POSAMEZNA $TEV. 2 DIN IZHAJA OB ČETRTKIH USEONlSTVO (N UPC UUBUANA^PEG to POiT predal št. 345 &A£. PO$T. HD AN. V LJUBLJANI Ž7.15 393 *. NAROČNINA 1 LETO g I 80, 'A leta «0, 54 LE | ^ TA 20 DIN. V ITALIJI % £ NA LFT0 40 L,FRAN- ^ | CUI 60f,AME8IKI 2 $. | I N,%ABAVO V Ljubljani, 21. julija 1932 Drugi narodi - druge igre UPS Na desni zgoraj: Posebno nevaren prizor iz rugbvjske tekme. Pol tucata igrače v obeh strank v klobčiču na tleh — ali ,ni čudež, če bodo vstali vsi celi in zdravi? varovalom za kolena in s poklopcem na ušesih. Žoga ima jajčno obliko in jo igrači večji del nosijo in mečejo z rokami. Pri igri gre za to, da spraviš žogo čez zarisano mejo, nasprotna stranka pa mora to preprečiti. Kako to prepreči? Baš v tem je tolikšna nevarnost, ali če hočete, surovost te igre. Čeprav stroga pravila natanko predpisujejo, kaj je dovoljeno in kaj ne, se vendar zdi, da sme vsakdo vsakomur zastavljati noge, ga grabiti od zadaj in spredaj, metati na tla in stopati čezenj. Baskovska igra „pe!ota” „Pelota“ se imenuje narodna igra Baskov, ki žive v Pirenejih na meji med Francijo in Španijo. „Pelota“ pomeni dosl. igro z žogo. Baskom je ta igra več kakor Špancem bikoborba, zanje je važnejša od politike in krize. Ni je vasi, ki ne bi imela svojega igrišča — da pravcatih pe-lotskih aren po večjih mestih niti ne omenimo. Igra zahteva izredlne telesne spretnosti, moči in vztrajnosti. Borita se dve moštvi drugo proti drugemu. Pri igri gre za to, da žogo, ki jo je nasprotnik vrgel v visoko steno, čim prej prestrežeš že v zraku, ali pa po enkratnem odskoku s tal, in jo spet vržeš v steno. Baskovski otroci igrajo peloto z golimi rokami, za kar je potrebna V sredi: Mladi havajski otočani jahajo na ozkih deščicah na valovih. Ta šport je doma samo na llavaju. N« desni: Baskovska narodna igra „pelota“. Skrahirani milijonarji hazarder Možje, iki jih popisujemo v .teh člankih, imajo sicer marsikaj skupnega med seboj, pa so vendar tako na zunaj kakor po duhu docela različni dirug od drugega. Stinnes je bil brez dvoma tvorna natura, dostikrat sicer brezobzirna, kadar je šlo za to, da si poveča lastno podjetje, pri tem pa vendar nikoli ni prišel navzkriž s kazenskim zakonikom. V naslednjem pa si hočemo ogledati drugi tip — moža, 'ki je bil na svoj način tudi genijalen, ker je umel velekoncern tako rekoč izbiti iz nič, a je naposled vendarle moral podleči — ne samo zato, ker se je zaračunal ali ker se je konjunktura izpremenila, nego pred vsem zato, ker njegovo podjetje ni bilo zgrajeno na trdnem temelju in se je zato nekega dne moralo samo po sebi podreti. Njegov oče: zadolžen plemič Ta človek je John D. Wendston. ki je kot lord Kylsant igral ne ravno lepo vlogo. Izvira iz staroslav-ne rodbine; njegov oče, šestnajsti lord Kylsant, je bil zmerom brez denarja in je dolgo vrsto let živel od dolgov; imel jih je toliko, da se ga upnitki niso upali tožiti, ker so se bali, da si ne bi pognal v glavo krogle, ki jo je imel, tako so govorili, neprestano na jeziku. Tako bi namreč prišli ob ves svoj denar. To se pravi, denarja tudii tako niso dobili, zakaj lord Kylsant je prej umrl, preden se je utegnil bogato oženiti, na kar so njegovi upniki tako željno čakali. Svojo prvo ženo je kmalu izgubil; zapustila mu je tri otroke in med njimi je bil naš John D. VVendston najmlajši. Lord Wendston in angleški kralj Po očetu je John podedoval veliko samozavest. Ko je nekoč prišel na banket, ki se ga je udeležil tudi kralj Jurij V., se mu je upal reči: „Naš rod je mnogo starejši kakor vaš, ^ eličanstvo!