VUlSSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnikXXXVII —leto 1991/92 št. 7
Jezik in slovstvo
Letnik XXXVn. številka 7 Ljtibljana, april 1991/92
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije, LJubljana
Uredniški odbor: Alenka Šivic-Dular (glavna in odgovorna urednica), Aleksander Skaza, Tone Pretnar, Marko Juvan,
Miha Javomik (slovstvena zgodovina), Zinka Zorko, Tomaž Sajovic (Jezikoslovje), Boža Krakar-Vogel, Mojca
Poznanovič (didaktika Jezika in književnosti)
Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič
Lektor in korektor: Jože Sever
Tehnični urednik: Andrej Veibič
Oprema: inž. Dora Vodopivec
Tisk: VB&S d.o.c, Milana Majcna 4, Ijubljana
Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 12, LJubljana 61000
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina 500 SLT, cena posamezne številke 90 SLT, dvojne številke 130 SLT, za tlijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 120 SLT. Letna naročnina za evropske države Je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport in Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Po mnenju Ministrstvaza informiranje RSloveniJe, št. 23-91, zdne 26.11.1991, jerevijaoproščena plačila temeljnega in posebn^a prometnega davkL»od prometa proizvodov.
Vsebina sedme številke
Razprave in članki
173 Marko Jesenšek, Jezikovni sistemi v slovenskem (alpskem in panonskem) govornem območju
182 Katarina Bogataj-Gradišnik, Izročilo grozljivega romana v uvodni zgodbi slovenskega meščanskega pripovedništva
JubUeji
195 Zinfca Zorko, Ob šestdesetletnici doktorja Janka Čara Gradivo
199 Vesjia Požgaj-Hadži, Vera Šeško, Slavistična ekskurzija po Slavoniji in Baranji 206 Vilko Novak. Spomini na naše prve slaviste
Ocene in poročila
209 Erika Kržišnik-Kolšek. Jezikoslovni zapiski
210 Irena Novak-Popov. Uvod u naratologiju 212 Franc Jakopin, Aničev hrvaški slovar
Prejeli smo v oceno 216
Obvestila
216
Marko Jesenšek
Pedagoška fakulteta UDK 808.63-02-085.2"15/18": 808.63-087" 17/18"
Maribor
JEZIKOVNI SISTEMI V SLOVENSKEM (ALPSKEM IN PANONSKEM) GOVORNEM OBMOČJU
v 18. stoletju sta na današnjem slovenskem ozemlju obstajala dva knjižna jezika (osrednjeslovenskl in vzhodnoslovenski), ki sta se uporabljala med Slovenci v Avstriji (ob nemškem in latinskem jeziku tudi osrednjeslovenskl) in v državi Ogrski (ob madžarskem, kajkavskem in latinskem jeziku tudi vzhodnoslovenski).
1 OSREDNJESLOVENSKI KNJIŽNI JEZIK
Na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem je obstajala že večstoletna bogata pisna tradicija, ki sega v čase Brižinskih spomenikov' in kaže, kljub redkim ohranjenim rokopisom (Celovški, Stiski, Starogorski rokopis), v jezikovnem razvoju kontinuiteto, iz katere seje v 16. stoletju razvil osrednjeslovenskl knjižni jezik in se uveljavil v prvih slovenskih (protestantskih) tisklh.2 Temeljne značilnosti je jeziku določil Primož Trubar, ko se je odločil, da prevede v slovenščino Katekizem (1550). Ker seje v Predgovoru obrnil na "vse Slovence" ("mlade in preproste ljudi naše dežele"),^ se pri izbiri jezika ni mogel odločiti za domače narečje (dolenjščlna), ampak je v želji, da ga razumejo tudi Korošci, Štajerci in Primorci, izdelal jezikovni sistem, kije glasoslovno, oblikoslovno in skladenjsko preraščal narečne okvire.* Pravopisno in jezikovno je Trubarjev jezik izpopolnil Sebastljan Krelj (Postila slovenska, Regensburg 1567),^ dokončno podobo pa je osrednjeslovenskl knjižni
Brižinske spomenike so odkrili šele leta 1807 v obsežnem latinskem zborniku, najdenem v Frelsingu (v literaturi se pojavljajo tudi kot Freisinški spomeniki). Leta 1827 so bili prvič izdani v Peterburgu (P.I. Koppen inA.H. Vostokov) in v slavisüki Je sprva prevladala napačna ocena, da so to starocerkvenoslovanska besedila s konca 10. stoleqa. Milko Kos (Brižinski spomeniki, LJubljana 1937) Je najprej dokazal, da I. in III. spomenik nista originala, ampak prepisa starejših besedil iz prve polovice 9. stoletja, prepisovalec pa naj bi bil bavarski biskup Abraham, ki je uporabljal Brižinske spomenike pri razširjanju krščanstva med Slovenci. V isti knjigi Je Fran Ramovš (1937) dokazoval, da so spomeniki pisani v slovenščini 10, stoletja in da v slovenskem Jeziku takrat še ni bilo narečnh posebnosti. Leta 1968 sta Jože Pogačnik in Rudolf Kolarič analizirala Brižinske spomenike in dokončno dokazala, da gre za slovensko besedilo. Freisinger Denkmäler - Brižinski spomeniki - Monumenta Frisingesia. München, 1968. Najnovejše analize so zbrane v *omlku Obdobja 10, 1989; SAZU pa pripravlja novo izdajo Brižinskih spomenikov.)
V sodobni slovanski literaturi pa se še vedno (po Vondraku) pojavljajo resne študije, ki poskušajo dokazati, da gre v Brižinskih spomenikih za starocerkvenoslovanski oziroma slovaški jezik (Jan Stanislav, Starosloviensl^ Jazyk 1, Bratislava 1978, str.91: "... tu očividne mane žrtu Ja^ka zapadnvch Slovienov..." ali pa E. Paullny: Dejiny spisovnej slovenciny, Bratislava 1983, str.41: "Frizinske pamiatky sülatinkou pisane slovanske texty...").
^ Prve slovenske tiskane besede se sicer pojavijo že leta 1515 v nemškem vojaškem letaku (Ain newes lled von den kraynerischen bauren), med nemškim besedilom Je citiran (verjetno) odlomek iz kmečke uporniške pesmi ("Le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna" in "Stara pravda").
^ Vsem Slouenzom Gnado Myr Mylholt inu prauu Spolnane boJhye Jkufi Jejula ChriJtula proJJim. Lvbi kerszheniki JeJt Jem lete Jtuke is Juetiga plfma (inu nih islage vte peilni Ihloihene) katere vlaki Jastopni zhlouik Idr hožhe unebu pryti ima veiditi inu derihati htim tudi to litanio inu ano pridigo vle te buquice puitill prepi/ati vnajh iejig Bogu na zhalt inu hdobrumu v)em mladim tar preprojüm ludem nalhe deJhele.
"* Med slovenskimi jezikoslovci Je nekaj časa prevladovalo mnenje, da Je jezik Trubarjevih prevodov narečje (glasoslovna podoba raščičanskega govora), vendar pa je Rigler dokazal, da so takšne ocene netočne. Prim. Začetki slovenskega knjižnega Jezika, Ljubljana 1968.
Le-to ortografijo slovenskega pisma smo mi z vestjo inu z dobrim svitom zastopnih bratov tako postavili inu spomislili tudi na več našiga imena inu jezika ljudi, kir so okuli nas, Dolence, Istrijane, Vipavce &c, kateri skoraj povsod čisteši slovenski govore kakor mi po Kranju inu koroški deželi, dopolu nembški.
173
jezik dobil v prevodu Biblije (1584). Dalmatinova visoka jezikovna kultura je predstavljala vzor slovenskim cerkvenim in tudi prasvetnim piscem 17. in 18. stoletja, saj je bila Biblija edina protestantska knjiga, ki ji je v času protireformacije ljubljanski škof Hren prizanesel In ni zgorela na grmadi.
Konec 17. in v začetku 18. stoletja seje kulturna in jezikovna zavest Slovencev v Avstriji močno okrepila. Jezik ni bil več omejen pretežno na kmečko prebivalstvo, ampak se je razširil tudi med mlado slovensko meščanstvo in prve slovenske izobražence, ki so se začeli zavedati svojih jezikovnih in narodnostnih pravic. Katoliški pisci 17. stoletja^ jezikovno sprva niso presegali protestantov, vendar pa so se kasneje že pojavili ljudje, ki so si prizadevali razvijati osrednjeslovenskl knjižni jezik in ga uporabljati tudi v leposlovju.'^
Središče osrednjeslovenskega knjižnega jezika je bila ves čas Ljubljana, kjer so se zbirali slovenski izobraženci. V 18. stoletju se je jezik razvijal vzporedno z reformami Marije Terezije in Jožefa 11. - ustanovljeni so bili splošni seminarji, v katerih so pripravljali mlade kneze, ki naj bi Jožefu 11. jx)magall graditi močno državo.« Reforme so vodile v močno centralizacijo države. V celotni Avstro-Ogrski se je uveljavila nemščina, ki je izjxxlrinila latinščino kot administrativni jezik. Takšna nasilna centralizacija je vzbudila odpor med madžarskim plemstvom, saj se je pri njih kot administrativni jezik začela uveljavljati madžarščina. Zaradi spora z ogrskim delom cesarstva si je Jožef 11. prizadeval pridobiti podporo tistih narodov, ki niso imeli večjih pravic. Med druglmje izdal odlok, kije dovoljeval uporabo pokrajinskih jezikov tudi v šolah. V tako nastali kultumopolltični situaciji pa so bili dani vsi pogoji za popolno uveljavitev jezikovnih pravic tistih narodov v cesarstvu, ki takšnih možnosti prej niso imeli. Osrednjeslovenskl knjižni jezik seje v drugi polovici 18. stoletja tako hitro razvijal,^ daje moralo priti do preobrazbe Dalmatinovega jezika, ki so ga v obdobju janzenizmaio in jožefinlzma na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem izvedli katoliki. 11
Čandek, Schönleben in sodobniki so ostali v okvirih cerkvenega in nabožnega slovstva in v Jezikovnem merilu celo zaostaje^o za vzori, ki so jih postavili slovenski protestanti. Šele nastop Janeza Svetokriškega Je prinesel v osrednjeslovenski knjižni jezik nov, bogat baročni slog, bogatejše izražanje (novo besedje) in drugačno skladnjo (zapleteno zložene povedi, časovna razmerja...). Alasia da Sommaripa, Matija Kastelec, oče Rogerij, oče Romuald, oče Hipolit, Ahacij Steržinar in njihovi posnemovalci so v Jeziku dosegli že takšno mojstrstvo, da Je postala slovenščina zanimiva tudi meščanom in izobražencem.
' Marko Pohlin je napisal Krajnsko gramatiko (1768) v nemškem jeziku, ki kaže na začetke prebujanja narodne zavesti med Slovenci. V slovnici se Pohlin zavzema za slovenski Jezik in daje pobude za nastajanje slovenskih posvetnih pesmi. Prvo zapisano (cerkveno) slovensko pesem najdemo že v SUškem rokopisu (Naš gospod Je od smrti vstal - začetek velikonočne pesmi), nato pa se v protestantskih üskih (prvič pri Trubaiju 1550) pojavljajo številne cerkvene pesmi. Pohlin opravičeno opozarja na potrebo, da se v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku začnejo tiskati tudi posvetne pesmi. V 3. zvezku Krajnskih pisanic od lepeh umetnosti (1781), kijih je urejal J.D .F. Dev, se Pohlinove želje tudi uresničijo in kmalu zatem z nastopom Vodnika doseže takšno pesništvo tudi svoj prvi višek.
* Prim. Eugen Jona, Postavy slovenskehjazykovedy v dobe SturoveJ. Bratislava 1885. ® Za to imajo zasluge slovenski razsveüjenci, ki so se sdbirali v Zoisovem krožku.
'"Prlm. R. Čebul), Janzenizem na Slovenskem in frančiškani ponesek k kulturni ^odovini Slovencev), LJubljana, 1922.
"v mislih imam jezikovni sistem, ki seje uveljavil v katoliškem prevodu Biblije (1784). Z J. Japljem so pri prevajanju sodelovali še B. KumerdeJ, J. Skriiijar, A. Traven, J. Rihar, M. Šraj in M. Wolf. Prim. M. Orožen, Gramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584-1784-1802). V: Wiener slawistischer Almanach 13, 1983, str. 153-179. Novo zavezo je želel prevesti Marko Pohlin, vendar pa mu ljubljanski škof Heiberstein dela ni zaupal. Raje se je odločil za Jurija Janlja, ki Je že leta 1773 sodeloval pri uresničevanju janzenistlčnega programain Je leta 1779 prevedel jožeftnski Veliki katekizem zvprašanji in odgovori. Pri prevajanju Biblije je Japelj najprej sodeloval s Kumerdejem (zaradi neso^asij prekineta sodelovanje), kasneje je pritegnil Sraja in že omenjene sodelavce, vendar pa je končne jezikovne korekture opravil sam in po svoji volji. Nova zaveza Je izšla 1784. leta (200 let po Dalmatinu) in 1786, nezadovoljstvo pa je, zlasö po Kumerdejevem izstopu, med Japljeviml sodelavci vse bolj naraščalo in Je doseglo višek po Hertiersteinovi smru. Japlju so očitali samovoljo pri prevajanju, opozarjali pa so tudi na teološke in Jezikovne pomanjkljivosti prevoda (gjasoslovno se preveč naslanja na jezik 16. stoletja, uporablja preveč tujk, odrekajo mu pravi občutek za Jezik). JapelJ je še izdal prvi del Stare zaveze (1796 - prevajalec ŠraJ), nato pa Je moral odstopiti in prevajanje Je prevzela opozicija, ki Jo je vodil Škriniar. Druga izdaja Nove zaveze na začetku 19. stoleqa je že bila očiščena Japljevih germanizmov, izšla pa je tudi brez njegovega imena Pebevc, Škrinjar, Vodnik). Prim. Jurij Japelj, Slovenski biografski leksikon 1 (1928), str.328-385.
174
2 VZHODNOSLOVENSKI KNJIŽNI JEZIK
V Prekmurju knjižna tradicija ne sega v Trubarjeve in Dalmatinove čase, vendar pa tudi tam v 18. stoletju že obstaja normativno izoblikovan knjižni jezik, ki izhaja iz jezikovne tradicije nekdanje panonske slovenščine.
V 9. stoletju se je ponudila panonskim Slovencem priložnost, da zaživijo v močni, samostojni državi. Obri so bili premagani in Pribina je dobil od frankovskega kralja ozemlje s sedežem v Blatogradu. Njegov sin Kocelj je sprva služil Frankom, kasneje pa se je želel otresti nemškega vazalstva in seje povezal z Rastislavom. Pri tem sta imela odločilno vlogo Ciril in Metod, ki sta s Kocljevo, RasUslavovo in Svetopolkovo podporo ter papeževim privoljenjem ustanovila panonsko-moravsko nadškofijo (867-885) s slovanskim bogoslužjem (od Srema do Morave). Metod je postal nadškof (arcibiskup panonski), prevedena so bila temeljna dela v starocerkvenoslovanščino in dane so bile vse možnosti za obstoj in razvoj slovenske državnosti in jezika. Vendar pa je na Moravskem prišlo do bojev, Svetopolk je izdal Rastislava, ki so ga Nemci nato obsodili na smrt (870), Svetopolk pa je sklenil mir in dobil celo Panonijo (884), saj je Kocelj "izginil" iz zgodovine okoli leta 873. Metod je moral pobegniti iz Panonije, na ozemlje so začeli vdirati Madžari, ki so državo uničili, Slovani pa so bili razdeljeni med Nemce in Madžare.Borba za slovansko liturgljo je bila tako izgubljena, ustna tradicija pa seje nadaljevala tudi pod Madžari, kamor Je bUo priključeno ozemlje panonske Slovenije.
Leta 1094 je bilo ozemlje upravno priključeno zagrebški škofiji in to je skoraj tisoč let usodno vplivalo na jezik panonskih Slovencev, kije bil izpostavljen močnim madžarskim in kajkavskim vplivom.'^ Hkrati pa so le takšni negativni jezikovni vplivi omogočili, da so v vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku ostali elementi, ki jezik povezujejo s starocerkvenoslovanščino. '* Upravno je bilo ozemlje vzhodne Slovenije razdeljeno med nemško in madžarsko govoreče okolje, Mura pa Je postala ostra geografska meja, ki seje zarezala v prvotno enoten jezikovno-kultumi prostor. Slovenci na desni strani reke so se začeli jezikovno približevati Li. alpski slovenščini, saj so stiki s panonsko Jezikovno bazo postajali vse težji.Zaradi tega sta se na slovenskem ozemlju, ki je pripadalo Kocljevi državi, do prvih tiskov izoblikovali dve pokrajinski različici: prekmurski in vzhodnoštajerskl jezik. Čeprav izhajata iz panonske narečne baze, pa so med njima v nekaj stoletjih nastale razlike, ki so posledica različnih okolij, v katerih sta se jezika razvijala.
2.1 Vzhodnoštajerskl jezik
Najstarejše ohranjeno besedilo, zapisano v vzhodnoštajerskem jeziku, je Vellkonedeljska prisega (1570), ki pa ima še veliko narečnih posebnosti, tako kot tudi drugi ohranjeni
Jan Stanislav, navedeno delo, str.83.
'^O časovnem izvoru, prostoru in nastanku prekmurskega knjižnega Jezika prim. študijo M. Orožen (Prekmurski knjižni jezik. V: XXV SSJLK, 1989, str. 37-60). Glasoslovna, oblikoslovna in skladenjska analiza ter besedišče kažejo, da sta prekmurski In kajkavskn knjižni jezik dva različna jezikovna sistema.
V Dalmaciji se je ohranila močna alagoljaška skupina, ki je nadaljevala slovansko liturgijo Cirila in Metoda iz Panonije. Preko hrvaško-kajkavskih povezav v protestantizmu in kajkavskih vplivov na prekmurski Jezik se je v jeziku na vzhodu Slovenije ohranila kontinuiteta, ki kaže na povezave vzhodnoslovenskega knjižnega jezika s starocerkvenoslovanščino. (Izvirna slovanska liturgija se je še clo danes ohranila na otoku Krku, ki Je Dil ves čas pomemben glagoljaški center. Prim J. Stanislav, nav. d., str.182. G. Borsa, L. Hadrovlcs, ProtestanUsche Werke in KaJkavisch-kroatischer Sprache aus der Druckerei des Joannes Manlius. Studia Slavica Hung. XXVI11. Budapest 1982, str.67- 90. Prim. E. Hercigonja, Kajkavski elementi u jeziku glagoljaške književnosti 15. in 16. stolječa. CroaticaS, 1974.)
Jože FUčar opozarja, da se rahli stiki ponovno začnejo šele v 16. stoletju, ko na prekmurske protestante (M. Sever, Red zveličanstva, 1747) začne vplivati Dalmatinova Biblija.
Prve osebne stike pa naveže šele Vraz, ko potuje po Prelotiurju tn zbira ljudske pesmi. Na prekmurske Slovence opozori Čopa, ki začne priporočati študij prekmurskega jezika slovenskim piscem v osretfju. Prim. Jože Ftičar, Slovenci na levi in desni strani Mure. V: Panonski Aomik, Murska Sobota 1966, sti-.l 17-130.
Na vzhodnoštajersko razliaco vzhodnoslovenskega Jezika sta odločilno vplivala osrediijeslovenski jezik in nemška nadoblast, na prekmursko pa kajkavski Jezik (preko hrvaščine tudi glagoljaši) in madžarska nadoblast.
175
zapisi iz 17. stoletja.''' 18. stoletje je prineslo nove rokopise'« in nove narečne poskuse, ki sta jih na prehodu iz 18. v 19. stoletje nadaljevala in razvijala v smeri knjižnega jezika Leopold Volkmer in Štefan Modrinjak. Prizadevanja za vzhodnoštajerskl jezik so dosegla višek 1803. leta, ko so se v Desterntku zbrali štajerski izobraženci in na pobudo Ivana Narata ustanovili Svetourbansko akademijo. '^ Zaradi nesoglasij med člani delo v akademiji ni steklo^o in prvi pwskus, da se normira vzhodnoštajerskl jezik, je tako projiadel.^' Popolno uveljavitev pa je jezik dosegel v prizadevanjih za vzhodnoštajerske slovnice^ž ter v številnih tiskanih knjigah Dajnka, Serfa, Krempla in njihovih sodobnikov. Najvztrajnejši zagovornik in uporabnik vzhodnoštajerskega jezika je bil brez dvoma Peter Dajnko.^s kije vztrajal v jeziku in pisavi svoje slovnice tudi potem, ko so njegovi rojaki že pristali na poenotenje knjižnega jezika in so sprejeli močne vplive osrednjeslovenskega knjižnega jezika.
Za enoten knjižni jezik sije teoretično prizadeval Murko v slovnici, praktično pa predvsem A. Krempl, ki se je pri prevajanju cerkvenih besedil zavestno odločil za prevzemanje jezikovnih zakonitosti osrednjeslovenskega knjižnega jezika. Kljub temu pa tudi v Kremplovem pisanju najdemo dokaz,^* da so vzhodnoštajerskl jezik na vzhodu Slovenije uporabljali vsi izobraženci. Dvignili so ga iz narečnih okvirov in ga kultivirali tako, da so lahko v njem nastajali cerkveni in posvetni tiski.^^
"Toa« zoper ormoškega graščaka (1648), Cesarsko odločilo (1675), Ptujska prisega (1696). Prim. B. Rajh, Severovzhodna Slovenija pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika do konca prve polovice 19. stoletja.ČZN 55=22 (1984),str.38-49.
'^Apostelov nemško-slovenskl slovar (1783), Ta veliki katechismus (1783), Parchamerjev katekizem (1758 - še kajkavski vplivi v Jeziku, 1764 - "štajerska" slovenščina). Prim. J. Rigler, Jezikovnokultuma orientacija Štajercev v starejših obdobjih. V: Svet med Muro in Dravo. Maribor 1966, str.661-681. V prispevku ugotavlja, da se vplivi kajkavščine na vzhodu Štajerske čutijo le v Središču, na zahodu Slovenskih goric pa ne; močan je vpliv osrednjeslovenskega jezika, najmočnejša pa je "separatistična struja", ki omahuje med osrednjeslovenskim in vzhodnoštajerskim jezikom.
'^ Članom Je šlo predvsem za vprašanje jezika, saj so se v LJubljani takrat že resno tjkvarjali s slovenskim slovarjem in slovnico. Prim. B. Rajh, nav.d., str.41-43.
^ Ivan Narat si je prizadeval, da bi jezikovni sistem približal kranjskemu, pisali pa bi v bohoričici, medtem ko je predvsem Š. Modrinjak zagovarjalprednosti kajkavskega pravopisa.
^'Prim. F. Kidrič, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Razprave znanstvenega društva v LJubljani. LJubljana 1930, str.90-92.
John Leopold Schmlgoz, Theoretisch-praktischeWindische Sprachlehre. Gratz 1812. Peter Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Gratz 1824. Anton Johann Murko: Teoretisch-praktische Slovenische Spijichlehre fiir Deutsche. Gratz 1832. Jožef Muršec, Kratka slovenska slovnica za pervence, v Gradcl 1847. Šdri slovnice vzhodnoštajerskega Jezika v prvi polovici 19. stoletja dokazujejo, da so se pisci na vzhodu Slovenije zavedali razlik med svojim in osrednjeslovenskim knjižnim Jezikom. (Dajnko v uvodu v svojo slovnico na Kopitarjevo pobudo išče vzhodnoštajerskemu jeziku posebno mesto in ga loči na eni strani od Jezika Korošcev in Kranjcev, na drugi strani pa ga razlikuje tudi od jezika ogrskih Slovencev in Hrvatov.) Prim. B. Rajh, Vzhodnoštajerske slovnice iz prve polovice 19. stoletja. ČZN 55=20 (1984) 2, str.299-309, kjer so obravnavane glasoslovne in oblikoslovne posebnosd štirih vzhodnoštajerskih slovnic.
^ Jože Rajhman; Vloga Petra Dajnka v zgodovini slovenskega knjižnega Jezika. ČZN 41=6 (1970)2.
^ Krempl si je v cerkvenih prevodih prizadeval približati vzhodnoštajerskl jezik osrednjeslovenskemu knjižnemu jeziku in mu je to, kljub Prešernovi puščici, uspevalo (bolj ali manj) tam, kjer je imel dobre vzore (evangelije tn življenje svetnikov je lahko prebiral v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku in ta besedila so glasoslovno, besedoslovno in skladenjsko močno vplivala na njegove prevode). Drugače pa je bilo, ko Je pisal zgodovinsko delo (Dogodivštne Štajerske zemle. Gradec 1845). V osrednjeslovenskem knjižnem jeziku zgodovina Slovencev še ni bila napisana, način pisanja pa je zahteval drugačne besedne in skladenjske rešitve, kot so se pojavljale v nabožnem slovstvu. Krempl, ki v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku ni mogel najd vMledov za svoje delo, se je odločil za rešitve, ki so bile v duhu vzhodnoštajerskega Jezika. S tem pa Je dokazal, daje bil tajezikvprvi polovici 19. stoletja že tako razvit, daje lahko uresničil vse zahteve piscev in prevajalcev ter se uveljavil Kot izdelan Knjižni Jezik. Prim. Marko Jesenšek, Pomenske fiankcije nedoločnika, namenilnika in pasivnih konstrukcij v Kremplovih Dogodivšinah Štajerske zemle. ČZN (1988) 2, str. 200-215. V Usku je tudi moja razprava o deležijskih in deležniških zvezah v vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku {ČW 1, 1992).
^ "Maloštevilni pisci tega jezikovnega področja so bili dejansko v jezikovnem trikotu: na severovzhodu prekmurski knjižni jezik, na Juhozaiiodu kranjski knjižni jezik (na Koroškem obarvan z narečnimi značilnostmi), na vzhodu knjižni jezik kajkavcev (Varaždin, Zagreb). Štajerci se v celoti niso podredili nobenemu, in tako je sredi 18. stoletja nastal še en knjižni Jezik, oprt na slovenskogoriško-prleško narečno osnovo, ki je v tekstih na začetku 19. stolefla izpričal pravcati razmah in je uzakonjen celo v dveh dobrih slovnicah." (M. Orožen, Jezikovno knjižno izročilo prekmurskih in štajerskih pisateljev. V: ČZN 1973)
176
2.2 Prekmurski Jezik
Najvzhodnejši del današnjega slovenskega ozemlja Je bil vse od propada Kocljeve države pa do leta 1919 ločen od matičnega naroda. Zgodovinski dejavniki so bili odločilni, da se je v Prekmurju slovenski jezik razvijal drugače kot med Slovenci na desni strani Mure.^s Šolstvo Je bilo ves čas v madžarskem jeziku in sije, še zlasti v drugi polovici 19. stoletja, prizadevalo pomadžariti vse Slovence na Madžarskem in zatreti njihovo narodno zavest, ki sojo prebudili protestanti v 18. in katoliki na začetku 19. stoletja.
Ob močnih madžarskih pritiskih pa je bil Jezik prekmurskih Slovencev že od 11. stoletja naprej izpostavljen tudi hrvaško-kajkavskim vplivom, kar se je čutilo zlasti v cerkvi. Zagrebška škofija Je pošiljala med Slovence v Prekmurju duhovnike, ki so pri cerkvenih opravilih uporabljali ob grških, latinskih in madžarskih besedilih tudi kajkavske prevode. Neizobraženo ljudstvo, ki tujih jezikov ni obvladalo, je bilo primorano poslušati osnovne razlage in molitve v kajkavskem jeziku, se mu prilagajati in ga razumeti, kasneje pa tudi brati lekcionaije, zgodbe svetega pisma in druga cerkvena besedila v "domačem" Jeziku zagrebške škofije. Tako seje prekmurski jezik že na samem začetku zbližal s kajkavščino, s katero je ostal tesno povezan vse do ilirizma, ko se Je na Hrvaškem izoblikoval enoten knjižni jezik.
Vilko Novak navaja,da Je zaradi posebnih zgodovinskih razmer bilo onemogočeno prehajanje knjig iz matičnega okolja v ogrsko Prekmurje in da so bile pred letom 1919 knjige Mohorjeve družbe edini nekoliko bolj razširjeni tiski "knjižne slovenščine" med preprostimi ljudmi v Prekmurju. Duhovniki in redki drugi izobraženci so sicer že poznali knjige Slovenske matice in "kak slovenski časnik", drugače pa jezikovnih povezav ni bilo in lahko z gotovostjo sklepamo, da se je prekmurski jezik razvijal neodvisno od osrednjeslovenskega knjižnega jezika.
Prvi pisni dokazi o prekmurskem jeziku segajo v 16. stoletje, ko je bila napisana Martjanska pesmarica I. Danes velja za najstarejši ohranjeni zapis v prekmurskem Jeziku, vendar pa ustno izročilo sega v še starejše obdobje.2« Zaradi močnih kajkavskih vplivov Je v najstarejših ohranjenih besedilih težko določiti mejo med obema jezikoma, še težje pa Je govoriti o vplivih ustnega slovstva na prekmurske in kajkavske zapise in tiske. V strokovnem hrvaškem Jezikoslovju je dolgo časa veljalo prepričanje, da je Martjanska pesmarica I napisana v kajkavščlni 16. stoletja (1543 ali 1593). Tako sklepa Franjo Fancev,29 ki misli, daje pesmarica kajkavskega izvora, jezik pa se kvari pri prepisovanju v prekmurščino. Poznavalec prekmurskega slovstva in Jezika Vilko Novak pa je dokazal.^o da teorija Fanceva ne velja. Novakova raziskava je dovolj natančna, da lahko z gotovostjo sklepamo o prekmurskem izvoru Martjanske pesmarice l.^'
Iz kasnejših časov je ohranjena tudi mlajša Martjanska pesmarica H (1756 ali 1786) in še približno šestdeset drugih rokopisnih pesmaric,^^ ki dokazujejo razširjenost prekmurskega Jezika in potrebo ljudi, da ga uporabljajo tudi v pisni obliki in tako ohranjajo dokaze o kontinuiteti jezika, ki bi bil zaradlspleta nesrečnih zgodovinskih okoliščin skoraj obsojen na propad, še preden se je potrdil v knjižni obliki.
