90
    Podučne stvari.
      Različnost živeža v raznih krajih sveta.
V  nikaki reči ni toliko različnosti kakor v živežu raznih narodov.
Slovenec je zadovoljen a svojimi žgaujci in a svojim sokom, Lahu se smeja srce, kedar se na3iti a koščekom polente in z grozdjem, In d zajme včasi med solnčnim izhodom in zahodom mrvico rajža; al Eskima si komaj potolaži svojo lakoto z dvajsetimi funti mesa na dan in Tatar ga požre v 24 urah svojih štirideset funtov. Kapitan Cochrane (Košran) omenjuje v svojem potopisu še celo, da je neki Tatar v 24 urah caii zadnji del velicega vola pod streho svojega života spravil, zraven pa dvajset fantov masti pojedel in primerno veliko razbeljenega surovega masla spil. Trem Jakutom, kateri so tudi Tatari, se malo zdi, za kosilo celega severnega jelena (Rennthier) do belih kosti oglodati.
V  Londonu in Novem Jorku računajo po pol funta mesa za človeka na dan, v Parizu šesti dei funta mesa; na Slovenskem, zlasti na Kranjskem, pride pa kaj majhen drobček funta mesa na enega človeka na dan. Pri vsem tem se pa sm^jo Slovenci ponašati, da jim dado žganci, krompir in sok krepke pesti in prebrisane glave, — žalibog, da jim jih žganje od leta do leta bolj babi!
Ni tedaj res, da ljudje brez mesa ne morejo shajati, ako le umejo , si živež tako napravijati, da si v njem ono tečnost nadomestijo , katera se nahaja v poštenem kosu govejega ali druzega mesa.
Živež je pa zelo različno med ljudmi razdeljen. Tu je siromak , kateri ne premore toli&o , da bi svoje otroke kedaj do dobrega nasitil; tam je bogatin, kateri tlači v svoj želodec vse sladkarije, katere si more izmišljevati. Na eni strani je Lazar, katerega glad ni nikoli ugašen , na drugi pa požeruh, kateri v starosti med desetimi in dvajsetimi leti toliko nepotrebnega po-vžije, da bi to 40 „parizarjevu komaj prepeljali.
Mnogoterost živeža je velika, še veča pa je v tem, kako si živež pripravljajo. Brez konca in kraja so čudne sladkarije raznih narodov. Enemu se prilega gobec ali mehki nos neke posebne zverine , drugi bi dali za ikre morskega soma, za ribje želodce, za še ne izvaljene race in piščeta, za morske polže in ticja gnjezda dušo in telo. To vse je zlasti pogoltnim Kitajcem čez vse. Eskim o plava v neizrekljivi sreč), kedar si more mamasati svoj golt z lojenimi svečami, a katerimi svetijo naladijah; Abisinec se upijani s surovo krvjo, katera neki ravno tako upijani, kakor žganje. V Parizu so hoteli nekdaj nekega človeka raztrgati, ko jim je priporočal konjsko meso za živež, al glejte dan* danes narobe svet! Dandanes ima v večem delu velikih mest mesnice, kjer prodajajo samo konjsko meso.
Najčudovitej izglede sladnosti pa nahajamo v visokih severnih deželah. Tu je špeh morskih psov naj-slaji grižljej, s katerim jejo neprezvečeno jelenovo pičo kot salato , potem kožo morskega soma v drobne ko-ščeke razrezano, katera jim je neki sladka, kakor nam sladkor. Morski konj ima okusno meso; je skoraj kakor grobo govejo meso, in surova jetra morskega konja so neki tako dobra , da bi se človek lahko zamaknil! Zmrznjeno meso morskega psa je kaj dober živež popotnikom in še celo, kedar je ognjito celo poletje s travo pokrito ležalo, je čez vsako sladkarijo pozimi! Iz jelenovih želodcev delajo jed ,,nerakakuk" imenovano; to si pošiljajo prijatli in sosedje, kakor pri nas potice in kolioe. Pozimi zakuhujejo Grenlandčani nekake jagode z angeli ko in jajci, vržejo t<i vse v kožo morskega psa in zalijejo z ribjo mastjo. Čez meso severnega jelena ne pozna Eskimo nič boljega in še ce!6 zmrznjeno njegovo meso je Grenlandčanu bolje, kakor kdo ve kakošna pečenka na kraljevi mizi.