“ Toda kralj je odrezavo odigo-voril: „Toda naš je delj prišel od vašega!" velika spretnost, odrasli pa jo igrajo z navadnimi lesenimi loparji. Pri velikih tekmah ima lopar obliko bumeranga; spleten je iz slame in izdolben, da se žoga ujame v žleb. Žoga je podobna teniški, le da je trda kakor pri ho-ckeyu. Jahanje na valovili Havaj — kdo ne bi pri tem imenu takoj pomislil; na zagorela, vitka dekleta s pisanimi cvetlicami v laseh, na tople glasove havajskih kitar in na deželo, polno lepot, ne-skrbnosti in veselja do življenja! No, ta zemeljski paradiž se je zadnje čase tudi izpremenil. Obiski ameriških luksusnih jaht, moderne vile in tlalkovane ceste in ulice z večnadstropnimi hoteli so mu vzele skoraj ves njegov prejšnji čar. 1 udi havajski plesi lepih deklic s pisanimi cvetlicami v laseh ne učinkujejo več tako eksotično: vidite jih Pozneje je kazalo, od zglavjem... Upniki in dolžniki Ksenofon Meninaeidepoulos iz Aten piše staremu dolžniku, ki se že več mesecev ne zmeni, da bi poravnal svoj dolg: Komu sem prodal blago, pa mi ga ni plačal? Vam! Kdo je obljubil, da bo račun za 23.600 drahem poravnal v 60 dneh? Vi! Kdo me pusti že devet mesecev čakati, ne da bi se le zgenil? Vi! Kdo je slepar, lažnivec in tat? — Vaš udani Ksenofon Meninaeidepoulos. nes še niso mogli pritrgati zneska 40 Din za narcčniiio. Zato upamo, da nam bodo dali prav, ko jim dajemo možnost, da stvar zastran naročnine lahko urede še ves čas dopusta našega uredništva. Mnenja smo, da smo v teh hudih časih skoraj dolžni dati jim to priliko. Cenj. naročnike, ki so naročnino že poravnali, vljudno prosimo še malo potrpljenja, vse druge pa opozarjamo, naj izrabijo ugodno priložnost, dokler je še čas. Uprava. Tvrdka Braun & Griin iz Tarnova je poslala trgovcu Rzeszovu v Szczu-cinu opomin za poravnavo že zdavnaj zapadlih 860 zlotov, čez tri dni je dobila od Rzeszova tale odgovor: Prejel sem vaše c. pismo z dne 17. t. m. in vam sporočim, da sem znesek 860 zlotov danes odposlal na vaš naslov. Zaradi vašega nezaslišanega pisma pa sem prisiljen pretrgati z vami vse poslovne zveze in izjavljam, da poslej ne bom pri vas vzel niti centimetra več kakega blaga. Če bi bil vaš zastopnik vendarle tako predrzen in nesramen, da bi stopil v mojo trgovino, bom prisiljen, da 11111 pripeljem v tisti del njegovega telesa, ki je najbolj okrogel, tako brco, da si bo na trotoarju zlomil svoj krivi nos. — Z odličnim spoštovanjem Boleslav Rze-szov. Pripis: Jako bi vam pisal, če bi imel teh 860 zlotov. Ker pa v tem trenutku ne razpolagam s tolikšno vsoto, vas moram prositi, da še malo potrpite in mi nemudoma pošljite še dvanajst tucatov nogavic, št. 37 do 42 kakor zadnjič. — Z odličnim spoštovanjem Boleslav Rzeszov. Nič ne de! Kačur bi rad vzel vilo v najem. Naposled odkrije nekaj primernega. „Ta vila se odda v najem?" vpraša oskrbnika. „Da,“ odgovori le-ta, „samo brez otrok." „Nič ne de," meni veselo Kačur, „saj jih imamo sami!" Po ovinkih Marijan igra z znancem šah. Marijan dobi prvo igro, Marijan dobi drugo. Marijan dobi tretjo. .,Ali nočeš več igrati?" vpraša znanec Marijana, ki se je zehaje naslonil nazaj. „Ne, truden sem. Kaj tako rad šah igraš?" „Od sile rad," navdušeno