LISTEK. JOSIP LAPAJNE: Živa knjiga — živa beseda. Ker se je že veeerilo smo se le mailo okrepili in ob %19. odpeljali proti Baški. Cesta ie vsesfcozi široka. trda, lepo speljana. Vseokoli satna .iroljava. drobnica med pečeviem zamdkli zatesljaji kraškeffa pastiria, širno morie v dolini, milo ozračie. redke zvezde na nebu škripanie koles. zamišlieni kolesarji, so mi bili predmet opazovanja v lepi mesečini. Mimo Aleksandroveffa vozeč smo se povspeli na visoko eoliavo ki se ie urno spuščala v rodovitno dolino Baškesa zaliva. Da se ni tehnični predstoinik preikobalil preko skale in si ooškodoval kolesa, bi si prihranili 2 uri hoda. V Baško smo došli ravno ob 23. uri- ko so že zapirali sostilne. Šli smo zato y taborišče čeških Skautov, ki so nam prijaz.no odstopili naivečii šotor s 3 slamnicami na iutro pa nas postregli z zaiutrkom. Taborišče ima vdomačenega ealeba. ki se je ravno to iutro prvič dvignil.da bi odletel.Ves tabor se je vznemiril, klicaie »Pepičku pepičky!« Seveda smo bili tudi mi takoi zraven in morda smo se mu zdeli ravno mi presrdi. da bi ostal; v velikem kolobarju je preplovil taborišče, nato pa se ie spustil v sredo, ravno pred nas — in mir ie zadobil zopet svoje mesto. Na našo srečo a!li nesrečo ravno te dni ni vozil na Krk noben parnik. Treba bi nam bilo čakati v Bački 2—3 dni. kar bi povzročilo izpremembo načrta. a za Sokolski zlet smo hoteli biti že doma in v Liubljani. Šetaiočim okoli pristanišča so se nam pridružili otroci, ki so ogledovali kolesa- sovorili nam o itali.ianski okupaciii. iz oči pa iim je odseval odkritosrčni siiai narodnes:a sovraštva. ki so sa delili tudi s Krčani, češ, da so oni privedli Italiiane na otok. Kako narodno zavedni so Jirvatski obmorniki sem imel priliko občudovati iz pripovedoivanja prvesra čolnana, ki nam ie tako oKnievito sfovoril o pogromu na Ardite, da so se kar vesla trla pod pe2-o niegovih pesti. Slučai ie nanesel, da smo staknili čolnaria ki se ie pravkar odpravlia'l z iadrnico v Senj. Brez dolRega obotavliania mu ie blas:ajnik naštel 100 Din za prevožnio in odpluli smo v morsko širino. mimo Prviča na nasprotno obal. Triurna vožnja ie bi'la prekratka, kajti mornarii nam niso utegnili vsega in vsega napovedati iz dni italiianskega nasilstva. Rabil bi premnoiro strani. da opišem narodno zavednost teh preprostih ljudi. Seni. starodavno mesto, mnogopisano, ie važno trgovsko pristanišče, ki spaia vse hrvatsko ozadje s prostim morjem. Največ prometa smo videli na lesnih oddelkih. Živahno življenje vrvi v kopališčih. v mestu po promenadah gor proti razvalinam oKromnega gradu Nehaj. Noč ni bila baš naiprijetneia ker so nas obsule nežne obmorske tovarišice — na 4 nogah seveda. Ob 6. uri petega dne smo navrli kolesa v strmine Velebita. ki so nam iih opisovali Senjčani kot bogvekake vratolomne višine: pač niso vedeli. da znamo treti glave tudi hujšim velikanom. Značilno se nam ie zdelo na vsej poti po hrvatski strani. da liud.ie tako dobro razumejo na razdaljo v km. ki nikdar niti za las ni pogrešena. Nai ie bilo daliave 20 ali 100 km, brž je bil račun gotov. Do tu imate toliko km dalje toliko in toliko — skupai 103 — in prepričali smo se nemalokdaj, da je natančno