r Štev. 25. V Ljubljani, 18. junija 1919. Leto LIX. m -t - Glasilo Jugoslovanskega uiiteljstva Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Učiteljski Tovariš izhaja vsako sredo popoldne. Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 20— K pol leta .... 10-— „ četrt leta .... 5'— „ posamezna številka po 40 vin. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 75 vin. . , . dvakrat. . 60 „ . . . trikrat . . 45 , za nadaljnja uvrščenja od petit-vrste po 30 vin Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna. Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Mestni trg štev. 17/111. Poštna hranilnica št 11.197. Reklamacije so proste poštnine, Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 60 vin. za vsako petit-vrsto. Priloge stanejo poleg poštnine še 45 K. Telefon uredništva štev. 312. Članstvo Zaveze jugoslovanskega uči-teljstva ima s članarino tudi že plačano naročnino, torej ni treba članstvu naročnine posebe plačevati. Iz krogov upokojenih šolskih voditeljev. Unicuiqne suum! Dočakali smo kar se je učiteljstvu že dolgo obetalo. Z naredbo celc-Kupne deželne vlade za Slovenijo z dne 14. febr. 1919 so se regulirali, odnosno povišali prejemki aktivnega in upokojenega učiteljstvu, vdov m sirot. — To dejstvo vse učiteljstvo brez razlike — aktivno in upokojeno — odušev-ljeno in z velikim veseljem pozdravlja, zakaj višji šolski svet je nakazal učiteljstvu nove povišane dohodke, pričenši od dne 1. januarja 1919. — Ob tem dejstvu smo vsi brez izjeme vzradoščeni in zanje hvaležni. — A, žal, tudi v tej novi naiedbi tiči kaplja — pelina, ki nam — upokoj. šol. voditeljem — greni veselje nad povišano pokojnino. — Zvišane pokojnine se namreč c;:rajo na § 22. označene naredbe, ki se glasi, da velja ta točka za vse učitelje in voditelje upokojence v enakem smislu, zakaj ti dobijo — brez razlike -t! jO r letne pokojnine, ako so ¿iužili do 40 let. -- Dočim je ta pokojnina d-.V t. p,) ven dar ni lepa in se nam ne zdi p r a v i č n a , to je, da se upok. šol s. voditeljem priznava enaka pokojnina kakor učiteljem, ki niso bili voditelji. — S tem se ne p r i -znava opravilno doklado,kijo je v vsej službeni dobi dobival šol. voditglj in se mu je končno uštela tudi v pokojnino. — Plača — in tudi pokojnina — šol. voditelja je obstojala pod bivšo Avstrijo iz fiksne plače, šest petletnin in opravilne doklade. — Prvi dve so nam v Jugoslaviji priznali, a zadnjo — opravilno doklado — pa ne, kar smatram za „nonsens in abusus" z ozirom na naše pravo. — Upokojeni šolski voditelji smatramo ta čin kot kršenje naših gmotnih dohodkov in stanovskih (vodi-teljskih) pravic. Da se je kaj takega uči-nilo v novi, demokraški deželi — v mladi Jugoslaviji — moramo obžalovati. Pozivno na § 2. označene naredbe od dne 14. februarja 1919 prejemajo aktivni ravnatelji in voditelji ljudskih šol opravilne doklade, in sicer za enorazred-nice, dvorazrednice in trirazrednice let- nih 300 K, za vsako vzporednih, oziroma za vsak naslednji razred pa po 50 K na leto. — Ta opravilna doklada se glasom § 17. nove naredbe prišteva k plači in tudi v pokojnino sedaj aktivnim šolskim voditeljem, dočim dotična naredba molči o tem glede upokojenega šolskega voditelja. — Ta paragraf pravi, da se priznava opravilna doklada v pokojnino le onim voditeljem, ki so bili po 31. decembru 1918 upokojeni. — To pa ni pravično, zakaj tudi prej upokojenim šolskim voditeljem pritiče — „de iure" — opravilna doklada v pokojnino, ker ta se jim je prištevala v plačo kot bivšim aktivnim voditeljem in se jim vštela — dosedaj — tudi v pokojnino. — Kar smo že imeli, naj se nam pusti, naj se nam ne odbije, zakaj s tem smo upokojeni šolski voditelji na svojih letnih dohodkih oškodovani, prikrajšani. — To je za nas — ob sedanji veliki draginji — velik udarec. Seveda bo kdo na deželni vladi lahko omenil: „Saj niste nič oškodovani, ker imate povišano pokojnino 5100 K." To je sicer istina, a mi vprašamo: „Kako je to, da se upokojenega šolskega voditelja postavi — glede dohodkov — na isti klin', kjer. stoji šolskemu vodstvu bivši podrejen učitelj?" — „Saj je šolskega voditelja baš opravilna doklada odlikovala napram podrejenemu učitelju." In to je resnica, zakaj vse bivše avstrijsko-ogrske kronovine so to uvaževale in štele opravilne doklade šolskih voditeljev tudi upokojencem v pokojnino. — To je pa tudi pravično, ker pomisliti moramo, koliko prostih dni, koliko počitnic — božične, velikonočne, binkoštne praznike in celo velike dvomesečne