Gospodar in gospodinja LETO 1935 4. SEPTEMBRA ŠTEV. 36. V vrtu septembra meseca September že ves lahko prištevamo k jesenskim mesecem, da si se koledarska jesen prične šele 21. t. m. značilna za ta mesec so: hitro krajšanje ilneva, ponehavanje zračne topline, in pa običajne obilne padavine. Tudi rast vobče ponehava, samo plevel raste, da ga komaj sproti krotimo. Posebne nekatere za poletno in jesensko dobo značilne plevelne rastline se tako hitro razrastejo, da jih je težko izruvati, ako le količkaj prenehamo s pletvijo. Večina vrtnih sadežev dorašča, dozoreva. Nekateri se pa vendar še posebno proti jeseni bujno razvijajo. V tem mesecu tudi še sejeino in sadimo razno po vrtnino za pozno jesensko ali rano spo-mladno rabo. V prvi polovici sejemo zimsko solato, zimsko špinačo, in motovileč. Tudi mlado, nežno redkvico še lahko pridelamo, ako jo sejemo v začetku meseca. V toplejših krajih sejejo tudi zelje, ohrovt in karfijole. Ako mlade rastlinice srečno prebijejo zimo, imajo spomladi od imenovanih kapusnie prav rane pridelke. Najboljši špinačni sorti za jesensko setev sta Gaudry in Eski-mo. Izmed zimskih solat so za naše kraje prav dobre sorte Nanseu, zimska ledenka in maslenka. Zimsko solato sejemo lahko med motovileč, Setev ponovimo večkrat v presledkih po 8 do 14 dni, ker je težko zadeti ravno pravi čas, da bi do zime ne bila prevelika ali pa premajhna. Prav tako sejemo po večkrat tudi motovileč. Najraneja setev (začetek septembra) da pridelek že v pozni jeseni ali začetek zime, poznejše setve so pa namenjene bolj za rano spomladnjo rabo. Ponekod sejejo ta mesec tudi po nekoliko peteršilja in korenčka, da imajo takoj spomladi mlad in nežen pridelek. September je čas, da sadimo šalotke in zimski česen. Ta dva sadeža morata še v jeseni ozeleneti, potem se drugo leto povoljno razvijata. Proti koncu meseca že lahko presajamo zimsko solato. Včasih je pa bolje, da jo pudtimo čez zimo v sejalnici in jo presadimo šele spomladi. Kdor namerava sejati koščice od breskev, marelic, črešenj in peške od jablan in hrušek, naj seje to seme čimprej v septembru, da bo zanesljiveje kalilo takoj prvo pomlad. Z istim uspehom sejemo sedaj proti jeseni razno seme gozdnih rastlin za žive meje in drugo rabo. Prav posebno opozarjamo na setev breskovih košeic. Kdor ima primeren prostor, naj jih seje kar na mesto, kjer hoče imeti drevo. Precej prvo leto jih lahko okulira, v drugem letu zrasto že zastavna drevesa in tretje leto imamo že lahko pridelek — seveda, če je zemlja in lega prikladna. Za vse setve in saditve je treba zemljo dobro pripraviti — torej pognojiti s predelanim gnojem ali še bolje s kompostom in temeljito preštihati, zrahljati in poravnati. Sejmo vedno le v lepem, suhem vremenu in setev potlačimo ali povaljajmo. Če je slučajno dalje časa po setvi solnčno, toplo vreme, je zelo koristno, ako posejane gredice pokrijemo ali kakorkoli obsenčimo, da se površina ne izsuši in kalenje ne ovira. Nekatero seme je v tem oziru zelo občutljivo (motovileč, endivija). September je doba za endivijo, pozno zelje, karfijole. Endivijo po potrebi okopamo in ko je dorasla, povežemo ali pokrijemo, da se ubeli. Toda vežemo in pokrivamo jo le v lepem, suhem vremenu, ker sicer sila rada gnije. Pridelovalci zelenjadnih in cvetličnih semen imajo ta mesec glavno žetev. Zrele semenske rastline požanjemo ali populimo, povežemo v snope, ki jih obesimo na suh prostor pod streho, da seme