Bogata rokopisna dejavnost pa opozarja tudi na zanimive odnose med kajkavskim in prekmurskim Jezikom. Zakaj so se ljudje tako trdovratno držali prekmurskega jezika v rokopisih, če so imeli pri roki tiske v knjižni kajkavščlni? Gotovo so za to imeli tehtne
^V. Novak, Značaj In pomen prekmurskega slovstva. V: 1. Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. LJubljana 1978, str.7-14.
"v. Novak, nav.d., str.7.
^V.Novak, Izbor prekmurskega slovstva. LJubljana 1976.
^Prim. njegove razprave v: LJetopis JAZU 48/1935, str.165-168. Hrvatska revija X/1937, št.ll. Savremenik XXVI/1937, št.12 in LJetopis JAZU 51/1939, str.97-99.
™V. Novak, Prekmurske rokopisne pesmarice. JiS XIX 1973/74, str.212-217.
^'Prim. M.Rupel, ZSS. LJubljana 1956, str.282, 315-16, 323.
^^Glej I. Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. IJublJana 1978, str.99-103.
177
jezikovne vzroke (mogoče celo narodnozavedne), zaradi katerih niso sprejemali kajkavščine za svoj jezik, ampak so jo imeli za nepriljubljen, vendar pa potreben pripomoček pri posredovanju grških, latinskih in madžarskih cerkvenih besedil v njim najbližji jezik.
Šele v 18. stoletju seje v prekmurskem prostoru pojavila prva tiskana knjiga (F.Temlin, Mali katekizem, 1715), kije pomenila kratko, zadnje, vendar pa pomembno obdobje v zgodovinskem razvoju prekmurskega jezika. V dolgih stoletjih se je ob ustnem izročilu (predvsem za cerkveno rabo) in delno tudi v pisni tradiciji (pesmarice, tudi za cerkveno rabo), oblikoval vzhodnoslovenski obredni jezik, ^4 kije svojo knjižno uveljavitev dočakal v delih prekmurskih protestantov 18. stoletja, dosegel prvi višek v Š. Kuzmičevem Novem zakonu, dobil visoko stopnjo kulUviranega knjižnega jezika v delih katolikov konec 18. in na začetku 19. stoletja in nato v sredini 19. stoletja odločilno pomagal oblikovati enoten knjižni jezik tako, da je v jezikovni sistem "prispeval" nekatere izvirne slovanske (in slovenske) oblike, ki jih je osrednjeslovenskl knjižni jezik v razvoju jezika zaradi hitre narečne diferenciacije (od 13. stoletja naprej) izgubil^^
Na razvoj prekmurskega jezika je na poseben način vplivala tudi cerkveno-upravna razdelitev med dve škofiji. Južne prekmurske župnije, ki so bile ves čas pretežno katoliške, so pripadale zagrebški škofiji od leta 1094. Vpliv kajkavskega knjižnega jezika je bil zato v okolici Lendave in Tumišča zelo močen. Duhovniki, poslani v ta del Prekmurja iz Zagreba, so se večinoma šolali v obeh kajkavskih središčih (Zagreb in Varaždin) in od tam so prinašali v prekmurski obredni jezik številne vplive, ki so zabrisali jasno razločevalno mejo med obema, že od samega začetka, različnima jezikovnima sistemoma.38 Podobnost jima je dajal zlasti skupni slovensko-hrvaški panonski narečni prostor. Severni del Prekmurja s središčem v Murski Soboti in Porabje pa sta bila priključena gy6rski škofiji, kije bUa dolgo časa središče protestantskega gibanja. Duhovniki, ki so službovali v tej škofiji, so se šolali večinoma na Madžarskem ali pa tudi v Bratislavi, na znamenitem protestantskem liceju, ki ga je obiskoval tudi Štefan Kiizmič. Vpliv kajkavščine je bil v severnih prekmurskih župnijah zato manjši, saj so se njihovi molitvenikl, evangeliji in drugi tiski le redko uporabljali pri opravljanju službe božje. Zato pa so prekmurski protestanti v 18. stoletju prinašali iz Bratislave, kjer so se dobro izobrazili v klasičnih jezikih in slovaščlni, tudi ideje o narodnem in jezikovnem prebujanju. Sočasno z normiranjem prekmurskega knjižnega jezika je na Slovaškem potekalo prizadevanje za formiranje slovaškega knjižnega jezika. Odnos med češkim in slovaškim knjižnim jezikom je bil precej ix)doben razmeram na slovenskem etničnem ozemlju in razmerju med osrednjeslovenskim in vzhodnoslovenskim knjižnim jezikom. Protestanti na Slovaškem so sicer uporabljali Kralicko biblijo in si prizadevali za (tudi jezikovno) zbližanje s češkimi protestanti (uporabljali so Li. biblično češčino), vendar pa sta se vzporedno s temi prizadevanji v administraciji, pravni in kulturni rabi že uveljavili kulturna zahodna in srednja slovaščina. Razlike med obema jezikovnima sistemoma so bUe dovolj velike, da seje lahko že konec 18. stoletja oblikovala ob češčinl tudi slovaščina kot samostojen knjižni jezik, kije ohranil kontinuiteto jezika Cirila in Metoda, medtem ko je češčina imela tipične zahodnoslovanske značllnosti.3'' Podobno je tudi prekmurski knjižni jezik Izhajal iz panonske narečne baze in se je od osrednjeslovenskega knjižnega jezika, ki ima alpske zakonitosti, v 18. stoletju
^ o tem In o razmerah v Györu v biografsko-zgodovinskem romanu piše J. Smej (Po sledovih zlatega peresa, Ljubljana 1980).
*'M. Orožen, Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjižnem Jeziku. Slavistična revija 1986, št.l, str.37-57.
^Tu gre zlasti za tiste možnosti, ki kažejo na kontinuiteto slovenskega (vzhodnoslovenskega knjižnega) Jezika s starocerkvenoslovanščino (deležijsko izražanje istodobnosti in preddobnosti, razlikovanje med nedoločnikom in namenilnikom, trpni način izražanja ter krajšanje zapleteno zloženih povedi).
^M. Orožen, Vprašanje prekmurskega knjižnega Jezika (ob osrednjeslovenskem in kajkavskem hrvaškem). SR 1985/86, št.2, str.191-197. V študiji je poudarjena misel, da so bili prekmurski protestantski pisci od srednjega veka naprej "navezani predvsem na kajkavsko oziroma kajkavsko-čakavsko (glagoljaško) knjižno tradicijo, na jezikovne različice, ki so se vzdrževale v mejnem slovensko-hrvaškem, čakavsko-kajkavskem, jezikovnem narečnem pasu od Trsta in Kopra prek Istre do Bele krajine" (nav.d., st.l93).
^'Prim. Eugen Pauhny, Dejiny spisovnej slovenciny, Bratislava, 1983.
178
že tako razlikoval, da je bila potreba po tiskih v vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku povsem upravičena. Za razliko od slovaškega jezika, ki se je z nastopi bernolakovcev in šturovcev osamosvojil in oblikoval kot knjižni jezik ob starejšem češkem, pa je prekmurski knjižni jezik v prvi polovici 19. stoletja takšno možnost opustil in - zaradi poenotenja jezikovne norme - pristal na združitev v enoten slovenski knjižni sistem.
Leta 1777 so se prekmurski Slovenci v Ogrski prvič združili. Resda samo cerkveno, ko se je ozemlje škofije Gy6r razdelilo tn je bila ustanovljena nova škofija v Sombotelu, ki je cerkveno-upravno združila Slovence iz zagrebške in gyfirske škofije; na začetku je to pomenilo za protestante in katolike možnost prevajati in tiskati knjige v prekmurskem jeziku, ki se je leta 1771 dokončno potrdil v Novem zakonu in dosegel višek v delih M. Kuzmiča. Njegova Knjiga molitvena (1783) je z 19 ponatisi^s postala najbolj bran prekmurski priročnik, ki je ob Novem zakonu tmel tudi najmočnejši jezikovni vpliv. Pri tem je potrebno upoštevati, da pomen prekmurskih versldh tiskov ni bil omejen ozko cerkveno, ampak so knjige oblikovale tudi zavest prekmurskih preprostih ljudi, vplivale na njihov besedni zaklad in predvsem budile v bralcih narodnostni obCutek.^^ To je bilo še zlasti pomembno, ko so Slovenci, združeni v sombotelskl škofiji, postali žrtev nasilne madžarizaclje.
Kulturne, politične in jezikovne razmere v Prekmurju konec 18. tn v začetku 19. stoletja so bile podobne tistim na Kranjskem v 16. stoletju. Protestanti, ki so se v protireformaciji umikali iz Ljubljane na sever proti Nemčiji, so se ustavili v Prekmurju in mnogi so tam tudi ostali. Najprej so se močno razširili kalvlnisti, po augsburški veroizpovedi (cuius regio, eius religlo) pa so postajali vse številnejši tudi protestanti. Čeprav je reformacija ozaveščala kmete in neuke množice, pa so leti morali sprejeti vero svojih gospodarjev. V Prekmurju "je že pred uradno priznano pravico veljalo in gospodovalo načelo: zemljiški gospod določa vero svojim podložnikom".*« Prav zaradi takšne prakse pa se je vera v Prekmurju pogosto spreminjala.
Reformacija v Prekmurju seje začela sicer že v 16. stoletju,*' vendar seje sprva utrdila na skrajnem severu, od tam pa seje kasneje počasi razširila proti jugu*^ in je na prehodu iz 16. v 17. stoletje zajela Radgono, kije "postala najmočnejša trdnjava luteranstva".''^ Kljub temu pa v Prekmurju pogoji takrat še niso dovoljevali tiskanja knjig v domačem jeziku in je bilo potrebno počakati še dvesto let do nastopa prekmurskih protestantov iz ravensko-goričkega prostora, da so opravili delo, kakršnega so v 16. stoletju na Kranjskem Trubar, Dalmatin in njuni sodobniki.
Temlinov Malikatekizem{1715), Abecedarium slovensko (1725), Severjev Red zveličanstva (1747) in Š. Kuzmiča Vere krščanske kratki nauk (1754) so pomenili začetek*^ pri oblikovanju prekmurskega knjižnega jezika, ki seje dokončno potrdil v temeljnem delu prekmurskega slovstva, v prevodu Novega zakona (1771) Š. Kuzmiča. Delo je tudi prvi slovenski prevod svetega pisma iz originala - grščine, ki jo je Š. KOzmič dobro obvladal. V uvodu opozarja na Trubarjeve prevode, na Dalmatina, Antona Dalmato, Istrijanskega in Jurijevlča, vendar pa misli, da ogrski Slovenci potrebujejo svoje prevode, ker imajo "dosti
^Prim. I. Škafar, nav.d., str.l9.
^^V. Novak, Značaj in pomen prekmurskega slovstva. V: 1. Škafar, nav.d., str.9.
'"^ Vanek Štifiar: Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma. V: Zbornik Štefana Kuzmiča, Murska Sobota 1974, str.22.
"•'f. Baš, Protestanti v Prekmurju. V: Geografski vestnik 1929-30, str. 78-89. Fr. Kovaač: Gradivo za prekmursko zgodovino. ČZNšt. 1-2, 1926, str. 1-20.
"^1. Zelko, K zgodovini reformacije v Prekmurju. ČZN 1937, str.l 12-122.
"^V. Štiftar, nav.d., str.25.
''^"Prekmurska knjižna slovenščina ima svoj začetek po do zdaj ohranjenih in najdenih primerih tiskov leta 1715, čeprav nekatere omembe kažejo, da bi naj obstajali tudi starejši tiski. GotovoJešepreJ obstajalo rokopisno gradivo predlog za pridige, pesmi in prevodov za razne cerkvene obrede,v določeni meri pa so se na področju Prekmurja, ozemlja med Muro in Rabo, uporabljali tudi kajkavski tiski, ki so v svoji zgodnji dobi imeli oznako slovenski'". (Mihael Kuzmič, Predgovori Štefana Kuzmiča, str21)
179
tujega in svojega lastnega".*^ Jezik, ki ga Je Š. Kuzmič uporabil pri prevajanju, je postal osnova prekmurskemu knjižnemu Jeziku,'"' o katerem seje pohvalno izrazil najprej Jernej Kopitar*'' in nato še Matija Čop,*« konec 19. stoletja pa je govoril o prekmurskem knjižnem jeziku tudi Vatroslav Oblak - Jezik ni čist, ampak Je zmes narečja, štajerskih vpUvov in umetnih tvorb.*^
Danes se v strokovni Jezikovni literaturi končno uveljavlja prepričanje, da prekmurski tiski 18. in 19. stoletja niso pisani v narečju, ampak v knjižnem Jeziku, ki seje skoraj dvesto let uporabljal sočasno z osrednjeslovenskim knjižnim jezikom, se od nJega razlikoval, približeval in oddaljeval kajkavščlni in se v sredini 19. stoletja združil z osrednjeslovenskim knjižnim Jezikom v enoten slovenski knjižni jezik so
3 SKLEP
Tisočletna izolacija vzhodnoslovenskega knjižnega jezika, ki so jo narekovali slabi stiki z osrednjeslovenskim knjižnim jezikom, je v panonskem narečnem prostoru zbližala prekmurski in kajkavski knjižni jezik. Stiki med njima so bili zelo močni, razlike v razmerju do osrednjeslovenskega knjižnega jezika pa so se s pojavom tiska samo še povečale. Dalmatin in Japelj sta prevajala iz nemščine in latinščine, Š. Kuzmič in Krajačevič (kajkavec) pa iz grščine, posredno pa se v njunem jeziku kažejo tudi starocerkvenoslovanski vplivi. Osrednjeslovenskl knjižni jezik se Je v dvestoletni tradiciji od Dalmatina do Japlja tako spremenil, daje bila gramatična preobrazba protestantskega Jezika nujna. Spremembe so bile potrebne predvsem v skladnji in besedotvorju, v tistih Jezikovnih ravninah, ki so ob glasoslovju najbolj ločevale tudi vzhodnoslovenski in osrednjeslovenskl knjižni Jezik 18. stoletja. Stiki med obema jezikovnima sistemoma so bili v glavnem enosmerni vse do 19. stoletja: v Prekmurju so poznali Trubarjeve prevode, Dalmatinovo Biblijo in druge protestantske tiske, vendar pa so bile jezikovne razlike prevelike, zato so potrebovali svoje tiske. V osrednji Sloveniji so prekmurske knjige slabo poznali in zanimanje zanje Je pokazal šele Jernej Kopitar, koje v začetku 19. stoletja spoznal Kilzmičev Novi zakon in gaje Jezikovno začel postavljati pred Japljev prevod.
Meo Je i ma ejcse Golzpodin Boug v Jzigdar, kakd na vel cslovecsanJzki, tak i na velz SzlovenJzki narod vu etom Izvojo BozanJzko Izkrb: da.llkl je od Izrejdnyega mouijanotri do Bejloeavizo Dalmatzio, llztrio, Slavonio, Boznio i bulgario, Horvacski, Krainjzki, Štajerjzki, Vogrfzki, Morizki, Csefeki, PoUzki i Moskoviran/zki orizag' znyim napuno Ar tej naji Vogrizki /zlovenov Jezik od vizej drugi dolzta tuhoga in Jzebi laiztivoga ma. Kaka i vu naprej zracsunani Jze veliki lazlocsek nahaja. (Prim. Š. Kiizmič, Predgovor. V: Š. Kuzmič, Nuovi zakon, Halle 1771)
"S. Ktiznilč Je poznal prevode Novega testamenta in biblije v drugih slovanskih Jezikih (celo lužiškega), torej mu nista mogli biti neznani glagolska in kajkavska protestantska književnost, vendar pa se Je iz želje po splošni razumljivosti (kot Trubar v osrednjem območju) odločil za domače Jezikovno izhodišče. Seveda Je vprašanje, kako Je mogoče vsebinsko in stilno tako zahtevno delo, kot Je biblija, prevesti v narečje, ki že iz socialnih razlogov rabi večinoma preprostim zahtevam vsakdanjega medsebojnega razumevanja. (Prim. M. Orožen, Jezikovno knjižno izročilo prekmurskih in štajerskih pisatejev. V: ČZN 1973, str.I27- 137ji
*' Novi zakon Štefana Ktizmiča je dobil pri Čehu Zlobickem in, ko gaje prebral, je pisal Zoisu, daje Kuzmičev prevod boljši kot Japljev. Prim. V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976.
** O prekmurskem "govoru" je pisal tudi M. Čop, ki imenuje jezik "dosleden govor" in ga priporoča Kranjcem v "dvomljivih slučajih". Prim. V. Novak, Kulturni stiki do osvobojenja. V: Slovenska krajina. Zbornik ob 15-letnici osvobojenja 1919- 1934, Beltinci 1935.
*^Prim. Ftičar, nav.d.
^Takšno teorijo je razvila Martina Orožen in jo dokazala v številnih primerjalnih študijah iz zgodovine slovenskega jezika, koje soočila jezikovni sistem prekmurskega knjižnega Jezika zjezikom protestantov 16. stoletja in katolikov 17., 18. in 19. stoletja, ki so pisali v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku: oba slovenska jezikovna sistema pa je primerjala tudi s kajkavskimi tiski. Izhodišče zajezikovne raziskave prekmurskega knjižnegajezikaji Je Novi zakon Štefana Kuzmiča. Prim. M. Orožen, Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. SR1986, št. 1,37-57. M. Orožen, Vprašanja prekmurskega knjižnega jezika (ob osrednjeslovenskem in kajkavskem hrvaškem). SR 1985/86, št.6, str.191-197, M. Orožen, Prekmurski Jezik, V: XXV SSJLK, 1989, str. 37-60.Prim. tudi M. Jesenšek, Razlikovalni skladenjski vzorci vzhodnoslovenskega in osrednjeslovenskega knjižnega jezika v 18. stoletju. V: Zborovanje slavistov ob 100-letnici rojstva Frana Ramovša, LJubljana 1990, str. 129-142. Knjižne različice v okviru panonske narečne baze. V: Posvetovanje Matjaža Korvina, Maribor 1991, str. 104-113. Pomenske funkcije aktivnih deležnikov sedanjega in preteklega časa v prekmurskem knjižnem jeziku konec 18. st. V: Znanstvene publikacije (10 let katedre za slovenski jezik in književnost na Visoki učiteljski šoli v Szombathelyu). Szombathely 1990, str. 162-175.
180
Tudi stiki med vzhodnoštajerskim in prekmurskim knjižnim jezikom niso bili močni, čeprav gre le za različici vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Politično razkosanje jezikovno enotnega področja, ki se je razdelilo med nemško in madžarsko oblast, je povzročilo, da so v jezikovnih sistemih nastajale razlike, ki opravičujejo delitev vzhodnoslovenskega knjižnega jezika na vzhodnoštajerskl in prekmurski knjižni jezik.
Prekmurski knjižni jezik je imel že daljšo tradicijo, vendar pa ni bila pisna, ampak ustna. Razvijal seje ob stari kajkavski in je preko njenih povezav z glagoljaši ohranjal kontinuiteto s starocerkvenoslovanščino. Kljub tesni povezavi pa številne rokopisne pesmarice dokazujejo, da prekmurski Slovenci niso sprejeli kajkavščine za svoj jezik, ampak so s pomočjo obrednega jezika v pesmaricah in molitvenih obrazcih ohranjali razlike med jezikovnima sistemoma, dokler se v 18. stoletju tudi prekmurski jezik ni potrdil v knjižni obliki.
Osrednjeslovenskl in vzhodnoštajerskl knjižni jezik sta se potrdila v cerkvenem in posvetnem tisku, medtem ko v prekmurskem knjižnem jeziku leposlovja niso pisali. Kljub temu pa je v Kuzmičevem prevodu Novega zakona in v kasnejših delih katolikov jezik dosegel visoko kulturno raven, s katero je presegel narečne okvire tn prerastel v normirano naddialektalno tvorbo. Osnova (vendar le glasoslovna) mu je ravensko-goričko narečje, v skladnji, besedju in oblikoslovju pa je izoblikoval nadgradnjo, kije po svoji izrazni moči in vsebini knjižna.
UDK 808.63-02-085.2"15/18" : 808.63-087'17/18"
Summaiy
Marko Jesenšek
LINGUISTIC SYSTEMS IN THE SLOVENE-SPEAKING (ALPINE AND PANNONLAN) AREA
In the 18th centuiy there were two standard literary Ictnguages, the Central and the Eastern Slovene, used on the territory which is now Slovene, but was then part of Austria and Hungaiy. Slovenes living in Austria spoke their Central Slovene Icinguage alongside with German and Latin, while those living In Hungary used the Eastern Slovene language In addition to Hungarian, Kajkavicin and Latin.
Owing to historical reasons the Eastern Slovene language developed into two variants, the Extern Styrian and the one in Prekmurje. The contacts between the two were weak.
While the Central Slovene and the lîastem Styrian literary languages were used both in religious and in secular print no literary works were produced in the Prekmurje variant. Regardless of that, this variant of the Eastern Slovene language was ona high cultural level. In Š. Ktlzmlc's "Novl zakon' (New Testament") and in various Catholic works that followed it developed well beyond its dialectical framework, growing into a standardized supra-dialecHcal system with an expressive power that was equal to that of standard literary languages.
181
Katarina Bogataj-Gradišnik:
Ljubljana UDK 886.3.091 -3" 18/19":82(100).091 -312.9" 17/18"
IZROČILO GROZLJIVEGA ROMANA V UVODNI ZGODBI SLOVENSKEGA MEŠČANSKEGA PRIPOVEDNIŠTVA
1.
Vprašanje terminologije. Pojem uvodna zgodba (predzgodba) kot bistvena sestavina analitične tehnike je v literarni vedi zelo običajen pri obravnavanju dramatike, medtem ko Je v zvezi s pripovedno prozo sicer jxjgosto omenjen, le malokdaj pa podrobneje analiziran. Pričujoči prispevek k temu vprašanju se opira predvsem na dela E. Lämmerta, G. Genetta, S. Chatmana in H.-W.-Ludwiga, pa tudi na nekatere specifične obravnave tega elementa v gotskem romanu, zlasti še na študijo E. Breitingerja. '
V tuji strokovni literaturi, posebno v nemški, seje že utrdilo precej podrobno razločevanje med posegi v preteklost glede na njihovo stopnjo, značaj in funkcijo v pripovedi. Kršitev časovnega zapovrstja dogodkov v pripovedi je namreč lahko samo neke vrste dodatek, dopolnilo ali razširitev glavnega dogajanja (pisatelj npr. predstavi na novo vpeljano osebo tako, da pove nekaj o njeni preteklosti, ali pa premosti vrzel v dogajanju, kjer Junaka dalj časa ni bUo na prizorišču); lahko pa Je tudi osveüitev položaja z junakovimi spomini, refleksijo ali podobnim oziranjem v minule čase. Kot skupno ime za tovrstne vrnitve v preteklost uveljavlja Lämmert izraz Rückwendungen, kot temu podrejene pojme pa razločuje Rückschritt Rückgriff, Rückblick. Vsi navedeni posegi v preteklost pa so le podrejeni sestavni elementi dogajanja v pripovedni sedanjosti in se izrazito ločijo od večjega, pomembnejšega bloka iz preteklosti, od uvodne zgodbe (predzgodbe), ki je konstitutivni del celotnega besedila in ki na njegov ustroj tudi bistveno vpliva. Medtem ko podrejeni posegi v preteklost zahtevajo samó skrbno sinhronizacijo, terja táka obsežna retrospektiva tudi menjavo pripovedne ravni. Pri tem nastaneta dva časovna nivoja (lahko tudi več): v potek dogodkov v pripovedni sedanjosti prenika zgodba iz preteklosti, v kateri tiči neka skrivnost, neka uganka in z njo hkrati tudi sprožilni vzvod za sedanje dogajanje. Vzročna zveza glavne zgodbe z uvodno se do kraja odstre šele na koncu, ko dobi prva iz slednje svoje pojasnilo in utemeljitev. Za dogajanje na teh dveh časovnih ravneh, torej za oba sestavna dela analitične zgradbe, so v nemški literarni vedi v rabi dvojice izrazov Haupthandlung in Enthüllungshandlung (Breitlnger), Gegenwartshandlung in Vorzeithandlung (Lämmert); namesto slednje Je pogosten tudi termin Vorgeschichte.^ V prevodu Genettovega dela se uporablja za dogajanje v pripovedni sedanjosti izraz nrst narrative, vse vrste neskladja med pripovednim in upovedenim časom pa zajema izraz anachrony, naj je že to vnaprejšnja napoved (prolepsis) ali vrnitev v preteklost (analepsis); slednja Je spet lahko notranja (internal analepsis) ali zunanja (external analepsis). Angleška terminologija je na tem področju manj sistematična; za posege v preteklost so brez natančnejšega razločevanja v rabi izrazi flashback (rabljen tudi v nemščini: Rückblende), izposojen s filmskega področja, retrospection, recall, pa tudi termin s preširokim pomenom inset tale^ in - veliko redkeje - incapsulated nanative.*
Eberfiard Lämmert: Bauformen des Erzählens (Stuttgart 1975). — Gerard Genette: Narrative Discourse (Ithaca, N. Y. 1983; naslov izvimika: Discours du récit). — Seymour Chatman: Story and Discourse (Ithaca - London 1978). — Hans-Wemer Ludwig, Hrsg.: Arbeitsbuch Romananalyse (TCblngen 1982). —Eckhard Breitlnger: Der Tod im englischen Roman um 1800 (Göppingen 1971).
^ Termin uporablja med drugimi tudi Franz Stanzel v delu Die typischen Erzählsituationen im Roman (Wien -Stuttgart 1965).
^ Prim. FYcderick S. Frank: The First Gothics (New York - London 1987).
* Termin vpeljuje Michael Hadlq' v delu The Undiscovered Genre (Berne - Frankfurt am Main - Las V^as 1978).
182
v slovenski literarni zgodovini in teoriji je izraz analitična tehnika že utečen, prav tako analitična zgradba, prevzet naravnost iz dramatike. Kar pa se tiče obeh posameznih sestavnih delov take dvodelne strukture, SSKJ za dogajanje v sedanjosti vpeljuje izraz glavna zgodba (v definiciji gesla predzgodba kot pojasnilo slednje), torej ustreznico Breitingerjevi Haupthandlung. Ker se glavna zgodba pogosto uporablja tudi za razločevanje od stranske zgodbe, bi bil v zvezi z analitično zgradbo morda ustreznejši prevod Lämmertove Gegenwartshandlung, torej sedanja zgodba, izraz, kije blizu označbi Matjaža Kmecla: sprotno, "naravno", sintetično dogajanje.^ Toliko več pa je z rabo že povsem utrjenih izrazov, ki se približno enakovredno uporabljajo ob terminu predzgodba: analitična zgodba, retrospektivna zgodba (tudi retrospektiva ali retrospekcija), inverzija, zgodba v zgodbi. France Koblar je v uvodu k Desetemu bratu uporabil označbo skrita povest, ki pa se ni prijela." Nobeden od uveljavljenih sinonimov za predzgodbo se ne zdi povsem zadovoljiv, večidel so to tujke, predzgodba pa je direkten prevod Vorgeschichte, sestavljen tudi sam po principu nemškega jezika. Zato bo v nadaljnjem razpravljanju rabljen doslej še neutrjeni izraz uvodna zgodba.'' Ustreznih izrazov za podrejene posege v preteklost naša literarna teorija še ni izdelala; Kmeclov termin "pogled nazaj" (ustreznica Lämmertovemu Rückblick) je namreč prav tako rabljen kot sinonim za predzgodbo.«
Uvodna zgodba v gotskem romanu. Analitična tehnika in z njo uvodna zgodba se v pripovedni prozi prikaže že v Heliodorovih Etiopskih zgodbah, v novodobnem romanu pa seje kot bistven gradbeni element uveljavila šele v predromantičnem žanru, znanem pod Imenom grozljivi roman. Ta je proti koncu 18. stoletja vzniknll bolj ali manj istočasno v treh velikih zahodnoevropskih literaturah, vendar nemška in francoska različica po kakovosti ne dosegata najbolj zgodnje, angleške, še zlasti ne v oblikovno-tehničnem pogledu. Angleška varianta tega žanra, t. i. gotski roman, je ob naslonitvi na dramatiko vpeljala analitično tehniko, pri tem koje v njej nad vsemi drugimi sestavinami prevladala fabula. Izraz fabula bo v nadaljnjem razpravljanju označeval umetelno komponirano in vzročno (ali kako drugače pomensko) povezano razvrstitev dogodkov, preračunano na učinkovit konec. V tem se fabula tudi razlikuje od zgodbe, tj. od golega kronološkega nizanja zapovrstnih dogodkov, podobno kakor se v angleščini razlikujeta plot in story ali v nemščini Fabel in Geschichte.^ Gotski roman stoji in pade z učinkovitim mehanizmom zapletanja in razpletanja najiefce fabule, za njeno oblikovanje pa je eden glavnih tehničnih postopkov prav preureditev časovnih odsekov v dogajanju. Bistvena sestavina gotske fabule, skrivnost, pokopana v preteklosti, in iz nje izvirajoča napetost, tičita ravno v uvodni zgodbi.
