da smo ob dogovorjenem času prispeli na naš končni cilj in središče festivala, mestece Szczirk. Zasedli smo sobe, raztovorili prtljago, potem pa je sledilo kosilo — seveda s smeta-
novo juho, krompirjem v oblicah in čajem. S tem pa se je končal brezskrbni del turneje, kajti zvečer smo imeli po programu prvi nastop.
Mesta Szczirk, Wisla, Makow Pod-halanski ter Ziwiec leže v pokrajini Beskidy, po kateri nosi ime folklorni festival »Tydzien kultury Bcskidzkiej«, in se odvija v navedenih mestih. Festival je tradicionalen in je bil letos že trinajsti po vrsti, sodelujejo pa poleg domačih skupin tudi tuje.
Prvi nastop v Szczyrku je minil v hladnem vremenu in tudi sicer smo imeli ves čas smolo z vremenom. Oder je bil moker in ne preveč pripraven za nastop. Glede na slabo vreme smo imeli dober obisk, nastopajoči pa smo se potrudili, da smo ogreli premražene gledalce. Aplavz je bil izdaten, tako da smo bili z nastopom lahko zadovolji. Program je bil klasičen dvouren, za vmesne točke pa so poskrbeli oktet, tamburaši ter Brane s svojim triom.
Nastop sam, še bolj pa prenašanje težkih garderobnih kovčkov nas je utrudilo, da smo kmalu po večerji šteli ovčke. Seveda ne vsi. Kljub vsemu so nas naslednji dan čakali trije nastopi. Poljska televizija je želela posneti del našega programa in sredi dopoldneva smo imeli predvideno vajo za snemanje. Na odru nas je pričakal dež, ki pa ni bil ovira za izvedbo vaje. Pravo snemanje naj bi imeli popoldne in smo se po kosilu odpravili proti odru. Vreme pa je gospodar zase in, ko smo bili na vrsti mi, je pošteno deževalo, zato smo morali zaradi možne škode na nošah naš nastop odpovedati. Čakal nas je še nastop v Wisli, zato smo v upanju na boljše vreme krenili proti temu mestu. Upanje ni bilo zaman, kajti vreme je bilo lepo in smo v veselje številnega avditorija uspešno izvedli enourni program z gorenjskimi plesi, glamočem in bunjevačkimi plesi ter vmesnimi točkami okteta in tamburašev. Gledalci so nas sprejeli izredno. Zvone in Andrej sta morala na odprti sceni poslušati čestitke, dobili smo lepo košaro cvetja in spominke za skupino, na koncu smo morali na zahtevo občinstva ponoviti drugi del bunje-vačkih plesov. Doživetje je bilo enkratno. Dobre volje nam ni kratila misel na celovečerni nastop, ki nas je čakal v mestu Zhviec še ta večer.
Pred nami je nastopila domača skupina, mi pa smo plesali celoten program. Bilo je naporno, saj smo imeli za seboj nastop in precej vožnje, vendar smo kljub temu vse speljali v redu, pa tudi gledalci so nas vedno znova vzpodbujali z vmesnim ploskanjem tako, da smo morali tudi ponavljati. Utrujeni in predvsem zadovoljni smo prispeli v naš dom. Nedelja je bila zadnji dan našega bivanja v Szczyrku, imeli pa smo še nastop v Makowu, precej oddaljenem mestu. Na pot smo šli že dopoldne, kosilo pa smo imeli v zelo stari poljski gostilni. Tudi tukaj seveda ni šlo brez smetanove juhe. Ker se je večina še ni navadila, je tudi tukaj nismo jedli. Pospravili smo še kumarice, naredili nekaj posnetkov za spomin in ob spremstvu dežja odšli naprej. V mesto nastopa smo prispeli dovolj zgodaj, da smo si ga lahko ogledali, obiskali razstavo domače obrti pa tudi opazovali gasilce, kako so brisali moker oder. Nebo se je zjasnilo in bili so vsi pogoji, da uspešno iz-
vedemo zadnji nastop. Garderobe so bile malce tesne, v gasilskih garažah, vendar smo doživeli že kaj hujšega in nas to ni posebno motilo. Morda je bil to eden naših najbolj uspelih nastopov. Publiko smo resnično navdušili, saj je bil zares enkraten pogled na živopisane gorenjske noše, ki se blešče v soncu, na sklonjene Bosance, ki si pri glamoču v kolu izbirajo družico, zraven pa še Brane in Primož s »Sireno«. Lahko bi ponavljali v nedogled, vendar pa so zaradi pomanjkanja časa ponavljali le tamburaši in plesalci bunjevačke plese. Seveda je na koncu nastopa moral na oder Andrej, da je sprejel čestitke in zahvalo ter še lep spominček za skupino. Doslej najbolj številno občinstvo nas je z navdušenim aplavzom pospremilo do izhoda, tako da je bila naša dobra volja upravičena.