odgovarjalo naDovedi. Pri nas ti pa prvi napove 2 uri hoda. tretii M> ure. naslednji pa že 3 ure. Bi li ne kazalo. da tudi pri nas uvedemo poznavanie km razdali sela do sela. daljnih mest in prometnejših krajev? Seveda se nam je tudi primerilo. da nas ie na vprašanje. če ie še daleč do vrha kak modrtfan potolažil češ strmina vede samo do roba. potem gre pa pot navzdol. Tako tudi na potu proti Vratniku vrhu Velebita. Tik c-od vrhom smo naleteli zopet na orvo živo vodo, dokaj mrzlo ki smo io na obrežinah tako pogrešali. 241 km smo imeli. ko smo se z višine začeli spuščati zopet v nižine proti Otočacu. Po malem je izginiala kraška sroljava. ermič'e ie polagoma prehajalo v drevie in eozdove. travjce so se zbliževale v travnike. pokazivale so se prve njive, pšenica je valovila v zelenju kakor pri nas pred 2 mesecema, kraška drobnica z onstran Velebita se ie zamenjala z go vedijio. šibko (buše), magarci nas niso več dedali tako brezumno. Kar hitro se ie preobražal ves svet. Divie so drvela kolesa mimo ljudi, hitečih v cerkev, nobene žal besede nisi čul na potu; nihče ni zahudičil za nami. naben kamen ni švignil v nas. Vse kar najdostojneje. Kolesarii bodo razumeli te opazke. Ob 12. uri smo v Otočacu, sredi oerromne r>!anote števec kaže 267 km. Pri obedu nas ie Bosanka postregla z nemškim jedilnim vzporedom (Falsche Suppe itd.). kar ie bilo znak zagrebškega nemčevania. Seveda nismo ostali dolžni šaliivih pripomb. Do večera smo hoteli priti še na Plitvička iezera. dasi so nam napovedali 41 km. Ker ie bila cesta ravna in dokaj dobra. so kolesa švigala kakor ob dirki. Vsa okolica ie noseiana z rodovitnimi njivami in travniki. Opazil sem prv.o proso in lepo razvito turščico. Na Vrhovinah smo križali železniško progo. k: vodi od Karlovca proti Dalmaciji. .Tu ie tudi železniška postaia za Plitvice, ki so oddaljene 25 km (12 km do prvega iezcra). Spotoma smo srečali kmečko svatbo na težkih vozovih. okrašenih z velikanskimi zastavami. Na sirnih. sočnatih travnikih smo že opazili veliko in lepo reieno živino. Otroke — pastirje — smo izpraševali o šoli in učiteliih. ki so kai lepo govorili o njih. Kaditi si ne upaio ker bi bil učiteli zlovoljen. Tepe ne- oač oa samo zažvižga. Naša domovina ie Jueoslavija to so vedeli. Na vprašanie, kako se zove naš kralj, so deiali: »kralj Aleksander.« Ob 7. uri se usidramo v Leskovcu — 302 km — desno stran ceste pri Milenčici, ki nas smehljaiočim obrazom pozdravi. Zdai sem šelc snoznal or>o ostriženo leto-' viščarko z Baške. Da je bil pozdrav še svečanejši, ie pevovodia tresknil ob mizo in pravilno ponazorH prislovico. Zabava ie šla v noč. petie se je mešalo s pripovedkami, dokler ni gospodinja pripravila okusneea purana. Kuhinia in gostilna sta nameščeni v istem lokalu. Nehote so mi misli prešle na one prelepe kuhinje na otoku Krku. Tamkai je kras vse hiše kuhinja s cementno mizo. ki na niei plamti osreni, stene so obite z lepimi preprogami. na troinih policah se vrste lepo pisani (beneški) krožniki. skodelice. pod njimi ua vise krasno slikani vrčki. Dekle ne zamudi si ogledati kuhinje preprostih Omišlianov! Po hrvatskih hišah kuhajo večinoma. nad ogniem, ki plapola na tleh. Seljaki, ki so sedeli