pritrdi znanec. „Zakaj se ga pa potem ne naučiš?" \praša nedolžno Marijan. Naše nagrade in žrebanje Loterijska srečka P o vest s k m e t o v. ti. Zapisal B. R. Nekega cine .je moral Mozoljev Miha lastnoročno popraviti zid svojega zemljišča, ki je mejil na vaški ribnik. Mozoljev Miha je bil namreč trd na denar, in če je le mogel, je sam opravil vsa rokodelska dela pri hiši, da mu ni bilo treba plačati tujih ljudi. Ko je bil že skoraj gotov, se je nekoliko preveč nagnil iji štrbunk-ni 1 v vodo. Mozoljev Miha ni znal plavati, in 'kakor nalašč mu je bila voda ob zidu več pedi čez glavo. Otepal se je z rokami na žive in mrtve in vpil na pomoč, pa ga ni nihče čul. Že bi bil moral poslednjič in nepreklicno izginiti v kalni miakuži, tedaj pa ga je zagledala Jera. Vrla dekla ni niti trenutek pomišljala. Jadrno kakor petnajstletno dekle je stekla čez travnik in se junaško vrgla v vodo. Ker je znala plavati, je hitro spravila gospodarja in sebe na suho. Miha je izgubil zavest. Zato ga je Jera kratkomalo prijela okoli pasu in ga kakor vrečo odnesla v hišo ter položila na posteljo. Tam ga je drgnila in mu vzdigovala roke. kakor je brala v koledarju, in res je Miha čez nekaj časa odpri oči. Jera je bila vsa srečna. „Oh, oče, samo da ste še živi!" je vzkliknila in od veselja so ji solze stopile v oči. „Oh, kako sem srečna!“ Tudi stari je bil srečen. Sicer mu je bilo hudo, da je pri padcu v vodo izgubil zidarsko lopatico, ki i'-z njo popravljal zid. vendar se je znal toliko premagati, da ni tisti trenutek o tem govoril. Narobe! \ prvem navalu hvaležnosti se je celo toliko spozabil, da je prijel deklo za rolko: ,.Jera, nikoli ne pozabim, da si me rešila iz vode! Hčerka moja, to ti moram poplačati!“ In res je zvečer, ko je stvar dto-dobra premislil, poklical deklo v hišo, potegnil iz žepa veliko usnjato mošnjo in vzel iz nje z obrazom človeka, ki mu pulijo zob, desetak. »Na, J era, tule imaš obljubljeno plačilo! Deset dinarjev, to je ravno toliko kolikor stane srečka gasilske loterije, kupi si jo, pa boš zadela dvajset tisoč dinarjev!" Jera je hvaležno vzela denar. Čez nekaj dni jo je stari vprašal, ali si je že kupila srečko. „Sem, oče!" ,,Katero številko pa imaš?" ..Katero številko?... Čakajte... številko 3-k" „Vidiš, to je lepo! To me veseli!" je rekel stari in številko na tihem ponovil, da je ne pozabi. ..Samo glej, da je ne izgubiš!" „Ne bojte se, oče! Pazila bom nanjo kakor na svoje oči!" ,,Namreč... veš... če bi se bala, da je ne izgubiš, mi samo reci, pa ti jo jaz spravim. Zaklenem jo v omaro.“ „0, ne bom je izgubila, oče! Lahko ste brez skrbi!" * Miha se je že skoraj potolažil nad neodpustljivo razsipnostjo. I o-daj pa je nekega dine doživel pri vaškem? brivcu, kamor je vsak teden hodil zastonj brat časopise, nemilo presenečenje. \ časopisu je bil namreč objavljen izid gasilskega žrebanja. Na vrhu dolge vrste številk je bilo natisnjeno z velikimi črkami, ki so kakor ognjeni snopi zaplesali pred Mihovimi očmi: „ Glavni dobitek 20.000 Din v gotovini je zadela številka 34.“ Staremu Mozolju je bilo, kakor da ga mora zadeti kap. S tresočimi se rokami je odložil časopis, se pozabil posloviti od brivca, in globoko zamišljen z velikimi koraki odšel domov... Jera je ravno pripravila kosilo: ajdove žgance z mlekom. Stari je sedel za mizo, todla danes mu ni šlo v tek. Ona vest v časopisu ga je stiskala za grlo. ..Ježeš. le kaj vam je danes, oče?