Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizla, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO : 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.500 Letna naročnina ................L 3.000 Letna inozemstvo................L 4.000 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 m Leto XXII. - Štev. 30 (1110) Gorica - četrtek, 23. julija 1970 - Trst Posamezna številka L 70 Življenje v dveh prestolnicah V nizu ekumenskih proslav in zadostil-nih dejanj za težke zgodovinske krivice je bila zelo pomembna proslava z odkritjem spomenika sv. Metoda v bavarskem mestu Ellvvangenu, ki se je izvršila v nedeljo 12. julija 1970. Nemški škofje so namreč leta 870 zajeli panonsko-morav-skega nadškofa sv. Metoda in ga postavili pred cerkveno sodišče v Regensburgu, češ da samovoljno ustanavlja novo cerkveno pokrajino na ozemlju, ki pravno pripada salzburškemu cerkvenemu področju. Ob navzočnosti samega kralja Ludovika so škofje obsodili sv. Metoda, ga okrutno pregnali na švabsko onstran Bavarske ter ga konfinirali v nekem samostanu sredi gozdov, da bi papež ne zvedel zanj in ga osvobodil. Komaj čez dve leti in pol je papež Janez VIII. zvedel, kje je sv. Metod, in ga osvobodil. Ob 1100-letnici te krivične obsodbe je mesto EUvvangen, kraj Metodovega ujetništva, sklenilo, da nudi slovesno zadoščenje sv. Metodu s tem, da mu odkrije lep spomenik in javno prosi za spravo in odpuščanje. SREČANJE V BRATSKEM SOŽITJU Na zadostilno proslavo v EUvvangen je prišlo lepo število Slovencev, predvsem pobudnik dr. Metod Turnšek, celovški kanonik Aleksej Zechner, goriški škofijski kancler dr. Rudolf Klinec, salezijanec Anton Temer iz šrensovcev v Prekmurju, salezijanec Ivan Matko s krepkim pevskim zborom iz Sel pod Košuto na Koro-čkom, inž. Milan čačilo z gospo iz Maribora, Ciril Turk iz Esslingena na Wur-tenberškem, kateri je privedel s seboj izvrsten pevski zbor, sestavljen iz slovenskih fantov in deklet, ki so na delu v Zapadni Nemčiji. Temu zboru so se pridružili še številni drugi Slovenci, zlasti iz Stuttgarta, rojaki prav iz vseh delov Slovenije, tako da je bilo na proslavi v Ellwangenu prisotno po svojih zastopnikih vse slovensko ljudstvo. Koroška skupina 35 udeležencev, ki jo je z avtobusom vozil slovenski podjetnik Štefan Sienčnik iz Dobrle vasi, je preko Celovca, Beljaka, Salzburga, Miinchena in Donauvvortha prispela v EUvvangen v so boto zvečer in se povzpela na ellvvangen-ški grad, kjer jo je sprejel župan Karel VVohr. Na gradu se je bilo pravkar začelo ljudsko pirovanje »proštovega na ražnju pečenega vola«. Ellvvangen je bil namreč dolga stoletja sedež samostojne kneževine, ki jo je vodil knez in prošt. Ta je uvedel poseben ljudski praznik, ki se je vsakoletno obhajal na drugo soboto in nedeljo meseca julija, ko je odprl podanikom dvor na gradu in jim nudil na obširnih grajskih dvoriščih zakusko, na ražnju pečenega vola, kruha in imenitnega »švabskega piva«. Ko je kneževina prešla v civilne roke, je mestni župan nadaljeval s to ljudsko veselico, ki jo je oživljala godba in prepevanje narodnih popevk. In tako se je zgodilo, da je župan Wohr povabil selske pevce, naj s svojim nastopom na odru počastijo ell-vvangensko prebivalstvo. Slovenski pevski zbor iz Sel na Koroškem se je med burnim ploskanjem pojavil na odru v svojih pestrih narodnih nošah, prepeval koroške pesmi in izvajal koroške plese. Ob slovenski pesmi in rajanju se je spletla in utrdila vez bratstva in povezanosti med Slovenci in ellvvangenškimi Nemci. V nedeljo 12. julija je bila ob 9. uri v mestni župni cerkvi sv. Vida slovesna koncelebracija šestih slovenskih duhovnikov. Cerkev je bila dobro zasedena. Kanonik Zechner s Koroškega, ki je vodil somaševanje, je po evangeliju spregovoril v s.ovenščini in nemščini o pomenu sv. Metoda za versko hi kulturno prebujenje in it slovanskih narodov ter za bratsko sožitje med narodi. Med svetim opravilom so prepevali kar trije zbori: dva slove i ka, selški in izseljenški Cirila Turka, ter '^tmači ellvvangenški v staroslovanske!;’ jeziku. Po končani maši so se Slovenci sešli na obširnem trgu ob cerkvi in si izme- njali pozdrave in vtise. Selški zbor je spet nastopil s petjem in rajanjem. Ob 11. uri so se vsi podali na kraj, kjer stoji spomenik sv. Metoda. Mestni župan Wohr je predvsem pozdravil slovenske goste in predstavil odličnejše domačine: predsednika deželnega sodišča, kiparja Hansa Schebleja, dekana in zgodovinarja msgr. Zirieina, notarja dr. Pavla Mačka, pro-lestantovskega pastorja dr. Viljema Schae-ferja, dušnega pastirja čeških doseljencev dr. Urbana. Zatem je poudaril, da ob 1100-letnici obsodbe sv. Metoda in njegovega ujetništva v benediktinskem samostanu v Ellvvangenu, mesto Ellvvangen nudi dolžno zadoščenje sv. Metodu in mu odkriva spomenik, proseč ga, naj bo božji zaščitnik kraju, ki mu je brez lastne krivde bil ječa. ODKRITJE SPOMENIKA Župan je nato odkril spomenik, ki ga je izdelal ellvvangenški kipar Hans Sche-ble: plastično kiparsko delo na kake tri metre široki in nad dva metra visoki mra-momati ploskvi, ki predstavlja sojenje sv. Metoda na škofovskem zboru v Regensburgu novembra 870. Na skrajni levi stoji kralj Ludovik, sledijo mu štirje bavarski škofje (salzburški, regensburški, freisinški in pasavški), pasavški škof Her-manrik vihti v desnici pasji bič, grozeč sv. Metodu, ki stoji na skrajni desni u-klenjen, a s svetniškim sijem na glavi. Občhiska oblast v Ellvvangenu zasluži vse občudovanje, ker je dala upodobiti s tolikim realizmom okrutnost krivičnih sodnikov in počastila sv. Metoda, prvega slovanskega nadškofa, s svetniškim sijajem. Sledil je uradni govor dekana msgr. Zirieina. Na kratko je orisal življenje in delo slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda in poudaril, da je papež posvetil sv. Metoda za panonsko-moravskega nadškofa, kar je povzročilo spopad med različnim pojmovanjem cerkvene ozemeljske pristojnosti: po starem