056JO 01K muflfp 2325 ŠTUDIJSKA IH LJUDSKA KNJIŽNICA Trg svobode 1 2250 PTUJ Časopis družbe Talum,d.d.,Kidričevo 4 f CTj Ali dosežke TALUM-a v preteklem letu lahko opišemo v dveh stavkih? Za odgovor smo zaprosili gospoda Bojana Žigmana, člana Uprave, odgovornega za proizvodnjo in razvoj, ki je to trditev takoj zanikal in nam kratko predstavil svoj pogled na dosežke v preteklem letu in načrte za letošnje leto. Dosežki TALUM-a v preteklem letu so več kot izjemni. Največji dosežek je vsekakor zagon novega dela elektrolize C in novih naprav v proizvodnji anod, livarnah, rondelicah in izparilnikih. Kljub motnjam, ki so se pojavljale v proizvodnjah zaradi izvajanja investicijskih del in zagonov naprav, smo uspeli obseg proizvodov povečati za 9% v primerjavi z letom poprej. V vzdrževanju smo sredi leta izvedli reorganizacijo in uvedli sistem spremljanja in nadzora intervencijskih del. Prav tako smo pridobili nov certifikat za prenovljen standard kakovosti ISO 9001-2000 in uspešno prestali mnoge presoje naših kupcev. Nazadnje smo pripojili k TALUM-u še obrat za proizvodnjo platišč kot posledico propada podjetja URA EXIP EUROCAST. Korenito smo prenovili tudi zunanjo podobo TALUM-a in tako ustvarili prijazno podobo in prijetno okolje v nekoč v javnosti tako osovraženem »gigantu na Dravskem polju«. Če podrobneje pogledamo projekt modernizacije proizvodnje - MPPAI, ugotovimo, da končujemo projekt, ki smo ga pričeli že davnega leta 1984. Druga faza tega projekta, ki velja za največjo naložbo v gospodarstvu v preteklem obdobju, vredna 109 milijonov ameriških dolarjev, je v zaključni fazi realizacije. Osrednji podprojekt, novi del elektrolize C, smo zagnali štiri in pol mesece pred predvidenim rokom, kar je edinstven dosežek v svetu. V okviru predvidenih investicijskih sredstev projekta modernizacije bomo naredili več, kot smo sprva načrtovali, saj je v sklopu projekta zrasla tudi nova livarna zlitin in sistem recirkulacije vseh hladilnih vod. Projekt je torej v veliki meri zaključen, vendar s tem delo še ni končano, četudi že danes mnoge naprave dosegajo načrtovane proizvodne rezultate. Čaka nas še obdobje marljivega dela in dokazovanja, kako najracionalneje proizvajati na novih napravah in kako dosegati kakovost, ki jo pričakujejo kupci. Dolgoletni cilj modernizacije primarne proizvodnje smo, to lahko rečemo že danes, dosegli in dokazali, da smo v TALUM-u sposobni realizirati še tako ambiciozne načrte. To nikakor ne pomeni, da smo izčrpali vse svoje ideje in ambicije, nasprotno, dosežki in izkušnje so vzpodbuda za naslednje razvojne korake in nekaj teh načrtujemo že v letošnjem letu. Dvig proizvodnje za nadaljnjih 30% bo zahtevna naloga, še posebej, ker načrtujemo tudi nadaljnje izboljšanje kakovosti naših proizvodov. Ob vsem tem bomo posebno skrb namenjali varnemu delu in varovanju okolja. Pridobiti nameravamo tudi standard za področje avtomobilske industrije ISO 16949 in standard za laboratorijsko preskušanje in kalibracije IS0 17025. Od investicijskih del bodo letos v ospredju projekti, ki se zaključujejo v okviru MPPAI, kot je nova transformatorsko - usmerniška enota za elektrolizo C, žarilna peč za izparil-nike in dokončanje del v livarni zlitin. Vzporedno bodo potekala obnovitvena dela na obnovi preostalih objektov, med njimi sta tudi objekta »sanitarna« in upravna zgradba. Dokončali bomo tudi ureditev okolja. Razvojne naloge, ki smo jih sprožili že v preteklem letu, so usmerjene v dolgoročnejši razvoj TALUM-a in obravnavajo področja novih proizvodenj in iskanja rešitev nadomestitve manjkajoče količine aluminija po ustavitvi elektrolize B. Preteklo leto je bilo torej izredno uspešno pa tudi izredno naporno, vendar je sposobna in zagnana ekipa, ki so ji priskočili na pomoč, lahko bi rekli vsi v TALUM-u, zmogla premagati vse ovire in probleme, kar menim, da je garancija tudi za bodoče uspehe. Bojan Žigman Volčje ure »Zenska, ki ima družino in otroke, res ne more biti vedno na razpolago službi, in to je ovira pri napredovanju, predvsem pa jo peha v osebno stisko. Le zakaj noben hudič nikoli ne pomisli, da ima družino in otroke tudi moški?!