KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
253!
GRADNJA KOPALIŠČA ŠPORTNEGA KLUBA ILIRIJE
BORIS ROZMAN
Številna društva kjer so se Ljubljančani ukvarjali z
raznimi vrstami športa, so po prvi svetovni vojni zo-
pet začela z delovanjem. Poleg popularnega nogome-
ta so se tedaj začele uveljavljati tudi panoge, ki so bile
prej v njegovi senci:^ plavanje, atletika, zimski špor-
ti... Klubi,^ ki so bili ustanovljeni izključno kot no-
gometni, so kmalu začeli spreminjati svoja imena.
Postajali so športni,' nogomet v njih pa le sekcija
kluba.
PLAVANJE
Velik napredek je doživelo plavanje, ki so ga začeli
gojiti v glavnem iz tekmovalnih namenov. Seveda se
Ljubljančani niso zanimali samo za takšno obliko
plavalne dejavnosti. Želeli so si rekreativnega plava-
nja, se pravi, namakanja v vodi in ležanja na soncu.
Za svoje aktivnosti pa so razpolagli samo z rekami.
Zlasti poleti so imeli dovolj priložnosti za kopanje in
treniranje na Savi, Ljubljanici in Gradaščici.^ Vsak
klub je imel svoje ali najete prostore ob rekah, kjer so
plavalci lahko trenirali, njihovi privrženci pa so se v
bližini namakali. Pozabiti ne smemo tudi na kopališ-
ča, ki so jih nekateri Ljubljančani s pridom uporab-
ljali (pri Črnuškem mostu. Medno, Špica).' Veliko
manj priložnosti so imeli za rekreativno plavanje tisti,
ki zaradi službe popoldne niso mogli na oddaljena
kopališča ob tekoči vodi.^
Najpomembnejši ljubljanski klub Športni klub Ili-
rija (ŠK Ilirija), je imel s svojo plavalno sekcijo, ki je
bila ustanovljena že pred prvo svetovno vojno, nepre-
stane težave. Člani kluba so želeli trenirati na Ljub-
ljanici, ki je bila zaradi počasnega toka edina primer-
na za treniranje. Vendar svojega prostora ob njej ni-
so imeli. Inženir Stanko Bloudek,' eden najpo-
membnejših mož takratne Ilirije, je neuspešno posku-
sil srečo pri občini in želel pridobiti za Ilirijo pravico
do treniranja v sicer takrat še edinem in enostavnem
bazenu na Koleziji. Tako so bili dolgo časa gostje ;
ljubljanskega športnega kluba, ki je imel na voljo raz-
meroma dobre priprave za treniranje. Zaradi gradnje
teniških igrišč pa jim je sodelovanje odpovedal.
Klubski člani se namreč niso hoteli sprijazniti z gosti,
ki so motili mir na kopališču, namenjen ekskluzivni
družbi in mirnemu kopanju. Ilirija je smela za nekaj
časa postaviti na kopališču skromno desko za skaka-
nje. Na pomoč jim je priskočilo mestno kopališče na
Ljubljanici, ki pa njihovim potrebam v celoti ni mo-
glo ustreči. Zato je bilo nekaj plavalcev, zlasti skakal-
cev, prisiljeno vaditi na Spici.' Edini Hirijin konku-
rent Športni klub Primorje je imel glede prostora ne-
kaj več sreče, ker si je ob Ljubljanici našel nekaj 10 m
dolg pas brega in si tu postavil skromno kolibo za
garderobo ter tako v tej panogi konkuriral Iliriji, kije
imela premoč edino v skokih.' =
2541
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
Veliko Ljubljančanov se je v
prostem času namakalo na Spici
(Zgodovinski arhiv Ljubljana,
fototeka)
KOPALIŠČE
Probleme je bilo mogoče rešiti samo z gradnjo ba-
zena. To bi bila sicer stvar oblasti, ki pa se je takim
dolžnostim izogibala^" Že leta 1925 pa je po zaslugi
inženirja Stanka Bloudka prišlo med člani Ilirije do
ideje o gradnji novega in modernega kopališča. Telo-
NajstarejSi bazen Kolezija v Ljubljani — odprt že leta 1878 (Zgodo-
vinski arhiv Ljubljana, fototeka)
vadno društvo Sokol Ljubljana so zaprosili, »da od-
stopi od najemne pogodbe del dirkališča ob Gospo-
svetski cesti, ker nameravajo zgraditi plavalni bazen s
kabinami.« Najprimernejše se jim je zdelo »dirkališče
ob Gosposvetski cesti«. Prostor so želeli odkupiti od
mestne občine."