rimskem pravu je imel Sveti sedež pravico ustanavljati po vsem svetu samostojna cerkvena področja, po nemškem pravnem redu je ta pravica pripadala nadškofom-metropolitom. Ker se je sv. Metod oprijel rimskega pojmovanja in trdil, da sta Moravska in Panonija neposredno podvržena Petrovemu sedežu, je postal žrtev teh različnih cerkvenopravnih gledanj. Ker sta sveta brata Ciril in Metod skušala po Slovanih povezati krščanski Vzhod z Zapadom, sta glasnika stvarnega ekumenizma in simbola verske edinosti. Mesto Ellvvangen obsoja težko krivico, ki jo je nemška Cerkev storila sv. Metodu, prosi odpuščanja in v znak zadostitve postavlja na svojih tleh spomenik sprave sv. Metodu. Nato je spregovoril v slovenščini dr. Turnšek: točno pred 1100 leti so bavarski škofje v Regensburgu obsodili sv Metoda, prvega slovanskega panonskega nadškofa. Tu sem so ga »privlekli v ječo, izročili za strašne samostanske zidove, kjer je skoraj tri leta čakal na rešitev. Tukaj je torej živel in trpel in molil, veliko molil, naš nadškof sv. Metod. Tu je pošiljal svoje goreče vzdihe h Kristusu in Mariji, tu je s svojimi solzami polagal temelje duhovni zgradbi Kristusove Cerkve v slovanskem narodu, pa tudi duhovni zgradbi tega kraja Ellvvangena... ki je po 1100 letih prvo, ki sv. Metodu daje zadoščenje in čast, javno in očito, tudi za pozne rodove z odkritjem spomenika na tako častnem proštom.« Msgr. Zirlein je nato pred spomenikom izmolil posebno zadostilno molitev k sv. Metodu, ki je izvenela v prošnjo za bratstvo med narodi in cerkveno edinost. Zatem je selški zbor zapel himno na čast sv. bratoma Cirilu in Metodu. Oba zbora sla nato prepevala še več slovenskih pesmi. Posebno mogočno je donel »Triglav, moj dom«, ki so ga izredno navdušeno zapeli slovenski rojaki, razseljeni po vsej Zahodni Nemčiji. S tem je bila proslava zaključena. Dr. RUDOLF KLINEC Dolga leta nam televizija, radio in časopisje že poročajo o dogodkih na Bližnjem vzhodu. Tam se vsak dan ponavljajo spopadi med arabskimi državami in Izraelom. Nihče danes še ne ve, kako se bo arabsko-judovska vojna zaključila. Vsekakor zaenkrat ni izgledov, da bi prišlo do sprave med Kairom in Tel Avivom. V KAIRU V Kairu živi skoro tretjina vseh Egipčanov. V mestu se čutijo najbolj varne, saj vedo, da Izraelci ne napadajo civilnih objektov. Uradno so vsi Egipčani navdušeni za nadaljevanje vojskovanja, zmago pa prepuščajo Naserju. Če je on vojno začel, naj jo tudi nadaljuje in uspešno konča. Nič mu ne zamerijo, če je pripeljal sovjetske vojaške izvedence v deželo. V Egiptu so na tujce že navajeni. Vsi so prišli in kasneje odšli: Rimljani, Turki, Napoleon, Angleži. Tudi z Rusi bo tako; vsaj tako Egipčani upajo. Sedaj je v Kairu moda, da se vpije čez Severno Ameriko. Toda istočasno si vsakdo želi, da bi mu uspelo dobiti vselitveni vizum v ZDA. Tudi Naser sam se zaveda, da brez sporazuma s Severno Ame- riko ne bo nikdar vojne dobil. Kljub sovjetskim svetovalcem se ustroj egiptovske vojske ni dosti spremenil. Miselnost vodilnih vojaških krogov je ostala nedotaknjena. Vzgoja oficirskih kadrov teče po izvoženih kolesnicah. Naser se zaveda, da bi miselni preobrat v vojaških krogih bil lahko usoden za njegov režim. Zato ne sili v to, da bi nove ideje dobile vstop v egiptovsko armado. Kairo je mesto, ki je uradno v stalni vojaški pripravljenosti. Toda prebivalstvo tega ne vzame resno. Na noč bi morala biti egiptovska prestolnica zatemnjena, dejansko pa si vsakdo zatemnitev po svoje prikroji. Kdor prileti zvečer z letalom v Kairo, sploh ne bo opazil, da velja zatemnitev. Tudi policijske ure nihče ne spoštuje. Vreče, polne peska, so že zdavnaj px'eperele, pesek pa se je razsul. Zaklonišč ne manjka, a so stalno pod ključem, da se ne bi v njih nastanili mestni reveži. Z eno besedo: Kairo živi življenje popolne brezbrižnosti glede vojne, v katero je Egipt zapleten Arabska komodnost pride v Kairu do svojega značilnega izraza. Javna uprava je do nje brez moči; sicer pa je sama z njo okužena. Poiisiino iziimtie m. Arambarila General Eugenio Aramburu je bil po odstavitvi argentinskega diktatorja Juana Dominga Perona od leta 1955 do leta 1958 začasni predsednik argentinske države. Ko so peronisti v času njegovega vladanja skušali izvesti pod vodstvom generala Valleja prevrat, je Aramburu odločno reagiral. Podpisal je smrtno obsodbo za 27 udeležencev tega prevrata, kar je bilo za Argentino nenavadno, ker država smrtne obsodbe ne pozna. 29. maja letos sta prišla na stanovanje bivšega argentinskega predsednika dva neznanca v vojaški uniformi in mu ukazala, naj gre z njima iz »varnostnih razlogov«. Aramburu se je uklonil in od tedaj je za njim izginila vsaka siled. Odgovornost za ugrabitev je prevzela skupina gverilcev, ki se imenuje po generalu Vai-leju. Ta je tudi kmalu sporočila, da je bil Aramburu za svoje »zločine« usmrčen. Dolgo časa je ostala skrivnost Arambu-rujeve ugrabitve nepojasnjena. Nihče ni vedel, če je Aramburu res mrtev ali samo ujet. Nepričakovano naključje pa je vrglo luč v zamotano zadevo. 1. jullija letos je prišlo med policijo in gverilci do spopada v kraju La Calera blizu Cordobe. Pri tem je bil neki Emilio Maza ubit, Ignacio Velez pa ranjen. Klobčič se je začel razvijati. V hiši, kjer sta gverilca stanovala, so oblasti našle kartoteko 167 članov prevratne mreže. Sledile so aretacije. Zasliševanje je razkrilo, da sta Arambumja ugrabila ubiti Emilio Maza in Fernando Medina, oba študenta, stara 23 let. Medina se je pred kratkim še mudil na Kubi, kjer je sledil posebnemu tečaju za gverilo v mestih. Pomagala sta jima neki Carlos Maguld (arabskega pokolenja) in njegova žena Esther Arro-stito, učiteljica, ki je tudi že bila na Kubi ter Eduardo Firmenich, ki je dal ugrabiteljem na razpolago svoje posestvo, da so na njem Aramburuja zakopali. V celotno zadevo sta baje zapletena tudi dva duhovnika (eden rojen v Berlinu, drugi pa Alžirec, ki je bil svoj čas član