Po vrnitvi v »bazo« se je večina odločila, da gre v bližnjo restavracijo na ples in proslavit zaključek turneje. Račun brez krčmarja! Kolikor stolov, toliko ljudi, pravijo na Poljskem in s plesom ni bilo nič. Morda bi se dalo kaj storiti, če bi izpraznil dvorano, ker pa nas je bilo skoraj za avtobus, je večina kasneje plesala kar na žvižganje. Nekaj srečnikov med nami je doživelo srečo, da so lahko zaplesali in poizkusili vodko, in še to po zaslugi spikerja s festivala, ki jih je opazil, kako čakajo na sodni dan.
Noč je bila za marsikoga kratka, ponedeljek pa je bil dan našega odhoda in kmalu smo se poslovili od prijetnega kraja, hribov in dežja. Vodstvo se je poslovilo še od župana in krenili smo proti Oswien-cinu, mestu divjanja fašističnih pošasti, nemem spomeniku trpljenja milijonov ljudi. Strahoten je pogled na prostor, prepreden z bodečimi žicami. Stražarski stolpi še danes grozljivo zrejo na razpadle bloke, krematorije, na pošasten spomin preteklosti. Človek se naenkrat zdrzne, saj ne moreš doumeti, kakšne strahote so morali prenašati ljudje na mestu, kjer stojiš. In ko smo ob zvokih žalostinke položili cvetje na ploščo umrlim Jugoslovanom, je marsikdo segel za robcem. Molče smo zapustili kraj naj večjega človeškega zločina.
Pogovor o taborišču nas je spremljal skoraj do Krakova. Vendar pa smo kljub vsemu uspeli pozabiti na moreče misli, saj smo imeli zadnjo priliko, kupiti spominček za prijatelje ali kaj drugega. Naše potrošniške duše niso z ničimer zadovoljne, nikjer ni bilo tistega, kar smo si želeli. Čas, določen za kosilo in nakupe, smo krepko prekoračili, zato pa smo menda izpraznili vse kioske, pobrali vse značke, nakupili hektoliter vodke in še in še. Kdor je imel srečo, je naletel na spomenik Adamu Mickievviczu, nekateri so si uspeli ogledati Vavel, grobnico poljskih kraljev, premalo časa je bilo, da bi si ogledali vse, kar skriva stari Krakov. Še zadnjikrat smo se ozrli nanj in na Wislo, nato pa smo s korajžo zavili proti meji. Malo pred njo smo postrgali iz žepov še zadnje zlote za večerjo, potem pa je bila pred nami prosta pot do doma. Brez posebnih problemov smo prešli poljsko-češko mejo. Na češko-avstrijski meji so nam pod avtobus porinili ogledalo, pripeljali psa, da nas je ovohal, končno pa so nas spustili naprej. Še krajši postanki za razgiban j e in končno smo zagledali našo mejo, Ljubelj in končno — Kranj.