Prav z dominantno vlogo fabule in z njeno umetelno kompozicijo seje gotski roman izrazito ločil od raznih tipov verističnega meščanskega pripovedništva, ki je v drugi polovici 18. stoletja uspevalo v Angliji in drugod v zahodni Evropi. Medtem ko so se ti pripovedni teksti izdajali za "resnično zgodbo" (history), pa gotski roman ni prikrival, daje umetna estetska stvaritev; o tem pričajo teoretski pogledi v uvodih in esejih njegovih utemeljiteljev, zlasti Horacea Walpola, Clare Reeve in Ann Radcliffe. V raznih tipih meščanskega romana, kakor so bili sentimentalni in družinski roman ter roman nravi, težišče ni bilo na dogajanju, temveč na slikanju značajev, na tenkočutni analizi duševnih stanj in čustvovanja, na prikazovanju običajev in nravi, še posebno pa razmerij v družbi. Celo pikaresknl roman
^ Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija (LJubljana 1983).
^ Izdaja Desetega bratov dbirki "CVetJe iz domačih in tujih logov" (Celje 1936).
' Predlog za termin "wodna zgodba" dolgujem Majdi Stanovnik-BHnc.
* Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija...
^ Prim. E. M. Forster: Aspects of the Novel (Harmondsworth 1966) in E. Lammert: Bauformen...
GeoiigLukacs v delu Der historische Roman (Berlin 1955) datira sprejem dramskih struktur v roman šele s Scottom in pri tem izrecno zanikuje vpliv "dolge vrste drugo- in tretjerazrednih pisateljev" (str. 23), katerih tipična predstavnica naj bi bila Ann Radcliffe. Novejše razisfeve precei drugače presojajo Scottovo razmerje do gotskega romana, ki Je razvil celo posebno vejo t. i. historične gotike (historical gothic, gothified history). Scott, ki Je že Otmntsid grad štel za zgodovinski romžin, je bil odličen poznavalec gotskega žanra; o tem priča več njegovih esejev s tega področja.
183
svojega obilnega dogajanja ni izoblikoval v fabulo, temveč je ostal pri nizanju bolj ali manj enakovrednih, večidel tudi zamenljivih epizod, brez poudarjenih vrhuncev in upadov. V pikaresknem romanu so sicer dovolj pogostni razni podrejeni posegi v preteklost, ne pa uvodna zgodba v svoji konstitutivni funkciji. Tudi Fieldingova "zgodba najdenca", Tom Jones (1749), kjer je dogajanje po načelu vzročnosti komponirano v fabulo, se po svoji epski širini in obsežni panorami družbe loči od zgoščene dramatične pripovedi gotskega romana, ki ne prenese daljših opisov in tudi ne moraličnih ali drugačnih refleksij. Poleg tega v Tomu Jonesu uvodna zgodba, ki slednjič razkrije junakovo poreklo, ni gonilna sila sprotnega dogajanja v tem romanu.
Gotski roman se je od tehničnih postopkov verističnega pripovedništva odtrgal in se oprl na dramo, 10 podobno kakor nekoč že Heliodor. Iz te si je izposodil analitično zgradbo z uvodno zgodbo vred; hkrati je iz domače renesančne dramatike prevzemal tudi snov, sklicujoč se na Shakespearov zgled, čeprav so gotski romanopisci in dramatiki v resnici rajši jemali svoje grozote iz poznejše, bolj nasilne in krvave jakobovske drame. Na tesno sorodstvo med gotskim romanom in sočasno popularno dramatiko kaže torej dvoje, skupen sklad snovi in motivov ter analogna analitična zgradba. Nekateri vodilni pisatelji gotskega romana, med njimi Walpole in Charles Maturin, so bili tudi uspešni dramatiki, Matthew Gregory Lewis, avtor razvpitega Meniha (1796), pa je bil sploh cenjen predvsem zavoljo svojih gledaliških del.
Ustroj gotske fabule in mehanizem, po katerem v njej deluje uvodna zgodba, je v glavnih, še nekoliko okornih potezah izdelal že Walpole, avtor prvega gotskega romana Otrantsici grad (1764). Roman se ne začenja z junakovim rojstvom, kakor je bU sicer običaj v premnogih "življenjskih zgodbah" 18. stoletja, temveč in medias res, in sicer s spektakulamim prizorom, ki sproži nadaljnjo verigo osupljivih in čudežnih dogodkov; ti se v naglem tempu prehitevajo in kopičijo, ne da bi junaki - ali tudi bralci - razumeli, kaj jih žene. Vzroki so namreč pokopani v preteklosti, v črni in krvavi uvodni zgodbi, ki se skriva pod dogajanjem v pripovedni sedanjosti, podobno kakor je stavba gotskega gradu sezidana nad podzemljem z blodnjaki, ječami in družinsko grobnico. Nad otrantskim knezom Manfredom in vso njegovo rodovino visi prekletstvo zavoljo pradedovega hudodelstva. Tako starozavezno pojmovanje višje pravičnosti, po kateri se grehi očetov maščujejo nad otroki, je iz gotskega romana seglo tudi v romantiko (tako npr. v roman E. T. A. HoflmaimaHudičeuinapo/i, 1815-1816), izzvenevapacelovTavčarjevi Visošfcifcroni/ci (1919). Junakova osebna tragedija je v tem, da svarila in prerokovanja razume narobe in počenja prav tisto, kar njega samega in njegovo družino zagotovo peha v pogubo.
Zla preteklost iz uvodne zgodbe postopoma vdira v sedanje dogajanje, in sicer tako, da ga na ključnih mestih trga z delnimi razkritji ali z namigi, ki razkritja šele napovedujejo. Taki posegi v preteklost in napovedi prihodnosti členijo fabulo v dogajalne faze, v katerih se napetost podobno kakor v drami stopnjuje in se žene proti vrhuncu in preobratu. V gotskem romanu se je za naznačevanje takih časovnih zarez ustalil cel repertoar postopkov, kakor so sanje, prikazni, slutnje, nadalje prerokbe, znamenja, grožnje in svarila iz onstranstva. Prav v tem jxjgledu se posamezni pisatelji med seboj močno razlikujejo, tako po domiselnosti kakor po iztanjšanosti svojih metod. Walpolovi učinki so še grobi, kričeči; zdeli bi se naivni, ko ne bi izdajali ironije izobraženega, kultiviranega avtorja, ki sam v duhove ni verjel. V Otrantskem gradu najprej trešči izpod neba velikanska čelada in pokoplje pod seboj Manfredovega edinca. In še prav na dan njegove svatbe. V nadaljnjem dogajanju oživi prednikov portret in stopi iz okvirja, z nagrobnika umorjenega kneza se cedi kri, duhovi in okostnjaki lomastijo po gradu, vzdihujejo in rožljajo z oklepi, dokler se naposled ne izpolni kriptična napoved o zatonu Manfredovega grešnega rodu. - V romanih Ann Radcliffe pa so postopki ne le flnejši, ampak se na koncu vselej tudi razumsko pojasnijo (L i. supernatural explained) in postanejo s tem sprejemljivejši za tedanjega razsvetljenega bredca. Razkritja se pripravljajo s sanjami, slutnjami, s skrivnostno glasbo, z nenavadnimi šumi in s svetlobnimi učinki, ki pa imajo vendarle izvir v čisto naravnih vzrokih. Pisateljica je vpeljala tudi nekatere prijeme, ki jih je v naslednjem stoletju s pridom prevzela in razvila detektivska povest nsistavljala je lažne ključe, zbujala neutemeljene
184
bojazni, pošiljala junake in bralce po napačni sledi in dražila radovednost s slepimi motivi (s tem slednjim sije prislužila Scottovo grajo, češ da bralce najprej zavaja in nato razočara njihova pričakovanja).
Tudi razpletanje fabule proU končnemu razkritju uganke iz preteklosti v gotskem romanu poteka po ustaljenih konvencijah in s preskušeniml rekviziti. Kot prepoznavna znamenja služijo razni predmeti, kakor so nakit, orožje, medaljoni in družinski jxjrtreti, dobrodošla so vrojena znamenja, nepogrešljive pa zlasti razne listine in oporoke. Za dokončno razčiščenje vseh dvomov so praviloma potrebne še Izpovedi prič; posebno učinkovita je predsmrtna izpoved storilca, medtem ko je izpoved žrtve redkejša. Sicer pa tudi duh umorjenega prednika, podobno kakor duh Hamletovega očeta, ne miruje, dokler niso kosti pokopane v posvečeni zemlji in krivice poravnane. V končnem razkritju se prikažejo vse niti, ki držijo iz preteklosti v sedanjost, in sicer neredko v velikem sklepnem prizoru; ta je večkrat, zlasti pri Ann RadcUffovi, Insceniran pred sodiščem. Največkrat gre pri tem za razkritje zločina iz preteklosti in za prepoznanje med razkropljenimi sorodniki (anagnorizem). Fabula se razplete ne le z razodetjem resnice, ampak tudi z zmago pravice (krivec je kaznovan ali si sodi sam), lahko pa tudi z vsesplošno katastrofo, ki pokoplje brez razlike krive in nedolžne.
Neposredna izpeljava glavne zgodbe iz uvodne v dvodelni gotski fabuli zahteva neko skupno dogajalno raven, zato praviloma v obeh sestavnih delih nastopajo iste osebe, ali pa, še pogosteje, osebe iz dveh ali več generacij iste družine." Le da gotska družina ni več čednostna in ganljiva skupnost, kakršne so bili tedanji bralci vajeni iz Goldsmithovega Župnika Wakefieidskega (1776) in drugih sentimentalnih romanov tistega časa, temveč razdejana in raztepena fevdalna rodovina z nepreglednim spletom sorodstvenih vezi, v kateri se kotijo kar najbolj temačne strasti. Ker se praviloma ne ve, kdo je v sorodu s kom, junak zmerom znova zabrede v nevarnost, da bo zagrešil kak protinaraven zločin znotraj najožjega sorodstva. Lahko da bo ponevedoma ubil svojega lastnega očeta aH brata, ali pa se bo zapletel v incest s svojo neznano sestro. Ker se sprožllni vzvod junakovih dejanj skriva v preteklosti in povzroča v sedanjosti nezadržno verižno reakcijo posledic, nastaja vtis, kakor da se izpolnjuje neizprosna, vnaprej določena usoda. Bolj ko se ji junak upira, bolj gotovo s tem pospeši njeno izpolnitev. Gotski romanje v tem svojem fatalizmu močno soroden poznejši usodnostni tragediji, ki so jo ustvarili Schiller, Grillparzer, Zacharias Werner, Adolf Miillner in drugi.'2
Analitična tehnika in njene konvencije se v gotski fabuli največkrat družijo s stalnimi pripovednimi vzorci. Med temi sta tipična tudi dva, ki sta bila še v pripovedništvu 19. stoletja zelo vplivna in sta nato prek raznih posrednikov segla v našo literaturo: zgodba o uzurpaciji in zgodba o usodnem maščevanju. Zgodba o uzurpaciji, znana že iz Hamleta, je najstarejši vzorec gotskega romana; v uvodni zgodbi Otrantskega gradu si je namreč Manfredov praded z zvijačo in s silo prilastil plemiško posest in knežji naslov. Glavna zgodba, potekajoča v pripovedni sedanjosti, mora razkriti hudodelstvo in rešiti naslednji dve uganki: kdo je morilec in kdo zakoniti dedič. Slednji je bil namreč pahnjen v spodnjo plast družbe in odrašča kot rejenec brez staršev v kmečki družini, čeprav njegov obraz, postava in viteške vrline izpričujejo njegov plemeniti rod. Postopoma se razloiva njegova identiteta; ne le, da najde pravega očeta,ampak pride na koncu tudi do svojih pravic, medtem ko uzurpatoija zadene kazen. Ta vzorec, ki tematizlra nekatera aktualna vprašanja poznega 18. stoletja, kakor so pravni red, zakonitost in lastnina, je uspeval predvsem na zgodnji stopnji gotskega romana, ko je bila razsvetljenska vera v višjo pravičnost in urejenost sveta še dovolj živa. Med pomembnejša zgodnja gotska besedila s podobnim dvodelnim vzorcem sodi poleg Walpolovega prototipa tudi Stari angleški baron
'' Prav to posebnost uvodne zgodbe v našem meščanskem romanu ustrezno označujeta z izrazom "družinska drama" France Koblar v uvodu k Desetemu bratu (Celje 1936) in Štefan Barbarič v delu Jos^ Jurčič (LJubljana 1986).
'^F. Koblar (v zgoraj navedenem uvodu) zato imenuje uvodno zgodbo v Desetem bratu "usodna zgodba".
Junak VValpolovega romana odkrije svojega neznanega očeta v starem menihu; položaj Je torej podoben tistemu v Jurčičevem Jurju Kozjaku (1864), povesd z izrazitim uzurpacijskim vzorcem. Tudi tu se Je bil Junakov oče od žalosti, ker je izgubil sina, umaknil v samostan, janičarga najde med sdškimi menihi.
185
(1777) Giare Reeve in dva od romanov Ann Radcliffe, Romanca o gozdu (1791) in Italijan (1797); vzorec pa se je trdovratno ohranil še daleč v trivialno literaturo naslednjega stoletja, ko se mu je idejna podlaga že zdavnaj spodmaknila. Oba osrednja motiva uzurpacijske zgodbe, skriti zločin in neznana identiteta zakonitega dediča, je čakala velika prihodnost tudi v kvalitetni literaturi 19. stoletja, le da sta dobila tu novo vsebino in se pomeščanila v zgodbo o poneverjenih dediščinah, ponarejenih oporokah in opeharjenih sirotah, ki na koncu le pridejo do svojih pravic.
Drugi pomembni vzorec s črno uvodno zgodbo bi lahko dobil ime kar po naslovu Maturinovega romana Usodno maščevanje (1807).'* Protagonist vidi svoje življenjsko poslanstvo v tem, da se maščuje za krivico, ki je bila v preteklosti prizadejana njemu samemu ali njegovim najbližjim, zlasti še, če pri uradni j usUci ni dobil zadoščenja. Vendar pri tem, ko se sam postavi za sodnika, neogibno zabrede v krivdo in propade s hudodelcem vred. V Maturinovem romanu se grof Orazio po dolgih letih preoblečen v meniha vrne v rodni Neapelj, da bi se maščeval nad mlajšim bratom, ki ga je bil ogoljufal za posest in zakrivil smrt njegove žene. Oraziu se načrt posreči, vendar pri tem potegne za seboj v pogubo svoja dva neznana sinova. Maturinov roman je prav klasičen zgled maščevalske fabule, katere težišče je na generacijskem spopadu, na sovraštvu med bratoma, incestu in protlnaravnem hudodelstvu (gre za umor domnevnega očeta, v resnici strica). Hkrati s fatalizmom in pesimizmom je na idejnem ozadju tega vzorca razpoznavna tudi misel, kije preživela še v slovenski meščanski roman, namreč da sodba pripada višji pravičnosti in sije zato človek ne sme prilaščati.
Odmevi uvodne zgodbe iz grozljivega romana v poznejši pripovedni prozi. Fabula gotskega kakor tudi kontinentalnega grozljivega romana je v obeh pogledih, v snovno-motivnem kakor tudi v tehnično-kompozicijskem, odločilno posegla v romantiko, še posebej v pesimistični tok nemške "črne romantike" (schwarze Romantik, Schauerromantik) in francoske "frenetične" (frénétique) romantike. Zgodbo o maščevalcu, ki svojemu nekdanjemu nasprotniku izpridi in pogubi sina, je obnovil Ludwig Tleck v mladostnem romanu Zgodba gospoda WUliama LoveUa ( 1795-1796), zgodbo o zamenjavi knežjih otrok in dinastičnih zapletih je priredil svojim namenom Jean Paul v Titanu (1800-1803). Motiv dediščine in zamenjanih otrok usodno poseže iz preteklosti v fantastični povesti Achima von Arnima Majoratski gospodje (1819), motiv nasledstva in mržnje med bratoma, ki gre iz roda v rod, v Hoffrnannovi noveli Majorat (1817). Kar se da popolna zbirka gotskih pregreh - od prešuštva ter incesta do bratomora in preloma redovnih zaobljub se nakopiči skozi pet rodov v Hoffmaimovem romanu Hudičevi napoji (1815-1816), in kakor se razkrije iz stare pergamentne listine, so vse to posledice davnega dedovega greha. - To je le nekaj tipičnih zgledov za rabo uvodne zgodbe iz skoraj nepregledne dediščine grozljivega romana v nemški romantiki, tej pa bi se prav tako lahko pridružila tudi francoska.
Nepretrgoma se je uvodna zgodba z grozljivo tematiko nadaljevala tudi v zgodovinskih romanih Wal terja Scotta in njegovih naslednikov. Scott seje pri oblikovanju svojega modela marsikje oprl na strukturo gotske fabule, predvsem na tehnične dosežke Ann Redcliffove. Analitična zgradba se pojavlja v več Scottovih romanih, med drugim tudi v Starinoslovcu (1816), ki je v naši literarni zgodovini zaslovel kot eden izmed zgledov za Jurčičevega Desetega brata. Plebejski junak v Scottovem romanu se po temačnih razkritjih iz preteklosti izkaže kot sin aristokrata iz skrivnega zakona, nad katerim visi sum incesta.
Črna uvodna zgodba je v zgodovinskem romanu uspevala tako v Angliji kakor v drugih deželah, radi sojo uporabljali vidni predstavniki tega žanra, kakor so bili Buhver-Lytton, Victor Hugo, Alessandro Manzoni in drugi. Obdržala pa se Je ponekod tudi še potem, ko so Scottov model v zgodovinskem pripovedništvu nadomestile drugačne strukture, tako npr. v nekaterih kronikalnlh novelah C. F. Meyerja in iTieodorja Storma (prikriti umor
Janko Kos uporablja za "grozliivo-analitično predzgodbo" v našem meščanskem romanu tematsko opredelitev "roman maščevanja" (Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana 1987).
186
nelj ubljenega moža sestavlja uvodno zgodbo v Meyerjevi noveli Sodnica, 1885 in v Stormovi Praznovanje na Haderslevhuusu, 1885).
Dvodelna zgradba s časovnimi zarezami in z grozljivo motiviko Je v nekaterih segmentih pripovedne proze preživela tudi zaton romantike, koje kot poglavitni tok prevladal realizem in analitično tehniko večidel pregnal iz svojih osrednjih besedil. Ostalaje povsem običajna sestavina trivialne literature, nepogrešljiva zlasti za feljtonski roman (v nJem Je zelo pogosten t. i. reunion plot, zgodba o snidenju in medsebojnem spoznanju razkropljenih sorodnikov), katerega znameniti prototip so bile Pariške skrivnosti (1842-1843) Eugena Sueja. Uganka zločina iz preteklosti in postopek njenega razvozlavanja tičita tudi v osrčju angleškega žanra mistery story, katerega mojstra sta bila Wilkie Collins [Žena v belem, 1860) in J. Sheridan Le Fanu (Hiša ob pokc^ališču, 1863), neposredna predhodnika Doylove detektivske povesti.
Senzacionalnost in napetosL kiju omogoča prenikanje črne uvodne zgodbe skozi časovne zareze v glavno dogajanje, pa nista ostali omejeni le na popularno literaturo, temveč sta s pridom služili tudi nekaterim vodilnim pripovednikom 19. stoletja za upodabljanje temnejših strani psihološke in družbene resničnosti; grozljivi element Je bil npr. izrazit v delih Balzaca, Dickensa in Dostojevskega. Pogosto se pojavljata predvsem dve preobrazbi vzorcev iz grozljivega izročila: literarni zločin in najdenska zgodba.Dostojevski recimo postavlja bralca pred uganko, kdo je umoril starega Karamazova, pri tem ko ima motiv za tako dejanje pravzaprav vsak izmed njegovih sinov. Dickensov Oliver Twist ki ga neznani polbrat peha v kriminalno okolje iz pohlepa po dediščini. Je samo eden iz cele množice izgubljenih, zatajenih, zavrženih, ugrabljenih in na koncu najdenih otrok, ki se potikajo po literaturi 19. stoletja. Vendar grozljiva prvina ravno v najdenski zgodbi velikokrat zvodenl, motiv sirote se prevleče s sentimentom in se navzame humanitarnih in socialnih poudarkov; izrazit rezultat tega procesa Je v naši literaturi Stritarjeva Rosana (1877).
Grozljiva uvodna zgodba se Je kot jxjvsem organska sestavina včlenila tudi v postromantični roman, kakršna sta npr. Jane Eyre (1847) in Viharni vrh (1847)'" sester Bronte, ali na popularnejši ravni Sicriunost stare gospodične (1868) Eugenie MarlltL Posebno močan je bil ta element v osrednjem toku ameriškega romana okrog srede stoletja; tako npr. zgodba o krivično pridobljeni posesti, ki bremeni poznejše rodove v Hiši s sedmimi pročelji (1851) Nathaniela Hawthoma, ali zgodba o usodni ljubezni med bratom in polsestro, kije nasledek očetovega greha, v Melvillovem romanu Pierre (1852).
Tako široka razvejenost analitične tehnike in grozljive uvodne zgodbe v romantiki in po njej Je za preučevanje naše literature nedvomno vredna upoštevanja zavoljo svoje posredniške vloge, posebno še, ker se zdijo neposredni stiki slovenske proze s prvotnim grozljivim romanom - razen morda na trivialni ravni - prav malo verjetni. Izraziti podaljšek grozljivega izročila v romantiko je očitno tudi podlaga za prepričanje, ki seje utrdilo v naši literarni zgodovini, namreč da Je analitična tehnika s temačno uvodno zgodbo vred zapoznela naplavina romantike v našem meščanskem romanu; dejansko pa gre tu prej za romcmtično posredništvo starejše, predromantične tehnike in motivike. Sicer pa pripovedna proza, tako romantična kakor poznejša, ni bila edini filter, skozi katerega Je prenikala grozljiva tradicija v slovensko literaturo. Nedvomno so imele pri tem precejšen delež tudi romantične verzne povesti, posebno Uste, ki so se zgledovale pri Byronovlh pesnitvah, nič manjšega pa po vsej verjetnosti tudi viharniška dramatika in usodnostna tragedija. 17
Izraza uporablja Miran Madnik v študiji Trivialna literatura (I^ubljana 1983). ^^Emily Bronteje v Vi/iamemLirfiu ravnala z uvodno zgodbo zelo nekonvencionalno, namreč tako, dajo je pravzaprav zamolčala: bralec nikoli ne izve za skrivnostno poreklo demonskega junaka in tudi ne za nejKjjasnjeni izvir njegovega poznejšega bogastva.
Janko Kos s tem v zvezi posebej opozarjana Schillerjeve Razbojnike (Primerjalna zgodovina..., str. 119).
187
2.
'^Matjaž Kmecl: Rojstvo slovenskega romana (I^ubljana 1981), zlasti str. 97-100.
Sicer Je bil tudi gotski roman — drugače kakor meščansko ozaveščeni sentimentalni roman — v dru^eno-ldejnem po^edu močno ambivalenten; kar nekaj najvidnejših gotskih avtorjev Je bilo namreč plemiškega rodu, in U so skušali še enkrat povzdigniti vrednote svojega stanu, nekritično pa so se Jim pri tem pridružile celo nekatere meščanske pisateljice, ki so bile sicer privržene morali svojega družbenega razreda, med njimi tudi Ann Radcliffe in Clara Reeve.
^° Uvrščanje gotskega romana v črno romantiko Je še danes zelo pogostno zlasti v anglosaških študijah, ki pojem predromantike zavračajo kot umeten konstrukt.
^' Prim. zlasti Predromandka (LJubljana 1987) in Primerjalna zgodovina..., še posebej str. 117-121.
^ Gregor Kocijan: Zgodovinska snov v pripovedni prozi med Vrazom in Jurčičem (Jezik in slovstvo 1978/79).
188
Slovenska literarna zgodovina in publicistika pojav analitične tehnike in uvodne zgodbe kot njene gradbene prvine v pripovedni prozi zapažata prav pogosto, redkeje pa ga temeljiteje obravnavata. Med zanimivejše analize tega elementa v naših besedilih iz 19. stoletja sodi predvsem sociološka obravnava v delu Matjaža Kmecla Rojstvo slovenskega mmana. Avtor v skladu s svojo temeljno tezo, daje bil slovenski roman ob svojih začetkih nosilec meščanskih družbenih in političnih teženj, prihaja tudi do sklepa, da je v teh besedilih pogled v preteklost odklonilen pogled v predmeščansko družbo: "Vsi analitični, retrospektivni postopki v "izvirnem" romanu razgaljajo zato moralno plesnobo in gnilobo predmeščanske družbe' (str. 99). Tako zapažanje bi v precejšnji meri lahko veljalo za grozljivi roman 18. stoletja,katerega okolje je razkrojena fevdalna rodovina, bolj dvomljiva pa se zdi v zvezi s slovenskim romanom, v katerem so protagonisti uvodne zgodbe praviloma prav tako meščanskega rodu kakor njihovi sorodnild v glavni zgodbi; v Desetem bratu seje npr. dr. Kaves, izprijeni stric idealnega junaka Kvasa, prav kakor ta povzpel iz kmečkega v gosposki stan.
Velika večina avtorjev, ki govorijo o uvodni zgodbi, pa v tem elementu ne išče meščanske kritičnosti, temveč ostajajo pri splošni ugotovitvi, da gre tu za romantični element, romantično usedlino ali ostanek romantične pripovedne tehnike v našem meščanskem romanu. To je tudi izhodišče za izčrpno analizo tega vprašanja v članku Franceta Jesenovca Jurčič mmantik (Jezik in slovstvo 1956/1957). Avtor poudarja "romantično usodnost" in "temne in skrivnostne doživljaje in zgodbe" v dvodelni zgradbi Jurčičevih besedil, posebno še zgodovinskih, in opozarja na Scottov zgled. Poleg tematike podrobno razčlenja tudi Jurčičev kompozicijski postopek in funkcijo uvodne zgodbe v njem ter pri tem ugotavlja sorodnost njegove analitične tehnike s tisto v dramatiki.
Do posebno zanimivih dognanj je v zvezi z uvodno zgodbo prišel France Koblar v uvodu k Desetemu bratu, ko je že 1. 1936 posegel prav k začetkom tn opozoril na Otrantski grad kot na primerek tistega romanesknega žanra, iz katerega v novodobnem pripovedništvu izvira táka dvodelna fabula, kakršno je ob Scottovem posredništvu sprejel Jurčič (kot utemeljitelja analitične tehnike v pripovedni prozi Koblar omenja tudi Heliodora). Koblar je s tem že zelo zgodaj opozoril na izvir uvodne zgodbe v predromantlčnem gotskem romanu, čeprav termin in pojem predromanUka ali celó gotski roman ob izidu Koblarjevega uvoda v literarni vedi (razen v francoski), še nista bila kaj dosU uveljavljena. Koblar tako "strahotni roman", kakor imenuje Otrantski grad uvršča podobno kakor drugi v romantlko.2o Izvfr uvodne zgodbe z grozljivo motiviko je bil v naši literarni vedi pomaknjen iz romantike nazaj v predromantiko šele z moderno opredelitvijo tega obdobja v razpravah Janka Kosa.21
V povsem razviti obliki je uvodna zgodba vstopila v slovensko pripovedno prozo šele z vajevci. Vse dotlej je bila pripovedna tehnika ena najšibkejših strani našega pripovedništva in prav sestavljanje fabule je piscem povzročalo najhujše težave. Kakor ugotavlja Gregor Kocijan,22 so naši zgodnji prozalsti večidel obtičali pri nizanju ohlapno povezanih epizod, spretnejši pa so se naslonili na ogrodje ljudske pripovedne pesmi. Sele vajevci so po evropskih in ameriških zgledih ustvarili pripovedno prozo, ki je bila zahtevnejša tudi v formalnem pogledu, in vpeljali vanjo med drugimi tehničnimi postopki analitično zgradbo z uvodno zgodbo vred. Slednja je bila oduej v našem romanu in povesti silno priljubljena.
Pogostna je bila zlasti na tistem področju, kjer je kot Scottova priredba gotske fabule tudi najbolj legitimna, namreč v zgodovinskem - in psevdozgodovinskem - romanu in povesti.^a
V tem žanru se dramatično oblikovana zgodba o usodnem maščevanju pojavi že v Mandelčevi noveli Jela (1858), nato pa seže prek Jurčičeve povesti Jury KobUa (1865) in Rokovnjačev (1881) ter številnih drugih besedil z zgodovinsko snovjo tja do vrhunske izpeljave v Tavčarjevi Visoški kroniki (1919). Retrospektivni pogled v preteklost je običajen tudi v sentlmentalizirani najdenski zgodbi, kakršna je Stritarjeva Rosana, in tako rekoč neogiben v zgodbi o skritem zločinu, ki se je na široko razbohotila v naši kmečki povesti,^* kakor npr v Erjavčevi Hudo brezno ali gozdarjev rejenec (1864). Predmet pričujočega razpravljanja pa ne bo vloga uvodne zgodbe v katerem od pravkar omenjenih žanrov, temveč tam, kjer je pravzaprav ne bi pričakovali, pri dnevni svetlobi in v gosposki sprejemnici našega meščanskega romana. Vendar ta na videz nenavadna kombinacija ni slovenska posebnost in tudi ne novost. Tako je bil strukturiran že eden od tipov gotskega romana, t i. sentimentalna gotika (sentimental gothic), katere vidna predstavnica je bila Charlotte Smith. Tudi v romanu Skrivnosti gradu Uddipho (1794) Ann Radcliffove sentimentalna zgodba o ljubezni mlade dame prekriva črno preteklost njenega sorodstva, v katerem seje pred davnimi leti zgodil nepojasnjen umor. Take in pxxlobne kombinacije niso redkost v postromantičnem romanu, kakršna sta npr. Jane Eyre ali Hiša s sedmimi pročelji, najdejo se pri Dickensu, Bulweiju, Balzacu, Marlittovl in še marsikje.