alžirskega osvobodilnega gibanja). že omenjeni Maguid je razkril, kje leži Aramburujevo truplo. Našli so ga v že razpadajočem stanju pod vrečami apna na Firmenichoivi kmetiji blizu kraja Carlos Tejedor, 370 kilometrov zahodno od Buenos Airesa. Ubit je bil z dvema streloma v prsi. Poročni prstan in sponka za kravato sta potrdila, da je mrtvec res Aramburu. Truplo bivšega argentinskega predsednika je torej bilo najdeno. Ostaja pa še vedno vprašanje, kdo je tisti, ki v ozadju vodi vse te zločine. Tudi krinka pe-ronizma, ki si jo gverilci nadevljejo, je le pesek v oči javnosti. Gre za tipično pripravo prevrata, ki naj bi Argentino spremenil v Kubo po Castrovem vzorcu. V TEL AVIVU Tel Aviv je ogledalo Izraela. Življenje v njem je vedno živahno. Kdor mesto obišče, odkrije na vsak korak voljo do zmage. Narodna samozavest je velika zlasti pri mladini. Ta prevladuje povsod : v upravi, v prosveti, v družabnem življenju. Z nenavadno zavzetostjo se posveča svojim študijam. Noben narod nima tako visokega odstotka vojakov in študentov. Vsi mislijo ostati v Izraelu, nihče ne misli na odselitev. Izraelska mladina se bistveno loči od mladine v zapadnem svetu. Ne protestira, raje gradi svojo domovino. Navezanost na starše je velika, velika tudi ljubezen do družinskega življenja. Arabsko-izraelska vojna ustvarja v Izraelu žilav rod, ki se ne boji žrtev in ne beži pred njimi. Poleg mladine so vojni invalidi najbolj zgovorna značilnost sedanje izraelske družbe. Izraelec časti svoje vojake in oficirje, svoje invalide pa neizmerno spoštuje. Naravnost neverjetno je, kako se zdravniki trudijo, da bi iz vsakega še tako razmesarjenega vojaka lahko naredili za delo sposobnega človeka. Svojih invalidov ne zapirajo v invalidske domove, temveč jih hočejo imeti v svoji sredi. Ni ga Izraelca, ki ne bi na ulici ali v javnem vozilu vsaj s pogledom povedal, kako hvaležen je invalidom, ki so zanj tvegali svoje življenje in zdravje. Zato invalidi razmeroma z lahkoto prenašajo svojo usodo, saj čutijo, da je ves narod z njimi. Izraelci res ljubijo svojo domovino. Smatrajo za svojo dolžnost, da gredo na fronto kot drugod na orožne vaje. Zavedajo se pa tudi, da lahko na fronti omahnejo v smrt. Zato ljubijo svojo stvarnost in jo skušajo uživati z veselim srcem, kolikor to razmere dopuščajo. Starejši rod je že v skrbeh, kako se bo vsa zadeva z Arabci končala, mlajši pa je prepričan, da se bo vse za Izrael ugodno izteklo. Enkrat na uro vse kot na povelje utihne, ko radio oddaja novice s front. Ko je oddaja končana, pa se življenje spet razplamti. Izraelci so v teku svoje zgodovine že mnogo hudega prestali, zlasti pa so postali resnični mučenci v Hitlerjevem času. Sedaj imajo končno svojo domovino, ki pa je v stalni nevarnosti. Bila bi ena najbolj krutih odločitev s strani Sev. Amerike, če bi zaradi svojih koristi prepustila ta pridni in žilavi narod svoji usodi in ga na ljubo sporazumljenja s Sovjetsko zvezo izročila arabskim fanatikom v uničenje. Ladja v plamenih na Atlantiku Požari na ladjah so v današnjem času nekaj redkega: vsaj taki, ki bi ves trup zajeli in povzročili potopitev ladje. Pa se je te dni tudi to zgodilo. Plameni so uničili ladjo »Fulvio«, norveškega porekla, ki se je prej imenovala »Oslofjord«. Imela je 16.923 brutoreglstrskih ton. Ladjo, z norveškim kapitanom in moštvom, je najela za tri leta genovska pomorska družba »Costa armatori«, da bi z njo prirejaila razna križarjenja po morju. Zadnji tak morski izlet se je pričel v torek 14. julija. Ladja naj bi obiskala Malago v Španiji, Funchal na otoku Madeiri, Santa Cruz de Tenerife na Kanarskih otokih in Casablanco v Maroku. Po- vratek je bil določen za petek 24. julija. Na ladjo se je vkrcalo 445 potnikov, od katerih je bilo 281 Italijanov. Poleg njih je bilo na ladji 271 mož posadke. Do nesreče je prišlo, ko je ladja bila že pet dni na morju in je plula proti pristanišču Santa Cruz. Eksplozija v pomožnem strojnem oddelku je bila tako silna, da je plamen takoj zajel potniške kabine. K sreči je posadki uspelo potnike pomiriti, tako da se jih je moglo v popolnem redu premestiti, pričenši z otroki in ženami, na francosko ladjo »Ancerville«, ki se je mudila v bližini. Ni bilo ne ranjenih ne pogrešanih. Ko se je izkazalo, da se ognja na ladji ne da pogasiti, se je za zapustitev ladje odločila tudi posadka. Zadnji jo je zapustil kapitan Fastings, kot to zahtevajo pomorska pravila. Ladja je bila zavarovana za štiri milijone dolarjev', t. j. za 2500 milijonov lir. Pomorska družba Costa iz Genove je medtem poskrbela, da so bili vsi potniki s posebnimi letali prepeljani iz mesta Santa Cruz de Tenerife, kjer jih je ladja »Ancerville« izkrcala, v Milan. Njim je nato sledilo še moštvo ponesrečene ladje. Tako se je vsa nesreča na morju končala brez človeških žrtev, kar je glavno. Vse. se da nadomestiti razen življenj. Pred 25 leti v Kočevskem Rogu Pet dni nePedOV na jugu Kalabrije Bralci pišejo Po enournem čakanju so nas naložili na kamione, približno po 50 na kamion. Na kamionu smo morali klečati in skloniti glave v tla. V vsakem kotu je bila straža z brzostrelko in gorjačo. Vozili smo se preko Kočevja, Šalke vasi, Zeljne, od tam pa desno v Kočevski Rog. Med vožnjo so štirje stražarji hodili kar po naših glavah in nas pretepali. Vožnja je trajala kake pol ure. Po prihodu na kraj morišča so odprli kamione in nam ukazali, da potisnemo noge naprej, tako da smo sedeli. Partizan je vsakega z nekim kavljem potegnil naprej in mu odvzel čevlje. Kakih 10 metrov stran od kamiona so nas razvezali in nam ukazali, da se slečemo. Večina je morala sleči vse, nekateri pa le uniforme. Med slačenjem so nas pretepali z vsemi mogočimi stvarmi, palicami, noži, puškinimi kopiti itd. Skoro vsak od nas je bil krvav, nekateri so imeli velike odprte rane na glavi. Spet drugi so imeli prebodeno oko ali odrezano uho in podobno. Od kraja slačenja do jame je -bilo kakih 200 metrov. Na