« To sem prebral v Naših razgledih pred petnajstimi leti, enako je bilo pred desetletji in marsikje je tako tudi še danes. Posamezniki in cela gibanja so se kar nekaj stoletij borili za emancipacijo žensk v družbi, kar je pripomoglo, da so danes zadeve v pravnem smislu urejene. \/ Talumu je od skupnega števila 1.047 zaposlenih, 101 ženska. Od 21 vodilnih funkcij ženske zasedajo 6 najpomembnejših pozicij. Glede na to, da smo tipična industrijska tovarna je to kar dosti, posebej če upoštevamo, da so v službah na upravi ženske v veliki večini. Ali je 8. marec, kot simbol borbe za enakopravnost spolov, še sploh potreben? Je! Toda, ne več kot boj z moškimi, ali tekmovanje z njimi, temveč kot sodelovanje na ravni srca in življenja v harmoniji. Skozi večji del zgodovine, kakor tudi v svetu v katerem živimo danes, je prisotna ena izmed neprijetnih resnic - destruktiven odnos moške prevlade. Če se omejimo na zahodno civilizacijo, vidimo, da je polna primerov napačnega odnosa med spoloma. Že leta 16 pr.n, š. je rimski cesar Avgust v okviru moralne reforme sprejel zakon o prepovedi prešuštva, ki se je nanašal na ženske. Niso prizanesli tudi drugim, ki so spodbujali svobodo in enakopravnost. Tako je rimski pesnik Publije Ovidij bii obsojen in izgnan zaradi slavne in še danes iskane pesnitve »Umetnost ljubezni«. Tam piše: »Moški naj vedno začne in žensko proseče osvaja, kdo je ljubezen gojil, ta je ljubezen požel. Zdrži in vztrajaj. Saj brž se njen odpor omehča....«luó\ usoda znanih grških žensk je zaznamovala zgodovino in literaturo tistega časa. Z nastopom vladanja patriarhalnih institucij, kot je v primeru naše civilizacije krščanska cerkev, se je gonja razširila tudi proti duhovno bogatim ženskam. Uspeli so zmesti pojme o tem, kaj je dobro in kaj je zlo in žal je narava in povezanost s silami narave bila opredeljena kot zlo. Tako so ženske zaradi svojih sposobnosti naravnih načinov zdravljenja, znanja o kontroli rojstev, zaradi povezovanja z ciklusi narave itn, zaznamovane kot »nečiste«. Najbolj svete stvari so lahko nevednim ljudem prikazane kot slabe in to sčasoma postane družbena zakonitost. Od tod tudi množični čarovniški procesi in inkvizicija, kar se ni ustavilo samo pri ženskah, žrtve so bili tudi znanstveniki. Usodna posledica represije cerkvene institucije na odnos ženske do same sebe je popačena povezava s spolno naravo. Edina sveta ženska je Devica Marija, ker je rodila »brezmadežno«. Če brezmadežno pomeni brez spolnega akta - je torej spolnost nekaj z madežem. Če ne naše matere, pa so se naše babice zagotovo imele, zaradi svojega svetega dejanje, kar spolnost in rojstvo sta, za grešne. Ta zgodovinska prevara načrtnega označevanja pojmov svetega z grešnim, je postavila temelje dva tisočletne civilizacije strahu. Že samo dejstvo, kako so odstranili žensko duhovnost nam govori o tem, da so se močnih žensk kar pošteno bali. In to nam razkriva še eno bistveno spoznanje, da ženske imajo veliko skritih moči v sebi. In predstavljamo si kakšen bi postal svet, če bi te svoje zaklade usmerile v najvišje dobro? Na drugi strani, raziskovalka Esther Vilar meni, da so v zakonski zvezi pri mnogih ž-enskah prisotne namere, da si z dresuro moškega zagotovijo trajno varnost in udobnost ter dosmrtnega sužnja zakonskega roka. Na to temo kroži šala: »Kaj se zgodi, če v nebesa pride več kot 10 odstotkov žensk?... Nebesa postanejo pekel«. Toda, šalo na stran, ker če bi izvedli anketo med zakonskimi pari po desetih letih zakona in jih vprašali: aii so še vedno srečni, bi se nasmehnili odvisno od tega, kaj za koga sreča pomeni. Spolne strasti po tolikem času mnogi več niti ne pričakujejo, kakor žal tudi veliko nežnosti ne. Zakonca vztrajata zaradi otrok, iz strahu pred osamljenostjo ali bojazni pred gmotno negotovostjo. Ali je po desetih letih skupnega življenja srečen neporočen par? Srečna sta morda na zunaj, ker si prizadevata narediti vsaj vtis, Če pa bi pogledali bliže, bi videli, da vsaj eden od njiju živi v strahu, da ga bo drugi morda zapustil. V tem primeru ne bi zapuščeni smel pričakovati niti materialnega obliža. Ali je samec srečen? Veliko jih bo prej ali slej priznalo, da hrepeni po nekom, ki mu bo pripadal. In če mu pri štiridesetih še vedno ni uspelo navezati nase drugo osebo, ima to za osebni neuspeh. Zaradi tega, klasični zakonski zvezi napovedujejo obstoj tudi v sodobni družbi, kljub temu, da bodo v glavnem ženske tiste, ki bodo zanemarjale svoj poklic, vodile gospodinjstvo in pazile na otroke. Kolikšna je pri vsem tem krivda moških? Dr Alojz Ihan je v enem enem od komentarjev v Oni pogrešal rubriko nedavno umrlega seksologa