inaeratl se sprejemajo in veljA triatopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
IS	1
** H M II n 4 M
i» n » » ^ n
Pri večkratnem tiskanji se «ena primerno «manjša.
Rokopisi •e ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na 8t«rem trgn h. št. 16.
vi ntiH ifffp
pilil ¥ ulluvf
Političen list za slovenski iiarofl.
Po pošti	prejf nan velja:
Za ceio leto	. . 10 gl. — kr.
za pol leta	, . S .. _
ua četrt leta	. . 2 ,,
V administraciji velja:(i
Za celo leto . . 8 gl. 40 * Ž&i.i^.' za pol leta . . 4 „ 2 za četrt leta . . 2 „ 10
V Ljubljani na dom pošiljal velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Stolnem trgn hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Katoliška stranka na Italijanskem.
Že je minulo 15 let, odkar na Italijanskem rovarska stranka rogovili. Katoličani so rado-voljno trpeli, in dasi so iz srca obžalovali hude nasledke lažiliberalizma in željno pričakovali odrešenja iz framasonskih klešč, jim vendar nikdar ni prišlo na misel zediniti se in stopiti na noge proti tej za narod italijanski pogubni politiki. Skušnja uči, da prebivalci majhnih državic so navadno najsrečnejši. Ker potrebščine vladine so majhne, tedaj tudi davki niso presilni. Na Italijanskem bile so zgolj male državice, preden so Piemontezi skrpali tako imenovano „zedinjeno Italijo", in podložniki teh državic živeli so srečni in zadovoljni, in so vso politiko prepustili državnikom in vla-dinim organom, ki so vestno skrbeli za blagor svojih rojakov. Ko je tedaj nenadoma priropo-tala revolucija in polastila se krmila državnega ter katoličane stiskala, kar je le mogla, stranka katoliška ni vedela, kaj bi začela. Državniki, ki so prej vodili zadeve politične, ali niso vedeli, kam vse to meri, ali pa so se preselili v vnanje države, ali pa so javnemu življenju dali slovo, da so odšli sovraštvu novih mogotcev.
Katoliških listov najglavnejša naloga je tedaj bila nasprotovati pogubljivim načelom Šopirijočega se liberalizma in pojasntvati krivice, ki jih je učinil ali pa še le mislil učiniti veri, pravu, svobodi in imetju, ter stranko svojo svariti pred spravo in porazumljenjem s tem sovražnikom. Omenjeni listi so to svojo nalogo tako vspešno izvrševali, da so liberalci vkljub vsem zvijačnostim morali pripoznati, da
Puščavnik.
(Dalje.)
„Kje da ste? V tako imenovani puščav-nikovi koči in tu pred vami stoji tisti, ki ji je dal ime. Mene poznajo vsi ljudje v okolici in posebno ob nedeljah se jih zbere dokaj okoli mene, da jim kaj berem ali pravim. Smehljate se; čudno se vam morda zdi, kako se vjema ime puščavnik in moja koča; pa to ime imam le zarad tega, ker prebivam v tej samoti oddaljen od vasi; druzega puščavniškega nad seboj nimam."
Zadnje besede bil je govoril z ozirom na notranjost svoje koče; bila je namreč prav čedno, da, mestnjansko vredjena; na strani, kjer so bila vrata, bila je lepo uglajena postelja s čistim zagrinjalom; na nasprotni strani bila je velika dolga omara s steklenimi vrati, v kteri je stalo mnogo bukev, na desno vstopiv-šemu bila je omara s štirimi predali in mehek stol z lepo tkanino pokrit, na četrti strani, kjer so bila okna, stala je miza z več stoli. Vse je bilo prav okusno narejeno in puščavnik
velika večina prebivalcev niti v verskem niti v političnem oziru za nje ne mara. Iz pravnih pomislekov pa tudi iz oportunitetnih vzrokov je bila „Unita Cattolica", uajstareji in med katoličani italijanskimi najbolj razširjeni list, razglasila načelo: „Ne voliti in ne voljenim biti!" Katoliška stranka je bila enoglasno sprejela to načelo, ki so ga tudi sv. oče najprvo molče, pozneje pa kar naravnost potrdili. Po tem načelu ravnala je ne le pri državnih, ampak tudi pri občinskih volitvah zlasti po velikih mestih. Pred tremi leti pa začela se je širiti misel, da katoličani se morajo zopet vdeleževati občinskih in državnih volitev, ter voliti pa tudi voljenim biti, ob enem pa skrbeti, da ne prelomijo ne svojih verskih ne političnih dolžnosti.
Prva poskušnja imela je jako slab vspeh, čemur se pa ni bilo čuditi, ker so katoličani prej toliko časa roke križem držali in ker so se nekteri bali, da bi vdeležba pri volitvah ne dala prilike kakemu malovrednemu političnemu kompromisu. Lansko leto pa se je prvi katoliški kongres v Benetkah odločno izrekel, da naj se katoličani vdeležiijejo srenjskih in dru gih političnih volitev, in nasledek je bil, daje katoliška stranka zmagala v več imenitnih mestih. Tudi drugi katoliški kongres, ki je bil nedavno v Florencu, se je izrekel v ravno tem smislu; in vspeh prihodnjih volitev bode gotovo še vgodnejši in vsled tega odvrnjen mar-sikak liberalen napad na šole, dobrotne vsta-nove itd.
Ravno ta misel pripravila je nektere katoličane, da skušajo za svojo stranko osnovati splošen političen program, kterega poglavitno načelo bi bilo ne sicer pripoznati postavnosti
ni nikakor puščavniško živel, kakor se je precej zdelo Vojtehu. Tudi soba, v kterej se je bil preoblekel, je bila čedno opravljena.
„Res, nekako čudno mi je bilo, da se nahaja
v	sredini gozda stanovališče tako lepo narejeno."