okoli mize, so se nam odmaknili in čudno so se pogledovali da se mi kolesarji zanimamo za poljske pridelke i. dr. V dolini prideljujejo samo jarino, tudi pšenico, ki ie vsled tega še zelena. Širni gozdovi, ki smo iih občudovali vsled izredne krasote in uprave. so državna last; kmet mora les kupovati od gozdne uprave, ki ji načeluie inženir. V gozdih so volkovi in medvedje. Oboji so poleti bo.ieči in beže pred človekom, če jih ne draži. Dvoje postelj smo zopet razčveterili (po tleh) in sladko zaspali. Na jutro smo — zadovoljni z ragunom — odšli ob 7. uri. Takoi po 2 km se nam je prikazalo 3 km dolgo Proščansko iezero, ki ob letovišču Labudovac pada v drugo — Labudovačko jezero. Vseh iezer je 13 in se razprostiraio v dolžini 12 km. Korana povzroča premnogo slapov. katerih slednji ima svoje ime kakor Galovac. Labudovac itd. Nad jezeri je vožna cesta, ob vodi pa so lepo urejene stezice. ki ti omogočajo dostop domaleea do vseh jezer. pod vse slapove. Prepirali smo se doli z ono Bosanko glede lepote Bleda in Plitvic in kar ozlovoljeni smo bili ker ie značila Plitvice za lepše; no in sedai, ko smo tu. smo sami strmeli, sopli, uživali lepoto. zrak in vodo v toliki meri. da bi ne mogli dati orednosti pred nobenim krajem kar smo iih doslei videli. Kai bi Švicarji napravili s to prirodno krasoto! Morali smo dalje, ko smo se okrepčalii v gostilni (hotelov smo se izogibali ponoči in podnevi). Zapuščajoč Plitvičko dolino ie svet postaial zopet boli in bolj krašovit, med kamenjem male njivice. vasi brez vode: zato so leta 1909. zgradili visoko gori velikanski rezervar. ki napaja'vso kraško okolico z dobro pitno vodo, prav do razpotja na Bihač. Proti Rakovici smo srečavali seljake, ki so se vračali s sernnja. Ne ene žal besede nisi čul. ko so se umikali s svoio živinico, nasprotno. nas ie še vsakdo prijazno pozdravljal. Cesta postaja vedno lepša in lepša, kolesa drve kakor po cementnem tlaku skozi male vasice, sestoieče iz nizkih. z desk zbitih hišic. Tu skladaio oves i>o tlakovanem dvoru v velike kolobarje, da ga zmanejo, taim koša seljak pšenico, kakor pri nas ajdo ali lan tam suče četvorica ali osmerica ročne mlatilnice. ondi vidiš dva starčka, ki veieta po dvoru pšenico in pleve, dočim oni slednji izpiraio pšenico in io na riuhah suše po travnikih. Vsak krai ima svoie posebnosti. Ob pol 16. uri — 350 km — prispemo v Slunj. Imeli smo srečo da smo obstali nri nainriiazneišem eostilničariu. ki je slučaino Srb (Stevo Stefanovič). Voditelj našega tehničnega oddelka ie bil toliko pteviden. da ie kolo naslonil skoro navpično< vsled česar ie padlo in si zlomilo os. P°* strežni gostilničar odhiti v mesto. dirjajoc od Ponpiia do Pilata. dokler ne stakne nove osi; ker pa nam ie nagajala tudi cev. povede tehničnega načelnika k nekernu živinozdravniku. ki rnu brezplačno podar} docela novo dušo. Živahni Stevo obvest' meščane da so »pr' mej' duš, Kranjci« tu, in brž se ie zbrala okoli nas prijazna družba Slovencev in Hrvatov. Ponosno so odmevale v noč popevke: »Slovenec, Srb, Hrvat, za uvijek brat i brat«; iz naeovora ondotnega meščanskega učitelja ie bilo zaznati. da gori odkrito za popolno edinstvo SHS in odkritosrčno ljubi svojo domovino