DELAVSKA POLITIK GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE. Izhaja vsako sredo in soboto. Uredništvo je v Mariboru, Ruška cesta 5. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Uprava: Maribor, Ruška cesta 5. Cek. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo- Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din, Malih oglasov, ki služijo v posredovalne in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane l-— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1'— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 2-25 D. Pri večjem številu objav popust. Št. 153. V Mariboru, sobota 16. oktobra 1926. Leto I. Po Uzunovičevi demisiji. Razpišite nove volitve! Uzunovičeve radikalno-radičevske vlade ni več. Padla je čak na dan, ko bi morala narodna skupščina vendarle začeti razpravljati in koncem konca tudi nekaj skleniti, vsaj v pogledu onih najnujnejših in najhrupnejših gospodarskih, socialnih, političnih in mednarodnih problemov, ki dav.ijo zadnja leta hujše in hujše to državo. Neslavni padec Uzunovičeve vlade je povsem v skladu z njenim neslavnim nastajenjem. Ta svojevratna vlada se je rodila v zakotni sobi beograjske predmestne gostilne, kumo-vale so jej vsakovrstne skrite sile, služiti je morala raznim intrigam in kombinacijam — in ni imela pravzaprav za seboj nobene velike stranke, kajti radikali so podpirali Uzunoviča le iz trenutne potrebe, radičevci pa samo zato, da rešijo sebe in svojega šefa preiskovalnega zapora in dolgoletne ječe. Za to in tako vlado žaluje danes le malokdo. Z demisijo Uzunovičeve vlade so na drugi strani znova oživele vse mogoče, doslej le težko potlačene želje in intrige posameznikov, po oblasti stremečih buržuaznih strank, njihovih struj in oseb. Uzunovičeva ostavka je vzbudila ogromno navdušenje pri pa-šičevcih, ki že aklamirajo svojega vodjo kot zopetnega vladnega premierja, medtem ko so Maksimovičev-ci in drugi desidentni radikali zbegani in zaprepaščeni. Radičevci so tudi precej različnega mišljenja in odstavljeni Nikič bi šel tudi z vragom, le da se maščuje nad svojim bivšim strankinim šefom. Buržuazne stranke, ki piso bile zadnja leta na vladi, silijo istotako močno vanjo, ter v to svrho mtrigirajo in pritiskajo na vse strani. Ta največja vladna kriza se rešuje v znamenju največjega kaosa in najpopolnejše desorientacije vseh naših meščanskih strank. Še celo slovenska ljudska stranka, ki je še precej enotno prestala vsa ta težka in dolga opozicijska leta, se zadnji čas močno lomi; čeprav se to na zunaj spretno prikriva. Polom Uzunovičeve vlade razkriva obenem slabost in polome meščanskih strank in meščanske politike. Zlasti v radikalni stranki so notranje razmere tako neznosne, da je v resnici prej pripisovati vladno krizo tem razmeram, kakor pa Radičevim budalostim. Kako se bo rešila ta vladna kriza, je težko presoditi. Ni izključeno, da o-stane vse pri starem, da se bodo zamenjale le nekatere osebe, s politiko nedelavnosti in upropaščenja njenega gospodarstva se bo pa nadaljevalo, prikrivajoč to usodno početje z že odurno frazo o narodnem sporazumu, v katero radikali in radičevci najmanj verujejo. Nekoliko hujša in težja bo rešitev, ako se bo stari Pašič res odločil, da zahteva na vsak način, da se mandat za sestavo nove vlade izroči njemu kot šefu radikalne stranke. Ta njegova zahteva bi bila tudi konstitucionalno upravičena, saj je on ,ei radikalne stranke, in ta stranka Je tudi za časa Uzunovičeve vlade de- lala na to, kar je Pašič hotel. Toda proti poveritvi vladnega mandata Pa-šiču so razni faktorji in razne stranke in če se bo hotel Pašič za vsako ceno preriti do mandata, bo moral poprej premagati hude ovire in voditi marsikatero sila težko in nevarno borbo. Kako vse kaže, ima Pašič ves namen, se vriniti na čelo vlade, zato ni izključeno, da doživimo v bližnjih dneh marsikatero senzacijo. Če se bo Pa-šiču zdelo, da