Toda za takšne stvari je bilo očitno še prekmalu.
Mnogi občinski možje so bili proti gradnji. Prepriča-
ni so bili, da gradnja kopališča ne bi bila dobra nalož-
ba predvsem iz gospodarskega stališča. Po njihovem
mnenju bi to zapeljalo široke plasti mestnega prebi-
valstva k potratnosti ali vsaj prekomernim
izdatkom.''^
Preteči je moralo še nekaj let, da so občinski možje
začeli na stvar gledati malo drugače. Ilirija je leta
1928 vložila prošnjo na mestni magistrat za zgraditev
kopališča na letnem sokolskem telovadišču pod Tivo-
lijem. To je bila v tistem letu že druga prošnja. Prvo
so člani Ilirije takoj umaknili. Želeli so graditi bazen
na obronkih tivolskega gozda za tedanjim velesej-
mom. Ker pa so se v »javnosti pojavili ugovori zlasti
iz univerzitetnih krogov«, so jo umaknili.'^ Glavni
pobudnik projekta je bil zopet Stanko Bloudek, ki ga
je gradnja bazena vse bolj navduševala. Sam jo je bil
pripraljen celo financirati, saj je vedel, da v nasprot-
nem primeru Ilirija bazena nikoli ne bo imela. Pri tem
je imel v mislih tako rekreativno kot tudi tekmovalno
plavanje. Slednje ga je še bolj privlačevalo. Gradnja
kopališča za širši krog ljudi, mu je bila le gospodars-
ka osnova. Kopalci naj bi samo pomagali pri kritju
stroškov za poslovanje bazena.
Zemljišče je bilo last mestne občine ljubljanske in
ta ga je Iliriji nameravala prepustiti v trajno last. Ko
pa se je izvedelo, da kopališča ne bo gradil klub, am-
pak posameznik (Bloudek), seje stvar nepričakovano
zapletla. Banska uprava je imela namreč pomisleke,
da bi kopališče, ki bi ga gradil zasebnik, nekoč lahko
prišlo v njegovo last.^'' To je bilo v nasprotju s pred-
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
255'
pisi, ki so določali, da javno premoženje ne sme priti
v zasebnikove roke.^^
Na koncu so se le dogovorili. Gradbeni odsek pri
mestnem svetu je predlagal, da se daje ŠK Iliriji v na-
jem za 30 let del letnega telovadišča ljubljanskega So-
kola in sicer pod naslednjimi pogoji:^^
— ŠK Ilirija plačuje mestni občini za uporabo zem-
ljišča 10 din letno,
— kopališče mora biti javno in dostopno vsakomur,
— kopališče mora služiti samo v javne namene.
Znesek, ki ga je občina določila za letno najemni-
no, je seveda simboličen. To pa zato, ker naj bi po
preteku tridesetih let kopališče prišlo v njeno last.^'
Ker se je Bloudek odločil tudi, da poleg odprtega
letnega bazena zgradi še manjši pokriti zimski bazen,
za katerega pa na mestnem zemljišču ni bilo več pro-
stora, je Iliriji priskočil na pomoč ljubljanski Sokol,
lastnik letnega telovadišča, in ji prepustil manjši pro-
stor, zopet samo za simbolično letno najemnino.
Bloudka sta v njegovih željah podpirala in mu poma-
gala stavbenik Miro Zupan^' in takratni častni bel-
gijski konzul dr. Milan Dular. Še preden se je začela
gradnja, so ti ustanovili nekakšen »kopališki konzor-
cij«''^ in 1. julija 1928 podpisali pogodbo s Športnim
klubom Ilirijo o gradnji športnega kopališča. Ker je
imela Ilirija premalo lastnih sredstev, so naknadno
sklenili, da bodo za svoj denar zgradili športno kopa-
lišče, ki bo ustrezalo vsem predpisom mednarodnega
športa. S tem so prevzeli oskrbo in upravo nad kopa-
liščem. Istočasno so določili skupne pravice in dolž-
nosti družabnikov in Športnega kluba Ilirija do pro-
stora za kopališče s posebno pogodbo, sklenjeno med
Ilirijo in mestnim magistratom kot zakonodajal-
cem.^" Ker bo kopališče ustrezalo vsem tekmovalnim
predpisom, so sklenili, da ga bodo opremili tudi s
skakalnimi deskami in skakalnim stolpom. Tako so
256
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
končno začeli z gradnjo. Bloudek in Zupan sta pred
tem obiskala še Dunaj in si tam ogledala podobno ko-
pališče Amalienbad: podobnega sta nameravala zgra-
diti v Ljubljani. Bloudka so posebno zanimala vpra-
šanja strojne ureditve, dotok vode, njen odtok, na-
prave za ogrevanje, filtriranje, naprave, ki prepreču-
jejo pljuskanje vode preko roba in podobno. Seveda
je v Ljubljani želel napraviti še boljše in praktičnejše
kopališče od dunajskega.^'
Gradnja je potekala razmeroma hitro in brez zasto-
jev. Veliko ljudi v Ljubljani o gradnji ni vedelo niče-
sar. Tu in tam pa so se na gradbišču pojavili tudi na-
sprotniki gradnje, ki so želeli narediti vse, da bi jo
preprečili, vendar brez uspeha. Finančnih problemov
praktično ni bilo, saj sta graditelja redno dovajala
sredstva potrebna za gradnjo. Banka pa je dajala po-
sojila. Krize, ki se je takrat začela v svetu, še ni bilo
čutiti. Pa tudi osebna diktatura kralja Aleksandra 6.