pozori. Omeli ali omlatili jih bomo pozneje. Lepo odbrano seme naj- boljše kakovosti pa dobimo, ako pobiramo na rastlini najlepše plodove (stroke, kobulje, glavice) sproti, ko dozorevajo. Tako nabiranje semena je možno pa le v malem za domačo potrebo. Nikdar ne pozabimo, da nebi semena označili z imenom sorte. Le pristno seme dobre sorte z zanesljivim imenom ima pravo veljavo. Nekatero zelenjadno seme (od kapusnic, solate itd.) moramo skrbno zavarovati pred pticami, ki so velike ljubiteljice, posebno oljnatih semen. Kakor v zelenjadnem vrtu, prav tako je tudi v okrasnem delu vrta mnogo opravil, ki spadajo v dobo, ko se pričenja jesen. Do sredi meseca še lahko cepimo vrtnice po Forkertovem načinu. Namesto da bi na divjaku lub navzkriž prerezali in odluščili, iz-režemo natančno tak ščitek kakor velik je ščitek z žlatnim očesom. Nato pritisnemo ta ščitek na izrezano rano na divjaku, povežemo z rafijevim ličjem ali debelim bombažem in okrog in okrog previdno zamažemo s cepilno smolo. Proti koncu meseca presajamo na stalno mesto dvoletne cvetice, kakor mačehe, potočnice, marjetice, zvončnice nageljne itd. Tudi je sedaj čas za saditev čebulnice, izmed katerih so brez dvoma najlepši in najcenejši tulipani, zlasti zvrst z imenom Darvin. Kjer so v vrtu miši ali celo voluharji, treba čebulice na kak način zavarovati pred temi glodavci, katerim so uprav tulipani prava slaščica. Navadno delamo tako, da preden sadimo, zmočimo čebulice z vodo in jih mokre povaljamo v prahu menige; to je rdeča barva, ki jo uporabljajo za prvo pleskanje železa (minij). Včasih pa niti to ne pomaga. Zato treba golazen poloviti, zastrupiti ali na kak drug način pregnati iz vrta. Še enkrat ves vrt temeljito osna-žimo, prekosimo trato, oplevimo pota, privežimo dalije odstranimo vse ocvelo in suho rastlinje in zatrimo vsak plevel. Vsaj toliko pazimo, da plevel ne zraste do cvetja. Ko se jame mesec nagibati h koncu in so noči bolj in bolj hladne, spravimo bolj občutljive lončnice na varno, da jih ne dobi slana. V drugi polovici septembra umaknimo tudi krizanteme na varno. Če jih dobi slana, ne bo ka} prida cvetja Izmenjava semena Vsak kmet dobro ve, da je pridelek zelo odvisen od kakovosti semena. Ravnotako je znano, ia domače seme sčasoma opeša, se izrodi, degenerira, se zbaštarda in zato ga je po potrebi izmenjati. Glede tega pa razločujemo dva načina: izmenjava semenskega blaga, pri čem ostanemo pri isti »orti sadeža, slično toda boljše seme si pa poiščemo drugod; in izmenjava sorte, če nismo več zadovoljni z dosedanjo vrsto, ampak hočemo poskusiti z drugo, mordaž žlahtnejšo. Izmenjava semenskega blaga je potrebna tedaj, ko je domača rastlina opešala in ne dobimo od nje več zadostnega pridelka; pa tudi takrat, če je domači pridelek slab bodisi zaradi suše ali moče ali pa zaradi bolezni ali škodljivcev. Vedno se moramo držati načela, da slabega semena nikdar ne spravljajmo v zemljo, kajti tedaj je izguba že v naprej zagotovljena. Glede izmenjave semenskega blaga zlasti zaradi opešanja rastlin vsled lege in zemlje, imamo dosedaj sledeče izkušnje. Najhitreje se izrodi krompir in sicer najprej v toplih krajih, na težkih apnenih tleh posebno tedaj, če mu močno gnojimo z dušičnatimi gnojili. Tam nastane večkrat potreba izmenjati ga celo vsaki dve ali tri leta. To vedo dobro Francozi, ki naročajo vsako leto iz Holandske na stotine vagonov semenskega krompirja, ki ga naprej rabijo za seme kvečjemu