—  136  —
„Legitimatio ad causam" pa „legitimatio ad processum."
Da se razločno ustanovita pojma legitimatlo ad causam (legitimacija za stvar) in legitimatio ad processum (legitimacija za pravdo), to je toli važnejše, ker se s tema legitimacijama pravno popolnoma različno ravna, in se ž njima vsled njunega različnega pravnega značaja tudi različno ravnati mora.
Legitimacija v širšem pravniškem pomenu nam znači oni pravni položaj kake osebe, v katerem ima ta pravico do kakega pravnega delovanja v širšem pomenu besede. Legitimacija ad causam pomenja isto, kakor upravičenje kake osebe za tožbo (za zagovor) v materijalnem smislu besede proti določenemu tožencu (tožitelju) in je torej izkaz, da pravica, za katero se kedo poganja v tožbi (v ugovoru), pristoji uprav zoper določenega toženca (tožitelja) i). N. pr. pri tožbi za povračilo posojila je toži-teljeva legitimacija ad causam pojasnjena z izkazom, da je posojilo, o katerem je govor, uprav toženemu tožencu odštel, — pri m vindicatio, da je reč, do katere trdi tožitelj lastninsko pravico, uprav v posesti toženčevi, — pri negatorni tožbi, da uprav toženec sega v lastninsko svobodo itd. itd. — S tožiteljevo legitimacijo ad causam activa je toženčeva legitimacija ad causam passiva sama ob sebi združena, in če ni one, ne more biti te.
') Dnger, System des osterr. Privatreehtes, 2. Bd., S. 461.
—   137   -
Samo ob sebi je to umevno, če pomislimo, da je legitimacija ad causam zgolj izkaz, da se zahteva, zaradi katere teče pravda, opleta uprav pravdnih strank. A tudi toženec se mora mnogokrat izkazati ad causam in sicer vsegdar tačas, kadar se brani zoper tožbeno zahtevo s samostalnim pravnim zahtevkom; n. pr. zoper rei vindicatio se brani toženec z oreptio rei venditae et traditae itd. Tu mora toženec trditi in oziroma dokazati one okolnosti, iz katerih izhaja, da mu pristoja n. pr. exceptio rei venditae et traditae aprav proti tožitelju.
Legitimaciji ad causam nasproti je legitimacija ad processum upravičenje za tožbo (zagovor) v formalnem pomenu, to je, da se poda sodišču tožbeni spis (zagovorni spis), — kratko, da je smeti storiti vsa ona pravdna dejanja, ki so po veljavnih pravdnih pravilih potrebna, da se kak pravni zahtevek šiloma v veljavo spravi (da se kak pravni zahtevek, za katerega se nasprotnik poganja, odbije). Takšno upravičenje tožiteljevo moremo imenovati lecjitimatio activa ad processum, toženčevo pa legitimatio passiva ad processum. Vender naravne zveze ni med njima, ker biva prav lahko druga brez druge in hodi vsaka svoje poti. Mogoče je, da tožitelj nima legitimacije ad processum, lahko pa jo ima toženec, in nasprotno.
Po tako ustanovljenem pojmu legitimacije ad causam in ad processum se takoj razjasni pravno nasprotje med obema, ki sta uprav popolnoma različna pojma. Legitimacija ad causam sme se kot vprašanje materijalnega prava razsojati le po zakonskih, materijalno pravo določujočih pravilih, a za vprašanje po legitimaciji ad processum merodavna so le formalno (pravdno pravo) določujoča pravila.
Med tema vrstama legitimacij ni nobene pravne zveze: in concreto lahko ni ene ali druge, lahko pa tudi ni ob enem niti ene niti druge. N. pr. nedoletnik se poprime rei vimlikacije in ne more izkazati, da je toženec v posesti vindikovane reči: tu manka aktivne legitimacije ad processum in legitimacije ad causam,; ali A toži župno cerkev B za povračilo posojila, in župna cerkev se loti pravde po predstojniku župne cerkve, ognivši se finančne prokurature, — tu se sicer nahaja legitimacija ad causam, ako se je posojilo cerkvi pravno veljavno odštelo, manka pa pasivne le« gitimacije ad processum.