je prišel spet njegov čas, ga gotovo ne bo zamudil, pa bilo, kar bilo. Za nas Slovence je še posebno važno, da se je Ljudska Stranka odločila za vstop v vlado, pa bila to vlada taka ali taka. Že po sklepih nedeljskega zborovanja zaupnikov SLS v Ljubljani, je bilo jasno, da je SLS že zdavnaj pozabila na svoj avtonomistični program in da tišči sedaj v vlado, kakor kozel v vrt. Po komunikeju o sejah jugoslovanskega parlamentarnega kluba pa je že vsakemu očitno, da je SLS pripravljena iti v vlado z vragom ali s Pašičem, samo da je v vladi. Po vsem tem smemo skoro z gotovostjo računati, da je dolgoletnemu opozicijskemu zadržanju SLS za enkrat ali pa za vselej konec. Ali se bo klerikalcem posrečilo prepričati svoje volilce, da je oil ta nenadni preokret, ki je pravzaprav bolj podoben popolni kapitulaciji, potreben in da se z avtonomistično politiko in opozicijsko taktiko ne pride nikamor, je drugo vprašanje. Še bolj kot vse intrige in mizerije buržuaznih strank je pa za nas važno, da tudi ob tej priliki povdarjamo našo zahtevo po novih volitvah, ki bi se morale čimprej razpisati in vršiti. Naj se reši ta kriza tako ali tako, od ljudi in strank, ki sedaj odločujejo v našem političnem življenju, ne moremo pričakovati nič dobrega. Gospodarska kriza je pri nas že nekaj let na dnevnem redu, ni je bilo vlade, ki bi ne bila obetovala, da jo bo skušala čimprej rešiti, pa se ni doslej v tem pravcu prav nič naredilo, nasprotno, naložili so se še hujši davki, promet se je poslabšal in na deset in deset tisoče brezposelnih delavcev plačuje danes stroške te strašne vladne brezbrižnosti in slepote z bedo, še več: z dobesednim gladovanjem in umiranjem. Gospodarska in socialna kriza je z vsakim dnem strašnejša, korupcija in reakcija pa rasteta vzporedno s padanjem gospodarske delavnosti in delavčevega socialnega položaja. Nove volitve, ki naj pokažejo, kako sodi in čuti narod, nam morejo edino še dati parlament, ki ne bo le igrača v rokah različnih vlad. Delavstvo se zaveda, da je marsikatero zlo pripisovati dejstvu, da ni v parlamentu pravih delavskih zastopnikov, zato bo pri novih volitvah pokazalo, da hoče imeti v parlamentu svoje zastopnike. Vlada naj razpiše nove volitve! Proč s politiko intrig in vpropa-ščenja države in naroda! nemški nacionalistični in klerikalni poslanci. Za češko republiko, in sploh za medsebojne povojne odno-šaje med Nemci in Slovani, zlasti v nasledstvenih državah, je ta preobrat naravnost senzacionalen. Motili bi se pa, če bi mislili, da so Nemci vstopili v češko vlado, in da so se češki, vedno prenapeti nacionalisti približali Nemcem, ker so se i eni i drugi odpovedali svojim nacionalističnim težnjam. O ne! Močnejša kot vsi nacionalistični in šovinistični momenti je bila skrb za ogrožene kapitalistične in verske interese. Prejšnja sociaiistično-nacionalistična vlada je padla na vprašanju zaščitne carine in kongrue. V obrambo zaščitne carine in kongrue (zakon za odškodnino duhovnikom) so se solidarno dvignili i češki i nemški nacionalisti in klerikalci in planili po čeških in nemških socialistih, ki niso hoteli o tem nič vedeti in nič slišati. Tako je skupni kapitalistični in verski interes spet združil i češko i nemško buržuazijo. Da branijo kongruo in zaščitno carino, in sploh ves češki kapitalizem pred socialno političnimi zahtevami delavstva, da branijo svoje žepe in utrdijo z eno besedo socialno in politično reakcijo v češki republiki, so čedni bratci pozabili na vse nacionalne razlike, s katerimi so zavajali in zastrupljali cela desetletja prebivalstvo obeh narodnosti, in sestavili složno skupno vlado reakcionarne veleindustrij-ske in veleposestniške češke in nemške buržuazije. Taka je torej stvar z nacionalnim sporazumom na Češkem ! Za češko delavstvo obeh narodnosti je ta dogodek posebno pomemben in poučljiv. Sodrugi na češkem so vodili od nekdaj preveč nacionalistično politiko, sedaj jih je končno združitev češke in nemške buržuazije zopet spomnila na njihovo socialistično dolžnost, ki bi jo ne bili smeli nikoli pozabiti. To, kar ni bilo prej dolgo mogoče, se je sedaj uresničilo. Socialisti obeh narodnosti, ki bi ne smeli biti nikoli ločeni, se bodo sedaj končno združili in začeli voditi skupni boj proti skupnemu sovražniku. Tako ima ta rešitev češke vladne krize vsaj eno veliko koristno stran! 