Vlogo in značaj uvodne zgodbe, ki po snovi in motivih izvira iz grozljive tradicije, v naši meščanski literaturi iz 60. in 70. letprejšnjegastoletjanaj ponazorijo tri besedila: Erjavčeva daljša povest Huzarji na Polici (1863), Jurčičev Deseti brat iz leta 1866 in deset let poznejši Kersnikov roman Na Žerinjah (1876).
V povesti Huzarji na Polici se že zarisuje struktura poznejšega meščanskega romana na Slovenskem. Sestavljajo jo tri plasti - sentimentalna zgodba iz grajskega okolja, vaška zgodba s humorističnimi poudarki, med to dvoje pa je včlenjena mračna zgodba iz preteklosti. Erjavec je slednjo vpeljal le malo pred koncem povesti, v poglavje 8-11 (vseh poglavij je 13), ko se Dorica blazna vrne v vas Polico in umre pred cerkvenimi vrati. Doričina zgodba vstopi v dogajanje nenapovedana, saj bralec dotlej o njej sploh še ni nič slišal in šele zdaj izve, daje to gospodična s sosednjega gradu Bučnika, kije pred časom pobegnila z ljubimcem od doma. Z njeno usodo se ukvarjajo v pogovorih na dveh krajih, v vaški gostilni in na poliškem gradu, in to na večer pred pogrebom, kije hkrati večer pred Vsemi svetimi.25 PoUški gospod Možina na prošnjo svojega gosta, madžarskega častnika, pripoveduje zgodbo sosednje družine; tragični razplet je pravkar odkril v skopem časopisnem poročilu.
Gre za tipično zgodbo o usodnem maščevanju: Doričin oče je sledil ubežnemu paru, obračunal je z zapeljivcem, pri tem pa je tudi sam izgubil življenje. Vse tri osebe v tragediji so standardne figure iz grozljive oz. sentimentalne literature (to dvoje je ponekod komaj mogoče razmejiti). Stari Amadeo Bentivoglio je bk skrivnostnega tujca, pribežalje s hčerko z Laškega, koje bil tam zatrt upor. O njegovi preteklosti tudi Možinovi ne izvejo nič, mož ostaja samotarski, odljuden, molčeč; v nekaterih pogledih, tudi po italijanskem rodu, je soroden Rosaninemu očetu v poznejši Stritarjevi jxjvesti. - Zapeljivec je črnolas Italijan bleščečih se temnih oči in namazanega jezika, privlačne zunanjosti in izprijenega značaja. Dorica pa pripada enemu najbolj popularnih literarnih likov, L 1. liku zapeljane
v zvezi z zgodovinskim romanom preseneča naslednia Kmeclova trditev. "V "historičnem" romanu Je analitična kompozicija mnogo manj izrazita in usodna' z naslednjo utemeljitvijo: '...kar je preteklo, je "historično", je torej znano, brez nejasnosti in negotovosti; ne more biti na primer uganila, ki bi se razvozlavala z oziranji v stopnjevano preteklost." (Rojstvo..., str. 99). "Prim. M. Hladnik: Slovenska kmečka povest (LJubljana 1990), zlasti str. 72-73.
^Tu je Eijavec uporabil topos usodnega dne (dies fatalis), ki je igral pomembno vlogo v usodnostni tragediji, npr. v Wemerjevi 24.febniar (1809) ali Milllnerjevi 29./ebruar(18l2), kakor tudi v grozljivi zgodbi romantike, npr. pri Hofftnannu. Erjavec je na motiv usodnega dne uglasil že kratko povest Veliki petek (1857).
189
nedolžnosti. Tudi motiv dekleta, ki se mu od ljubezenskega razočaranja omrači um. Je v literaturi 18. stoletja in zlasti romantike zelo pogosten.^e
Uvodna zgodba v Erjavčevi povesti poleg značilne konfiguracije glavnih oseb in tipičnega pripovednega vzorca še v nekem pogledu kaže na svoj izvir v grozljivi tradiciji. Je namreč "italijanska" zgodba s prav tisto podobo Italije, ki jo je v literaturi uveljavil gotski roman. Italija je v njem tematizirana kot slikovita dežela opojne lepote, hkrati pa kot kotišče pregrehe, nasilja, zahrbtnih umorov, krvnega maščevanja, političnih zarot ter inkvizicije. Tako so si Italijo - in tudi Španijo - predstavljali britanski potomci puritancev, ki so s svojega otoka z mešanico nevoščljivosti in zgražanja od daJeč gledali na sredozemske katoliške dežele^-" Če je Ann Radcliffe spregovorila o "italijanski strasti" ali o "italijanskem maščevanju", so njeni bralci takoj vedeli, kaj to pomeni. Prav to podobo Italije so brez pomislekov prevzele tudi druge literature. Pisatelji so radi segali po sredozemskem okolju takrat, kadar so potrebovali prizorišče za divje erotične strasti ali krvava dejanja; tako tudi Goethe z zgodbo Mignon in harflsta v Učnih letih WiLhelma Meistra (1795-1796). Med sodobniki naših meščanskih pisateljev je Italijo v tem smislu populariziral zlasti Paul Heyse, ki je bil v izobraženskih krogih zelo v modi.^a
Predstava o italijanskih strasteh in perfidnostlje prešla tudi v našo literaturo, še posebno s kllšejem italijanskega zapeljivca. Erjavčev Cesare Angelini Je zgodnji primerek tega lika pri nas; sledijo mu zapeljivec Jurčičeve Hčere mestnega sodnika (1866) in Lepe Vide (1877), pojavi se pri Tavčarju (Antonio Gledjevič, 1873), Preglju (Peter Markovič, 1929), pa tudi pri manj vidnih pisateljih, npr. v romanu Lee Fatur V bur/i in strasti (1905). Erjavčeva povest vpeljuje tudi značilni slog italijanskega maščevanja, obračun v barki na morju, znan tudi iz Heysejeve novelistike (npr. iz novele Samotarja, 1857), ki gaje pozneje Bevk v istem letu uporabil kar dvakrat v povestih Vihar in Jadra z Markovim levom (oboje 1928).
Kar se tiče funkcije uvodne zgodbe v Huzarjih na Polici, je očitno, da krvavi dogodki iz Bentivoglieve družine nimajo vzročne zveze z glavno zgodbo. Na slednjo so le rahlo pripeti s sosedskim razmerjem med graščinama. Dorica je bila najboljša prijateljica Možinovih dveh hčera še iz otroških let zato njena usoda grajsko družino čustveno prizadene, nima pa nikakršne vloge v razpletu ljubezenske zveze med mlajšo poliško gospodično in huzarsklm častnikom, čeprav je vpeljana tik pred kritično točko. Pač pa Doričin pokop na tragikomičen način sproži razplet vaške zgodbe o krčmarici, poskočni vdovi, ki si skuša v tekmovanju z mlado sorodnico pridobiti srce huzarskega vahtmajstra. Po grobarjevem zatrjevanju naj bi prst iz novo izkopanega groba, zajeta opolnoči, omogočila izpolnitev sleherne želje. Ob Doričinem grobu pa se krčmarica sreča s trobentačem, ki bi po enaki poU rad postal neviden; oba praznoverneža drug drugega na smrt prestrašita in se spametujeta.29 Vendar tudi zveza z vaškim ljubezenskim trikotom ni vzročna v pravem pomenu besede, saj bi za enak razplet zgodbe zadostoval kateri koli nov grob. V Erjavčevi povesti torej uvodna zgodba še ni tisti tečaj, na katerem se suče sedanje dogajanje, temveč prej - podobno kakor Mignonina zgodba v WUhebTtu Meistra - neke vrste novelistični vložek, ki razširja in razgibava pripovedni prostor in prinaša vanj napetost in skrivnost
Zgodba o usodnem maščevanju sestavlja tloris tudi v Desetem bratu, le da tokrat ni povezana z motivom zapeljane nedolžnosti, temveč z likom zavrženega otroka gosposkih staršev, ki se skriva pod identiteto potepuha. Spet sta na prizorišču dve podeželski graščini.
^Prim. študiji H. Petriconi: Die verführte Unschuld (Hamburg 1953) in Philip Martin: Mad Woman in Romantic Writing (Sussex - New York 1987).
Prim. Mario Praz: The Romantic Agony (London - New York - Toronto 1954), zlasti str. 66-67.
^ Na Heysejevo postromantično novelisüko "z motivi iz sredozemsko-italijanskega okolja" opozarja v zvezi z Jurčičevo Lepo Vido Janko Kos (Primerjalna zgodovina..., str. 120), pa tudi že Anton Slodnjak v zvezi z "noveleto" Alfonza Pirca Giacomo (1884) v Zgodovini slovenskega slovstva 111 (LJubljana 1961), str. 184 in 202 ter v zvezi s ciklom Dalmatinske povesU (1891) Iga Kaša (prav tam, str 365).
^'Erjavčevo oblikovanje vaške zgodbe v tem pogledu kaže sorodnost s t. i. zabavno gotiko (sportive gothic) Washlngtona Irvinga, in sicer v spoju grozljivega motiva s humorjem. Idejna podlaga tej svojevrstni kombinaciji je tako pri Irvlngu kakor pri Erjavcu razsvetljenska kritika praznoverja. — Irvingove Kratke zgodbe so v Evropi tega časa uživale velik sloves, vendar Je njihov sprejem pri nas doslej le malo obdelein; to vprašanje načenja Miran Madnlk v Trivialni literaturi.
190
postavljeni podobno kakor v Erjavčevi povesti: na tisti, ki stoji v ospredju, na Slemenicah, se spleta sentimentalni ljubezenski roman, na pristavi Polesku, pomaknjeni nekoliko v ozadje, pa se dogaja mračna družinska tragedija.
V dveh protagonistih družinske drame je tudi tu mogoče pri priči spoznati značilna lika iz črnega izročila. Graščak Piškav, ki se je od kdove kod priselil na Polesek, je spet različica skrivnostnega samotarja neznane preteklosti in hudega ljudomrznika. Nekatere poteze kažejo na genealoško zvezo z eno najpomembnejših različic gotskega junaka, s hudodelskim znanstvenikom.^^ Piškav, katerega pravo Ime je dr. Kaves, je zdravnik in učenjak, ki obvladuje tudi prepovedano znanje; poleg učirikovitUi zdravil zna namreč mešati tudi strupe, poleg tega je obkrožen z značilnimi rekviziti gotskega znanstvenika, s knjižnico in laboratorijem. Vaščani natolcujejo, da je za svoje znanje in bogastvo dušo zapisal hudiču - spet daljen odsev velike teme grozljivega romana (zlasti nemškega), pogodbe z vragom. - Martinek Spak, njegov nezakonski sin, ki se skriva pod identiteto desetega brata, pripada literarnemu liku sirote, ki jo je ugleden in premožen oče zavrgel, hkrati pa tudi liku maščevalca. - Tretja figura v tej konstelaciji je zašla sem od drugod, iz sodobnega meščanskega okolja: Marijan, Piškavov zakonski sin in dedič, vsakdanji in zelo normalen podeželski gospodič, ki o očetovi preteklosti in krivdi ne ve nič.
Zgodbo očetovega greha, katerega posledice zadenejo oba sinova, sestavljajo nekateri tipični motivni nizi grozljivega romana. Doktor Kaves je v mladih letih sklenü neveljaven zakon z gosposko hčerjo, Majdaleno Strugovo, ki jo je pomotoma imel za bogato dedinjo, pred tem pa je, kakor vse kaže, zastrupil njenega varuha, ki bi bil utegnil tej zvezi nasprotovati. Martinek, obrok iz lažnega zakona, vidi svoje življenjsko poslanstvo v tem, da poišče neznanega očeta in mu povrne krivico, storjeno zapuščeni in prevarani materi. Zgodba maščevanja se razplete v dveh fazah: najprej pride do poboja med sovražnima si polbratoma (značilen motiv vihamiške dramatike); pri tem je Marijan nevarno ranjen, Martinek pa smrtno zadet. V naslednji fazi pa zavest o lastni krivdi in strah pred sramoto poženeta očeta v samomor.
V primerjavi z Erjavčevo uvodno zgodbo, kije bila podana preprosto, v enem samem bloku in z zelo skromno ekspozicijo, vpeljana tako rekoč nenapovedano, je Jurčič spravil v pogon celotno mašinerijo preskušenih postopkov. Ti skrivnost napovejo, zbujajo in vzdržujejo napetost - in bralčevo radovednost - in na koncu uganko razvozlajo. Martinek je namreč že prav od začetka predstavljen kot skrivnostna osebnost in to celo v režiji, ki je bila standardna v grozljivem romanu: v nočni atmosferi in na prizorišču z gradom, obsijanim z mesečino. Njegov glas je "nekako teman tn strašan", tako daje celó izobraženega Lovreta "skoro strah", ko mu Martinek napoveduje prihodnost Martinek ves čas zbuja tudi radovednost vaščanov, ne le s tem, da zna prerokovati, po potrebi izkopati zaklad in da ima skrivnosten vir dohodkov, ampak tudi s tem, da ga sprejema na obisk sicer skrajnje odljudni Piškav. Lovre in Manica prav tako sumita, da deseti brat ni navaden potepuh, zlasti še, ko vidita, daje bolj bister in izobražen, kakor se dela. Nerazumljiva se zdi tudi njegova navidezno čisto neutemeljena mržnja do Marijana, dokler bralci ne zvejo (razmeroma zgodaj, v 6. poglavju), da je Martinek Piškavov sin. Tu so priča njunemu pogovoru, ali tolje, prepiru; presojo o tem, ali skuša Piškav nadležnega obiskovalca ob tej priložnosti res zastrupiti, prepušča pisatelj bralcem. Vsa resnica o razmerju med očetom in sinom pa pride na dan šele čisto na koncu, in to spet po že znanih postopkih. Martinek ima namreč dokazno gradivo o svojem poreklu in očetovi davni krivdi, dokumente in pisma, torej temeljne rekvizite grozljivega romana. Jurčič je uporabil tudi najbolj klasični postopek razkrivanja resnice, predsmrtno izpoved. V Desetem bratu si sledita kar dve, ki se med seboj dopolnjujeta (pixlobno podvojitev predsmrtne izpovedi je pozneje uporabil Tavčar v Visoški kroniko • Martinek na smrtni postelji razodene svojo zgodbo Lovre tu Kvasu, Piškav svojo različico istih dogodkov Marijanu v poslovilnem pismu; pri tem resda zamolči nekaj
Dolga vrsta učenjakov, ki zlorabljajo svoje znazije ali prodajo dušo vragu v zameno za višjo vednost, se začenja z doktorjem Prankensteinom v istoimenskem romanu Mary Shelleyeve in sega prek faustovskih Junakov in alkimistov do Hawthomovega dr. Rappaccinija, Stevensonovega dr. JelqfUa, Wellsovega "nevidnega človeka" do protagonistov popularnih ameriških romanov današnjega časa.
191
bistvenega, morebitni umor Majdalenlnega sorodnika In varuha. S temi postopki se razkrije dvoje Identitet, prikritih pod lažnima imenoma, Martinkova in Piškavova. Odmotajo pa se tudi sorodstvena razmerja: dr. Kaves je Martinkov oče, Marijan Martinkov polbrat, Lovre Kvas je bratranec obeh in Kavesov nečak. Tradicionalna zmaga višje pravičnosti pride Cisto na koncu: glavni krivec si sodi sam, umreti pa mora tudi Martinek, ker se je pregrešil z mržnjo in maščevalnostjo do očeta in brata.
V Desetem bratu ima uvodna zgodba enako funkcijo kakor v grozljivem romanu, tudi je s sedanjim dogajanjem vzročno brez vrzeli povezana: iz davne krivde drži cela veriga posledic v sedanjost in sproži tragedijo, dve nasilni smrti. Nasprotno pa je s sentimentalnim romanom Manice in Lovre ta Kvasa uvodna zgodba v zelo ohlapni povezavi, saj sežejo vanjo samo stranski učinki, tako negativni kakor pozitivni. Kvas je obtožen, daje poskusil ubiti Marijana, svojega tekmeca pri Manici; bremeni ga kar nekaj oteževalnih okoliščin (npr. puška, pozabljena na kraju dejanja), vendar se njegova nedolžnost izkaže razmeroma hitro. Na Mcirtinkovo predsmrtno željo mu Kaves v oporoki zapusti Polesek; s tem Lovre gotovo postane privlačnejši zet v očeh Maničlnega očeta, vendar v resnici njegov uspeh v ljubezni in v poklicu ni odvisen od te dediščine, temveč od njegovih lastnih vrlin.3'
Odganjki uvodne zgodbe tudi v Desetem bratu posežejo v vaško ljubezensko zgodbo, in še s podobnim veznim členom kakor v Erjavčevi povesti, namreč s praznoverjem. Martinek z denarjem, ki ga iztisne Piškavu, jx)maga revnemu kmečkemu fantu do poroke, svoj vir pa prikrije tako, da uprizori izkop "zaklada" ponoči in na kraju davnega hudodelstva, kjer po ljudskem verovanju straši.
Zadnje od treh besedil, Kersnikov mladostni roman Na Žerinjah, je postavljeno na podobno urejeno prizorišče z dvema graščinama. Med njima se spletajo čustvene vezi, nad njima pa visi temačna skrivnost iz preteklosti in zastruplja razmerja v mlajši generaciji. Slikar Rogulln, ki je po umrlem stricu, baronu Selškem, podedoval grad Razbor, ves čas sluti, da mu teta žerinjskih dveh kontes, grofica Amelija, ni naklonjena. Uvodna zgodba, ki je bila vpeljana z že znanimi postopki, kakor so namigovanja vaščanov in skrivnostna svarila starega razborškega oskrbnika, se razkrije, ko Amelija odločno zavrne Rogulina kot morebitnega snubca katere od svojih dveh nečakinj. Junaku odstre pogled v preteklost obeh grajskih družin najprej nepopolno oskrbnikovo pričevanje, do kraja pa šele najdba stričevega dnevnika.
Kersnikova uvodna zgodba se od Erjavčeve in Jurčičeve izrazito loči v tem, da njeni protagonisti niso več liki iz grozljivega Izročila: ni več skrivnostnih tujcev in zastrupljevalcev, nobenega najdenca, še italijanskega zapeljivca ne. Namesto teh nastopa čisto normalna podeželska gospoda, in sicer trojica: mladi žerinjskl grof Aleksander Waiden, njegova sestra Amelija in njen ženin, baron Selški. Nekega dne prinesejo Waldna mrtvega z lova, kamor sta odšla skupaj s Selškim. Ker sta se prejšnji večer, kakor že večkrat, prepirala, Amelija obdolži zaročenca, daje ubil njenega brata, medtem ko obvelja splošno mnenje, daje bü to samomor. Selški odide po svetu in se vrne domov umret kot odljuden samotar, pa tudi Amelija je ostala samska.
Rogulina je v veri v nedolžnost Selškega utrdila že oskrbnikova pripoved o minulih dogodkih, čeprav oskrbnik ne ve vsega. Sele popis usodnega dne v stričevem dnevniku, ki ga Rogulln po naključju najde v knjižnici, prinese mlademu junaku olajšanje, bralcu pa upravičeno razočaranje: v preteklosti se ni zgodil umor, še samomor ne, temveč samo nezgoda. Waldnu se je po nesreči sprožila puška in ga ubila. To pojasnilo, ki ga dopolni še Amelijina izpoved Rogulinu, naposled odstrani vse ovire za srečen razplet ljubezenske zgodbe, vendar so prav s tem pxDjasnilom vsi učinki navidezno mračne uvodne zgodbe lznlčenl.32 Spričo tega, daje pisatelj po zelo ambiciozno in široko zasnovani uvodni zgodbi
Podobno ohlapna povezava sentimentalnega vzorca s črno uvodno s^odbo se najde ponekod že v gotskem romanu, tako npr. v Skrivnostili gradu LUolp/io: junakinja dobi nepričakovano dediščino po lastnici gradu Udolpho, ki le bila nekoč zastrupila njeno teto. vendar Je očitno, da bi mladi par, čednosten in privržen rousseaujevskemu Idealu preprostega življenja, srečno prebil tudi ob skromnejših dohodkih.
^ Na ta učinek je opozorila že prva ocena Kersnikovega romana (Ivan Gornik v Zvonu 1878).
192
bralcem namesto osupljivih razkritij pripravil razočaranje, je Anton Ocvirk prav ob tem Kersnikovem besedilu prišel do sklepa, da "v Kersnikovih delih od ŽerinJ do Gospoda Janeza polagoma okrneva analitična tehnika."^^ Slednjo tudi Ocvirk šteje za ostanek romantične pripovedne tehnike, zato mu prav "zakrnela zgodba" pomeni eno od znamenj za Kersnikovo težnjo k realizmu.
Nedvomno drži ugotovitev, da se tu snovno-moüvna dediščina grozljivega romana umika, vendar uvodna zgodba sama kot gradbeni element v našem romanu ostaja in se celó modernizira. Za ilustracijo tega procesa lahko rabi Jurčičev roman Doktor Zober (1876), ki je izšel istega leta kakor Na Žerinjah^* Tudi tu se v okolju podeželske gospode še razpoznava zgodba o maščevanju, vendar ne gre več za nasilna dejanja, temveč le še za psihološki pritisk, ki ga čudaški zdravnik Zober izvaja nad zakoncema Langman z bližnje graščine. Podobno kakor Kersnikova Amellja dolžl svojega ženina, tudi gospa Langmanova nekdanjega zaročenca Zobra obtožuje, češ da je namerno povzročil smrt njenega moža, čeprav je tudi tu vzrok smrti povsem naraven in celó banalnejši kakor pri Kersniku. V preteklosti se sicer res skriva krivda Langmanovlh, vendar tudi ta ni več tisto, kar je bila v grozljivem romanu. Postalaje bolj civilizirana, nimamo več opravka z umorom, temveč le z dvojno prevaro: Langman je svojega prijatelja Zobra nekoč ogoljufal za nevesto in premoženje. Pripovedni vzorec, v katerem se junaku izneveri dekle, in to z njegovim prijateljem ali bližnjim sorodnikom, imenuje J. Kos "tipična postromantlčna zgodba".^^ Ta vzorec se je pri nas pojavil že razmeroma zgodaj, vendar sprva samo v uvodni zgodbi (npr. v Erjavčevi noveli Zamoijeni cvet, 1861) ali pa v krajši prozi (tako v Jurčičevi povesti Dua prijatelja, 1868). V tej prvi fazi je bil vzorec še delno prekrit s sentimentalnim motivom zapeljane nedolžnosti, nato paje postajal čedalje bolj sodoben, pri tem koje ženska figura postajala čedalje manj nedolžna. Postromantični motiv se je preselil v uvodno zgodbo modernejšega vzorca, ki je bil v tedanjem slovenskem pripovedništvu pogosten (npr. v Kersnikovem COdamnu, 1883 in Gospodu Janezu, 1884 ter v Vošnjakovih Pobratimih, 1889, delno že v Jurčičevem romanu Cvet in sad, 1868), znan paje tudi iz Turgenjeva, zlasti iz rorriana Dim (1867). V uvodni zgodbi mlada zaljubljenca loči nesporazum, spletka ali - največkrat - nestanovitnost enega od njiju. Po več letih se v glavni zgodbi vnovič srečata, ko je ona že poročena ali zaročena z drugim, in stara čustva se spet vnamejo. Odtod je le še korak do ženine nezvestobe, ki je predmet nekaterih velikih romanov evropskega realizma, medtem ko se je pri nas večina pisateljev ob tem koraku še nekaj časa obotavljala.36
V slovenskem meščanskem pripovedništvu vzorci in motivi iz grozljivega izročila torej niso imeli takega osrednjega položaja kakor v našem zgodovinskem romanu in povesti, vendar pa so dobili dovolj vidno vlogo v stranskem pramenu ali v uvodni zgodbi. V dvodelni zgradbi, ki je pogostna v naši meščanski pripovedni prozi 19. stoletja, uvodna zgodba tako v tehničnem kakor v snovno-moüvnem pogledu pripada drugi tradiciji kakor glavna zgodba. Medtem ko izvira slednja največkrat iz meščansko-verističnega sentimentalnega romana ali njegovih poznejših preobrazb, je v uvodni zgodbi še vse do Kersnika razpoznaven njen izvir v grozljivem predromantičnem izročilu. Njeno nastopanje v naši pripovedni prozi kaže naslednjo razvojno linijo: v Erjavčevi povesti je uvodna zgodba še neke vrste novelistlčnl vrinek ali dodatek brez nujne vzročne zveze z glavno zgodbo. V Desetem bratuje že povsem izdelana značilna postromantlčna kombinacija: sentimentalni roman v glavni zgodbi, podložen z grozljivo uvodno zgodbo. Zdi pa se, da se v našem romanu grozljivi pripovedni
^Anton Ocvirk: Kersnikova pot v realizem, str. 390 (navedba po objavi v: A. Ocvirk, Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, 1. del. LJubljana 1978). Za analitično tehniko prim. tudi str. 380, 389, 402, 409, 413, 427.
** J. Kos ob tem ugotavlja: 'roman "maščevanja" se v novi salonski preobleki vrača v Doktorju Zobru.' (Primerjalna zgodovina..., str. 119-120).
^J. Kos: Primerjalna zgodovina..., sti-. 123.
^ Za neobičajne različice tega vzorca se je ponekod odločil Tavčar. V Ivanu ShvHu (1876) Je počmil stransko zgodbo o ženini nezvestobi z bratomorom, v Miiuili srcOi (1884) pa je vzorca v dvodelni zgodbi obrnil: v uvodni zgodbi Je namestil moderno tragedijo o nezvestobi in samomoru poročene žene, v stranskem pramenu sedanje zgodbe pa je uporabil grozljivi motiv nepriznanega sina, ki živi nevede pod streho neznanega očeta, se zaljubi v polsestro in slednjič pade v dvoboju s polbratom.
193
vzorec noče prav sprijeti s salonskim sentimentalnim; njuna zveza ostaja ohlapna, pač pa segajo učinki iz preteklosti lahko na rob dogajanja v vaško zgodbo, pripeti nanjo z ljudskim praznoverjem. Kersnik je poskusil črno uvodno zgodbo naseliti v normalno okolje sodobne gospode, vendar je pri tem njen učinek izničil. V njegovih romanih se grozljivi element v snovno-motivnem pogledu izgublja, kljub temu pa uvodna zgodba kot gradbeni element ostaja in se v tematskem pogledu postopoma modernizira. Podobno kakor kratka proza je namreč tudi uvodna zgodba prožnejša, bolj odprta za novosti kakor glavna nit v našem tedanjem romanu. Kaže, da so ravno skozi uvodno zgodbo, podobno kakor skozi kratko prozo, v naše pripovedništvo vstopali sodobnejši vzorci.
UDK 886.3.091-3" 18/19" : 82(100).091-312.9"17/18" Sununary
Katarina Bogataj-Gradlsnik
THE TRADITION OF THE TALE OF TERROR IN THE INTRODUCTORY STORY OF SLOVENE MIDDLE-CLASS STORY-TELLING
In Slovene Ilteraiy science the terminology for Individual constituent parts of the analytical structure and also for other Interventions into the narrative past has not been elaborated in detail, neither consistent^ established. The labels for the introductory story (pre-story) are likewise several and more or less equivalent although none of them seems to be entirely satisfactory.
The analytical teclinlque and introductory story as its constituent part was adopted by the Slovene middle-class novel through the intermediary of Romanticism, trivial literature and certain genres of the 19th century, although the source of this structural element remains older it goes back to the pre-Romantic type of the novel, i. e. the tale of terror. This element was introduced into Slovene middle-class story-telling as far as the techniques and composition as well as the themes and motives were concerned, and more precisely, in a characteristic post-Romantic combination: the terrifying and mysterious Introductory story of a pre-Romantic origin is combined with the verist narrative from contemporary middle-class life. In its less developed form the introductory story can merely be considered a sort of insertion, loosely connected with the main story, and in its more developed form there is a causal connection between the two. Gradually, however, the motives of terror are disappearing from the introductory story, while it is preserved as a building element even becoming the bearer of more contemporary narrative patterns.
194
OB ŠESTDESETLETNICI DOKTORJA JANKA CARA
Dvanajstega februarja 1992 je praznoval šestdesetletnlco doktor Janko Čar, docent za slovenski jezik na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Rodil se je na Tinju pri Slovenski Bistrici, maturiral na 1. gimnaziji v Mariboru in 1958. leta diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti ter srbohrvaškega jezika in književnosti. Svoje pedagoško delo je začel kot učitelj slovenskega jezika in književnosti najprej v Oplotnici, nadaljeval v Slovenski Bistrici, leta 1964 pa je bil izvoljen za asistenta za slovenski jezik na tedanji Pedagoški akademiji. Po treh letih je napredoval v predavatelja višje šole, nato v profesorja višje šole, v višjega predavatelja, na preimenovani Pedagoški fakulteti po zagovoru disertacije 1989. leta pa je bil izvoljen v naziv docenta za slovenski jezik (fonetika, sporočanje, besediloslovje).
Vse svoje življenje je pMJSvetil pedagoškemu, strokovnemu in znanstvenemu delu. Predaval je slovenski jezik na Oddelku za vzgojitelje predšolskih otrok, na Oddelku za razredni pouk — za redne študente in študente ob delu v Mariboru in na dislociranih oddelkih, na nejezikovnih študijskih usmeritvah kulturo izražanja (nekaj let tudi na Višji pravni šoli v Mariboru), slovenistom pa predava teoretični uvod v študij slovenskega jezika, fonetiko, besediloslovje in sporočanje.
