Sodobna črnogorska poezija Pavle Goranović Kako dišijo knjige Vsaka knjiga ima svoj vonj, vonj, ki se ravna po pomenu ali po prvem doživetju knjige. Kako potemtakem dišijo knjige -na prašnih policah, v pozabljenih domačih knjižnicah, v nedonosnih knjigarnah prestolnice? Kako dišijo knjige nobelovcev? Knjige starih mojstrov dišijo po pergamentu, po tistih straneh, ki so presevnile - morda jih niti ni več, če odpremo zbledele platnice. V njihovih knjigah so le orumeneli listi. Knjige skribomanov dišijo po mukah tiskarjev. Knjige na delavskih univerzah nimajo vonja, ponavadi so rdeče in nedotaknjene. Kako dišijo knjige mojih prijateljev? Kako dišijo svetovne uspešnice, kuharske knjige, priročniki, navodila za boljšo zbranost? (Nimam rad knjig, v^aterih se čuti dim: tu so pomanjkljivosti že pomešane). Kako dišijo svete knjige, v svetih jezikih sveta? Kako dišijo tiste v izumrlih jezikih? Knjige poganov so obrnjene proti soncu, zato te zgubijo značilnosti, ko se jim približamo. Noben vonj ni nedolžen. Lastništvo pri knjigoljubih ne spominja na noben vonj, sploh na nobeno knjigo. Zapuščene knjige v pisarnah dišijo po starih slikarskih platnih. Sodobnost 2003 I 929 Sodobna črnogorska poezija Najbolj čudovito dišijo knjige v Argentinski narodni knjižnici, in sicer tiste, nabavljene po letu 1955. Ne vem, kako dišijo knjige zapornikov, verjetno po vlažnih zidovih in po preteklosti. Kako dišijo zbrana dela klasikov? Kako dišijo knjige, ki so bile vrnjene Knutu Hamsunu? Pa njegove knjige - kako dišijo? Hranim vonj neke knjige, dragocen kot znanje nemškega jezika. Igranje soudeleženca Takole: lahko si zamislim ulice, po katerih si negotovo hodil, se naučim korakov in prepoznam vonjave prostorov, obleke in pohištva. Nespečnost že premorem, od zdavnaj se pomikam po blodnjakih. S pomočjo domišljije bi mogel obnoviti dogodke iz otroštva in mladosti. (Najzahtevnejše bi dejansko bilo temno obdobje). Tako ali tako so umisleki neprimerljivo zanesljivejši od dejstev. Naučil bi se jezika, si izuril naglas. Marsikaj bi izvedel o vojnah, verah, največ o knjigah, o ljubezni in tigrih pa - le nekaj. Nekako bi shajal tudi s preveč radovednimi ljudmi, vendar bi vedno izbral samo enega, da bi mu govoril. Med tem, ko bi me ljudje brali, bi se zavedali, da gre za njihova življenja. Prostor in čas, moji razpoloženji - ne biiimeli velikega pomena. Prisvojil bi si kajpak tudi tvoje stihe; drugi bi govorili, češ daje to v slogu tvojih iger z dvojniki. Skratka, častno bi odigral vlogo soudeleženca. Sodobnost 2003 I 930 Sodobna črnogorska poezija Nedoločniki Ne imeti pojma o jutrišnjem dnevu. Ne biti seznanjen z zgodovinskimi dejstvi, pa vendar vedeti, koliko Črnogorcev je padlo v balkanskih vojnah. Navajati malo znanega špansko-ameriškega pisatelja. Pogovarjati se o prevarah z nekdanjim kriminalcem. Pa o umetnostni zgodovini. Dati gol na nepomembni tekmi na igrišču južnega predmestja. Ostati sam doma v času velikih mestnih plesov v maskah. Živeti na podeželju, tam prenašati svetobolje. Videti razkošnost pravoslavnih samostanov. Nesebično ponuditi drugim izvire osebnega patosa. Imeti nekoga ob sebi. Vse to, kakor tudi količnik drugih bistvenih in nebistvenih stvari, najbrž ni niti približno dovolj za odrešenje. (Vse tvoje noči) V tej noči so zaobsežene vse tvoje noči, vse tvoje bivanje, podobno naključnemu vrstnemu redu uL mesecev in let. Težko je žalovati za časom, izgubljenim za vedno. Vztrajno gasiti življenje -je nemara malo laže. A včasih davno si verjel vsaj kakemu prividu, gorel za kako pesem ali žensko. Danes se ti ta doba zdi še bolj davna. Zdaj si šele v epizodi, še eni, ki, kakor se ti zdi, traja leta. Še v enem vsakodnevnem končevanju si. Vsako tvoje dejanje je že predvideno. Zaman je tudi to, da je žalost malone ista na vseh poldnevnikih, na vseh dvorih