...- ~ -- -- -- -- ~ - - --- ----- ~.,-:;, rrokovne razprave GDK: 61:625:629 Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem načrtovanju Franc GAŠPERŠIČ* Izvleček: Gašperšič, F.: Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem načrtovanju. Gozdarski vestnik, št. 5-6/200 l . V slovenščini, cit. lit. 37. Prispevek je nadaljevanje razprave o temeljnih osnovah načrtovanja na principih kontrole. Izstopa sporno pojmovanje gozdno- gojitvenih ciljev. Koncept kontrolne metode je v prispevku osvetljen in podprt z nekaterimi elementi teorije evolucije in evolucijske spoznavne teorije. Prikazane so posledice napačnega pojmovanja gozdnogojirvenih ciljev pri načrtovanju sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, izvedbi načrtovanega in kontroli (nadzoru) izvedbe. KJjučne besede: gozdnogospodarsko načrtovanje, kontrolna metoda, gozdnogojitveni cilj, sonaravno gospodatjenje z gozdom. 1 UVOD IN OPREDELITEV PROBLEMA Pričujoča razprava se nanaša na koncept načrtova­ nja na principih kontrole, kjer posebej izstopa vpraša- nje ustreznega pojmovanja gozdnogojitvenih ciljev. Polemika o tem ima že svojo zgodovino. Začela se je v okvi ru komisije, ki je leta 1985 obravnavala načt1 za postojnsko gozdnogospodarsko območje. Predstavniki Gozdnega gospodarstva Postojna so takrat vztrajali na enotno (nediferencirano) oblikovanih gozdnogojitve- nih ciljih in smemicah po območnih gospodarskih raz- redih, ne glede na zelo različne možnosti v družbenih (velika državna posest) in zasebnih (zelo razdrobljena posest) gozdovih tega gozdnogospodarskega območja. Temu je bila takrat ( 1986) namenjena celo izredna seja strokovne komisije za obravnavo območnih gozdno- gospodarskih načrtov, vendar je ostalo to vprašanje tudi po sej i nerazčiščeno. Strokovna poročevalca sva v Zaključnem poročilu o območnih gozdnogospodar- skih načrtih v Sloveniji (GAŠPERŠIČ 1 KOTAR 1986) posebej poudari la, da je vprašanje diferenciranja gozdnogojitvenib ciljev na družbene in zasebne goz- dove v svojem bistvu povezano z njihovim dinamič­ nim pojmovanjem, t. j . z njihovo spremenljivostjo s časom. O posledicah statičnega pojmovanja gozdnogojitve- nih ciljev kot nečem relativno končnem sem v nasled- njih letih posebej opozatjal (GAŠPERŠIČ 1988, 1989). Kljub temu je bilo takšno pojmovanje gozdnogojitve- nili ciljev vključeno v predlog sistema za gozdnogospo- darsko načrtovanje v Sloveniji (VESELIČ 1 GOLOB 1994). Na posvetovanju v okviru Zveze gozdarskih društev Slovenije sem to miselnost kritiziral in v raz- pravi, ki je izšla še isto leto (GAŠPERŠIČ 1994), opo- zarjal, da gre za širše vprašanje, ki posega v samo *prof. dr. F. G., univ. dipl. inž. gozd., Na gri vi 14, Dragomer, SLO 260 idejno zasnovo koncepta načrtovanja. Gozdnogojit- veni cilj je temeljno izhodišče pri načrtovanju razvoja gozdov, zato se z njegovim pojmovanj em razodeva tudi dol očen idejni pristop k načrtovanju. Na argumente in opozorila o posledicah takega pojmovanja gozdnogo- jitven ih ciljev ni bi lo nobenih reakcij. V interesu stro- kovnjakov na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter centrale Zavoda za gozdove Slovenije, ki so bili zadolženi za oblikovanje Pravilnika o gozdno- gospodarskih in gozdnogojitvenill načrti h , bi moralo biti , da bi očiten spor v pogledih predhodno temeljito razčistili , saj spor med šolo in prakso, ne glede na to, kdo ima tu prav, gotovo ne more biti koristen. Oddelek za gozdarstvo BF, ki edini na raziskovalnem in peda- goškem področju razvija to strokovno področje in ki je odigral pomembno vlogo pri zadnjih dveh obnovah območnih načrtov, leta 1994 iz nerazumljivih razlogov ni bil vključen v strokovno komisijo za oblikovanje novega pravilnika o gozdnogospodarskih načrtih . Igno- rira li so tudi mnenje Oddelka za gozdarstvo BF ( 1997) pri osnutku pravilnika. Leta 1998 je