87 Glasnik SED 64|1 2024 Knjižne ocene i n por očila Klemen Sen ica jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita (1892–1980) ob njegovem državniškem obisku na Japonskem aprila 1968 že na letališču pričakal sam cesar Hirohito (1901–1989). A vrhunec monografije je del Sporočila Slovencev s poti po Japonskem, v ka- terem avtor opiše tudi izseke vtisov akademskega slikarja in grafika Bo- jana Golije (1932–2014), ki jih je ta zbral med svojim šestmesečnim štu- dijskim bivanjem na Japonskem konec petdesetih let 20. stoletja. Ob takšnih in drugačnih prigodah in navdušenju nad japonskimi vlaki je Golija pouda- ril izkušnjo, ki jo je med turističnim obiskom pravzaprav nemogoče (po) doživeti. Zmotilo ga je namreč, da so bile japonske izobraževalne ustanove, kjer so poučevali likovno umetnost, v primerjavi z ljubljansko akademijo »pravo smetišče« (str. 183). Na koncu bralca nekoliko zbega le av- torjeva odločitev, da svojo analizo slo- venskih reprezentacij Japonske konča sredi devetdesetih let 20. stoletja, in si- cer z ustanovitvijo Oddelka za azijske (in afriške) študije na Filozofski fakul- teti Univerze v Ljubljani. Mar nam želi s tem sporočiti, da v zadnjih treh dese- tletjih ni nastal noben potopisni zapis o Japonski, ki bi bil vreden (kritičnega) branja in strokovne analize? Kakorkoli, čeprav bi si bralec na neka- terih mestih želel podrobnejši uvid v zgodovinsko dogajanje na Japonskem v obravnavanem obdobju 150 let, pa je monografija Aleša Gabriča Od popol- ne neznanke do prisrčne prijateljice: Slovensko spoznavanje Japonske, nje- nih prebivalcev in običajev nedvomno koristen prispevek k preučevanju po- gledov na Japonsko, ki so v poldrugem stoletju nastali na slovenskem etnič- nem ozemlju. Literatura in viri GORDON, Andrew: A Modern History of Japan: From Tokugawa Times to the Pre- sent. New York in Oxford: Oxford Univer- sity Press, 2014. KARLIN, Alma: Sama: Iz otroštva in mla- dosti. Celje: In lingua, 2010. KARLIN, Alma: Samotno potovanje v daljne dežele: Tragedija ženske. Celje: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mo- horjeva družba, 2006. Knjižne ocene i n por očila Špela Ledinek Lozej* ANKA , N O V AK: Planšar s tv o v Bohinju: » Vse sv oje živ ljenje sem pus til v sir u« Gor enjski muzej, Kr anj 202 4, 3 40 s tr . Na knjigo Anke Novak o planinskem gospodarstvu v Bohinju smo dolgo čakali. Ko me je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja na nastajajoče delo opozorila krsteniška majerica Cil- ka Mlakar, mi je takrat že upokojena kustosinja Gorenjskega muzeja dejala, da je knjiga tako rekoč že pripravlje- na. Pred dobrim desetletjem, ko je na enem od obhodov bohinjskih planin konservatorka kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Saša Roškar, ki med drugim(i) skrbi za bohinjsko planinsko dediščino, omeni- la, da je prevzela uredništvo, sem prav tako menila, da je knjiga tik pred iz- dajo. Po nekaj letih pa sem jo nehala spraševati, kdaj bo. Zainteresirani smo morali počakati, da so okoliščine za objavo celovitega pregleda bohinjske- ga planšarstva dozorele. Izkazalo se je, da dobre stvari pač potrebujejo svoj čas. Ne le čas, ki je potreben za široko in temeljito poznavanje planinskega gospodarstva, pri čemer ni nezane- marljivo dejstvo, da se je Anka Novak bohinjskemu planinstvu bolj ali manj intenzivno posvečala štiri desetletja, ampak tudi čas za avtorsko in uredni- ško, če uporabim sirarsko terminologi- jo, zorenje knjige. Tako kot je avtorica prišla na teren zadnji čas za dokumen- tiranje spreminjajočega se zadružnega planinskega gospodarstva, dejavnosti, ki je v Bohinju cvetela od konca 19. stoletja do srede 20. stoletja, je morda obdobje po preobrazbi in obdobje is- kanja možnih prihodnosti planinstva pravi čas za celovito predstavitev pre- teklega, predvsem napornega življenja v bohinjskih