do treh let. Toda ne samo lega in zemlja, ampak tudi vreme vpliva na kakovost semenskega blaga. Sušna leta n. pr. dajo vedno slabo zrnje za seme, še slabše učinkujejo na krompir, ki je večkrat sploh neraben za saditev. To dobro vedo naši Dolenjci in Belokrajinci, ki po vsakem takem letu išče jo krompir za saditev po Gorenjskem ali Štajerskem tam, kjer je bilo več dežja. Tako se bo godilo tudi prihodnje pomladi, da bo vsled letošnje suše vsesplošno povpraševanje po krompirju Zal, kakor dosedaj kaže, ga ne bo veliko Zato nujno priporočamo vsem tistim krajem, ki bodo letos pridelali slab krompir, naj že sedaj poizvedo, odkod si bodo priskrbeli dobro seme in naj si ga že jeseni zagotovijo. Po dosedanjih izkustvih je namreč spomladi po sušnih letih živahno povpraševanje po njem tako, da je težko ugoditi vsem naročnikom. Tedaj se zgodi, da marsikdo ostane brez dobrega semena in mora saditi slabo domače gomolje ali pa omejiti saditev krompirja. Toda ne samo pri tem sadežu, ampak tudi pri tistih rastlinah, ki se rade skriža-jo, ker se najraje oplode s tujim cvetnim prahom, je treba pogosto menjati seme; tako n. pr. pri rži. To žito mnogo prej opeša v svoji rodovitnosti kot pšenica, ječmen in oves, ki se oplode z lastnim prahom. Pri izmenjavi rži, pa tudi drugih žit, vzamemo najrajši seme iz bolj gorskih, hladnejših krajev s slabšo zemljo, ker rastline iz neugodnejših razmer bolje uspevajo, če pridejo v boljše zemlje in v milejše podnebje. Najbolj trajne so tiste rastline, ki se same oplodijo, zato jih na istem posestvu lahko gojimo desetletja, ne da bi opešale v svoji rodovitnosti. Toda pogoj je, da so vedno dobro prehranjevane. Če jih zanemarjamo tako glede gnojenja kakor glede obdelovanja zemlje in oskrbovanja, začno stradati in. tedaj naravno ne morejo roditi dobrega semena. Če je to vzrok pešanju domače vrste, tedaj zadostuje, da jo začnemo bolje gojiti in oskrbovati, in rastlina bo zopet bogato rodila. Izmenjava vrste je potrebna, če je domača ali katera druga doma gojena sorta popolnoma opešala ali če se z novo sorto hoče izboljšati pridelek glede množine ali glede kakovosti. Tako nameravajo letos v Dunavski banovini zmenjati domače vrste pšenice z novimi sortami »Bankut« in »Le-derer l0'!«, ki sta v svoji kakovosti slični najboljši svetovni pšenici »Manitoba« iz Kanade. To pa zaraditega, ker inozemstvo kupuje le malo več pšenice in še to le ono najboljše kakovosti. V ta namen je »Pri-zad« že kupila v Madžarski 100 vagonov pšenice sorte »Bankut«, ki jo bo razdelila kmetovalcem Banata, da jo bodo gojili v večjem obsegu. Tu je izmenjava sorte na mestu. Toda izmenjava sort ni vedno priporočljiva. Tako so n. pr. v zadnjih letih, ko smo imeli v Sloveniji slabe žitne letine, tu-kajšne oblasti priporočale in uvajale semensko pšenico iz Banata za naše večinoma gorate kraje. Tam, kjer so bile ras mere kolikor toliko slične onim iz Vojvodine, je uvožena pšenica dala prvo in deloma tudi še drugo leto prav dobre pridelke. Toda že v tretjem letu je tako op© šala, da je postala mnogo slabša nego do mača. Tisti kmetovalci, ki so le del svojil njiv posejali s tujo pšenico, drugi glavo del pa z domačo, niso imeli velike škode. Oni pa, ki so se zanesli le na banatsko, so tudi v sicer ugodnih letih imeli slab pridelek. Zato moramo pri izmenjavi sort postopati zelo previdno in izvesti poskuse le z manjšo količino, da se po nekaj letih prepričamo, če more nova -rsta