dr. Košička. Dr. Košiček je v ozadju vsakega nasveta sporočal, da v naši notranjosti obstajajo jasni znaki o tem, kdaj živimo, kdaj pa vegetiramo. In, da je vsaj toliko, kot imeti dober avto in nekakšen status, pomembno to, da se človek na račun zunanje podobe ne uniči navznoter. V nasprotnem si sam sebi odreže četrt kile lastnih možganov in sprejme življenje, ki ga dela depresivnega ali ne- spečnega ali alkoholika ali agresivnega ali brez erotike. Kaj pa če takšni ljudje krojijo našo usodo? Nemški kancler Shroeder se je, skupaj s predsednikom Francije, ravno v času razkritja ljubezenske afere z ljubico, začel zares odločno in simpatično postavljati proti ameriškemu forsiranju vojne. Upošteval je glas ljudstva: »Make love not war«. Lahko, da je ta odločnost tudi iz želje, da bi obrnil pozornost s svoje zasebnosti na politiko, podobno, kot je Clinton prakticiral po razkritju zgodbe z Moniko. Če bi njihove žene pravočasno pisale v Ono, bi dr. Košiček okrcal takšna razmerja, vendar bi se tudi izkazalo, da je njihova spolna aktivnost in odnos do žensk bližje demokraciji, kot pri drugih, ki se prizadevajo za brezmadežnost. Nauk za prihodnost, pravi dr. Ihan, je, da je boljše zaupati človeku, ki ima znano slabo točko, kot nekomu, ki je navidezno brez nje. Jo ima verjetno na kakšnem usodnejšem mestu. Bush in Ariel Sharon jih očitno imata skritih kar nekaj. 0 bednem odnosu do žensk pri slovenskih zagovornikih vojne, lahko le ugibamo. Ne gre samo za odnos med ljudmi, ki je povezan z znanimi osebami ali velikimi dogodki. Gre za vsakdanje življenje, ko zaradi tekmovalnosti in nestrpnosti eni drugim krojimo in grenimo usodo, ne da bi se tega zavedali. Sodelovanje na ravni srca in medsebojnega spoštovanja je veliko bolj zahtevno, ker se moramo krepko soočiti sami s seboj in z lastnimi slabostmi. Odnos do žensk je posebej subtilno področje, zato vam v ta namen ponujam v branje in premišljevanje del eseja »Volčje ure«, literarni biser znanega pisatelja Marjana Rožanca: »Vse noči sanjam iste sanje: kdaj bo končno jutro in kdaj nov dan, kdaj spet življenje... To je sicer volčja ura, ura svita, ko se volkovi prebudijo in začnejo iskati svoj plen. Ura dejanj, ko je kratko malo treba nekaj storiti in ko lahko sprejemaš za svojega prijatelja celo volka -volka, ki je med vsemi živimi bitji najbolj natančno poučen, kakšen red vlada v naravi in kolikšna je vrednost življenja. Vendar kljub temu kar obsedim. Vem samo to, da sem v letih, ko bi končno moral popraviti, kar sem zagrešil, nadoknaditi kar sem zamudil, dozoreti za smrt, da ne bom nazadnje res umrl kot pes, tiho in neopazno. Vse moje ambicije so že izhlapele in vsi moji življenjski boji so že mimo, vendar prav ob tej jutranji uri bolj kot kdaj čutim, koga pravzaprav sovražim in koga imam rad. Prav nikakršne rezerve si nisem ustvaril za te stare in samotne čase. Manjka mi življenjskega gnoja - tistega pravega in onega v prenesenem pomenu besede. Šele zdaj ob tej volčji uri se mi je zasvitalo, da nisem tisti, ki naj bi zdravil, temveč-bolnik. Vse grehe in zablode, ves človeški gnoj bi moral - dokler je bil še čas -pogumno sprejeti v zemljo svoje duše... To bi bila prava, pogumna in odgovorna pot, pot grešnika. Tako pa se samo sprašujem, kaj zdaj s temi neprekrvavljenimi čuti? Nadoknaditi, torej kaj sem zamudil in zapravil! Ali je to sploh mogoče? Celo pri ženi, s katero sem preživel polnih trideset let in je moj najbližji človek, sem prav gotovo zapravil že vse možnosti. Bila je veliko bolj razpoložljiva in veliko globlja posoda telesnega užitka in skušnjav, kot sem si jaz kdaj koli drznil pomisliti. Tudi v najini ljubezni se nisem upal spustiti do njenega dna, pogledati pod kožo, prisluhniti predsmrtnemu drgetu, ki bi mi lahko razodel še kako drugo osupljivo resnico. Šele zdaj slutim, kam bi me lahko ta ženska popeljala, če bi se ji predal in ji sledil. Ali se ni, kadar je bila najbolj zagreta, dvignila k meni z zaupanjem in svarilom. 