1000 železničarjev zagrebški Iz Beograda in Zagreba javljajo, da kani vlada izvesti na vsak način že napovedano redukcijo železničarjev in da bo te dni v samem Zagrebu reduciranih do 1000 železniških delavcev! Ta vest je izzvala med zagrebškimi in tudi ostalimi železničarji silno razburjenje in to toliko bolj potem, ko se je izvedelo, da je resničnost te skoro neverjetne vesti potrdila sama železniška direkcija v Zagrebu. Železničarji se pripravljajo na energično obrambno akcijo in ne mislijo ostati topot samo pri protestnih shodih in resolucijah, nego poseči v skrajnem slučaju tudi po skrajnejših obrambnih sredstvih. Ta redukcija ni v nobenem pogledu utemeljena. Nasprotno, ves naš promet je v takem stanju, da bi se moralo nastaviti še veliko več osobja, da bi se mogli vsi pokvarjeni vagoni po- reduciranih pri sami direkciji ? praviti in sploh urediti naše propadajoče proge. Baš sedaj, ko je žetev gotova, bo treba več in več vagonov za izvoz. Vagonov pa že sedaj vsepovsod primanjkuje. V Sloveniji jih primanjkuje celo za običajni prevoz lesa. Kaj bo z našim prometom čez mesec dni, ako se ne popravi vsaj del onih tisočev in tisočev vagonov, ki leže pokvarjeni po raznih progah? Mesto, da bi se najelo še več delavcev za popravila, se še te reducira, kar jih je sedaj v službi Po izjavi samega ravnatelja zagrebške železniške delavnice je bilo že do sedaj vse premalo delavstva in osobja, vlada pa odpušča še poslednje železničarje in to v času splošne brezposelnosti in bližajoče se zime. Razburjenje železniškega osobja je razumljivo in upravičeno, Uverjeni smo, da ne bodo železničarji mirno prenesli ta ponovni napad na njihovo eksistenco. Ženstvo v industriji in vprašanje plač. Nemci v češki vladi. ,in Politična kriza, ki ie nnl l'do Pretresala notranje n icnie češkoslovaške republike in grozila s fašistovsko strahovlado, ]e končno vsaj za neko do- bo rešena. Rešena na ta način, ki je v marsikaterem pogledu poučljiv. Po« učljiv zlasti za češke sodruge. A-grarec Švehla je sestavil novo vlado, in v to vlado so vstopili tudi Med socialistične zahteve, ki veljajo za sedanji družabni red, spada tudi ta, da naj se plačuje moškim in ženskam za enako delo enaka mezda. Ta zahteva ima mnogo nasprotnikov. Na eni strani stoje podjetniki, katerim se ni čuditi, da večinoma nočejo nič slišati o taki enakosti. Na drugi strani so še velike množice d'e-lacev, katerim se je nekoliko bolj čuditi, da ne razumejo te zahteve. Za socializem je to stara točka. Odkar se more sploh govoriti o socialističnem gibanju, je bila vedno na Pridobivajte ob priliki 25-letnice obstoja naie strokovne Internacionale novih llanov za naSe združene strokovne organizacije! Sedanjih 10.000 Ilanov se mora podvojiti! Zatorej na delo! programu. Razume se pa samo ob sebi, da je to del minimalnega programa, kajti kadar bo družba tako daleč, da se bo organizirala po socialističnih načelih, odpade vprašanje mezde v današnjem zmislu, prav tako kakor odpade tedaj gotovo tudi žensko delo v takih poklicih, ki niso primerni ženski naturi in ki so škodljivi njenemu organizmu. S tem pač ne mislimo reči, da se uresniči v socialistični družbi »ideal« tistih mladih dušic, ki venomer trobijo, da spada ženska v kuhinjo in v otroško sobo. Po našem prepričanju bodo ljudje v socialistični družbi bolj napredni, pa ne bolj nazadnjaški, kakor v sedanji in zato bodb imeli boljše pojme o ženski. Toda dokler še nismo v bodoči družbi, se moramo baviti