planinah, ki se v sodobnih imaginarijih vse preveč pogosto orisu- je le kot skupnostna sonaravna idila. Anka Novak je začetne raziskave pla- ninskega gospodarstva predstavila že leta 1969 na razstavi Planšarska kultu- ra na Gorenjskem v Gorenjskem mu- zeju v Kranju. V pripravah na razstavo je največ gradiva zbrala prav v Bohi- nju, kjer je bilo skupnostno organizira- no planinsko gospodarstvo še do kon- ca šestdesetih pomemben del življenja * Špela Ledinek Lozej, dr . e tnologi je, znans tv ena sodela vk a, docentk a, ZR C S AZU , Inštitut za slo v ensk o nar odopisje; spela.ledinek@zr c-sazu.si . 88 Glasnik SED 64|1 2024 Knjižne ocene in por očila Špela Ledinek Lozej Bohinjcev in Bohinjk. Ena izmed pre- lomnic je bila vzpostavitve moderne sirarne v Srednji vasi leta 1971, ko za- radi centralizacije zadruga ni več pod- pirala predelave mleka v planinskih in vaških sirarnah. V opuščeni sirarni v Stari Fužini je Anka Novak tako že leta 1971 uredila Planšarski muzej, ka- mor je prestavila razstavo, ter vzpore- dno nadaljevala raziskave planšarstva, kot je kljub vedenju, da domačini ne rabijo omenjenega izraza (prim. npr. str. 142), poimenovala pvanvanje, kot dejavnost poimenujejo domačini, oz. poknjiženo planinstvo, ki pa je z raz- mahom gorništva pridobil drug pomen. Rezultat dolgoletnega zbiranja arhi- vskega, slikovnega in terenskega gra- diva so bile številne objave, razpršene po strokovnem in poljudnem časopisju ter v Bohinjskem zborniku, film Plan- šarstvo v Bohinju (1979), ki ga je po- snela skupaj z Naškom Križnarjem, ter, naposled, pričujoča monografija Planšarstvo v Bohinju z večplastno po- menljivim podnaslovom »Vse svoje ži- vljenje sem pustil v siru«. Priča namreč o predanosti majerjev in sirarjev delu, o pomenu sirarstva, pa tudi, ne glede na to, da ga je izrekel sirar, o bohinj- skem govoru »na fanta«. Knjiga je celovit pregled planinstva ter s sezonsko pašo povezanega življenja in kulture v Bohinju od najzgodnejših (znanih) virov pa vse do izteka 20. sto- letja. Začne se s pregledom območja in zgodovine ter poudari pomen živino- reje, stopenjske in skupnostne oblike organizacije planinske paše – od srenj, poznejših agrarnih skupnosti, njihove razpustitve in vnovične vzpostavitve, pašnih odborov v okviru srednjeva- ške zadruge, pri čemer pogrešamo le neposrednejšo predstavitev samoni- klo organiziranih pašnih skupnosti, ki so – v prikrojeni meri – sledila ute- čenim srenjskim praksam koriščenja planinske paše. Implicitno je srenjska ureditev vendarle upoštevana, saj so v nadaljevanju planine predstavljene po srenjah (in ne po poznejših oz. danda- našnjih agrarnih skupnostih). Avtorica opiše planine in njihove dele (posa- mične pašnike, oskrbo z vodo, ograje), povezave (poti, selitve med dolino, se- nožetnimi, spodnjimi in visokimi pla- ninami) ter planinske stavbe, pri čemer razlikuje med stanovi in sirarnami v skupnih visokih planinah in različni- mi stavbami v spodnjih in senožetnih planinah. Pozorna je na lego, konstruk- cijo (npr. postavitev stanov na kobile), gradiva in opremo stavb, kar – poleg v besedilu – predstavi tudi s fotografi- jami in z risbami. Obsežen del knjige posveti planinskemu osebju – pastir- jem, majerjem in sirarjem, njihovemu delovniku, prehrani, noši, stikom z do- lino in domačimi ter skopo odmerjene- mu prostemu času. Posebno poglavje je namenjeno sirarstvu, ki je poleg skr- bi za živino osrednja planinska dejav- nost. Anka Novak oriše individualno planinsko predelavo mleka do druge polovice 19. stoletja ter okoliščine, ki so po letu 1873 privedle do skupne predelave mleka ter preusmeritve od maslarstva k sirarstvu. Podrobno opiše uvajanje t. i. umnega sirarstva, sprva v okviru sirarskih društev in zatem za- drug, gradnjo skupnih sirarn, izobra- ževanje sirarjev, njihove odgovornosti v planini, mlečne