V Belužistanu pokladajo živini neko zmes iz dateljnov in suhih rib, ljudje sami pa se samo z ribami živ6; na Angleškem mečejo več plemen rib na cente po polji, da zemljo gnoje; vrh tega pa, da s tem zrak okužujejo, zdiha jezero in jezero gladnih ljudi po kosilu. Tu o a riba (Thuniiach) atlantskega morja ima telečjemu podobno meso , samo bolj suho in trdo je ; tudi jeseter, ki je bil starim Grkom in Rimcem tako ljub, je tak in njegovo meso je brez krvi; meso dolgo-no3atega jesetra pa je kakor goveje, samo debelokitasto, žaltovo in neokusno je. Morski volk ima suho in kislo meso; Havana je edino mesto, kjer ga prodajajo. Kitajci pripisujejo njegovi koži in njegovemu repu posebno moč. Zamorci zlatega primorja ljubijo zlo njegovo meso, ravno tako tudi meso povodnjih k6nj in aligatorjev, in prebivalci Polinezije se preobžr6 z unim, da zbole, ker tako meso surovo žr6. V Sotiji in nekaterih druzih severnih deželah jejo meso več plemen morskega volka. Morsko jeguljo, suho in zribano, imajo v nekaterih deželah, da z njo juho bolj gosto delajo; tudi njeno meso ima okus kakor telečje meso. V nekaterih krajih Angleškega jo zapekajo z mnogimi drugimi rečmi v kruh.
Tudi drugi narodi, ne samo prebivalci zlatega primorja, jejo golazni z velikim veseljem. Dasiravno se gostujemo z morskimi črepahami (sildkrotami), se nam studijo dežeiske črepahe; al v juho, katero jejo popotniki po južnem Italijanskem in na otoku sicilijanskem, se kuhajo večidel le dežeiske črepahe. Na otoku Tri-nidad in na druzih otocib so te živali zlo drage; jajca tako imenovane zaprte črepahe so severnim Amerikan-cem kaj prijetna jed. V severni kakor tudi v južni Ameriki so mastni morski terapini, kateri so proti koncu poletja vjeti, silno draga jed in njih jajca plačujejo z dragimi denarji.                                             (Dal. prih.)
____91    -----
?----     101    ----
Podučne stvari.
Različnost živeža v raznih krajih sveta.
(Konec.)
V novi Holandiji živf posebna črepaha, katera ima vrat kakor kača, in jetra, mamo katerih naj 8© sloveča strasburška pašteta skrije. Strašao grdi, spi-rasti, brahoraati kušar (Iguana) je za jed boiji, kakor bi kdo mislil; če je dobro narejen, je njegovo mesa kakor kurje in okusno kakor meso črepahe. Al če bi kdo njegove kremplje videl iz sklede moleti, bi se mogel zoper svojo voljo ga vstrašiti, naj bi bil še tako moškega arca. Sploh pa je ta martinček prav dobra jed, ker ima okus kakor kokoš ali pitan zajec, kakor črepaha ali divji zajec, kakor se kuharica ž njim obnaša. Njegovo meso je belo in čez njegova majhna, čista, okusna jajca z majhnimi lupinami je ni boljše jedi. Kaj mane in krokodilje, martinčke in žabe, Yse jedo nekateri ljudje, in radi jih jedo. Meso pravega krokodilja je kakor telečje, mes6 nekaterih krokodiljev pa diši preveč po pižmu in preveč v nosnice vdarja; me30 še druaih je kakor mlada svinjina, še drugih je kakor morskih rakov in nekaterih krokodiljev mee6 diši tako močno po ribah, da je zoperno.
Aligatorjevo meso ima, kakor ae pripoveduje, lastnost, da daje moč in zdravje tistemu, kdor ga je; v Manili ga drago prodajajo, in Kitajci segajo željno po njem, da si napravljajo iz njega neko žolco, katera bi vsa&emu Evropejcu želodec obrnila.
Avstralci jedo najbolj strupene kače, in ljudje, kateri so to jed pokusili, pravijo, da so kakor jegulje; sploh pa je kačje meso neki tacega okusa, kakor telečje. V starih časih, ko je bil svet še z diijami nevednosti zadelan, je bila gadja juha ljudem to, kar jim je današnji čas črepahja in v nekaterih krajih Laškega je še danes gadja žolča ljudem, kateri po težkih boleznih hirajo, zdravilo, katero jim daje moči.