in kraljevo dinasti.io. tako kot mi Slovenci. Popevania nista mogla zaustaviti oborožena stražnika. ki sta se ponovno osdašala, zato se ie morala zabava ukiniti po odločitvi harambaše. Nočevali smo na slami v gostilniški sobi. Naslednii dan smo imeli zooet krasno cesto do Krnjaka — 384 km. Ko smo se malo okreočali smo odhiteli še isti dan nreko Karlovca v Metliko, kjer smo povečerjali. nočevali na smo že onstran Goriancev v Zajčevi gostilni — 460 km. V Novem mestu smo v najboljši gostilni naleteli na velikodušno osobie, ki nam ni uteemlo oostreči niti z lavoriem čist? vode pač pa so nas najgostoljubneje sprejeli kolegi v Toplicah in Zagradcu. 555 km smo imeli za seboi vrnivši se v Ljubljano. Poznam Slovenijo in Slovence, prehodil sem Srbijo. da sem spoznal plemeflitp 'dušo ondotnega seljaka, sel sem v Hrvatsko Primorje in v Liko. da na licu mesta pogledam v dušo hrvatskega olemena, in reči moram. da je i hrvatsko pleme v bistvu nepokvarjeno, v kolikor ga niso okužila mestna ozidja. Hrvatska inteligenca ne pozna svojega seljaka in ga tudi ne razume. naravno, da narod tudi ne vrača ljubezni, ker je ne uživa. Za radičevski pokret ljudstvo v tej okolici ni zavzeto, kar nam svedočijo razbita proklamacija republike povodom sokolskega izleta v Plitvice, mnogobrojni cirilski napisi na vseh trgovinah in gostilnah od Otočaca do Krnjaka. slike kralja Petra Osvoboditelja v gostilniških prostorih, navdušenost učiteljstva in mirno — trezno obnašanie slehernega ondotnega državljana. Mislil sem, da bo opis kratek, a je nehote postal obširen da nisem utegnil zliti vanj vseh doživliajev in občutkov. Želim le, da bi malce vzbudil med tovariši smisel do spoznavanja domovinskih lepot in narddne duše. Zastavi lahko kolo — in hajdi venkal iz zaprašenega gnezda! Nas ie veljalo 9 dnevno potovanje 2000 K; toliko si sigurno lahko prihraniš tekom leta Ce želiš natančnejših podatkov. so ti vedno na uslugo Rudličku, Vitoričku Antičku i. dr. Naša gospodarska organizacija. PRAVILA UCITELJSKEGA DOMA V MARIBORU. I. Ime in sedež društva. § 1. Društvo se imenuje »Učiteljski dom« in ima svoj sedež v Mariboru. II. Namen društva in delokrog. §2. Društvo ima namen omogočiti sinovom in hčeram učiteljskih rodbin študij na zavodih v Mariboru s tem, da jim nudi primerno stanovanje, in hrano po znižanih cenah, skrbi za nji-hovo nadzorstvo izven šolskega časa, jim nudi pomoč pri študiju ter gleda za hjih nadaljno smotreno vzgojo. V ta namen si vzame društvov najem, kupi ali sezida lasten dom. § 3. Delokrog društva obsega vse kraje, ki gravitirajo v Maribor in pripadajo mariborski obla- sti. Pri sprejemu dijakov in dijakinj v oskrbo v »Učiteljskem domu« pridejo v prvi vrsti v poštevučiteljski otroci iz tega delokroga. V drugi vrsti še le prideio v poštev učiteijski otroci iz ostalihdelov Slovenije, oziroma kraljevine Srbov, Hr-vatov in Slovencev. Ako pa dopušča prostor inrazmere, se lahko sprejmejo tudi otroci sorodni-kov nčiteljstva iz dotičnih krajev. Le v slučaju, da ne reflektira dovolj otrok učiteljstva in njihovega sorodstva na vsprejem, se morejo sprejeti tudi sinovi in hčere neučiteljev v oskrbo v »Učiteljskem domu«. III. Sredstva v dosego