Med tem je bilo kuhano in puščavnik mu poda lep košček ; potem po kratki molitvi reče:
„Le jejte! Dobro vam bo storilo po tej kopelji! Morda se spotite in potem vam bo dobro; vsakako pa jutri ostanete pri meni, da se malo opočijete." „Ti pa Matija", se obrne proti kmetu, ki je bil poprej bral, sedaj se pa tudi vsedel molče k mizi, „greš jutri na Breznik in poveš, kako in kaj se je zgodilo, da ne bo kdo v skrbi; saj se ne motim, kaj-ne,
vi	ste novi gospodar Brezniški."
„Da, ta sem ; pa kako, da vam je to znano ? Ali ste me morda že kje videli? Saj sem še le tri dni tu v okolici.
„Takrat, ko ste si pred dvema mescema ogledovali grad, videl sem vas po naključbi."
Po večerji pelje puščavnik Vojteha v drugo sobo, ter mu pokaže posteljo, kjer bi prenočil, potem pa odide, vošivši trudnemu gostu lahko noč in dobro spanje.
sedanjih razmer, vendar pa ozirati se na dosedanje dogodke in posluževati se jih v zboljšanje nravnih in soeijalnih zadev. Najbolj se za ta načela poteguje bolonjski katoliški list „Ancora", dva druga katoliška lista v severni pa, namreč „Veneto Catt." in milanski „Osservatore Cat." menita, da to bi se reklo slovo dati načelom legitimitete. Vsled tega se je bil vnel hud pismeni boj med omenjenimi časniki, da si je „Ancora" vedno povdarjala svojo vdanost do sv. očeta in pokorščino do vsih njegovih določeb; tudi je pripoznala, da papežu je za prosto izvrševanje najvikše svoje pastirske oblasti potrebna lastna država; kar pa druge od sedanje vlade vničene državice zadeva, po človeško soditi skoro ni upanja, da bi se kedaj zopet vstanovile. Ta boj je sedaj potihnil, ker so se vredniki raznoterih listov pri kongresu florentinskem osebno dogovorili o vsih navskrižnih točkah, in tudi sv. oče so o priliki, ko se jim je izročila adresa kongresna, katoliškim časnikarjem zlasti edinost priporočali. Katoliška stranka italijanska tedaj vrlo napreduje, kakor katoliške stranke na Nemškem in Francoskem, in zato je veliko upanja, da bodo te stranke konečno premagale sedanji lažiliberalizem, ki je države pritiral do nravnega in gospodarskega propada. Ta propad se je toliko hitrejo dovrševal, ker so bili liberalci, zapušeni od katoliške, sami svoji nezmožnosti prepušeni, in tako je odtegnjenje katoličanov namen doseglo.
Turški dolg.
,,Za vojsko je treba treh reči: denarja, denarja, pa le zopet denarja". Po tem izreku bi
Drugi dan bil je Vojteh še slab. Bolelo ga je še posebno koleno, ktero si je bil prebil pri padcu, česar pa ni hotel povedati svojemu gostoljubu, nekaj iz sramote tožiti za tako malenkost, nekaj pa ker je mislil, da bo samo kmalo dobro. Ko pa je to povedal, rekel mu je prijazni posestnik:
„Zakaj mi pač niste sinoči povedali tega ? Jaz vem iz lastne skušnje, da dostikrat taka malenkost na svojem kraji bolj skeli, ko veča rana na drugem. Pa na rano bodeva dala ar-nike, kar vam bo odvzelo nekaj bolečine.
Tako je puščavnik tudi storil. Ta dan je bil Vojteh v postelji, in tudi potreben je bil počitka; ako bi ne bil našel tega varnega zavetja, gotovo bi njegovo potovanje po viharni noči ne bilo ostalo brez slabih nasledkov. Po zajutrku druzega dne peljal ga je njegov go-stoljub na solnce, ktero je sijalo po zadnjem viharji prav prijazno in gorko. Tu sta se pogovarjala o marsičem in Vojteh se je prikupil puščavniku zarad razumnosti prav posebno; razkazoval mu je svoje bukve in povedal mu več reči o svojem življenji. Tudi puščavnik se je kmalo priljubil Vojtehu, ki je spoznal, da
udi Turčiji nič ne manjkalo, da bi zadušila upor, ko denarja. Kako pa je na Turškem z denarjem, kaže sledeči pregled denarnih razmer njenih.
Za letom 1854 gre Turčija navzdol. To leto je vzela na posodo 3 milijone sterl. (30 milijonov gold.) v Londonu proti 6%> i- l855i tedaj leto pozneje, že 5 milijonov (50 mil. gl.) pod poroštvom Angleške in Francoske pri Rotschildu; 1. 1858 vnovič Ä) mil. goldinarjev; 1. 18G0 že zopet 101.860 obligacij po 500 frankov proti 6%; 1. 1862 400.000 enakih obligacij; 1. 1863 300.000 obligacij iste vrste, ravno tako 1. 1864 100.000 obligacij. L. 1865 je izposodila si 40 milijonov medjidov, (turški funt, kterih 11 da blizo 100 gld. srebra), tedaj okoli 370 mil. gld. S tem pa ni nehala še dolgov delati. Zastavila je bila že skoro vse davke, desetino, dohodke od tobaka in soli, kolekov itd. L. 1865 je vnovič izdala na rudokope, dohodke od ovac v Itumuniji in nekaj davkov v Siriji 300.000 obligacij po 500 frankov, 1. 1869 1,111.111 obligacij po 500 frankov. Toda že brž drugo leto je bilo treba zopet denarja, namreč za železnice, ki se je iskal na 1,980.000 železničnih premijskih listov po 400 frankov, ki pa še niso vsi oddani; znesek se je vkujižil na železnice. L. 1871 je na egipčanski tribut bilo na posodo vzetih v Londonu nič manj ko 5,700.000 f. st. (50 mil. gl.), prihodnje leto 11,126.200 f. st. (čez 110 mil. gold.); za to se ni dalo posebnega poroštva, menda, ker ni bilo ničesar več zastaviti. Leto potem pa je otomauska banka zopet posodila 27,777.780 f. st. (čez 270 mil. gold.). Obligacije so se, se ve da, vselej mnogo ceneje spečale, ali vendar je dolg strašno narastel.