popolnoma nadomestiti prejšnjo. Največkrat so domače vrste še najboljše, manjka jim samo odbira oziroma požlahtnjevanje in potem prekosijo tudi vse tuje še tako poveličevane sorte. O našem belem krompirju oneidovcu trde kmetje ponekod že več let, da peša, slabi, gnije, da se je izrodil, zato ga treba izmenjati s kako drugo boljšo vrsto. Zato se je v zadnjih desetih ' »tih od različnih strani, celo od kmetov samih preizkušalo številne nove sorte krompirja: avstrijske, češke, poljske in holandske. Izmed teh se je še najbolj razširila vrsta Alma. Vse druge so po par letih popolnoma odpovedale. Tako smo še vedno ostali pri našem oneidovcu. Imamo sicer še nekaj drugih vdo-mačenih sort na Štajerskem, ki imajo pomen za posebne krajevne razmere. S tem pa nočemo trditi, da so vse domače sorte rastlin tudi najboljše. Gotovo bodemo sčasoma prisiljeni vpeljati druge požlahtnjene vrste z boljšim pridelkom, kakor to zahtevajo potrošači, kajti proizvajalec mora svoje pridelke prilagoditi njih ukusu, če jih hoče vnovčiti. Še na nekaj bi treba bilo tu opozoriti. Poudarjali smo, da sorte, ki prihajajo iz neugodnejših, trdih razmer v ugodnejše, bolje uspevajo nego narobe. Zato bi morala biti semenogojska postaja za vzgojo požlahtnjenih vrst za Slovenijo nekie na Gorenjskem v goratem delu dežele ne pa v Prekmurju, kjer so razmere ugodne za ravnino, niakor pa ne za gorate kraje. Pri izmenjavi domačih sort z boljšimi ali s požlahtnjenimi in sploh pri izmenjavi semenskega blaga je torej sledeče upoštevati: Vrste, ki uspevajo v neugodnih legah, so najbolj primerne »-a milejše polo- žaje. — Menjamo lahko sen1" ' v vlažne kraje in iz slabih zemlja v boljše. Če ravnamo nasprotno, oživimo neuspeh. — Najbolje so seveda sorte, ki ra6ejo v sličnili razmerah. — Vsako iztne. njavo sort je izvesti najprej v manjšem obsegu, da se prepričamo o njih dobroti in da ne doživimo večjega neuspeha. L Dr. vet. L. Kocjan: O zastrupljenja prašičev vsled napačne prehrane Znano je, da je prašič od vseh domačih koristnih živali najbolj občut-' ]jiv. Potek bolezni zastrupljenega prašiča vsled napačne in zdravju škodljive hrane, kakor tudi obolele zastrupljene živali, so zelo različni, čeprav pri vseh teh obolenjih obstojajo v glavnem motnje organov prebavil. Tudi ugotovitev, če je prašič poginil vsled zastrupljenja po hrani, je pogosto zelo težka. Za točno ugotovitev zastrupljenja po hrani so potrebni številni podatki, pred vsem moramo čim točnejše poizvedovati in navesti vse podatke o kakovosti in množini posameznih vrst hrane, ki smo jo dajali živalim zadnje dni pred obolenjem. Za primer bom navedel zastruplje-nje prašičev, povzročeno po izključnem hranjenju s pesnim perjem. V poznem poletju ali jeseni, ko dozoreva krmska pesa in repa, prično v raznih krajih naši slovenski prašičje-rejci krmiti prašiče s pesmim perjem. Mnogi siromašnejši rejci ali vsled pomanjkanja druge hrane ali iz navade v tem času prično hraniti prašiče i z -ključno samo s tem perjem ali pa dodajajo zelo malo druge, za zdravje potrebne hrane in to celo po več tednov. Majo znano je, da je tako enostransko, več tednov trajajoče hranjenje povzročilo v mnogih slučajih nenadno obolenje prašičev. Nenadno oboleli prašiči so večinoma v par urah poginili, ako niso bili pravočasno potisni. Te vrste obolenja ali boljše zastrupljenja vsled hranjenja s pesinim perjem nastopijo nekaj ur po opoldanskem ali večernem hranjenju in je potek zelo