“ se je vznemirila Jera. »Kaj bi mi bilo? Nič mi ni!“ »Pa vendar niste bolni?“ ..Kaj ti nisem rekel, da mi nič ni?“ je zagodrnjal stari. Prihodnje dni je Jero skrivaj opazoval. Ali že ve, da je zadela 20.000. Din? Kako neki! Saj nikamor ne gre! Kako naj bi potem zvedela! Mozoljev oče je prestajal peklenske muke. Čas je hitel! In Miha je vedel — saj je bral v časopisu! — da dobitki. ki jih nihče ne dvigne, v treh mesecih zapadejo v korist gasilskega društva! Mozoljev oče ni mogel več jesti ne jiiti ne spati. Kar vidno je hujšal. Najmanj stokrat se je bil pripravil, da obrne pogovor na srečko, pa 11111 ni šlo in ni šlo z jezika. Ena sama neprevidna beseda — in dekla bi vse vedela! Nekega dne pa je Mozoljev oče vstal ves izpremenjen. Okoli tenkih, bledih ust mu je igral lokav nasmešek. Pogruntal je! Prvo, kar je tisto jutro zapovedal Jeri, je bilo, naj zakolje kokoš, najbolj tolsto kokoš, in naj dene v ponev dve žlici masti. Potlej je sam stopil do oštirja in prinesel pol litra cvička. In naposled je dal dekli denar in ji velel, naj kupi pri šta-cunarju deset dek kave in četrt kile sladkorja. Jera se je na tihem izpraševala, ali niso oče zblazneli. Toda kako je šele odprla usta in oči, ko ji je stari rekel, naj pogrne za dva in naj sede za mizo. A presenečenj še ni bilo konec! Ko sta pokosila, je stari začel kar brez uvoda: „Stvar je namreč ta, Jera... Pazi, kaj ti povem, hčerka moja! ...Oženiti se mislim!“ „Ježeš, oče, kaj res?“ se je začudila. I oda ikoj si je rekla, da nemara ni bilo prav, da se je začudila. lil zato je popravila: ,,Zakaj ne, oče? Saj ste še čvrsti!" »No, če tudi ti tako misliš, pa se kar vzemiva — kaj praviš?11 Najprej pečena kura, potem vino in kava — presenečenj je bilo toliko, da je bila Jera na marsikaj pripravljena — na kaj takega pa vendarle ne! ,,Oče se šalijo..." „Zakaj bi se šalil!" jo je zavrnil kmet. „Poglej, stvar je takale. \ leta prihajam, brez otrok sem in tudi sorodnikov nimam. \ idiš, ne bi maral umreti kakor zapuščen pes na cesti... Potem pa... človek vendar ne sme biti živina in mora imeti nekaj srca in vedeti, kaj je hvaležnost... Kaj misliš, da sem pozabil. da mi je Jera, moja dobra Jera rešila življenje... zato, vidiš..." Skratka, Mozoljev Miha je naštel tako tehtne razloge, da je naposled vrlo deklo, ki ji je tako nenadejana sreča zmešala možgane, vendarle prepričal, da misli zares. Bogat, pariški inženjer, ki je bil poročen z zelo lepo, a že dvakrat ločeno ženo, se jefzal.jubil v mlado plesalko, ki pa je bila na žalost že oddana. Njen prijatelj je bil znan pariški bankir. Toda inženjer je bil lepši in ognjevitejši od zakonitega prijatelja. Zato se plesalka ni dolgo pomišljala in je svojemu dotedanjemu prijatelju — bankirju — odpovedala zvestobo. Bila pa je poštena in mu je odikrito povedala, da je vsega med njima konec. Do tod je zgodba čisto vsakdanja; služila bi lahko celo spretnemu žurnalistu, ki bi znal lepo popisati plesalkino poštenost, za lep zgled moralne nemoralnosti. Potem pa postane stvar komplicirana. Drugo nedeljo so bili že oklici in čez štirinajst dni je bila poroka. Vsa vas se je zbrala v cerkvi in vsakdlo je;hotel čestitati mlademu zakonskemu, paru. Toda Miha .je jadrno odpeljal svojo ženo domov in zaprl vrata pred radovedneži. Veselo si je pomel roke in se obrnil k ženi: »No, Jera, hčerka moja, kam si dela številko?