počitnice — je moral svojedobni šolski voditelj presedati v pisarnici šolskega vodstva in opravljati večkrat naporno delo, dočim je bilo drugo učiteljstvo prosto in svobodno. Znano nam je, da so morali šolski voditelji celo o velikih počitnicah ostati doma in izpolnovati svoje vodi-teljske dolžnosti. Ako se je hotel šolski voditelj za nekaj časa oddahniti in iti na potovanje na oddih, je moral to javiti in prositi dovoljenje dotični okrajni šolski svet. — Šolski voditelj je tedaj bil de facto uklenjen človek. — V taki sužnosti je moral vztrajati šolski voditelj ves čas šolskega voditeljstva. Poleg tega je bil še večkrat predsednik krajnega šolskega sveta in je opravljal ves posel te šolske obiastnije sam in to — brezplačno. — Pa sedaj, ko je po 40 letnem voditeij-skem naporu v pokoju, se mu ne računi krvavo zaslužena opravilna doklada v pokojnino in se ga smatra za enakega ostalemu učiteljstvu, uživajočemu enake pokojnine. — Mi siccr naših to-varišev-učiteijev ne zavidamo na e n a k i pokojnini po 40 letnem delu na šolskem polju — in jim to od vsega srca privoščimo, a mislimo — in o tem smo prepričani — da to ni pravo še s posebnim ozirom na veliko odgovornost, ki jo je imei šolski voditelj na svoji vesti ves dolgi čas svojega voditeljevanja. — Tudi nočemo, da bi se nam očitalo z ozirom na povišano pokojnino, da si želimo še večjih dohodkov, ampak moramo le omeniti, da je nam — upokojenim šolskim voditeljem in učiteljem — odmerjeno le 920 K letne draginjske doklade, kar je napram aktivnim, ki dobivajo tisočake, prava malenkost. — Privoščimo jim tudi to z razlogom, ker so tako potrebni kakor mi. — Naj ne misli nihče, da hočemo s temi vrsticami zbadati; ne, tega ne, ampak poudarjamo le pravico resnice! Končno prosimo še, naj se nam naše resnicoljubnosti ne šteje v zlo, ker smo govorili odkrito besedo. Apelujemo pa na našo deželno vlado in jo prosimo, da nam storjeno krivico popravi in nam — upokojenim šolskim voditeljem — nakloni opravilno doklado, ki smo jo dosedaj posedali in jo krvavo zaslužili, da se bo štela v pokojnino, kakor se je pod staro bivšo Avstrijo ter da ne bomo glede te prikrajšan i. — Kar nam je dala celo bivša stara Avstrija, naj nam naša mlada Jugoslavija ne trati. — Ker živimo v svobodni državi, bodite svobodni tudi na vse strani. Pravica naj nam bo geslo, a ne le nam, ampak tudi vam in vsem! «i» I"I»II»I5—«BM—H milili B—B—BB———M Draginjske doklade. Dne 6. aprila 1.1. je v Službenih No-vinah izšla naredba, ki se z njo začasno urejajo prejemki državnega uradništva in uslužbencev, odnosno draginjske doklade, ki jih naj državni nastavljenci prejmejo poleg že obstoječih dosedanjih doklad. Glavne določbe so sledeče: Zaradi visokosti doklade se državni uslužbenci delijo v 8 razredov po številu glav rodo-vinskih članov: 1. razred neoženjeni in vdovci brez otrok, II. raz. oženjeni brez otrok in vdovci z enim otrokom (torej po dve glavi), III. raz. oženjenci z enim otrokom ali vdovci z dvema (torej rodovina treh glav), IV. raz. oženjenci z dvema ali vdovci s tremi otroki (4 glave), V. razr. pet glav, VI. razred šest, VII. razr. sedem in VIII.. razred osem ali več glav (torej VIII. razred oženjenci z več kot pet otroki in vdovci z več kot 6 otroki.) K temeljnim plačam se prištejejo doklade v kronah po dolenji tabeli. Temeljne plače znašajo po kategorijah letno: I. raz. 14.000—18.000 K; II. 10.000 do 14.000 K; III. 6400 do 10.000 K; IV. 4800 do 6400 K; V. 3600 do 4800 K; VI. 2800 do 3600 K; VII. 2200 do 2800 K; VIII. 1600 do 2200 K. Po teh kategorijah in skupinah po številu rodovinskih članov se doklade izplačujejo po zdoljnji tabeli: Vrsta osnovnih prejemkov, letno v kronah Rodavlnski razredi dobe do klade v kronah na mesec: i 2 3 4 5 6 7 8 i. 14.000-18.000 ...... 148 335 377 419 460 502 544 585 II. 10.000—14.0OO...... 128 265 307 349 390 433 474 515 lil. 6.400-10.000 ...... 155 283 325 367 408 450 492 533 IV. 4.800-6.400 ...... 185 304 346 388 429 471 513 554 v. 3.600—4.800 ...... 183 258 292 325 358 392 425 458 VI. 8.800—3.600 ...... i G i 210 244 277 310 344 377 410 VII. 3.300—2.800 ...... 133 183 217 250 283 317 350 383 VIII. 1.600-2.200...... 