Skupinski posnetek folklorne skupine v Szcyrku na Poljskem
Novice
15
Novosti iz sejmov
Mednarodni sejem v Offenbachu predstavlja eno vodilnih prireditev na področju galanterijskih izdelkov. Na njem razstavljajo izdelovalci lahke in težke galanterije ter proizvajalci spremljajočih panog.
Smeri mode za prihajajočo sezono so bile prikazane na izdelkih lahke galanterije — damskih torbicah, medtem ko so izdelki težke galanterije — kovčki, potovalke standardnih oblik in barv.
In kaj prinaša sezona pomlad/poletje 1977?
—	Novo romantiko z navdihom 18. stoletja in s poudarkom na živahnih barvnih tonih.
—	Klasične izdelke, ki so udobni in elegantni, z mnogimi poudarki na ročni izdelavi.
—	Internacionalne folklorne motive s kontrastnimi svetlo-temnimi efekti, jugovzhodni azijski motivi, afriški motivi s poudarkom na primitivnih izdelkih, Egipt in Južna Amerika s tipičnimi vplivi nacionalne kulture ter Japonske s kimoni.
—	Splošen vtis, da se kaže potreba po udobnem izdelku, ki ga bomo nosili vse leto.
Vse te smeri nove mode so bile prikazane na sejmu predvsem z obliko in barvo damskih torbic. Te so manjše in nekoliko širše, tako da so še vedno dovolj prostorne. Velikih, okornih torbic pretekle sezone ni več. Postale so elegantne, poudarjene z mnogimi našitki, žepi, vidnimi šivi in dolgimi roči, večerne torbice so izključno v lak izvedbi, včasih kombinirane z velur usnjem.
Barve, ki jih narekuje sezona pomlad/poletje 1977, imajo velik poudarek na naravnih motivih, prevladujejo vse vrste rjavih tonov:
—	umazano bela brez rumenega odtenka,
—	zelo svetla bež barva,
—	barva surovega platna brez rdečega odtenka,
—	barva pšenice in konoplje,
—	klasične, ne preveč temno rjave barve,
—	barva češnje in paradižnika.
Med modnimi barvami ni nobene zelene nianse, slabo pa je zastopana tudi modra barva.
Jožica Bolčina
Gumarji na Triglavu
(Nadaljevanje z 12. strani)
Dosegli smo cilj, ki smo ga vsi tiho želeli. Posedemo po vrhu, naš fotograf pa ima delo. Neumorno pritiska sprožilec na fotoaparatu. Čudovit razgled! Vidijo se vsi vrhovi naših Julijcev, nad katerimi tu pa tam plava bel Oblak. Hodimo okrog stolpa, uživamo ob lepotah gora, ki jih doživlja vsak po svoje. Pogledamo v stolp, kjer je bila pred leti nameščena reprodukcija Perharto-ve panorame z vrha Triglava. Na našo žalost in seveda ogorčenje, je ta vsa popacana z rdečo barvo. Videti je, da so tisti, ki so stolp na novo prebarvali, bili res »pravi« planinci. Začetnice svojih imen ali »kaj podobnega« so pustili na Perhartovi panorami. Pa dovolj o tem! S Koroške strani se nam je začela približevati megla. Hitro pospravimo svoje nahrbtnike, še zadnjič zavriskamo na vrhu in se začnemo spuščati proti Doliču. Pot je strma in skale krušljive tako, da nam gre pot počasi od nog. Srečno prispemo do melišča in italijanske mulatere. Oddahnemo si. Gora nas je izpustila iz svojega objema. Veselo se napotimo naprej in kar hitro prispemo do Doliča. V koči si privoščimo izdatno kosilo ter počitek, ko si naberemo iztrošeno energijo, jo po Dolski dolini odrinemo nazaj k Vodnikovi
koči. Pot se vije preko zelenih trat, med nizkimi borovci, in se počasi spušča. Hoja je pravi užitek! Na Velski planini se oglasimo pri ma-jerju in se napijemo res pravega alpskega mleka. Čas nas ne preganja in zato leže lenarimo na soncu, okrog nas pa se pasejo »alpske« krave.