ta miselnost, ki je celo v nasprolju z veljavnim Zakonom o gozdovih, pre- prosto postala predpisana obveznost v obliki Pravilnika o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (Ur. list, št. 5, 1998), po katerem poteka tudi sedanja obnova območnih gozdnogospodarskih načrtov v Sloveniji. Z zahtevo (pravilnik) o določitvi »optimalnega modela gozda« ter časa, v katerem naj bi bil goz- dnogojitveni cilj realiziran, je gozdnogojitvenemu cilju nedvomno odvzet njegov dinamičen (razvojen, spremenljiv, preboden) značaj , tj. njegova povezanost (odvisnost) z razvojem gozda in njegovega družbenega okolja (zlasti sprememba zahtev in potreb do gozdov). Pri tem je treba vedeti, daje t. i. obdobje doseganja tudi manj zahtevnih ciljnih stanj v gospodarskem razredu objektivno zelo dolgo, enako je dolžini proizvodnega GozdV 59 (2001 ) 5-6 1' Ga.'>Učiti se učiti (Lernen zu lernen).« Če se vrnemo k prejšnjemu primem, ugotovimo, da tu nima smisla optimirati neke fiksne organizacijske struk- ture podjetja, saj jo lahko čas (razvoj) hitro povozi, ampak organiziranost, ki mora spretno reagirati na izzive časa (razvoja). V obeh primerih gre za ustvar- jalen evolucijski proces (za samoorganizacijo). Ta primera sta bila navedena z namenom, da bi se zami- slili v nujnost spremenjenega načina razmišUanja pri gozdnogospodarskem načrtovanju. S prehodom od optimiranja določenih struktur (cilj- nih stanj) na optimiranje upravljavskih procesov gozdarj i tako rekoč ponovno odkrivamo pri nas že znan koncept nač1tovanja, ki ga sedaj označujejo številni GozdV 59 (2001) 5-6 Gašperšič, f.: Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem načrtovanju sinonimi: kontrolna metoda (prvoten naziv), načrtova­ nje na principih dinamičnega usmetjanja (kontrole) raz- vojnih procesov, adaptivno (ptilagodljivo) načrtovanje, organsko-probabilistično načrtovanje, ekosistemsko načrtovanje (ekosistemski management). Smiselni so tudi sinonimi: evolucijsko ali evoluciji ustrezno načr­ tovanje, odprto načrtovanje (za razliko od zaprtega v telmiki). V primerjavi z ekonomisti, ki so krenili na to pot šele pred nekaj desetletji, imamo lahko prijeten obču­ tek, da so stari gozdatji (Gumaud, Biolley, pri nas Scholl mayer) že pred več kot 1 OO leti. ko še ni bilo sistemske teorije, kibemetike, neodanvinistične raz- vojne teorije in znanosti o gozdnih ekosistemih, intui- tivno prišli do enakih spoznanj in začeli razvijati idejo kontrolne metode v gozdnogospodarskem načrtovanju. Po drugi strani pa niti ni čudno, da se je ideja kon- trole pojavila prav pri načtovanju v gozdu, saj nima pravzaprav nihče opravka s tako izjemno kompleksnim naravnim sistemom. 4 STATIČNO ALI RAZVOJNO POJMOVANJE GOZDNOGOJITVENIH CILJEV Klasičen primer statičnega pojmovanja ciljev je teo- rija o normalnem gozdu. Za našo razpravo so posebej zanimive tako imenovane normale za prebiralni gozd (MILETIC 1954). Profesor Klepac (1997) uporablja zanje včasih celo naziv optimale. Gre za model nor- malne oziroma optimalne stmkture prebiralnega gozda, ki naj služi kot cilj gospodarjenju. V Mileticevi (1954) knjigi sem naštel podrobno opisanih kar 17 normal naj- različnejših avtorjev (Francozov, Švicarjev, Hrvatov, Srbov, med njimi je tudi Hufnagl). Poskusi oblikovanja takih nonnal (optima!) so se nadaljevali tudi kasneje. vendar tudi najnovejši ne morejo prikriti svojega sta- tičnega značaja. Njihova edina uporabna vrednost je, da nam služijo kot eden od pripomočkov pri prevetjanju stanja gozdov v pogledu trajnosti. Ob statičnem značaju teh normal (optima!) kaže pomisliti na znano tezo v strokovni literaturi, po kateri je prebiralna zgradba v naravi prehodnega značaja, njeno umetno vzdrževanje pa zelo težko ali celo nemogoče. V pravilniku definirani pojmi: dolgoročni gozdno- gojitveni cilj s predvidenim časom, v katerem naj bi bil dosežen, optimalen