101 150 184 217 250 284 317 350 LISTEK Binkoštno pismo. Strahovita duševna bolezen — brezupna nevrastenija — me je spravila v blaznico na Stundenec. Grozno sem trpel celih deset mesecev. Ko pa je prišla v deželo ljuba pomlad, se je nekega dne — bilo je prekrasno majevo jutro — nepričakovano v moji notranjosti izvršila čudovita izprememba. Nenadoma sem, hvala bodi Bogu, začutil v sebi novo moč, zadobil notranji mir, in odslej mi je rasla dušna sila od dne do dne. Sedaj, ko se nam bližajo prijazni bin-koštni prazniki, sem že skoro popolnoma okreval, ni mi treba več žedeti v žalostnem zaporu. Ves božji dan prešetam po vrtovih, nasadih in drevoredih, mnogo posedam pri čebelnjaku našega vrlega vrtnarja Martina, prečesto pa jo krenem doli na mehko pešpot ob zidu, na rob polja, kjer že zeleni detelja, kjer se ziblje ječmenovo in rženo klasje, kjer bo tudi skoro šla Pšenica „v klasje in pod srp". S te pešpoti mi vedno in vedno pohiteva pogled tja mimo marijino-poljskih ravnikov proti temnemu pogorju — Cicelj in Murovica — za katerim se skriva ljubka moja do-. mača moravška dolina. Ob tem pogledu ! se mi zbujajo zlati spomini na otroška leta, ' tako tudi na prva šolska leta in na prve ' moje vrle učiteljei! So za starši to moji največji dobrotniki in njim posvečujem te-le vrstice. V skrivnosti abecede, v težave pisanja in računanja me je uvedla v prvem razredu — prvi razred smo imenovali „spodnjo šolo", ker je bila soba v pritličju spodaj — blaga učiteljica Ana Pourjeva, doma iz gradu Brinje pri Višnji gori. Po , zunanje visoka, sloka ženska, po notranje učiteljica po poklicu in veselju. Znala nam je prikupiti in olepšati vse predmete. Samo premehka je bila z nami — hribovskimi paglavci — in prizadejali smo ji nekatero sitnost. Nisem pozabil, kako me je pripravljala in dresirala v svojem stanovanju, da sem šel z nekim drugim sošolcem voščit nadučitelju za god. Hudirjeno so se mi tresle hlače, ko sva vstopila s tovarišem v prijazno nadučiteljevo stanovanje. Menda sva jo oba prav pošteno polomila. Tak je bil moj prvi deklama-torski poizkus. Imel sem namreč povedati par voščilnih stavkov na pamet. Tudi se spominjam, da so tedaj med moravškim učiteljstvom in krajnim šolskim svetom nastale neke homatije. Kdo jih je prov-zročil, ne vem. Tega se še prav dobro spominjam, da je bil moj pokojni oče zapleten v vso zadevo kot član krajnega šolskega sveta. In nekega dopoldne se je pripeljal k nam nepričakovano takratni blagi in nepozabni dekan Janez Toman — pasel je moravške ovčice kot vzoren duhovnik nad štirideset let. — Pojasnil je vso stvar očetu, poravnal s svojo modro besedo neprijetni prepir in tako preprečil pravdo, do katere bi bilo sicer prišlo. In v prvi vrsti se je tikala ta reč moje blage učiteljice Ane Pourjeve, ki je nato kmalu zapustila Moravče in potem dolgo let uspešno delovala na Vrhniki, kjer se je naposled omožila. Veselilo me je, ko sem kot šolar prebiral Tomšičev „Vrtec", da sem bral v njem tudi članke od Ane Pourjeve, ki ji želim, ako še živi, vso srečo! V drugem razredu me je poučeval odločni France Golmajer, Radovljičan. Znal je v nas zbuditi posebno veselje do petja in do zemljepisja. Pred poukom smo vedno z vnemo iskali na izobešenem zemljevidu Kranjske raznih vasi domačega okraja, da nismo bili pri izpraševanju v zadregi. Glede petja pa je imel Golmajer z mano velik križ. Moja ušesa so se odlikovala po taki nedostopnosti za lepe napeve naših pesmi, da sem vedno nesel na koncu šole domov pošteno dvojko. Ko sem hodil v drugi razred, je slavil dekan Toman svojo zlato mašo. Bil je to za Moravče velik praznik iskrenega veselja in resnične vdanosti. Tomana je ljubila vsa dolina in takrat je tekmovala, da kar najslovesneje proslavi dan njegove zlate maše. Šolska mladina se mu je poklonila v soboto pred določeno nedeljo. Še se vidim, kakor bi bilo danes, kako sem stal s sošolci in sošolkami v polkrogu na trgu pred župniščem in kako smo ljubega starčka-zlatomašnika po otroško proslavljali z nagovori. Naduči-tel Golmajer je vso stvar prav lepo priredil. Omenjam še, da je vodil tudi petje v cerkvi in znal okrog sebe zbrati in izuriti prav dober pevski zbor. Golmajer je bil potem prestavljen v Loški potok. Tu ga je zadela bridka usoda. Zaradi Doklade veljajo v Bosni in Hercegovini, Hrvatski, Slavoniji, Bački, Baranji, Baranji začenši s 1. majem tega leta. Istega dne se ustavijo izredne doklade, ki so v teh zemljah odkazane uradništvu pokrajinske vlade. V Dalmaciji in Sloveniji pa veljajo odrejene doklade od 1. marca naprej. Ker ima učiteljstvo enake pravice in enake dolžnosti z uradništvom, mu gredo tudi enake draginjske doklade. Učiteljstvu pa se še danes izplačujejo le one draginjske doklade, ki so bile odmerjene pred 1. marcem. Iz tega izhaja, da je bilo učiteljstvo prikrajšano za težke tisočake. Mislimo, da najlažje in najuspešnejše store naše organizacije vse potrebno, ker drugače bomo sedaj zopet prikrajšani za novih sto odstotkov. Vsaka tovarišica in tovariš pa si lahko izračunata na podlagi tabele, za koliko je bil kdo prikrajšan. Za ljudske šole prihajajo v poštev razredi V.