vsakem koraku te poti je bilo zopet mučenje in marsikateri se je onemogel zgrudil na tla. Komunisti so onemogle bili kar na tleh in nekatere napol žive, druge že mrtve, znosili v jamo. Tik pred jamo je morilec vsakega ustavil. Vprašal ga je, odkod je doma in kako dolgo je bil pri domobrancih. Ko sem bil na vrsti jaz, mi je morilec rekel, da naj ga gledam v oči, menda zato, da bi videl, če imam kaj zlatih zob. Kdor jih je imel, so mu le^te izbili pred ustrelitvijo. Na desni strani jame sem videl kakih deset domobrancev, ki so ležali na tleh, komunisti pa so jih tolkli po glavah. Pozneje sem te žrtve videl v sami jami, ko so jih posamič metali v jamo z razbitimi glavami, oziroma čeljustmi. NEVERJETNO, A RESNIČNO Po izpraševanju mi je komunist pred jamo dejal, da naj naredim počep tik pred jamo. Medtem ko se je on pripravljal na strel, sem jaz odskočil v jamo. Ustrelil je za menoj in me med padanjem v jamo zadel v levo stegno. Padel sem na človeška trupla in se hitro, še predno je padla druga žrtev, zvalil na kraj jame. Tedaj sem zaslišal glas: »Ah si še živ?« in ugotovil sem, da sem le malo ranjen. Okoli dvanajst nas je bilo v jami živih z manjšimi ranami, eden pa je imel prestreljen vrat. Ta se je držal dobro ves dan, toda proti večeru je bil zadet od bombe, ki so jih komunisti metali v jamo in začel je bolj (krvaveti. Izkrvavel je. Ves tisti dan sem tako v jami gledal domobrance, kako so umirali. Tisti dan so jih zmetali v jamo okrog 800. Malokateri je bil takoj mrtev. Tisti, ki so bili še živi, so se potegnili h kraju jame, klicali svoje drage, molili in govorili: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« V tej agoniji so izkrvaveli, utihnili in umrli. Občutek sem imel, da se je vsem tem smrt zdela lahka. Verjetno si je vsak zaradi vsega prestanega gorja želel le še umreti. V jami sem doživel prizore, ki so me ganili, čeprav sem sam bil na robu smrti. Bil sem priča smrti treh bratov, katere sem osebno poznal. Drug za drugim so padli v jamo, vsi smrtno zadeti, toda glasno so klicali drug drugega po imenu: Tone — Vinko — Jože, nato pa drug za drugim utihnili in mimo umrli. Ves dan sem gledal umiranje in niti enkrat nisem slišal besede maščevanja ali najmanjše kletvine. Iz ust umirajočih je prihajala molitev in besede odpuščanja. POPRAVITE KRIVICO! Tako je umiral cvet slovenske mladine lepega sončnega dne 8. junija 1945. Mučitelji še danes skrivajo svoj zločin. Grob osem tisočev pobitih v Kočevskem Rogu so skrbno zakrili in podminirali. Skale so se zrušile na izmučena trupla. Z gotovostjo vem, da so mnogi v jami umrli grozne smrti šele po več dneh trpljenja, mnogi od žeje, kajti lakote ni nihče več občutil. Vode, požirek vode, samo to so želeli umirajoči in smrt bi bila lažja. Vaš grob, dragi slovenski fantje in možje, so morilci zravnali, zasadili so ga z divjim drevjem misleč, da je zločin zabrisan. Mučitelji so bili prepričani, da nihče ne bo zvedel za njihov zločin in še drug drugemu so prisegali molčečnost ter odšli od kraja, kjer je zakopana idealna slovenska mladina. Vsi, ki smo tedaj bili živi v še svežem in odprtem grobišču, smo si sveto obljubili, da bo tisti, ki bo ostal živ, povedal narodu in svetu, kako so umirali 'slovenski domobranci in kdo so 'hili naši morilci. Komunisti, niste uspeli zločinov prikriti! Skoro iz vsakega večjega morišča se je kdo rešil. Priznajte zdaj po 25 letih zločin in povejte narodu, zakaj ste ga napravili. Ako so za to strašno morijo odgovorni ljudje, ki so, kot pravite, bili »pijani zmage«, potem jih kaznujte. Vam, bratje v Kočevskem Rogu in po vseh grobiščih v Sloveniji, obljubljamo, da bo prišel čas, ko vas obiščemo. Tedaj bomo izruvali iznad grobov tisto divje drevje, ki so go tam nasadili morilci, namesto teh pa nasadili lepega, žlahtnega. To bomo storili iz hvaležnosti in spoštovanja do vas, ki ste dali svoja mlada življenja za Boga, narod in domovino. Do tedaj pa Bog in naše molitve z vami! France Dejak, eden izmed preživelih Sv. oče odšel v Castelgandolfo V četrtek, 16. julija je sv. oče zapustil Vatikan in odšel na oddih v Castelgandolfo. V tem času odpadejo vse avdience razen skupne vsako sredo ob desetih dopoldne. Nova cerkev v savojskih Alpah Kardinal Garonne je v savojskih Alpah ob jezeru Tignes posvetil novo cerkev v čast Jezusovemu spremenjenju. na gori Tabor. V cerkvi je prostora za okoli tisoč ljudi. To je najvišja cerkev v Evropi, saj je postavljena 2113 m visoko v gorah. Za Latinsko Ameriko je treba posebne priprave V zadnjih desetih letih je okoli 1500 španskih duhovnikov odpotovalo v dežele Latinske Amerike, da bi tam delovali v Tam, kjer se italijanski škorenj konča in se prične mesinski preliv, 'ki loči Kalabrijo od Sicilije, leži mesto Reggio Calabria. Mesto je važno zlasti kot prometni vozel, pa tudi drugače se lepo razvija in postaja tako turistično kot trgovsko vedno bolj pomembno. Njegov miren razvoj pa je nedavno prizadejal sklep italijanske vlade, da bo sedež nove kalabreške dežele ne Reggio Calabia, temveč Catanzaro. Ko se je pretekli teden zbral novoizvoljeni deželni svet za Kalabrijo na svoje prvo zasedanje v Catanzaru, je v Reggiu završalo. Nevidne sile — pravijo, da je v ozadju proslula mafija — so razgibale prebivalstvo, ki je šlo na ulice, začelo protestirati ter uničevati javno in privatno lastnino. Pri tem je ena oseba, železničar Bruno Labate, 'tudi zgubila življenje. Po vsem -središču mesta je videti znake razdejanja: prevrnjene in zažgane avtomobile, kose železne ograje, razmetani gradbeni material. Prometni znaki na cestah so povsem odstranjeni in samo s tem ima občina ‘kakih 20 milijonov škode. Na progi med Reggio Lido in Villa San Giovanni so demonstranti zažgali železniške pragove. Policija je aretirala do sedaj 106 oseb, vendar so nekatere že spustih. V sredo, 15. julija sta se sestala na skupni seji izvršni odbor in predsedstvo sveta Slovenske skupnosti ter proučila trenutno