Iv. Vesenjak:Opaznjmo drnge, reSlmo sebcf NaSe Blovensko in jugoslovansko knjetljsvo prihaja v vedno težavnejši položaj. Delo pri poljedelstvu in vinogradniStvu, pa tudi v nekaterih drugih panogah kljub trudu in marljivotosti kmetskih družin ali sploh ne retii in vzdrži več, ali pa le zelo slabo in ¦ težavo. Vzroki tega stanja, ki ga imenujemo krizo kmetijstva, pa so domači in tuji. Kolikor se da predvideti, ni izgleda, da bi se stanje v doglednem času izboljSalo, pač pa je vldeti, da se bo konkurenčni boj v kmetijskih pridelkih na domačem in še bolj na svetovnem trgu poostril. Edini lzhod pri takšnem stanju je torej za nas, Se hočemo osiguratl kmetskim družinam obstanek, da temeljito odstranimo domače vzroke krl ze ter tako usposobimo naše kmetijstvo za konkurenčnl boj na svetovnem trgu. Težko besedo moram Izreči tukaj na naslov mnogih starejših kmetskih gospodarjev: vse premalo razumevanja ima še večina njih za napredno kmetovanje. To so vojaki sicer hrabri in častivredni, toda zaljubljeni v svoje možnarje in puške na kresni kamen, pa gredo ž njimi v boj proti vojski, oboroženi s strojnimi puškami, brzostrelnimi topovi in aeroplani. Čisto kakor njihovi predniki, ki so radi pomanjkanja organizacije in radi slabega orožja tako žalostno po hrabrem boju podlegli graščakom in velikašem za časa Matije Gubca in tovaršev. Mi pa hočemo, da je naša kmetska vojska zmagujoča in ne premagana, zato jo poživamo in učimo, da se primerno organizira in oboroži ter usposobi za svoj težak boj! Vodilni možje na zapadu gledajo sedaj na kmetijstvo čisto drugače, kakor so pred svetovno vojno, zato posvečajo kmetijstvu in njegovemu napredku veliko veS skrbi in pozornosti, kakor pa poprej. Zato je tudi tam napredek neprimerno večji, kakor pa pri nas. Na zapadu so spoznali, da ni industrija (tovarnarstvo) za države in narode edini vir blagostanja, temveč da je treba priznati kmetijstvo kot prvi in glavni vir stalnosti in sigurnosti. Vsled tega se kmetijstvo ne zanemarja in ne zapostavlja več tako v zapadnih državah, kakor pred svetovno vojno, temveč se ščiti in se skrbi za njegov napredek. Poleg tega pa tamošnji bolj izobraženi kmetje sami silijo svoje vlade, da se za njihov napredek več stori. Tako se je zgodilo, da so naše slovensko in jugoslovansko kmetijstvo drugod, izvzeto samo Rusijo, Rumunljo in Španijo mofino prehiteli. Umno kmetovanje, ki prinaša ob manjšem delu lepSi dohodek, je silno napredovalo v Italiji, v Nemčiji, v Avstrijski republiki, v Čehoslovaški in na Danskem in Holandskem. Množina ln kakovost kmetijskih pridelkov je v teh državah povprečno mnogo veftja kakor je bila pred svetovno vojno. Poleg tega pa je Kanada In so Zedinjene države severoameriSke ter Argentina in Brazilija strašno povečale obseg obdelane zemlje, kjer pridelujejo posebno pšenico, koruzo, rž in oves. Tudi velika Poljska država se silno trudl, da izboljša kakovost svojim kmetijskim pridelkom ter jim osigura odjemalce na svetovnih tržiščih in jugoslovanski kmetovalec prav težko občuti to konkurenco posebej pri trgovini s svinjami in jajci. Pregledno lahko rečemo: za slovenskega kmetovalca je konkurenca v pšenici in koruzi za trg nemogoča, ravno- tako tudi v mešanem, manjvrednem vinu. Tudi ob najracijonalnejšem pridelovanju teh pridelkov bo ostal siromak. Edino za domače gospodarstvo ima smisel te pridelke še držati in za vzdrževanje ter dopolnilo drugim panogam, ki so plodonosnejSe. Povprečno pri mešanem gospodarstvu v malokmetljstvu tudl hmelj nima bodočnoatU Sploh je kmetovanje s hmeljem lote^ rija, enkrat imenitno zadeneš, a drugia še bolj imenitno izgubiš. V VojvodinJ in Sremu je že veliko prej bogatih kme^ tov prišlo v silne težave, ker so začeU hmeljariti, namesto da bi ostali pr! svoji rodni koruzi in pšenici. Toda tudi pri ostalih kmetijskih panogah ne bo ivašemu kmetovalcu posuto z rožicami. Konkurenca bo vedno večja, boj za trg vedno hujši, zato mora tudi kmetovalčevo orožje za ta boj čim bolj biti učinkovito. Umetnost je v tem: s čim dosežem, da bom na istem prostoru več pridelal kakor do sedaj, da bo pridelek tudi po kakovosti boljši in stroški ne bodo sorazmerno večji. K temu še drugo: kako spravim ta povečani in zboljšanl pridelek najboljše na domačem in na svetovnem trgu v denar. To vse so temeljna vprašanja na katera si moramo odgovoriti, kajti ako bi sedanje stanje ostalo, potem preti našemu kmetijskemu gospodarstvu umiranje in hiranje; siromaštvo postane splošno in iz osiromašenih kmetskih' domov bodo morali naši mladi ljudje daleč po svetu za bridkim kruhom popolnoma odvisnega delavca. Mi pa hočemo, da ostane naše kmetsko ljudstvo gospodarsko neodvisno in da imajo kmetske družine za svoje pošteno delo tudi pošten obstanek. Zato se bomo trudili, da skupaj iščemo nova pota in novi način, ki naj zajamčl zmožnost konkurence in pa obstoj, Zaupamo v Boga in računamo s pridnostjo naSih ljudi ter ž njihovo ukaželjnostjo. Mi hočemo živeti in — zmagati! NaS Slomšek s svojimi tovariši in učenci nas je naučil, kako moramo ljubiti svoj dom in svojo materino besedo. Krš&ansko prosvečeno slovensko Ijud« stvo je narodno uresničilo njegov program, sedaj ga moramo če gospodar« sko!