118 MOJCA RAMŠAK: ZDR AV JE IN BOLEZEN NA POHORJU, Založba Pivec, 2017, 216 str., ilustr. Etnologinja Mojca Ramšak ima nekaj lastnosti, ki smo jih bili vajeni pri sta- rejših raziskovalcih, danes, v času vse večje specializacije, pa jih srečamo bolj poredko. Loteva se namreč tem, ki se zdijo na prvi pogled med seboj razme- roma nepovezane, pri čemer jih zajema tako široko kot globoko. Njena prva raziskovalna fokusa sta bila življenjske zgodbe kot vir in raziskovalna etika. Oboje izhaja najbrž iz njenih osnovnih študijskih smeri – etnologije in filozo- fije. Pozneje se je večkrat obrnila tudi k raziskavam, povezanim z zdravjem. Izhodiščno ukvarjanje z življenjskimi zgodbami ji je očitno izostrilo čut za podrobno uporabo tega vira, ki je eden od poglavitnih virov v knjigi Zdravje in bolezen na Pohorju, na besedilo pa je, tako se zdi, vplivalo tudi njeno poprej- šnje ukvarjanje z etiko. Sistematičnost, načitanost in natančnost, ki je tudi ena od vidnih prvin knjige o Pohorju, je morda povezana še z eno njeno temo – slovaropisjem, sodelovala je namreč tudi pri raziskovalnem projektu Slo- venski etnološki leksikon. Prvi odziv na monografijo Zdravje in bolezen na Pohorju je, da gre avtorica v njej hkrati v raziskovalno globino in širino. Globina je v tem primeru mišlje- na kot izredna spretnost pri iskanju in predvsem pri povezovanju virov. Zdi se skoraj neverjetno, koliko virov je uspela najti, in predvsem, kako spre- tno zajema iz njih, četudi se zdi, da na prvi pogled ne povedo nič o njeni temi. Uspe jih vplesti in interpretirati na način, ki je poveden za obravnavano tematiko. Uporabi vse – od že omenje- nih življenjskih zgodb do ohranjenih rokopisov, folklornega in slovstvenega gradiva, slikovnega gradiva, zapiskov terenskih ekip etnografskega muzeja, pa seveda strokovno literaturo – pa naj gre za drobne članke ali obširne mo- nografije. Deloma je v raziskavo vpletla tudi lastno povezanost z raziskovanim okoljem, a je to ob branju morda še naj- manj opazno. Druga značilnost je širina – prvič, širina v smislu komparacije. Zdi se, da prihaja v opisovanje pohorskih praks z zavidljivim predznanjem iz širšega slovenskega, evropskega in celo iz ven- evropskega konteksta, pa tudi obratno – da se iz drobcev s Pohorja rado- vedno ozre na podobnosti drugod, s katerimi pravzaprav uspe mimogrede ne le popisati najrazličnejša dejstva, prakse, šege, vraže, spretnosti, am- pak jih tudi umestiti v širši kontekst, v nekakšno univerzalnost nekaterih kulturnih pojavov. Jih definirati kot avtentične ali unikatne, ali, kot se iz- kaže pogosteje, razpoznati jih kot del ocene in poročila – reviews and reports OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 119 nekega širšega ljudsko-medicinskega ali zdravstvenega znanja in praktici- ranja. Dodatno širino prinaša inter- disciplinarnost. Ramšakova v tej in v drugih svojih raziskavah zelo pogosto poišče in upošteva spoznanja drugi strok – medicine, botanike, zoologije, gozdarstva, psihologije, prava in dru- gih. Pogosto se zdi, da jih ni le našla in upoštevala, ampak jih je prav z na- menom razrešitve in razjasnitve tudi namerno izbrskala. Tako se v knjigi Zdravje in bolezen na Pohorju sprehajamo po Pohorju, preskočimo Dravo in smo na Koban- skem, na Štajerskem, z Valvazorjem včasih tudi na Kranjskem, s Franjem Bašem po najrazličnejših koncih širše vzhodnoslovenske okolice in z Marijo Makarovič vzdolž Drave na obeh reč- nih bregovih. Mimogrede preskočimo v sistematično analitičnost Frajzerja v Zlati veji, pa v pričevalnost ljudske- ga slovstva. S Tomažičem, Schlosser- jem in drugimi spoznavamo motive pripovedk, s Puffom, Koprivnikom, Gričnikom, Glazerjem, Vrbnjakovo in drugimi pa številne komentarje o vseh vidikih življenja od Ruš do mno- gih pohorskih naselij. Z Minařikom, Predinom, Travnerjem, Pertlom in drugimi spoznavamo razvoj javnega zdravstva, ki je s tematiko vsekakor globoko povezan. Uvodoma namreč lahko beremo dolg in natančen pregled razvoja zdravilnih praks od vračev do javnega zdravstva ne le na obravnava- nem območju, ampak tudi širše. Če je ta del pravzaprav neke vrste povzetek znanega in že zapisanega, a ne upora- bljenega v tej luči, je nadaljevanje od poglavja Bolezni na Pohorju, zlasti pa Načini ljudskega zdravljenja na Pohor- ju, poglobitev v vire na res presenetljiv način – prehajajoče, spretno povezlji- vo, široko. Prav neverjetno se zdi, da je etnologinja o obdobjih, ki niso več dosegljiva po živih informatorjih ali njihovih