RADO SIMONITI, PARTIZANSKI
KULTURNIK, SKLADATELJ IN
DIRIGENT
Njegovo
knjigo smo
razgrabili
Moja srečanja s tovarišem Karde-Ijem, velikim Slovencem, Jugcslova-nom, revolucionarjem in politikom, mi bodo ostala nepozabna in večno v spo-minu. Njegovo knjigo o slovenskem nacionalnem vprašanju, ki jo je napi-sal pod psevdonimom Sperans — kar naj bi pomenilo upajoči — smo dobe-sedno razgrabili; od takrat ga poznam, čeprav nisem vedel, da se za tem ime-nom skriva Edvard Kardelj.
Prvega oktobra 1943 sva se srečala na kočevskem Zboru odposlancev slovenskega naroda; kako je bil tistikrat ponosen na kul-turno skupino Slovenskega narodnega gle-dališča in celo na godbo, ki sem jo takrat pripeljal na Kočevski zbor iz Črnomlja. — Tretje, naslednje moje srečanje je bilo na
Visu ob podpisu pogodbe Tito-Šubašič. Ime-li smo miting; potem nam je povedal, da nas bo sprejel tovariš Tito, za dvajset minut. Toda ostali smo dve uri. Razložil nam je, zakaj nas pošilja v Italijo, kajti pred tem nam je bilo obljubljeno, da se vrnemo v domovino, v Slovenijo, po enoletni odsotno-sti.
Najbolj me je pretreslo srečanje s tovari-šem Kardeljem na mirovni konferenci v Pa-rizu. Ko sem na naše.veleposlaništvo prišel iskat svoje čine, mi je rekel samo to: »Rado. Težko je. Naredi, kar zmoreš!« — In zbor JLA Srečko Kosovel, ki je bil njegovo dete, je zapel tako, da smo morali francosko hi-mno ponoviti.
Rad nas je imel, mi njega prav tako.