z razmerami v sedanji, ker bi sicer postali puhlj pridigarji, ne pa pionirji bodočnosti. V sedanjosti opravljajo ženske vsakovrstna dela, tudi taka, ki se jim prav slabo prilegajo; in prav v današnjih CD Jz samega žita ne morete Dober in krepak okus dobihe šele,ako upohrebife PraviFranckov kavni pridatek Filača s Pravim Frančkom Vas zamore sralno zadovoljevali, zrnahi kavi na vsak način spada Pravi Franck. dneh se žensko delo izredno množi. Izpremeniti ne moremo tega, torej moramo računati s tem dejstvom. Kapitalisti označujejo socialistično zahtevo po enakih mezdah za nepravično, pretirano, absurdno. Pri njih je bila od nekdaj navada, da so plačevali ženskam manj kakor moškim, tudi če so opravljale enako delo. Tako je v trgovinah, v pisarnah, v tovarnah in večinoma povsod. Kapitalisti skušajo varovati svoje interese, čim bolje morejo. Nič se ni čuditi, da iščejo cenene delavne moči. Če je mogoče, ustanavljajo podjetja v takih krajih, kjer še ni industrije in si dobivajo z dežele roke, ki ne najdejo zadovoljivega dela na kmetijah. Takih krajev je od dne do dne manj. Ampak najdejo se še kraji, v katere se je naselila industrija, kjer se pa še ni razvila dobra delavska organizacija. Veliki kapitalizem, ki se svobodno giblje, poišče rad take kraje, tudi če leže kje v Aziji ali Afriki, Vsako podjetje se pač ne da u-stanoviti kjersibodi ali preseliti ka-morsibodi; pač pa se lahko naseljujejo delavske moči iz drugih krajev, iz takih krajev, kjer se proletarci še niso podali v moderne delavske boje. V takem slučaju se ne vprašuje mnogo po narodnosti, po barvi polti, po veri in podobnih rečeh; merodajno je le to, da so importirane delovne moči cenejše od domačih. Enaka je tudi navadno tendenca pri nastavljanju žensk. Pravi namen si pač lahko nadene krinko, za katero se krije. Tako so podjetniki pogo-stoma nastopali kot dobrosrčni človekoljubi. »Zakaj ne bi dobile tudi u-boge ženske nekoliko zaslužka?« Ženske same so dolgo smatrale in večalimanj še dandanes smatrajo za naravno in opravičeno, da zaostaja njih plača za mezdo enakega moškega dela. Odkar se je mož postavil za gospodarja v družbi, se je priznavalo ženski manj pravic, kakor moškemu. Polagoma se je ženska v tem razmerju navadila, da se je sama smatrala nekako za manje vredno. V javnem in v privatnem življenju je stala tisočletja v ozadju. In ko so se ji v kapitalistični družbi odprla vrata tovarne, se ji je zdelo, da mora to smatrati za nekakšno milost in biti hvaležna, da se ji sploh daje delo. Kdo naj se čudi temu, ko je še moških delavcev na kupe, ki mislijo, da morajo smatrati kapitalista za dobrotnika, ker jid daje »kruha«? Če so ženske tedaj še slišale, da je njih telesni organizem slabejši od moškega, da so njih življenske potrebščine manjše, da ne pijo in ne kade, da ne čitajo toliko, kolikor moški ali pa sploh nič, da se jim »ni treba« brigati za javne zadeve, ki tudi povzročajo stroške, so bile navadno popolnoma prepričane, da ne morejo zahtevati toliko plače kolikor moški. Ako dobi podjetnik ženske moči ceneje od moških, je to nevarno moškim delavcem. V mnogih podjetjih namreč ne velja pretveza o slabejšem ženskem organizmu nič. Dela pri neštetih mašinah zahtevajo veliko več inteligennce, paznosti, prisotnosti duha, vztrajnosti, kakor pa robustne telesne moči. V teh slučajih nadomešča ženska popolnoma moškega. Ako se zadovoljuje ženska z manjšo plačo, je to za podjetnika očiten dobiček; naravno je, da bo tedaj rajši jemal ženske in s tem se za moškega zmanjša prilika, da pride sam do dela. Le ako izgubi podjetnik to možnost dobička, to se pravi, ako ni žensko delo nič cenejše od moškega, se zopet zboljša prilika za moža. S tem se pa tudi zboljša prilika, da se pridobe ženske za organizacijo. Dva glavna vzroka vplivata na to. Prvi je ta, da se proletarci v najslabših razmerah najteže organizirajo. Predvsem jim manjka za to potrebne