model oziroma idealno stanje gozda nedvomno predstavljajo statično in vsaj relativno končno stanje, ki je glede na odprto evolucijo (razvoj) gozda in družbenega okolja nesprejemljivo. V praksi gozdnogospodarskega načrtovanja pred- stavljajo gozdnogojitveni cilji in ukrepi vzajemno povezano celoto (sistem upravljanja oziroma souprav- Gozd V 59 (2001) 5-6 lj anja gozda v njegovem razvoju), zato se statično poj- movanJ·e gozdnogojitvenega cilja v neki meri prenaša tudi na gozdnogojitvene ukrepe. Cilje gospodarjenja z gozdovi in preko teh tudi goz- dnogojitvene cilje ter gozdnogojitvene ukrepe moramo videti v izkoriščanju možnosti, kijih nudi razvoj goz- dnih ekosistemov in njihovega družbenega okolja. Modeli ciljnih gozdov (gozdnogojitveni cilji) nastajajo razvojno (evolucijsko), tako kot nastajajo tudi zahteve in pogoji zanje. Iz tega izhaja naslednjn razvojna defi- nicija za ciljni gozd: Ciljni gozd je miselni model gozda, ki v dolo- čenem prostoru in času v največji možni meri ter gospodarno zadovoljuje družbene potrebe (GAŠ- PERŠIČ 1989). Ciljni gozd je torej umetnost možnega v nekem času ln prostoru, saj ne moremo početi ničesar izven mej realnih možnosti, te pa nastajajo z razvojem v gozdu in v njegovem družbenem okolju. O tem se lahko prepričamo, če se z razmišljanjem po retrospektivni poti podamo v preteklost pri gospodarjenju z gozdovi. Pomislimo npr. na realno oviro, ki jo še vedno pred- stavlja posestna meja v drobnolastniškem gozdu (t. i. parcelno gospodarjenje). Ker imamo opravka z načttovanjem v evolucijskih sistemih (sistemih sprememb),je treba upoštevati spre- membe, ki jih prinaša razvoj,jih tudi vnaprej predvideti in se na ta način vključiti v sooblikovanje prihodnosti. Kreativnost namreč ni nobeno stanje, ampak z raz- vojem gozda in družbenega okolja povezan proces. Nikoli vnaprej ne vemo, koliko časa bo nek cilj aktu- alen. Ob obnovah gozdnogospodarskih načrtov ciljev nikoli nekritično ne prevzemamo. 5 CILJ POTREBUJEMO NA ZAČETKU POTI, KONCA NI. SAJ JE PRIHODNOST (RAZVOJ) ODPRTA V odprti obliki načrtovanja sta tako kot v vsaki odprti evoluciji cilj in smoter na začetku in ne na koncu poti (JANTSCH I 992). Cilj potrebujemo na začetku. za dobro usmerjeno in organizirano delo. Gozdnogo- jitveni cilj je model gozda, po katerem delamo sedaj, in ne nekaj, kar naj bi nastalo v neki odmaknjeni prihodnosti. Tu je eden bistvenih nesporazumov pra- vilnega pojmovanja gozdnogojitvenih ciljev. S ciljem. ki naj bi bil realiziran čez 80. 100. 120 let, se uveljavlja neke vrste teleološki pristop, načrtovalen proces pa ostaja neorganiziran za akcijo v sedanjosti. Med nečim, kar naj bi nastalo čez mnogo let, in kon- kretnim (realnim) modelom za delo danes je velika razlika. Dejstvo je, da imamo in bomo imeli opravka z 265 1 Gašperšič. F.: Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem Jltlčrtovanju antropogeno spremenjenimi gozdovi. Z zagledanostjo v nekaj dolgoročnega, namišljeno optimalnega ali celo idealnega lahko prezremo možnosti, ki jih za obliko- vanje in razvoj nudijo gozdovi in procesi v njih danes. Prav v tem pa je velika prednost operativnih gozdno- gojitvenih ciljev. Pri tehničnih sistemih je drugače. Cilji (modeli, načrti bodočih sistemov) doživijo na zaključku poti svojo materialno realizacijo. Razvoj se tu kaže v nas- tajanju vedno novih sistemov, ko obstoječi zastarijo (pomislite npr. na osebne avtomobile). Evolucijski sistemi so s svojim razvojem odprti v prihodnost, zato moramo imeti cilj na začetku poti in ga skladno z razvojem gozda in njegovega družbenega okolja, vključno z razvojem našega znanja o gozdu, skrbno prilagajati, torej imeti možnost sooblikovanja prihodnosti. 