hiter, nekaj ur trajajoč. Znano je, v zadnjih letih in natančnejše raziskano več slučajev, da je gospodinja ali gospodar našel v svinjaku vse ali pa večinoma vse živali mrtve, dasi so bili ti prašiči še pri zadnjem hranjenju pred nekaj urami popolnoma zdravi. Pra-šičjerejec je bil trdno prepričan, da mu je nekdo prašiče zastrupil ali pa so prašiči požrli nek strup, glede katerega si nikakor ni mogei biti na jasnem. Po vseh dosedanjih preiskavah v drugih državah, katere smo deloma tudi mi vršili, pripisujemo zastrupljenje po takem hranjenju oksalni kislini, ki se nahaja v precejšnji količini v želodcu in v prebavljeni hrani poginjenega prašiča. Neprebavljena hrana pa obstoja po večini iz neprebavljenih ostankov perja. Dasi je ponekod hranjenje z pesinim perjem zelo udomačeno pri naših rejcih. je zanimivo, da se obolenja in pogini pojavljajo le pri nekaterih pra-žičjerejceh in to ne v začetku, ko smo pričeli z izključnim hranjenjem s pesinim perjem, ampak nastopi obolenje in nagel pogin še-le po nekoliko dneh ali pa še-le tednih, ko smo nepretrgano krmili izključno s pesinim perjem. Ni bilo razlike, če so dobivali prašiči takoj sveže natrgano perje, odnosno takoj, ko se je izkuhalo ali pa perje, ki je bilo kuhano že dalj časa pripravljeno. Zanima nas, kako spoznamo te vrste obolenja in zastrupljenja. Primer za strupljenja, kjer je obolelo večje število prašičev, je mel sledeči potek: % svinjaku, kjer se je nahajalo 20 pra šičev, so bile pri opoldanskem hranjenju v.se živali zdrave in so vso hrano, ki je obstojala samo iz kuhanega pesi-nega perja do zadnjega pojedle. Približno dve uri poteni, ko jih je hotel gospodar spustiti v tekališče, je opazil, da so bile vse živali več ali manj bolne, nekatere tako hudo, da jih je moral takoj zaklati. Bolni prašiči so mir no apatično ležali v svinjaku in nikakor jih ni bilo mogoče, da bi stali. Zadnje noge jih niso držale. Pri nekaterih je bilo opaziti krče mišičja. Pri vseh obolelih prašičih so bila ušesa in noge mrzle in je tudi telesna toplota bila zmanjšana. Znašala je od 87.5 do 38.5 stopinj Celzija. Normalno ima prašič 39—40 stopinj. Barva kože, ki je pri zdravih prašičih nekoliko ro-za-rdeča, je bilo sivo-plava. Posebno dobro se je izražala svinčeno-siva barva rilca. Nekatere živali so kojcale in po-vračale. Dihanje je bilo pospešeno. Nadaljnje znake, ki jih lahko ugotovi samo živinozdravnik, ne bomo naštevali, navedli bomo le glavne znake v opozorilo prašičjerejcem na to zastruplje-nje. ker je s pravočasnim zakolom, ako je živinozdravniška pomoč izključena vsled velike oddaljenosti živinozdrav-nika ali drugih vzrokov, mogoče rešiti vsaj meso, ki je užitno za človeško hrano. Vsled naglega poteka bolezni je potrebno napraviti hitro odločitev. V Čebele roparice Čebele so v premnogih ozirih zanimive živalce. Sila ostro imajo zlasti razvit nagon o družinski skupnosti. Domača čebela iste družine je vsikdar ljubeznivo sprejeta in ji je vse družinsko »premoženje« na razpolago. Čim pa poskusi priti v panj tuja čebela, ki ni težko obložena s sladkimi darovi, jo straža takoj pri vhodu odločno zavrne in odžene. Ta ostri čut družinske pripadnosti je božja Modrost namenila posebnemu namenu. Ako bi se družine ne ločile ostro med seboj po baje nekem posebnem vsaki družini svojskem duhu, ne bi bilo možno strogo ločiti med družinami kaj je moje in kaj tvoje. Družina bi lahko nemoteno odnašala sosedi med in jo osušila, ta bi