Francozi ljubijo žabe strastno; tudi v Novem Jorku v severni Ameriki segajo na trgu kaj radi po njih in ondi prodajajo za dragi denar ravno tako krote po pol funta težke kakor majhne zelene žabice, katerih bederca so — ako so dobro narejene — vkljub vsaki piski dobre. Da Kitajci ne prizanašajo krotam, je gotovo, ker njim mora vse po g^ltu, kar ima le kri in meso.
Kakor so narodi, katerim so kače in krote sladčica, tako so tudi taki, katerim papagaji in opice dobro dišijo; zlasti v Afriki so kraji, katerim je priljubljena mlada opica za kosilo, katero apečejo v prsti. V Braziliji prodajajo v več mestih opice, papagaje in druge ostudne živali na trgih, kakor pri nas perutnino. Sploh so opice jed ljudem v krajih, kjer te živali žive.
Tudi netopirje in p i r h pogačice jedo nekateri narodi, pa so zopernega žaltovega okusa, vendar se jih, kakor smo rekli, v nekaterih krajih indiškega obmorja ne branijo.
Lisičje mesč jejo v nekaterih krajih kaj radi; v severnih krajih, kjer je presno meso bolj redko, ga ob-rajtajo, če je v testu dobro spečeno, tako, kakor mi meso pitanih zajčkov. Znamenito pa je, da se es kini oski psi lesice ne dotaknejo, ko vendar vse drugo zrejo. Mačke in psi imajo svoje kupce in pojedeže na Kitajskem, kjer jih prodajajo z jazbeci, podganami
___   102   ___
in drugimi čudnimi živalmi v mesnicah. Tudi prebivalci otokov južnega morja ljubijo mlade pse. Da pa resnico govorimo, moramo opomniti, da pse, kateri so za jed pripravljeni, posebno za to pitajo in sicer z mlekom in drugimi snažnimi rečmi. Domače avstralske pse jejo* oridašnji prebivalci, in južni Afrikanec da svojo najboljšo kravo za velicega psa.
Malajci mislijo, da preide tigrova moč in njegov pogum v tistega, kateri njegovo mes6 je.    Amerikanaki panter in   luzijanska   divja mačka  dajeta  neki izvrstno dobro pečenko. Dalje je levovo meso na videz skoraj   tako   kakor telečje   in   tudi okusa  je skoraj takega.    Medvedove tace   in   medvedovo   meso   so nekdaj  v naših krajih čez vse radi   lisali  in   nekateri jih cenijo še čez svinjsko meso.   Njegova mast je bela kot soeg; njegov jezik in pleče obešajo v dim. Jazbec ev o meso je kakor meso divjega prešiča.   Kenguru se ne vstraši   mesa   naših &ra ali jelenov.    Stara narodna jed Avstralcev je   čudna  zmes:   meso od   kengiiri in vala-bisa, oposuma in letečih leveric,   keoguriiovih podgan, vombatov itd. je poglavitna jed;   podgane, miši,   kače, polži,   črvi   in   gosenice   pa leže v maojš h skledah na mizah,   po   katerih  gostje kaj   poželjivo segajo.    Lepa, debela snežna podgana (Murmelthier) je tudi prav dobra jed, in zakaj bi ne bila? Saj je čedoa žvalica, kar se njenega živeža tiče,    Eskimo  nabere miši na nit kakor mi cipe in je jih z enakim apetitom.
(Konec prihodnjič.)
___    107    -----
Podučile stvari.
Različnost živeža v raznih krajih sveta.
(Konec.)
Na otoku martiniškem živi neka podgana, katera vsa po pižmu diši in je silno gnjusna, pa oodaš-Djim prebivalcem bo okusna jčd tudi podgane, katere so med cukrovim trstjem, dajejo dober živež — tako itježno, mastno, snažno in okusno je njih meso. Gospodarji takega polja , na katerem cukrovo trstje pride-Ijujejo, imajo posebne ljudi v službi, kateri take podgane love; nekateri ljudje pa mislijo, da izvira iz vži-vanja mesa tacib podgan jetika in ne marajo za to jed. V Kaliforniji imajo Kitajci prav podgansk raj, ker so ondašnje podgane silno velike, njih je veliko in okusnega mesa so; napravljajo iz njih možganov posebno jed, katera prekosi jed napravljeno iz slavških jezikov, katere omeojuje rimska zgodovina. Po mnenji pravovernega Kitajca je ni juhe na svetu čez podganjo jubo, iNek gosp. Albert Srni t h piše, da kuhajo Kitajci podgane , pirhpogačice, polže, spridena jajca in ostudne ribe, h katerim pridevajo juhe veličin gosenic , katere kuhajo na redki goveji župi s  čebulo.