Sončna ura nas pripravi, da se povzpnemo do Vodnikovega doma. Odložimo nahrbtnike in se začnemo pripravljati za večerjo. Nekdo se spomni na sončni zahod! Odhitimo ven, posedemo po skalah ob domu in občudujemo čudovito igro narave. Žarki zahajajočega sonca se lovijo v potočku in jezercu na Velem polju, da sta kot dva bisera sredi zelene preproge. Triglav mogočno stoji ožarjen od zahajajočega sonca in nas spet vabi s svojo veličino.
Naslednje jutro se poslovimo od Vodnikovega doma in odidemo do svojih jeklenih konjičkov na Rudnem polju. Odpeljemo se do šport hotela na Pokljuki, kjer si za zaključek privoščimo še plavanje v zimskem bazenu. Čez nekaj časa se odpravimo naprej proti Kranju. Ture je konec. Utrujeni oziroma spočiti in bogatejši za lepa doživetja se vrnemo domov, v tempo življenja, ki nas vse počasi, toda sigurno utruja.	Franci Jeklar
Požari - riziko nas vseh
V	četrtek, dne 19. 8. 1976 smo ob 11.15 po telefonu dobili obvestilo o požaru. Tov. Lavrenčič je sporočil, da je prišlo do požara na podestu v Tovarni avtopnevmatike.
Takoj smo šli na kraj požara, vendar pomoč ni bila več potrebna, za kar se je treba zahvaliti tov. Zabretu in tov. Babiču, ki sta takoj pravilno ukrepala in požar takoj zadušila.
Vsi se lahko zavedamo, da bi lahko nastala velika materialna škoda, če bi na tem mestu prišlo do večjega požara. Vzrok za nastanek požara je bila zopet malomarnost, saj so bili vodniki pod napetostjo 380 V brez zaščitnega pokrova. Ko je delavec, tov. Zabret, zapiral odprtino v steni, je nehote pritisnil aluminijasto pločevino na vodnike in v tem trenutku je nastal močan plamen, kar je povzročilo vžig premaza za brizganje surovovcev. Ta premaz ne sodi na podest, zato bi ga bilo potrebno odstraniti.
V	tekočem letu so požari povzročili v naši delovni organizaciij že veliko materialno škodo. Požar, ki je nastal v obratu IV., je bil zelo nevaren, zato bi morali resno ukrepati v zvezi z varstvom pred požarom. Označiti bi morali posamezne objekte, ki so po stopnji požarne nevarnosti še posebno ogroženi, pri čemer bi bilo potrebno upotševati požarno obremenitev posameznega prostora, tehnološki proces in snovi, prisotne v tehnološkem postopku. Proizvodni prostori bi morali biti grajeni tako, da se ogenj v primeru požara ne bi mogel razširiti na druge proizvodnje prostore. Vsak proizvodni prostor pa bi morali obravnavati kot posebni požarni okoliš, ker bomo nastanek požara lahko preprečili le s preventivnimi ukrepi. Ker ogenj predstavlja stalno nevarnost, je vlaganje sred-
stev v zaščito navadno cenejše, kot pa gašenje požara in škoda, ki jo tak požar povzroči!
Pri analizi požara opažamo vedno iste napake, ker delavci ne gasijo organizirano, čeprav so za gašenje odločilne prve sekunde. V proizvodnih prostorih, kjer je večja nevarnost za nastanek požara, bi morale biti vgrajene naprave za avtomatsko obveščanej požara, saj je tak sistem obveščanja ob nastanku požara odločilnega pomena.
Skoraj vedno se je dogajalo, da so delavci nepravilno aktivirali gasilna sredstva, ki so jih imeli v neposredni bližini stroja ali na delovnem mestu, čeprav je vsak na novo zaposlen delavec na uvajalnem se-minaruj seznanjen o požarni nevarnosti, o uporabi gasilnih sredstev in o praktičnem gašenju. Prav tako so imeli vsi zaposleni praktične vaje.