izdelke, njihov tran- sport v dolino in prodajo oz. mesto v prehrani. Po gospodarskih dejavno- stih se avtorica posveti še likovnemu obzorju, poznavanju okolja, vremena, rastlin, šegam in navadam ter slovstve- nemu izročilu. V zadnjem poglavju pa je prostor za glas majeric, majerjev in sirarjev, ki jih spoznamo prek njihovih življenjskih zgodb. Biografska razi- skovalna metoda, ki je danes dobro uveljavljena kvalitativna raziskovalna metoda, je bila v času, ko je življenjske zgodbe majeric in sirarjev zbirala An- ka Novak, pionirska, sploh v muzeju, kjer so se posvečali predvsem zbiranju in preučevanju predmetov. V drugem delu knjige je objavljen kata- log predmetov Planšarskega muzeja, ki ga je pripravila Tatjana Dolžan Eržen, avtoričina naslednica v Gorenjskem muzeju. V katalogu so s sliko in z bese- do predstavljeni vsi predmeti, o katerih piše Anka Novak v prvem delu. Knjigo zaključuje slovar narečnih izrazov, pri katerem je sodelovala Marija Cvetek. Posebna dragocenost knjige je nabor fotografij. Primarno so objavljene foto- grafije iz arhiva Gorenjskega muzeja, po večini sta jih posnela profesionalni fotograf Drago Holynski in avtorica. Urednica Saša Roškar je poskrbela, da so v knjigi slikovno zastopane vse planine, zato je prebrskala tudi arhive drugih ustanov oz. je slike pridobila od posameznikov. Čudovite fotografije večjega formata, ki delijo posamezna poglavja, pa je prispeval Aleš Zdešar. Urednica je poskrbela tudi za objavo arhivskih virov, za vključitev zemlje- vidov srenjskih območij in planin, ki jih je izdelal Klemen Klinar, pripravo različnih preglednic z arhivskimi in s sodobnimi podatki (npr. zelo uporabna preglednica senožetnih, spodnjih in vi- sokih planin po posameznih srenjah, v kateri so objavljena poknjižena in na- rečna imena planin skupaj s podatki o delovanju planine leta 2016 (str. 44); ali pa preglednica z imeni, s priimki, hišnimi imeni ter z rojstnimi podatki pripovedovalcev (str. 262–263)), ter za različne dopolnitve – bodisi avtoriči- ne poglobitve, ilustracije ali prepise iz terenskih dnevnikov bodisi uredniška pojasnila oz. dopolnitve z aktualnimi podatki – v oblikovno ločenih okvir- jih. Uredniško delo je knjigo napravilo berljivo, svežo in sodobno, kljub temu da je besedilo nastalo pred desetletji. Predvsem pa je bila ključna tudi ure- dniška koordinacija med avtorico in drugimi sodelavci in sodelavkami ter ustanovami, ki so podprle izdajo, to so Gorenjski muzej, Triglavski naro- dni park in Turizem Bohinj. Uredniško delo je na predstavitvi v Centru Trigla- vskega narodnega parka v Stari Fužini 15. marca 2024 ovrednotila tudi Anka Novak; opozorila je na uredničino »ši- roko poznavanje in poglobljeno razu- mevanje območja« ter »soavtorstvo«. Vsem sodelujočim pri nastajanju knjige pa se je na dogodku priklonila množica obiskovalcev. Dogodka so se namreč udeležili prav vsi, ki jih iz ka- kršnegakoli stališča zanimajo planine oz. se čutijo povezane z njimi ter seve- da veliko število Bohinjcev in Bohinjk. Ganljivo je bilo srečanje avtorice in 89 Glasnik SED 64|1 2024 Knjižne ocene i n por očila Špela Ledinek Lo zej edine še živeče v knjigi predstavljene majerice Cilke Mlakar; navdušujoče pa, da so prišli tudi predstavniki mlajših ge- neracij, ki prevzemajo majarstvo in si- rarstvo v planinah (npr. Lucija Gartner, ki pase in siri v planini Laz); torej tisti, ki so in še vedno sooblikujejo in ohra- njajo planinsko življenje in jim je avto- rica posvetila knjigo. Osebno pa sem se razveselila tudi študentk z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, ki jih zanima planinska in konservatorska tematika, in jih do nedavnega nisem srečavala na tovrstnih dogodkih. Za konec le še parafraza zaključnega stavka uredniškega uvodnika (str. 13): Anka Novak in Saša Roškar sta nalo- go zastavili velikopotezno. Drugi razi- skovalci