6 OBLIKOVANJE GOZDNOGOJITVEN IH CILJEV JE STVAR DOBRO PREMIŠLJENIH ODLOČI­ TEV- POSTOPEK, KI GA MOČNO PODCENJU- JEMO Temeljni vzrok za to je napačno pojmovanje goz- dnogojitvenega cilja. Le kdo naj bi resno, poglobljeno in odgovorno razmišljal o nečem, kar naj bi nastalo čez 80, 1 OO let? Zato s takšno lahkotnostjo, kar mimogrede, zapišemo gozdnogojitveni cilj in skoraj ne pomislimo, da gre za temeljno odločitev pri oblikovanju gozdov v gospodarskem razredu v območju, ki po površini pogosto presega 10.000 ha. Mislim, da bi se morali tu zgledovati npr. po gradbenikih. Kar pomislimo, koliko dela in odgovornosti je vloženo že v načrt za navadno stanovanjsko hišo, ki se po vrednosti še zdaleč ne more primerjati s tisoči hektarov gozdov v nekem gospodar- skem razredu. V ozadju kratkega zapisa, ki v gozdnogospodarskih načrtih označuje gozdnogojitveni cilj (miselni model mnogonamenskega gozda), bi morala biti vsestranska in poglobljena presoja, po pomenu podobna tisti pri projektiranju tehničnih sistemov. Oblikovanje gozdnogojitvenega cilja je sinteza, kjer upoštevamo: - stanje gozdov gospodarskega razreda v širšem smislu, vključno z njihovimi ekološkimi posebnostmi, raz- vojno naravnanostjo ter omejitvami (ovirami), ki jih predstavlja določena posestna struktura; - gozdnogospodarske cilje, ki integrirajo družbene pot- rebe in gozdnogospodarske možnosti; - načelo trajnosti, v praktični obliki zahteve za stabil- nost in zanesljivost funkcioniranja tega gozdnega ekosistema; 266 - ekonomske možnosti. Nujno je razmišljanje o variantah in izbor najus- treznejše. Cilj mora biti realen, tj. oblikovan v mejah realnih možnosti, sicer je neuporaben, tako kot je neuporaben načrt za stanovanjsko hišo, ki bistveno presega naše možnosti. O realnosti gozdnogojitvenih ciljev moramo razmišljati zelo konkretno: vprašati se moramo tudi, ali lahko oblikujemo in vzdržujemo mla- dostno fazo po drevesni sestavi in kakovosti, kot je pre- dvidena s ciljem, upoštevajoč dejstvo, da teh negoval- nih del ni mogoče odlašati v prihodnost. Žal moramo biti realni tudi pri uresničevanju zahtev za stabilnost in zanesljivost funkcioniranja gozdov. Z odločitvijo o realnem gozdnogojitvenem cilju smo v mejah možnosti (in nič več) hkrati vgradili tudi elemente za stabilnost in zanesljivost funkcioniranja gozdov določenega gospo- darskega razreda. Tako imenovani dolgoročni gozdnogojitveni cilji so po zahtevnosti pogosto oblikovani nerealno, saj se po njih ne dela, ampak so le utvara v oddaljeni priho- dnosti. 7 OD FUNKCIJE GOZDNOGOJITVENEGA CILJA K NJEGOVEMU PRAVILNEMU POJ- MOVANJU Natančen vpogled v konkretne funkcije gozdnogo- jitvenega cilja pri raznih presojah in odločitvah lahko zelo prispeva k njegovemu pravilnemu pojmovanju. Adaptivno pojmovani gozdnogojitven} cilj je model za delo danes in v nedoločeni prihodnosti, je torej opera- tivni (delovni) model, ki se direktno uporablja, uvelja- vlja kot vodilo, podobno kot gradbeni načrt pri gradnji stanovanjske hiše, seveda v mehkejši obliki. Končno pa tudi sam pojem gozdnogojitveni cilj označuje njegov ožji (konkreten) delovni, tj. gozdnogojitveni značaj, ne pa nekega pričakovanega stanja v odmaknjeni priho- dnosti. Da bi razumeli, kako tak cilj deluje, se moramo po analogiji postaviti v položaj gradbenika izvajalca na gradbišču, ki ima kar naprej v rokah načrt (model stanovanjske hiše = cilj) ter meter in druge merilne pripomočke. Iz načrta dobi vse potrebne dimenzije, materiale v postopku izgradnje in podobno. Za razliko od gradbeništva se gozdnogojitveni cilj le uporablja, uveljavlja, namesto realizira. To tudi zato, ker imamo v večini primerov gozd že tu, za razliko od tehničnega objekta (npr. stanovanjske hiše), ki nastaja na novo in ki se dejansko realizira. Da bi pojasnili sporno razlikovanje med uporabo in realizacijo gozdnogojitvenega cilja, je nujno na kratko GozdV 59 (2001) 5-6 Gašperšič, F.: Ponomo o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem načrtovanJU prikazati njegovo