Poštimirl
Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni
predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din.
Kranj, 21. februarja
Uprava: Kranj, Strossmajerjev trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifi.
Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj.
Brezposelnostim katastrofa
V lepem sestavku „Krik brezposelnih nam je opisal v „Slovencu“ slovenski pisatelj Finžgar našo brezposelnostno katastrofo. Je io v prvi vrsti strahotna socialna slika, krik srca po pravici in usmiljenju, rojen iz zavesti človečnosti. Finžgar ugotavlja pravilno, da miloščina nima zmisla, škodljiva je glede na posameznika. a še bol j z ozirom na celoto, ker samo ubi ja nravstveni čut in zavest človeškega dostojanstva. Znano dejstvo — a dobro in koristno je, spet in spet ponoviti ga in predstaviti v vsej pogubnosti. To je storil Finžgar. Vdahnil je spoznanju živl jenje z vpijočimi primeri. In da je spet kedaj opozoril na resnico glede bednost nega fonda, na njegovo krivičnost v zasnovi in nesmotrnost v porabi, je bilo tembolj potrebno, ker kljub vsemu še zmeraj teži ramena — najšibkejših. Nevesela dediščina neveselih časov, ko je smel zoper voljo slovenskega ljudstva gospodariti j ugoslovenski zaupnik Marušič v Sloveniji.
H koncu podaja Finžgar nekaj misli, kako naj bi se neposredno in takoj mogla lajšati brezposelnostna revščina: s pravilno in smotrno gospodarsko zunanjo politiko (naši izvozniki morajo plačevati carino, drugod v zamejstvu prejemajo za to premije!), z minimalnimi mezdami, z zaposlitvenim fondom. Zlasti naj bi banovinski svet teh vprašanj ne prezrl, tako opominja Finžgar na koncu.
Pri slehernemu vprašanju, če naj ga zagrabimo in rešimo pravilno, moramo raziskati naj prej vzroke, pregledati njihove osnove in potem šele poiskati pot, če je dana in katera je, ki vodi k rešitvi. Zaka j le, če zagrabimo zlo pri n jegovem vzroku, pri korenini in ga izrujemo iz tal, smemo upati, da odpravimo njegove nasledke. Če pa iščemo rešitve nekje v sredi, bomo logično neizogibno tudi z rešitvijo obtičali nekje v sredi.
Kateri so torej vzroki brezposelnostne stiske?
Ti vzroki so trojne vrste,'splošni,ker in kolikor so zadeli ves svet, posebni jugoslovanski in posebni slovenski.
O splošnih vzrokih smo že večkrat in dokaj pisali. Zato jih podajamo tu samo v kratkem: obubožanje kot naravni posledek uničevanja neizmernih množin gospodarskih dobrin v svetovni vojni, splosno nezaupanje, prav tako na-nasledek svetovne vojne, prizadevanje za avtarkijo - gospodarsko samopreskrbo, ki pomeni v gospodarskem oziru pot nazaj, v revščino, čezmerno nalaganje človeške delovne sile v neproduktivne namene (oboroževanje in podobno).
Glede teh splošnih ali še bolje svetovnih vzrokov je gotovo, da Slovenci ne moremo mnogo storiti, da se odpravijo: premajhni smo in brez močne besede v državnem, torej tudi v meddržavnem živl jenju. Mnogo ne moremo, a nekaj vendar: z brezobzirnim bojem zoper avtarkični, nezaupanje med narodi sejoči nacionalizem, boj za demokratično misel, ki naj nas približuje kulturnemu, pa tudi tvarno bogatemu Zahodu in ki nam vrne njegovo, zaupanje.
Drugi, jugoslovanski vzroki so nam bližji. Je to pred vsem slabo državno gospodarstvo, dediščina jugoslovenskega centralizma. Državni proračuni niso bili pri nas skoraj nikoli real-ni, zmeraj so se porabl jala posojila, ce so le katera bila, za tekoče namesto za produktivne namene, če se je kedaj o kakšnem gospodarskem načrtu govorilo, kaj večjega, smotrnega so dosedaj ni naredilo, javna dela so se vršila tako. da ni imela država od n jih drugega, kakor povečan državni dolg (Battignolle!), spričo pomanjkanja javnega nadzorstva je korupcija uničevala ljudsko premoženje, pa tudi ljudsko zaupanje (Našice!), centralizem je ubil vsako osebno podjetnost, koncesioniran je prej svobod-
ne industrije pa še tisto malo podjetnosti, kar jo je še ostalo.
I I koncu imamo [ja še posebne slovenske vzroke brezposelnosti, ali jasneje povedano, posebne vzroke, ki se tičejo Slovenije in njenega gospodarstva. je to v prvi vrsti dejstvo, da odhaja za javne dajatve leto za letom nad pol milijarde dinarjev v Belgrad, ki jih ne vidimo več, zapostavi jen jel s strani jugoslovanskih nacionalnih vlad pri javnih delih (tako1 bo na pr morala plačati Slovenija za Battignolle-ove železnice z obrestmi vred okoli 450 milijonov, ne da bi imeli od njih tudi samo za enega našega delavca za eno samo uro dela in zaslužka!), odvajanje našega denarja po Hipotekarni banki in Poštni hranilnici v Belgrad, kjer oplaja srbsko gospodarstvo!, krleditnai politika državnih denarnih zavodov, zlasti Narodne banke, ki posoja v Belgradu denar manj zanesljivim dolžnikom in jim tako posredno daruje leto za letom milijone, medtem ko pri nas tudi za trdne gospodarje nima kredita. Toda če bi hoteli našteti vse primere zapostavljanja in krivic, ki nam jih je prizadejal jugoslovanski centralizem, bi morali obnoviti dobršen del našega lista zadnjih štirih let. Upamo pa, da so te stvari našim bralcem še v prav dobrem spominu. Eno naj pa le poudarimo vnovič: v Sloveniji, kjer so gotovo ugodnejši pogoji za industrijo, je zaposle nost za 18.3°/o manjša kakor je bila pred petimi leti, v ostalih delih naše države, ki imajo gotovo neugodnejše pogoje za industrijo, kakor Slovenija, pa samo še za 4.6°/°. Iorej je v Sloveniji pod gospostvom jugoslovenskega centralizma že zgolj številčno brezposelnostna stiska štirikrat večja, kakor na jugu. Zgolj številčno. v resnici pa je naša stiska mnogo večja. Kajti samo pri nas imamo industrijsko delavstva v pravem pomenu besede, proletariat, ki nima strehe v svojih kmečkih domovih, kakor jo imajo srbski delavci. Proletariat torej, ki ga mora zadeti brezposelnost z vso težo svoje brezčutne roke.
Finžgar predlaga tudi, naj bi se osnoval nekakšen zaposlitveni fond. la bi moral sloneti seveda na povsem drugih osnovah, kakor sla-
CENJENIM NAROČNIKOM ..SLOVENIJE".
Pred nekaj tedni smo priložili našemu tedniku in sicer številkam, ki jih dobivajo gg. naročniki zunaj Ljubljane, poštne položnice, na katerih je bil napisan znesek, s katerim so gg. naročniki zunaj Ljubljane v zaostanku z naročnino. Zaostalo naročnino je pa nakazalo le malo naročnikov. Naš tednik je navezan le na naročnino in izhaja z velikimi žrtvami. Prosimo gg. naročnike, naj zaradi slovenske stvari blagovolijo nakazati zaostalo naročnino!