se bomo na tem temelju laže posvetili posamičnostim, dopolnitvam in premislekom o spremembah in trdo- živostih. Knjižne ocene i n por očila Milan V og el* MIRK O OSOJNIK (ur .): Pr ežiho v V or anc v og ledalu K or ošk eg a fužinar ja 1 95 1–200 7 Pr ežiho v a us t ano v a in Ja vni sklad RS za k ultur ne deja vnos ti – Območna izpos t a v a R a vne na K or ošk em, R a vne na K or ošk em 2023, 2 zv ., 430 s tr . Pri Prežihovi ustanovi na Ravnah na Koroškem sta ob 130-letnici rojstva Prežihovega V oranca izšli dve knjigi z naslovom Prežihov Voranc v ogleda- lu Koroškega fužinarja 1951–2007. V aktu o ustanovitvi – septembra 1996 v Kotljah – je zapisano, da je »njeno de- lovanje v prvi vrsti namenjeno razvoju in napredku koroške regije in ohranja- nju slovenskega jezika in kulture med koroškimi Slovenci na avstrijskem Koroškem,« izvajala pa bo zlasti nasle- dnje dejavnosti: podeljevanje štipendij študentom za diplomski in podiplom- ski študij, znanstvenoraziskovalna, kulturno-umetniška in založniška de- javnost. Zbornik obsega skoraj devet- sto strani. Koroški fužinar je bil dese- tletja izredno pomemben informator ne le za Koroško, marveč za širšo javnost. Publikacijo je leta 1951 začel izdajati upravni odbor Železarne Guštanj in jo podnaslovil Glasilo guštanjskih žele- zarjev, urejal pa jo je uredniški odbor. Pozneje je v tem okviru izhajal tudi kot Informativni fužinar, izšlo pa je več posebnih številk. Med uredniki sta bi- la med drugimi Prežihov brat Avgust, ki je že od prve številke skrbel za V o- rančevo dediščino, in pisatelj Marjan Kolar. Tajnik ustanove in urednik izdaj Mirko Osojnik je med 114 prispelimi za tisk izbral 82 člankov. Izbrane članke je razvrstil v deset raz- lično obsežnih sklopov, med katerimi so najobsežnejši Umetnik in revolu- cionar, Prežihova proza in Spomini, v druge pa tiste, ki obravnavajo Prežihov jezik in slog, politično življenje, nje- gova pisma, uprizoritve Prežihovih del na odrskih deskah in v filmu, prevode v tuje jezike, ponatise in sestavke o njem, končuje pa z mementom legen- darnega Franca Sušnika: »Tej doma- čijici je po starem ime Prežihova baj- ta, pod katero je babica Liza, tista, ki je pod to bajto žela ajdo zadnjo bart. Zdaj je hiša vsa obnovljena z dinarji, ki so jih nabrali šolarji, z dinarji, ki so jih dali delavci, svoj kulturni davek, z dinarji, ki so jih zaslužile knjige slo- venskih založb.« Za obnovo Prežihove bajte, kjer je njegov oče leta 1911 pr- vič zaoral na svoji zemlji, je Prežihov sklad leta 1975 začel za obnovo bajte zbirati denar prek »Prežihovega dinar- ja«, na katerega se je odzvalo tudi 224 slovenskih osnovnih in srednjih šol. V vseh sklopih so Prežihovo literar- no in politično delo, zlasti pa njegova človeška drža, zelo visoko cenjeni. Josip Vidmar ga označi za »človeka enkratnega navdiha,« Lidija Šentjurc na vprašanje, ali je bil Prežih pisatelj ali komunist, odgovarja, da oboje, An- ton Slodnjak ga označi za »genialnega bukovnika, ki sta ga primorali osebna nadarjenost in rodovna solidarnost, da je na leposlovni način prikazoval ži- vljenje ljudi svojega rojstnega kraja v Mežiški dolini.« Tudi Jože Koruza, so- urednik prvih dveh od dvanajstih knjig Prežihovih zbranih del, ki jih je dokon- čal Drago Druškovič, ga obravnava skupaj s koroškimi bukovniki, kot je bil npr. Drabosnjak. Kot človeka in pi- satelja ga je, ko je ilegalno živel v Lju- bljani, občudovala njegova medvojna kurirka Kristina Brenkova. Veliko o * Mi l an V og el , uni v . d i p l . e tnol og i n p r of. s l o v enš či ne, up ok oj eni k om ent at or v k ul tur ni r ed ak ci j i Del a ; m a v cm i l an@g m ai l . com . – P r i s p e v ek j e b i l 29. ap r i l a 202 4 p r ed - v ajan na tr e tjem pr og r amu R adia Slo v eni ja v sklopu oddaje S knjižneg a trg a. T u g a obja v ljamo z malenk os tnimi spr emembami.