funkcijo v procesih presoje in odlo- čanja pri: - načrtovanju; - izvedbi načrtovanega (pri odkazovanju drevja za posek, gojitvenih delih itd.); - kontroli (nadzoru) pravilnosti izvedbe; - preverjanju uspešnosti preteklega gospodarjenja ob obnovah načrtov. - Z vzporeditvijo dejanskega stanja gozdov gospodar- skega razreda, strukturiranega po razvojnih fazah in naprej po najrazličnejših infmmacijah z gozdnogo- jitvenim ciljem (modelom ciljne ga stanja), lahko pri načrtovanju najprej presojamo in nato tudi odločamo, kaj je treba narediti v sestojih, upoštevaje pri tem njihovo usmerljivost in racionalnost poseganja, ter v veliki meri tudi, kako to narediti. Podrobneje o tem procesu presoje in odločanja glej v Gašperšič (1989, 1995 oz. 1997). - Pri izvedbi načrtovanega (odkazovanju drevja za posek, gozdnogojitvenih delih) nam gozdnogojitveni cilj služi kot konkreten model za oblikovanje sestoj ev po horizontalni strukturi, drevesni sestavi in načinu mešanja, kakovosti. - Gradbeniki s pomočjo načrta natančno preverjajo izvedbo. Nam v ta namen služi gozdnogojitveni cilj. Pomislimo, kako neobhoden je gozdnogojitveni ci li pri presoji pravilnosti izvedbe v raznih konfliktnih situacijah, ki postajajo zaradi občutljivosti javnosti do posegov v gozdovih vedno bolj pogoste. V takih primerih se radi postavimo v fonnalen položaj, daje bilo vse narejeno po potrjenih načrtih, katerih bistveni del so tudi gozdnogojitveni cilji. Zaradi napačnega pojmovanja gozdnogojitvenih ciljev jih naša interna pa tudi inšpekcijska kontrola v ta namen žal skoraj ne uporabljata, sicer pa jih zaradi nerealnosti, ker niso predvideni kot delovni cilji, tudi ne moreta uporab- ljati. Pogosta so očitna razhajanja, ko je z gozdno- gojitven im ciljem v načrtu, vključno v gozdnogoji- tvenem načrtu, npr. predvidena razgibana skupinsko raznodobna zgradba sestojev, medtem ko je odka- zilo izvedeno v obliki velikopovršinskega uvajanja sestoj ev v obnovo in nagle dinamike obnavljanja. To navajam le kot primer, ki dokazuje, daje s pomo- čjo operativnega gozdnogojitvenega cilja mogoče in potrebno po vsebinski oziroma kakovostni plati kontrolirati izvedbo. Namreč ni resnega načrtovanja brez kontrole izvedbe. Toleriranje resnih napak pri izvedbi ali celo odsotnost nadzora povratno zelo pri- zadene avtoritativnost in celo smiselnost načrtova­ nja. GozdV 59 (2001) 5-6 - Gozdnogojitveni cilj, čeprav adaptiven (preboden), nam omogoča presojo premikov v razvoju gozdov konkretnega gospodarskega razreda po drevesni ses- tavi, kakovosti, sestojni zgradbi, razmerju razvoj- nih faz, lesni zalogi itd. v ciljno smer in s tem oceno uspešnosti preteklega gospodarjenja z gozdovi ob obnovah načrtov. 8 ADAPTIRANJE GOZDNOGOJITVENIH CIL- JEV NA NOVE RAZMERE Nasprotujem brezglavemu spreminjanju gozdnogo- jitvenih ciljev, če so domišljeno postavljeni, nujno pa je preveriti njihovo ustreznost, in to po istih kriterijih kot pri njihovem oblikovanju. Postopek je enostaven, naslanjamo se na realne pogoje in možnosti ter na naj- novejše znanje o gozdu. Aktualnost (ustreznost) goz- dnogojitvenih ciljev traja dalj časa, za nekatere goz- dove tudi več desetletij, ne smemo pa jih nekritično sprejeti, ne da bi jih preverili. Cilj se pač nanaša na neko nedoločeno, >~le relativno predvidljivo prihodnost«, za katero pa nikoli ne vemo, kakšna bo. Nikoli ne izklju- čujemo neprijetnih presenečenj pa tudi zablod pri sicer premišljenem delu in novih spoznanj, ki nam argumen- tirano kažejo na drugačno rešitev za gozdnogojitveni cilj. V naštetem so dodatni razlogi, da moramo gozdno- gojitvene cilje pojmovati adaptivno (spremenljivo). 