'Simon moj dragi, nekaj ti imam povedati'... In jaz ji nisem prisluhnil. Rajši sem jo pri priči potešil s samim seboj, vroče z vročim, neučakano z neučakanim. .. Namesto, da bi ji najprej postregel vsaj s koščkom ledu. Da bi ji ledeno kocko polagal na najbolj razpaljena mesta in pri tem užival ne v potešitvi, temveč v stopnjevanju sladostrastja. Tisoč načinov je bilo, jaz pa sem s svojo strastjo vedno služil le vnaprej določenemu namenu. In zdaj je , kar je, ta jalovi in neodmevni svet v meni in okrog mene«. Simon je tako zapravil življenje, ker mu je zmanjkalo časa in volje za najpomembnejše. Toda, njegovo priznanje nas lahko strezni in opozori, da tudi mi ne bi bili prepozni. Ivo Ercegovič Talum je moje sidro Dan za tem, ko se je vrnil iz Sarajeva, torej prve proste ure, sva se dogovorila za pogovor. V Talumu seveda, kamor je prišel športno oblečen in razpoložen, kakor ponavadi. Ni bilo potrebno veliko spraševati, le slediti zanimivi pripovedi in ujeti pomembna poglavja iz služb, ki so se zapisale, kot sam pravi, v arhiv njegove delovne dobe. Pot ga je vodila iz odgovornega na še odgovornejše mesto, kjer je našel svoj stil vodenja in dela z ljudmi, ki zanj nikoli ni bilo samo strokovno, ampak povezano s čisto človeškimi zadevami, ki so pomembne pri odločitvah. Vrača se bogatejši za številna spoznanja in modrejši tudi zaradi različnosti, s katero se je srečeval na svoji dinamični poti. Prav zadnje sarajevsko leto ga je zaznamovalo za vse življenje, zato pravi: »Nič več ne more biti tako zahtevno, kot je bilo. « A bilo je vredno. Zaradi njega in vseh, ki so bili njegovi sodelavci. Kako se je vrniti tja, kjer ste že bili? Mislim, da se vsak rad vrača tja, kjer je začel. Seveda, če se je zadeva končala pozitivno. Meni se je, ker nisem odšel tako, da bi si za seboj zaprl vrata, ampak me je v resnici gnala neustavljiva mladostna želja, da spoznam in vidim, kako je v drugje. Kod vas je vodila pot, na kateri ste stopničko za stopničko gradili svojo kariero? Takoj po pripravništvu v Talumu sem postal vodja planske službe. Ko danes gledam nazaj, si mislim, kako sem si le upal. Verjetno sem zaupal ljudem, ki so me predla-gali.Velika sreča je bila tudi to, da sem imel odlične sodelavce. Hitro smo se spoznali in zgodilo se je toliko pozitivnega, da so me ljudje, ki so takrat delali v planu in analizah, na nek način zgradili. Videli so, da je potrebno takega mladeniča tudi malo učiti, da nam bo potem vsem lažje. V resnici sem se prvo leto vodenja veliko naučil. Potem se je tej tovarni zgodila prisilna uprava in postali ste direktor sektorja za plan in analize, kamor sta spadali še služba za organizacijo in avtomatsko obdelavo podatkov. la takega mladega človeka je bil to zopet velik izziv, čeprav sem vedel, da ne bo šlo brez težav. Kot vodja moraš prevzeti odgovornost še za druge. Seveda, če se tega zavedaš in šele takrat se kot človek začneš brusiti v svojih odločitvah. Pravite, da veliko ljudi prav zato noče prevzeti vodenja. So danes odgovornosti večje? Reči je treba, da je med takratno in sedanjo ureditvijo velika razlika. Takrat smo se šli družbeno lastnino in partija je bila tista, ki je diktirala, kaj naj bi se s to družbeno lastnino godilo. Nam mladim so se takrat zgodile zanimive stvari. Naj omenim le enega od projektov, ki smo jih delali in ga hranim kot argument, ko nas ocenjujejo, da smo bili rdeči in kaj vem kaj vse. Takrat smo se namreč lotili ukinitve tozdov, kar je bilo za tiste čase bogokletno dejanje. Partija se ni postavljala kot lastnik, ampak tisti, ki upravlja s to družbeno lastnino. Sploh ne najdem primerjave in si ne znam predstavljati, kaj bi pomenilo zdaj v neki firmi narediti tako “revolucijo” kot smo jo takrat mi. Toda to so bile stvari, ki so nas mlade ekonomiste “tirale” naprej. Še zdaj hranim elaborat, ki smo ga pripravili in kadar ga pogledam, si rečem, glej, tudi v Talumu so se godile pametne stvari, s katerimi smo politiki dokazali, da je organiziranost le stvar firme, ki vodi v njeno uspešnost. Sta se takrat že srečala s sedanjim predsednikom uprave? Seveda. Verjetno sva našla kontakt tudi zato, ker sta bila najina očeta zaposlena tukaj in mi otroci smo se s tovarno identificirali že od mladih let. Danilo Toplek je bil pripravnik v raziskavi, jaz v planu in normalno je bilo, da smo mladi sodelovali. Tudi zato, da smo starejše strokovne sodelavce razvojno izzivali, kar ni bilo nič slabega. Najine poti so se še bolj zbližale, ko sva oba postala direktorja sektorjev. Takratna kvaliteta Taluma je bila v tem, kako drugemu sektorju dokazati, da je bolj butast kot tvoj. Tekmovali so v tem med seboj in vse to se je razčiščevalo na samoupravnih organih praktično pred ljudmi. Organiziranost je bila direktno povezana z dohodkovnimi odnosi. Zlo firme je bila delitev. V tistih