—VIII., za meščansko pa razred IV. osnovnih prejemkov. I. plačil, razr. učiteljstvu odgovarja torej IV., II. razred V., III. razred VI., IV. razred VIL, V. pa VIII. razred draginjskih doklad. DRAGO HUDE: 'V Šolske tiskovine. Tudi naše šolske tiskovine so se že preživele. Matica in kronika naj še ostaneta kakor sta, pač pa naj se predrugači, oziroma dopolni pisanje dnevnika, tednik odpade, razrednica in katalog naj se združita. Pisanje dnevnika je toliko vredno kot v denarnem zavodu blagajniški dnevnik. V njem naj bo začrtana slika učiteljske osebe v posameznem delu. Dnevnik naj bo tudi kazalo, v koliko se je zadoščalo učnemu načrtu. Pisanje dnevnika pa je posebno potrebno mlajšemu učiteljstvu, ker je že skoraj polovica priprave same. Tudi oni, ki sicer niso tako tankovestni, so primo-rani vsaj „malo" se pripravljati na učno uro. Ne škodi pa tudi starejšemu, že doraslemu v praksi, saj vemo, „da se človek ne izuči, dokler živi!" Ne vidi pa se mi pravilno pisanje ne-katernikov, pri katerih obstoji dnevnik samo iz dveh rubrik: Ime predmeta in tvarina. Treba je na vsak način dodati še tretjo rubriko: Učni postopek. Ne mislim se s tem podati na polje tistega nadzornika, ki je vprašal, stopivši v razred: „Pri kateri formalni stopnji ste sedaj?" Tak pedant nisem, pač pa smatram za potrebno, da vsak zapiše v rubriki Učni postopek rabljene pripomočke, učila itd. in pa z nekoliko besedami karakterizuje način podajanja in uporabnih vaj. Ta rubrika naj se zaradi točnosti napiše po že končanem pouku, da bo podajala popolno sliko dnevnega učiteljevega dela. Tudi starejši učitelj naj piše na ta način svoj dnevnik ter ga primerja z lanskim, predlanskim in starejšim dnevnikom. Na ta način se izobrazuje učitelj sam v metodi ter se poglablja v svoji praksi. Hvaležnost takega spisovanja dnevnikov se kmalu pokaže v učnem uspehu. Tedniki naj odpadejo, ker pri najboljši volji se ne morem spomniti, zakaj jih pišemo. Ali morda zato, da se nadzorniki laže prepričajo o predelani tvarini? Ce se malo bolj potrudijo, bodo to našli in še natančnejše v dnevniku. Naša razrednica in katalog sta jako nesrečno sestavljena, in sam Bog ve, kdo jima je bil prvi oče. Vsak ima polovico cele tvarine, in če hočemo pisati seznam-ke zamud, moramo podatke zajemati iz obeh. Prvič to ni potrebno, drugič pa jako zamudno. Združimo razrednico in katalog v eno knjigo, v kateri bo vsakemu učencu odmerjena po ena cela stran. Na tej strani pa bo tudi vse, kar je treba. Listi bi naj bili v velikosti 38 cm X 24 cm. Vsaka stran bi bila razdeljena na pet delov, in sicer kakor kaže slika: Na vrhu bi obsegala glava vse učenčeve in njegovih staršev podatke. Na levi strani sredine bi se nahajala klasifikacija dveh polletij — četrtletno izdajanje izpričeval se bo menda zamenilo s polletnim. Desna stran sredine pa bi obsegala zamude in njene ostale rubrike kakor: Naznanjen, opominjan, kaznovan itd. Na levi strani spodnjega dela se nahaja predelek za zdravnika, na desni strani pa za razrednika. Glava. Klasifikacija Zamude Opombe Zdravnika Razrednika Tako sestavljena stran bi nudila popolno sliko posameznega učenca. En pogled nanjo, in takoj spoznaš vse njegove vrline, navade in napake. V glavi imaš na ta način združene vse podatke, ki so bili do sedaj razstavljeni na katalog in razrednico; tudi klasifikacija in zamude izpopolnjujeta jasnejši pregled in olajšujeta učiteljsko uradovanje posebno pri seznamu zamud. Bodoči napredek šolstva pa ne sme ostati brez dolenjih dveh rubrik, namreč zdravnikovih in razrednikovih opomb. Vsaj enkrat v letu bi moral okrajni zdravnik obiskati vse šole svojega okraja ter izpolniti svoj razpredelek v knjigi. Imel bi zapisati posebno te-le podatke: Teža in velikost učenca, stanje zob in njegovega zdravja, cepitev koz, eventualna telesna ali duševna hiba, prebita večja bolezen in drugo. Zdravnik bi pri tem pregledovanju tudi izločil one otroke, ki jim obisk šole škoduje, oziroma ne koristi. Razrednik pa bi svoj predelek izpopolnil z opombami kakor: kdaj je začel pušiti, kradel sadje, razdifal gnezda, oziroma zagrešil kak delikt; dalje kakšnega temperamenta je otrok — dovzeten nauku in opombam ali ne — vpliv vzgoje staršev, ali so starši vdani šoli in drugim oblastim, njihova treznost ali pijančevanje, tatvina itd. Tu se zapiše tudi eventualna učenčeva preselitev, oziroma smrt itd., itd. Iz zdravnikovih in razrednikovih opomb se razvidi razvoj in napredek učenca v njegovi šolski dobi. Ko boš dobil od sodišča vprašanje po vedenju kakšnega učenca, ti je treba odpreti le njegovo stran in odgovor je gotov. Da se pa dvigne taka učenčeva slika do popolnosti, je treba na listu v levi strani glave prilepiti še njegovo fotografijo. Tudi do tega še v bodočnosti pride. Kdor ima drugačne misli, pa naj jih tudi pove!