V 21 letih je tedaj Turčija 15krat na posodo jemala, 1. januarja 1. 1874 je znašal konsolidirani turški državni dolg že štiri milijarde, drug državni dolg pa več ko 300 milijonov frankov. Po postavi 20. sept. 1874 je bil denarni minister pooblaščen, na posodo vzeti 1000 milijonov frankov za poplačanje dolgov zadnje vrste. Zdaj znaša turški državni dolg več ko pet milijard, in v angleškem parlamentu so zračunili, da, če Turčija plačuje le obresti in amortizacijo, jej za svoje lastne potrebe ne ostaja več ko 100 milijonov frankov na leto.
V Ljubljani, 20. oktobra.
Avstrijske dežele.
Državni zlior se je včeraj zopet sošel. Le češki in predarelski poslanci ostanejo doma; nemški ustavoverci bodo sicer zopet izrekli, da vsled tega zgube svoje mandate; a vkljub temu je izostanje čeških živ protest, ter ta državni zbor ne zastopa narodov avstrijskih.
Hrvatski sabor je 18. t. m. pričel zborovati. Dr. Makanec je interpeliral o vplivu banovem na kazensko obravnavo proti senj-skemu višjemu notarju Gerzaniču, Folnegovič pa o oskrbovanju občinskih zakladov. Ban je saboru predložil budget pa načrt urbarijalne postave. Sabor bode zboroval kakih 14 dni in utegne tudi o vstanku hercegovinskcm in bo-senskem ktero spregovoriti.
Vnanje države.
'/a jugoslovanskega bojišča se
poroča, da avstrijski kompaniji, ki ste imeli iti v Macarsko, ste šli ena v Imosk, ena pa v Erceg. 17. in 18. t. m. so zopet jadrale memo Dubrovnika 3 turške ladije z vojaki proti Kleku, kjer hočejo izbarkati še 5 turških ba-talijonov. Lazar S o š i c a se je z 2000 vstajniki podal v južno Hercegovino, da pomnoži čete Ljubobratiča in Pavloviča, ki ste v zadnjih dneh zgubile veliko ljudi. 15. t. m. je bila bitva pri turški trdnjavi Berani, kjer so vstajniki sicer zopet zmagali, pa zgubili 82 mož. Pa tudi Turkov je palo veliko, med njimi 2 majorja.
Izlmoskase poroča, da se je vzdignila Vinica. 11. t. m. je tam Jurij Filipovič napadel in požgal turško strelnico. 13. so pa Turki prijeli vstajnike od dveh strani, pa so bili tepeni. Kristjanom je prišlo v roke 28 konj oto-varjenih s soljo. Turki bo hoteli lotiti se tudi avstrijske eolniške hiše pri Arzanu, pa Dalma-tinci so jih zapodili nazaj. Da bi bili avstrijski podložniki prestopili mejo turško kakor poroča „N. fr. Presse", o tem drugi listi i\ič ne vedo.
T¥a Srliskcm je politika vsled že-nitve knezove nekoliko mirovala, nihče pa še ne ve, kako se bode reč zasukala. Turki vedno pomuožujejo vojno svojo pri Nišu, zato si pa tudi Srbi ne upajo od meje bosenske umakniti svojih 22.000 mož. — Za premembo vstave mislijo neki sklicati narodno skupštino obsto-
|ječo iz 500 poslancev. Narod bi dobil več pravic in samoupravo. Predlog ta se je izročil posebnemu odseku.
19. t. m. se je skupštini izročil predlog, da bi se namesto kresijskih uradov in sodnij napravile okrajne sodnije. Vlada je v principu temu pritrdila.
Iz Ivanice se telegrafuje, da je pri Javoru prestopilo srbsko mejo 200 Turkov, ki so požgali več poslopij, nekaj Srbov pomorili, čede pa odgnali čez mejo. Srbi so zarad tega silno razkačeni in bodo skušali odškodovati se in maščevati.
IVcmški cesar je 18. t. m. prišel v Milan in je bil od prebivalcev neki prav navdušeno sprejet.
Bismark je ostal doma, ker so mu zdravniki odsvetovali daljno popotovanje. Namesto njega je državni tajnik Bülo w spremil cesarja. V nekterih laških listih je počil glas, da Bismark stopi iz službe, kar pa ni verjetno, verjetnejše je marveč, da si doma glavo beli, kako bi ugnal bavarske ultramontance, ki o Veliki Nemčiji nočejo nič vedeti, ampak se krepko potegujejo za samostalnost bavarsko.