januarja 1929 ni vplivala na potek gradnje kopališča.
Za gradnjo sta uporabila beton in opeko. Globina ba-
zena je bila do 4,5 m, njegova površina pa 900 m^.
Napravljen je bil 10 m visok skakalni stolp. Plavalcem
je bilo namenjenih 298 kabin, 500 omaric, prostor za
sončenje in tople prhe. Tudi za zabavo je bilo poskr-
bljeno. Kopališče je imelo prostor za restavracijo, ka-
varno in brivnico.^^ Končna cena, v kateri je upošte-
van tudi zimski bazen ki je bil zgrajen nekaj mese-
cev kasneje, je znašala 3,118.000 din.^" Takoj mora-
mo napisati, da je bil delež Stanka Bloudka največji:
2,205.000 din (več kot dve tretjini), Miro Zupan je
prispeval k temeljni glavnici 127.246 din. Mestna hra-
nilnica ljubljanska ter Kmetijska hranilnica in poso-
jilnica pa vsaka po 300.000 din. Pri raznih obrtnikih
se je nabralo 400.OCX) din dolga. Obe banki in obrtniki
s svojimi terjatvami niso čakali. Za izplačilo bankam
se je mudilo tudi zato, ker sta zahtevali po 8 in 9 od-
stotkov obresti, medtem ko sta se Zupan in Bloudek
zadovoljila samo s petimi odstotki.
Ko so bili po nekaj letih vsi dolgovi drugim dolž-
nikom izplačani in sta ostala smo Bloudek in Zupan,
je bil Bloudek v resnici lastnik kopališča, njegov delež
je bil sedemnajstkrat večji od Zupanovega, slednji pa
je opravil vsa gradbena dela in dobil takojšnje plači-
lo, kar mu je v resnici pomenilo še poseben dobiček.
otvoritev kopaliSCa
Svečana otvoritev kopališča je bila 26. maja
1929.^* Več kot 2000 ljudi," prijateljev Ilirije, pla-
vanja, Bloudka in radovednežev se je zbralo zjutraj
ob 10.30, da bi videli veliko Bloudkovo delo. Začuda,
šele sedaj so se prav vsi začeli zavedati, kaj bo pome-
nilo kopališče.
Slovesnost je začel predsednik Ilirije dr. Dular, ki
je pozdravil prisotno občinstvo in predstavnike obla-
sti. Še posebej je imenoval takratnega divizijskega ge-
nerala Savo Tripkovica, zastopnika velikega župana
vladnega svetnika Vladimirja Andrejko, oblastnega
komisarja dr. Kovačiča in se mu javno zahvalil za
podporo v višini 50.(XX) din. Omenil je tudi dvorno
damo Franjo Tavčarjevo in župana dr. Dinka Puca,
ki je prevzel tudi botrovstvo pri krstu kopališča.^'
Edinega zaslužnega za gradnjo kopališča, Bloudka,
ni posebej omenil. Slednji namreč ni trpel javnih poh-
val in poudarjanja zaslug.^'
Ko je govoril o vrednotah in pomenu plavanja, je
med drugim dejal tudi naslednje:
»Človek potrebuje hrane, sonca, zraka in vode.