** „Kakšno številko?" „1, loterijsko številko!14 „Loterijsko številko?4* „Saj vendar veš... tisti desetak, ki sem ti ga dal... Kaj se delaš nevedno..." je nestrpno rekel Mozolj. Mlada žena se je prisiljeno zasmejala. ,.Oh, res, tisti desetak!“ je zategnila. „Nisem vam še povedala... Saj veste... v loteriji tako malo ljudi dobi... zraven tega pa je bilo lansko zimo taiko mraz...“ „In?" je vprašal Mozolj in prebledel. ..Kaj sem hotela s srečko! Desetak je desetak. pa sem si rajši kupila par toplih volnenih nogavic... Ali nisem bolje storila?...4' LISTNICA UREDNIŠTVA Na prošnjo g. Borisa 11 i li t e r § i -ča radi potrjujemo, da on ni avtor novele „Marina sreča", ki je izšla v 29. štev. pod šifro „B. R.‘‘ — Da ne bo nesporazuma, ' izjavl jamo, da šifra B. R. \ leposlovnem delu našega lista vobče ni kratica g. Borisa Riliteršiča. Zapuščena inženjerjeva žena in izdani plesalkin prijatelj sta bila oba zelo vroče krvi. Izguba ljubezni jima ni šla toliko do živega kakor sta pogrešala radosti zakonske skupnosti, ki sta se jim že tako lepo privadila. Toda inženjer z dvema ženama ni imel kaj početi, plesalka pa je bila preveč spodobna, da bi imela dva ljubimca hkrati. Po drugi strani je pa bila pametna ženska in je poznala življenje. Zato je dala bankirju in in-ženjer.ju pameten nasvet, ki sta ga moža brez pomišljanja sprejela: ker je dvakrat ločeno inženjerjevo ženo tretji mož izdal in ker se jo prvi plesalkin prijatelj tudi čutil prevaranega, bi bilo najenostavnejše, da se oba osleparjenca vzajemno maščujeta, tako da se poročita drug z drugim. Toda v ta namen se morata najprej seznaniti. To formalnost so sklenili opraviti liri večerji, ki so jo priredili pri neki gospe, seveda brez navzočnosti inženjerja in plesalke, iki sta se v istem času drugod idiobro imela. Toda pri večerji je prišlo do majhnega presenečenja. Ljubezniva domačica, ki naj bi ju drugega .drugemu predstavila, je z začudenjem opazila, kako sta oba prebledela: dvakrat ločena žena je stala pred svojini prvim možem, ki ga je bila v teku let že srečno prebolela! Ker pa sta bila pametna človeka, sta se hitro otresla zadrege in sklenila pri steklenici šampanjca nov dogovor: iz ločenega zakona se je rodilo sveže razmerje. In če nista od tistih dob odkrila česa primernejšega, se še danes ljubita... K članku »Počitniški sporf v 29. štev. smo dobili od našega naročnika g. I. Ž. tele uspele sličice: Teniški matador Leteči profesor Komedija življenja MOST VZDIHOV ZGODOVINSKI ROMAN NAPISAL MICH EL ZtVACO 36. nadaljevanje Kaj se je do zdaj zgodilo: Dožev sin Roland Candiano je^ po šestih letih ječe pobegnil iz beneških temnic, kamor ga je vrglo izdajstvo njegovih ..prijateljev" tisti večer, ko se je imel zaročiti z beneško plemkinjo Leonoro Dandolo. Njegova prva pot iz ječe je bila k očetu, sivolasemu Can-dianu, ki mu je dal takratni veliki inkvizitor in poznejši dož Foscari vpričo uklenjenega Rolanda iztekniti oči. Našel ga je v neki vasi, kjer so se otroci norčevali iz slepega starca: Candiano je bil blazen!... Roland je hotel poiskati ihater: izvedel je, da je umrla od žalosti. Povprašal je po Leonori: povedali so mu, da se je poročila z njegovim sovražnikom Altierijem... Nesrečnež ni vedel, da so deklico nalagali, da jo je varal s kurtizano Imperijo. Ni vedel, da so ji rekli, da je Roland pobegnil