Uprava „Slovenije“.
boglasni bednostni fond. Nedvomno bi se z njim tudi dala precej olajšati brezposelnostna stiska. Zato mu želimo čimprejšnje uresničenje in kar največ uspeha. Naj bi ta predlog trezno preudarili in pretehtali vsi, ki jim to in tako nalaga njihova službena dolžnost.
Ali pr;:v tako si ne smemo prikrivati, da danes in pri sedanji naši gospodarski in finančni politiki ni mogoče spraviti skupaj denarja za fond, ki bi mogel kaj več, kakor lajšati nekaj največje revščine. Za korenito rešitev brezpo-seinostnega vprašanja je treba še vse drugačnih sredstev in dejanj. Predvsem stara pesem: treba je, da nismo bol j obremen jeni, kakor drugje v naši državi, ali bol j določno povedano, zlomiti je treba centralizem in dati Sloveniji popolno finančno samoupravo. Razen tega pa je treba gospodarsko misliti in delati nekoliko zana-prej, ne šele čakati, da pride stiska, viti naprej roke nad njo, potem pa šele ugibati, če bi bilo treba nekaj storiti in kaj naj bi bilo tisto.
O tem pa spregovorimo ob drugi priložnosti v posebnem sestavku.
V
Žalosten pogovor
Zamišljen stopatm po cesti iz Kotelj proti Rimskemu vrelcu, prelepemu in znanemu letovišču v Mežiški dolini. Kar bolj začutim kot slišim, da nekdo za menoj prihaja. Ozrem se in zagledam krepkega, lepo oblečenega, povsem mi neznanega fanta. Stopam počasneje, da bi me došel. Res je kmalu ob meni. „Dober dan’1, pozdravi s čutno tujim izgovorom. Odzdravim. Vpraša: „Govorite nemški?“ „Za silo že.“ Pa se porazgovoriva. Nemec je. iz Halle an der Saale. Če to mesto kaj poznam. Da, po knjigah, ki so tam izhajale. Ali Lutrovo sv. pismo? Ne, Hendlova zbirka iz s.vetovne književnosti. Ta, se zdi, gospodu ni tako znana. — „Kam pa ste namenjeni, če smem vprašati ?“ — „Po svetu. Zdaj najprej na Balkan." — Preudarjam, kaj bi gospod mogel biti. Najlaže bi ga uvrstil med vseučiliščnike. A ne mudi se mu, da bi mi radovednost potolažil. — „Imam tukaj pravilen potni list. Izvolite. In več nacionalistične literature nosim s seboj. Izvoli te.“ — Hvala. Verjamem vaši besedi. In nisem nikaka uradna oseba. Potujete morda za kak list. Da boste zan j pisali?“ — Ne. Sem mlinarski pomočnik." Pogledam ga precej začudeno. Saj bi človek sodil, da je kak doktor ali vsaj blizu doktorata, ne mlinarski pomočnik! — „Svet hočem videti. A kako io pri vas: toliko da sem prišel čez me-
jo, me ustavi na cesti stara ženica in me prosi miloščine/4 Postane mi vroče, od sramu. Da smo še mlada država in socialne naprave se niso povsem urejene, moram lagati. A si nati-hem mislim: „Ako se ne bo pri nas skoraj spremenilo, na bol je obrnilo, bomo kmalu beračili vsi, ne samo stare ženice." —- /^eSa pri nas ni, da bi kar po cestah beračili in ljudi nadlegovali4'. — »Ljudje so precej ubožni. In pač ni vedela, da ste tujec. ..Kako bo le dalje spodaj na Balkanu? ga skrbi. „Mi-slim, da ne bo nič hudega. Ljudje so mirni in dostojni.1* — „0, kakega napada se ne bojim. Niti ne mislim na kaj takega. A siromaščina bo morda spodaj še hujša? §e bolj bodo morda beračili ?“ — „Ne vem vam povedati, nisem še hodil tam doli,“ se izogibam odgovoru. — „Vem, tako dobro, kakor pri nas v Nemčiji, ne žive nikjer na svetu. A na cesti beračiti!“ — V skeleči žalosti pomišljam: „Saj. smo tudi mi tako v letih 1918 in 1919 upali: Kakor v Jugoslaviji ne bodo živeli nikjer! A kaj so v teh osemnajstih letih z našo Jugoslavijo naredili!" — Želim gospodu srečno pot. Rajši bi pa videl, da se vrne kar v Nemčijo, kakor da gre še daljie gledat našo revščino...
Ksaver Meško.
Leto V. št. 8.
plačana v gotovini.	Izhaja	vsak	petek.
1936.
Stran 2.
SLOVENIJA
Položaj industrije in delavstva v Sloveniji
Ministrstvo za socialno politiko in ljudsko zdravje je pravkar izdalo letno poročilo Nadzorstva dela in Nadzorstva parnih kotlov za vsako banovino posebe j in za vso državo skupaj za 1. 1933 in 1934 (»lzveštaj Inšpekcije rada i parnih kotlova kral jevine Jugoslavije o njiho-vom poslovanju u 1933 i 1934 god.", Beograd 1935). Kakor vsaka podobna publikacija dokazuje tudi ta nazorno neprestano propadanje naše industrije, s tem pa tudi življenjske sile in ravni našega industrijskega delavstva, ki predstavlja, razen našega že tako popolnoma obubožanega kmečkega stanu, enega izmed najštevilnejših in najvažnejših delov našega naroda.
V poglavju „Pregled parnih kotlov, razpore jen po banovinah“ (»Pregled parnih kotlova raspo-redjen pa banskim upravama") je podrobno navedeno število raznih vrst (stabilnih, polsta-bilnih in lokomobilnih) parnih kotlov, v na slednjih rubrikah je pa tudi število novih in število odjavljenih parnih kotlov.
Ti podatki so zelo poučni, zato jih navajamo tudi za nekaj let nazaj po poročilu iste publikacije iz prejšnjih let:
1. 1931 število parnih kotlov v vsej državi 11089
število parnih kotlov v Sloveniji 843 t. j. 7.60% 1. 1932 število parnih kotlov v vsej državi 10676
število parnih kotlov v Sloveniji 732 t. j. 6.86°/o 1. 1933 število parnih kotlov v vsej državi 10458
število parnih kotlov v Sloveniji 715 t. j. 6.84% 1. 1934 število parnih kotlov v vsej državi 10440
število parnih kotlov v Sloveniji 722 t. j. 6.92%
Zaradi jasnosti pripominjamo, da izravna odstotek razmerja števila kotlov v vsej državi za posamezna leta.
Na osnovi teh uradnih podatkov vidimo torej, da „industrializirana“ Slovenija ne dosega več količnika, ki ji pripada vsaj po razmerju števila prebivalstva t. j. 8.04%> (?) kakor je bilo ocenjeno po stanju 31. decembra 1933 v zadnjem statističnem letopisu (Statistični godišnjak 1933 Beograd 1935.).