Janko Čar je univerzitetni učitelj, ki posreduje svojo predmetnost ne le po programu (z opozarjanjem na literaturo) in s tehničnimi ponazorili (fonolaboratorij, grafoskop), jasno in razumljivo, ampak tudi z izrazito osebno noto, ki je odlika ustvarjalnih pedagoških osebnosti. Prav ta lastnost mu pomaga pritegniti študente tudi pri prenapolnjenih predavanjih in seminarjih. Že tri desetletja sodeluje pri permanentnem izobraževanju učiteljev slovenščine tako v Mariboru kot tudi v drugih središčih, vsako leto sodeluje na seminarju za slovenske učitelje iz Porabja na Madžarskem, predaval pa je tudi že tržaškim in koroškim učiteljem na njihovih izpopolnjevalnih seminarjih.
Strokovno delo Janka Čara je posvečeno kulturi izražanja, stilistiki, stavčnl fonetiki, interpretaciji besedil in slovenščini v javni rabi. Že njegove prve objave so posvečene slovenščini v šoli in javnem življenju in pisal je o kulturi ustnega in pisnega izražanja študentov. Sodeloval je v raziskovalni skupini (Čar, Debelak, Kotnik, Lipnik, Vari—Purkelc, Zorko), ki jo je vodila Mira Medved, in kot rezultat je nastalo obsežno delo Uresničevanje učnih, načrtov za slovenskiJezik v osnovni šoli Pomembne so tudi njegove sociollngvlstične razprave o zvrstnosti, o skladenjski stilistiki, o stilistiki jezikovnega prevzemanja. V Dialogih seje od leta 1966 pojavljal kot knjižni recenzent in kritik sodobnih ustvarjalcev. Njegove ocene temeljijo na trdnem llterarnozgodovinskem in teoretskem jezikovnem znanju. Idejni vrednostni sistem, ki deluje znotraj njegove kritike (pa tudi njegovih lastnih literarnih stvaritev), je humanizem, utemeljen na skrbi za moralne in socialne odnose med ljudmi, ob tem pa kaže še posebno prizadetost nad usodo zamejskih Slovencev.
K njegovemu strokovnemu delu lahko prištejemo še sodelovanje pri Krajevnem leksUconu z redakcijo pisave krajevnih imen v občini Slovenska Bistrica.
Svojo znanstveno usmeritev je zastavil že leta 1968, ko je prijavil temo za disertacijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani z delovnim naslovom Kersnikova in Tavčarjeva kratka proza. Razprava Prvi vzpon Kettejeve lirske ustvarjalnosti v Novem mestu (1970) je zasnovana s širšega slovstvenega in primerjalnega vidika; odlikuje jo natančno opazovanje umetnostnega besedila. Kettejevo ustvarjanje dojema s spajanjem prvotnega intuitivnega
195
dojemanja z analizo metrične in Jezikovnostilistične strukture pesmi, vse to pa se v sintezi zliva v globljo doživljajsko - pomensko interpretacijo besedne umetnine.
Analiza "Kosouefoua balada o brinou/cr (Jezik in slovstvo, 1971/72) Je Jezikovnostilistlčna, razpravljanje pa Je razčlenjeno po sistemskih in ubeseditvenih ravninah, zlasti po fonološki ravnini. V tej razpravi je združil tenkočutno osebno dojemanje pesmi s strogo eksaktno razčlembo besedila na slovnični, semantični, fonološki, ritmično intonacijski in kompozicijski ravni.
V Dialogih (1976) je izšla razprava Fonostdemskost Cankarjeve črtice Tičnica, ki kaže strukturalistični prijem pri stilni analizi besedne umetnine.
V zadnjem dvajsetletju je bila njegova osrednja pozornost posvečena raziskovanju jezika in sloga Tavčarjeve kratke proze. Svoja delna spoznanja je objavil v članku "Kontrast — osrednja shgovna prvina TavčaijevOi novel v zbirki Med gorarrd" (Jezik in slovstvo, 1982/83). Kaže se kot natančen raziskovalec z izjemnim posluhom za slogovne različice in z analitičnim darom za ugotavljanje razmerja med izrazno (glasovno) podobo, pomenom in slogovnimi učinki tega razmerja.
V Slavistični reviji (1986) je objavil razpravo "HolekovaNežika—nova kvaliteta v Tavčarjevi novelistiki".
1989. leta je na Filozofski fakulteti v Ljubljani z uspehom zagovarjal disertacijo z naslovom: Temeljne prvine Jezika in sloga v Tavčaijevem dklu kratke vaške proze Med gorami Disertacija predstavlja nadaljevanje večletnega raziskovanja besednoumetnostnih besedil v obdobju poznega realizma. V nalogi se kaže teoretska poglobitev v novejše metode Jezikovnostilistične analize, zlasti v besediloslovje in v pragmatiko.
Ob strokovni in znanstveni usmeritvi Janka Čara je potrebno opozoriti tudi na njegovo literarno ustvarjalnost Zelo usjaešni so bili njegovi recitali iz Cankarjevih in Župančičevih del; kažejo osebno, domiselno in izredno režijsko razgibanost Številni verzi Janka Cara so vklesani v spominske objekte na Štajerskem in Idrijskem, njegove lirske pesmi, objavljene v različnih revijah, izžarevajo bogastvo notranjih doživetij, ranjenih čustev, miselnih prebliskov.
Ob Jubileju želimo našemu slavljencu še veliko ustvarjalnih in zdravih let
Zinka Zorko Pedagoška fakulteta v Mariboru
Bibliografija člankov, ocen in raziskav od 1962 — 1992*
1962
Ob testih za slovenščino. Kje naj iščemo krivdo? — Delo (Ljubljana) 1962, št. 117, str. 5
Roman o policijskem komisarju. (Friedrich Durrenmatt Obljuba.) [Ocena]. — Nova obzorja (Mariboii 1962. str. 373.
Roman francoske provinclalne družbe. Louis Gullloux: Črna kri. [Ocena). — Nova obzorja OVIaribori 1962, str. 474—475.
1965
Ob novi pesniški zbirki. (Janez Ovsec: Na dnu so samo še zvezde.) [Ocena]. — Dialogi (Maribor) 1965, str. 66—67.
Ob Pavčkovi zbirki (Ujeti ocean). [Ocena]. — Dialogi (Maribor^ 1965. str. 183—185.
France FUipič "Nebo za žejne oči". [Ocena]. — Dialogi (Mariboii 1965. str. 247—249.
• Leposlovnih del, ki so bila objavljena v Svitu, Novih obzorjih, Borih, Besedi, Dialogih, Znamenju (psevdonim Janez Blažič), zborniku Slovenec sem, 2x)miku občine Slovenska Bistrica 1 in v Družini, bibliografija ne zelema.
196
Leopold Suhodolčan: Svetliee. [Ocena]. — Dialogi (Maribor) 1965, str. 507—509.
1966
Slovenščina v šob in javnem življenju. [Referat na posvetovanju slovenskih slavistov v Mariboru 1966.1 —Delo, Ljubljana, 8(1966)291, 25. X., str. 5; 292. 26. X., str. 5; 293, 27. X., str. 5; 294, 28. X., str. 5; 295, 29. X, str. 6.
O kulturi ustnega in pismenega izražanja pri študentih nejezikovnih skupin na pedagoški akademiji v Mariboru. — Dialogi (Mariboil 1966. str. 223—228, 259—263.
O nekaterih vprašanjih slovenščine v šoli in javnem življenju. — Jezik In slovstvo (Ljubljana)
1966, str. 252—259.
1967
Braco Rotar: Lakota. [Ocena]. — Dialogi (Maribor)
1967, str. 166—167
Ignac Kamenik - dramatik. — Gledališki Ust (Maribor) 1967/68, str. 145—146.
1968
Pesniška zbirka Alenke Glazeijeve /Ujma/. — Dialogi (Maribor) 1968, str. 549—550.
Stanje slovenščine v javni rabi in sklepi ljutomerskega zborovanja. — Jezik in slovstvo (Ljubljana) 1968, str. 48—51.
1969
Proti razčlovečanju, s pesniško besedo. (France Vumik: Pred zidom In onkraj.) [Ocena]. — Dialogi (Maribor) 1969, str. 591—592.
Troje slovenskih pesniških zbirk iz zamejstva. (Irena Žerjal—Pučnik: Goreče oljke. Trst 1969. — Andrej Kokot Zemlja molči. Celovec 1969. — Milena Šoukal: Pesmi. Buenos Aires 1969.) [Ocena]. — Dialogi (Maribor) 1969, str. 592—594.
Pri nas zanimiva novost poezija-graflka. (France Pibernik in Franci Zagoričnik v Mapi.) [Ocena]. — Dialogi (Maribor) 1969, str. 594.
"Spoznali nas boste po naših nerodnih in težkih korakih..." /Premišljevanje o Kuntnerjevi zbirki (Lesnik^./ [Ocena]. — Dialogi (Maribor) 1969, str. 721—722.
Janko Čar-Francka Vari: Slovnično znanje absolventov srednjih šol. — Jezik in slovstvo (Ljubljana) 1969/70, str. 225—236.
1970
Prvi vzpon Kettejeve lirske ustvarjalnosti v Novem mestu. (Zusammenfassung: Der erste AufstiegIn Kettes lyrischem Schaffen in Novo mesto.) — v: Zbornik   Pedagoške   akademije   v   Mariboru
1960—1970. - Maribor, Založba Obzorja 1970. Str. 100—112.
1971
Kosovelova balada o brinovki. [Študija.] — Jezik in slovstvo, Ljubljana, 17(1971/72)6, str. 173—178.
Slavisti o sodobnem knjižnem jeziku. — Naši razgledi, Ljubljana, 20(1971)20, 22. X., str. 611.
Ti nesrečni dialogi — in še kdo. [Polemika ob pesmi JohnyAntitrohej v Dialogih 1971, str. 173.) — Sedem dni. Maribor, 1(1972)5, 3. H., str. 4.
1975
Jezik je bogastvo. Na rob premišljevanja o jezikovni vzgoji otrok — Sedem dni, Maribor, 4(1975)8, 20. U., str. 35.
1976
Slovenski jezik in stilistika. 2. snopič. Preizkusno gradivo za učence. — Ljubljana, Univerzum 1977. 59 str. s skicami. (Slovenski jezik za srednje usmerjeno izobraževanje. Soavtorsko delo.)
Fonostilemskost Cankarjeve črtice Tičnlca. — Dialogi, Maribor, 12(1976)5, str. 286—287.
"Jaz jo grem iskat pravo pot.." Ob Kettejevem ciklu Na molu San Carlo. — Dolenjski razgledi. Novo mesto, (1976)3. 30. XII., str. 34—35.
Pozdravljena, dolina Šentflorjanska! Satirični dramski koral. Iz Cankarjevih leposlovnih, satiričnih in polemičnih spisov izbral in uredil Janko Čar. — Dialogi, Maribor, 12(1976)5, str. 308 do 316.
1977
Marginallja k Frelihovim marginalijam. — Dialogi, Maribor, 13(1977)1, str. 56—57.
1978
Izpolnjevanje učnega načrta iz slovenskega jezika v osnovnih šolah. — Vzgoja in izobraževanje, Ljubljana, 9(1978)5—6, str. 23—36 s tab. (Soavtorji: Marjan [IMarija] Debelak, Ivan Janko, Stanko Kotnik. Jože Lipnik, Mira Medved (nosilka naloge), Francka Varl-Purkeljc, Zinka Zorko.)
Nova pesniška antologija novejše slovenske lirike za mlade bralce. (Pa da bi znal. bi vam zapel. Izbral in uredil Niko Grafenauer) — Otrok in knjiga, Maribor, (1978)7, str. 62—63.
1979
Sodobna pesniška ustvarjalnost v severovzhodni Sloveniji.- XV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj, Ljubljana 1979, str. 295—315.
197
1980
Izbrana poglavja iz kulture izražanja. Študijsko gradivo za študente VPŠ. — Maribor, VPŠ 1978. 42 str.
1982
Kontrast - osrednja slogovna prvina Tavčarjevih novel v zbirki Med gorami. — Jezik in slovstvo, LJubljana, 28(1982/83)7/8, str. 245—249.
1983
Jože Tomažič - pisatelj, gledallščnlk In pnosvetar.
— V: Zbornik občine Slovenska Bistrica I. LJubljana 1983. Str. 287—288.
Pregledal sem stališča...- /Prispevek k razpravi/ Slovenščina v Javnosti. Posvetovanje o Jeziku, Portorož, 1979. LJubljana 1983, str. 185—187.
1984
Slog Tavčarjeve in Kersnikove kratke vaške proze.
— V: Jugoslovenskl seminar za strane slaviste, 33—34.. Zadar, 1984. Str. 159—170.
Odprto pismo Josipu Vošnjaku. —Večer, Maribor, 39(1984)240, 13. X., str. 9.
1985
Predmetnik in program. — Naši razgledi, LJubljana, 34(1985)18, str. 537.
Odprimo še nekaj oken In vrat: k vprašanju visokošolskih programov za srbohrvaščino in makedonščino. — Naši razgledi, LJubljana, 34(1985)20, str. 599.
129 Jezikovnih opisov krajev v občini Slovenska Bistrica. — V. Slovenska krajevna imena. Leksikoni Cankarjeve založbe, Ljubljana 1985. Str. 354.
Ob Jubileju Alenke Glazer. // V: Jezik In slovstvo.
— LJubljana. - 31 (1985-86), 7; str. 251—253. -ISSN 0021-6933
Ob jubileju prof. Alenke Glazer . // V: Večer. -Maribor. - 42 (1986), 72 ; str. 5
1986
Holekova Nežika - nova kvaliteta v Tavčarjevi novelistiki. // V: Slavistična revija. - Maribor -34(1986), 4 ; str. 433—439. - ISSN 0350-6894
Slovenščina vjavnosti - problemi kulture ustnega in pisnega izražanja v povojnem obdobju na Slovenskem (1945-1985) . // V: Nemzetkoezl Szlavisztikal napok (2 ; 1986 ; Szombathely). -Nemzetkoezi Szlavisztikal napok II. — Szombathely, 1986. - Str. 43-^
1989
Razvrstitev stavčnofoneUčnili prvin v limetnostnem besedilu glede na teorijo in interpretacijo. // V: Jezik in slovstvo. - Ljubljana. -34(1988-89), 7-8; str. 192-197. ISSN0021-6933
Temeljne prvine Jezika In sloga v Tavčarjevem ciklu kratke vaške proze Med gorami : doktorska disertacija / Janko Čar. - LJubljana : [s.n.], 1989. - III, 244 f. ; 30 cm
Diss. Univerze E. Kardelja v Ljubljani. -Literatura: str. 240-244
1990
Posavčeva češnja. // V: Tudomanyos kozlemények : IO eves a szlovén nemzetisési tanarképzés a szombathely! Berzsenyi Daniel Tanarképzo Foiskolan. - Szombathely : Eterzsenyi Daniel Tanarképzo Foiskola, 1990.-Str. 188-201. -ISBN 9-63-7173-188
1991
K vprašanju redigiranja Tavčarjeve kratke proze (primer Sarevčeve shve) . //V: Razprave : dissertationes. - LJubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za fllološke in literarne vede. - (1991), 14 ; str. 281-294
Jezikovna priredba Slomškovih besedil . // V: Čar, Janko. - Slomškovo berilo. - Celje : Mohorjeva družba, 1991.-Str. 10-13..-ISBN 86-7577-051-0
26.000 tzv. - Spremna beseda / Vinko Škafar, Jakob Emeršič: str. 5-9. - Jezikovna priredh« Slomškovih hiesedil / Janko Čar: str. 10-13. -Važnejše gradivo za bibliograiijo Antona Martina Slomška: str. 296-303 ISBN 86-7577-051-0
198
SLAVISTIČNA EKSKURZIJA PO SLAVONIJI IN BARANJI*
stara se Slavonija opet Otkriva ganutome srcu.
(Dobriša Cesaric)
V Slavonijo in Baranjo, prelepi področji panonske Hrvaške, kulturno bogati In za slaviste jezikovno in slovstveno zanimivi, smo se podali sporriladl leta 1990 (od 17. do 21. aprila) v okviru rednih študijskih terenskih vaj. Obiskali smo Slavonski Brod, Elastušje, Slavonsko Požego, Našice, Osijek, Kopački rit, IBattno, TIkveš, Vukovar, Vrhpolje, Dakovo, Draž in Vlnkovce.
Prva postaja - Slavonski Brod. Pod strokovnim vodstvom mag. Vesne Cmkovič Iz Mestne knjižnice smo si ogledali hišo, v katerije živela In delovala Ivana Brhč-Mažuranlč (1874-1938), prva hrvaška mladinska pisateljica, večkratna kandidatka za Nobelovo nagrado.
Hiša stoji na glavnem trgu ob Savi že več kot 250 let. Ob ogledu smo veliko slišali o znameniti družini Brllč, o Ivaninem življenju in delu, lahko smo podoživljali atmosfero, v kateri so nastajali vajenec Hlapič, Regoč, Poijeh in drugI junaki njenih del. Le-ta še danes razveseljujejo otroke po celem svetu.
Brhčevi so prišli v Slavonski Brod okoli 1725. leta iz Hercegovine. Hišo so zgradili na za tisti čas zelo neugodni legi, in to zaradi tega, ker se je od tam čez Savo videlo v Bosno, ki je bila takrat pod turško upravo. Poleg tega pa je bilo prepovedano graditi hiše med trdnjavo In irančlškansklm samostanom. Leta 1882 jim je hiša zgorela, vendar so rešili Imetje, na pogorišču pa je nastala nova, večja in ta je preživela vse vojne in tudi potres 1. 1964. Na žalost je za obiskovalce zaenkrat odprta samo ena soba -družinska knjižnica, ostali del hiše šele preurejajo v muzej. Ko vstopite v sobo, takoj opazite bel kcimln, s katerim je povezan nastanek Pripovedk iz davnine (Priče iz davnine, 1916). Vsak predmet v tej sobi, od prstana Small-age do 13 originalnih portretov prednikov in okoli 40 slikarskih del Faruke Brlič-Daubachy, nam govori o preteklosti te meščanske družine. Družlnsica knjižnica je velika In bogata. Hrani okoli 8000 knjig, tiskanih od 1. 1592 naprej, v arhivu je shranjenih okoh 7000 pisem In dokumentov.
V to hišo se je 1. 1892 priselila 18-letna Ivana, hčerka lekslkografa Vladimlrja Mažuraniča, avtorja Prispevka za hrvaški pravno-zgodovinski slovar (Prtnos za hrvatski pravno-povijesnl iječnik), vnukinja pesnika Ivana Mažuraniča, avtorja Small-age Čengiča. Tetko kot njen ded In oče seje tudi sama posvetila pisanju. Njeno pisateljevanje je bilo namenjeno predvsem najmlajšim. Resnica, dobrota, lepota, domoljubje In "plemenitost slovcmske duše" - to so značilnosti njenega ustvarjanja. Spomnimo se samo treh del: Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča (Čudnovate zgode šegrta Hlapiča, 1913), Pripovedke iz davnine (Priče iz davnine, 1916), Jaša Dalmatin, podkralj Gudžerata (Jaša Dalmatin, potkralj Gudžerata, 1937). Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča so mladinski roman o dozorevanju bistrega tn marljivega dečka. Jaša Dalmatin je zgodovinski roman, pravzaprav preizkušanje vere vase. Pripovedke so univerzalna jezikovna umetnina, v njih prihaja do izraza magična moč besede Ivane Brllč-Mažuranič. Zaradi tega sojo tudi Imenovali "hrvaški Andersen". Jtinaki pripovedk (Potjeh, Regoč, ribič Palunko idr.), njihov čarobni In nagajivi svet njihove zgode In nezgode predstavljajo pravljično književnost, predvsem pa izražajo vero v temeljne človeške vrednote. V teh delih so prikazani trije različni načini, kako usposobiti mlade ljudi, da se znajdejo v življenju In vztrajajo v dobroti ter ljubezni do drugih.
Naša voditeljica nam je razkazala tudi mesto In nas popeljala v firančlškanskl samostan, kjer nas Je sprejel pater Ivan Damiš. Frančiškanski samostan se nahaja na levi strani Save, zgrajen je iz treh traktov ter cerkve sv. Trojice, ki predstavlja četrti trakt in zapira lepo samostansko dvorišče. Cerkev In samostan sta nastala v 18. stoletju, potem ko so bUl Turki pregnani iz Slavonskega Broda. Njegov upravitelj Je
* Prispevek je bil napisan pred nekaj leti po obisku v Slavoniji in Baranji. Brezobzirno in kruto uničevanje vrednot, ki smo jih takrat doživeli in spoznali, nas je na žalost šele sedaj spodbudilo k objavi.
199.
postal frančiškan Augustin Jarič. Sprva je imela cerkev dva oltarja, kasneje pa so napravili še osem vzporednih. Samostan je dobil končno obliko na začetku 19. stoletja, ko je bil zgrajen vzhodni trakt. V zakristiji je tudi velika rokokojska omara iz 1774. leta. V samostanu je od 1. 1722 delovala gimnazija za pripadnike frančiškanskega reda, od 1750 do 1777 pa je bila odprta tudi za druge meščane.
Druga postaja - Rastušje, 7 km oddaljeno od Broda. Odpeljali smo se do rojstne hiše pesnika Dragu dna Tadijanoviča (1905). Rastušje je sinonim njegove lirike. Sredi vasi stojita kapelica In cerkev sv. Vida, zgrajena 1. 1910 na hribčku nad vasjo, kjer je nekdaj stala stara cerkev z véisklm pokopališčem. FYed Rastušjem stoji od 1918. leta čm železni križ s Kristusom, kjer je Tadijanovič vedno postal, ko seje vračal iz velikega mesta. Ustavili smo se sredi vasi, prečkali potoček in odšU do njegove rojstne hiše. Tam smo prebrali nekaj pesnikovih verzov, ki jih je pisal "od prolječa do jeseni, a neiročito Ijeti, nedjeljama popodne, čim bi se sunce stalo nagtnjaU k zapadu, ja bih se neopazice penjao na ravni vrh brijega, kod ulaza u Rastušje, i tamo, nevldljiv bilo kome medu borikama, na travi, stajao ili hodao, Oi ležao nauznak, pa satlma razmlšljao, sanjano, sve dok se ne bi pokazala zvijezda Večemjača". '
To so bile antologijske pesmi, izbrane tako, da so si sledile v časovnem in logičnem zaporedju: pesnikovo tavanje po brodsldh ulicah (butanje), o zreli dišeči kutini in izginuli pUci (Pjesma o dunjl i ptici), visokem rumenem žitu, po katerem se sprehaja pesnik in mu strašno razbija srce (Visoka žuta žita), ali tista o pesniku, ki nosi iz šole vse torbe zaradi ene same, JelLne torbe (Nosim torbe, a nlsam magarac), ali slika pesnikove matere, ki tke dolgo v noč (Dugo u noč, u zlmsku bijelu noč) itd. Tadijanovičeve pesmi so pravzaprav dnevniški fragmenti, zato se v njegovi poeziji prepletata obliki stiha In proze (npr pesem Dopisnica na ratlšte, v kateri pesnik piše tako, kot mu pripoveduje njegova babica). Na zelo preprost in izviren način smo iz pesmi spoznali bogato življenje pesnika samega.
Tretja postaja - Slavonska Požega Slavonska Požega leži v srcu Požeške kotline. Iz rimskih časov je znana kot Vallis Aurea - zlata dolina. V srednjem veku je bila to županija z mnogimi utrjenimi trgi. Iz tega obdobja datirajo tudi frančiškanski samostan in cerkev sv. Duha (13. st.), gotska cerkev sv. Lovra (14. st) z znanimi srednjeveškimi freskami in grobom Antuna KanlžUča. V času ttirške zasedbe je bila Požega središče turškega sandžaka (upravna enota) za Slavonijo. To obdobje je do danes zapustilo mnogo sledov, predvsem v Imenih nekaterih požešklh vasi, npr.: Emlrovd. Skenderovcl, Dervlšaga. V avstro-ogrskem obdobju je bil zgrajen osrednji del mesta - baročni trg z značilnimi kolonadaml in kužnim znamenjem iz 1. 1749, kot tudi cerkev sv. Terezije, ki sodi med najlepše baročne spomenike v Slavoniji. Notranjost cerkve kraisijo slike Celestina Medoviča In Otona Ivekoviča. znamenite pa so tudi izrezljane klopi.
Že leta 1699 je bila v Slavonski Požegi ustanovljena gimnazija, ki sojo vodili jezuiti. Ustanovili so tudi pouk filozofije, v drugi polovici 18. stoletja pa še uvod v bogoslovje in semenišče. Po jezuitih so šolo vodlh pavlinl, v 19. st. pa frančiškani, ki so gimnazijo rešili pred prepadom. Mesto se je včasih poneišalo z nazivom slavonske Atene, saj je bilo v njem kulturno življenje zelo razgibano. Tu so se rodili in delovali mnogi pomembni možje, ki so obogatili hrvaško kulturo. Slavonska Požega je rojstno mesto književnikov Antuna Kanižllča, Janka Jurkoviča in Eugena Tomlča.
Antun Kanlžlič (1699-1777) je začel kot pisec priročnih verskih knjig za ljudstvo in duhovnike. To so bih razni molltveniki in katekizmi, narejeni v javnem po podobnih nemških izdajah. V zrelih letih je napisal dve pomembni deli, in sicer Kamen povzroča velike prepire (Kamen pravi smutnje velike, 1780) in Sveta Rožalija (1780). Obe sta ostali v rokopisu in sta bili objavljeni šele po avtorjevi smrti. Zaradi teh del ima Antun Kanlžlič ugledno mesto v hrvaški književnosti 18. stoletja. fCamen pravi smutnje velike je obsežno teološko in cerkvenozgodovinsko delo, v katerem avtor dokazuje, da je bila cerkev nekoč enotna zaradi avtoritete rimskega papeža, potem pa se je po razprtijah razdelila na vzhodno in zahodno. To delo danes zgodovina književnosti omenja kot prvo večje hrvaško originalno prozno delo, napisano v štokavščini.
Sveta Rožalija je epski spev v štirih delih. Govori o zadnjem, samotnem, puščavniškem obdobju v življenju znane svetnice s Sicilije. Sveta Rožalijaje bila v srednjem veku zaščitnlca pred kugo In predmet razUčrilh legend. BUa je uglednega in plemenitega rodu, živela je na kraljevem dvoru, potem pa je naenkrat zapustila razkošno posvetno življenje in odšla v puščavo, da je lahko služila Bogu. V obliki monologa riše svoje življenje na očetovem dvoru in pobude, ki so jo pripeljale do tega, daje zapustila svoje starše in pobegnila v puščavo. Pesnik torej opisuje duševni proces spreobrnitve od greha k spozncinju in pokori. To delo se odlikuje tudi po enkratnih opisih narave in portretih pUc, še posebej slavčka in sove. Vrhimski prizor iz stare hrvaške književnosti je npr kopanje slavčka:
' DraguUn Tadijanovič, Pjesme 1 proza, Zagreb, MH, 1969, str. 7, Pet stolječa hrvatske književnosti (PaiK), 120.
200
Kljun u nju zamoči, pije, diže glavu,
opet pije i skoči na zelenu travu. Pak se vrati k vodi, gleda gdi je phtko,
pazi i ophodi da ne vidi nitko, pokraj briga doh skoči, krilca stere,
glaviču zamoči, kupa se i pere. Otpočine mrva, pogleda i pazi,
kao videči črva da po brigu plazi. Pak glavu na krivo sad nagiblje amo,
sad s desne na llvo prigne opet tamo. U pogledu onom vidi radost nlku,
svoju u vodenom ogledalu sliku. Kao da se neče kupat. vodom brca,
gleda kako teče i s kljuničem štrca.^
Vanjo kljun pomoči, pije. vzdigne glavo,
pije in spet skoči na zeleno travo. Vrne k plitvi vodi se in skrbno pazi,
da ga, koder hodi. nihče ne opazi, doli k bregu skoči, žme si krilca živa,
glavo v vodi zmoči, koplje se, umiva. Se oddahne malo, gleda In opazi,
da se čez obtilo k njemu črvič plazi. In zato zvedavo sem in tja obrača
svojo ljubko glavo, kot daje Igrača. Kaj je ptlčico tako obradovalo?
Z njeno lastno sliko vodno ogledalo. Kot da kopati se noče, vodo brca,
gleda, kako teče in jo s kljunčkom krča."
Kanlžhč ima bogat jezik, pretkan z narodno irazeologijo in čist kot nihče od slavonskih piscev tiste dobe.
Janko Jurkovič (1827-1889), pisec novel, je v takratno književno ustvarjanje uvedel motive s sodobno tematiko. V Slavonski Ftožegi je končal osnovno šolo in gimnazijo. Bil je organizator šolstva In pisec šolskih učbenikov, pa tudi organizator gledališkega življenja na Hrvaškem. Napisal je osem dramskih del, ki pa niso preživela svoje dobe. Njegova dela so neprikrito didaktična. F^pričan je bil, daje tradicija nelztježno potrebna vsakemu narodu. Želel je splošni napredek, vendar je skeptično gledal na hitro bogatenje posameznikov, ne zaradi socialne poze, ampak zato, ker je bil prepričan, daje poštenost In značajnost, glavni vrednoti vsakega človeka, možno ohraniti v siromaštvu, ne pa v bogastvu. Jurkovlčev stil je bil visoko cenjen. Njegova proza pomeni jezikovni in sülnl preobratv hrvaški književnosti. Zavzemal se je za realističen pristop k literaturi že veliko pred Šenoo. O svojih pogledih na jezik književnosti je pisal v Mlshh o jeziku (MisU o jeziku, 1855). Poudaril je pomembnost spoznavanja jezika, njegovih posebnosti In možnosti. Mentí je, da je jezik "zrcalo duše", merilo napredka, organ višjega duhovnega življenja. V svojih komedijah in novelah je upodobil mnogo oseb iz raznih družbenih slojev, v glavnem vojake, age, hajduke. Naletimo tudi na vrsto učiteljev, plemlčev, duhovnikov in kmetov, ki so tudi v resnici obstajali, npr. njegov učitelj Pavao Čuturič, s katerim se je pisec vsak dan srečeval. Situacije, ki jih opisuje Jurkovič, so naravne, pripovedovanje teče gladko:
"F<ad učitelj stupl u sobu, pozdravlše ga svi s čašama u rud.