časih firma ni bila orientirana na ustvarjanje, ampak v delitev in v tej delitvi so se izkoriščali ljudje. Enostavno pozabili so na razvoj. Za največjo strokovno stvar, ki se nam je zgodila takrat, štejem sporazum za združevanje sredstev, ki si ga je izmislil Toplek. Pri vsaki toni prodanega aluminija je bilo pet odstotkov namenjenih za razvoj takratnega TGA. Hodili smo po vsej Jugoslaviji in sklepali sporazume. To je bila inovacija, za katero ljudje verjetno sploh ne vedo. Včasih mi kdo reče, da kar tako zagovarjam Topleka. Ne kar tako. Če ga zagovarjam, ga zato, ker vem za kronologijo dogodkov, ki so botrovali temu, da je danes Talum tak, kot je. Takrat je bilo potrebno skoraj za vsako stvar sklicati referendum. Tudi za prvo fazo modernizacije proizvodnje primarnega aluminija smo morali prepričati večino ljudi, da bi verjela v razvoj. Spominjam se, kako nas je neka sodelavka označila za otroški vrtec, ki se loteva rekonstrukcije. Toda to je bil začetek sedanjega Taluma. Brez modernizacije ga ne bi bilo. In po vsem tem ste se odločili za Perutnino, kamor so vas povabili za člana poslovodnega organa za ekonomiko. To je bil nov strokovni izziv, ki se mu niste mogli upreti. Vendar tam niste ostali dolgo. Skoraj tri leta. Takrat, bilo je okoli leta 90, so se godile velike spremembe v povezovanju slovenskega gospodarstva s tujino. Začela se je prodaja obstoječih firm in nastajale so nove. To je bilo razburkano obdobje tudi za' Perutnino. Svojo funkcijo sem jemal zelo odgovorno, zgodilo pa se je, da sva se s predsednikom uprave v pomembnih odločitvah razhajala. Nisem se strinjal, da bi se na hitro povezovali s tujimi firmami in da bi prodajali dele firme. Ne vem, če je bilo prav, ampak takrat sem zagovarjal stališče, da se moramo najprej naučiti, za koliko in kako se lahko prodamo, kaj pomeni vrednost firme. Predsednik takratne uprave Perutnine je bil strašna avtoriteta in vedel sem, da je bolje, če odidem. Razšla sva se kvalitetno, kar mi je veliko pomagalo tudi pri naslednji funkciji v SDK, ko smo v polni meri doživljali burnost političnih sprememb, ustanavljanja strank, iskanja žrtev in podobno. Vprašanje, kako bi doživljal številne pritiske strank in raznih vodij in kako reagiral na preglede, ki smo jih morali voditi kot inštitucija dela. Drugače povedano, ko sem začel voditi SDK, sem vztrajal, da je potrebno zagovarjati gospodarstvo. Zakonitosti se je potrebno držati, da bi pa zaradi podtikanj in celo maščevanj padale firme, tega nisem dovolil. Delo je bilo potrebno opraviti odgovorno. Vloga nekakšnega inšpektorja pa ni bila zame. Če hočeš biti uspešen, se moraš na delovnem mestu dobro počutiti, zato sem hotel čimprej drugam. Imel sem že ponudbo iz tujine, ko se je na Ptuju začela ustanavljati podružnica ljubljanske banke in povabili so me na razgovor. Čisto sproščeno sem šel na intervju in povedal, kako vidim perspektivo te banke. Član komisije, lahko rečem avtoriteta LB izpred mnogih let, mi je dejal: “Mladi gospod, jaz ocenjujem ljudi po prvem kontaktu. Vse, kar ste razlagali, boste lahko naredili, če postanete direktor na novo formirane podružnice Ptuj.” Potem sem začel razmišljati in verjeti, da bom temu okolju tako največ pomagal. Toda pri ustanavljanju se je zapletlo. Ravno takrat sta bili v sanaciji ljubljanska banka in mariborska banka in takratni mini- ster za finance je zagrozil, da odstopi, če se odpre podružnica na Ptuju. Res je bilo nelogično, da se je ustanavljala podružnica na področju, kjer je bila banka v sanaciji in obe sta imeli istega lastnika. Toda mi smo bili že sprejeti, opravili smo izobraževanje in čakali na otvoritev, ki se ni smela zgoditi. Res mi je bilo hudo, da sem “potegnil” s seboj š-estnajst ljudi, ki so imeli dobre službe, ampak ves čas sem nekako verjel, da se to ne more zgoditi. Takrat sem se, v moji čisto osebni situaciji, ponovno srečal s Talumom. Poklicala sta me Danilo Toplek in Janko Bedrač, takrat predsednik in član uprave, in povedala, da upata, da me ni strah, če podružnica na Ptuju ne bo odprta. Tega ne bom nikoli pozabil. Podružnico na Ptuju smo čez čas tiho odprli in kmalu upravičili svoj obstoj. Iz nje je nastalo celo šest novih podružnic. V tem obdobju so vaše vezi s Talumom že tesnejše. Prav vaši podružnici je bil zaupan projekt MPPAI in izkazali ste se kot odličen strokovnjak na področju bančništva. Zadovoljstvo vsakega