Še bol j uničujoči za nas so pa podatki o številu novo prijavljenih in o številu odjavljenih parnih kotlov, ki so za Slovenijo naslednji:
To jo v odstotkih vseh nanovo pri-
Prijavljemli je bilo Odjavljenih pa javljenih, oz. odjavljenih kotlov v državi
1931 21	novih,	to je	2.68%	73	13.52%
1932 11	novih,	to je	10.67%	75	13.11%
1933 9	novih,	to je	7.70%	184	34.26%
1934 22	novih,	to je	10.33%	180	28.39%
Število vseh, to je stoječih in obratujočih kotlov v Sloveniji je bilo v teh letih naslednje:
1931	843	1933	715
1932	732	1934	722
V kratkih štirih letih imamo torej 121 parnih kotlov manj v obratovanju. Število sicer na prvi pogled ni veliko, vendar če pomislimo koliko ljudi dobiva lahko dela in kruha že od enega samega parnega stroja, nam bo jasno, kaj pomeni gornje število odjavljenih parnih strojev za naše gospodarsko in socialno življenje.
Iz gornjih podatkov vidimo tudi, da smo udeleženi v absolutnih, kakor tudi v relativnih številih pri novih prijavah kotlov prenizko, pri odjavah pa naravnost v katastrofalni meri. Saj smo samo v enem letu bili udeleženi z več ko celo tretjino odjavljenih parnih kotlov, kar ni v nikakršnem razmerju naproti prijavam novih parnih kotlov, čeprav upoštevamo zastoj, ki nam ga je v preveliki meri naklonila „kriza“. Na „krizo“ se odločilna gospoda v Belgradu le preveč rada in prepogostokrat sklicuje, kadar so posledki njihove »gospodarske politike" le preveč hudi in kadar se pojavijo le preveč odločni glasovi kritike in protesta.
Posledki blagodejne narodno — oprostite — »plemensko" - gospodarske politike bivše JNS
torej tudi tukaj niso izostali. »Industrializira-na“ in zato tudi »bogata" Slovenija spada torej v — zgodovino, čeprav imamo še vedno pobeljene, po pisarjenju nekaterih naših južnih žurnalistov »zatohle" domove ter zašite hlače in komolce! Saj to je še edino, kar nam je ostalo od poprej. Evropskega čuta za red in snago nam je vendar še toliko ostalo, da nam ga niti blaženi jugoslovenarski centralizem in unitarizem nista mogla vzeti.
V poglavju »Gospodarski položaj delavca v 1. 1933 in 1934 (»Ekonomski položaj rudnika u god. 1933 i 1934") je v omenjenem poročilu naveden povprečni mesečni izdatek za prehrano, katero avtor računa za vsak mesec z naslednjimi živili: 3 kg riža, 3 kg moke, ‘/2 kg testa, 3 kg koruznega zdroba, 9 kg kruha, 4 kg krom-
Eirja, 4 kg fižola, 2 kg zelja, 4 kg spanača, 1 g salate, 1 kg sladkorja, 1 kg mesa, 2 kg masti, 2 jajci in 10 1 mleka. V drugi razpredelnici je pa izkazana povprečna mesečna mezda delavca, ki je za Slovenijo vse prej kot razvesljiva, saj nam v nizkih mezdah prednjačijo le še nekatere južne banovine. Načina življenja tamkajšnjih delavcev pa nikakor ne moremo primerjati z našim industrijskim delavstvom.
Če delimo povprečni dohodek iz naslova mezd s povprečnim troškom za prehrano po navedeni shemi, dobimo količnik, ki je tem nižji, čim bolj s© izdatki za prehrano približujejo prejemkom iz naslova mezd, oziroma toliko višji, kolikor so prejemki iz naslova mezd višji od izdatkov za golo in do neke mere preskromno prehrano. Na ta način dobimo v razmerju izraženo realno mezdo našega delavstva.
Letno povprečje tega količnika realne mezde ki je izračunan za vsako četrtletje in za vsako banovino posebej, je za vso našo državo (števila v prvi koloni) — ozir. za Slovenijo (števila v drugi koloni) v posameznih letih naslednje:
1. 1931	3i53	3.19
1. 1932	3.56	3.06
1. 1933	2.20	3.45
1. 1934	2.25	3.29
Gornje številke nam nazorno dokazujejo padanje realne mezde, s tem pa tudi tvarni propad našega delavca, kot posledek enih izmed najnižjih mezd v vsejmaši državi na eni strani na drugi strani pa nedvomno najvišjili troskov za golo prehrano, tako da je povprečje tega količnika za Slovenijo stalno pod povprečjem količnika za vso našo državo!! Te številke nam tudi nedvomno dokazujejo, da je življenjska raven našega slovenskega delavca zdrknila pod povprečje delavstva cele naše države, saj daje slovenski deavec sanjo za golo prehrano skoraj celo polovico svojih prejemkov! Kje so izdatki za stanovanje, za higieno (katero pri nas vedno tako propovedujemo), za kulturne potrebe itd. itd. Tu leži brezdvonm tudi glavni vzrok propadanja naše življenske sile in naše nravstvenosti.
Nujno in nemudoma bi bilo treba zategadelj priskočiti na pomoč in odpraviti razmere, ki po železnih gospodarskih zakonih ne dopuščajo izboljšanja tudi v našem celokupnem gospodarstvu, še manj pa seveda v našem političnem življenju. T a začarani krog tako vsi jako dobro poznamo, še bolj pa občutimo na lastni kozi.
Iz gornjega je nedvomno dokazano, da redukcije mezd in plač nikakor ne predstavljajo sredstva za izboljšanje naših gospodarskih razmer, kar naj bi se zlasti upoštevalo pri redakciji zakona o minimalnih mezdah, kakor tudi pri neprestanih redukcijah prejemkov javnih nameščencev.
Dr. Ivo Štempihar:
Razdelitev mandatov
Sedanji „od spodaj navzgor“.
Po končanih volitvah se prične seštevanje asov in ugotavljanje izvoljencev. Ker so vo-ve izrek volje volilcev, pričakuje preprost ovek, da bi moralo talko ugotavljanje slediti sposredno potem, ko so znani uspehi sešteva-a. V demokratičnem duhu napravljen zakon , tudi imel take določbe, ki ustrezajo temu travnemu mišljenju. Tu je seštevek glasov, danih za določenega kandidata, ki predstav-1 v zakonu predpisano mero za izvolitev, mdidat je torej izvoljen. Naravna pot je nam-č, da se ugotavljajo uspehi volitev tako. ku->r se ustanavljajo na pr. stranke: od spodaj ivzgor.
Po sedanjem zakonu je računska pot vprav ratna. Povprečni izid volitev ni znan prej, kler niso ugotovljeni sešietki glasov za vse zname v celi državi. Iz primerjave seštetkov posamezni seznam oddanih glasov sledi šele edhodna ugotovitev, kateremu seznamu pri-
padajo tri petine »predjemskih" mandatov, nato ugotovitev, ali se ta seznam udeležuje tudi razdelitve ostalih dveh petin ali pa prepušča te plen ostalim seznamom. Šele, ko vse to vemo, preide postopanje na — zasedbo mandatov po okrajih. Razdelitev mandatov po sedanjem zakonu se izvrši od zgoraj navzdol in se prične pri točki, ki je od vpogleda volilcev kav najbolj oddaljena.