- Dobro nam došao, meštre! Gdje te je tako dugo? Stoje prošlo. od onoga ü nema dljela. Nego sjedl; nisi zadocnio; meder češ ga, ako teje volja, još dosta odnijeü. Ej, krčmaru! amo čašu i vina!
Krčmar vino dónese 1, položivšl ga na stol, udari učitelja dlanom po plečiju, to jest pozdravi ga, a njemu se lice odmah razvedri.
Josip Eugen Tomlč (1843-1906) je bil sodobnik Šenoe. Bil je (po besedah literarnega zgodovinarja Miroslava Šicla) tipičen predstavnik povprečne, a hkrati najtiplčnejše hrvaške Inteligence takratnega časa. O njegovih delih obstajajo povsem nasprotujoča si mnenja. Nekateri njegovi sodobniki so ga hvallh, drugi zelo kritizirali. Tomiču so priznali veščino fabullranja, imeh so ga celo za neposrednega naslednika Šenoe, posebej v zvezi z domoljubno tematiko, ko pa so govorUl o konkretnih delih, so bul bolj kritični.
Svojo literarno pot je začel, kot večina, s pisanjem poezije, vendar je najpomembnejše njegovo delo za gledališče. Pisal Je originalne dramske tekste in nadaljeval z delom v gledališču tarn, kjer sta končala IDemeter In Šenoa. V gledališču je bil od 1. 1872 svetovalec in dramaturg, prevajal je Shakespearja, Schlllerja Idr. Večjo naklonjenost občinstva si je pridobil z objavljanjem črtic In krajših ali daljših pripovedi, v katerih je prišel do izraza njegov smisel za humoristlčnl detajl. Motivno in tematsko seje osr^otočil na opise majhnih, vsakdanjih in nevsakdanjih doživljajev dijakov, vajencev, raznih mojstrov, vdov... Občinstvo je tekste te vrste rado sprejemalo, saj so pisani preprosto, živahno in z namenom, da zabavajo. Njegov najboljši roman iz sodobnega življenja Je Mehta (Mehta. 1899). To je pravi družbeni roman, kot so ga razumeli realisti 19. stoletja. Drugi njegovi romani so še: Bosanski zmaj (Zmaj od Bosne, 1879), Emln-agina ljubica (Emin-aglna ljuba, 1888), Kapltanova hči (Kapitanova kčt 1884), Vdova (Udovlca, 1891), Za kralja - za dom (Za kralja - za dom, 1894) itd.
^ 21)omik stihova i proze 18. st., Zagreb, MH, 1973, str. 108-109, PSHK, 19. ^ Perkovac, Jurkovič idr. [Jjela, Zagreb, MH, 1968, str. 122, PSHK, 38. " Prevod dr. Toneta Pretnarja
201
v slavonski Požegi se je rodil tudi Matko Peič (1923). Slikar, umetnostni zgodovinar, književnik, potopisec, esejist... Odkril in objavil je mnogo dotlej neznanih podatkov o hrvaških slikarjih. Napisal je disertacijo z naslovom Barok in rokoko v delu Antuna KanlžUča. Veliko je potoval in pisal izvrstne potopise. Je briljanten stilisL Potepanja (Skitnje, 1967), Jesen na Poljskem (Jesen u Poljskoj, 1969), Orno zlato (Orno zlato, 1974) so potopisi, ki se odlikujejo po izrednih vizualnih detajUh. Kritiki so v Potepanjih poudcujali predvsem nevsakdanje videnje Turopolja in Slavonije. V Črnem zlatu govori o slavonskem naftnem obdobju. Peičev umetniški izraz je slikarTski, impresionistično sestavljen iz niza vtisov. Matko Peič ostane pesnik tudi. kadar poznavalsko piše eseje o likovnih umetnikih. Stil v njegovih esejili je slikovit in duhovit, osvežen z nizom obratov, veliko je obvestllnih In tudi poetičnih prvin. Kot znanstvenik Peič nikoli nI suhoparen. Ne piše esejev o problemih, ampak podaja esejistične portrete rametnikov.
Naj opozorimo še na frančiškanski samostan z gotsko-baročno cerkvijo sv. Duha. Samostan je iz 13. st
V cerkvi pod svetiščem je grob Luke Imbrišimovlča, neustrašnega frančiškana v boju proti Turkom. Napis na njem je sestavil književnik Franjo Ciraki:
Požega stara Tebi fra Luka spomenik diže Tvoje vrline nek rječit bude joj znak. Junak si blo srcem i umom i mačem 1 zborom, Dlčnl s tobom smo ml - s Tobom dičan je dom!*
V mestu smo si ogledali tudi Muzej Požeške kotline. Muzej sta 1. 1924 ustanovila Jurij Kempf in Ladislav Beršek. Ima manjšo arheološko, numizmatično, sfiagistlčno, rokopisno in kulturnozgodovinsko zbirko ter spominsko sobo slikarja Miroslava Kraljeviča, ki je za hrvaško slikarstvo to, kar je njegov prijatelj Matoš za hrvaško književnost.
Pot nas je vodila naprej v Našlce. To je majhen, slikovit kraj na severovzhodnih obronkih Kmdije. Od 14. st naprej delujejo v Našicah frančiškani. Njihova prisotnost je ta kraj zaznamovala duhovno in materialno. Iz 15. st so ohranjeni ostanki Bedemgrada V vasi Martin, kije v neposredni bližini Našle, se nahaja cerkev sv. Martina. L. 1532je Našice zavzel turški vezir Ibrahlm in postale so središče kadiluka. Število prebivalstva se je zmanjšalo, celo del domačega prebivalstva se je Islamizlral. Frančiškani so kljub težkim časom ostali v Našicah. Ukvarjali so se z izobraževanjem. Turki so jih pustili pri miru do svojega umika iz mesta. Takrat so samostan zažgali. Po tem so se v Našicah menja\^ različni vojaški poveljniki vse do 1. 1734, ko je posest kupila družina Pejačevič. Ta je v Našicah ostala do 1. 1945. Z dograditvijo dvorca v letu 1811 so Našice dobile osrednji trg, okrog katerega seje razvilo mesto. Družina Pejačevič je gradila poslovne objekte: hranilnico, hotel Pri zlatem jelenu, hrvaško čitalnico itd. V središču mesta je še danes ohranjen velik park angleškega tipa, ki obdaja dvorec, del parka je tudi slavonski hrastov gozd. V dvorcu je muzej, mali likovni salon, bogata zbirka keramike z dragocenimi modrimi lonci (danes nihče več ne ve, kako so dobili to barvo) ter še neurejena lovska zbirka.
Scunostan v Našicah je edini spomenik iz predturške dobe. O tem pričajo tudi ozka vrata v samostan, ki se podaljšujejo v hodnik in so služUa za obrambo pred Turki. Cerkev je posvečena sv. Antonu, zgrajena je v gotskem stilu, vendar je bila v 18. in 19. st barokizirana V njej je ena izmed najlepših oltarnih slik sv. Antona iz 1. 1771. Lik svetnika je okrašen s starimi simboli iz 13. st. lilijo in knjigo. Morda je najlepši primer cerkvene opreme pri nas kor grofa Pejačeviča z značilnimi rokokojsklmi rešetkami. Na dnu cerkvene ladje se nahaja kor, prav tako prekrit z rešetkami, na sedežih je izrezljan relief s prizori iz življenja kralja Davida in sv. Antona. ReUefl so tudi na spovednlcah.
Ob cerkvi je frančiškanski samostcin iz 13. st Samostanska knjižnica je obnovljena in od 1. 1987 odprta za javnost. Pater Vatroslav Frkln nam je pokazal mnoge dragocene knjige, npr. Kanlžličevo delo Karnen pravi smutnje velike ter devet inkimabul, med katerimi je pri treh viden vpUv islamske umetnosti. Tako kot že v Slavonskem Brodu smo vldeU tudi številne slovenske knjige.
Drugi dan smo dopoldanske ure namenili ogledu Osijeka, popoldanske pa naravnim znamenitostim Slavonije.
Osijekje največje mesto v Slavoniji in Baranji. Leži ob Dravi in je razdeljeno na tri dele: TVrda, Gornji grad In Donjl grad. V rimskem obdobju seje imenovalo Mursa. Od stare Murse so ostale samo ruševine, ki pa so jih 1. 1774 na ukaz Avstrije uporabili za gradnjo beljske ceste in nasipa.
TVrda je najstarejši in najzanimivejši del Osijeka. Osrednji trg obdajajo stare hiše. najstarejša stavba je Mestni magistrat v kateri je danes Muzej Slavonije. Sredi trga stoji baročno kužno znamenje (kužni
Juraj Lončarevič, Slavonija i Baranja, Dakovo - Zagreb, 1985, str 71
202
pil). Postaviti ga je 1. 1729 dala vdova generala Petraša, takratnega poveljnika TVrde, kot zaobljubno znamenje proti kugi. Spomenik je sredi trga s skulpturaml iz 1. 1784 in vodnjakom iz 1. 1761. Tu sije vredno ogledati vrata magistrata (1702), zgradbo glavne straže s stolpom (1709), glavno poveljstvo (1726), sedež jezuitov (1749) ter frančiškanski samostan s cerkvijo sv. Križa. Največ zgradb v tem delu mesta je baročnih, med najpomembnejšimi sta cerkev sv. Mihajla in frančiškanski samostan. Na mestu cerkve sv. Mihajla je včasih stala I^tm paševa džamija. V cerkvi sv. Mihajla z dvema zvonikoma so baročni oltarji, spovednlce, slike iz 18. in 19. sL idr
Frančiškanski samostan s cerkvijo sv. FOiža je obstajal že v predturškem obdobju. Po osvoboditvi Slavonije izpod Turkov so ga naselili irančlškani iz Bosne. Samostan so zidali in dograjevali do 1. 1767, koje dobil baročno podobo. V samostanu so 1. 1708 ustanovili filozofsko šolo, kije kasneje dobila stopnjo teološke fakultete. Tuje delovala tudi prva tiskarna v Slavoniji (1735-1774). I^ta 1779, po ukinitvi jezuitskega redci, so irančiškani prevzeli njihovo gimnazijo. V samostanu smo si ogledcill slike iz 18. in 19. st ter bogato knjižnico z dvema inkimabulaina.
Ne smemo pozabiti, daje bil Osijek 161 let pod turško oblastjo. Znamenitost tega obdobja je, da so Turki zgradili lesen most čez Dravo za prehod svoje vojske. Zgrajen je bil v šestih dneh in 1. 1526 je čezenj šla turška vojska. Turki so most čez tri dni porušili, da se vojaki ne bi mogh vrniti. Dolg je bil 1284 aršinov, širok pa 12, speljan je bil čez Dravo in bciranjska močvirja proti Mohaču. liasnejeje Kasim paša most obnovil. Nikola Zrinskl pa gaje 1. 1695 zažgal.
Gornji grad je doživel svoj razcvet koje osiješka trdnjava izgubila svojo funkcijo, po odločitvi avstrijskih vojnih oblasti, da se glavno poveljstvo preseli v Petrovaradln. Gornji grad je postajal vse pomembnejši v političnem življenju, posebej ko so zgradili župnijsko palačo v klasicističnem slogu (končana je bila 1. 1842). Tako je v Tvrdi prenehala delovati občinska in vsa druga administracija. Kasneje je J. J. Strossmayer dal v tem delu mesta zgraditi novo gotsko katedralo sv. Petra in Pavla (1897-1900). Blizu nje je župnijski urad, na nasprotni strani ulice pa Hrvatsko narodno gledališče. Gledališče je bUo zgrajeno 1. 1866 v psevdomavrskem stilu. V tem delu mesta je zanimiva I^puclnska uUca z zgradbami v secesijskem slogu.
Donji grad je bil osnovan 1699. leta in se v času turške zasedbe Osijeka ne omenjcL V tem delu mesta velja omeniti kapehco sv. Roka in kip blažene device Marije. Tu je tudi župnijska cerkev sv. Marije z bogatim baročnim oltarjem in spovednlco.
Popoldne smo odšli proti Baranji. Če hočete doživeti pravo, nedotaknjeno Baranjo, zaraslo v rastlinje in močvirje, vam morajo roke dišati po ribah aH vam morajo priti solze v oči zaradi vonja ostrega paprikaša ah pa morate biti omamljeni od zelenila Kopačkega rita. Ker:
"U Baranji si tek kad U ruke na ribu zamirišu po glavatom kucinu, proždrljivoj štuki, kad te od veprova roktanja prode jeza na čeki, kad te zapraši tieljski traktor na poljskem putu, počasti zmajevački vinogradar i batinskl ribar, kad te nade vjetar u tabli žita i mlada Madarica u Monjorošu. Kad se zagrcneš od Ijutog paprikaša pa ti poteknu suze u Suzi dok piješ vino čisto kao suza, kad udahneš svježinu parka u I^eževu bit češ knez, kad te prelete jata nad Kopačkim ritom, kad se Izgubiš u kotllnskun vinogradlma kao u šumi, kad te vrati vojnlk s madarske granlce u torjanačkom ataru i poveže kompa Dunavom In Dravo m...
Najprej smo se ustavili v Kopačevem, srcu močvirja (rita), vasi ribičev, lovcev in poljedelcev. Popeljali smo se po Kopačkem ritu ob izlivu Drave v Donavo, ki Je po celem svetu znan kot poslednja oaza močvirske favne In flore. To Je naravni rezervat z več kot 200 vrstami ptic; nekatere domujejo samo v tem delu Evrope, kot npr. bela caplja, rdeči galeb, kormoran, črna štorklja.
Ob koncu dneva smo se popeljali še skozi Tikveškl gozd In tako pobUže spoznali, kaj je star slavonski gozd, ker "tko Jejedemput blo u našoj drevnoj šumi, s onim dlvnun stabarjem, spravnim, čistim I visokim kao daje stiHveno, taj je ne može nikada zaboravlti".'^ Ob vožnji po gozdnlli presekah smo podoživljali opise gozdov iz del M. A. Reljkovlča, Josipa In Ivetna Kozarca, Joža Horvata Idr
Tretji dan smo se najprej ustavili v Vukovarju, ki leži na desnem bregu Donave ob izlivu Vuke, ki ga deli na dva dela. Vukovar omenjajo mnogi potoplsci že v 17. sL, med njimi IBartul Kašič, avtor prve slovnice hrvaškega Jezika (Institutiones linguae illyricae, 1604), ki se je že dve stoletji pred LJudevltom Gajem odločil za standard hrvaškega Jezika, tj. štokavščlno, čeprav Je bila njegova materinščina čakavščlna. I^oleg svetovno znanih vučedolsklh arheoloških najdišč je Vukovar znan po nizu baročnih hiš z uličnimi dvorišči, po irančiškanskem samostanu (1727) In župnl cerkvi sv. Filipa in Jakova ter po enem od najlepših slavonskih baročnih spomenikov, dvorcu Eltz (1750) tik ob obali Donave. V njem so
^ Miriio Hunjadi, Baranja - FHjtopis, Osijek, Revija, 1989, str. 9
^ Josip Kozarac, Pripovijesti, Zagreb, MH, 1964, str. 313, PSHK, 53.
203
naslednje zbirke: srednjeveška dokumentacija o Sremski županiji, poznofevdalna zbirka Kuffstein-Eltz (1728-1848), ki obsega portrete, stilno pohištvo, porcelan, zbirko, ki prikazuje vukovcirske cehe, in zbirko iz meščanskega obdobja. V Vukovarju je treba omeniti slikarsko Zbirko Bauer in Galerijo umetnin, ki sta v baročni zgradbi (nekdanja pošta) iz 18. st. V svoji stalni zbirki imajo okoli 150 del reprezentativnih hrvaških sllltarjev (Cmčiča, Uzelca, Vidoviča, Detonija. GeneraUča...). Tudi v Vukovarju so od 17. st delovali frančiškani. V samostanski knjižnici je shranjenih pet rokopisnih pesmaric, en organum In mnogo slik iz 18. st.
Naslednji cilj je bilo Vrhpolje. Tu se je 1883 rodil kipar Ivan Meštrovlč. Obiskali smo njegovo spominsko galerijo.
Iz Vrhpolja smo se odpeljali v Dakovo. Dakovo ima mogočno katedralo, ki jo je dal zgraditi J. J. Strossmayer Prva katedrala je bila gotska iz 1. 1355, druga je bila zgrajena po odhodu Turkov, v začetku 18. st, tretjo, današnjo, so gradili od 1866 do 1882. Zgrajenaje v psevdoromanUčnem stilu s primesmi bizantinskega sloga. Domoljubni Strossmayer je hotel na ta način izraziti svojo zamisel o enotnosti južnih Slovanov. Freske sta slikala 12 let Aleksander Maksimilijan Seltz in njegov sin Ljudevit Teme so iz stare in nove zaveze.
Pročelje katedrale ima tri kamnite portale, ki so okrašeni z cintičnlmi stebri z listnatimi korintskimi kapitell in s tremi reliefi v lunetah. V katedrali najprej opazimo dve vrsti stebrov, ki delijo glavno ladjo. Stebri so povezani z oboki in se podaljšujejo v polstebre, ti pa se nadaljujejo v stropne stebre glavne ladje. Med polstebri so freske, nad njimi pa kamnite odprdne, skozi katere prihaja dnevna svetloba. Najimpresivnejši del katedrale je stopnišče, ki vodi do svetišča. To so štirje stebri, na katerih počiva kupola. Pod kupolo je glavni oltar z baldahlnom, ki ga držijo štirje granitni stebri, zgrajen po načrtih Strossmayerja in arhitekta Schmldta To je najlepši del cerkve; čeprav je ogromen, saj ima tri nadstropja v kotih štiri svetnike, s sv. Petrom na vrhu, pa kljub temu deluje lahkotno.
Po zidovih so nanizane freske s svetopisemskimi motivi, tako da dobimo občutek, kot da bi bUl v galerijt polni sUk. Ob 100-letnici začetka gradnje katedrale je kipar Lujo Lozica izdelal 14 postaj križevega pota v trogirskem belem kamnu.
Ob katedrali je še škofijski dvor v baročnem stilu iz 1702. leta. Znanje po svojih salonih: velikem rdečem salonu z nizom portretov nadškofa Strossmayerja, zelenem salonu z njegovimi predmeti in malem rdečem salonu. Strop v dveh salonih je izdelal Vjekoslav Karaš. V dvoru je tudi muzej z zbirko papeževih medalj tn odlikovanj, na hodniku pa so razstavljeni kipi, slike in razni zemljevidi. Južno od katedrale se razprostira park, ki je bil včasih zelo lep, z redkimi drevesi in drugim rastlinjem, danes pa je popolnoma zapuščen.
V Dakovu sije bilo zanimivo ogledati še župnijsko cerkev vseh svetnikov, kije bila ena izmed nekdanjih turških džamij. Nekateri so menili, daje to prejšnja cerkev sv. Lovra, vendar je verjetneje, da so Turki to cerkev popolnoma porušili, potem pa na njenem mestu ali tam blizu zgradili džamijo v bizantlnsko-mavrskem slogu. Posebno vrednost v tej cerkvi ima kupola, ki se danes od zunaj ne vidi, ker so jo v 18. st nadzidali in pokrili. Cerkvi je dograjeno tudi preddverje s korom, nad katerim se dviga zvonik. Vhod je bldermajerski, zakristijo pa je kasneje dodal nadškof Strossmayer Tako je nekdanja džamija, danes cerkev, ostala enkraten spomenik dvoverske kulture v Slavoniji.
Pozno popoldne smo preživeli v Eiaranji, blizu šokadijske vasi Draž. Naš gostitelj, Mirko Hunjadi, pesnik, izvrsten poznavalec Baranje in avtor knjige potopisov o Baranji, nam je z zanosom odkrival lepote teh krajev, medtem ko seje v kotličku kuhal ribji paprtkaš. Že v mraku smo se ustavili pri baročni kapelici sv. Petra in Pavla, ki se nahaja v središču baranjske šokadije. Hunjadi je prvič prišel do te cerkve nekega poletja, ko ni bilo niti sapice:
"U drvoredu - idilična slika: dvoja, troja seljačka kola pod stabllma, konji ispregnuti, jedu glava zagnjurenlh medu šaraglje. Repovi Im nemimi u navikloj fa-etnji, u vječnom ratu s muhama i obadima. Rude strše uperene u daljine. Grma miruje. Seljad u skupini oko prostrta platna, bjeljeg od snljega, od nedimute kože djevojačke, užinaju. Djeca so uokolo sa zalogajem u ruci.
Tihi podmevnl domjenak u mtrisu žetve, u hladu kestenova hšča.
Na pozdrav odgovoriše svl. Ponudlše me jelom. Ali, ja bih k crkvi, kažem. I u tren ml mladolik seljak, iz Draža sam, reče. postade spremnim tumačem i vodičem..."''
Četrti dan smo obiskali Univerzo v Osijeku, njeno Pedagoško fakulteto, potem smo odpotovali v Vlnkovee. Vinkovcl so edino mesto na Bosutu, kije bilo zgrajeno po osvoboditvi izpod Turkov. Mesto ima bogato tradicijo, mnoga arheološka najdišča in srednjeveške spomenike ter cerkve. Jedro današnjih
^ Mirko Hunjadi, Baranja - Putopis, Osijek, Revija. 1989, str. 135
204
Vinkovcev je iz 18. st. Ožje središče je primer vojnokrajinskega baročnega naselja z najstarejšimi zgradbami, v katerih sta danes muzej in galerija. Najprej smo obiskali Reljkovičevo gimnazijo, kjer hranijo originalna dela M. A. Reljkoviča (1732-1798), pisca Satira iliti divjega čovika (1762). To delo je bilo izrazito praktičnega pomena. Reljkovič je namreč živel v obdobju razsvetljenstva m je svoje književno ustvarjanje, v duhu tistega čctsa, posvetil vzgajanju. Svoje bralce je želel opozoriti na zaostalost turških običajev in navad. Svoje opažanje je upesnll v desetercu. Neposredni povod za nastanek Satira je pisec pojasnil v predgovoru k drugi izdaji. Avtorje bil v vojni s Prusi ujet in je nekaj časa preživel na Saškem. Tam je videl, l^ko ljudje živijo, In spoznal, kako je njegova Slavonija zaostala. Fb uvodni invokaciji
"Slavonijo, zemljo plemenita.
Vele da si lipo uzorita, Naklčena zelenim gorama,
Obaljana čettrim vodama. Na prihku zemaljskoga raja
Rlke teku sa čettri kraja: Od istoka Dunaj voda pliva.
Od zapada studena llova. Od ponoči Drava voda miče.
Kod Aknaša u Dunav utiče. A od podne Sava voda teče
i u Dunaj o Biograd češe. Po tebi se bijele gradovi
Kao na vodi sivi labudovi. A ti ležiš posrid ovih voda
Kano jedna zelena livada.^
Žlahtna si, Slavonija, dežela,
kakor lipa si ozelenela, kitiš se z zelenimi gorami,
si obdana s štirimi vodami, ti podoba zemeljskega raja,
reke k tebi s štirih spejo krajev: z vzhoda k tebi Donava priteka,
llova z zahoda - mrzla reka. S severa pa Drava te umiva,
pri Aknašu v Donavo se zliva. Z juga k tebi teče reka Sava,
pri Belgradu v Donavo odplava. Bela mesta tu stoje ob vodi,
kot bi plavali po njej labodi. Ti ležiš sredi vseh teh voda, ^
kot zelena loka bi bila.
Reljkovič prek Satira pripoveduje Slavoncem, kaj vse je v njihovem življenju narobe in kaj bi morali spremeniti. Dvajset let po prvi izdaji, ki je bila hitro rEizprodana, se je pojavil rEizširjenl Satir (Osijek 1779), v katerem spregovori tudi Slavonec. V tej izdaji je sUka Slavonije širša. Poleg kmetov so omenjeni tudi trgovci, obrtniki in gospoda. Kljub različnim mnenjem o Satiru je le-ta "postao omiljen u širokim narodnim slojevima upravo zbog svoga narodnog duha, neposrednog i jednostavnog izraza i stila" (K. Georgijevič).
Vlnkovcl so tudi rojstno mesto skladatelja hrvaške himne Lepa naša domovina Josipa Runjanlna ter pisateljev Ivana in Josipa Kozarca in Jože Ivakiča. Med pregledovanjem njihovih rokopisov v Nanx3ni knjižnici in čitalnici smo sHšali nekaj več o njihovem delu.
Josip Kozarac (1858-1906), gozdar in književnik, je služboval po raznih vaseh Slavonije, največ v Llpovljanlh (1885-95). Čeprav so bUl v tistem času Lipovljani odročen kraj brez stika s svetom, je bUo bivanje v njih po besedah Kozcirca užitek, kakršnega se verjetno ne bo več dalo doživeti.
Josip Kozarac je prvi spregovoril o Slavoniji, o njenih neskončnih ravniccih in hrastovih gozdovih. Ljubezen do gozdov je izrazil v črtici Slavonski gozd (Slavonska šuma, 1888), v kateri je združil llriko in praktične napotke. Zaradi tega je bila črtica prvič objavljena v časopisu Vijenac v rubriki Poučno čHvo. Njegovo najbolj znano delo je roman Mrtvi kapital! (IVttvi kapital!, 1889), v katerem prikazuje enostavno, vendar bogato življenje na Vcts! v nasprotju s praznim In brezsmlselnlm življenjem v mestu. Omenimo še povestTena (Tena, 1894), zgodbo o lepotic!, katere telo uživajo vsi razen nje same. Potem ko jo iznakazi bolezen, se vrne k svoji prvi ljubezni, da bi se vrnila v čas, ki se vrniti več ne da.
Ivan Kozarac (1885-1910), predstavnik modeme, opisuje v svojih delih predvsem Slavonijo, preprosto, brez simbolike in psihološke bizarnosti. Zbirka novel Slavonska kri (Slavonska krv, 1906) je po besedah Iva Frangeša prikaz erotičnega prebujanja mlade Slavonke, ki nosi v sebi elementarno silo, s katero človeka ali osreči aH povzroči njegov osebni propad. Tudi Izbrane pripovedke (Izabrane pripovljetke, 1911) vsebujejo erotično tematiko, ki se razširja na moralno problematiko slavonskega podeželja. Sinteza vseh motivov in tem iz prejšnjih del je roman Duka Begovič (Duka Begovič, 1911). Pripoveduje o poudarjeno indivldualizlranem posamezniku; Duka je človek izjemne moči, ki se dvigne iz svojega okolja, v katerem išče svoj prostor, vendar ga ne najde. Zato propade. Njegovo samounlčevanje simbolizira divja vožnja z vozom prek polj in hrastovih gozdov. To brezciljno početje uničuje vse, dom.
Vladimir Rem, Slava Panonije, Vinkovci, 1980, str. 41 "" Prevod dr. Toneta Pretnarja
205
družino, življenje. Roinan premore enega najlepših primerov ljubezenskih prizorov v lirični prozi, to je opis ljubezni Duka in pastiriee Ruže pod vrbami:
"I evo sad če stiči ona! Gle - još dvadeset... deset... devet... osam koraka Još skok. I on osječa: raste on. Njegove se ruke same pružaju prema njoj, a dosad mirna trava kao progovara, priča u šuštaju, kao -dtvi se. 1 dode ona... Sjeda do njega.. Garavo joj hcezapudreno, usne vlažne. I samo se privijujedno uz drugo, samo se sljube. Vrbe su onda tihe, zamukle, veUčajne. Rumen se rasUplje, gubi, a s vrljja privida se, prokapavaju osjenci, sjenčael... 1 potok zakrije. Na nebu samo pokoja zvijezda pa nečujno ronl niz vodu, u tihu se svjetlucaju vozlka uspavanom površinom. Odmah su i slobodnlji. Njegova se ruka maša njenih njedara i bedara, njena se Zeiriva u njegovu kosu i stlšču se jedno uz drugo kao da se žele srasti, ujedinlti. 1 usne im se ne rastavljaju. U njemu se burka i razmlljava sladak osječaj, na njenu licu Iskrsava izražaj zadovoljstva, na njegovu sreče..."^
Joža Ivaklč (1879-1932) v svojih črticah in pripovedkah, zbranih v treh knjigah Iz naše ulice (Iz našega sokaka, 1905), Vas in trg (Selo i varoš, 1912), Knjiga o ženah in o ljubezni (Knjiga od žena i od ljubavl, 1914) govori o problemih vasi in podeželja. Njegove zgodbe so izvlečki iz slavonskega podeželskega življenja. Bsatelj gleda na življenje, ki teče pred njim, z očesom nemočnega človeka, ki ve, da usodi ne more ubežati. Ivaklčev jezik je tekoč in privlači bralca z lahkotnos^o sloga. Njegova proza hoče predvsem zabavati.