samozavesti. Beda tlači človeka v ponižnost. Čim manjši je košček kruha, tem večji je strah, da bi ga bilo mogoče izgubiti. Tudi za ženske velja to, da jim je ideja organizacije dostopnejša, ako dosežejo nekoliko boljši materijalni položaj, da morejo vsaj bolj razmišljevati o njem. Drugi vzrok je ta, da bo smatrala ženska moškega delavca za svojega nasprotnika, dokler bo opažala, da ji ne privošči boljšega položaja. V delavcu, ki zahteva zanjo enako plačo, spozna svojega zaveznika, in tedaj bo razumela tudi njegov klic v organizacijo. To pa mora biti cilj moških delavcev. DARUJTE ZA GRADBENI ODSEK „SU0B0DA“, SPODNJA SlSKAl Mesto zakona — mobilizacija. Železniško osobje na privatni progi Zavidovič-Han Pjesak v Bosni je zastavkalo, ker je bilo na tej privatni železnici skoro še hujše izkoriščano, kakor na državnih železnicah. Po ponovnih brezuspešnih intervencijah zaupnikov in zastopnikov železničarske organizacije, da naj podjetje prizna vsaj delavcem in nastavljencem neke službene pravice, uredi službenik in plače tako, da bo osobje moglo vsaj za silo živeti, so prizadeti posegli po najskrajnejšem obrambnem sredstvu, stopili so v stavko ter v stavki tudi solidarno vztrajali. To odločno zadržanje je prekrižalo podjetju vse proti-stavkovne načrte, in ker si spričo tesne solidarnosti, ki je nadvladala stavkujoče, niso vedeli drugače pomagati, so se obrnili na vlado v Beograd, da naj reši ogroženi privatni profit delničarjev tega privatnega železniškega podjetja s tem, da proglasi nad stavkujočimi železničarji mobilizacijo! Uprav po onem znanem receptu, po katerem se je leta 1920 zadušil veliki štrajk na državnih železnicah. Sicer so se gospodje zavedali, da gre v predmetnem slučaju za privatno progo, ali to gospode ni motilo, vedeli so, da je pri vladi lahko marsikaj doseči — ko gre zato, da se delavce še bolj upropasti, privatno profitarstvo pa še bolj protežira. In tako se je zgodilo, da je vlada šla tem privatnim špekulantom na roko in stavkajoče železničarje kratko-malo mobilizirala! Evo tudi take nečuvenosti so pri nas lahko mogoče! Zakon je tu, zakon določa kakšne pravice imajo delavci, kakšen bodi njihov urnik, njihovi službeni prejemki, tudi določa zakon, kako se morajo delavske pravice zaščititi, priznava nazadnje delavcem pravico, da se združijo in skupno branijo svoja ogrožena prava. Toda kaj pisani zakon, kaj plače in glad delavstva in pogaženo pravo. Še bolj sveto kot vsi zakoni je kapitalistično profitarstvo, zato je vlada kratkomalo ugodila kapitalistom in stavkajoče mobilizira. Tako se rešujejo pri nas socialni spori. Sram nas je! Velika zmajal Saensklit socialistov. Pri občinskih volitvah v Švedski so socialisti sijajno zmagali. Dosegli so absolutno večino skoro v vseh občinah. Za socialistične kandidate so glasovale tudi kmečke občine. Meščanske stranke so povsod močno nazadovale. Poražene so bile do kraja zlasti desničarske in kmečko-konser-vativne stranke. S to zmago pri občinskih volitvah so si švedski sodrugi močno utrdili svoj položaj tudi v švedskem parlamentu in v švedski vladi, ki je itak v njihovih rokah. Anglija In Rusija. Med Krasinom in Chamberlainom so se vršili poslednje dni ponovni razgovori, katerim so vlade v vseh državah pripisovale veliko važnost. Angleško časopisje je povdarjalo posebno važnost teh razgovorov med ruskim in angleškim vladnim zastopnikom ter zlasti podčrtalo Chamber-lainovo izjavo, da so odnošaji med Anglijo in Rusijo normalni in da se bodo zlasti trgovske zveze med obema državama še bolj poglobile. Oba državnika sta se najbrže tudi posvetovala o modalitetah angleškega posojila Rusiji, ki se je na drugi slrani obvezala, plačati Angliji tudi stare ruske caristične dolgove. Izjava Chamberlaina je toliko bolj pomembna, ker se je v zadnjem času govorilo, da so se odnošaji med Anglijo in Rusijo vsled angleškega rudarskega štrajka poslabšale, . v ^