Ta način, ki postavlja naravno vodilo na glavo, je nasledek zapleteno zamišljene in še bolj zapleteno zakrite namere, da se prepreči stvarni izraz volitev, zato pa doseže oblična zmaga političnega načrta, o katerem je vsakomur znano, da nima med ljudstvom prav nobenih tal. Za nas imajo volitve tisti pomen, ki je skladen s pojmom volitev. Zato se glasi^ naloga: kako združiti tehnične nasledke določenega sestava volilnih vodil s težnjo, da hodijo volitve pravična izbera poslancev ljudstva, la naloga je preprosta, če se odločite samo za eno izmed o-
beh vodil, kateri obe pa branimo mi: mi smo namreč tako za mandatno načelo, kakor za načelo sorazmernosti; te dve načeli si pa v praksi iz tehničnih razlogov nasprotujeta. Za izvedbo obeh vodil je naloga težja.
Mandatno načelo.
Že pri razpravljanju o sestavu kandidiranja smo mogli skrčiti bistvo dileme v preprosto odločitev: ali naj se volitve izvršijo po okrajih ali pa po seznamih. V prvem primeru smo izvedli mandatno načelo, v drugem pa lahko izvedemo načelo sorazmernosti; besedico »lahko" vrivam namenoma.
Mandatno načelo je osnova angleškega volilnega zakona. Tam volijo državljani izključno samo poslanca svojega okraja. Angleškemu zakonu očitajo okolnost, da je izvoljen že tisti, ki doseže v okraju navadno večino oddanih glasov, tako da so vsi glasovi, oddani drugam, izgubljeni, ker so razkosani med različne kandidate in najsi skupno visoko presezajo navadno večino glasov. Labour party je dobila 1929 manj glasov, nega leta 1935, pa skoraj sto poslancev več, nego lani. To očitajo angleškemu zakonu, pa je treba priznati, da je pri celotnem sestavu tamošnjih volitev edino mogoč: pri osnovi navadne večine morejo ostati pri prvem štetju glasov prazni samo redki okraji, kjer sta dobila dva kandidata enako število glasov, drugače so pa razdeljeni že na dan volitev vsi v splošnih volitvah prizadeti mandati. O so-razinernosti, ki je moderno vodilo pravičnih volitev, v angleškem zakonu ni sluha. Angleži so baje zaenkrat s tem zakonom zadovoljni, kar jim smemo verjeti, ker je to stara, usedlana demokracija, razen tega pa tudi nimajo notranjih bo. jev pri vsakem predmetu javnega življenja. Zaradi angleške zadovoljnosti s takim načinom razdelitve mandatov pa še ni rečeno, kakor je poskusil dr. Kojič dokazati, da bi našim razmeram ustrezal podoben način. Dokaz je podan že kar v okolnosti, da angleškega sestava niso sprejeli Francozi, ki so sicer ne dosti mlajša, a vendar-le mlajša demokracija, nego Angleži. Francozi tudi nimajo sorazmernega volilnega reda — ki je vobče pridobitev demokracij, nastalih po vojni —, imajo pa vodilo absolutne večine oddanih glasov. Nasledek tega vodila je: drugo štetje, t. j. ožje volitve, nasledek tega pa: kompromisi, ki kvarijo ustreznost -izida volitev dejanskemu razpoloženju volilcev. Zakaj, kadar se vršijo volitve tako. da je izvoljen samo tisti kandidat, ki je zbral nase v okraju nadpolovično večino glasov, se pri prav velikem številu okraju pokaže, da hiimi noben kandidat, te večine; takih okrajev bo tem več, čim več bo tekmujočih kandidatov v enem okraju, in je teoretično mogoče celo, da pri volitvah sploh noben kandidat ni izvoljen. Pri drugih volitvah morajo tedaj volilci sklepati zveze in kompromise, da spravijo skozi ne več svojega, temveč kandidata najbližje politične smeri. Zato tudi francoski sestav ni posebno privlačen, sicer se ga pa Francozi sami že o-tepajo.
Vodilo sorazmernosti.
Neskladnost med teorijo in prakso pri mandatnem sestavu volitev, t. j. razlika med namero zakona in med možnim izidom volitev je novejše demokracije pripravila do uvedbe novih potov pri razdelitvi mandatov. Vsa ta pota lahko zaznamujemo s skupnim izrazom: proporc, sorazmernost. Težnja je bila ta, da se prepreči zapravljanje manjšinskih glasov in da se doseže manjšinsko zastopstvo. Pri tem se je baje pokazalo, da je iz računskih razlogov treba odstopiti od nazora, naj volijo — strankarski pripadniki kandidata stranke. Za računsko rešitev proporca je bilo — talko se jim je zdelo — treba združiti število oddanih glasov iste smeri na večjem področju, kakor pa je en sam volilni okraj, in zato združiti tudi kandidate dotičnih glasov in okrajev. To sredstvo naj bi omogočilo, da dosežejo glasovi skupno za vse te kandidate zakonu predpisano mero, ki podeljuje mandat, in da se mandat podeli tistemu izmed kandidatov, ki je med njimi dosegel najvišje število glasov. Iz tega bi sledilo uresničenje namere, da se manjšinski glasovi ne izgubljajo, temveč da združeno u-spevajo. Jasno pa je, da more tako izračunavanje izvolitve v samem volilnem okraju, katerega manjšinski kandidat je upoštevan, ostva-riti izid, ki bo videti objektivno krivičen. Kajti izvoljen ne bo kandidat, ki je dobil največje število glasov v okraju, temveč eden izmed kandidatov-nasprotnikov, ki so zbrali manj glasov ker mu pomagajo glasovi iste smeri v drugih volilnih okrajih dotične volilne enote. Tako pridemo do zakl jučka, da je sorazmernost v računskem nasprotju z mandatnim vodilom, ker uveljavlja drugačne izide, kakor bi bili po samem izidu v okraju opravičljivi, in ker daje manjšinskemu izvoljencu značaj poslanca manjšine v vseh okrajih dotične volilne enote.
Prisilnost seznamov in kandidatur.
To računsko nasprotje je sedanji zakon korenito izrabil. V zvezi z mističnimi gesli politike
SLOVENITA
 %     —   —
njegovih avtorjev je predvsem predpisal prisilne sezname in prisilne okrajne kandidature. Seznam kandidatov mora obsegati kandidate za čisto vsak političen okraj v celi državi. Skupina, ki se želi udeležiti volitev, mora postaviti kandidata tudi v okrajih, za katere vnaprej ve, da nima niti žive duše za seboj in postavlja s tem svoj načrt samodejno v nasprotje s sorodnim načrtom druge, v tistem okraju obstajajoče skupine, ali z drugimi besedami: ustvarjajo se umetne, nebotične konkurence, iz katerih more izbiti dobiček samo seznam z vladnimi kandidati. To protinaravno ustvarjanje nasprot-stev izrablja sedanji zakon še tako. da dovoljuje na isteni seznamu tekmujoče kandidature, da se volilni boj — ko ni načelnih razločkov — vrši gotovo po osebnih razprtijah.