Španjska vlada trdovratno taji, da so njeni vojaki ustrelili pruskega podložnika, Alfreda Marzaretia. Pa utajiti tega ne bo mogla. Dopisnik angleškega lista „Times" je natančno pozvedil in popisal ta umor. Marzo-rati je bil z 8 tovarši v Lezu v toplicah, kar pride tje z 80 prostovoljci neki Zapatillas (pravo ime mu je Jože Zajigos) ter vse kot vjetnike odpelje seboj v Venasque. Ker je pa tam zvedel, da vojna Dorregarajeva biva komaj pol ure od tam, hotel se je vjetnikov znebiti, da bi laglje pobegnil v hribovje, ter je zapo-vedal postreliti jih. Tamošnji učitelj je prosil, da bi tega ne storili, ter je ponudil se, da jih hoče varno po skrivnih potih pripeljati k oddelku Delattroranu, hotel je celo porok biti, da vjetniki ne bodo ušli, pa vse je bilo zastonj, častniki so dali znamenje, da naj se vjeti Karlisti postrele. Ker se je to godilo zvečer in se je Alfonsistom silno mudilo, niso ustreljenih natančneje ogledali, ampak hitro so odnesli pete. 4 med njimi niso bili nič ali le malo ranjeni in so pobegnili v bližnje vasi, potem pa v hribovje. Ravno tako piše tudi brat umorjenega Marzoratija vredništvu berolinske „Germanije1', in pristavlja, da so Karlisti zagledavši Alfon-siste hoteli zbežati, ter so se še le vdali, ko
je prav vednosten in učen mož; pojasnil mu je več dvomb, ktere je imel Vojteh o različnih rečeh; pripovedoval mu je marsikaj znanstvenega, kar dosedaj še ni bil slišal; kazal mu je bukve v različnih jezicih, od kterih mu je bil znan komaj naslov; znal je govoriti laški, francozki in angleški jezik, bral je klasike in pečal se s slovanskimi narečji. Vojteh je bil vesel, da je zopet našel tako temeljito izobraženega človeka, in privadil se ga je tako, da seje dan, kterega je obljubil ostati v njegovem bivališči, podaljšal v dva, tri in ves teden. Na Brezniku tacih posebnih opravkov ni imel, kteri bi bili zahtevali njegovo pričujočnost; manje reči naročeval je kteremu kmetu, ako je prišel obiskat petdesetletnega puščavnika. Tudi gaje še vedno noga bolela, daje težko hodil in tako se ni dal siliti puščavniku, ki mu je vedno prigovarjal, da naj ostane še nekoliko časa pri njem.
II.
Teden dni je bilo prešlo od one viharne noči, ko je bil Vojteh za trdno sklenil podati sena svoje posestvo; večer pred odhodom se-
dela sta s puščavnikom po večerji pri kupici I dobrega vina, s kojim je bil oni vedno pre-| skrbljen; popivši kupico vina začne puščavnik:
„Mnogokrat, Vojteh, popraševali ste me, kako sem prišel v ta kraj in ktere so zgodbe mojega prejšnjega življenja. Moje življenje je nekoliko bolj znamenito iu nisem pripravljen vsakemu razodeti, od kod sem prišel in na kak način; o tem toraj tudi proti vam nisem govoril, dokler vas nisem natančneje poznal; vi pa ste se mi toliko priljubili v malo dnevih, ktere bivate pri meni, da vam brez upora povem tek svojega življenja. Sicer vas nisem popraševal, od kod da ste vi in kje in kaj so vaši roditelji, ker mislil sem si, da ne bi bilo prav popraševati druge po tem, kar sam nikomur ne povem; da si krajšava zadnji večer in bolj utrdiva prijateljsko vez, pa upam, da mi boste povedali, ko dogotovim jaz svojo pripoved, drage volje kaj iz svojega življenja."
„Če hočete, začenjam jaz", pravi Vojteh.
„Ne, ni treba; ker sem se ravno pripravil, hočem jaz začeti. Slušajte toraj, kar vam hočem povedati 1
Iz mojih okolnosti, mojega stanovanja in
mojih rednosti ste že spoznali menda, da nisem bil rojen in izrejen v revščini ; v tem se tudi niste zmotili. Moji roditelji bili so izobraženi mestnjani ljubljanski; bili so prav bogati, Moj oče so bili celo iz plemenite rodovine, ker je pa imel stareji brat posestva na deželi, so si bili kupili hišo v Ljubljani in so tam živeli. Ko so bili kacih štirdeset let stari, podali so se na Dolenjsko na grad, kterega je bil zapustil materin oče. Jaz sem bil takrat star malo da ne 4 leta; imel sem še stareja brata, pa obadva sta zgodej umrla, takrat bil sem že edinec svojih staršev; kmalo po prihodu na grad pa mi je bila rojena sestra, ktero so imenovali Ljudmilo. Srečno smo živeli na gradu v družinski slogi, oče so se pečali s kmetijstvom in branjem, mati izrejali so naju in midva rasla sva krepko pod varstvom skrbnih roditeljev. Že kmalo, ko sem nekoliko odrastel, podučevali so me mati v branji in pisanji; pozneje so oče nadaljevali ta del domače iz-reje; ker sem bil slaboten, me dolgo niso dali v Ljubljano v gimnazijo. Ko se je to zgodilo, sem v temeljitem znanji prekosil vse svoje součence.	(Dalje prih.)
so jim dali besedo, da se jim nič hudege ne bo zgodilo. Tudi Francozi, ki so bili ž njimi v v toplicah, so prosili za nje ter izprosili, da niso bili pri tej priči usmrteni. če španjski poslanec v Berolinu o tej reči nič ne ve, piše „Germania", in od svoje vlade ne more nič zvedeti, naj se pa obrne do vredništva časnika „Times", ali pa naj se saj na ta list naroči, če finance španjske to dopuščajo.
Izvirni dopisi.