Navedena dejstva nam narekujejo, da bomo morali v bodoče resneje reševati naloge s področja požarnega varstva, ki nam jih narekuje novi zakon in pravilnik o varstvu pred požarom.
Štefan Luštrek
Balada o hrbtih
Živali (živahno): mečejo kamne v tarčo.
Lev (mogočno): »Obesimo tarčo na višjo vejo.«
Konj (slučajno): pride pod drevo in se pase.
Živali (še vedno živahno): mečejo kamne v tarčo na višji veji.
Kamni (po zakonu težnosti): se odbijajo od vej in padajo na konja.
Morala (zamišljeno): pri streljanju na visoke cilje včasih kaj zgrmi na hrbte tistih, ki so spodaj.
16
Potopis
Mladi v Oldhamu
(nadaljevanje)
Obisk oldhamskih podjetij
V času bivanja v Oldhamu smo obiskali tri njihova podjetja, in sicer tovarno stenskih tapet Crown Wallpape, predilnico Majestic in časopisno podjetje Evening Chro-nicle. Povsod so nas sprejela vodstva podjetij in smo po ogledu proizvodnje imeli z njimi pogovore.
Ogledi proizvodnih procesov so bili zanimivi, predvsem za tiste, ki v podobnih tovarnah še niso bili. Kdor pa je s takimi tehnologijami nekoliko bolje seznanjen, pa najbrž niti ni videl kaj novega, izvzemši
morda predilnico, ki je res zelo moderna.
Tam smo srečali tudi mladega delavca, našega rojaka iz Banja Luke. Mati se je poročila z Angležem in tako je postal Anglež tudi on. Z delom, kakor tudi s plačo je zelo zadovoljen, kar je tudi znak, da firma dobro posluje. Pravi, da bo ostal v Angliji, dokler ne odrasteta njegova mlajša brata. Starši so namreč zgodaj umrli, zato se bo vrnil v Bosno.
Če se dobro spomnim, je bil to tudi edini primer, da smo se pogovarjali z delavcem za strojem. Mladi, s katerimi smo se največ družili, so bili člani Oldham — Kranj kluba, torej tisti, ki so že bili na obisku v Kranju. To pa so v glavnem občinski uslužbenci, prosvetni delavci in sploh zaposleni v negospodarstvu.
V razgovorih z vodstvi smo skušali zvedeti predvsem o socialnem skrbstvu zaposlenih, kako je z delavci, če se na delovnem mestu poškodujejo (v tovarni tapet je bilo precej slabo zavarovanih delovnih mest), o plačah in podobno.
Iz teh razgovorov smo zvedeli, da socialno skrbstvo v nekaterih stvareh ni najbolje urejeno. Toda kljub temu so nekateri menili, da bi vlada morala izdatke za socialne usluge še zmanjšati. Na tem področju tudi mnogokrat prihaja do izigravanja zakona, predvsem kar se tiče socialnih podpor.
Oldhamska tiskarna
Še posebno je bil zanimiv razgovor v časopisnem podjetju. To je 260-članski kolektiv, ki izdaja večer-nik Evening Chronicle. List je izrazito lokalnega značaja, a vendar ima naklado 46.000 izvodov. Za gradivo skrbi 34 novinarjev, od katerih je tudi nekaj dopisnikov iz drugih mest Anglije, predvsem iz Londona. Ostale novice pa dobijo od raznih agencij (3.000 funtov letno plačujejo za te usluge). Sicer pa Angleži zelo radi berejo časopise. V Angliji izhaja 87 časnikov in okoli 3.000 tednikov. V tiskarni tiskajo svoj časopis, le redkokdaj sprejmejo kakšno drugo naročilo. Pravijo, da
lokalni listi bolje stojijo kot splošni. To je še potrdilo naše spoznanje, da je poprečni Anglež bolj lokalno usmerjen. Morda ga dogodki v svoji ožji domovini še zanimajo, kaj pa se dogaja na oni strani Kanala, »na Kontinentu«, kot pravijo ostali Evropi, pa jih v glavnem ne briga več.To je moč opaziti tudi, če nekoliko prelistaš njihov lokalni list.