Poudarjajoč prisilnost seznamov in kandidatur hočemo opozoriti na nasledek, ki se pokaže pri skupinah, ki niso bile sposobne postaviti kandidata povsod v državi: vsi glasovi, na katere je ta skupina računala, so izgubljeni, in to ne samo v enem okraju, temveč povsod. Drugi nasledek, ki se kaže pri skupinah, ki niso sposobne postaviti v vseh okrajih domačega kandidata, je: izrazito vsiljevanje popolnoma neznane osebe za kandidata. Če proučimo torej vse te virtuoznosti JNS volilnega zakona, s katerimi so njegovi avtorji spremenili mandat volilcev v vladino nagrado poslancu, oziroma celo v loterijski dobitek, volitve same pa v nesmisel, moramo spoznati, da je prisilnost seznamov in kandidatur sredstvo, ki ima ravno nasprotni učinek od tistega, zaradi katerega — pravijo — je bilo zaradi izvedbe vodila sorazmernosti treba odstopiti od mandatnega vodila in — tudi to pravijo — predpisati sezname. Prisilnost seznamov in kandidatur je tedaj tisti trojanski konj, s pomočjo katerega se v sedanjem zakonu pod navidezno namero zavarovanja sorazmernega vodila doseza uničevanje vseh neprijetnih glasov po celi državi. Kako je mogoča ta nasprotnost? Stvar je preprosta. Izvedba vodila sorazmernosti sili res k nadomestnemu načinu izračunavanja, toda le tako, da naj se dovoljuje vezanje glasov in kandidatur. Volitve so stvar volilcev in njih kandidatov, torej pripada pravica vezati glasove in kandidature vo-lilcem, ne pa notranjemu ministru. Še manj je pa primerno, napravljati iz pravice dolžnost. S tem obratom se vprav izigrava sorazmernost in v tem tiči vsa zmota o nujnosti seznamskih volitev pri volitvah po sorazmernosti, katera zmota jie nastala v pozabi prvotnega značaja seznamov. Sorazmernost je računsko izvedljiva brez občutne omejitve mandatnega vodila že s tem, du dovolimo vezanje kandidatur, sorazmernost se bo pa razblinila in uničila obenem z uničenim mandatnim vodilom, kakor hitro predpišemo volitve po seznamih, kakor hitro prisilimo volilce, da se spremenijo iz volilcev v pripadnike strank in kakor hitro jih prisilimo, da glasujejo za kandidate strank. Prisilnost seznamov dovaja končno še najgrši nasledek: onemogočuje volilcem, da si sami avtonomno postavljajo kandidate, ter jih sili. da se ,,zadovoljijo" s kandidati, ki so našli dopadajenje strankinega vodstva, to se pa pravi: s kandidati, ki so se s precejšnjim odstotkom postavili sami. Od tod ni daleč do spoznanja, katero potrjuje tudi časovni nastanek volitev po seznamih, da so bile uvedene volitve po seznamih zaradi pritiska strank, v strankarski demokraciji izza vojne in v unitarističnih državah.
Izvedljivost in združljivost sorazmernosti z mandatnim vodilom.
Na ugovor, da pišemo pod naslovom »Razdelitev mandatov" o predmetu „Način postavljanja kandidatur" smemo ovreči z ugotovitvijo, da je določanje volilnih uspehov v vseh zakonih v vzročni zvezi z načinom postavljanja kandidatur. Če hočemo tedaj zavarovati pravično, ljudskemu mišljenju ustrezajoče raz-) del jevanje mandatov, moramo zavarovati stvarni pogoj za to delo, t. j. vprav način postavljanja kandidatur.
Zgoraj smo našli, da je sorazmernost izvedljiva ze, ce samo dovolimo vezanje kandidatur. Za nas so tedaj seznami kandidatov zasebni popisi tistih kandidatov izvestne smeri, ki so se prostovoljno združili — vsekakor ne brez pristanka predlagaieljev-volilcev — v nameri, da si vzajemno posodijo na posameznega kandidata te družbe oddane glasove, tako da bo skupno število vseh teh glasov odločalo pri razdelitvi mandatov. O tem, ali se kandidat veže ali ne veže. s katerim drugim kadidatom istega nli drugih okrajev se naj veže, naj odločajo izključno samo volilci. Demokratični volilni zakon ne sme vsebovati nobene določbe, ki bi to pravico volilcev utesnjevala.
Kakor hitro izvede zakon to vodilo, preneha oblast strank nad volilci in dobijo volilci sami v roke stranko. Odtlej bodo postavljali kandidate volilci, poslanci bodo samo listi, ki so ji!' izvolili volilci izmed neposredno od ljudstva postavljenih kandidatov, zato pa bodo tudi vodstva strank, ki se samodejno držijo poslan-
cev dotične stranke, odvisna od volilcev. Vrhovi stranke se bodo pričeli čistili, v njih se ne bodo zbirali več špekulanti in „poklicni“ politiki; skratka: demokracija se bo začela razlikovati od strankarstva. Ali vse to bo posredni in splošni uspeh talke demokratizacije volilnega zakona, neposredni pa bo ta, da postane razdelitev mandatov bolj stvarna, bolj sorazmerna, bol j pravična, pa tudi za kakovost poslancev primernejša.
Če povzamemo pred prehodom v nadaljnja izvajanja doslej povedano, napišimo, da se da združiti vodilo sestava okrajnih kandidatur z vodilom sorazmernosti samo po fakultativni vezavi kandidatur in po prostem odločanju volilcev o tem kot edinih sposobnih in primernih sredstev za zavarovanje manjšinskega zastopstva. Drugačna izvedba zaide ali v angleški način navadne večine, ali v francoski sestav nad-polovične večine ali pa v sleparsko izigravanje sorazmernosti sploh, posebno pa sestava okrajnih kandidatur.
(Konec prihodnjič.)
OPAZOVALEC
f Prof* Luka Arh
V četrtek 13. svečana t. 1. je umrl v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano gimu. profesor Luka Arh, rojen 15. vinotoka l. 1876 v Kamni gorici na Gorenjskem. Prof. Arh, ki je bil znan kot eden izmed najboljših slovenskih srednješolskih profesorjev, je učil klasične jezike in slovenščino, zadnja leta pa je poučeval v šentviški gimnaziji samo slovenski jezik. Bil je strog, pa skrajno vesten učitelj, ki je svoje učence v svoji stroki resnično izobrazil. Bil je pa vzgojitelj, ki je svoje učence vzgajal v slovenskem smislu, vcepljal jim je slovensko misel in prepričanje o lepoti in vrednosti slovenskega jezika s tako odločnostjo kakršne bi bilo treba po vseh naših šolah. Naravnost fanatično je skrbel za čistost slovenskega jezika in naravnost telesne bolečine mu je delalo, če je slišal, ko je kdo pačil in kazil slovensko govorico. Prof. Arh zasluži zato kot slovenski mož in slovenski razumnik, da se ga spomni tudi naš list. Bil je pred svetovno vojno tudi sourednik »Mentorja".
Izbran fižol
15.
Rešitev uganke pod št. 14.
Pri nas imenujejo „banski svet" zato »banovinski svet", ker jim ni všeč, da bi ljudje vedeli, da „banski sveti" v smislu §a 26 zakona o banski upravi niso tisto, kakor „banovinski sveti", na katere misli usiava v členih 88 do 91 ali zakon o občinah v §u 51. „Banski sveti" so namreč imenovani strokovni posvetovalni organi bana, »banovinski sveti" so pa izvoljene samoupravne korporacije z ustavno pravico, da sklepajo in glasujejo o banovinskih postavah. Upamo, da bodo kmalu izpremembe. laso da bodo »banski sveti" postali »banovinski sveti".