9 ZAKLJUČKI - Zaradi napačno zamišljenih in posledično tudi slabo oblikovanih gozdnogojitvenih ciljev je celoten proces presoje in odločanja pri načrtovanju, izvedbi in nad- zoru manj učinkovit. Na vseh teh področjih lahko pre- sojamo in odločamo na podlagi vzporeditve nekega dejanskega stanja gozdov z referenčnim (modelnim) stanjem, ki ga lahko predstavlja le operativni goz- dnogojitveni cilj, sicer ostajajo celotno načrtovanje, vključno z gozdnogojitvenim, izvedba in nadzor brez konkretnih meril, brez ustreznega delovnega modela. Da je stvar res takšna, sva se s prof. M. Katarjem lahko zelo konkretno prepričala pri pregledu območ­ nih gozdnogospodarskih načrtov. Pogosto sva namreč naletela na popolno neskladnost med stanjem gozdov v gospodarskem razredu, gozdnogojitvenim ciljem, smernicami (načrtovanimi ukrepi), etatom ter načr­ tovanimi gojitvenimi deli, kar je med drugim posle- dica neustrezne presoje in odločanja pri načrtova­ nju. To sva zapisala v posamezna poročila o območ­ nih načrtih in v zaključno poročilo (GAŠPERŠIČ 1 KOTAR 1986). Do podobnih ugotovitev sem prišel tudi pri pregledu številnih načrtov gospodarskih enot iz raznih območij v Sloveniji. 267 Gašperšič, F.: Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospodarskem načrtovanju - Pojem >>obdobje za doseg ciljnega stanja« (VESELIČ 1 GOLOB 1994), ki je tudi predpisan s Pravilnikom o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih, si zasluži več pozornosti. Dejstvo je, da so tudi manj zahtevna ciljna stanja (po drevesni sestavi, načinu mešanja, sestojni zgradbi, kakovosti) v gospodarskem razredu praviloma dosegljiva šele v času dolžine pro- izvodnega (obratovalnega) obdobja. Po mnenju Vese- li ča in Goloba (1994) je to tudi časovni horizont, za katerega naj bi opredeljevali gozdnogojitvene cilje. Postavimo se v situacijo tistega, ki naj v načrt zapiše gozdnogojitveni cilj, ki bo dosežen čez 80, 100, 120 let, tem bolj če se hkrati zaveda dinamike v razvoju gozda, družbenega okolja (ki je hitrejša) in končno tudi našega znanja in novih spoznanj o gozdu. V še bolj nerodni situaciji se bo znašel ob obnovi tega načrta. Ali naj od prej določenega obdobja preprosto odšteje 1 O let? Tisti, ki bodo morali načrtovati po tem pravilniku, bodo gotovo razmišljali o (ne)smiselnosti takega ravnanja. V tako dolgih časovnih obdobjih se spremenijo celo temeljne doktrine pri gospodarjenju z gozdovi, kaj šele gozdnogojitveni cilji. Pomislimo, do kakšnih temeljnih zasukov je prišlo pri gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji v zadnjih 50 letih, prihodnost pa bo najbrž še bolj dinamična. Čim pa pomislimo na kakršnokoli spreminjanje tako zamišljen ih ciljev, za kar je zelo veliko motivov, smo takoj pri edini alternativi, pri razvojno (prehodno, spremenljivo) pojmovanih gozdnogojitvenih ciljih, s čimer pade tudi teza o enotuih gozdnogojitvenih ciljih in smerni- cah (ukrepih) ne glede na sektor lastništva. Zagotovo pa bi bilo neustrezno, če bi ostali pri pojmovanju ciljev po pravilniku in jih hkrati še spreminjali. - Trditev pristašev nespremenljivih in enotnih gozdno- gojitvenih ciljev, da se številne razlike, posebnosti, v bistvu različne možnosti za razvoj pokažejo v različ­ nih obdobjih za doseg enotnih ciljev po gospodar- skih razredih (VESELIČ 1 GOLOB 1994) je nes- prejemljiva. Najbolj tipične so razlike, ki jih za goz- dnogojitvene cilje predstavlja skrajno razdrobljena zasebna posest, ki v Sloveniji prevladuje. Kdo lahko ignorira temeljno oviro, ki jo gospodarjenju z goz- dovi objektivno predstavlja posestna meja (parcelno gospodarjenje) v drobnolastniškem gozdu? Ignori- ranje številnih razlik in individualnosti pelje v uni- ficiranje (enotni gozdnogojitveni cilji in smernice) in šabloniziranje, v naspro~e z »evoluciji ustrezno obravnavo« že pri načrtovanju. Če se celo kapitalne razlike lahko »stlačijo« v okvir istega cilja in smernic (ukrepov), čemu bi se potem trudili z diferenciranjem ciljev in ukrepov v detajlu (pri gozdnogojitvenem 2GB načrtovanju)? Namen diferenciranja pa je