V Avstraliji živi žival baudikut imenovana in vsakemu se že sline cede,   kdor  sliši   ime te živali.
Amerikanaki Indijani jed6 bebra, katerega meso je neki kakor svinjsko m meso iglastega prešiča (Siachel-schwein) je Holandčanom na Kapu, Hotentotom, Av-straljcem in Lahom kaj priljubljena jed; po okusu je v sredi med perutnino in mladimi presički; ljudje pravijo, da je to meso zel6 zelo tečno.
SI onove noge, zakuhane z močnim palmovim jeaihom in kajenskim poprom, ao Cejlanom več kakor vaakatera aladčica, ki jo je kedaj skuhal sloveči A piči Rimljanom; meso slonovega rivca je neki zelo zel6 okusno, in mast te živine cenijo Bušmani kot pra^i dar božji; Bušinan gre noč in dan daleč, da dobi gnzljej te masti. Ravno tako je tudi mast povodnega konja nekaj zelč posebnega; osoljeno čislajo bolj kakor mi vsako slanino, in vživajo in rabijo jo, kakor mi surovo maslo; tudi meso te živine je okusno in tečno. Tapi-rovo meso ima slast, ako je mlade živine, kakor goveje meso, in meso pižmovegaprešiča preseža meso našega prešiča, ako se skrbno izreze smrdeče luknja na hrbtu.
Prešič nas ima svoje zaniČevalce, a njegovega mesa bi na pogrešal nihče rad, kdor ga je enkrat po-kusil. Največ prešičev rede v Ameriki, kjer cenijo kupe prekajenega mesa po oralih in v Ohiju povžijejo vsako leto skoraj 1 milijon prešičev. Na Spanjskem je svinjsko meso priljubljeno kakor divjačina, pa medlo je in dišečega okusa in brez masti, tudi ne daje nič š peha.
Ljudje sploh mislijo, da klobasa izvira zmirom le od prešiči, a moti se, kdor je takih misel, zlasti v večih mestih, kjer nabašejo marsikdaj čevo bolj s konjskim , oslovskim, kozjim in drugim mesom, kakor s svinjskim.
Da dajejo tiči dober živež ljudem, ni treba pripovedovati ni omenili smo že, da v Indiji, Kitajci in drugi narodi še c?16 tičja gnjezda jedč. Omeniti smo tudi, da nekateri narodi mrčese zobljejo. Tako imajo Arabci kobilice namesti žita; meljejo in kruh pečejo iz njih, pa tudi šole, sube jih, aii pa jih kar kuhajo ali pečejo. Mavri cenijo debelo kobilico čez goloba in Hotentoti kuhajo iz kobiličnih jajčic juho, podobno kavi. Tudi murničke jedo ljudje kakor pri nas nekateri hrošče (kebre). Res, znamenito bi bilo izvedeti, katera živa stvar na gre pod streho človeškega života! Bele mravlje so n^ki kaj dobra jed in sploh pravijo, da dajejo mravlje jedilom^, katerim se pride-nejo, neko prijetno kislino. Na Švedskem jih z ribjimi ikrami čistijo in dajejo s tem slabejemu žganja boljši okus. Nekateri divji narodi avstralski jed6 zalego najlepših metuljev, tako, da so nekatera plemena najkrasnejih metuljev že tako redka kakor bela vrana, Pajki so Bušmanom sladčica in so neki orehovega okusa.
Nazadnje naj še omenimo, da Hotentoti po polne pesti opraženih gosenic požrejo in zde se jim kakor pocukrane česplje. Oj kako srečni bi bili mi, ako bi mogli našo mladež pregovoriti, da bi namesti navadnega „cukerberka" pražene gosenčice zobala! Pomislimo* le, koliko dobička bi kmetje imeli in vladi bi ne bilo treba postav zasfran oberanja in zatiranja gosenic dajati!