X «orciijskeg-a, 18. oktobra. (Še enkrat o spravi!) Ker se je v „Slovencu" že precej pisalo o spravi, naj mi bo dovoljeno le še nekoliko spregovoriti o nji. O tem, ali bi bila sprava potrebna in koristna, ni prašanja, samo to moramo pomisliti, ali je mogoča? Prašam Vas vse čitatelje „Slovenca" in sploh celo slovensko konservativno, ali kakor hočete, klerikalno stranko: Kje smemo mi odjenjati, ktero točko svojega programa hočemo izpustiti? Ali smemo reči, da sv. oče niso nezmotljivi, kar je hotel „Narod" že večkrat imeti? Ali hočemo reči, da vzetje papeževih dežel ni silovit rop zoper vse narodno pravo, ker „Narod" pravi, da papežu dežele ni treba? Ali se zamoremo zlagati z avstrijskimi verskimi postavami, za ktere so Mladoslovenci v državnem zboru glasovali? Ali naj duhovni politiko pustimo, kar bi bilo „Narodu" tako všeč? Alibi nove šolske postave kar „en bloc" sprejeli, ker jih „Narod" hvali? ko so jih vendar sv. oče v principu zavrgli, in ko mora naše pasivno zadržanje do šole na to iti, da šolske postave same ob sebi pokažejo svojo pogublji-vost in uemogočost? Ali smemo morda vero in cerkev kar na stran pustiti, je ue zagovar jati, ne braniti in le za narodnost se poganjati? To je menda pač slehernemu jasno, kdor hoče videti, da sedaj je v prvi vrsti boj med cer kvijo, braniteljico vere, in puhlim svobodnja-štvom; to Mladoslovenci sami dobro vedo; kje je pač njih „Slovenija", zavoljo ktere so nekdaj naše poslance v deželnem in državnem zboru tako dregali in zmerjali, ker je niso dovolj odločno tirjali! Glejte, zdaj ko imajo svoje privržence v obeh zborih, se nihče ne zmeni zanjo, pač pa so pridno zoper cerkev in vero glasovali, kadar je bilo treba.
Iz tega je razvidno, da mi ne smemo in ne moremo v svojem programu najmanjše reči spremeniti; pač pa lahko to store Mladoslo venci. Ako se oni bojujejo za narodnost — mi se tudi in morda bolj odkritosrčno in bolj požrtvovalno, kakor oni; v tem se zlagamo z njimi, drugod nikjer. Mi imamo v svojem programu narodnost, Mladoslovenci vere ne! Kaj pa je več, vera ali narodnost? Jaz mislim in vsak kristijan z menoj, da vera, in kdor se dandanašnji ne bojuje za njo, je gotovo v ne varnosti jo zgubiti. Poglejmo „Narod"! Čudna je misel, ki jo je g. J. Pajk v svojih zbranih episih enkrat čudečemu se svetu razodel, da je narodnost nad vero! Kaj bo pač človeku pomagala narodnost po smrti, ako ni po veri živel! Narodnost je sredstvo — vera namen in vse!
Kadar bode mladoslovenska stranka ne le opustila zabavljanje in črnjenje duhovstva in cerkve, ampak naravnost se z nami bojevala za največo svetinjo našega naroda, za vero takrat smo spravljeni, kar mora samo ob sebi priti, če ne prej, pa pozneje. Naša skrb pa mora biti ljudstvu dajati zdrave hrane in ga varovati, da ne zaide na napačna pota libe ralizma, ki nam je dovolj škodoval, in zgub ljene nazaj pripeljati. Tako bomo za spravo
delali in le tyko jo bomo dosegli. Kakor med cerkvijo in liberalizmom ni mogoč ,,modus vivendi", tako tudi ne med nami! Quae est societas Christi cum Belial!
Pa naj nikar kdo ne reče, da zagovarjamo s tem zazpor. Nikakor ne! Škodljiv in žalosten je res, ali mi zagovarjamo sami sebe, svoj program, ki se ga moramo držati. Ali zmagati, ali pa častno pasti; zakaj upanje imamo, da bo dobra reč gotovo zmagala, vsaj zmaguje tudi tam na Nemškem in na Bavarskem, kjer je sila še veča in katoličanov manj! Le eno mogočno veliko konservativno stranko hočemo imeti in kdor je za njo, naj bo tudi dovolj de-aven in naj bolj pokaže svojo požrtvovalnost, ktere je le še premalo pri nas.
Recimo pa, naj bi prišlo do tacega kompromisa med nami, da bi o volitvah zbrali polovico „starih" in polovico „mladih" kandidatov (se ve da, ako bi bili Mladoslovenci posebno milostni!), ali bi mi pripustila vest voliti liberalca, da mi potem v deželnem in državnem zboru glasuje zoper cerkev in vero? Sam zoper sebe bi delal!
Pa kaj besedujemo o sporazumljenji sem in tje, ko že „Narodu" samemu sprava ni več ljuba. Sam sicer ue berem „Naroda", ali raz-vidim iz članka v 122 štev. „Slovenca", da „Narod" zmeraj eno gode, naj bi delali drug poleg druzega. Čemu se jim podajati, ko se jim samim tako dobro godi, privoščimo jim, se bodo že naveličali. Navdušiti se zamore človek ali pa ves narod le za kako veliko sveto idejo, ne pa za zanikanje vsega positivnega in zabavljanja čez osebe. To ni navdušenost, ampak le neka zagrizena jeza in sovraštvo, ki človeka k delovanju spodbuja, ki se pa tudi kmalo skadf.
Mi se bojujemo za vero in za narodnost, to je naš prapor, naše upanje, naš namen Zatorej hočemo in moramo zmagati!
Domače novice.