v izkori- ščanju možnosti, ki jih dajejo zelo različen razvoj gozdov in prav tako različne razvojne poti v družbe- nem okolju. Ali ni čudno, da ekosistemske posebno- sti v naravi gozda upoštevamo (spoštujemo), nekaj sistemsko analognega in enako vplivnega v družbe- nem okolju pa ne? - Zamisel in oblikovanje gozdnogojitvenih ciljev, tega temeljnega elementa pri načrtovanju razvoja gozdov, kot je predvideno s pravilnikom, ima širše implika- cije, ker negira koncept načrtovanja na principih kon- trole, tj. na podlagi stalnega učenja in iskanja bolj- ših rešitev, analogno aktivni vlogi evolucije. Takšna miselnost negira temeljne kakovostne zahteve pri načrtovnnju v kompleksnih evolucijskih sistemih- fleksibilnost in adaptivnost. Če upoštevamo Jant- scha (1992) in našo zapriseženost ideji sonaravnega gospodarjenja z gozdovi (celo v Zakonu o gozdovih in v Programu razvoja gozdov v Sloveniji), potem ni nič takega, kar si bolj zasluži oznako »So naravno in hkrati kreativno« pri gozdnogospodarskem načrto­ vanju in gospodarjenju z gozdovi sploh, kot nepre- stano učenje v dialogu z gozdom in družbenim oko- ljem ter stalno preverjanje našega ravnanja, kar je bistvo kontrolne metode. Brez te spoznavne funkcije je načrtovanje v izjemno kompleksnih gozdnih eko- sistemih brez moči. Tako koncipirano načrtovanje je odlično sredstvo in pogoj za razvijanje kritičnega načina razmišljanja in s tem oblikovanja gozdarskega strokovnjaka. -·Na ključnem področju, ki je predmet te kritične raz- prave,je Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdno- gojitvenih načrtih izdelan v nasprotju z Zakonom o gozdovih (Ur. list, št. 30, 1993). - Ironija posebne vrste je, da prihaja ta miselnost iz pos- tojnskega gozdnogospodarskega območja. Ob tem je lahko vsem v opozorilo in nauk znana misel iz uvoda h gozdnogospodarskemu načrtu za snežniške goz- dove, sestavljenim pod vodstvom H. Schollmayerja (1912), ki za tisti čas naravnost neverjetno sledi evolucijsko-spoznavni miselnosti: »Z gozdnogospodarskim načrtom zasnovano gospodarjenje z gozdovi ne smemo sprejeti kot zak- ljučeno in nespremenljivo delo, ampak ga je treba tako v njegovih temeljnih načelih kakor tudi v posa- meznih delih v skladu s časom stalno razvijati in prenavljati. Vsako ureditev kot podlago za usmer- janje gospodarjenja z gozdovi moramo razumeti v stalnem razvoju, podvržena je stalnim spremem- bam.« GozdV 59 (2001) 5-6 Gašperšič. F. : Ponovno o kontrolni metodi v gozdnogospot.lar~kcm načrtovanju - Polemika o enem ključnih vprašanj gozdnogospo- darskega načt1ovanja in gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji traja že 15 let. Na opozorila in argumente ni nihče odgovmjal, pripombe oz. umenje Oddelka za gozdarstvo BF na osnutek pravilnika niso upošte- vali in sporni koncept preprosto predpisali. Tu gre za razhajanje v vrhu stroke, z MKGP in Zavodom za gozdove na eni strani in šolo (Oddelkom za gozdar- stvo in gozdne vire na BF) na drugi strani. Ob tem je n·eba spomniti na vlogo, ki jo je odigral Oddelek za gozdarstvo BF pri zadnj ih dveh obnovah območ­ nih gozdnogospodarskih načrtov v Sloveniji, kjer gre nedvonmo tudi za številne pridobljene izkušnje. - Ta tematika je za gospoda~jenje z gozdovi v Sloveniji tako pomembna, da si zasluži obravnavo v okviru gozdarskih študijskih dni ali posebnega seminatja. Čas je, da si ustvarimo jasno predstavo o konceptu načrtovanja sonaravnega gospodmjenja z gozdovi in zanj v okviru obstoječe kadrovske strukture ustva- rimo tudi ustrezne organizacijske pogoje. Viri BATESON, G., 1996. Oekologie des Geistes.- Suhrkamp, s. 675. BATESON, G., 2000. Geist und Natur eine notwendige Einbeit.- Subrkamp, s. 285. BINNIG, G., 1997. Aus dem Nicht (Ueber die Kreativitaet von Na tur und Mensch).- Piper, Muenchen-Zuerich, s. 298. CAPRA, F., 1994. Wendezeit.