iz Benetk. Ni vedel, da se je poročila z Altierijem samo zato, da reši očeta... Za vse prestano gorje, za zločine, ki so jih storili nad njegovim očetom in materjo in nad njim, se je sklenil strašno maščevati. Prvega je zadel kardinala Bemba, druga je bila kurtizana Imperija, ki ji je ugrabil hčer Bianeo. Potem pridejo na vrsto ostali: generalni kapitan Altieri, dož Foscari, veliki inkvizitor Dandolo... Roland je spravil svojega slepega očeta in Bianeo v samotno hišico v Mestru kraj Benetk, kjer skrbi zanju zvesta Juana — tista Juana, ki je žrtvovala celo svojo žensko čast, da je mogla kupiti zdravila umirajoči Rolandovi materi. To skrivališče odkrije razbojnik Sandrigo, ki pozna lepo Juano še od prej. ko je stanovala pri voditelju razbojnikov Scalabrinu, sedanjem Rolandovem prijatelju in zavezniku. Sandrigo Bianeo ugrabi, da bi izsilil od Imperije odkupnino. Toda ko deklico zagleda, se divje zaljubi vanjo in jo sklene zahtevati od njene .matere za ženo. * P. t. novi naročniki, ki jim ta kratka vsebina ne zadošča, dobe na željo brezplačno ponatis prvih 18 nadaljevanj. Nadaljnjih 1? nadaljevanj, priobčenih v št. 12.—29. „Druž. Tednika", nismo ponatisnili in se dobe le v omenjenih številkah, ki jih pošljemo novim naročnikom za izjemno ceno 20 Din. Denar je treba poslati vnaprej. „Čakala sem vas. Ne vem, kaj naj storim. Moja hči je v vaši oblasti... Vi ste močnejši od mene..." „Todia pomišljate se. da bi jo dali za ženo razbojniku!" Imperija je vztrepetala. Razbojnikove besede so bile veren izraz njenih misli. Toda bala se je v tem trenutku spraviti razbojnika v jezo. „Ne bojte se,“ je le-ta povzel, ..in govorite, kakor mislite. Sicer pa ste mi že povedali, da vas odbijam. Hočete, da vam jaz nekaj rečem!'... Da se mi to zdi povsem priročno. Če bi bil na vašem mestu, bi enako mislil in ravnal. ,.kaj hočete reči či?“ Je zajecljala kurtizana. ..Nič drugega kakor to, kar sem vam rekel... Bianca je preveč dovršeno bitje, preveč lepa in čista, da bi postala žena navadnega razbojnika." Imperija je tresoč se od tesnobe čakala, kaj zdaj pride. Bila je prepričana, idia se Sandrigo krvavo norčuje iz nje. Toda Sandrigo je govoril z resnim obrazom, ki je kurtizano osupil. „Ali bi dali svojo hčer človeku, iki bi zavzemal spodobno in častno mesto v beneški družbi?" „Kaj razumete pod tem?" „Denimo človeku, ki ima kak čin v beneški armadi." „0 tem ste mi že govorili. Toda to je neizvedljivo." „Kaj res mislite, da je katera stvar neizvedljiva človeku, ki ima neomajno voljo, če izvira ta volja iz morja sil, ki se imenuje ljubezen?" „Ljubezen!“ je gluho vzkliknila Imperija. „0, ne bojte se,“ je odmahnil Sandrigo, „vaša hči je nedoteknje-na, kolnem se vam... nedoteknjena, ker jo resnično ljubim... Ne verjamete?" „ Verjamem!" „To je že nekaj. Nič' več nisem v vaših očeh navaden obešenjak. ^ meni vidite zdaj človeka, ki ima Bianeo v svojih rokah in jo toliko ljubi, da se je ni doteknil." Imperija se je stresla. Toda strah, ki ga je občutila zastran svoje hčere, jo je že jel minevati. Pogledala je Sandriga s presenečenjem, ki je skoraj mejilo na občudovanje, in zazdelo se ji je, da je ta človek sposoben velikih reči. „Kaj bi mislili o meni," je zda;-ci povzel razbojnik, „če bi s svojim pogumom, drznostjo in zvijačo dosegel to, kar ste rekli, da je neizvedljivo?" ..Mislila bi, da ste izvršili nekaj