Zato je kopanje in plavanje gotovo najbolj zdravi
sport, sport, ki krepi telo in jači živce. Sport je velike
nacionalne, gospodarske in državne varnosti. On je
tisti faktor, ki nam bo ohranil sedanjo in bodočo ge-
neracijo zdravo in duševno čilo, da bo zmožna uspeš-
no tekmovati v današnijh težkih in mrzlično hitečih
časih v gospodarstvu in kulturi drugim narodom, da
Potem ko je dr. Puc krstil kopali§-
če, se je 24 plavalk in 24 plavalcev
pognalo v vodo (Zgodovinski ar-
hiv Ljubljana, fototeka)
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
257 i
bo zmožna v slučaju, da nas kliče naš mili vladar pod
orožje, branili našo domovino, nam tako sveto zem-
ljo proti vsakemu sovražniku. Sport je prostovoljna
disciplina, sport indirektno podpira in pospešuje ma-
terijelni in kulturni dobrobit naroda in krepi narodno
zavesi in ponos.<<^°
Svoj govor je Dular končal tako, da je prebral tri
brzojavke, ki so jih llirjani namenili kraju, kraljici in
ministru za narodno zdravje.
Sledil je govor dr. Puca, ki je govoril o pomenu ob-
jekta. Na koncu je članom Ilirije nazdravil s kozar-
cem vina in krstil kopališče tako, da je vino zlil v ba-
zen. Enako so storili tudi ostali na tribuni. V istem
trenutku je 24 plavalcev in plavalk skočilo v vodo in s
tem so dejansko odprli kopališče. Po dogovoru staro-
sti Ilirije so sledili plavalni skoki s 5 in 10 metrske ska-
kalnice, ki so jih izvajali petkratna državna prvaka
Grilc in Kordelič in Pretnarjeva.'^ Gledalci so lahko
uživali tudi ob tekmovalnem plavanju in vaterpolu.'^
Kopališče »velika higienska pridobitev,«" je bilo
odprto. Tekmovalci Ilirije so z njim dobili bazen, ki
je bil takrat najmodernejši na Balkanu, plavalci-re-
kreativci možnost rekreacije, zabave in plavanja v
centru mesta, Stanko Bloudek pa naročila za gradnjo
novih bazenov sirom po Sloveniji.''' Ilirija je takoj
postala eden najmočnejših klubov, ne samo v Slove-
niji, ampak tudi v Jugoslaviji. Število njenih članov
se je začelo povečevati pa tudi plavalcev za zabavo je
bilo vedno več.'^ Že prve dni po otvoritvi se je v baze-
nu trlo ljudi. Številka je velikokrat presegla 2000.'^
ZA KONEC
Šestdeset let po tem dogodku se kopališče s takimi
številkami ne more več pohvaliti. Obiskovalcev je iz
leta v leto manj. Eden izmed vzrokov je tudi, da je v
centru mesta. Danes si ljudje želijo narave, zelenja, ki
ga v tem kopališču ne dobijo. Ja namreč (z majhnimi
spremembami) še vedno takšno kot takrat, žal pa se
čedalje težje najdejo sredstva za najnujnejše vzdrže-
vanje." Škoda, da objekt, ki ga je družbi (pomagal)
zgradil posameznik, počasi zgublja svoj pomen.
OPOMBE
1. Pri tem ne smemo pozabiti na sokolska društva, ki so se
ravno tako ukvarjala s telovadbo in to še veliko prej. Vedeti
moramo, da so bile športne panoge kot npr. telovadba, pla-
ninstvo in kolesarstvo v Sloveniji veliko pred nogometom.
— 2. Vsa društva so se ustanavljala kot klubi. — 3. Sloven-
ski football klub Ilirija se je preimenoval v Športni klub že
julija 1913. — 4. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Držav-
na založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92. — 5. ZAL,
ŠK Ilirija, a.e. 2, 17. redni občni zbor, 14. 12. 1928, poročilo
plavalne sekcije. — 6. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek,
Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92. — 7.
O Stanku Bloudku je bilo že veliko napisanega. Drago Ste-
pišnik je napisal tudi knjigo o njem, ki sem jo v referatu tu-
di uporabil. Njen naslov je naveden tudi v opombi 4. — 8.
ZAL, ŠK Ilirija, a.e. 2, 17. redni občni zbor, 14. 12. 1928,
poročilo plavalne sekcije. — 9. Drago Stepišnik, Stanko
Bloudek, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971, str.