____ j MARIJA GODČEVA: Še nekaj pripomb k ženski vzgoji. Nastopila je za naš narod nova doba, ki zahteva tudi od ženstva, da hodi po novih potih. Prvič mora ženstvo pripomoči, da se zacelijo rane, ki nam jih je zadala grozovita vojna. Škodo smo trpeli na gospodarskem polju, v družini in v etičnem oziru. Da pa bo mogoče popraviti vso ško-: do, se mora izboljšati ženska vzgoja; ne I sme ostati v tem oziru vse pri starem, kot je biio poprej. Vzgojiti moramo v prvi vrsti dobre matere in pridne gospodinje. Nietsche pravi: „Mati je tista, ki zavestno i ustvarja človeštvo." Saj vzor vsega človeštva je mati. Pesniki jo spoštljivo ope-i vajo. Naš Cankar pomoči vsakokrat svoje pero v srčno kri, ko govori milo in nežno o svoji ljubljeni materi. Vsi prezirjevaici i žensk, kakor n. pr. Strindberg, Schoppen-hauer, Nietsche, so spoštovali le eno ženo, kt so jo slavili kot vzvišeno bitje — bila je to njih araga mati. Mantegazza pravi: „Mati je edina žena, ki ji mož ne more nezvest postati." Sicer pa naša javna vzgoja sploh ni vzgoja za to važno nalogo ženstva, kar je jako Čudno. Vsak krojač, črevljar, vsaka šivilja mora prebiti neko učno dobo, preden sme samostojno izvrševati svoj poklic. Le matere nimajo niti pojma o svojem važnem poklicu. Kaj vedo danes matere o higieni, o negovanju dojenčka, o vzgoji, o duševnem življenju otroka itd.? Jako malo ali nič! Zato se zbujajo med žen-stvom glasovi, ki zahtevajo, da postane te nevednosti konec. Al. Štebijeva pravi v svojem predavanju „Demokratizem in ženstvo": „Na podlagi veličastnih in vzvišenih nalog materinstva mora zahtevati žena, da dobi svobodno pot za ono izobrazbo za družinske in socialne naloge, ki danes večini žen še manjka. Tako pojmovanje o materinstvu privede žene do tega, da ustvarijo v svojem domu oni mir in ono lepoto, brez katere otroci ne morejo -uspevati, brez katere so zaprte duri doma zahtevam in idejam sedanjosti. Pravilno pojmovanje materinstva privede matere do tega, da postanejo prijateljice, zaščit-nice in vodnice svojih otrok." Moramo pa pomisliti, če so danes naše učiteljice sposobne za nalogo, vzgajati naše bodoče vzorne matere in pridne gospodinje! Mislim, da ne! — Oprostijo mi naj drage tovarišice sledeče opazke, hočem vsem le dobro, zato omenjam naše slabosti in srčno želim, da se izboljšajo; v prid bo učiteljicam in učenkam. — Naše učiteljice so izurjene pač otroke učit brati, pisati, računiti itd. Popolnoma tuje pa stoje praktičnemu življenju nasproti. To vem iz lastne izkušnje. Hodila sem do svojega dvajsetega leta v šolo, imela sem glavo polno naučene šare. Kako nepraktična pa sem bila v vsem, kar je zahtevalo življenje od mene! Prvo leto svojega učiteljevanja sem se omožila. Bila sem omožena 4 tedne, kar mi mož nevarno zboli. Nahajala sva se sama na samotnem otočiču, ki je skoraj le neka iz morja štrleča skala, sredi Jadranskega morja; bil je to otok Palagruž (Pe-lagosa). Bila sva odsekana od vsega kulturnega sveta, na otoku je samo velik svetilnik. Tam je ležal moj mož 14 dni prikovan na posteljo, preden je nastopil ugoden veter in naju je jadrenica ponesla proti Visu. Ležal je tam brez zdravnika, brez zdravil, brez primerne hrane. Imeli nismo ne mesa, ne mleka, ne jajc; samo krompir, fižol in ribe. Lahko si mislite zadrego mlade, neizkušene, nepraktične žene! Učila sem se pisati kemične formule, a imela nisem pojma o domačih zdravilih; učila sem se somatologijo, higieno šolskih sob, a o postrežbi bolnikov nisem slišala ničesar. Znala sem zoologijo, mineralogijo, geografijo, a nisem znala skuhati poštene bolniške juhe ... In pozneje, ko sem stala ob posteljci svojega majhnega sinčka, sem obžalovala, da sem se učila različnih učenosti, a o negovanju dojenčka nisem vse življenje slišala niti besedice. Bila sem nerodna in nevedna mati, mrtvouda je deloma ohromel in moral zgodaj stopiti v pokoj. Naselil se je v Radovljici, kjer