Vzdržujejo se sami od prodaje časopisa in plačujejo davke. Pravijo, da ne iščejo nobenih podpor od vlade, kajti le tako so lahko samostojni in jim drugi ne morejo diktirati vsebine lista. Nekateri državni listi so povezani s televizijo, eden naj večjih angleških listov »Daily Mirror« pa ima svojo tovarno papirja in na ta način krije izgube.
Zanimale so nas tudi plače. Poprečna plača pri njih je 50 funtov tedensko (okoli 34 % davka je tu odštetih), če smo to primerjali z ostalimi plačami, smo ugotovili, da so celo nekoliko nad poprečjem. Sicer pa smo dobili občutek, da tisti na boljših položajih neradi govorijo o svojem zaslužku. Glavni urednik je npr. rekel, da bi težko točno povedal, koliko zasluži, ker je tudi sam delni lastnik firme, vendar pa računa, da njegovi kolegi na enakih delovnih mestih verjetno zaslužijo okoli 6000 funtov letno. Pravi, da npr. ravnatelj šole dobi več, za primerjavo pa je še dodal,
da prejema zunanji minister 14000 funtov letno.
Normalni delavnik je v Angliji 8 ur dnevno, oz. 40 tedensko (vse sobote proste). Delajo pa pravzaprav samo 7 ur: od 9. do 12. in od 13. do 17. ure, ker je ena ura namenjena kosilu. V tovarnah imajo tudi dvoizmensko delo, tretja izmena pa je odpravljena, razen seveda v specialnih službah.
Gospodarska kriza v Angliji
V uredništvu smo se pogovarjali tudi o trenutni gospodarski situaciji v Angliji. Anglija je že dalj časa v težki gospodarski krizi, deficit znaša že skoraj milijardo funtov.
Njena glavna panoga je bila do-sedaj trgovina, bila je tudi kolonialna država in se je njena blaginja gradila predvsem na račun tretjega sveta. Obdobje po zadnji vojni, ko so se te države pričele osamosvajati in je prišlo do pretresov na področju surovin, pa je našlo deželo na te spremembe nepripravljeno. Industrija, ki je bila doslej nekoliko zapostavljena, se ni mogla tako hitro modernizirati. Primanjkuje tudi ustreznega kadra. Dogaja se, da domači strokovnjaki, predvsem ljudje z visokimi dohodki, zapuščajo deželo. Priseljujejo se druge narodnosti, med njimi tudi mnogo črncev. V uredništvu so menili, da strokovnjaki odhajajo verjetno predvsem zaradi visokih davkov. Največji del denarja, ki se nabere od teh davkov, gre za socialne usluge, in, če bi te zmanjšali, bi se tudi davki znižali, strokovnjaki pa ostali doma. Menili smo, da je logika sicer jasna, vendar pa bi bila to palica z dvema koncema. Svoje pripombe so imeli tudi glede vlade. Volilci lahko vplivajo na vlado le v času volitev, ko stranke pripravljajo programe. Ko pa je vlada izvoljena, do naslednjih volitev ravna bolj po svoje. Menili so, da bi sindikat moral imeti večji vpliv nanjo.
Kaj menijo o Jugoslaviji
Po razgovorih s tamkajšnjimi ljudmi smo ugotovili, da imajo nekateri zelo napačno podobo o naši državi. Tudi oni so rekli, da so za prave razmere v Jugoslaviji zvedeli šele od naših skupin, ki prihajajo v Oldham in tako se jim nepoznan j e Jugoslavije zdi razumljivo. Zato so š toliko bolj dobrodošle izmenjave, kakršne imata Oldham in Kranj.