- OTV Sachbuch, Muenchen, s. 513. EIGEN, M. 1 WINKLER, R., 1996. Das Spiel - Naturgesetze steuem den Zu fali.- Pi per, Muenchen- Zuerich, s. 404. GAŠPERŠIČ, F., in sod., 1988. Strokovne podlage za obnovo načrtov gospodarskih enot.- Ljubljana, s. 124. GAŠPERŠIČ, F., 1989. Gozdnogojitveni cilji in njihova vlnga v procesu načrtovanja razvoja gozdov.- Gozd. vesh1ik, 47, lO, s. 410-419. GAŠPERŠIČ, F., 1994. Organsko--probabilistični koncept v načr­ tovanju sonaravnega gospodarjenja z gozdovi.- Zb. gozd. in les., 44, s. 179- 214. GAŠPERŠIČ, F., 1995. Gozdnogospodarsko načrtovanje v sona- ravnem ravnanju z gozdovi.- Oddelek za gozd. BF, Ljubljana, s. 403. GAŠPERŠIČ, F., 1996. Gozdnogospodarsko načrtovanje v fun- kciji razvoja pri gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji.- Zb. gozd. in les., 50, s. 143-160. GAŠPERŠIČ, F. 1 KOTAR, M., 1986. Zaključno poročilo o območnih gozdnogospodarskih načrtih v Sloveniji.- Stro- kovna in znanstvena dela, št. 95. Ljubljana, s. 50. GAŠPERŠIČ, F. 1 KOTAR, M. 1 WINKLER, 1., 1992. Dileme prihodnje ureditve gospodatjenja z gozdovi.- Oddelek za gozd. BF, Ljubljana, 35 s. GAŠPERŠIČ, F. 1 KOTAR, M. 1 MLINŠEK, D. 1 POGAČNIK, 1., 1993. Dileme nadaljnjega razvoja gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji.- Odd. za gozd. BF, Ljubljana, s. 50. Gozd V 59 (2001) 5-6 JANTSCH, E., 1992. Die Selbstorganisatioo des Universums.- Hauser Verlag, Muenchen - Wien, s. 464. LJAPUNOV, A. A., 1984. Kibernetičeskij podhod k teoretiče­ skoj biologii.- K.ibemetika živogo (Biologija i infonnacija), »Nauka«, Moskva, s. 38-45. KLEPAC, D., 1997. Novi sistem uredivanja prebornih šuma.- Hrvatske šume, Zagreb, s. 36. LORENZ, K., 1973. Die Rueckseite des Spiegels.- Piper, Muen- chen - Zuerich. s. 338. MALIK, F., 1996. Strategie des Managements konplexer Systeme, (Ein Beitrag zur Management - Kybernetik evo- lutionerer Systcme).- Paul Haupt, Bern, Stuttgart, Wien, s. 589. MILETIC, Ž., 1954. Osnovi uredjivauja prebime šume.- Zadm- žna knjiga, Beograd, s. 424. MONOD, J., 1977. Zufall und Notwendigkeit (Philosophischc Fragen der modemen Biologie).- DTY, s. 73 . OVČfNNIKOY, J. A., 1984. Osnovnye tendencii v fiziko-himičeskoj biologii.- K.ibemetika živogo (Biologija i informacija), »Nauka«. Moskva, s. 10-18. POPPER, K., 1994. Logik der Forschung.- J.C.B. MOHR, Tue- bingen, s. 48 1. POPPER, K., 1998. Objektive Erkenntnis (Ein evolutionerer Entwurf).- Hoffmann und Campe, s. 414. POPPER, K., 1999. Auf der Suche nacb einer besseren Welt.- Piper, Muenchen - Zuerich, s. 282. POPPER, K., 2000. Alles Leben ist Problemloesen.- Pi per, Muen- chen - Zuerich, s. 336. POI'PER, K. 1 LOREN Z, K., 1994. Die Zukw1ft ist offeu.- Piper, Muenchen - Zuerich, s. 143. PRJGOGfNE, l. 1 STENGERS, l., 1993. Dialog mit der Narur (Neue Wege naturwissenschaftlicheu Denkens ).- Piper, M nenehen - Zuerich, s. 346. RJ EDEL, R., 1975. Die Ordnung des Lebendigen (Systembedingungen der Evolution).- Paul Parey, Hamburg und Berlin, s. 372. RJEDEL, R., 1981. Biologie der Erkenntnis.- Paul Parey, s. 231. RIEDEL, R., 1990. Evolution und Erkenntnis.- Piper, s. 360. VESELIČ, ž. 1 GOLOB, S., 1994. Predlog sistema gozdnogospo- darskega načrtovanja v Sloveniji.- Zb. ref., Zveza gozdarskih društev Slovenije, Ljubljana, s. 21-44. VESTER, F., 1993. Neuland des Denkens (Yom technokratischen zum kybemetischen Zeitalter).- DTV, s. 547. YOLKENŠTEJN, M. V., 1984. Teorija infom1acii i evoljucija.- Kibemetika živogo (Biologija i informacija), »Nauka«, Moskva, s. 45-54. WESSON, R., 1995. Chaos, Zufall und Auslese in der Natur.- lnsel, s. 400. Pravilnik o gozdogospodarskib in gozdnogojitvenih načrtih (Ur. list, št. 5/1998). Pripombe k osnutku pravilnika o vsebini načrtov za gospodarjenje z gozdovi in o postopkih za njihovo sprejemanje.- Oddelek za gozdarstvo BF (1997), s. 8. · Zakon o gozdovih (Ur. list, št. 30 /1993). 269