Z.
Spor „edinstvenikov“
Jugoslovenskemu nacionalizmu trda prede. Pametnejši Srbi se obračajo od njega, ker vidijo, kako samo stalno podžiga nezadovoljstvo in spore. Med Hrvati sploh ni imel nikoli pomembnih pripadnikov. I udi med Slovenci se je mogel držati le pri nekih miselno v preteklo-sli zakoreninjenih, sicer pa precej preprostih duhovih, ki jih je simboliziral rajni Petrič v »■Atu Narodu". V ostalem pa se je opiral najbolj na razne »voditelje", ki so se vzdrževali deloma s terorjem, deloma s korupcijo.
Kako ničevna je bila njegova moč, je dokazal prejšnji ministrski predsednik Jevtič. Kakor je bila tudi vsa njegova moč samo in edino „od zgoraj", dovolj je bilo, da je samo zamahnit z roko, in »milijonske, nacionalne, edine prave ljudske stranke" ni bilo nikjer. Samo vetrc je bil ta zamah, pa je vendar raznesel to neresnično. papirnato stranko. Danes pa je videti samo tu pa tam kak žalujoči ostali, kako zbira in preobrača in suče v rokah tiste papirje, ki bi morali biti stranka . . .
Seveda, vedno je še nekaj preprostih duhov, ki jim noče iti v glavo. da. je moglo bili tolikšne imenitnosti tako hitro kraj. Osuplo gledajo razvaline in iščejo krivcev.
Zadnjič smo že priobčili, kako misli »Pohod" o tem. Krivce išče pri starih voditeljih, njihovi lenobi, nesposobnosti, domišljavosti, isa-mozaljubljenosti. Pa seveda misli, da je pri njem, namreč pri »mladih" nacionalistih rešitev.
V tem pogledu pa je samo eno gotovo: da odklanja ljudstvo »mlade" nacionaliste še bolj
_______________________________________  Stran	3.
odočno kakor »stare". Zalo tudi listi, ki bi radi rešili jugoslovenstvo med nami, nanje ne računaj o več.
A ker vendar prav razločno vidijo, da se morajo odmakniti od sedanjih pohorskih generalov, če naj rešijo golo bit, so se začeli ozirati na vse strani. Stara firma JNS in vse, kar je z njo v zvezi, ne vleče več. Treba je torej prelomiti z njo in s Pohorci. Torej proč od njih. Toda kam ?
V tej zadregi so se spomnili nekdanje firme JDS. Morebiti bi šlo z njo? Pribičevič in Vilder nista zatajila svojih načel in glej, hrvaško ljudstvo jima spet zaupa. Ime »samostojnih demokratov" nima med Hrvati slabega zvoka. In v Mačkovi senci bi utegnili tudi slovenski jugo-sloveni spet dobiti veljavo in pomen..
l oda motijo se ti in taki, če mislijo, da jih bodo Maček, Vilder in Pribičevič sprejeli kar tako, potem ko so z besedo in dejanjem ves čas odločno stali ob tistih, ki so jili preganjali, izganjali, zapirali. Ze zaradi neomadeževanosti svoje zastave, ki gredo pod njo v boj za ljudske pravice, ne smejo sprejeti takih, ki jim nikoli ni bilo za ljudstvo, zlasti ne za hrvaško in slovensko ljudstvo.
In če naj se ljudska vera v dano besedo popolnoma ne uniči, je treba sploh napraviti za vselej konec taki meni prepričanja.
Gotovo jih je med pripadniki nekdanje JNS mnogo, ki so jadrali za njo ne toliko iz načelnega nasprotstva do demokratične misli in do samostojnega slovenskega narodnega in kulturnega izročila, kolikor iz nevednosti in miselne lenobe. Prav je in tudi zadnji čas, da se ti in taki pouče in zbude iz svoje mrtvičnosti ter gredo na pot, po kateri hodi velikanska večina slovenskega naroda že dolgo.
Ali prav tako je gotovo, da to opravičilo ne more veljati za vodeče pohorske ljudi. Kajti doslej so ti še zmeraj našli v »nacionalni edinstvenosti" tisti razlog, ki je opravičeval sleherni ovinek v političnem skupljanju. Saj vemo, da so bili sposobni, iti nekaj časa z Radičem in njegovimi strankarskimi pripadniki, lcar je bilo zmeraj toliko, kakor s Hrvati sploh, drugič pa so prav tako lahko in mirno prišli k največjim nasprotnikom hrvaške narodne misli.
Zato pa, gospodje pohorski »voditelji", glejte se rafe spet prijazno med seboj in ostanite skupaj. Kajti slovensko ljudstvo vam ne zaupa.
Slovenščina uradni jezik v Sloveniji — da ali ne ?
V okrožju finanč. ravnateljstva v Ljubljani se je pred leli vgnezdila navada, da so davkoplačevalcem začeli dostavljati srbskohrvaške davčne plačilne naloge. Zavedni Slovenci so seveda zahtevali slovenske pla. naloge. Za nje so nastopile tudi nekatere slov. gospodarske organizacije.
Neki ljubljanski davkoplačevalec je lani odklonil srbskolirvaški plač. nalog za rentnino in je zapisal nanj. ko mu ga je hotela pošta dostaviti opombo:	»Ne	sprejmem,	zahtevam slovenski
odlok". Pošta je plač. nalog seveda vrnila davkariji. Na to je poskušal dostaviti davčni sluga »Obavest in nalog za plačanje", davkoplačevalec ga pa. zopet ni hotel sprejeti ter je zahteval slovenski odlok, ker je po ustavi tudi slovenščina uradni jezik. Na tp je pa prišel čez nekaj časa davčni sluga s policijskim stražnikom na stanovanje tega davkoplačevalca ter ga hotel spet izročiti davkoplačevalcu, ta je pa spet prevzem »Obavesti i naloga za plačanje" odločno odklonil in ni hotel podpisati potrdila o dostavitvi, zahtevajoč slovenski plač. nalog. Davčni sluga je potem položil »Obavest" na omaro ter odšel.
Davkoplačevalec je na to napravil na ljubljansko fin. ravnateljstvo pritožbo zoper to postopanje in posebej še zaradi dostavljanja s policijsko asistenco, katere se davkoplačevalec ni ustrašil.
Dravska finančna direkcija v Ljubljani je pa na to pritožbo izdala tole rešitev:
»Št. 1144-111 ex 1936 Ljubljana, 1. februarja 1936 Gospod R... J...
v Ljubljani.
Vaši dne 4. oktobra 1935 vloženi predstavki radi dostavitve plačilnega naloga za davčno leto 1935 v srbohrvatskem jeziku se ne more ugoditi.
Podpisana finančna direkcija ni upravičena tiskati potrebne tiskovine po lastnem naročilu, marveč direkcijo in njej podrejene urade zalaga s tiskovinami ministrstvo financ. Ministrstvo pošilja sicer po tukajšnjih predstavkah in predlogih večinoma slovenske tiskovine, toda tiskovine v srbohrvatskem jeziku, ki jih je poslalo ministrstvo in ki so še na zalogi, se morajo porabiti in to toliko bol j, ako ni zadostnega števila slovenskih tiskovin.
Ne more se pa zahtevati od davčne uprave, da plačilne naloge napravi na stroj v slovenskem jeziku za one davčne obvezance, ki od-
Stran 4.
