Vinko  Vinic: Bor. — Morju
275
mladi", da, da, in to oko, to je njeno oko — in ta fina bradica, in ta ljubki smešek krog ustnic, brez ironije, brez strastij, samo tiha milina, da, to je smešek njegove „Pomladi". Pavel je gledal, njegova umetniška duša je uživala in čarala hkrati nove obrise, nove poteze za lice duhteče „Pomladi". In sedaj se je zopet odklopilo to naivno očesce — a ni bilo otročje, a tudi ni bilo drzno, vendar je v njem sijala globoka duša, mehko srce, ki bi najraje vse objelo v sreči. In to oko se ni več povesilo, zrlo je prav tik Pavlove glave v črno temo zunaj voza, luč pa je padala njej naravnost v lice. In tedaj je mislil Pavel, da gleda  z  gore vedrino  po-
mladnega neba; zdelo se mu je, da se giblje kakor nekdaj v lahni gondoli po Benetkah, in njegovo oko zre vedno jasno nebo italijansko. Resnično, njegova duša se je zibala v teh očeh kot v lahni gondoli po šumlja-jočih valčkih — in nad njo pomladno nebo — razlita v te oči — v oči njegove „Pomladi". Zavora na kolesih je zaškripala, omnibus se je stresel, in še predno se je Pavel dobro zavedel, že je skočila ona iz voza in izginila v temo; slikar je strmel v noč — a več je ni videl. Cul je le glas postarne žene: „Emica, si vendar prišla!" — Vezna vrata so zakrulila, omnibus je ropotal dalje.
(Konec.)
B
or.
V rebri gore, oj zelene gore, raste bor, in zor mu sije zlat: lepih upa dni, o sreči sanja . . . O, saj je tako, tako še mlad! —
Pride v jutru, pomladanjem jutru, k boru v reber gore mlad kočar; rojenice darežljive snoči so mu dale ljubko dete v dar . .
„Oj, ti mladi bor, ti bor košati, kak iz tebe zibka bela bo; ko zibala bo jo mamka mlada, vse najlepše pesni pela bo.
„ »Pusti mož me trdosrčni: mlad sem, lepi dnevi se mi še smeje! Polpodrtega poglej soseda, deblo, veje že miru žele . . .""
„Kaj počnem naj z votlim deblom, ljubcek, zibel hoče mladega lesa - !" — in zastavi zopet in zamahne — krikne bor v bolesti do neba:
„„In če mladega ni žal življenja mojega ti, trdosrčni mož, vedi: v tej zibeli ti, ne dete, ti počival in se zibal boš . . .""
Novo v hiši se prične življenje, lepo kakor zora solnčnih dni . . .' — in zastavi jeklo in zamahne — bor pa zašumi in zaječi:
Pade bor, v zeleni gori pade, oh, in lepi dnevi odbeže" . . . A kočarja strtega pod deblom drugi dan sosedovi dobe . . .
Vinko  Vinič.
M
orju.
In tukaj si morje! - O morje, sen dolgih, prečutih noči,
ti dni hrepenenje, — pred mano valovje mi tvoje šumi . . .
Ah, majka gugala, zibala me v davnih je trudnih nočeh,
o tvojih mi pela je valih in pela o tvojih bregeh;
o biserih srčbernih, skritih v dnu tvojih zelenih voda . . .
Objelo me zdaj hrepenenje, in moral sem z naših gora . . ,
In tukaj sem, morje — ! Valovje mi tvoje skrivnostno šumi . . .
Ah, vem: to je majkina pesem iz davnih, nezabnih noči . . .
Vinko  Vinič.