politično stanje. Z zadovoljstvom sta vzela na znanje prodoren uspeh Slovenske Skupnosti v deželnem svetu, kjer je bil tik pred zaključkom poletnega zasedanja tako rekoč plebiscitarno izglasovan Štokov zakon, ki prvi uvaja v deželno zakonodajo izraz »slovenska manjšina«. Slovenska skupnost jemlje ob tej priložnosti tudi na znanje zavzetost deželnega odbora pri izglasovanju tega zakona in izraža upanje, da se rimske odgovorne oblasti ne bodo upirale veljavnosti zakona, ki odpravlja obstoječo krivico, katero je naša skupnost doslej morala prenašati. dušnem pastirstvu. Sedaj pa so prav ti duhovniki izdelali posebno spomenico na španske škofe, v kateri pravijo, da so prišli v Južno Ameriko premalo pripravljeni. Težko so se znašli v verskih in socialnih razmerah, ki so čisto drugačne, kot so v Španiji. Zato njihovo d^lo ni rodilo tistih sadov, ki so jih pričakovali. Bogata nabirka Švicarski katoličani so v zadnjem postnem času zbrali dve (milijardi lir. Nabirka je letos znatno večja kot je bila prejšnje leto. Zbrani denar bodo porabili tretjino za potrebe doma, drugo tretjino za misijone in zadnjo tretjino za pomoč narodom v razvoju. Če upoštevamo, da je katoličanov v Švici le okoli dva milijona, potem vidimo, 'da je nabitfka zares bogata. V mestu je dal »Odbor za proteste« nalepiti proglas, da ne obstaja druga rešitev kot da Reggio Calabria postane glavno mesto dežele. Zanimiva je politična igra, ki to pot spremlja nerede. Komunistična partija je kar naenkrat na strani policije in hvali njeno umerjenost; demokristjani in socialdemokrati se niso hoteli udeležiti prvega zasedanja deželnega sveta v Catanzaru; vse 'kaže, da držijo s tistimi, ki bi radi imeli Reggio Calabria za sedež dežele. Tudi župan tega mesta zagovarja protest demonstrantov, industrijci pa izjavljajo, da »tisočletja zgodovine dokazujejo sveto pravico mesta, da postane glavno mesto Kalabrije«. Italijanski jug je tako znova izpričal, da ljudstvo tam še vedno misli s čustvi in ida so razlogi zanj nedostopni. Lani so demonstranti opustošili Caserto, ker je njen nogometni klub prešel v nižjo kategorijo. Letos je na vrsti Reggio, ker ni dosegel časti deželnega mesta. In jutri? Vsekakor manjka italijanskemu jugu še mnogo, da se bo zmožen vključiti v igro demokracije. Sicer pa, kako naj se to zgodi, če pa odgovorni politiki ne delajo drugega kakor da zganjajo demagogijo med prebivalstvom. Izvršni odbor in predsedstvo sveta Slovenske skupnosti sta nato razpravljala o akciji vseh slovenskih naprednih sil za sestavo in podpis skupnega dokumenta, ki bi vseboval temeljne zahteve slovenske narodne skupnosti in ki bi ga podpisniki poslali v proučitev ter odobritev odgovornim rimskim organom. Tajnik Legiša je poročal o raznih stikih, ki so bili vzpostavljeni za sestavo dokumenta s slovenskimi zahtevami. Slovenska skupnost izraža svojo pripravljenost za sestavo, podpis in predložitev takšne slovenske spo-menice, ki bo stvarno odražala naše skrbi, zahteve in narodnostne pravice, in bo zgodovinsko stvarna ter objektivna in bo res sad hotenja in teženj vse zamejske slovenske skupnosti. Izvršni odbor in predsedstvo sta se nato spomnila žalostne obletnice požiga Narodnega doma v Trstu, ki so ga fašitsične škvadre pred 50 leti pognale v plamene. Tisti plameni so dejansko naznanili težko Kalvarijo, ki jo je moralo prestati naše slovensko zavedno in demokratično ljudstvo. Slovenska sikupnost je zato sklenila dati pobudo, da se ita žalostna obletnica kot tudi 40-letnica ustrelitve bazoviških junakov, dostojno proslavi letos septembra v resnično slovenskem in demokratičnem duhu. Na koncu sta izvršni odbor in predsedstvo vzela na znanje povabilo sredinsko-levih strank za skupne razgovore za obnovitev in nadaljevanje sodelovanja v krajevnih ustanovah. Slovenska skupnost je sklenila, da se bo udeležila teh razgovorov. Na teh razgovorih bo Slovenska skupnost dala pobudo za ponovno proučitev celotne slovenske manjšinske problematike ter med drugim zahtevala večjo in bolj pravično prisotnost slovenskih predstavnikov v vseh javnih ustanovah. Niso zmožni dostojne polemike V nedeljski številki »Primorskega dnevnika« sem bral tako čuden, nejasen, mestoma celo zmešan odgovor prof. Maksu Šahu, Miklavžu Božiču, Mladiki, itd., da sem se vprašal, ali ima res smisel voditi še nadalje polemiko s takim časopisom, ki se mu še sanja ne, kaj je pravzaprav polemika, kako se jo vodi in do kod segajo njene meje in kje začne pravzaprav infantilno zastraševanje: »Ti molči, ker si bil to, ti molči, ker si bil ali si še ono...... Ne bi radi izvedli ankete, kje je vse kdo bil in v kakšne cunje se je oblačil za časa fašizma, ker vemo, da bi bilo tc za marsikoga neprijetno! Poleg tega je to bilo pred 30 ali več leti, zato bi bilo prav, da bi na napakah, oz. razvalinah preteklosti marsikdo obstal in se učil za bodočnost! Toda to pravim, je preteklost, včasih celo boleča, zato je po moje le velik kompleks manjvrednosti, da se ob vsaki polemiki — ki bi morala biti zdrava in današnjega časa vredna — vleče na dan vedno eno in isto frazo, s katero se žrtve mrtvih in trpljenje še živečih junakov, ki so šli v boj proti nacifaši-stični diktaturi, instrumentalizira v svoje čudne cilje. Govoriti o enotnosti, je lepo in prav, toda potem to enotnost razbijati s prinašanjem neresničnih in iz trte izvitih stvari, je farizejsko! »Primorski dnevnik« blati in tolče najbrž zato, da ustvarja v Ljubljani psihozo »v zamejstvu še živega belogardizma«, »še aktualnega nacifašističnega kolabora-cionizma«, itd. To pa zato, da skuša s tem opravičevati svojo klavrno eksistenco, saj je že nekaj časa sem postal navadno glasilo PCI. Na mestu prof. Šaha, Miklavža Božiča in Mladike bi jaz ne nadaljeval več polemike s »Primorskim dnevnikom«, saj je škoda papirja in časa. Ti napišeš: Leta 1945, maja meseca se je zgodilo to in to. »Primorski dnevnik« pa ti odgovori: »Molči ti, ker nisi bil takrat partizan!