V Ljubljani, 21. oktobra. (Koncert,) kterega sta napravila v pon-deljek Franjo in Ana Krežma v redutni dvorani, je bil res kaj posebnega za Ljubljano. Občinstva se je bilo le malo, a z muzikaličnih krogov zbralo; vzrok temu je nekoliko gledišče, ki se je ob isti uri pričelo, več pa še to, da koncert ni bil naznanjen po slovenskih časnikih, kteri so prepozno zvedeli o njem, „Tagblattu" in „Laibacherici" pa ljubljansko občinstvo premalo verjame. Nekoliko je tudi občinstvo naše nezaupno postalo, ker je bilo zadnji čas po raznih muzikalnib sleparjih in širokoustnežih na led speljano. Denarni vspeh po vsem tem ni bil sijajen, tem sijajniši pa dejanski vspeh. Že po prvi točki je bilo občinstvo, ki se je skonca bolj mrzlo držalo, navdušeno do bur nega ploska, ki je po vsaki točki le burnejši postajal. In to je znamenit vspeh tem bolj, če se pomisli, da je mladi trinajstletni umetnik kazal svoje muzikalne zmožnosti pred jako kritičnim občinstvom, čegar uho in muzikalni razum vsak glas prerešetata, predno ga spustita v se. Kar smo že zadnjič rekli, ni preveč, — pre malo je. Mladeneč je vkljub otročjih let že po polen umetnik, učenika mu ne bo iskati diugje ko v samem sebi: spretnost na instrumentu in um za umetno glasbo mu bosta edina kazala pot do više popolnosti, do umetniške slave katera mu po vsem, kar smo slišali, ne more oditi, če bo ostal na začeti poti. Gosli so v njegovih rokah pravi arzenal različnih glasov katere lok zdaj mirno in polagoma, zdaj burno in divje, zdaj naglo ko hudournik spušča in 'vabi na dan. Posebno v burnih pasažah se
kaže tisti nagli čut slovanskega značaja, ki nenadoma z divjo močjo prodere enak stoku stiskanega orjaka, ki kviško sili. — Nježna" sestrica mladega umetnika mu je pomagala k sijajnemu vspehu s točnim in umnim sprem-jevanjem na glasoviru, pa se je v igri na dveh glasovirih kazala tudi sama kot bodočo umetnico. Obema lepa prihodnost. 0 včerajšnjem «mcertu prihodnjič.
(Nulla dies sine linea.) „Ni ga tedna brez confiskacije kacega slovenskega lista — smo si mislili, ko so v torek prišli zopet c. k. po-icaji v tiskarnico in pobrali „Slovenca". Komisar je rekel, da državnemu pravdniku, oziroma gosp. Ahčinu, ki še ni šel v pokoj, dopis ,Z Dolenjskega", v kterem smo povedali, da bo učitelj iz Starega trga pri Poljanah, gosp. Stanonik, imel pred sodnijo v Novem mestu obravnavo zarad dogodeb pri volitvah za kupčijsko zbornico, — ni bil po volji, češ, da je nevaren za javni red ali za kaj druzega; na-tančnejega ne vemo. Ves dopis obsega vse z vsem 13 '/4 vrste, in zavoljo tega so nam policaji vse iztise pobrali. Izdali smo potem drug „popravljeni" natis. Se ve, da smo tudi zoper to konfiskacijo vložili pritožbo, kajti z ono razsodbo, ktero bomo gotovo v „Laib. Ztng." brali, ne bomo nikakor potolaženi.
(V vodo padel) je včeraj dopoldne tik železnega mosta mlad fant; rešil ga je nek de-avec z drogom, kar je bilo tem težje, ker je voda ravno zdaj nenavadno velika. Bi pač dobro in potrebno bilo, da bi bili kakor drugje — tudi pri nas ob Ljubljanci privezani čolni za rabo v enakih primerljejih.
(Iz seje deželnega odbor o 16. okt.) Gosp. deželni glavar poroča iz svojega popotovanja na Dunaji zarad Dolenske železnice, dostavljaje, da časa, kdaj pride ta železnica na vrsto, mu v ministerskih krogih niso mogli povedati, ali zagotavljali so mu, da se na napravo te železnice ne bode pozabilo. 0 subvenciji iz državnega zaklada za napravo kmetijske šole na Dolenskem gospod deželni glavar sporoča, da toče ministerstvo še nekterih pojasnil glede stroškov za vzdrževanje te šole, predno določi za-nje državno podporo. — Zarad kupa Kri-sperjevega posestva „Thiergarten" se sklenejo konečne izvršilne določbe, — Za preskušnjo učencev na deželni vino- in sadjerejski šoli na Slapu se določi dan 27. oktobra, h kteri pošlje deželni odbor svojega zastopnika. — C. kr. deželnemu šolskemu svetu se na dotična dopisa odgovori, da naj se po sklepih zadevnih kraj-nih šolskih svetov učiteljska služba v Dolu da učitelju Vizjaku, učiteljska služba v Škocijanu pa učitelju Alojziju Kušarju. Z ozirom na razloge poročila vodstva deželne gozdarske šole v Šneperku je deželni odbor sklenil, da ta šola preneha. Izpraznjenih 6 štipendij za uboge sirote je deželni odbor podelil Janezu Likarju, Henriku Bizjaku, Jožefi Skedl-ovi, Emilu Re-biču in Jakobu Šlekovcu.
Razne reči.
—	Graška višja sodnija je 16. t. m. tiste vseučiliščnike, ki so zarad neke resolucije o rogoviljenju proti Don Alfonsu od okrajne sodnije obsojeni na 2 in 3 dni zapora, za ne-krive spoznala.
—	Iz Bi z a vika pod Ljubljano se nam piše: Prihodnjo nedeljo 24. t. m. bomo imeli tu veliko slovesnost, ker pridejo stolni gosp. dekan z več duhovni naš veliki oltar blago-goslovit. Ta oltar jc prav krasno izdelal Primož Sever, mizar in podobar v Ljubljani.
—	Iz Trsta se nam piše: Letina gledč bržanke kakor tudi drugih pridelkov je obilna.
Prodaja se pa bržanka po 5 do G gld. veder, izvrstna po 7 gld.
— Vstanova za kranjske plemenite gospice z 210 gl. na leto je razpisana. Prosilke morajo biti najmanj 15 let stare iz deželskega plemstva kranjskega, ali pa viteškega stanu, sirote ali pa prav revnih staršev in lepega obnašanja. Tudi smejo prositi za njo sirote, ali pa revne hčere takih, ki so saj 10 let služili kot deželni svetovalci ali pa višji častniki. Prošnje z nravnim, ubožnim in revnim listom se oddajajo do konca meseca oktobra pri deželni vladi kranjski.
(«osporiai'skc reči.
O banki „S 1 o v e n i j i."
(Konec.)