No, v Jugoslaviji še niso bili, kolikor pa so o njej zvedeli, mislijo, da mora biti to izredno lepa dežela. O naši politiki menijo, da smo od vseh komunističnih dežel še najbolj oddaljeni od komunizma, skoraj smo bliže angleški vladi in to, pravijo, da je dobro.
Naš vodja Zdene jih je povabil, naj tudi oni kdaj pridejo na obisk v Kranj, da bodo tako bolje spoznali našo stvarnost in o tem informirali tudi svoje bralce.
Razgovori s sindikatom
S predstavniki sindikata se v podjetjih nismo pogovarjali, pač pa so nam priredili nekega večera poseben sprejem, ki je obsegal najprej razgovor, potem pa je sledil zabavni program.
Naša prevajalka Nevenka je prav tisti dan zbolela. V castleshavm je verjetno prišlo do okužbe z neko
črevesno boleznijo. Tri dekleta so zbolela, tako da je bila potrebna zdravniška pomoč.
Tako je vlogo prevajalke prevzela Juriča, Kranjčanka, ki se je že pred desetimi leti poročila z Old-hamčanom Martinom, fotoreporterjem večemika Evening Chronicle. Spoznala sta se ob mladinski izmenjavi Kranj — Oldham. No, tak par imamo sedaj tudi v Kranju. Morda je na poti že tretji...
Kot rečeno, smo imeli pogovor s sindikatom. Žal je bil razgovor bolj kratkotrajen. Naši skrbniki so nas pomotoma pripeljali tja uro kasneje, kot je bilo dogovorjeno, tako da nas je kmalu zmotila glasba v zgornjem nadstropju.
Sindikat je v Angliji organiziran po določenih panogah, recimo sindikat delavcev elektroindustrije, sindikat tekstilnih delavcev, sindikat delavcev kovinske industrije itd. Vsi ti sindikati so združeni v kongresu sindikatov, ki zastopajo vse sindikate pri vladi. Glavna vloga kongresa je trenutno v tej gospodarski krizi, pa tudi običajno, da se pri vladi zavzema za povečanje plač delavcev, ki bi ustrezale povečanim življenjskim stroškom.
Sedaj, ko so na oblasti liberalci, upajo, da se bodo lahko pričeli pogovarjati tudi o razdelitvi dobička. Seveda bi bilo treba najprej doseči, da bi kapital prišel v državne roke. Dogovarjajo se, da bi nacionalizirali najprej ladjedelništvo ter pomorski in zračni promet. Za vse te in nadaljnje spremembe pa bo potrebno mnogo časa in naporov. Nek sindikalist je dal izredno duhovito primerjavo. Rekel je, da so sedaj takšni pogoji za socializem v Angliji, kot če bi nekdo v kopalkah skušal osvojiti Mont Everest.
Žal nam je bilo, da smo imeli za pogovore tako malo časa, sicer bi lahko zvedeli še več zanimivega.
Sledila je zabava s plesom, ki pa smo ga zaključili s Kozaračkim kolom in Internacionalo.
Marko Tomšič
Imate vprašanje? želite odgovor nanj? Sporočite v uredništvo!
S<U>aWUraA3
Sava, glasilo delavcev delovne organizacije industrije gumijevih, usnjenih in kemičnih izdelkov Sava Kranj. Glasilo izdaja odbor za informiranje, izhaja štirinajstdnevno, glavni in odgovorni urednik slovenske izdaje Jože štular, tehnični urednik Lado Mraz, fotografije Ivan Draškič. Naslov uredništva: Kranj, škofjeloška 6, telefon 25-461, interno 482 ali 282. Tisk in klišeji GP Gorenjski tisk Kranj.
Glasilo je oproščeno temlej-nega davka na podlagi mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS (št. 421-1/72 z dne 27. marca 1973).
Sekretar repubUške konference ZSM Slovenije Zdenko Mali je v tiskarni Evening Chronicla v Oldhamu kar s kladivom »uredil« prvo stran časopisa