« Kdo je kje videl še tak način polemike? To je možno samo v državah, kjer vlada diktatura in je časnikar v nje službi. Na vsak način se človek vprašuje naslednje: Ima smisel, da »Primorski dnevnik« o-pravičuje pred Ljubljano svojo eksistenco na tak zastarel, krivičen in neobjektiven način? Kaj ne bi bilo bolje, da bi »Primorski dnevnik« izboljšal svojo vsebino in bi tako v Ljubljani in v zamejstvu veljal za dobro pisan, moderen, napreden dnevnik, ki bi ne samo zamejstvu, ampak tudi Ljubljani lahko nekaj pomenil? Biti neke vrste glasilo PCI, torej niti ne glasilo levičarskih slovenskih sil v Italiji, kaj šele glasilo vseh Slovencev v zamejstvu: to je vsekakor premalo! Morda bi bilo v tem primeru bolje, da bi ljubljamko »Delo« — dopolnjeno z novicami iz slovenskega zamejstva — enostavno razširili tudi v Trst in Gorico. Dobro pisano ljubljansko »Delo« bi pri nas imelo vsekakor več veljave, pa tudi prihranilo bi se precej javnega denarja. Zamejski Slovenec Prihodnji dan miru 1. januarja 1971 bodo po svetu kakor že zadnja leta obhajali Dan miru. Za ta dan je sv. oče že določil poseben namen, ki ga je izrazil s stavkom: Vsak človeik je moj brat. RAZNE NOVICE llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllilllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Slovenska skupnost o aktualnih zadevah našega občestva t. :i - --J* Z I Odmevi na uspeh Slovenske skupnosti S pozitivnim izglasovanjem zakona o priznanju »slovenske manjšine« v deželnem svetu je Slovenska skupnost kronala z zavidljivim uspehom svoja dolgoletna prizadevanja v korist slovanske narodne skupnosti v Italiji. Vse to se je zgodilo brez zunanjega hrupa in predhodne politične publioizacije po raznih listah, tako da so komunisti in psiupovci bili presenečeni. Odtod njihovo čudno zadržanje do zakonskega osnutka svetovalca Slovenske skupnosti. Njim seveda ni šlo v račun, da Slovenska skupnost res nekaj doseže za Slovence, zato so poskusili z zavlačevalno obstrukcijo. Zato gre vse priznanje Katoliškemu glasu, da je dal temu dogodku tudi primeren zunanji poudarek, saj gre res za pomemben uspeh za vso slovensko manjšino. In tega uspeha ni dosegla kaka vsedržavna stranka (v katere pravijo, naj se Slovenci vključujemo), temveč samostojna slovenska lista. To je tista Slovenska skupnost, v katero se vsi zaganjajo in jo obrekujejo, ker :bi jo hoteli uničiti. A prav s tem zadnjim uspehom je ponovno dokazala, da zasluži naše zaupanje in vsestransko podporo. Volivec Poslanec Belci in problemi slovenskih šol Sredi prejšnjega tedna je tržaški demo-kristjanski poslanec Corrado Belci sprejel tajnika Sindikata slovenske šole prof. Škerlja. Le-ta je poslancu Belciju razložil nenavaden položaj slovenskih šolnikov tar nakazal ukrepe, ki bi jih marala sprejeti vlada in parlament. Ti so: objava odloka predsednika republike o pravilniku za usposobljenostne izpite, za priznanje že doseženih habilitacij in za raztegnitev nekaterih zakonov, ki že veljajo za italijanske šolnike. Poslanec Belci je priznal potrebo po rešitvi navedenih problemov ter v tem smislu obljubil svojo nadaljno podporo. Pogajanja za pokrajinski odbor levega centra Znano je, da pretresa vodstvene organe Italijanske socialistične stranke (PSI) huda notranja kriza, ki se je še bolj zaostrila po zadnjih upravnih volitvah. Nobena struja sama ne razpolaga z večino v osrednjem odboru tržaške federacije. Končno se. je pretekli teden le ostvarila neka zasilna večina, ki jo tvorita Pitto-nijeva skupina ter skupina, ki se zbira okrog Teinerja in odv. Terpina. Za novega tajnika federacije PSI je bdi .izvoljen prof. Livio Pasante, za podtajnika pa inž. Josip Pečenko in odv. Terpin. Stališče sedanjega vodstva PSI je bolj naklonjeno sestavi levo-sredinskaga odbora na tržaški pokrajini. Zato v teh dneh potekajo v pospešenem tempu pogajanja med KD, PSI, PSU, PRI in Slovensko skupnostjo za sestavo take večine na pokrajina. Nič jasnega ni pa povedanega v političnem dokumentu novega vodstva PSI glede konkretnega zadržanja socialistov v občinah Devin-Nabrežina in Dolina. V teh dveh občinah se nista še sestala novoizvoljena občinska sveta za izvolitev županov in odbornikov. Medtem ko je v Devinu-Nabrežini možna dosedanja koalicija v okviru sil levega centra, v Dolini komunisti absolutno potrebujejo glas socialističnega svetovalca, ker sami nimajo večine. Zdi se pa, da socialisti v Dolini niso navdušeni za vstop v občinski odbor zaradi znanih neugodnih voHvnih izidov, ampak bi kvečjemu podpirali občinski odbor od zunaj. Naše čestitke Slovenci v Barkovljah se veselijo z dr. Ladijem Vodopivcem, ki je nedavno postal doktor biologije in mu iskreno čestitajo k doseženemu uspehu, s katerim je kronal svoje študije. Posebno mu še čestita pevski zbor in mladinski krožek iz Barkovelj. Bazovica V okviru praznovanja farne zavetnice sv. M. Magdalene v Bazovici je bil ta četrtek, 23. julija predvajan slovenski film »Kaplan Martin Čedermac«. V petek je bila športna tekma v odbojki med Zarjo in Gajo. V soboto 25. julija bo predvajan film Zadnji vlak iz Dunaja (zgodba konjev lipicancev na Dunaju). V nedeljo 26. julija bo glasbeni večer, na katerem bodo nastopili ansambel Kondor, Mini Miramar, Miramar Junior in Senior ter Mladinski pevski zbor Slomšek. Začetek vedno ob 21. uri. Vstop prost. V Trstu so se zaključili pretekli teden zrelostni izpiti za dijake slovenskih višjih srednjih šol tako v Trstu kot v Gorici. Uspeh je bil lep, saj je od 73 kandidatov kar 67 opravilo veliko maturo. Na slovenskem klasičnem liceju »F. Prešern« je izdelalo vseh 17 kandidatov. Njih imena so: Martina Adami, Tamara Blasina, Paitri-cia Ann Howie, Ravel Kodrič, Franc Mahnič, Ivan Peterlin, Jasna Pieri, Jasna Rau-ber, Mara Rogelja, Rada Subani, Mojca šiškovič, Daniela Ferfoglia, Jožica Grav-ner, Verena Koršič, France Mermoilja, Jožica Mikulus in Alenka Mihalič. Na slovenskem znanstvenem liceju »F. Prešeren« je