Drugače pri nas. Več delničarjev ni bilo v stanu doplačati onih 15% na delnice, po teh in drugih, posebno ker so jih še prvotni nasprotniki banke podpihovali, širila se je ne-zaupnost do banke, po kteri je banka še več trpela, ko po zgubi neplačanega doplačila na skoro tretjino delnic. Zaupanje pa je glavni steber, na kterem slone zavarovalni zavodi, brez tega so jim zvezane roke in noge. Da bi bilo zaupanje do banke splošno, gotovo bi bilo prišlo po doplačilih na delnice več gotovine v blagajnico in vodstvo rešeno bi bilo vednih zadreg, v kterih je ne po svoji krivdi, ki jih je po prejšnjem vodstvu podedovalo. Imelo bi bilo v rokah lep znesek 40.680 gld., ki bi bil vplačan na 1356 delnic, ž njim bi se bila dala že trdno podpreti omahovajoča banka. Tako se zavoljo nezaupnosti delničarjev ni dosegel namen, kteri se je nameraval po sklepu do-plačenja na delnice, in vodstvo je ostalo v stiskah in zadregah.
Toda vkljub nikakor veselim razmeram sedanje domoljubnega dului navzeto vodstvo ni obupalo, marveč lotilo se težavnega dela in vestno storilo vse, kar se je v tako težavnih in žalostnih razmerah storiti dalo. Število uradnikov, kterih je bilo prej pri glavnem vodstvu v Ljubljani 32, se je znižalo na 18; s tem so se izdatno znižali stroški in administracija, ki je bila prej tako draga, zdaj jako malo stane. Prav tako se je odpravilo več podružnic, pri kterih je bilo v službi veliko jako dobro plačanih, vrh tega pa še provizijo (odstotke od zavarovalnine) prejemajočih ljudi. Pustile so se le še tri glavne pridružnice (zastopništva), namreč v Pragi, na Dunaji in v Brnu, pa tudi tam se je število uradnikov znižalo, zdaj so povsod le še taki, ki dobivajo zmerno gotovo plačo, vrh tega pa provizije od tega, kar narede za banko; čim več hočejo zaslužiti si, tem marljivejše morajo delati, zato jih provizija le spodbuja k delu, kar je društvu le na koristi. Agenti, t. j. popotovalci, ki nabirajo zavarovance, dobivajo povsod le provizijo, gotove plače ne. S tem si je prihranilo društvo le v enem letu (1874) samo pri plači uradnikov nič manj ko 21.834 gld. 55 kr., kolikor je 1. 1873 zä-nje več potrosilo. Letos bo pri tem prihranjenih še 5000 gld. več. Tedaj bodo letos banko le uradniki za 27.000 gold. manj stali, ko od začetka. To je gotovo lep znesek.
Ali ne samo stroške delovanja je sedanje vodstvo znižalo, — skrbi tudi za to, da se dohodki povikšajo. Prej se je rabila vsa hiša, ki je bankina lastnina, edino le za uradne prostore, ki so bili prav zapravljivo s hišnim orodjem preskrbljeni. Sedanje vodstvo se je stisnilo, kolikor mogoče, ostali prostori se dajo v najem. Isto se je zgodilo Izdajatelj in odgovorui vrednik; Jakob Al
pri podružnicah, kjer so se popustili veliki in dragi prostori ter obdržali le neobhodno potrebni.
Zgodilo se je toraj vse, kar previdnost, dobra volja in pošteno prizadevanje zamore, da bi se rešil propada zavod, ki zamore deželi veliko hasniti, če se vsestransko dovolj podpira. Ako se tedaj po enako stanovitnem ravnanji posreči spodkopati nezaupnost, ki se je žalibog 1 — le preveč razširila in vkore-ninila, in če ne zadene banke nenadoma preveč takih nesreč, kterih nihče ne more kriv biti n. pr. velikih požarov, — se sme po vsi pravicici pričakovati, da bo banka „Slovenija" v ne predolgem času srečno premagala vse sedanje težave in se lepo razvila. Na poti je, da le ne opeša. Ta nada je popolnoma opravičena, to je razvideti iz tega, da zdaj ima dobiti le od agentov znesek 100.000 gld. presegajoč. Da jej dozdaj ni še došel, tega zopet vodstvo nikakor ni krivo, ampak večidel žalostni časi, ker povsod denarja manjka, tako da zavarovanci ne morejo redno plačevati zavarovalnine.
Vse to kaže, da banka nikakor ni na tako slabih nogah, kakor so to nasprotniki njeni, domači in tuji, razkričali. Zato naj bi zginila tista nezaupnost, ki se je zdaj še drži kakor glina podplata. Kakor smo že rekli, je v nji zastavljen tudi dober del narodne časti in po-nosnosti. Vsakemu, ki je na svojo domovino ponosen, mora tedaj vse ležeče biti na zavodu, vstanovljenem z domačimi močmi, z domačim denarjem, ki je tedaj lep del narodnega blaga. Ohraniti se more iu povzdigniti do prave narodu pristojne stopinje pa le, če ima dosti opraviti t. j. če se ljudje pridno zavarujejo. Dozdaj je vkljub slabšemu stanju vsak zavarovanec, če ga je zadela nesreča, dobil naglo in obilno odškodnino, ako mu je šla. In čeravno banka ni v tako dobrem stanu, kakor bi bilo želeti, sme vendar vsak, ki zavaruje sebe ali premoženje, pohištvo svojo, biti popolnoma brez skrbi. Če bi tudi banka propadla — česar se pa zdaj še nikakor ni bati, — bi škoda zadela le delničarje, nikakor pa ne zavarovanih.