SLOVENIJA
klanjajo tiskovine v srbo-hrvatskem jeziku, ker bi iz teh izjem nastalo pravilo, a davčne uprave, ki nimajo dovol jnega števila slovenskih tiskovin, bi s tem zgubile preveč časa in potrošile preveč materiala.
Kar se tiče dostave plačilnega naloga ob navzočnosti policijskega organa, se Vam pojasnuje, da je dostavljalni organ pravilno postopal po določilih čl. 4/7 pravilnika k zakonu o neposrednih davkih. Policijski organ je namreč fungiral kot priča o izvršeni dostavi, ker ni o-portuno, da bi davčna uprava kot priče za tirado vanj e iskala druge meščane, a v gori cit. predpisu ni izključeno, da bi se ne smeli za to dovoliti policijski organi.
Proti temu odloku imate pravico pritožbe na ministerstvo financ, odelenje poreza v Beogradu. Event. pritožbo je vložiti neposredno pri podpisani direkciji v roku 30 dni, lcolkovano z Din 20.—.
Pomočnik finančnega direktorja:
podpis 1. r.“
V ti rešitvi pritožbe, s katero je pritožnik zahteval slovenski davč. plačilni nalog, ljubi j. finančna direkcija ni rešila vprašanja, če imajo davkoplačevalci v Sloveniji po določbah u-stave pravico zahtevati, da finančna uprava uraduje z njimi po slovensko ali ne in tudi ni rešila vprašanja, če je v Sloveniji slovenščina u-radni jezik ali ne. Pritožnik je v pritožbi navajal, da sedaj veljavna ustava pravi, da je uradni jezik srbsko-hrvasko-slovenski. V Srbiji in na Hrvaškem ne uraduje nihče v slovenskem jeziku, ki ga tamojšn je prebivalstvo ne razume. Zaradi tega je mogoče omenjeno določilo ustave glede uradnega jezika razumeti le tako, da je uradni jezik v Srbiji srbski, na Hrvaškem hrvaški, v Sloveniji pa slovenski t. j. pravi ljudski jezik dotičnega ozemlja. S tem, ko v Sloveniji ni slovenskih davč. plač. nalogov, je razžaljena pravica, ki jo daje ustava državljanom v Sloveniji.
Prizadeti davkoplačevalec bo seveda zoper rešitev drav. fin. direkcije napravil pritožbo na finančno ministrstvo in če bo potrebno tiuH na državni svet. Gre za vprašanje, če imajo državne oblasti v Sloveniji dolžnost, da uradujejo slovenskem jeziku ali ne. Naj izpregovore enkrat načelno zadnje stopn je drž. uprave o pravicah slovenskega jezika, da bo vsaj postal kedaj zrak čist.
Kdo je kriv?
„Jutro" se brani v neki polemiki s »Sloven-skim domom44 zaradi mizerije z ljubljanskimi bolnicami, češ da je z datumom dokazano, da so bili v dobi zadnjih desetih let n jegovi ljudje manj časa na vladi, kakor tisti,^ ki »streljajo s kanoni iz .Slovenčeve’ trdnjave" nanje, da je torej odgovornost na nasprotni sitrani mnogo večja.
„Jutro“ se s tem spet samo izogiblje načelnemu vprašanju. Kajti danes po 18 letih je postalo vsakemu jasno, da pri centralističnemu ustroju sploh nikoli ne more biti in j e tudi ne bo pravice ne za Slovence ne za Hrvate. Odgovornost za vso našo mizerijo nosi torej centralizem, odgovornost za centralizem pa tisti, ki so mu pomagali do oblasti, tisti, ki ga zastopajo in zagovarjajo še danes, četudi si morajo zaradi njegove obsovraženosti izmišljevati skoraj vsa-kvatre novo ime zanj, kakor imajo tudi sami vsak čas drugo ime.
Kratko in malo, krivci in sicer ne samo poglavitni, ampak tudi edini krivci vse naše mizerije, torej seveda tudi bolnične, so jugoslo-
Na pragu večnosti
V težki bolezni sem v zatonu leta zaspal.
Na mah nekdo potrka na mojo posteljo in začujem nepoznani glas:
»Pripravi se!“
„Kdo to zahteva?"
»Prijatelj človeškega rodu in opazovalec tvojega življenja."
„Sicer te razumem, vendar slabo slišim."
„Seveda.“
Hotel sem vstati, vendar mi je bilo nemogoče. Iztegnil sem roke in one so obtičale ob neki steni nad menoj.
„Kje pa ležim?"
„V postelji vseh trudnih duš."
Odpre se stena nad menoj in začutim neki mrzel mrtvaški zrak. Nedaleč od mene pa opazim dobrodušnega starčka, ki me prijazno gleda.
»Kje sem ?"
„V grobnici trudnih duš. (Poklical sem že hudobnega tovariša tvojega življenja, vendar ta ima sedaj veliko opravka v dvorani obtožbe. Tam te bom jaz zagovarjal, on pa le obtoževal. Vendarle skupaj morava priti s tvojo dušo."
Slišal sem besede, vendar bile so kakor težke sanje. Zaman premišljujem. Potem vprašam starčka:
venski nacionalni ljudje ki se zbirajo v Ljub-ljani okoli „Jutra" »Slovenskega naroda" in »Pohoda".
V
Škodljiva skromnost
V Delavski zbornici je bil preteklo nedeljo ustanovni občni zbor »Akcije za razširitev ljubljanske bolnišnice". O naši bolniški mizerij i smo že dokajkrat pisali. Prav je, če stvari ne damo mirovati. Zato tudi pozdravljamo to in vsako podobno delo.
Posebej naj pa opozorimo še na neka j. Kakor poroča »Slovenec", je na zboru v imenu železničarjev povedal g. Jurij Stanko, da imajo naši železničarji zbranih v zdravstvenem fondu okoli dva milijona dinarjev, da pa si iz tega denarja ne morejo v Sloveniji osnovati potrebnih zdravstvenih ustanov.
In h koncu je še zahteval, naj da država Sloveniji vsaj 50“/» tistega, kar ji je dolžna dati.
Vidi se, da je belgrajski jugoslovenski centralistični sestav vzgojevalno že zelo dobro vplival. Nič več ne zahtevamo tistega, kar nam gre, ampak samo še polovico tistega. Ostalo polovico pa prepuščamo v podložniški vdanosti m pokorščini tistim, ki jim ne gre. Prepuščamo zato, ker tako gospodarijo in vladajo, da nam ne dajo, kar nam gre.
Kaj pa, če bi ti ne hoteli dati še polovice tega kar nam gre? Kajti psihoiogični zakon je, da nihče ne verjame rad v pravico tistega, ki je voljan popuščati in še mešetariti zanjo. Pravica je ali pa je ni. Okrnjena pravica ni več pravica. Če bomo pa tržili zanjo, ne bomo dobili niti polovice, in če bomo sploh kaj dobili, ne bo niti tisto več naša pravica, ampak samo še tuja milost.