od skupnih 15 kandidatov 13 uspešno opravilo zrelostni izpit, 1 dijak ni izdelal, eden pa se ni predstavil k izpitu. Izdelali so: David Codanaich, Ennio Coretti, Ivan Ferfoglia, Emilio Guštin, Dinora Korošec, Katia Kralj, Aleksandra Malalan, Da-nimir Mikolj, Marijan Nabergoj, Boris Udovič, Dušan Udovič, Sandro Vidrih in Miryam Hvala. Na trgovskem tehničnem zavodu »Ž. Zois« je od skupnih 29 kandidatov uspešno opravilo maturo 26, trije dijaki pa so bili odklonjeni. Izdelali so: Sergij Šuman, Nadja Filipčič, Marija Guštin, Xenia Abrami, Vera Caharija, Ne-da Ciani, Danica Colja, Neva Križmančič, Marija Hrovatin, Branka Koren, Miroslava Leban, Vojko Lovriha, Ervin Mezgec, Majda Nibrandt, Lidija Prašelj, Bruno Temeljni kamen za novi župnijski „ Baragov dom“ v Ricmanjih V nedeljo, 12. julija je bila v Ricmanjih zelo lepa in pomembna slovesnost: blagoslovljen je bil temeljni kamen novega župnijskega doma. Petdeset let poteka od tistega dne, ko so fašisti požgali Narodni dom v Trstu. Kot prerojenje pa rastejo po tem pogorišču v naših župnijah po vsem Tržaškem in Goriškem novi prosvetni župnijski domovi. Dobili so sicer odškodnino za požgani Narodni dom, s katero je bil zgrajen sedanji Kulturni dom, ki bi moral biti last vseh Slovencev, ker so tudi nekdanji Narodni dom gradili vsi Slovenci. A brez ozira na to, da te stvari še niso kot lastnina urejene, gradijo tržaški Slovenci dalje svoje nove prosvetne domove po župnijah. Skoraj je že venec teh prelepih hramov naše kulture in vere sklenjen: začnimo1 v Trstu: Marijin dom v ulici Risorta, v Rojanu drugi Marijiin dom, pri Sv. Ivanu tretji Marijin dom, v ulici Donizetti osrednji dom, v Barkovljah skupna župnijska dvorana, pri Sv. Vincencu »Ognjišče«, v Skednju »Dom«, na Opčinah »Finžgarjev dom«, v Bazovici »Slomškov dom«, v Dolini »Mladinski dom« in kino dvorana, v Sv. Križu skromna župnijska dvorana, v Mačkovljah Župnijski dom, v Borštu zaključujejo dela za novi dom, v Boljuncu je že zazidan temeljni kamen Mladinskega doma. Ostajajo še župnije brez domov kot so Katinara, Trebče, Repentabor, Mavhinje, Nabrežina, Zgonik. Dom na Proseku je potreben oživitve, in morda še kje. Ti domovi so središča slovenskega kulturnega življenja in duhovne rasti predvsem naše mladine. Gotovo je vsem nam pri srou naš mladi rod in zato smo vsi veseli takih narodnih in duhovnih žarišč. Vsi ti domovi so zrasli v petindvajsetih letih po zadnji vojni brez velike reklame in brez mogočnega trkanja na prsi. Zrasli so iz dobrote naših ljudi, ki kot narodno zavedni možje in žene poznajo njih pomen. Zato so tudi toliko žrtvovali zanje. V nedeljo je ricmanjski župnik dr. Angel Kosmač najprej pozdravil župljane in goste, nato razložil načrt, povedal, zakaj so domu dali ime po slovenskem škofu in misijonarju, potem pa predstavil inženirja, oz. gradbenika Atilija Kralja, zidarskega podjetnika in se zahvalil zidarjem, ki so z deli že začeli. Nato je dekan msgr. Živic blagoslovil temeljni kamen in zaželel, da bi bila dela čimprej končana. Ekumenski pevski zbor je potem pod vodstvom dr. Zorka Hareja zapel več pesmi, kar je ustvarilo prijetno razpoloženje. V prisrčnem pogovoru in ljubeznivi pogostitvi vseh navzočih je bila slovesnost zaključena. Ne smemo pozabiti, da se je slavja udeležil tudi dr. Stanko Janežič iz Maribora in dva slovenska novomašnika, ki sta podelila vsem navzočim in sami zamisli bodočega doma svoj novomašniški blagoslov. Spat je bil to čudovit dan, čudovit za Breg in posebej za Ricmanje. Novi dom, narodno in župnijsko žarišče, bo pripomogel, in upamo tudi zagotovil, živ plamen narodnega in duhovnega življenja prelepe fare sv. Jožefa. J. P. Šferca, Boris Sik, Marija Škabar, Pavel Švara, Sonja Terčon, Zdenka Trampuž, Franko Turk, Savo Ussaim, Vladimir Vil-hem, Boža Žagar in Mirijam Žagar. Na slovenskem učiteljišču »A. M. Slomšek« je veliko maturo opravljalo skupno 12 kandidatov, izdelalo pa jih je 11. Njih imena so: Zmaga Cuk, Marij Čuk, Nevenka Co-sina, Magda Križmančič, Tatjana Prašel, Klara Šturman, Katarina Braini, Verena Buzzi, Boris Cotič, David Sassou in Lilijana Visintin. Vsem naše iskrene čestitke! Nabrežina Slovensko prosvetno društvo »Igo Gruden« iz Nabrežine je priredilo preteklo nedeljo v društveni dvorani ob zelo številni udeležbi veseloigro »Zupanovo Micko« Antona Tomaža Linharta. Uvodne besede na tej prireditvi je spregovorila predsednica društva dr. Barbara Gruden. Zahvalila se je vsem nastopajočim igralcem in še posebno gospodu Lucijanu Terčonu, ki je dal pobudo za to prireditev in ki je igro tudi z velikim uspehom režiral. Gledavci so vas čas pozorno sledili poteku igre in nagradili nastopajoče igravce z burnim ploskanjem. Čeravno so nekateri od teh igralcev prvič nastopih, so vsi izvedli svoje vloge doživeto in prepričljivo. Nabrežinci in okoličani so bili s prikazom te poljudne veseloigre zelo zadovoljni že zaradi tega, ker so vsi nastopajoči igravci z režiserjem vred domačini. Take prireditve so našemu kraju v ponos in v vzpodbudo k nadaljnamu in vsestranskemu udejstvovanju tudi na tem, do sedaj dokaj zanemarjenem, dramsko kulturnem področju. Škoda, da Nabrežina nima nove ustrezne dvorane, kajti sedanja dvorana, če jo lahko tako imenujemo, je v slabem stanju in preskromna, kar je ravno ta prireditev, ki je bila, kot že omenjeno, dobro obiskana, dovolj zgovorno pokazala. Zaradi omejenosti prostora ni v tej dvoranici niti dovolj sedežev, niti stalnega odra, kar seveda takim ne ostalim prireditvam in nastopom ni v korist. Zato je naša živa želja, da bi končno prišlo do priprav za izgradnjo novega, našim potrebam primernega kulturnega doma, kot so jih že zgradili v drugih šte-vilnih krajih v našem zamejstvu. S tem bi bil končno rešen pereč problem, ki zadeva naše splošno kulturno življenje v našem narodnostno tako izpostavljenem in ogroženem kraju. —a —o Ohladitev po hudi vročini Po daljšem obdobju vročih dni, ko je dnevna