Naravna bogastva in kulturna dediščina Slavonije in Baranje niso toliko znani, zato smo jih prikazali tako, kot smo jih doživeli. Predstavih smo seveda le del tega, kar smo spoznali. Poleg ustvarjalcev s tega področja, ki smo jih omenili, naj opozorimo še npr. na Branka Radičeviča, Vida Došena, Anteja Benešiča, Toma Maretiča, Antuna Gustava Matoša idr. Govorili smo predvsem o piscih, katerih dela ali rokopise smo ob tej priložnosti prebirali. Ljudje, ki so nam pri spoznavanju krajev In znamenitosti osebno pomagali - od gospe Peti iz vtnkovške knjižnice, ki nam je prijazno razkazala rokopise Josipa in Ivana Kozarca ter Jože Ivakiča, do vinogradnika Marka iz vasi Gajič, ki nas je pogostil v svoji kleti - so to storili iz naklonjenosti do nas in spoštovanja do svoje zgodovinske dediščine.
Vesna Požgaj-Hadžl Filozofska fakulteta v Ljubljani Vera Šeško
UleratLuu
Ivo Frangeš, Povijest hrvatske književnosti, Zagreb - Ljubljana, MH - Cankarjeva založba, 1987
Grupa autora, Povijest hrvatske književnosU, 3., 4. knjiga, Zagreb, Liber, 1974, 1975
Juraj Lončarevič, Slavonija i Baranja, Dakovo - Zagreb, 1985
Božo Plevnlk, Stari Osijek, Osijek, Radnlčko sveučilište "Božidar Maslarič", 1987
Neda Brllč, Kuča Brllčevlh u Brodu, Vljesti muzealaca, XII, št. 3-4, Zagreb, 1973, str. 19-37
Tomislav Durič, Srednjovjekovnl gradovi slavonskog gorja, Varaždin, 1981
Paškal Cvekan, Franjevcl u Abinim Našicama, Našice, 1981
Paškal Cvekan, Franjevci u Požegi, Slavonska Požega, 1983
Paškal Cvekan, Franjevcl u Vukovaru, Vukovar, 1980
SPOMINI NA NAŠE PRVE SLAVISTE: FRAN RAMOVŠ
Imel bi se za nevrednega, da bi pisal o tem našem tako spoštovanem učitelju, o katerem smo vsi čutili, da je visoko nad nami, ko bi ne mislil, da bom mogoče prispeval kak drobec k poznavanju njegove človeške strani in k podobi študija slovenlstike v prvem desetletju naše univerze. Pa še osebna hvaležnost me sili k temu.
Ramovševo ime sem menda prvič zavestno slišal konec četrtega gimnazijskega razreda 1924. leta, ko nam je profesor Janko Orožen v Soboti delil knjige iz dijaške knjižnice in je vedel, da se moj matematični
^ Ivan Kozarac, Duka Begovič, Zagreb, MH, 1964, str. 351-352, PSHK. 79.
206
čolnlček potaplja prvemu popravnemu izpitu naproti... Saj meje usti čas predstavil tudi že drugi naš profesor, Franc Sušnlk, v FVekmursldh profilih: ...jako dober gimnazijski llterat pa presneto slab matematik! Orožen, kije vedel, kako sem ves v branju, meje nekako takole spodbujal: potrudite se. da izdelate gimnazijo, potem boste pa šli študirat kako slavistlko, upajmo, da bo Ramovš takrat še živel...
Torej neki Ramovš je glavni predstavnik slavisüke v Ljubljani... In ko sem v šesto gimnazijo hodil že v Ljubljani, je sošolka Olga Sterletova stanovala v isti hiši na Miklošičevi cesti, v katerije neki mali Primož Ramovš začel svoje prve vaje na klavirju. In v razgovorih z Olgo je vse bolj oživljala pred menoj postava profesorja Ramovša, ki mu odpeva vsa klaviatura slovenskega jezika. Ko smo se vpisali kar trije iz razreda na slavistiko, je Olga "vzela" pod A kot glavni predmet 13. skupine - slovenski jezik s starocerkvenoslovansklm jezikom... To sije dovoM menda iz našega letnika le še Stanko Bunc, Kosüálov učenec iz Novega mesta (in pred njim France Tomšič), drugi pa smo še pod B s strahom gledali to sicer spoštovano ime, toda strah vzbujajoči predmet. Le za ta predmet je bil na notranji strani seminarskih vrat nabit listek z literaturo, ki jo je treba poznati za študij pod A in B. Ko smo si Jo preplsaü, smo si pri Bambergu nasproti Ramovševemu stanovanju - kupih Lesklenovo Altbulgcirische Grammatik in Brochovo Slawische Phonetik, najbolj prizadevno dekle iz letnika pa si je kupilo še Jespersenovo Lehrbuch der Phonetik. To dekle si je menda takrat še edino prepisovalo vse I^amovševe razprave, objavljene v tujih revijah in zbornikih... In prišla nam Je v roke Murkova Slavla, Listy filologické, da ne omenjam Jagičevega Archiva, v katerem smo se lotih Ramovševih Slovenische Studien. In počasi, tudi v Ramovševih in Nahtigalovlh predavanjih, so prihajéda še druga slavistična imena.
Ramovševa predavanja smo pričakovali z veliko radovednostjo, ker smo o hterarni zgodovini le imeli neke pojme, kakšna pa naj bi bila njegova "slovnica", nam ni bilo Jasno. K sreči Je predaval Uvod v slovensko historično gramatiko v ponedeljek pozno popoldne, tako daje v zimskem času že gorela luč, in še zdaj čutim tisto slovesno razpoloženje, ki gaje ustvarjalo - ob polni dvorani, ki Je v največji ustni strmela v predavatelja - Ramovševo glcisovno, oblikovno in vsebinsko osvajajoče, dovršeno govorjenje. Včasih je pogledal v hste v obHki četrtinke pole, stoje za katedrom, najbrž Je kdaj napisal na tablo kake črke, koje razlagal grafiko posameznih pisateljev. Sicer paje govoril na pamet, živahno brez zatikanja, tako da je iz njegovega pogleda In glasu izžarevala napeta povezava z nami. Ta nadrobni pregled ortogralije od Trubarja dalje, vseh slovnic z razčlenitvijo njihovih uvodov ter njihove oznaike, - sevé brez Eiohoričevega latinskega predgovora - pa tudi slovničarjev, ki so objavljah le razprave (Valjavec, Skrabec, Oblak idr), v 2. poglavju pa pregled slovenske grafike - Je bil obenem najboljši uvod vzgodovino starejšega slovstva, katerega pri Kidriču nismo poslušali. Zašel je tudi v Zbrane spise I.
Srečo smo Imeh tudi z drugim Ramovševim tečajem: Slovenska dialektologija, saj je vzimskem semestru začel z orisom zahodnih dialektov od rezijanskega do notranjskega. Le da nas je pri teh, sicer tudi zelo Jasnih predavanjih, motila množica sicer na tablo napisanih glasov in besed, ki nas Je v svojem fonetičnem zapisu in profesorjevi suvereno lahkotni besedi zanašala na globoko in neskončno morje: kdaj bomo to obvladali? Nikogar ni bUo, ki bi nam bU pokazal pot kaj je treba od vsega tega poznati. Pri izpitih pa smo spoznah, da profesor ni terjal od nas kakega sistematičnega znanja o dialektih, le pri interpretaciji kakega starega teksta Je bilo treba pritegniti kako osnovno poznavanje iz fonetike ah morfologije. Menije pokazal svojo naklonjenost s tem. da mije dal za klavzuml pisni izpit na izbiro dve temi, in ena izmed njiju Je büa; Karakteristika prekmurskega dialekta. Ocenu Jo Je s prav dobro.
Pri historični gramatiki Je Ramovš sistematično predaval naprej o vokahzmu - pozneje smo to dobih v Kratki zgodovini slovenskega jezika (1936) - in to Je trajalo dve leti. O konzonanüzmu smo že imeh njegovo knjigo, zato je nadaljeval z oblikoslovjem. Vzporedno Je predaval v šolskem letu 1929-30 in v zimskem semestru šolskega leta 1930-31 akcent v srbsko hrvatskem in slovenskem Jeziku, kar smo si nekateri prepisah iz vzorno urejenega rokopisa Janeza Logarja, sam pa imam poleg tega še ohranjene natančne zapiske v svojem zvezku. Kot sem večkrat dejal kolegom v letih po diplomi, da bi rad študiral na univerzi sedaj, ko gledam že iz daljave na študij premnogih predmetov in preobilne tvarlne, ki sije premladi in zaposleni ves dan in še z dejavnostmi zunaj študija nismo mogh dovolj urejeno prisvojiti, velja to posebej za Ramovševa predavanja. Ko sem se pozneje ob raziskovanju Jezika prekmurskih pisateljev vračal tudi še k Ramovševim spisom, sem si utrdil marsikaj iz starega znanja ter zrelo uporabil za nova dognanja.
Ramovš Je svoje vaje napovedoval kar kot "seminar", v poletnem semestru šolskega leta 1929-30 pa Imam v Indeksu: Interpretacija modemih dialektičnih tekstov. Profesor nam je razdehl v fonetičnem zapisu natisnjen (narejen v Učiteljski üskcimi, Id je edina imela črke za njegove spise) koroški narečni tekst Otošče zgun, dmgič pa zgodbo o dekletu, ki je požrlo rumenjak. Naslednje leto pa smo vpisah: interpretacija historičnih dialektičnih tekstov - in v slavistični družinski "zapuščini" sem ohranil hst ki nam gaje profesor dal natisniti: Iz Trubarjevega dela: "...ena kratka Pojtilla...iz leta 1558..." z začetkom: Pred oJJem unu dvaiiJeti leti, tedal kadar Jem Vlokl per Radezhcih FarmoJhter bil..." Eden med nami se je skušal pripraviti in je za katedrom sedé šel od besede do besede, od glasu (črke) do glasu: daleč v
207
poldrugi uri nismo prišli. fVofesor je pomagal s fonetično in morfološko analizo, pritegnil koga od poslušalcev, med katerimi nas je navadno skušal reševati eden z dvignjeno roko. Nekoč je tudi njemu zmanjkalo poguma, pa ga je profesor kar poklical, kolega je molčal ali nekaj jecljal, toda zadel ni in profesor se je dobrohotno namuznil: X., sproti seje treba učiU...
To je bil menda edini primer, da se je profesor Ramovš spustil iz strokovnih višin v osebno razmerje do "slušateljev", pa še mogoče drugič, prav v zvezi s Trubarjem, ko je bilo treba povedati neko letnico ob nekem njegovem delu: /Maj naj vas še literarno zgodovino učim!... Za neprijeten incident pa je nekoč poskrbel neznan starejši mož, ki se je prikazal pri predavanju in je dvignil roko ter vstal z nekim vprašanjem. Profesorje ostrmel in s premagovanjem dejal: To vam bodo povedali slušatelji po uri... BUo je tako nekaj nezaslišanega, da Ueis je kar zmrazUo. Podobno kot pri seminarskih vajah, je bilo pri izpitu, vsaj pod B. V tisti veliki profesorski sobi, kjer je bil tudi del knjižnice, je Fiamovš vzel s stojala staro knjigo - recimo Rogerija - in jo odprl pred teboj: Prosim, berite - in ko si nekaj prebral: kdo je to napisal? Pa si oglejmo malo značilnosti njegovega jezika...
Zunaj "šole" sem s profesorjem prvič govoril poleti leta 1931. ko je bil v sanatoriju Leonlšče. Kar s strahom sem šel k njemu, da bi mu izročil pozdrave dr Avgusta Pavla, pri katerem sem bil nedolgo pred tem In ki je ponudil svoje sodelovanje pri CJKZ. Ramovš je to z veseljem sprejel In dodal: Saj je pred kratkim objavil nekaj o hišah... Ko sem mu povedal, da sem Hsto prevedel iz madžarščine jaz (Etnolog 1931), je profesor to z odobravanjem vzel na znanje.
Bil sem še študent, ko sem za praški Slovansky Prehled napisal poročilo o Ramovševi Dlalektološki karti med drobnimi poročili iz kriltumega življenja, za katera meje naprosil tedanji lektor za slovenščino Jos. Skrbinšek Ko pa sem v Mariboru bil že stcilni sodelavec Časopisa za zgodovino in narodopisje, sem na Glazerjevo prošnjo pisal o profesorjevih Dialektih.
Sredi tridesetih let je agilnl, vsestr-anski Silvester Skerl ustanovil Adakemsko založbo za znanstvene knjige. Profesor Kidrič mi je izrazil nezadovoljstvo zaradi dvoumnega imena, saj so tedaj snovali Akademijo. Po temperamentu sorodni Ramovš pa je našel stik z založnikom, napisal Zcinj [fetko zgodovino slovenskega jezika in pritegnil k sodelovanju še druge iz svoje bližine, navezal pa se je tudi družabno na založnika in njegovo tesno knjigamico. Posebno med vojsko in zasedbo je postalo tam konspirativno shajališče In skrivališče, za ljudi in za tiskovine. Ko so Skerla zaprli, je Ramovš spretno vzdrževal z njim sUke in sodeloval pri reševanju nevarnih papirjev. Kljub vsemu je bil Škerl po vojski spet zaprt, izgubil je založbo in se selU kot prevajalec iz več jezikov iz ustanove v ustanovo, prevajal za razne založbe... Ostal muje njegov tržaški hirnior in temperament držala gaje pokonci njegova globoka kultura
Med vojsko je v Prekmurju prišla nekoč k meni Ramovševa svakinja Marija Zalarjeva, učiteljica na Goričkem, da smo ji pomagali z nasveti, kako priti v Ljubljano. Ramovševa dela sem tedaj živo prebiral in njegovo ime smo dostikrat imenovali tako v Budimpešti med slavisti, kot v razgovorih s Pavlom.
Ko sem se po vojski vrnil v Ljubljano, sem slišal o Ramovševi pomoči prof Kidriču, kije stradal, pregnam na Dunaj, pa o vseh drugih medvojnih dogodbah. Tako sem že po Ramovševi smrti na Dovjem srečal, sprašujoč o pastirstvu, človeka, Id me je med pogovorom presenetil: jaz sem pa poznal profesorja Ramovša v Ljubljani. Bil je upokojen orožnik, ki je med vojsko opravljal neko stražnlško službo v Ljubljani in je nekoč po policijski uri srečal na ulici gospoda, kije hitel domov. "Spremil vas bom, da ne boste imeli kakih težav," sem mu dejal. Pa sva se začela pomenkovati in ko sva prišla do njegove hiše, me je povabil noter, me pogostil in govorila sva o vsem mogočem. Povedal je, kdo je. kaj dela In sva se čisto po domače menila...
Kako je bU ta doganjtvi lingvist gospodinjsko in gospodarsko praktičen, o tem sem slišal marsikaj in o tem govorijo tudi njegova pisma, npr. Beliču. Kako je skušal vsakomur pomagati, sem slišal In doživel, ko sem mu npr prinesel daljši prijateljev rokopis, ki gaje zanimal, pa meje poslal, naj ganesempretipkat najini skupni znanki, ki naj bi Ji avtor z dežele poplačal z živili... V tistih prvih povojnih letih sva se pogovarjala o moji disertaciji, dajal ml je nasvete in me svaril pred oblastniki. Potem je sopodplsal poročilo o disertaciji. In ko je "ideološka" birokracija štiri leta zavlačevala moje imenovanje za docenta, so v ponovno štiričlansko (!) komisijo izvolili tudi prof Ramovša, da meje ponovno predlagala. Ko seje moj "Mefisto" na seji nekaj upiral izvolitvi, je prof Bajec poklical po telefonu Ramovša, kije zavpil: Kateri hudič pa sp>et meša to?! - To priznanje ml Je - poleg strokovnih poročil zagrebških kolegov - pomenilo največ v vsej moji do konca ovirani univerzitetni "karieri"...
Tedaj niti Ramovš niti Nahtigal nista več prihajala na fakultetne seje (Kidriča nI bilo več), kjer so večkrat odločali prišleki, ki niso imeli pojma o tem, kdo in kaj so bili prvi profesorji naše univerze.
Vilko Novak Ljubljana
208
JEZIKOSLOVNI ZAPISKI
Zbornik Inštituta za slovenskiJezik Frana Ramovša. Ljubljana 1991
Leta 1991 nam je za konec naklonilo novo stalno jezikoslovno publikacijo Jezikoslovni zapiski. "Za začetek" jo predstavlja kotzbornik ki bo Izhajal enkrat letno; njegov namen je "predstavljati raziskovalno delovanje sodelavcev Inštituta" za slovenski jezik pri Znanstvenoreizlskovainem centru SAZU. Prvi zvezek so sodelavci Inštituta posvetili akademiku dr Francu Jakopinu ob sedemdesetletnici.
Kot je prav, slavljenec začenja zbornik z dvema prispevkoma, posvečenima njegovima univerzitetnima učiteljema, dn Rajku Nahtigalu in dr. Franu Ramovšu (Iz spominov na Rcgka Nahtigala in Frana Raniovša /9-18/. Delo Frana Ramovša za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti/19-24/). Zlasti prvi spomin, ki je bolj osebno intoniran, bo mlajšim slavistom pričaral svet nekdanje slavistike in življenja na njej.
Preostali prispevki so razporejeni deloma glede na obravnavano temo, deloma glede na to, kateri sekciji Inštituta pripada avtor. Tako je prispevek V. Nartnlkci, sicer sodelavca Leksikološke sekcije, vključen med etimološko-hlstorične [Da ta tri imena edin Bog /41 -45/ - o rabi besede imena za pomen 'osebe' v III. brižinskem spomeniku in ljudski legendi o velikanu Krištofu), sodelavec Terminološke sekcije S. Torkar pa s temo o Izbranem ntirečnem besedišču v SSKJ med prispevke o terminoloških vprašanjih. Popolnoma zunaj te razporeditve je J. Müller (sodelavec Leksikološke sekcije, v prispevku razmišlja o novem slovenskem pravopisju), ki se je kot urednik zbornika umaknil na z;Klnje mesto.
Etimološko-onomastično sekcijo zastopata M. Furlsin in M. Snoj, prva s prispevkom Slovensko slima laliLia, ploiuagne' (Alasiaj in srbohrvaško slim (Žkonherak) - riouo gradivo za shvansko-germansko izoghso *süm6; *s!rma- (25-30), drugi z Nekaj pripombami k izvoru slovanskih glagolov skočiti, skakati tn kačiti (31-39). Tudi za neeümologa in celo nejezikoslovca je koristno Snojevo razmišljanje o nedokončnosti in nekodonccuiosü (needinopravllnosti) zucinosti, kar dokazuje z nadaljnjo analizo konkretnega problema.
Vprašanja iz zgodovine jezika obravnavata poleg že omenjenega članka V. Nartnlka še dva prispevka. Najprej je tu nekoliko "eksotičen" prikaz Sloveno-hebraica: eksotična poimenovanja dišav in dragocenih oUača v najstarejših skivei^skihpsalmskih prevodih (Ps 45) F. Premk (47-62). Eksotičen tudi zato, ker jemlje za izhodišče primerjave originalno psalmsko besedilo v hebrejščinl, kije večina (žal) popolnoma nič ne razume. Tako je prav mogoče, daje vsebina članka trdneje vezana na naslov, kakor se zdi na prvo branje. - Samostalniške besednozvezne sopomenke v Dalmatinovi BiUyi (63-72) analizira J. Narat-Šrekl. Prispevek kratko navaja parametre za določanje sopomensklh parov oz. nizov: različna tvama podoba in enak ali podoben pomen, medsebojna zameriljivost istočasovnost, Istozvrstnost Istopomenskosestavlnskost (zbir denotatlvruh In konotativnih pomenskih sestavin). Za svoje izhodišče sicer izbere splošno opredelitev sopomenskosti: "Sinonimi so besede, ki izražajo isti pojem, imajo enak ali podoben pomen in se med seboj razlikujejo po pomenskih in stilističnih odtenkih." (Po M. Pisärclkovä, Š. Mlchalus, Maly synonymicky slovnik Slovenske pedcigogicke nakladatel'stvo, Bratislava 1973.) Toda pri obravnavanih primerih upošteva tudi naštete dodatne elemente sopomenskosti. Pri sopomensklh besednih zvezah ločuje med prostimi, stalnimi in frazeološklml (oz. frazeologiziranimi) besednimi zvezcimi, ne navaja pa meril za ločevanje stalnih in frazeoloških zvez.
Sodelavci Leksikološke sekcije, t. 1. slovarrrlkl (glede na delo, ki so ga opravili s SSKJ, lahko to sicer žargonsko poimenovanje nosijo s ponosom), se predstavljajo z obravnavami posameznih knjižnojezlkovnlh vprašanj. Nekateri člEinkl so tesneje povezani s slovarskim delom. Teiko je prav prispevek P. Welssa (121-139) obrnjen v (upajmo, bližnjo) slovarsko prihodnost: odzadnjl slovar slovenskega knjižnega jezika. Kljub pridržku v naslovu (Zasnom novega odzadnjega slovarja slovenskega Jezika) in povabilu "Ker se je o vseh neustreznih rešitvah iz tele zasnove mogoče še pogovoriti in dogovoriti, se zahvaljujem za vse pripombe, ki bodo poskušale izboljšati načrtovano delo", pa tudi kljub načelnim polemikam o potrebnosti takega slovarja (gl. npr. Delo, Fuijiževni Usti, 13. 2. 1992) je treba reči, da je Welssova "zasnova" slovarja precizna,  tako vsebinsko kot tudi
209
obllkovno-tehnično. Jezikovne zvrstnosti v SSKJ se lotevata dva člcinka. L. Bokal r^členjuje StaiinskE besede v SSKJ {\ 13-120) s pogostnostnega (primerjalno s Pleteršrukovim in Glonaijevlm slovarjem ter S? 62), gradivnega, Upološkega in pomenskega stališča. V prispevku (kot rečeno, dislociranem) Nekaj opa2k k osve&itm ceridjansko-tolminskega besedišča u SSKJ S. Torkarja (173-179) zvemo, da so nekatera gesla v SSKJ s kvallfikatorjem nor ne preveč natančna in jih je treba za znanstveno rabo preveriti še kje drugje. - Neposredno je, vsaj gradivno, povezan z delom pri slovarju člcinek J. Kebra (Ojpehanti '(ojgofjiifati, (pre)ix>rati (s pomočjo peharja]' in sinonimi (99-111). V njem ponovno dokcizuje, daje s kombinirano sodobno in zgodovinsko analizo posameznega izraza pogosto mogoče odkriti "kar presenetljiva dejstva iz zdajšnjosti in preteklosti medčloveških odnosov". Za bralca (tudi nejezikoslovca) je tako razgrinjanje vselej vznemirljivo. - A. Gložančev preverja svoja, že prej v knjigi (Enobesedna imerw. slovenskihpodjety, 1991) postavljena delitvena merila za razvrščanje podjetijskih stvarnih lastnih imen v prispevku Ejiobesedna imena zasebnihpodjety v naselju Fližine v LJiMjani (87-97). Premik od velikega ("sozdovstvo'j k majhnemu ("drobno gospodarstvo") je opazen tudi v lastnoimenskem poimenovanju (prim. Veletrgovina Loka: Kodrčel^, medtem ko želja po (vsaj tmenskerrO "kozmopohtizmu" ostaja (prim. UnijuersaL : Manhattan^. - Teoretično je zastavljena obravnava Členek kot besedria vrsta v slovenskem knjižnemJezikii I. Černelič (73-85). Avtorica podaja najprej zgodovinski pregled "odkrivanja" členkovske besedne vrste v slovenskem jezikoslovju, nato pa tudi jezikoslovna merila za razmejitev členka od besednih vrst s katerimi ima sicer nekatere skupne kategoricdne lastnosti (npr nepregibnost): prislova, veznlka, medmeta. Čisto na koncu ugotavlja, podobno kot M. Snoj načelno v uvodu, da problem ni dokončno rešen, saj je členkovska besedna vrsta sintaktično heterogena "in je potrebno še raziskati, če vse te skupine res sodijo skupaj". - Čeprav je prispevek J. Miillerja Novo shvetisko pravopisje (Slovenski pravopis: Plavila 1990) (191-199) uvrščen na konec zbornika, gaje zaradi teme smiselno predstaviti na tem mestu. Posamezne nerešene ali slabo rešene probleme, ki jih očita novemu SP-ju, si je treba prebrati, za ta prikaz se mi zdi pomembno dejstvo, da problematična mesta osvetljuje zgodovinsko in z rabo (stanje v pravopisih, slovarjih in leksikonih).
Poleg obravnave narečnega besedišča v SSKJ-ju sta v zborniku tudi dva dialektološka prispevka "s terena". F. Benedik obravnava različne tipe samoglasniških redukcij v škoijeloškem narečju fRediiicci/a v škiiffeloškem na/Egii/143-146), ki daje "dosegla eno najmočnejših stopenj med slovenskimi govori". Kot rojenega govorca tega narečja pa me kljub temu bega podatek, daje tudi knjižni (naglašenl) ozki o reduciran v u, primeri: 'mitčnfc (močnih, 'niusma (nosiva, skxudvat (škodovati). - S. Horvat pa v obliki neke vrste primerjalnega (knjižno : narečno) slovarja popisuje Mikrotoponime v Vrheh in v dolini Raše (147-154), narečni ustrezniki so opremljeni z glasoslovniml in deloma oblikoslovnimi podatki (Anžlouec - 'Anžhijc, Bašiije - B^štije, mn.).
Oba prispevka sodelavk Terminološke sekcije sta tematsko nosilna. Prvi, Terminotoška prizadevanja na Slovenskem Z. Leder (155-171), ker razpravlja o zgodovini ustvarjanja domačega strokovnega in znanstvenega izrazja, in drugi, Termiiwloski priročnik (Helmut Felber, Terminology Maiutal, Pariz 1984) M. Kalin (181-190), ker predstavlja (četudi na podlagi dela drugega avtorja) teoretični pristop k terminološkemu delu. Med drugim navaja nekaj lastnosti terminov, ki potrjujejo spoznanja, da terminoloških večbesednih poimenovanj ne moremo enačiti s frazeološkimi besednimi zvezami: 'Medtem ko lingvist govori o pomenih, terminolog govori o pojmih. Poimenovalnl znak za pojem je termin, ki jeza razliko od besede v splošnem jeziku dogovorno pripisan pojmu. Termin je neodvisen od sobesedila."
Namesto konca: srečno pot
Erika Kržišnik-Koišek Filozofska fainalteta v Ljubljani
UVOD U NARATOLOGIJU
Osijek: IzdaDOčki centar Revya, 1989, ur. Zkitko Kramarič
Zbornik trinajstih novejših teoretskih in analitskih razprav s področja vede o pripovedništvu bralcu odpira pogled na bogastvo in raznovrstnost izhodišč, referenčnih okvirov, načinov modeliranja In izpeljav. V mišljenjskem pluralizmu so razpoznavni sledovi strukturalizma, ki ga nadgrajujejo izsledki z območja jezikovne pragmatike, literarne recepcije, sociologije kulture in psihoanalize. Urednikova izrecna namera je bila predstaviti stanje stroke z relevantnimi avtorji, katerih besedila so bila pri nas (oz. v Jugoslaviji) težko dostopna, ker še niso prevedena in revialno objavljena, pri čemer se v uvodu
210
sklicuje na obstoječo vednost (na objave v Republiki. UmjetnosU riječi. Trečem progi-amu in drugod). Ker je torej izbor besedil motivirala tudi težnja po dopolnjevanju že znémega z novim, je naslov zbornika zavajajoč. Ne izpolnjuje namreč pričakovanja, da nas bo z avtoriteto poznavalca sistematično uvedel v pojmovno mrežo ali problemske sklope naratologije. Namesto nomenklature, pomenske razlage in Ilustracije pojmov, kot so npn pripovedovanje, pripoved, pripovedovalec, znotrajbesedUni naslovnik, narativnl kod/kodi, metanarativna znamenja, poanta ipd., smo vrženi v polemično spodbijanje ali dopolnjevanje tez in teoretskih izhodišč, predstavljenih v drugih, tu neizbranlh besedilih. Težko razumljiva so tudi posamezna osamosvojena poglavja obsežnejših monografij, kajU čeprav gre za sklepe ali povzetke celote, sprožajo vrsto bistvenih vprašanj, na katera bi si bilo mogoče odgovoriti sanM s poznavanjem širšega konteksta.
Navezave na tradicionalno obravnavanje posameznih lastnosti pripovednega besedila najdemo pri Haraldii Weinrichu, Glagolski čas: svet govora in svet pripovedi Že ta najstarejši člcinek v knjigi razvije kvalitativno razliko med časi, ki po konvenciji zaznamujejo besjedila govorčeve in naslovnikove bivanjske situacije, in tistimi, ki so znamenje od njiju oddaljene in na opazovalni odziv računajoče pripovedi.
Največ značilnosti sistematičnega uvoda v ahistorično zastavljeno naratologijo ima razprava Shdomith Rimmon-Kennan. Naracyo ravnine in glasovi, ki analizira časovne odnose med pripovedovanjem (dejanjem) in pripovedjo (zgodbo), različne pripovedne ravnine ter njihova medsebojna razmerja, tipologijo pripovedovcdca. stopnje njegove prisotnosti v besedilu in njegovo zanesljivost. Z opaznos^o pripovedovalca se ukvarja tudi Seymour Chatman v Strukturi pripovedne trartsmisije, le da model sporazumevanja v književnosti precizira s teorijo govornih dejanj in ilustrira z zvrstnos^o izjav v mimetičnem In diegedčnem govoru. PrilagoditevAustinove teorije govornih dejanj, s katero seje moč izogniti ponesrečenemu vprašanju o "resničnosti" fikcije ter se namesto s pomenom besedila ukvarjati z njegovim delovanjem nabralca,je tema odlomka z naslovom Modeligoixjrnihde/cm/iz knjige Wolfganga Iserja Der Akt des Lesens. Medtem ko Chatman v pripovednem dlskurzu analizira nove, jezikoslovno nepreskušene možnosti označevanja, ki jim pomen določa komunikacijski položaj In širši semlotičnl kontekst, pa vidi Iser v "pripovednih strategijah" predvsem drugačno ravnanje s konvencijami oz. sprejetimi postopki uspešnega jezikovnega dejanja: izbiranje in kombiniranje jih kot konvencije razgalja, depragmatizira s čimer bralca usmerja pri ustvarjanju koda Akcijskega besedila
Zlatko Kramarič v tekstu Med pragmatičnim in apragmatičnim aplicira ugotovitve o večravninskosti okvirne pripovedi in situiranem/distanciranem/impliclranem pripovedovalcu na analizo konkretnega romana. Pomenski presežek, ki nastaja z množitvijo dlalošklh ravnin v zapleteni romaneskni strukturi, analitik razlaga kot posledico pripovedovalčevega kršenja pragmatičnih pravil sodelovanja v pogovoru. A ta kršitev vodi v univerzalnost sporočila ter stvaritev avtonomnega in trajnega sistema smisla.