namena. §4. a) Redna članarina društvenikov. b) Prispevki ustanovnikov, dobrotnlkov, podpornikov in volila. c) Lastni dom. d) Izdajanje in zalaganje knjig, slik in drugib publikacij. e) Prirejanje sestankov, zborovanj, predavani, javnih nastopov, cvetličnih dnevov, vesellc in koncertov. IV. Članstvo tvorijo: §5. a) Ustanovniki, b) dobrotniki, c) redni člani, d) podporniki. Ustanovnik postane lahko vsaka fizična ali pa juridična oseba. ki plača za društven namen enkrat za vselej, ali pa v obrokih tekom enega leta 1000 dinarjev. Dobrotniki so tiste fizične osebe ali pa juridične osebe, ki plačajo za društveni namen enkrat ali pa tekom enega leta v obrokih 200 dmarjev. Redni člani so pa le aktivne in upokojene učne osebe obojega spola, javnih učnih zavodov v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, kl plačajo vsako leto v društveni namen članarlno, katero določi občni zbor. V. Pravice In dolžnostl rednih članov. § 6. Vsak redni član ima aktivno in pasivno volilno pravico ter se sme udeleževati vseh društvenih zborovanj, pridedilev in občnih zborov, ter pri njih aktivno sodelovati. § 7. o) Vsak reden član je dolžan redno plačevati letno članarino, kakor je določi občni zbor. Kdor ni kljub pismenemu opominu plačal dve leti zaporedoma članarine s tem preneha biti član. b) Širiti med znanci in prijatelji smisel za namen društva ter mu pridobivati na ta način novih članov in gmotnih sredstev. c) Delati z vsemi dovoljenimi pripomočki na to, da se društvo čimpreje in čimbolj gmotno opomore in more nuditi tem več koristi. VL Uprava društva. § 8. . ; Društvo upravljajo: a) upravni odbor, b) nadzorstveni odbor, c) občni zbor. § 9. Upravni odbor obstoja iz načelnika, njegov.ga namestnika in še 7 članov, katere voli občni zbor. Načelnik in 4 člani upravnega odbora rnorajo biti iz Maribora, oziroma okolice. Upravni odbor izvoli iz svoje srede tajnika, blagajnika in njiju namestnika. Ostali so odborniki. Vodstvo upravnega odbora tvorijo načelnik, tajnik in blagajnik, oziroma njih namestniki. Delokrog vodstva je posvetovati se o tekočih društvenih zadevah in vršiti pripravo za seje upravnega odbora. Načelnik sklicuje vodstvene in odborove seje po potrebi, najmanj pa vsako četrtletje ali pa, če to zahtevajo vsaj trije člani odbora, Opravilna doba upravnega odbora traja redno eno leto, oziroma do prihodnjega občnega zbora. Upravni odbor je sklepčen, ako je navzočih vsaj pet članov. Sklepa pa z nadpolovično večino. Pri iednakem številu glasov odloča načelnik. § 10. Nadzorstveni svet obstoji iz petih članov. Voli jih občni zbor. Izmed teh morajo biti vsaj, tiije iz Maribora ali okolice. Člani načelstva ne rrorejo biti voljeni v tladzorstvo. Nadzorstvo voli kmed sebe predsednika, namestnika in zapisnikarja. Nadzorstvo nadzoruje upravo društvene iniovine in poslovanje upravnega odbora ter gleda, da je to poslovanje v skladu z društvenimi pravili in sklepi občnega zbora. Pregleduje — kadar hoče in nenapovedano — najmanj, pa dvakrat na leto vse društvene listine, knjige ter blagajno ter lahko zahteva pojasnil. Pregleda vsakoletni računski zaključek in o njem poroča na občnem zboru. O vsem svojem poslovanju vodi zapisnik. Nadzorstvene