—   119   —
Pravoznanske pisma.
9. in poslednje pismo.
Tako, mislim, sim spolnil svoj namen, ob kratkim razložiti Slovencom obravnavo kazenske pravde, kakor jo sedanji čas terja in kakor jo najdemo po vsem omikanem svetu z nekoliksnimi različnostmi, kterim se au-striansko cesarstvo glede na dosihmal obstoječe ravnavo bliža. Kdor pristransko ne misli, je gotove nade navdan, da bo naša vlada na začeti poti previdnega napredka o kazenski ravnavi vedno naprej postopala in sčasoma pravila zatožbe, ustnosti in javnosti v polnem obsežku in z vsimi nasledki v veljavnost postavila.
Nam takošna ravnava kazenske pravde, če je v rokah samostojnih in naravnost od deržave izvoljenih sodnikov, za nar bolj naravno tedaj za edino in gotovo pripomoč velja, po kteri se pripravlja pot, pri nas sedaj overžene porotne sodbe sčasoma zopet vpeljati in jih stanovitno vstanoviti.
Kar pa zgodovino porotnih sodb vtiče, se nočemo sedaj v pravdo s tistim dopisnikom spušati, ki je
unidan iz Gradca v „Aagsburgarco" pisal, da porote so pervotna naprava starih Nemcov, in da po oči vidnih skušnjah pretekliga časa so tudi le edini Nemci, na priliko Tiroijci, vgodni za porotne sodbe, ne pa Lahi, tudi Ogri ne, in Slovani ne, ravno tako tudi s Slovani namešane ljudstva ne (po njegovih mislih menda tudi Angleži in Francozi ne).
Kolikošno zgodovinsko vednost o porotah imenovani mož po tacih besedah razodeva, vsak berž ve, kteremu je za staro zgodovino porotnih sodblekol-čikanj mar bilo; tedaj se nočemo ne zastran zgodovine, pa tudi ne zastran vgodnosti različnih ljudstev sedaj v pretres dopisnikovega mnenja spušati, marveč mu pustimo — celo domišljevano čast in slavo, ne moti vsi ga v njegovih sladkih sanjah.                         X/>.