sva se s prijaznim starčkom večkrat sešla. Nekoč sem ga celo pripravil do tega, da je napravil z mano izlet — seveda na vozu, ker ima hromo roko in težke noge — k mojemu prijatelju Dolfu v prijazni Kamni gorici. Nekoliko samozadovoljno se danes spominjam tega lepega prijetnega izleta s svojim prvim učiteljem. Sem se mu pri tej priliki izkazal vsaj malo malce hvaležnega, kar je tudi njemu dobro delo. To sem bral z njegovega obraza, ko sva si presrčno segla v roko ob slovesu po izletu. In ako še živi, bo ena prvih poti, ko se vrnem iz zdravilišča v Kranj, gori v Radovljico k častitljivemu možu, da zopet malo pokramljava o starih Moravčah in o starih Moravčanih. Verouk me je učil prvi dve leti ka-pelan Valentin Lavtar, nežna, mehka, nabožna duša. Imel me je prav rad. Ko sem prvič romal na Limbarsko goro, sem mu za odpustek prinesel konja iz lecta. Tudi z mojim očetom sta bila prijatelja. Lavtar je zgodaj umrl in leži pokopan v Kropi. Čudno naključje! Dolgoletni slu- žabnik bolnice na Studencu, naš pošteni dobrovoljni Blaž je bratranec mojega prvega kateheta. — V drugem razredu ]e /e bil v Moravčah moj katehet Franc Pe-trovčič, doma- iz Črnega Vrha. Mož ponosne postave, rezkega nastopa, izvrsten pridigar. Umrl je kot župnik na Trati nad Poljanami in počiva ondi na starem pokopališču; na novem tukajšnjem pokopališču pa je našel svoj grob eden mojih naljubših učencev, poročnik Pavle Mi-klavčič, ki si je v nesrečni vojni nakopal smrtno bolezen in ji predlanskim podlegel, Miklavič, mladenič izredno nežnega srca in zlatega poljanskega humorja. Vsa poljanska dolina je žalovala ob njegovi zgodnji smrti. Naj še dodam, da je posel krajnega šolskega nadzornika tedaj opravljal tedanji moravški trgovec Francelj Steig-mann, velik prijatelj mojega očeta. Bil je ta možakar šaljivec, rad je napravil kako burko. Še sedaj vedo o tem pripovedovati starejši Moravčani. Rad je imel nas šolske otroke. Ko smo se usuli iz šole in postajali pred njegovo prodajalnico, je pogosto zagnal med nas pest sladkih ro-žičev in imel neznansko veselje, ko je gledal, kako smo se pulili za rožiče. Spominjam se tudi, kako je nekoč v vojaški uniformi prišel v šolo nadzirat nauk; ne I vem, ali je takrat nastopil v uniformi resno ali samo v šali. Tudi se še spominjam, da sem k njemu hodil po takratni Ljubljanski list in ga nosil domov očetu in pozabil nisem še tiste svetinjice, ki mi jo je dal o priliki šeststoletnice združenja Kranske z bivšimi Habsburgovci. Toliko za danes o mojih šolskih letih v Moravčah. Eno poudarim: imel sem tam izvrstne učitelje. In kakor slišim, tudi danes delujejo v Moravčah — imajo sedaj ondi že štirirazrednico — vnete učne osebe. Vodi jih pa spretno moj pri-; jatelj Janko Toman, ki se gotovo še spominja, kako smo njega in sestro njegovo Manco, nekega septemberskega jutra j 1. 1885. z vozom došli na veliki Dunajski , cesti tam nekje na Prevojah pri Brdu. j On in Manca sta menda nekam romala, j jaz pa sem se takrat peljal z očetom in i dvema sosedoma v Ljubljano, da ondi nadaljujem, kar sem začel v Moravčah. Začela se je zame tisti dan dolga trnjeva, a časih tudi prijetna pot mojega šolanja v Ljubljani. R u p a r. posebno ker nisem imela dobre mater„ bi me sama poučila. 'I Ravno tako je bilo v gospodinj«. Poznala sem vse rastline mariborsk' okraja, bil je to moj šport. Nisem pa ^ la, kako se vzgoji poštena glavnat^1 lata. Kdaj se seje fižol, kumare itd. j? prvi vrt je lepo izgledal. Šele mij kratne drago plačane izkušnje so me ij ga naučile, kar rabim pri gospodinjstvu V načrtu reforme osnovne šole tudi uvedba gospodinjskih tečajev, é nih onim, ki so uvedeni v Belgiji, kjer poučuje o mlekarstvu, negovanju per, nine, čebel, prašičev in govedi. P0(j. se nauk o gnojenju, sejanju itd., pofe se kuhanje, pranje, šivanje in dom-knjigovodstvo. Obiskujejo gospodinjski' čaj deklice, ki so dovršile 15. leto. Tec pa bi se morali vršiti pri vsaki višje orj nizirani šoli na deželi in morali bi biti| vezni za vse. Bogataši itak lahko pošiij( svoje hčerke, kamor hočejo, pač pa os nejo dekleta naših ubožnejših slojev ] polnoma brez vsake gospodarske |t razbe. Ali poglejmo vrste naših učite! Koliko jih je, ki razumejo kaj o predj tih, ki bi jih morale poučevati? V p, vrsti bi morali še za učiteljice'prirediti, spodinjske tečaje. Gospodinjski tečaji bi bili jako pot« ni, o tem se prepričamo, ako obišče naše kmetiške domove. Le malokje vla tak red in snaga, kot bi bila našemu nj du v čast. To kritiko so