83-92. — 10. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Državna
založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92, — 11. ZAL
COD 83/1928, str. 314, zapisnik slavnostne javne seje ob-
činskega sveta ljubljanskega, 24. 4. 1928. — 12. ZAL, COD
84/1929, str. 576, zapisnik 4. redne javne seje ljubljanske
občinske uprave, 14. 5. 1929. — ZAL, COD III/83/1927-
-1928, str. 137, zapisnik slavnostne javne seje občinskega
sveta ljubljanskega, 24. 4. 1928. — 14. Stanko Bloudek ni
imel nikoli namena storiti česa takega. Šlo mu je le za ba-
zen, ki ga je bil pripravljen tudi sam financirati. Pri tem pa
tudi ni nikoli pomislil na to, da bi kdaj dobil vloženi denar
nazaj. — 15. Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Državna
založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92. — 16. V za-
pisniku je 16 pogojev. Navedel sem le nekaj zame pomemb-
nejših in sicer v skrajšani obliki. Vsi so navedeni v zapisniku s
Kopališče danes (marec 1989) po-
gled s hotela Lev (Zgod. arhiv
Ljubljana, fololeka, foto Darinka
Mladenovič)
258
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
javne seje občinskega sveta ljubljanskega, 24. 4. 1928,
ZAL, COD 111/83/1927-1928, stgr. 315-317. — 17. Drago
Stepišnik, Stanko Bloudek, Državna založba Slovenije,
Ljubljana 1971, str. 83-92. — 18. Stanko Bloudek je poma-
gal tudi pri risanju načrtov, ki jih je izdelala pisarna mestne-
ga stavbenika Miroslava Zupana v Ljubljani. — 19. Gre za
nekakšno družabništvo oziroma povezave med Bloudkom,
Zupanom in Dularjem. — 20. Boris Leskovec, Marija Ber-
gant, Alenka Hudobivnik, Stanko Bloudek — Projektant in
graditelj. Prispevek k osvetlitvi lika Stanka Bloudka, kot
oblikovalca telesnokulturnih centrov, objektov in naprav —
iz gradiva, ki ga hrani knjižnica VŠTK (sedaj FTK) v Ljub-
ljani, Ljubljana 1982. Del gradiva fond Športnega kluba Ili-
rija sedaj hrani ZAL. — 21. Drago Stepišnik, Stanko Blou-
dek, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1971, str. 83-92.
— 22. ZAL, ŠK Ilirija, a.e. 40, govor. dr. Milana Dularja,
častnega beigijskega konzula na otvoritvi kopališča ŠK Iliri-
je, 26. 5. 1929. — 23. Zimski bazen je bil zelo majhen. Dolg
je bil 14 m, širok 4 m. Ljubljančani so ga imenovali tudi
»korito«. Takšen bazen seveda ni mogel rešiti težav zimske-
ga treninga.
24. Kakšna je vrednost tega denarja si danes ob taki inflaciji
težko predstavljamo. Mogoče bi ob tem znesku navedel
vstopnino za kopanje takoj ob otvoritvi bazena. Lahko bo-
mo vsaj primerjali. Cene so bile objavljene v Jutru, 26. 5.
1929, št. 121, str. 5. Vstopnina in slačilnica (omarica) za
mladino znaša 4, za odrasle 5 din; vstopnina in kabina pa 8
din na osebo. Vsak nadaljnji kopalec plača za isto kabino 5
din. Za člane je bil seveda popust. Vstopnina in slačilnica
(omarica) za mladino je znašala 3 za odrasle 4 din. Vsako
prekoračeno uro je bilo treba plačati I din. — 25. Drago
Stepišnik, Stanko Bloudek, Državna založba Slovenije,
Ljubljana 1971, str. 83-92. — 26. Drago Stepišnik v svoji
knjigi (glej op. 4) navaja, da je bila otvoritev junija 1929, \
kar je napačno, — 27. Različne informacije, različne števil-
ke. Časopisi pišejo o 15(X), očividci govorijo o 20(X). — 28.
Slovenski list, 27. 5. 1929, št. 23, str. 2. — 29. Drago Stepiš-
nik, Stanko Bloudek, Državna založba Slovenije, Ljubljana
1971, str. 83-92. — 30. ZAL, ŠK Ilirija, a.e. 40, govor dr.
Milana Dularja, častnega belgijskega konzula na otvoritvi
kopališča SK Ilirije, 26. 5. 1929. —31. Imen skakalcev v vo- :
do nisem mogel dobiti. — 32. Slovenski list, 27. 5. 1929, št. |
23, str. 2. Gre v bistvu za povzetek članka, objavljenega v ;
časopisu. — 33. ZAL, ŠK Ilirija, a.e. 15, 17. redni občni i
zbor, 14. 12. 1928, govor predsednika. — 34. Kot nam je i
znano, je Stanko Bloudek konstruiral tudi letala, smučarske ;
skakalnice, kar je vse opisal Drago Stepišnik v že večkrat
omenjeni knjigi. — 35. Po razgovoru s še živečimi člani tudi
do 2100. — 36. Bazen je imel program, po katerem je delal.
— 37. V marcu 1989 sem se pogovarjal z upravnikom kopa- i
lišča, ki mi je nakazal nekaj problemov v zvezi s kopališčem. |