temperatura presegla 30 stopinj, je tudi na tržaškem področju nastopila ohladitev. V sredo 15. julija zjutraj so ■vremenske postaje zabeležile občutno znižanje zračnega pritiska, pod večer pa je nastopila oblačnost in vetrovnost z dežjem. Val slabega vremena je povzročil nekaj običajne škode na drevesih, kmalu pa bi zahteval tudi smrtne žrtve. Dva Tržačana se namreč v sredo zvečer nista mogla zaradi močnega vetra vrniti s čolnom v pristanišče. Zaneslo ju je proti Gradažu, kjer ju je šale naslednji dan vsa izčrpana od naporov in lakote opazila neka večja ladja, ki ju je pobrala na krov. Neznosno stanje na smetišču v Trebčah Smetišče tržaške občine pri Trebčah povzroča vedno večje nevšečnosti ne samo zaradi smradu, temveč tudi drugih okoliščin, ki so s tem v zvezi. Podgane in druga golazen se zaskrbljivo množijo ter zato predstavljajo resno nevarnost za zdravje prebivalcev tamkajšnjih krajev. Vsi problemi s tem v zvezi so ponovno slopih v ospredje sredi prejšnjega tedna, ko so se na smetišču vnele smeti in je veter raznašal smrad in ogorke po vsem gornjem Krasu do Opčin. Zaradi kočljivosti položaja se je na smetišče pri Trebčah podal sam župan inž. Spaccini s skupino tehničnih strokovnjakov. Pri gašenju ognja so poleg tržaških gasilcev pomagali tudi vojaki. Ob tej priliki je tržaška občina naglasila, da bo storila vse mogoče za olajšanje sedanjega stanja, dokler ne bodo dograjene naprave za sežiganje smeti na področju sv. Panthaleana nad tovarno I talcamenta. Preplaval iz Trsta v Benetke 37-letni Fulvio Bergamini iz Benetk je dosegel svetovni rekord v vztrajnostnem plavanju. Razdaljo 120 kilometrov med Trstom in Benetkami je preplaval v 33 urah in 27 minutah. S tem je Občutno presegel dosedanji svetovni rekord Argentinca Albertonda, ki je pred osmimi leti preplaval 88 km med mestoma Ro-sario in Buenos Airesom. Pogumni plavalec Bergamini je že pred časom poskusil plavati iz Trsta v Benetke, a je moral odnehati zaradi neugodnih ■vremenskih prilik. Tokrat pa mu je bilo vreme ves čas naklonjeno. Iz Trsta je odplaval v soboto dopoldne. Spremljali so ga številni prijatelji v čolnih, ki so mu med dolgo in naporno potjo nudili hrano in pijačo (jajca, zrezke, juho, testenine). V nedeljo 12. julija popoldne je srečno dosegel baneško obalo. — Za ta svoj drzen podvig pa je prejel odlikovanje od tržaške občine in drugih športnih klubov. Iz Jugoslavije Dva nova hrvaška škofa V nedeljo 19. julija sta bila v Zagrebu posvečena dva nova pomožna škofa zagrebške nadškofije in sicar dr. Josip Sa-lač in dr. Mijo Škvorc. Škofovsko posvečenje je opravil apostolski delegat nadškof Mario Cagna, soposvečevalca pa sta bila šibeniški škof dr. Josip Arnarič in zagrebški pomožni škof dr. Josip Lach. Isti dan je bil tudi slovesno ustoličen novi zagrebški nadškof dr. Franjo Kuharič, ki je do sedaj zagrebško nadškofijo upravljal. Katoliški škof na svobodi Kitajske oblasti so izpustile na svobodo 79-letnega škofa Edvvarda VValsha. Izpuščeni škof je bil misijonar na Kitajskem od leta 1918 dalje. Leta 1927 je bil posvečen za škofa. Leta 1954 je bil pod obtožbo vohunstva obsojen na 20 let zapora. škof Walsh je trenutno v Hongkongu v bolnišnici, da se mu nekoliko vrnejo telesne moči. Po 12 letih je mogel prvič spet darovati sveto mašo. Škof ni vedel, da je medtem umrl papež Pij XII. in za njim papež Janez XXIII. in da sedaj vodi Cerkev papež Pavel VI. Kakor hitro mu bodo moči dopuščale, bo škof odpotoval v Rim, kjer ga pričakuje sveti oče. ................................... m ..................................................................................................... t Msgr. Janez Hladnik 86 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI) Daleč priliko, PRI PERONU doli na jugu sam hotel izrabiti da pridem kar najbolj južno na zemeljsko oblo. Skozi čudovito polje cvetočih marjetic smo brzali in se ustavili pri samotni kapelici, kjer je bil tudi svetilnik, ki je kazail ipot v Magaljanov preliv. Prav tem sem skočil v .morje in se okopal. Bilo pa je hladno. Dosti mi je bilo turizma, čeprav seim imel namen, da grom po čilski strani proti severu in se 'vrnem čez Mendozo domov. Cas ml je bil predragocen. Ker sum vedel, da v Čilu nimam ikaj najti za begunce, sem se po najkrajši poti vimil v Buenos Aires. Tam so se moja pota znova začela. Pol leta sem brez uspeha poskušal. Ar- gentinsko gospodarstvo je bilo v takem zastoju, da je bilo vsako vsaljevanje prepovedano. Saj ni bilo dela. Toda predsednik Peron je začel s svojimi velepo-toznimi .načrti. Oktobra meseca 1946 so njegovi načrti začeli dobivati obliko. Kot jaz, talko je bilo veliko naših dobrih ljudi, ki so preudarjali, kaj bi se dalo storiti v pomoč našim brezdomcem. V tem zvem, da dala gospodična Vida Ccbron (po rodu iz Batuj na Vipavskem ) skupaj is sestro neke gospe ministrice. Ker je bilo nemogoče odpreti Ikaka visoka vrata z zvezami, ki sem jih do tedaj imel, sem poskusil po taj strani. Res mi je uspelo in minister javnega zdravja idr. Ramon Carillo mi je odprl vrata do Perona. On sam me je spremil v rvladno palačo dne 20. novembra 1946 na praznik sv. Feliksa Valois, ustanovitelja Trioitarcav, reda ustanovljenega za reševanje jetnikov iz arabske sužnosti. Kako pomemhno, sem premišljal, ko sem čakal in moliil brevir. Med tem je minister Carillo razložil Peronu vso mojo zadevo. Potom me pozovejo in pred menoj stoji Peron ves uslužen in ljubezniv ter praivi: »Že vam, za kaj pridete in vam dam častno betsado: vsi, kateri imajo pogoje, ki jih določa ustava, naj pridejo, pa naj jih bo deset tisoč ali še več. Takih ljudi mi potrebujemo.« Drugi dan me je minister pospremil na vsaljemiško direkcijo. Ravnatelj mi je naročil, naj kar prinesem imena in potrebne podatke. Takoj sem pisal na Via dei Colli 8 v Rim, naj mi pošljejo sezname, vsak dan nekaj. Prav tisti dan pa dobim tudi pismo od g. Jožeta Košička, ki mi piše: »Daj no, Janez, nikar se ne delaj