izrekli češki i jaki, ki so bili pri nas nastanjeni. — Di razume le malokatera kmetiška gospo nja z bogatimi zalogami živil, ki so ji razpolago, pripraviti okusno hrano. Kt se primitivno, ne samo, kadar zaradi o lega dela primanjkuje časa, ampak tuj praznikih in .nedeljah. Potem — koliko veža se v dobrih letinah pokvari, n. sadja, zelenjave, ki bi se lahko konzei ralo za poznejše čase ! Pa o konzervira nima naše ženstvo na deželi noben pojma. Koliko se s konzerviranjem la; prihrani, vem sama, ko me je neizpros sila v vojnem času gnala, da sem pi pridno vkuhavala. Ne recite mi pa, vkuhavanja naši možje, posebno prepro: ne cene. Darujem, ako je kdo v vasi: varno bolan, časih to ali ono steklen vkuhanega sadja. Tako sem darovala liko steklenico staremu znancu-viničai ko je imel pljučnico. Ozdravivši pride meni ter se lepo zahvali, češ, vse živi nje ne bo pozabil te prijaznosti, frvr Med vojnim časom so me zapustili vsrt gati prijatelji in sosedje. Nihče ni hoteli prodati mleka. Za malo denarja ga n hoteli prodati, veliko jih je bilo sram ra niti domačinu, zato so ga rajši krmiliš njam, ali pa ga prodajali za oderuške c meščanom. Samo pri omenjenem viničs sem ga dobivala po krščanski ceni vojni čas vsak dan en liter. Vidite, ti dobro mi je bila poplačana ena steklen vkuhanega sadja, ki je bila podarjeni pravem času. Vendar bi lahko vsaka i spodinja imela pripravljeno vkuhanos: je, ako bi si ga razumela pripraviti.1 bi jo naučili gospodinjski tečaji Še nečesa manjka vzgoji učiteljic, vimo v dobi demokratizma in social« Ali so naše učiteljice socialno vzgoje' Nikakor. Učiteljica se razen šole le rt posveti javnemu delu. O častnih izje® ki jih tudi imamo, ne govorim. Po šoli v svojo sobico ali na izprehod in se briga ne za ljudsko izobrazbo, ne za spodarsko delo, še celo v učiteljskih' štvih, vsaj v našem, jih do zadnjega t nismo videli v prevelikem številu. Kriva je temu naša vzgoja in pa» staromodno preziranje moških do javi ženskega delovanja. Pisateljica Eb' Eschenbachova pravi: „Eine gesck Frau hat hunderte geborener Feinde lauter dumme Männer." Mi nočemo i sovražnikov, zato živi v nas še ve neki „Noli me tangere", ki nas odV od javnega dela in nastopa. Pa, dragih prišli so drugi časi, številno grobov * cvet naše inteligence, uničeni so mf brojni upi, ki smo jih stavili v tega ali( ga naših padlih junakov, vrzeli bo izpolniti naše ženstvo, zato smo prirf0 reformirati žensko vzgojo! Morali bomo snovati po vseh W ženska društva, slična onemu, ki* ustanovilo začetkom junija t. 1. v ^ boru. Imenuje se „Mariborsko ženski štvo" in vabi k vstopu ženstvo vseh^j in strank. Tako si bodo pomagale že|H kot pomaga sestra sestri. Tem drus'1 bi bila dana naloga, da zbirajo pod 5 okrilje vse zavedne žene in dekleta ■ jega kraja. Tako se bo povzdignila darska in etična moč našega ženstva Zdnska društva naj prirejajo P°. predavanja, ustanove naj knjižnice t«, razširjajo prosveto z dobrimi časi1'., knjigami. Prirejajo naj družabne kjer se bo gojilo petje in vršile pre' d* ter tako pripomorejo tudi za umetniško vzgojo našega ženstva na deželi. V prvi vrsti bodo s svojo izobrazbo ( noklicane naše učiteljice, da sodelujejo nri ženskih društvih. Vzgojile bodo na ta način poštene devojke, pridne gospodinje in vzorne matere, kar bo našemu narodu v korist in čast. . Zato kličem vam uciteljicam-kolegi- "^Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud nam nebo blagoslovi!" Splošna stavka ljudsko-šolskega učiteljstva v Italiji. Zaradi neenotnega plačevanja učiteljstva v Italiji so pričele posamezne učiteljske organizacije zahtevati enotno ureditev učiteljskih plač in izboljšanje gmotnega položaja. Zahteve lokalnih organizacij so se bliskovito razširjale, tako da je bila osrednja zveza prisiljena prevzeti vodstvo vsega gibanja in ga proglasiti kot skupno enotno gibanje. Splošna stavka do skrajnosti. Ker ni dosegel, da bi se bile sprejele predložene bistvene zahteve, potrja osrednji odbor narodne učiteljske zveze sklep za splošno stavko do skrajnosti, ki se je pričela 11. t. m. Iz nekaterih mest pa je prišla vest, da se učitelji, pripadajoči klerikalnemu u-druženju „Nicolo Tomaseo"ne udeleže stavke,da pa toudru-ženje oficialno pritrjamani-f e s t a c i j i. Stavka učiteljev se je razširila po vsej Italiji. V Milanu stavkajo tudi pristaši klerikalnega udru-ženja „Nicolo Tommase o". Učitelji zahtevajo boljše razmere, ker sedaj dobivajo različne plače od dveh lir 70, do 4 lire 50 na dan. Milanski