in v jazbinah. Kajti - tebe ni nikjer! Ti si se samo nevidno pojavil iz svoje samote. To je bil hip, življenje je bilo to. Sodobnost 2003 I 931 Sodobna črnogorska poezija Poslednji sonet Lauri Ne smem več prisegati na prihodnost. No, zdaj, po vsem mi je tvoje trpljenje - naslada, toliko bolj, ker vem, da že dolgo čakaš na moj pogled, preveč ponižno. Ti si tako ali tako navajena na podobo bivanja v večnem krogu. Nisem zamudil, da ne bi sprevidel: zares sem vreden sna, (ustvaril sem ga zase, ko sem pel o tvoji lepoti. Končno je s tabo umrla še poslednja misel -jaz pa sem ločil svetova! Zmeda v spodnjem svetu Na hitro spijeva hladno pijačo, najprej se pogovoriva z minulimi dnevi, potem pa buljiva - v strop, v plafon ali kake druge oči. Počasi izgubljava občutek za čas. Opazujeva mimoidoče f s pogledoma soudeležencev: pred nama se naenkrat pokažejo minulosti, še bolj pa predvidljive prihodnosti. Kraj je poln dima in porabljenih življenj. Mimo naju grejo dobe, velike tekme, velike ljubezni. Dan se redči na pomladnem soncu. V nekem trenutku sem hotel reči: When I consider the curious habits ofman I confess, my friend, I am puzzled. Odstopam, ker morda ni prava priložnost; in ker bova vsak čas odšla - v podobno gotovost. Vsak v svojo samoto. Sodobnost 2003 I 932 Sodobna črnogorska poezija Odmotavanje besedila Nimam Agatonove slave! Ne pišem, da bi ubežal, ampak da bi se spravil z ljudmi. Vsako črko sem ponavadi drago plačal. Pač pa sem vešče razporedil malenkosti, od katerih živim: red se začenja s prostorom za knjige. Pri alkimistih sem si sposodil uporabo besede melancholia, da bi začel loviti vseprežemajoče. Res, ta črni žolč bi moral biti postavljen nekje na začetku. Prisostvujemo torej odmotavanju besedila. Preostaja BRANJE, redka možnost obstajanja. Pisanje Ponovno mislim v stihih, sporočam besede, za katere nisem kriv. Sprejemam vsako soudeležbo, izzvano s pisanjem. Namreč s pisanjeln po odprtem, pod odprtim nebom, po obupu in bolezni, vendar z isto strastjo. Na zdravje, vsako pisanje! Po kamnu, po zaprtem in po neznanem, četudi so vse besede enako neznane. Pisanje po vseh letnih časih, Apokrifih, po osvojenih znakih. Pa po vseh poldnevnikih, pisanje po robovih, nevarno pisanje. Pa tisto zaradi ničesar - kar je spet vsako pisanje; po kilometrih, na katerih osamljeni razmišljamo, kako zapolniti praznino na papirju, kako dopisati svet. Sodobnost 2003 I 933 Sodobna črnogorska poezija Na zdravje, tudi premorom med pisanjem! Po popisanih listih, pisanje prvih vrstic naslednje pesmi... Čarovnija ustvarjanja. Ustvarjanje zapeljivega. Pisanje - vselej brezuspešno viteštvo. Na mednarodni progi Miinchen-Solun V umazanem vlaku na mednarodni progi Miinchen-Solun skušam brati Musilovega Moža brez posebnosti. To pa je, kakor se prepričujem, na takih krajih skorajda nemogoče. Posežem po plehkih izgovorih: nadaljevati z branjem je teže kot pa najti dremavega potepuha v vsakem kupeju tako v prvem kot drugem razredu na vseh železniških progah. Zanimivo, mednarodni vlak se pogosto zaustavlja tudi na podeželskih postajah: v tem nespoštovanju voznega reda iščem, nevidne simbole. Ugotavljam, da je bolje odnehati od branja. Zato molčim in gledam najprej v nočne krajine Slavonije pa v ogledalo pred sabo - k vidim svoji neveliki torbi, na videz ne tako težko prtljago. Vendar se zdi, da se je j* nemogoče znebiti. Kakor dlje pelje vlak naprej in kakor bolj se približuje dan, mislim, da je vseeno, na kateri postaji naj izstopim in čigavo prtljago vzamem. Prevedel Andrej Arko Pavle Goranović (1973) je diplomiral iz filozofije na filozofski fakulteti. Objavil je tri pesniške zbirke. Piše tudi prozo in književno kritiko. Njegova poezija je prevedena v več jezikov. Je sekretar Črnogorskega društva neodvisnih književnikov in urednik revije ARS. Sodobnost 2003 I 934