Človek pa kine zahteva pravice in sicer cele pravice, ta ni več državljan, ampak samo še podložnik. Tega pa ne upoštevajo nikjer.
jet ni, je, ni
Znano je, kako J ugoslovenska nacionalna stranka, prej stranka jugoslovenske radikalne kmečke demokracije, prej Jugoslo-slovenska demokratska stranka, torej tista stranka, ki je imela večino »naroda" že organiziranega v svojih spisih in ki je štela ne vemo več koliko milijonov pripadnikov, tista stranka, ki ji je popolnoma zaupalo takole okoli devet desetin jugoslovenskega »naroda", zato pa niti ena desetina slovenskega, hrvaškega in srbskega ljudstva, kako je torej ta imenitna stranka zginila s političnega terišča, brž ko ji je odtegnil prejšnji ministrski predsednik Jevtič roko svoje policije. V volitvah si sploh ni upala nastopiti, ker bi gotovo še enega mandata ne bila dobila. Kajti ni ji bilo težko opaziti, da so začeli njeni najbolj »granitni" značaji vrtorepiti okoli Jevtičeve vlade in se ji ponujati za neomajno zveste in načelne — kaj? — i no recimo pripadnike. In še v tistih dneh, še pred volitvami, so lastni in odlični opravitelji stranke dvomili in ugibali, če. še obstoji njihova stranka ali če je morebiti le več ni. Nekateri so bili mnenja, da še obstoja, samo vidi se je ne, le njen nevidni duh plava nad jugoslovenskimi nacionalnimi vodami, drugi pa so si spet dejali, da v našem stvarnem svetu ne vedo kaj bi s stranko, ki je je le zgolj duh, pa še ta neprijeten. In ta spor traja še zmeraj. Zato so opravitelji stranke, o kateri.se ne ve. če je, ali če ni, 15. t. m. zborovali, ugotovili, da stranka je, da celo »stvarno obstoji", samo da mora svoje »organizacije obnoviti in
»Koliko je zadnjič bila ura?"
»Ura — ura? Meniš gotovo tisto človeško igračo, ki bi je če je navita. V večnosti so take igrače nepotrebne, ker leto dni ni nič in 1000 let še manj ko nič."
»Jaz pa še vedno v času mislim."
»Čudno. Ti si prva duša, ki na pragu večnosti še tako človeško misli. Vse druge se pa vračajo v večnost brez vsake človeške misli."
»Ali tudi duše tistih, ki so se žrtvovali za blagor bližnjega, duše ki še niso bile trudne?”
»Lepo je od tebe, da se tu spominjaš vseh dobrih, nesebičnih duš. lo ne bo pozabljeno. Vendar kaj hočeš. Človek ni na pravi poti.
Bil je vedno bojevit in postal je razumen uničevalec vsega življenja. Sedaj še pri obilici vsega umira toliko življenja radi pomanjkanja."
»Bodočnost je volja vsemogočnega in večna skrivnost."
Prenehal je govoriti in. mirno sedel na neki rakvi. Njegova prikazen je izžarevala neko milo svetlobo in njegov obraz je bil izraz — dobrote, ki vse razume in nič ne obtožuje. Mirno sem ležal in gledal — dobroto in moja duša je začutila — večnost.
In moje srce je jemalo — slovo.
reorganizirati". V čem obstoji potem stranka, to so v svoji ugotovitvi pozabili povedati.
No, mislimo, da se pač lahko reče, da ni več stranke, ki nima po lastnem priznanji! organizacij, ki je celo leto potrebovala, da reši dvom, če je ali če ni.
Lastnost majhnih ljudi je, da se ne znajo zlepa umakniti.
MALI ZAPISKI
Prepovedana knjiga.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti knjigo »Kako če se svršiti abesinski ral?"
Knjiga je izšla v Zagrebu.
Dravobanstvo in slov. oblikujoča umetnost.
V soboto 15. svečana t. 1. je bil v Ljubljani občni zbor »Društva likovnih umetnikov dravske banovine", v katerem je precej slovenskih oblikujočih umetnikov. Velika večina umetnikov je bila že iz vsega začetka zoper to, da bi se to društvo imenovalo »Društvo likovnih u-metnikov dravske banovine". Naš list je že lani nastopil zoper to imenovanje, keir taji slovenstvo slovenske umetnosti. Na imenovanem občnem zboru je pa predlagal akad. slikar Bož. Jakac, naj se ime društvo izpremeni v »Društvo slovenskih oblikujočih umetnikov". Vsi zborovalci so sprejeli predlog g. B. Takača in je iu-di nekaj redkih dravobancev skrilo svoje dravobanstvo — vsaj za sedaj.
Zvišanje poslanskih dnevnic.
Glede na splošno in naraščajočo draginjo so dobili te dni državni poslanci precejšnje zvišanje dnevnic, namreč za 25°/«. Medtem ko so prejemali doslej po 200 dinarjev na dan ali 6000 dinarjev na mesec, bodo dobivali poslej po 250 dinarjev na dan oziroma 7500 dinarjev na mesec. Povišanje pa velja tudi za nazaj in sicer od lanskega juli ja, tako da bo prejel vsak državni poslanec celih 12.000 dinarjev na roko. Nedavno tega so prejeli poslanci razen tega še vsak po 5000 dinarjev posebe j in sicer tudi glede na draginjo. Upati je, da bodo vsaj za nekaj časa poslej draginjo mogli prenašati.
Združenje vpokojenih ministrov.
Tako ie označil minister Jankovič na zborovanju JnZ v Osi jeku JNS. Dodal je še. dn ni v v tej stranki ne enega človeka iz ljudstva in da je danes zgolj še društvo za medsebojno obžalovanje.
Treba bi bilo in res prav zadnji čas je že, da vzdignejo 'jutranji generali kakšen »podvig" zoper tako očitno zasmehovanje svoje »edinstvene" stranke.
„Oaza v puščavi diktatur.
»Contemporary Rewieu“, angleški politično-družbeni obzornik, piše o češko-slovaški demokraciji:
»Češko-Slovaška je oaza v puščavi diktatur. Angleški popotnik v Srednji Evropi, ki postane do grla sit cenzuriranih časnikov, nadziranih telefonov in strahu pred vohuni, se bo v svobodnem ozračju Prage prav tako osvežil, kakor v njeni ljubki arhitekturi. Ta dežela zasluži vso hvalo, ki jo je pridobil T. G. Masaryk za Češko-Slovaško na Zahodu."
Urednik in izdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj
Tedaj vstane dobrota, se mi približa in zašepeta:
»Misliš na svoje. Bodi pomirjen. Sedaj se ne ustraši. Hudobec, vladar sebičnega sveta — uničevalec prihaja."
Odprla se je grobnica, luna je zasijala in neka prikazen skoči tik moje rakve. Zagledam njene mrzle, zelene oči. Neka ledena roka hoče stisniti moje srce. Zastokam in slišim ostudni smeh, ki izveni:
»Zakaj me kličeš k človeku, ki še ni — mrlič?"
Prebudim se.
V sobi so gorele — sveče.
Tilk moje postelje je pa stala moja žena.
»Zakaj si tako stokal?" me vpraša kakor otroka.
»Bil sem na pragu večnosti in videl in doživel dobroto."
»Pomiri se. Ne misli in ne zapusti — nas."
Pogledam ženo, ki hitro zapre oči, vendar vidim, da ji curljajo po licu solze skrbi in pomanjkanja.
»Tvoja želja je bila — uslišana."
In tista človeška igrača je bila trdo uro novega, nepričakovanega človeškega — leta.