seje sklicuje predsednik nadzorstva. Vsako leto pa se morata vršiti vsaj 2 seji. Kakor upravni odbor, tako je tudi nadzorstveni odbor sklepčen, ako je navzoča nadpolovica članov. Sklepa istotako z nadpolovično večino glasov. Pri jednakem številu glasov odloča piedsednik. VII. Poslovanje upravnega odbora. § 11. a) Načelnik skiicuje in vodi odborove seje, občne zbore ter zastopa društvo na zunaj. On podpisuje s tajnikom vse spise, ki se tičejo uprave, zapisnike, hranl društvenl pečat in je odgovoren za sklepe upravnega odbora. b) Tajnik oskrbuje vse pisarniške posle, spisuje in podpisuje zapisnike in vodi opravilni zapisnik ter sestavlja in podaja poročila o društvenem delovanju. S predsednikom podpisuje vse pravno veljavne listine in spise. c) Blagajnik vodi vse knjige in račune glede imovine in gotovine društva. Sprejema in izdaja denar, ter z načelnikom podpisuje vse spise, ki zadevajo denarno poslovanje. Redne izdatke, krije blagajnik sam iz društvenega premoženja, določijo pa se imenoma v • seji upravnega odbora. Izredne izdatke pa krije le v sporazumu z vodstvom, odnosno načelnikom. Sestavlja vsako leto društven račun, oziroma proračun ter o njem poroča občnemu zboru. Ako je kdo izmed društvenih funkcijonarjev zadržan, ga nadomešSa njegov namestnik z vseml pravicaml in dolžnostnii. VIII. Skupne seje načelstva in nadzorstva. § 12. Skupne seje upravnega odbora in nadzorstva se vršijo po potrebi. Najmanj pa se mora vršiti letno vsaj ena taka seja. Te seje sklicuje načelnik upravnega odbora sporazumno z drugimi člani vodstva, oziroma vsled sklepa upravnega odbora. Sklicati jih mora pa tudi tedaj, če to zahteva nadzorstvo vsled sklepa lastne seje ter sporoči predmet, o katerem se naj razpravlja. Skupne scje so sklepčne, če je navzoča nad polovica članov. Predseduje jim načelnik upravuega odbota. Ako pa je ta zadržan, predsednik nadzorstva. Sklepa pa se z nadpolovičnim števiIcm glasov. Odloča pri enakem številu glasov predsednik. § 13. V skupnili sejah se obravnava gmotno stanje društva in ukrepi, katere je podvzeti, da se druš.veno premoženje zdatno pomnoži, nadalje nastavlja uradništvo, oziroma drugo uslužbenstvo ter ga tudi odstavlja. Pred vsem pa sklepa, kako se hrani društveno premoženje ter obravnava vse one ukrepe, katcri zatnorejo društvo obremenlti ali pa razbremeniti v znesku nad 5000 Din. Sklepi glede nakupa ali prodaje društveneeia lmetja, ki presega vsoto 5000 Din se morejo izvršiti le v skupnih sejah, katerlm se lahko pritegncjo strokovnjaki in mora biti navzočih vsaj 3/» odbornlkov in sklepajo s s/t večino. Skiepi se zapišeio v zapisnik upravnega odbora in jih podpišejo vsi navzoči, tudi strokovnjaki, ki dado svoje mnenje na zapisnik. IX. Občni zbor. § 14. Občni zbor se sklicuje redno v prvih 6 mesecili vsakega leta. Sklicuie ga načelnik po sklepu odbora. Dnevni red se priobči vsaj 14 dni preie v stanovskih giasilih. Po potrebi tudi v dnevnem časopisju. Lahko pa se razun tega obvesti članstvo tudi pismeno. § 15. Dnevni red občnega zbora obsega poročilo funkcijonarjev upravnega odbora in nadzorstva, volitev, določitev članarine, eventuelne spremembe pravil in slučajnosti. Občni zbor je sklepčen, če je navzoča *¦!