bančnika je, da projekt uspe. Ko se je Talum odločil za modernizacijo, je Ljubljanska banka s konzorcijem podprla ta projekt, ki je bil eden največjih v gospodarstvu, kar pomeni, da je moral čez vso znanje v banki. V naši podružnici smo bili organizator vseh strokovnih služb v banki, da je prišlo zelo hitro do realizacije. Na nek način sem torej soustvarjal ta mod- erni čas, ki ga v Talumu že živite. Lahko se tudi pohvalim, da mi nobeden projekt, ki smo ga prinesli na organe odločanja, ni bil zavrnjen. Tudi Talumov projekt sem delal z odgovornostjo direktorja in mislijo, da ta modernizacija pomeni za podružnico Ptuj toliko in toliko let obstoja in uspešnega poslovanja podružnice. Iz ptujske podružnice ste odšli v Sarajevo. Mnoge je vaš odhod presenetil, saj vemo, da ste zelo navezani na domače okolje in družino. V aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki sem ga podpisal, je bilo jasno zapisano, da bom šel tja, kjer me bodo potrebovali. Ko so se o tem odločili v upravi, sem pristal. Takrat nisem vedel, kaj pomeni tujina, kaj v resnici pomeni tuje okolje in kakšne težave me bodo čakale tam spodaj. Prišel sem v banko, ki ni imela pozitivnega rezultata, ampak veliko luknjo, ki jo je bilo potrebno sanirati. Spoznal sem, da ne funkcionira tržišče denarja, da je strašna hipoteka LB v okolju, da bo potrebno narediti ekonomiko firme in aktivirati sodelavce. Zbral sem dovolj poguma ter moči in privabil ljudi s sosednje banke, kjer je celotna uprava prišla v konflikt z lastnik in jih povezal ljudmi, ki se že delali v naši banki. Vedel sem, da brez ljudi ne morem graditi banke. Še več; zelo dobro je potrebno poznati okolje. Kot tujec z imidžem LB tam doli sam ne bi uspel. Moral sem najti sposobne domače ljudi in meni se je ta sreča zgodila. Nastala je banka, ki ima 90 zaposle- nih, šest enot po vsej Bosni, milijon mark bančne vsote in spada v srednji razred bank. Ima tudi dvanajst strokovnjakov, ki bodo to banko normalno vodili naprej. Tako sem zopet prišel do neke točke moje strokovne zadovoljitve in se vprašal, kaj lahko še storim. Ostanem še štiri leta ali sprejmem vabljivo ponudbo in odidem domov. Odločitev verjetno ni bila težka? Spoznal sem, da je Talum moje sidro, ki ga v vseh teh letih nisem izgubil. Vem, da je bilo povabilo resno. Torej verjamejo, da bom še prispeval k rasti te firme in to je prijeten občutek. To lahko razumemo, da se Talumu tudi po lastninjenju dobro piše? Tako bom rekel. Marsikje sem opazil, da ljudje na svojo firmo gledajo preveč kritično. Premalo vidijo in premalo se zavedajo, da je pomemben vsak trenutek, ki ga firma preživi. Ampak, za vsak ta trenutek morajo ti ljudje, ki so v firmi, nekaj narediti za jutri. Največ odgovornosti imajo tisti, ki najdalj vidijo. Ti morajo znati pokazati ljudem, da bodo začutili”v dobri firmo smo, naša firma ima za juti”. In ta firma, torej Talum, sigurno ima. Mogoče se znotraj to ne vidi. Talum ima ogromno energije, ki ga ohranja pri življenju. Kolikokrat je bil na tem, da ga več ne bi bilo in premalo krat rečemo, da se je moral v tistem kočljivem trenutku pravilno odločiti nekdo tukaj notri. To mi je všeč, da ima ta firma ljudi, ki so se znotraj odločali, kaj bi radi. Tej firmi ni bilo nikar nič podarjeno, nič dano od zunaj. Tako gledam na Talum in v tej identifikaciji sem videl tudi svoj delež, zato mi ni bilo težko reči priložnost imam iti domov in priložnost oditi v Talum, ki je prava firma. Ko smo prejšnjega vodjo finančne službe gospoda Šoljarja vprašali, kdo ga bo nasledil, je o vas dejal, da ste za to delovno mesto “čisto pravi’’, ker “poznate Talum, ste dovolj resni in izkušeni, prihajate iz najmočnejše banke, kar bo bistvenega pomena za Talum, seveda, če bo lastništvo ostalo doma, da bo Talum potreboval prav finančnika s strategijo” in pristavil, da “boljšega nismo mogli najti”. Kakšna bo torej vaša strategija? Hvaležen sem mu, če tako misli o meni. Iz izkušenj, ki jih imam iz bančnega sistema lahko povem, da izvoz, ki ga dosega Talum vpliva na finančne tokove oz. na celotni sistem financ v Sloveniji. Gotovo bom iskal mesto Taluma širše. Navznoter so stvari tako urejene Največja stvar v prihodnosti bo naštudirati vplive na finance, ki se bodo pojavili, ob vstopu v Evropo in gospodarjenje s financami čimprej prilagoditi Evropski skupnosti, kljub temu, da je aluminij borzni artikel in vse funkcionira. Tu