čudovitega. Kajti vse govori proti temu, da bi mogli kdaj to doseči." ,.Res je," je pritrdil Sandrigo z mrkim usmevom. „\ se govori proti temu. Na mojo glavo je razpisana nagrada in če bi me kateri vaših lakejev ovadil, bi si zaslužil lepe (denarje; neznanec na cesti, ki bi vedel, kdo sem in kaj vse imam na vesti, bi me smel zabosti in ljudje bi ga blagrovali. Da dosežem namen, ki sem si ga postavil, bi moral storiti državi veliko uslugo. In še to bi bilo nemara premalo. Moral bi, recimo, rešiti smrti katero odlično osebo... kaj pravim, doža samega!..." Sandrigo se je razvnel. \ Imperiji se je izvršil čuden preobrat. Nenadoma je začutila neko občudovanje do tega moža, čigar hripavi glas in krvave oči so jo spravljale v strah. Bil je res lep v svoji nasilnosti. Spustil se je v smeh, v zlovešč smeh. ki Imperije začudo ni ledeno izpreletel, nego jo je celo navdušil. „Evo vam tega obešenjaka in razbojnika, ki je rešil državo, ki je rešil dbža!" Potegnil je izza pasu pergamen in ga vrgel pred Imperijo. Nato je vstal in dejal: „Preberite, gospa! In potem sodite!" Imperija je željno segla po pergamenti in ga prebrala. Ni se začudila. Ni vzkliknila od presenečenja. 2e nekaj minut je videla v Sandrigu moža, ki bi bil zmožen tudi največjih stvari. \ njeni kurtizanski naturi so ■ so se rodile strasti z nenadejanostjo vulkanskih izbruhov.*) Primerjala je Sandriga z Rolandom Candianom. In precenila je, da ga prekaša. Pergamen, ki je iz razbojnika napravil oficirja beneške armade, ta pergamen, ki bi se ji bil še uro prej zdel nemogoč sen, ni ostavil v njej nikakega globljega občutka. Lica ji je zalila rdečica. Oči so ji zagorele. „Zdaj ste oficir," je rekla z dr-gečočim glasom. „Nekaj lepega je to, nekaj velikega, in sposobni ste še večjih reči. Čutim, da je res, kar ste rekli, da ste storili... Rešili ste republiko... rešili ste doža... Kako? Kaj mi mar! ...O, kako močni morate biti, in kako morajo ljudje trepetati pred vami! Kako strašni ste morali biti na čelu svojih čet! O, zakaj nisem tistikrat vas srečala v piavski soteski!..." Sandrigo je vztrepetal in začudeno pogledal Imperijo*. „Da, takega si vas predstavljam, da bi vas mogla ljubiti," je povzela kurtizana in njene oči so čedalje bolj plamenele, „da, takega: strašnega in neusmiljenega! In nekaj velikega bi bila ljubezen kurtizane Imperije do razbojnika Sandriga!..." Stopila je k njemu in mu vrgla svoja ramena okoli vratu. Njene blede ustnice so se razklenile in prsi so ji burno zaplale. Neizrekljivo razburjenje jp prevzelo razbojnika in v tisti minuti, ko se mu je predajalo to božansko bitje, ki v svoji strasti ni poznalo sramu, je pozabil Bianeo, doža. Rolanda in ves svet. Sandrigo se je prvi osvestil. Spomnil se je Bemba in svoje obljube, da ga privede k dožu. Spomnil se Biance. S silnim naporom svoje volje je vstal in mrzlo vprašal: „Niste mi še odigovorili na moje vprašanje, gospa." „Na katero vprašanje?" je zajecljala Imperija. ,.A1 i ste pripravljeni dati svojo hčer oficirju Sandrigu?... Če ste, bo čez eno uro Bianca v vaših rokah..." Imperija se je vrgla razbojniku okoli vratu, pritisnila svoje ustnice na njegove in zamrmrala: „Da, Sandrigo, moja hči bo tvoja! Zakaj ti si edini, ki si je vreden!" Bianca je prestala te tri dni v smrtni tesnobi. Kje je bila? Kaj jo čaka? Kdo je bil ta človek, ki se je izdajal za *) Zgodovinarji poročajo,