učitelji stavkajo v znak solidarnosti s tovariši po Italiji, zakaj oni (v Milanu) so že v sporazumu s socialistično občinsko oblastjo sistemizirali svojo organizacijo. Solidarnost tržaškega učiteljstva. Stavki italijanskega učiteljstva se je pridružilo tudi tržaško učiteljstvo, ki je v to svrho sklicalo shod v gledališču Fe-nice. Sklicatelj shoda — učitelj Lona — je obširno razložil stanje tovarišev v Italiji, pozival tržaške učitelje, da naj se v znak solidarnosti pridružijo njim in za-puste šolo dotlej, dokler se ne urede razmere, ki delajo sramoto italijanski državi in so povod tolikemu številu analfabetov. Shodu je prisostvovalo precejšnje število slovenskih učiteljev iz Trsta in Istre. Predsednik je čutil potrebno omeniti, da se italijanskemu učiteljstvu pridružuje tudi slovensko učiteljstvo. Istega dne ob 17. se je zbralo slovensko učiteljstvo v šoli na Acquedottu ter v znak solidarnosti, v znak, da tudi slovensko učiteljstvo čuti z italijanskimi tovariši, sklenilo 24urno stavko. Neodločnost klerikalnega učiteljstva pojenjuje boljinbolj in se tudi te organizacije pridružujejo vedno v večji meri naprednim organizacijam in splošnemu gibanju. Ker sta obe skupini precej enako močni, bi bilo v veliko škodo stanovski stvari, če bi ostale klerikalne organizacije v vrstah stavkoskazov. Oiiciozna izjava vlade — gole besede. „Agenzia Štefani" objavlja: Glede zagrožene stavke učiteljev treba spominjati, kar je bilo že večkrat in tudi oficialno izjavljeno, da je namreč minister za javni pouk predložil ministru državnega zaklada — skupno z že znanimi tabelami za druge kategorije — tudi ono plačil na ljudskih šolah. Omenjene tabele se razlikujejo od onih, ki jih je predložila ministru posvetovalna komisija v toliki meri, da odgovarjajo približno zahtevam ljudskošolskih učiteljev glede, plač, odškodnin in poklica. Sedaj bosta morala minister državnega zaklada in ministrski svet predložiti uspeh svojega proučenja Predlogov ministru za javni pouk. Spričo ukrepov, ki se kmalu izvedejo in priobčijo javnosti, ne bi bila opravičena nikaka zagrožena stavka ljudskošolskih učiteljev, ki ne smejo pozabljati, da so vzgojevalci ljudstva, predvsem pa v trenutku, ko se vlada pripravlja, da z istimi gospodarskimi odredbami zaščiti ugled in življenske Pogoje na način, ki bo odgovarjal njihovi vzvišeni nalogi. Neomajno naprej! Dosedaj vztraja učiteljstvo konse-kventno pri svoji zahtevi in se stavka širi vedno bolj. Uspeha do te ure še ni, vendar je upati, da je zagotovljen uspeh, če «stane učiteljstvo solidarno in se ne bo dalo razdvojiti in omajati od praznih obljub. Iz naše organizacije. Skupne zadeve. Delegati Zaveze. Delegate so dalje prijavila nastopna društva: ) II. Učtieljsko društvo za Kranjski šolski okraj: 4. Franc Luznar, nadučitelj na Prim-skovem, kot društveni predsednik; 5. Vinko Zahrastnik, učitelj v Škofji Loki; 6. Mihelčičeva Josipina, učiteljica v Preddvoru; Namestniki: 4. Miklavčičeva Janja, učileljica v Kranju; 5. Ciril Rakovec, učitelj v Smledniku; 6. Rotarjeva Julija, učiteljica na Zalem logu. III. Učiteljsko društvo za novomeški okraj. 7. Martin Matko, nadučitelj v Toplicah, kot društveni predsednik; 8. Viljem Gebauer, nadučitelj v Šmi-helu pri Novem mestu; 9. Ravhekarjeva Ruška, učiteljica v Valti vasi. Namestniki: 7. Claricijeva Marija, nadučiteljica v Novem mestu; 8. Franc Hočevar, nadučitelj v Birčni vasi; 9. Klemenčičeva Lina, učiteljica v Toplicah pri Novem mestu. »Slovenska Šolska Matica«. Prva odborova seja se je vršila dne 15. junija 1919 v vodstveni pisarnici I mestne deške ljudske šole od 10.—12. ure. Navzoči: predsednik H. Schreiner in odborniki J. Dimnik, A. Dokler, Fr. Gabr-šek, I. Kruleč. Predsednik pozdravi navzoče odborove člane, posebno novoizvoljenega učit. ravnatelja A. Doklerja in prosi blagajnika Dimnika, da poroča o društvenem denarnem stanju, ki ie vkljub temu, da se je število društvenih članov zaradi vojne skrčilo, vendar še precej povoljno. Upati je, da bo učiteljstvo, ki je zdaj gmotno izdatno bolje situirano, v svoji celoti stopilo v krog pospeševalcev in podpornikov našega društva. Z ozirom na denarno stanje izda društvo za leto 1919. samo dve publikaciji, in sicer: 1. Letopis in 2. I. del B e ž k o -vega Ukoslovja. Prve knjige se natisne v 2500, druge v 3000 izvodih. Za tema knjigama pride pozneje v prvi vrsti v poštev začetek Zgodovine pedagogike in nadaljevanje Jul. GIowacke-ga Flore slovenskih dežel. Glede izdajanja knjig prizna društveni odbor,