vidim svojo vlogo. Prepričan sem, da Talum tudi na področju investiranja ne bo zastal. Lastniki pa bodo vedno zahtevali rezultat. Vloženi denar bo zahteval denar, zahteval bo dividende in vemo, da je razvoj direktno odvisen od tega, koliko potrošiš in koliko vložiš, zato bodo za nadaljnji razvoj potrebne velike argumentacije prav iz tega zornega kota trošenja sredstev. Koliko bodo pomembne vaše vezi z banko? Vsi gledamo banko kot neko institucijo, ki ti nekaj da. Pa ni tako; banka ti nič ne da. Za svoj strokovni izziv potrebuje takšne firme kot je Talum, potrebuje ljudi in kontakt. Ko sem bil še v banki, sem vedno razlagal, da je potrebno ta odnos gojiti in razvijati. Zdaj sem tu in mislim popolnoma enako. Talum je partner LB in normalno je, da bomo morali skupaj iskati tisti optimum, kar ne pomeni, da je nekaj že danes, za mene pomeni optimum, če je jutri. Vedeti moramo, da je v vsaki stroki strašna širina specialističnih znanj, tudi v bančništvu. In tukaj vidim sebe in svoje vedenje o bančništvu. V organiziranju tega, da Talum pride do teh znanj in s strokovnjaki banke poišče tisto, kar bo dobro za njegov jutri. Po besedah gospoda Zlatka Špoljarja boste prevzeli službo, ki jo kljub »mladosti« lahko imenujemo izkušeno in strokovno. V stik sem prihajal le z ljudmi, ki so vodili to službo. Vem, da je veliko mladih, ki jih ne poznam. Moje načelo vodenja je, da delam z ljudmi, ki jih imam in ne ljudmi, ki naj bi jih imel, zato sem prepričan, da bomo takoj našli strokovni kontakt. Do zdaj nisem imel težav z ljudmi, ki sem jih vodil. No, to ne pomeni, da s kakšnim ni bilo težav, toda to je normalno. Edino tako lahko testiram svoj sistem. Ali veste, da v Talumu nikoli nismo dobili plače 13. v mesecu? Imate tudi vi pomisleke ob tej številki? Ste vraževerni? Nisem. Morda se boste smejali, če vam povem nekaj drugega. V tistih letih, ko smo v takratnem TGA še imeli zbore delavcev, sem na enem od teh v Vzdrževanju na tleh pobral lep žebelj iz aluminija in ga odnesel v svojo pisarno. Ta žebelj me spremlja povsod. Tudi v Sarajevu je bil z menoj in zdaj sem ga prinesel nazaj v Kidričevo. Ne morem ga vreči proč. Ste tudi iz Sarajeva prinesli kaj posebnega? Moji ljudje so mi podarili veliko predmetov, ki so povezani z njihovo tradicijo. Največ pa sem prinesel tega, kar se ne vidi, kar se tudi povedati ne da, kar človek občuti le takrat, če je tam. In vse to bo v meni ostalo do konca dni. Vem za ganljive usode skoraj vseh devetdeset sodelavcev. Vložil sem vso svojo energijo, v začetku prosil celo za nasvet priznanega strokovnjaka psihiatra s sarajevske univerze, da so ti ljudje ponovno začutili svoje dostojanstvo, da so potrebni in sposobni, da skupaj ustvarimo nekaj novega. To je bilo poleg strokovnega dela tisto, kar je upravičilo moje bivanje v Sarajevu. Slovo je bilo ganljivo. Vsakemu od sodelavcev sem podaril drobno slovensko pesmarico in jih prav ob slovesu naučil prvo kitico pesmi Majolka bod’ pozdravljena. Štejem si za uspeh, da smo jo dvakrat prav fino zapeli, toda mislili so, da pojemo o dekletu. Po vozniku, ki me je pripeljal domov, sem jim zato poslal majolko. Vera Peklar Frost & Sullivan: Do leta 2009 bo obratovalo 166 novih objektov termične obdelave odpadkov Napovedi o gradnji objektov termične obdelave odpadkov v Evropi do leta 2009 V januarski številki, 28.1.2003, revije EUWID, Recycling and Waste Management, ki objavlja članke s področja gospodarjenja z odpadki in poroča o dogajanjih na tem področju v EU, je bil objavljen povzetek študije konzultantske firme Frost & Sullivan, London, v kateri avtorji kažejo na bistvene premike na področju oskrbe komunalnih odpadkov in napovedujejo gradnjo novih objektov termične obdelave odpadkov v vseh evropskih državah. Študija se nanaša izključno na objekte namenjene termični obdelavi trdnih komunalnih odpadkov. Članek s podobno vsebino je bil objavljen tudi v reviji POWER IN EUROPE, 3.2.2003. Za bralce Aluminija smo pripravili prevod vsebine člankov. V obdobju 2002 do 2009 bo v evropskih državah začelo obratovati dodatnih 166 novih objektov termične obdelave odpadkov s proizvodnjo energije, ki bodo imeli skupno zmogljivost obdelave 50 milijonov ton odpadkov letno. Sedaj v Evropi obratuje 340 takih objektov. Glede na količino proizvedenih odpadkov, okrog 1 tono po družini letno, in može načine njihove oskrbe, napovedi kažejo, da bo potrebno