Pot je zdaj banki gladka, odstranjene so zapreke, ki so jo prej ovirale v delovanji, vse je pometeno. Če občinstvo naše potisne voz in ga potiska, mora iti naprej. Tedaj zaupanje, zaupanje, kličimo. Vsak domoljub naj ne le sam zavaruje sebe in svoje pohištvo pri „Sloveniji," ampak naj prigovarja tudi druge k temu. Če se bo to zgodilo, če bo zaupanje ljudi banki pod rame seglo, potem ni dvoma, da se bone le ohranila, ampak povzdignila se na tisto stopinjo, na kteri ima biti zavod, kterega je osnovalo in oživilo domoljubje, kteremu so bili botri najveljavniši možje naroda našega. Bog daj, da bi naši ljudje sprevideli svojo korist in da nam je naroden zavarovalen zavod potreben !
Milodari za ereegovske in bosniške rodbine.
Iz Šentvida pri Ljubljani nabrala gospodična Lucinka Kraljičeva: č. g. župnik Anton Potočnik 1 gl., g. A. S. 1 gl., Janez Sever iz Vižmarjev 1 gl., Anton Belec 1 gl., Miha Kra-Ijič 1 gl., Ivanka Zakotnik 1 gl., Lenčika Cir-man 1 gl., neimenovana 2 gl., Manica Jenko 60 kr., Ivan Jovan 50 kr., neimenovana 1 gl. 50 kr., J. Grošelj iz Vižmarjev 30 kr., J. Grošelj iz Guncelj 30., Lovrenc Vodnik 30 kr., Andrej Golar 15 kr., neimenovan 40 kr., več skupaj 1 gl., Jože Šušteršič 50 kr., Gilly 30 kr. Iz Ljubljane J. Sturm 30 kr. Skupaj 15 gl. č i o v e c.
15 kr. Prejšnji izkazi 2393 gl. 14 kr., skupaj 2408 gl. 29 kr.
Gospodičina Marija Finkova paket šarpije. Odbor potrjuje sprejem s prisrčno zahvalo in prosi še milodarov.
Ljubljanski podpiralni odbor: J. N. II o r a k,	V a s o P e t r i č i č.
predsednik.	denarničar.
Listnica opravništva.
č. g. V. L. kapi. v V. Vse prav ; nič zmote,
Č. g. St. S. posestn. v č. Prejeli.
C. g. L. C. župn. v K. Smo pri 111. prašali, pa je vse plačano, tedaj mora kaka druga pomota biti.
č. g. J. K. župn. v P. Se li niste zmotili ter naročnine preveč poslali?
č. g. A. P. duh. v H. Prosimo še za zadnje četrtletje.
C. g. A. P. župn. v L. p. Nam zadostnje nakaznica z denarjem ; je še po listnici naznanovati, ni potrebno.
Umrli so:
16.	okt. Franc Smerekar, delavec, 23 1., za oslabljenjem.
17.	okt. Terezija Tillmetz, vdova želez, vrad-nika, 62 1., za omehčanjem možganov; Evgenia Rebič, notarjeva bči, 20 1., za sušico na čevih.
18.	okt. Tomaž Ramovž, delovec, 58 1., za rakom.
Eksekutivne dražbe.
23.	okt. 3. Jože Jaklič-evo iz Vidma (4450 gl.) v Laščah. — 3. Marija Skrl-ovo iz Krušic (716 gl.) v Ložu. — 3. Jan. Obajdin-ovo (200 gl.) v Kranji. — 3. Jak. Lušino vo iz Gosteč (617 gl.) v Loki. — 3. Jan. Obajdin-ovo (200 gl.) v Kranji. — 2. Jan. Ponikvar-jevo iz Pred-stuge (1030 gl.) v Luščab. — 2. Mart. Turšič-evo iz Laz (2375 gl.) na Vrhniki. — 2. A. Zabec-evo (2005 gl.). — 2. Jan. Majerčic-cvo iz Šentmihela (2295 gl.). — 2. Mili. Zimšič-evo iz Studenca (2858 gl.), vse v Senožečah. —
24.	okt. 3. Jak. Malenšek-ovo iz Malin (3165 gl.) v Metliki. —
25.	okt. 3. Jernej Lipovc-evo iz Bohinega polja v Ložu. — 3. Andr. Vernig ovo v Ljubljani.
TelcKralične denarne cene '20. oktobra. Papirna renta 69.85 — Srebrna renta 74.— —
18601etno državno posojilo 111.--Bankine akcije 928
— Kreditna akcije 204.60 — London 112.95 — Srebro 103.15. — Ces. kr. cekini 5.38. — 20Napoleon 9.06.
«los. Svoboda.
lekarničar „pri zlatem orlu",
tik železnega mosta v Ljubljani,
priporoča toliko priljubljena salicilna zdravila, ki so
1.	Salicilna voda za izplakovanje ust pri grlobolenji (difteritis).	(74—5)
2.	Salicilni zobni prall za snažeuje zob. Izmed vsih do zdaj znanih prahov najboljši.
3.	Salicilna umivalo» voda zoper vse kožne izpnšaje.
4.	Salicilna ütupa zoper neprijetno potenje nög.
Zobni zdravnik (79—i)
učenik zobozdravstva na vseučilišči v Gradcu, ordinira v Ljubljani pri ,,Slonu" ' v zobozdravstvu in zobni tehniki.
» Vsi p. n. pacijenti se opominjajo, naj , se oglasijo brž v začetku, da se morejo kolikor mogoče brez bolečin delati priprave in da ne bo proti koncu prevelike gnječe. ' Njegove c. k. priviligirane priprave za zobe: antiseptična voda za zobč, zobna , štupa in zobna pasta se dobivajo pri njem, pa tudi v Ljubljani pri trgovcu z dišavami g. Mahru in lekarničarji Biršicu, v 1 Loki pri g. F a b i j a n i-ju in M a r i n š e k u, i po lekarnicah v Kranji, Kamniku in v Trstu v Sand rini-jevi lekarni. Ostane samo do konca oktobra v Ljubljani.
»...«ii.»«.....»mi»'.....o	......... ■ «