Za drugo skupino razprav je poleg vgrajevanja novih perspektiv značilno tudi hkratno kritično razgrajevanje pretogih teoremov. Tak Je dialog Mieke Bal z Barthesovim in Genettovim pojmovanjem funkcije opisa v Opisih Z analizo neposrednega sobesedila In razporeditvijo opisov v strukturi romana avtorica dokazuje, da ne gre za pripovedno mctrginalnl cili estetsld, cimpak za bistveni element zgodbe, ki spominja na razpršeno podvojitev celotne pripovedi (mise en abyme) oz. na Jakobsonovo "diagramatsko ikono". Z istima teoretikoma tn z drugimi francoskimi stmkturallsti diskutira tudi Jonathan CuUerv besedilu Narativne pogodbe, in sicer v zvezi z referenčno funkcijo in pripovedovalcem kot osnovnima dogovoroma z bralcem, ki se jima ne morejo izogniti niti "interpretacijske strategije" novega romana.
Polemika Klausa Hempferja 'Productivité" nasproti komunikativne, (ekspresivne, deskriptivne) fimkcjje Jezika s teoretiki poststrukturalizma v skupini Tel Quel problematizlra unlverzaUzirano, zgodovinsko neumeščeno načelo "proizvajanja", se pravi "avtogeneriranja" besedil, ki briše vsebine In avtorja. To načelo naj bi bilo zamenjava za neustrezne pojme komunikativnost, opisnost in izraznost, ki prilalvajo prevlado znakovnega označenega nad označevalcem in premoč vnaprejšnje ideje namesto stvariteljskega procesa. Predstavljenih je nekaj aporij. nastalih zaradi povezovanja načela besedilnega proizvajanja s pojmi iz marksizma in psihoanalize (homologija s kapitalsko logiko, zahodnim logocentrizmom, kolektivno nevrozo, fetišlzmom blaga), kar Je imelo kritičen ideološki naixjj.
Onkraj strukturalizma v smer literarne sociologije sega razprava Rogerja Fowlerja, ki že v naslovu Romaiiopisec, bralec in skiqynost nakaže prenos težišča iz besedila v diskurz. Pri tem jezikovni zmožnosti grajenja in razumevanja stavkov pridruži zmožnost razumevanja besedilnega smisla z nanašanjem na šlr^l družbeni in kulturni kontekst tj. na sistem znanj, izkušenj, vrednot Informacij in interesov ter tipe odnosov in dejanj, ki dogovorno veljajo v neki skupnosti In pogojujejo njen sistem kodov ter besedllnih/dlskurztvnlh modelov. Odnos besedilnlli struktur s sistemom nadindividuédnlh izkušenj in vrednot skupnosti ilustrirajo pojav medbesedtlnostl, mnogoslstemskost (množica kodov) romana, bralčevo razumevanje in ustvarjanje/sprejemanje inovacij v okviru vsebinskih in formalnih konvencij.
211
Zato je v sklepu zahteva, da bi moral opis strukture besedila ali formalnih sprememb žanra razložiti dejavnike, ki so življenjskega pomena za posameznika in za skupnost.
Prav tak namen ima raziskava Wolfganga PKisendanza O prednosti komičnega v priicazovanju zgodovinske izkušnje v sodobnOi nemških romanih Njen avtor se odreče Freudovi in drugim splošnoveljavnim razlagam himiorja v korist presojanja norm, ki obvladujejo osmlšljevanje ter določajo, \iaj velja za negativno, zlo in napačno. Komika vanje vnaša razpoko dvoma. V prikazu enkratne zgodovinske (medvojne) izkušnje, ki ji vrača težo in vrednoto, pa zmlnlra tudi vzvišeni smisel, pomembnost in smotrnost uradnega zgodovinopisja. Tako je hkrati provokacija In samoproblemaUzacijci, ki spodbuja bralčevo iznajdbo drugačnih stališč. Inventivno bralčevo dejavnost seveda predpostavljajo umetniška dela, ne pa trivialne krimlnalke o sodobnem anglo-ameriškem junaku Jamesu Bondu, katerih naratološko kombinatoriko analizira Umherta Eco. Prek parnih opozicij Ukov in vrednot, ki jili utelešajo, in prek opazovanja fabulativnih shem z neznatnimi variacijami avtor razkrije njihovo netolerantno, dogmatsko in konzervativno manihejsko ideologijo. W. Iserv Implicitnem broicit odkriva, kako avtor romana Tom Jones prav kontrast in opozicijo izkorišča za vodenje bralčevega konliguriranja smisla oz. uresničevanja "vtrtualne razsežnosti romana". Bralec v svoji predstavi z dinamično interakcijo premošča razdaljo med pojavom in njegovo negativno obliko. Pripovedovalčevi nagovori ga vodijo v vse bolj izostreno opazovanje in presojanje početja Hteramlh Ukov s položaja advokata, ki na videz samostojno vrednoti družbene norme in s simpatijo spremlja junakove prekrške. Nobena vrednota ni prikazana alirmativno reducirano, temveč prek izmaličenja v okoliščinah. V taki strategiji romana in vodenju bralca Iser prepoznava zgodovinski odsev dobe, kije namesto univerzalizma normativnih sistemov poudarjala empirično izkušnjo. Zgodovinska utemeljitev strukturnih sprememb žanra je predmet razprave Paiila Ricoeiira Metamorfoze zapleta, v kateri avtor naratološke kategorije opazuje v luči gibljivega razmerja med težnjo po verodostojnosti tn zavedanjem pogojenosti z žanrskirni konvencijami. V Fryeovi Anatomiji kritike ugleda padajočo linijo pripovednih moidusov, ki se približujejo vse večji mimetičnosti, in nasprotno linijo literarnih simbolov, Id se vzpenja v totaliteto tn enotnost. Na vprašanje postmodeme o koncu pripovedništva pa odgovarja s pomislekom o besedilni pocmti.
Pričujoča recenzija je skušala med izbrane razprave vnesti nek red, kajti trrednik jih v knjigi ni niti kronološko niti drugače smiselno razporedil, s čimer bi okrepil bralčevo orientacijo. Posamezna besedila imajo svoje opombe In v njih navedene odnosnlce, ki pa jih pregled literature na koncu knjige žal ne upošteva, čeprav navaja veliko temeljnih naratoloških del. Poleg včasih nevzdržne količine spregledanih korektur so v knjigi tudi terminološke napake (konstantiv namesto konstativ) in neprecizni prevedkl (tudi brez izvirnikov v oklepaju), kar ob neusklajenosti med prevodi iz različnih jezikov čez mero povečuje različnosti strokovnih izrazov in njihovo pomensko nejasnost Čeprav gre za zbornik, ne bi bilo odveč kazalo navedenih avtorjev, še bolj pa bi bralec potreboval pojmovno kazalo.
Irena Novak-Popov Filozoiska fakulteta v Ljubljani
ANIČEV HRVAŠKI SLOVAR*
Izid enozvezkovnega Rječnika hrvatskoga jezika je pomemtien hrvaški slovaropisni dosežek; ni samo odločilni mejnik v prikazovanju t)esediščne podobe jezika, ampak je tudi temeljni dejavnik hrvaške jezikovne osamosvojitve In usmerjevalni priročnik jezikovne kulture. Čeprav v naslovu ni povedano, da gre za slovarsko zajetje sodobnega knjižnega jezika, je vendar iz spremnega besedila (O koncepciji iječnika. 876-887) razvidno, da avtor Vladimir Anič, profesor za hn^ki knjižni jezik na zagrebškem vseučilišču, opisuje, pomensko razčlenjuje in vrednoti besedišče prav s stališča hrDoškosfl, sodobnosti in knjižnosti (standaidnosti). Pri tem seveda ne moremo zanemariti dejstva, daje živela knjižna lirvaščina poldrugo stoletje v spregi s knjižno srbščino; to se ni kazalo samo v poimenovanju v več različicah (hrvatskosrpski, hrvatski i srpski. hrvatski ill srpski idr) ali v razmerju ijekavsko : ekavsko, ampak tudi globlje v omahovanju rabe v besedju In na slovnični ravni; seveda tudi razmerje latinica : cirilica ni nepomembno. Pravzaprav se je vsa novejša zgodovina hrvaškega knjižnega jezika dogajala v značilni napetosti med prizadevanji za ustvaritev hrvaške jezikovne individualnosti in njeno utrditvijo ter
Vladimir Anič, i^ečnifc hruatskogaJezika, Novi Uber, Zagreb 1991, 887 str.
212
zunanjimi pritiski po zabrisovanju različnosti in zmanjševanju njihove vloge. Zato kljub kompromisnim poskusom med 'variantama' ni moglo priti do odloitosrčnega dogovora.
Obravnavani enozvezkovnl slovar ima svojega predhodnika v Ivekovič-Brozovem slovarju istega naslova (v dveh knjigcth) iz leta 1901; toda ker je od takrat preteklo skoraj celo stoletje (tudi za jezik nenavadno burno), je razumljivo, daje hrvaška knjižnojezikovna resničnost glede na takratno precej spremenjena, tako daje Aničev slovar v marsičem mogoče imeti za pionirsko delo. Otresti se je moral vseh nekdanjih predsodkov in omahovanj in si izdelati trdna nova izhodišča. In to se mu je vsekakor posrečilo. Na drugi strani pa se slovarju zelo pozna, daje v zadnji fazi avtorju pri izdelavi pomagala večja skupina sodelavcev in je zaradi časovne stiske oslabelo usklajevanje; zato se niso mogU izogniti nekaterim vidnejšim nedoslednostim, nedomlšljenostim In drugim spodrsljajem, ki bolj cill manj motijo. Tudi po tehiiičnl plati je videti, daje slovar tiskarsko nastajal v nervoznih razmerah.
Avtorje gradivo za slovar skrbno zbiral več kot dve desetletji in vir mu niso bila samo tiskana besedila In slovarji; veliko je zajel iz živega govorjenega jezika in iz svoje vednosti, zlasti je veliko novega zapisal iz irazeologije. Avtor o teh vprašanjih sicer na kratko poroča v spremnem besedilu, vendar je oris virov in način izpisovanja vseeno preskop, da bi bUo mogoče jasneje spoznati jezikovni temelj, iz katerega je zrastel slovar; več bi radi zvedeli o tem, kako so med izpisanimi besedili zastopane različne zvrsti jezika, kakšno je razmerje med leposlovjem in drugimi Upi besedil, kako daleč v zgodovino seže sodobnost ipd.
Glede na to, da je bilo v slovar sprejetih samo okoh 35 tisoč besednih enot v statusu iztočnic, premalo izvemo tudi o merUlh, ki so odločala o sprejemu, zlasti še zaradi tega, ker med njimi pogrešam besede, ki so celo v spremnem besedilu pogosto rabljene, npr. odrednica, idedogem, algebra idr., ah npr. sužiuot Posebno vprašanje so sopomenke, ki deloma nastopajo tudi kot iztočnice, druge pa ostajajo nekako skrite; z njimi se bogastvo slovarskega besednega fonda poveča na bhzu 70 tisoč enot. Gotovo je mesto iztočnice v slovarju bolj izpostavljeno (In pomembnejše) od mesta sopomenke; to načelo v slovarju ni vedno uresničeno. Tako ima npr iztočnica DROGAFJNA, ki je označena kot neudomačenl ideološki neologizem 1941, ob sebi neoznačeno sopomenko (ah razlago) dmgerga, vendar ta ne dobi statusa iztočnice in zato ostaja tudi brez pomenske razltige. Včasih lahko tudi podvomimo, ali gre za čiste sopomenke. Pri iztočnici FARMERKE z oznako pogovorno (hlače sportskoga kroja od posebnoga platna) sta navedeni sopomenki farmerice in traperice. Od njiju nastopa druga tudi kot iztočnica, vendar z oznako pogovorno, žargonsko in z razlago (hlače od pamučnog platna krojene po uzoru na radna odijela američkih trapera i farmera), ki se precej razhkuje od tiste pri farmerkah. Tu naj omenim, daje med iztočnicami tudi nekaj lastnih imen, v glavnem gre za imena prebivalcev in prebivalk pomembnejših mest, pokrajin in držav v zelo strogem izboru.
Posebno skrb je avtor posvetil t)esednemu Ueigiaševanju. Sam pravi (str. 878). daje v iztočnicah in v obhkah, ki jih navaja v lomljenih oklepajih (kadar naglasno ah v ponaglasnlh dolžinah odstopajo od izhodiščne), izbral najbolj splošno razširjeni, naravni in neopazni naglas; dopušča tudi možnost delnega drugačnega naglaševanja, vendar v slovarju ne navaja dvojnic. Bolj neukega uporabnika slovarja bo spravila v zadrego trditev (878), da v hrvaščini zadnji zlog ne more biti naglašen, ko pa dvozložni primer cvget v istem besedilu to trditev zanika. Nenavadno je tudi, da ni nikjer omenjena možnost dvonaglasnosti pri nekaterih tipih sestavljenk in zloženk, ki se očitno upirajo enonaglasnosti kot npr. sedemzložnlca lumpertpnoletarydt, ki ima kar pet prednaglasruh zlogov.
Težko nalogo sije avtor slovarja naložil z odločitvijo, da bo pri prevzetih besedah za slovnično oznako v oglatem oklepaju določil še njihov izvor oz. kulturno plast iz katere je bila beseda sprejeta v hrvaščino. Avtor pravilno ugotavlja, da te oznake nimajo standardološke vrednosti, so pa laliko v povezavi z drugimi (zvrstnlmi, stilnimi, časovnimi itd.) oznakami zelo informativne. Te etimološke oznake so bodisi enodehie in pomenijo posamezne Jezike (itahjanščina, nemščina, francoščina itd.) ah njihove skupine (orientalno, klasično ipd.) bodisi kombinirane iz dveh jezikov ah skupin, npr. zelo pogosta oznaka kCas. evr. (klasično izročilo, evropeizem). V splošnem Je mogoče reči, da so rešitve glede na sprejeta načela ustrezne, dvomi pa nastajajo ob vprašanju, ah so res označene vse prevzete besede oz. družine, in seveda ob posameznih oznakah. Tako lahko glede drugoslovansklh prvin ugotovimo, daje dobil oznako samo manjši del, npr. da so sttstau, skladba, shiadatelj idr. iz češčlne, kolhoz, šinjel idr iz ruščine, medtem ko se je večina nekdanjih slovanskih knjižnih izposojenk tako prepletlaz domačinkami (samobitnost predmetitd.), da bi bila oznaka že skoraj vsUjiva. Nekohko preseneča dejstvo, da je srbščina popohioma zamolčana. Tulntam manjka oznaka tudi pri besedah iz neslovanskih Jezikov, npr. pri glagolu stomirati^ ponekod oznaka nI naJhxDlj ustrezna, npr pri iztočnici Imnciit, ki daje iz madžarščine. Če pomislimo, da Imamo poleg številnih razhčic (huncvet huncot huncat, huncfot, huncvat huncvert huncvit - gl. Besedišče slovenskega jezika I, 243) besedo v enaki podobi tudi v slovenščini, in če vemo, da imajo vse razhdce izhodišče v nem. Hundsfott (pasja taca). Je na dlani, da bi morala ob madžarščini, ki Je besedo tudi prevzela, stati tudi nemščina. Kot v slovenščino Je prišlo tudi v hrvaščino vehko francoskih besed z nemškim posredništvom, zato je nekohko zavajajoča oznaka [fr.j pri iztočnicah, kot je npr. fgaker, kije
213
po izvoru res iz francoščine, toda za hrvaško in naše okolje izhaja iz avstrijske nemščine; oznaka bi morala biU dopolnjena z nemščino. V nekaterih primerih pa je oznaka preveč splošna. Tako je iztočnica mtermeco označena kot klasično izročilo, evropeizem, čeprav glasovno vidno dokazuje italijansko posredništvo. Včasih Je mogoče podvomiti o tem, ali res velja etimološka oznaka za vse pomene. Tak primer je iztočnica trcp. kije označena z ntzozems/oo; če to velja za prvi pomen (podvozje), je kaj malo verjetno, da bi oznaka ustrezala tudi za drugi pomen (jama za krompir).
Ena od opaznih posebnosti Anlčevega slovarja je gotovo velika pisanost zvrstnlh, stilnih in drugih oznak (kvaliflkatorjev), ki pogosto nastopajo v nizih (tudi do pet skupaj). Večinoma imajo te oznake svoje ustreznlce tudi v drugih slovarjih knjižnih jezikov, deloma pa se pomensko ali vrednostno območje posamezne oznake ne ujema z Istovrstnimi v drugih jezikih; tako npr pokriva oznaka za žargon tudi sleng. Za pravilno razumevanje nakopičenih oznak bi bilo za uporabnika nujno potrebno navoduo, saj oznake v nizih niso razvrščene po abecedi, ampak (verjetno) po stopnji moči, ki Jo posamezna oznaka za tisto besedo ali pomen ima. Oglejmo si nekaj primerov. Iztočnica larmadžgaima oznake: razg. deprec. irort pejor. in za razlago še sopomenke btikoč, vikač, galamdžija. Vse tri nastopajo tudi kot iztočnice, prva brez vsake oznake, druga z oznako peJor. in tretja z oznako depwc. Prav tako kot larmadžlja ima štiri oznake tudi glagol krepaö v drugem pomenu (umreti), ki se ločijo od gornjega niza samo v drugem členu (namesto deprec. je žarg.), razvrstitev enakih členov pa je čisto drugačna. Pri krepaüje pejor. na prvem mestu, razg. na tretjem in uvn. na zadnjem. Če vse to upoštevamo, se zdi, da bi dobili na stotine vrednostnih upov besed. To pa gotovo ne ustreza resničnim razmerjem med njimi. Včasih dobimo tudi vtis, da se oznake v nizih deloma prekrivajo (žarg. razg.), ali si celo nasprotujejo oz. se izključujejo, npr. regijonalno, opčejezično, razgovomo pri isti iztočnici. Zelo posrečeno pa se pogosto informacijsko dopolnjuje katera teh oznak z etimološko. Tako dobi npr. pri iztočnici Javašluk regionalnost svoje zemljepisno določilo v etimološki oznaki [orij.]. Zanimiva Je oznaka ideoioškt neohgizem (z letnico), kije večinoma povezana z letom 1941 In 1945. npr. dogkivnik 2, knigovalnik, fiskidtxira itd.
Osrednja naloga slovarja je seveda pomenska razčlenitev posameznih enot, razlage pomenov in njihova gradivska ponazoritev. Pri razlagah seje avtor ravnal precej svobodno in se ni dal preveč voditi trdnim vzorcem, ki navadno ustvarjajo v slovarjih utrudljivo monotonost. Tu smo priča nasprotnemu, saj Je prav iz razlag mogoče razbrati veliko avtorjevo iznajdljivost in Iskrivost Glede ponazarjalnega gradiva lahko ugotovimo, daje zelo ustrezno izbrano in udarno dopolnjuje razlage, vendar gaje tudi za slovar tega obsega opazno premalo; včasih se celo večji geselskl člariki zadovoljujejo z golimi razlagami Tuintam pogrešamo v razlagah kakšno bistveno razlikovalno prvino, npr. pri iztočnici vikendica (kuča u kojoj se provodi qednl Hi godlšnjl odmor), kjer manjka določilo, za kalcšno hišo gre. Škoda je tudi, da grafično niso ločene prave razlage od pojasnil in komentarjev glede rabe, ki ponekod nadomeščajo razlago.
E\)sebno vprašanje je odnos med razlagami in sopomenkami. Če bi se npr iz slovarja hoteli poučiti, katera od štirih sopomenk Jaktor, anHac, činitelj, čimbenik^e za današnjo rabo najbolj normalna ah priporočljiva, dobimo v njem tele informacije: Vse štiri nastopajo kot iztočnice; čimbenik in činilac imata Isto razlago (ono Ih onaj što ima važna udjela u čemu; pokretna snaga), pri čimhenikiL stojijo sopomenke čirdtElj, činilac, Jaktor. pri činilac pa činitelj, čimbenik jaktor, iztočnica činitelj nima razlage, nadomešča Jo sopomenka činilac, iztočnica/aictor Ima etimološko oznako [klas. evr.] In malo drugačno razlago (sredstvo, pokretna snaga, uzrok ih uvjet čega) in sopomenke činilac, činitelj, čimbenik Ker si z abecedno razvrstitvijo sopomenk ne moremo kaj prida pomagati, lahko sklepamo, da sta najbolj priporočljiva činilac in čimbenik činitelj }e nekoliko odrinjen (nima razlage),/olctor pa je tujka.
Imenltnejši del (večjih) slovarskih člankov Je bogata fiazeologija Frazeo loško gradivo je razvrščeno na koncu članka v posebnem razdelku, ki ga uvaja kvadratno znamenje, navadno Je pred tem še prostor za ti. sintagmatske zveze, kijih uvaja trikotnik Razmejitev med rE^delkomaJe trdna, vendar se včasih tudi kaj pomeša. Tako je npr. pri iztočnici cijena zveza. pristLipačna cijena navedena za trikotnikom, pri iztočnici pristupačan pa sopristttpacrve cijene dobile frazeološko vrednost (navedene so za kvadratom).
Čeprav je hvalevredna kohčlna in raznovrstnost tega gradiva, je manj razveseljiva njegova predstavitev in obdelava. Težko si je razložiti, zakaj avtor ni poskrbel za večjo sistematlčnost in vsaj najnujnejšo uskladitev; prav neverjetno Je, da se je to zgodilo v hrvaškem slovaropisju, ki se v zadnjem času prav na frazeološkem področju v teoriji in praksi lahko ponaša s pomembnimi dosežki (prim. Anüca Menae (red.). Rusko hrvatski iä srpskifrazeohški ryecnik 1, 2, Zagreb 1979, 1980; Josip Matesič, Frazeološki rječnik hrvatskega üi srpskogJezika, Zeigreb 1982). Tudi sicer so se standardi za obdelavo frazeologije v slovarjih zelo poostrih (prim. Harald Burger PhinsecAogie in den Wörterbüchern des heutigen Deittsch, Germanistische Linguistik 1-4/1982, 13-66; Jürgen Petermann, Frazeohgija v Slovarju slovenskega knjižnegajezika 1 -4. Obdobja 8, 301-310, LJubljana 1988). Gre predvsem za določitev izhodiščne oblike t i. frazemov, ki naj v slovarju ostanejo enaki na vseh mestih, kjer se pri nosilnih besedah navajajo: prav tako morajo blü tudi razlage za iste frazeme identične. V slovaropisni praksi seje pokazalo, da so
214
ta načela komajda stoodstotno uresničljiva, vendar se temu idealu slovaroplsd z močnejšim izročilom (in računEilnlško podporo) poskušajo približati.
Glavne pomanjkljivosti Aničevega slovarja v območju iiazeologije je mogoče strniti v nekaj točk: 1. pogosto so iste (raze navedene v razUčriiih dolžinah, kar pomeni, da obsežejo tudi eno aH več prvin, ki so v resnici proste (neztciščene); 2. glagolska oblika v irazi je na enem mestu osebna, na drugem nedoločna; 3. iiaza je pri eni iztočnici v oklepaju razširjena z drugimi sestavinami, pri drugi ni; 4. pregibne sestavine ne ntistopajo povsod v isti oblUd; 5. razlage istih fraz so si na različnih mestih sicer podobne, niso pa enake; 6. fraze so včasih navedene pri vseh nosilnih besedcih, pogosto tudi ne.
Nekaj primerov za ponazoritev različnih obravnav. Pri VEZATI ima fr. hiti vezanih niku razlago nemati slobodu odlučivanja, pri RUKA je ista fr. razložena z biti ovisan o kome, biti ogranlčen u raspolaganju člme, u djelovanju; najbrž je tudi glagol biti mogoče zamenjati, saj ga sicer ne bi mogli ponoviti v razlagi. Pri RUKA ima druga fn obliko na dohvat nike (vrlo blizu), pri DOHVAT pa biti na dohvat nike (biti posve blizu); bolj zapleten je primer s fr. broJUl zvijezde (gubiti vrijeme u dokollci) pri ZVIJEZDA, ki jo zaman Iščemo pri glagolu bro/ftt, saj ga v slovarju sploh ni. Sele pri gljigolu BROJATI najdemo fr. btrjjattzvijezde, vendar z dvojno razlago: a. dosadivati se od nerada, b. osvješčivati se nakon jeikog udarca. AH velja razlaga b. tudi za BROJITI? Pri pridevniku SUH je navedena fr. osječati se kao riba na sidiu (osječati se vrlo neugodno i neslgurno), pri RIBA je njena oblika bistveno spremenjena: kao riba na siihom (u nepriHci, bespomočno, ne snalazeči se); spet se v razlagi ponovi glagol osječati se, kar pomeni, daje zamenljiv. Tudi na suhii: na suhom ni vezano na eno aH drugo obHko fn Fr. šutjeti kao riba (ne pregovoriti nI riječi, blU kao nljerr^ dobi pri šutjeti obliko šiiti kao zaldan (kao zaliven, kao ritia} - (ne priča ono što mu je povjereno, zna ŠUTJETI, ne žeH govoriti, ne odaje se). Ni jasno, aH je nedoločnlk zamenjan s 3. osebo slučajno in, aH je drugačna razlaga zaradi dodatnih prvin v fr. Včasih bo prišel uporabnik v zadrego zaradi razHčnih vrednostnih oznak pri istih irazah. Pri LEDINA ima fr. zabosti nosom u ledinu oznako derogativno (poginuti na bojnom polju), pri ZABOSTI je njena obHka malo spremenjena; zabosti nos u ledinu (zerrdju}, ima pa oznako ironično (pasti u ratu u značenju besmislene pogibije). Od česa naj bi bila odvisna razHčnost oznak? Pri tretji nosilni besedi NOS te fn ni, tako da nadaljnje preverjanje ni mogoče. V nekaterih primerih so nedoslednosti precej zakrite. Tako je pri dovršnlku PROGLEDATI (nedov. je progledadi b. pregledati (komii) kroz prste pravUno razložena z dovršrukom (postupiU blago, popustljivo prema komu), medtem ko je pri PRST enaka obHka fr. razložena z nedovršrukom (biti popustljiv prema komu). Da bi šlo v tem primeru za nedov. progiedati ni z ničimer Ucikazcmo. Pri GLEDATI sta spremenjeni fr. in razlaga: gledati kroz prste (kome) - biti previse popustljiv prema kome. Itd.
Omenil sem že, daje v slovarju preveč tehničnih oz. tiskarskih spodrsljajev. Spredaj v seznamu okrajšav niso navedene vse, kijih srečamo v slovarju, med jeziki manjkata npr ruščina in nizozemščina, oznake niso zmeraj enako okrajšane (deprec., deprec, depr.), oznaka pren. nastopa dvakrat, prvič pojasnjena kot preneseno značenje/prijenosno značenje, drugič samo kot preneseno; ozucika m je razložena kot muški rod, nom. jd na suglasnlk o/e, poševni tisk se Je včasih prikradel namesto pokončnega. Precej motijo tiskarske napake vbesedllu o konceptu slovarja, npn zouemitnam. zouemo (877), upravno nam. iiprauo (881), samopouzan nam. samopouzdan (883).
Rječnlk hrvatskoga jezika je kljub naštetim pomanjkljivostim veliko lekslkografsko dejanje; avtor Vladimir Anič je moral zbrati in razčleniti In ovrednotiti izredno težavno in raznoHko jezikovno gradivo, ki ustvarja podobo sodobnega hrvaškega knjižnega Jezika. Nalogo Je rešil izvfrno in elegeintno, želeti je le, da bi za novo izdajo usklajevalno načelo učinkoviteje delovalo.
J^anc Jalovin Ljubljana
215
Jezik. Časopis za loolttiru hrvatskoga književnog jezika. God. 39, br. 3, 65-96, Zagreb, veljača 1992.
Obvestilo Slavističnega društva Slovenije
Slavistično društvo Slovenije obvešča svoje člane, da bo letošnje zborovanje Slavističnega društva Slovenije v dneh od 1. do 3. oktobra v Murski Soboti.
Vsebinska zasnova (jezik, književnost didaktika pouka slovenskega jezika in književnosti):
1. Praktično-normativne   in   znanstvenoraziskovalne   razsežnosti   Slovarja   slovenskega knjižnega jezika (ob izidu 5. knjige).
2. Razmerje med obravnavano in neobravnavano slovensko književnostjo medvojnega in povojnega obdobja.
3. Aktualna vprašanja didaktike pouka slovenskega jezika in književnosti.
Natančnejša obvestila bodo sporočena do konca junija 1992. ,
SLavistično društvo SLovenye
216
¦ü ôo
ira
mm
« I II i
||.S
Pit ItCil ti li nil Iii ^
¦5 -o "S s 3    i n>   .G 'š L
m0
_j i^S ?s i I
ns F" ö?3
fisi!
01.1 tro