do leta 2020 podvojiti zmogljivosti termične obdelave odpadkov. Od zadnjega poročila navedene konzultantske firme, ki je bilo objavljeno v letu 1999, je bila v Evropi v obdobju 1999 do 2002 opazna bistvena rast na področju termične obdelave odpadkov, obratovati je začelo 75 novih objektov s skupno zmogljivostjo 12 milijonov ton odpadkov letno, v letu 2002 so začele obratovati dodatne zmogljivosti 1,7 milijonov ton odpadkov letno. V Evropi smo priča nekaj bistvenim spremembam na področju oskrbe odpadkov s termično obdelavo. Objekte majhnih zmogljivosti, ki običajno tudi niso bili opremljeni z ustrezno opremo za čiščenje plinov, nadomeščajo objekti večjih zmogljivosti, ki imajo opremo za ustrezno zmanjšanje emisij v okolje in boljše izkoristke energetske izrabe odpadkov. Tako so bili v državah z največjo tradicijo termične obdelave odpadkov stari objekti popolnoma zamenjani, npr. v Švici, Nemčiji, Skandinaviji, kjer so se taki objekti gradili v letih 1950,1960, in so jim pozneje dograjevali naprave za čiščenje plinov, so namesto starih objektov zgradili povsem nove objekte. V objektih termične obdelave odpadkov večjih zmogljivosti so obratovalni stroški nižji. Študija poudarja, da se bo potreba po novih zmogljivostih termične obdelave odpadkov v prihodnje povečevala zaradi tega, ker ne bo več možno odlagati neobdelanih odpadkov, kot se je to dogajalo do sedaj. Glavno gonilo razvoja in gradnje novih objektov termične obdelave odpadkov je torej EU direktiva za odlaganje odpadkov. Dodaten vpliv pa ima jo še: načrtovanje gospodarjenja z odpadki posameznih držav v povezavi z deregulacijo trga električne energije, porast energetske vrednosti odpadkov po razvrščanju in recikliranju in napoved porasta cen oskrbe odpadkov. Recikliranje oz. snovna izraba posameznih frakcij odpadkov je pomembna, vendar je termična obdelava odpadkov z izrabo njihove energetske vrednosti cenejša pot oskrbe odpadkov in hkrati izrabe snovi. Glavni oviri pri gradnji objektov termične obdelave odpadkov v Evropi sta nasprotovanje javnosti in pomanjkanje politične volje, pa tudi še nadaljnja uporaba obstoječih odlagališč in ilegalno odlaganje odpadkov. Nadalje bodo na to področje vplivale pomembne izboljšave pri tehnologiji termične obdelave, ki bodo povečale izkoristek energetske izrabe in vplivale tudi na opremo za čiščenje plinov. Na področju uporabljene tehnologije v objektih termične obdelave odpadkov sedaj dominira tehnologija sežiga na rešetki, vendar je pričakovati, da bodo raznolikost tipov objektov, razlike v velikosti in povečana stopnja rasti bolj stimulirale tudi razvoj tehnologij pirolize, vplinjevanja in sežiga v lebdečem sloju. Tehnologija sežiga na rešetki ne dosega največjega izkoristka, vendar je najbolj preizkušena in uporabljana po celem svetu. Vsi upravljavci objektov termične obdelave odpadkov želijo imeti objekt, ki lahko obratuje brez večjih problemov 25 let, zato nočejo investirati v nove tehnologije dokler niso preizkušene.V skandinavskih državah se gradijo objekti le s tehnologijo sežiga na rešetki, enako velja za Nizozemsko, Francijo, Italijo - vsi novi objekti uporabljajo tehnologijo sežiga na rešetki. V Evropi so le posamezni objekti s tehnologijo sežiga v lebdečem sloju, ko so vhodni odpadki specifični. Kot prikazuje Graf 1 bo v obdobju med 2002 do 2009 v vseh evropskih državah velik porast skupne zmogljivosti objektov termične obdelave odpadkov. Pričakovati je, da bodo velike dodatne zmogljivosti zgrajene v Skandinaviji, od zmogljivosti okoli 1 milijon ton odpadkov v letu 1999 bodo porasle na okrog 6 milijonov ton odpadkov v letu 2009. Opazni porasti dodatnih zmogljivosti bodo tudi v Italiji in na Iberskem polotoku. V Franciji bo najbolj porasle dodatne zmogljivosti, od 1 milijona ton odpadkov v letu 1999 na več kot 6 milijonov ton odpadkov v letu 2009, v letu 2002 je skupna zmogljivost porasla na skoraj 3 milijone ton. Do leta 2009 bodo pridobile najmanj dodatnih zmogljivosti države Beneluxa, manj kot 2 milijona ton, podobno alpske države in Velika Britanija z nekoliko čez 2 milijona ton oz. skoraj 3 milijone ton odpadkov letno. Iz Grafa 2 je razvidna predvidena rast števila objektov termične obdelave odpadkov po posameznih evropskih državah. Največji relativni porast v številu objektov se Graf 1 : Dodatne zmogljivosti objektov termične obdelave odpadkov v evropskih državah “O