neposrednih potomcih, v raz- mere uspela vstopiti živo in podrobno, kot bi imela na voljo za etnologijo tako značilen – ustni vir. O čem torej govori Mojca Ramšak v knjigi Zdravje in bolezen na Pohorju? V uvodnem poglavju nas, kot reče- no, seznani z vsebinami, kot so razvoj zdravstvene, medicinske, babiške in le- karniške dejavnosti na obravnavanem območju in zlasti z njihovo (ne)dosto- pnostjo večinskemu prebivalstvu. Že tu nas opozori na bistveno okoliščino tega območja, ki ima pomemben vpliv na razvoj in razširjenost ljudsko-me- dicinskih praks – relativno visoko av- tarkičnost in posledično navezanost na samopomoč ter šibko medicinsko zna- nje, nedostopnost zdravstvenih storitev ali nezaupanje vanje, odsotnost zdra- vstvenega in socialnega zavarovanja in tradicionalen prenos ljudsko-medicin- skega znanja. Piše o načinih zdravljenja pred pojavom uradne medicine ter šo- lanih in izprašanih zdravstvenih oseb pa tudi o preužitku kot praksi, pred- hodni socialnemu in zdravstvenemu zavarovanju. Že kmalu nas opozori na dve pomembni dejstvi – da se nam z vidika sodobnosti lahko zdijo nekatere stare zdravilske prakse nenavadne, celo »čudaške«, da pa jih seveda ne smemo opazovati z vidika trenutne stopnje medicinskih spoznanj, ter na splošno mnenje, da imajo stare prakse v pri- merjavi z novimi kljub morebitnim pomislekom nekaj pomembnih pred- nosti – vključujejo namreč zadosten čas zdravljenja, ustrezno pozornost in sugestivnost besede, ki jih sodobna 120 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2020/1 medicina načeloma minimalizira, če ne celo povsem zanemarja. Najprepričljivejša in zelo sistematič- na pa je Ramšakova prav v poglavjih, kjer piše o vrstah bolezni ljudi in živali in o njihovem čarovnem zdravljenju. Z izčrpnimi sistematikami, izrisi in pojasnili razjasni pojme, povezane s čarovnim zdravljenjem, kot so apo- tropejskost, uroki, tabuji, simpatetično zdravljenje, zdravljenje po analogiji ali kontaminozno zdravljenje in podob- ne. Zlasti podrobna je pri sistematiki razlage zagovorov, torej čarovniških besed, izgovorjenih ali zapisanih. Pri tem pa je opazna njena izredna spo- sobnost za premišljanje konteksta, ko nekatere bolezni poveže s splošnimi življenjskimi razmerami raziskova- nega okolja – denimo s prebivanjem v zakajenih dimnicah in v prostorih, v katerih so svetili s čelešniki in pri tem ustvarjali ne le (pičlo, kratkotrajno) svetlobo, ampak tudi veliko zdravju škodljivih okoliščin, zlasti dima. Po- veže celo detajle, kot so premiki spla- varjev po svetu in posledično vpliv njihovega razmeroma svobodnega življenja z zdravstvenimi razmerami na Pohorju. Zgodi se, da se pri kakšni povezavi ustavimo in pomislimo, če je sklep edini možen, a tudi v tem je prednost. Avtorica nas na ta način, če smo k temu pač nagnjeni, iz pasivnega sprejemanja prebranega požene še v lastne analitične premisleke. Piše nadalje o zavetnikih in svetni- kih, h katerim so se Pohorci zatekali, in o romanjih, na katera so se podajali. Tudi o tistih, na katera so k njim pri- hajali ljudje od drugod. Nato pa v dveh zanimivih poglavjih preide na t. i. po- horske zooterapije, torej ljudsko-me- dicinske pristope, povezane z živalmi, in na pohorske fitoterapije – torej tiste, povezane z rastlinami. Omenja vse od nabiranja mravljinčnih jajc, ki so nema- ra ena bolj znanih »pohorskih epizod« v etnološki literaturi, pa do nabiranja kač in škorpijonov ter zdravljenja gli- stavosti z živalskim blatom, kar smo doslej poznali bistveno manj. Ko piše o rastlinah, se ne mudi veliko pri zdravil- nih zeliščih, kot bi morda pričakovali, ampak se posveti čaščenju dreves, kul- tni tisi in zdravilnosti smole, ki so jo Pohorci tudi nabrali. Piše tudi o veri v zdravilnost vode iz zdravilnih izvirov. Sledijo razmeroma kratka poglavja o pohorskem fenotipu in karakterologiji, kjer se naslanja zlasti na zapise drugih raziskovalcev ter zanimive navedbe o golšavosti in kretenizmu iz monogra- fije Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. Zaključuje s kratkim po- glavjem o zdravstvu na Pohorju med 2. svetovno vojno, zlasti po prihodu 14. divizije na to območje. Ni dvoma, da nas je Mojca Ramšak z raziskavo o Pohorju in njeno obja- vo uspešno uvedla v globino in širi- no še enega kulturnega pojava, v tem primeru vezanega na ožje geografsko območje, ki pa ga je znova, kot smo pri njej že vajeni, izvrstno vpela v vse mogoče kontekste in ga s tem naredila širokega, primerljivega in univerzalno povednega. Jerneja Ferlež