* vseh rednih članov. Ako ni ob določeni uri sklepčnosti, sme sklepati za 1 uro pri vsakem številu navzočih. Odloča nadpolovična večina glasov. § 16.- Voli se na občnem zboru načelnika in njegovega namestnika upravnega odbora posebej. Druge člane upravnega odbora, kakor tudi vse člane nadzorstva se voli z listki, le ako ni nikakega ugovora, se zamorejo voliti s vzklikom. Vsa mesta v upravnem in nadzorstvenem odboru so principijelno častna in brezplačna. Vendar pa ima občni zbor pravico, da določi posameznikom po nasvetu nadzorstva pismene nagrade oziroma odškodnine. § 17. Izredni občni zbor se skliče, če to zahteva upravni odbor, ali pa nadzorstvo, ali pa vsaj Va članov. Slednji morajo določiti vsaj 1 mesec preje predmet, 0 katerem se naj razpravlja ter ga sporočiti vodstvu. Giede sklepčnosti izrednega občnega zbora in njegovega sklepanja veljajo ista določila, kakor za reden občni zbor X. Druge določbe. § 18. Društvo ima pravico, da si izvoli na občnem zboru še razne odseke, kakor gospodarski, propagandni, veselični itd. po potrebi. Predsedniki teh odsekov, ali pa njihovi namestniki imajo pravico prisostvovati sejam upravnega odbora, in imajo tudi pravico do glasovanja, kadar se tiče zadeve, ki spada v njihovo področje. § 19. Za vse drugo poslovanje, kolikor ni določeno v pravilih, si lahko društvo sestavi svoj pravilnik ali posiovni red, kateri pa stopi še le tedaj v veljavo, kadar ga odobri občni zbor. '¦ § 20. Društvo se razide, ako je navzočih na tozadevnem izrednem občnem zboru, ki je bil skiican, kakor to določa § 14 za redni občni zbor, vsaj 2.3 vseh članov in glasuje od teh najmanj "!». Za ali proti razpustu društva glasujejo lahko tudi tisti redni člani, ki so iz kakega važnega vzroka zadržani udeležiti se osebno. Ti glasujejo pismeno. Vendar morajo biti njihove glasovnice potrjene po njihovem šol. vodstvu in priti 2 dni pred vršečim se izrednem občnem zboru v roke upravnega odbora. Upravni odbor potrdi veljavnost teh glasovnic. Ako se mu pa vzrok osebne neudeležbe ne zdi dovolj tehten, jih lahko tudi razveljavi. Vendar pa mora na občnem zboru navesti število razveljavljenih glasovnic in vsaj glavne vzroke. §21. Ako dtuštvo preneha iz kateregakoli vzroka, pripade vse društveno premoženje v upravo Učiteijskemu društvu v Mariboru. To društvo upravlja premoženje tako dolgo, da se v Marlboru osnuje društvo v približno Istem delokrogu in z istimi cilji. Razsodišče. § 22. Spore v društvenih zadevah med člani razsoja posebno razsodišče. V razsodišče voli vsaka stranka po dva zastopnika. Ti štirje si izvolijo izmed članstva predsednika, ki vodi preiskavo in odločuje ob enekem številu glasov. Proti soglasnim sklepom razsodišča ni prlziva. Sicer pa je dopusten priziv na društven občni zbor. Ta pravila je odobrila Pokrajinska uprava ia Slovenijo, oddelek za notranje zadeve v Ljubljani, dne 12. jnnija 1922., št. 21.695 in jih je sprejel ustanovni oboni zbor v Mariboru dne 16. julija 1922. Pripomba: Za sedaj se pravila »Učiteljskega doma« ne nameravajo izdajati še v posebnem natisu radi prevelikih stroškov. V interesu tovarišev (ic) samih ie, zlasti onih iz mariborske oblasti, da si ta pravila hranijo.