—   138   —
Po teh občnih opomnjah nastaja prevažno vprašanje, kaki pravni učinki nastopijo po našem veljavnem pravu, če manka legitimacije ad causam, in kaki, če manka legitimacije ad processum.
Najprej hočemo preudarjati in motriti legitimacijo ad processum.
Uže po občnih pravnih načelih ne more biti utemeljene dvojbe, da se tam, kjer bodi si tožencu bodi si tožitelju pravdne legitimacije manka, o razsodbi stvari same ne more govoriti, da se o tožbenem zahtevku ne more izrekati.  Saj je naravno, da se o stvari sami more razsojati šele, kadar glede pravdne legitimacije ni več dvojbe, kajti šele potem se more sodnik lotiti pretresa in razsodbe pravnega materijala, podanega od obeh strank, ker je šele potem gotovo, da so to storili taki, ki so imeli do tega pravico. Na govore in odgovore neupravičencev se ne more in ne sme ozirati. Uže logika torej zahteva, da je postopanje nično, če se je postopalo s tako osebo, kateri manka legitimacije ad processum. Ako pa postopanje nič ne velja, ako je nično, izreči se tudi sodba glede stvari ne more, kajti na podlogi neveljavnega in ničnega postopanja storjena sodba mora po doslednosti biti tudi neveljavna in nična. Ako se ne more poskušati ah se je zaman poskušalo, da se dobi postopanju pozneje veljava s tem, da jo potrdi ad processum izkazani, ne preostaje drugega, nego da se neveljavno postopanje uradoma razveljavi in sicer, da se ga razveljavi toliko, kolikor ga je neveljavnega; ad processum izkazanemu se seveda ne more zabraniti, če pozneje prizna, da njega vežejo pravdna dejanja, katera je zanj — brez pravice — kedo drugi opravil. Da nastopa po našem veljavnem civilnopravdnem pravu, ako manka legitimacije ad processum, dosledno ničnost, kakor smo ravnokar razložili, in da se po njej razveljavi dotično postopanje, poskušah bodemo v naslednjem dokazati.
O legitimaciji ad processum govorita osobito 63. in 64. obč. sod. r., in pravi § 64. cit. do besede; „ . . . od tistega torej, ki ni upravičen, da bi sam tožil za svojo pravico ali jo branil, ni vzprejeti nikakega spisa, nego ga je takoj zavreči ..." —
V pojasnilo temu zaukazuje dvorni dekret z dne 4. junija 1789.1. št. 1015. zb. pr. zak. ht. f.: ako bi se bil kak tak spis vzprejel, a se še le v postopanji bodi kakcr koli pokaže, da prihaja spis
—   139  —
od stranke, katera nima pravice braniti se samo, — onda je vse, kar se je do tega časa zgodilo, razveljaviti, postopanje takoj ustaviti in vso stvar uravnati.
Po tem takem je postopanje nično in neveljavno in mora se uradoma razveljaviti za vse one slučaje, v katerih je man-kalo legitimacije ad proeemm, ter ena ali druga stranka nima pravice, da bi se zastopala samo. Po jasni analogiji se mora to tudi v onih slučajih, v katerih manka legitimacije ad procesmim, zgoditi, kadar za eno ali drugo stranko neupravičen zastopnik posreduje: n. pr. A toži B-a in prosi, da se tožba B-a vroči odvetniku C, češ, da je pooblaščenec. Prošnji se ustreže, in tožba vroči C-u, ki se pravde loti, vender pa zanikava pooblaščenje, katerega tudi A ne more izkazati, ter so zaman poskušali, da bi bil B postopanje pozneje odobril; — ali A toži selišče B v roke občinskega predstojnika C-a, in v postopanji se pokaže, da občinski predstojnik C po zakonu nima pravice zastopati kraja B-a, ker ima ta po zakonu poseben upraviteljski organ; aUAtoži župo B v roke župnega predstojnika, kateremu se vroči tožba, in ki odgovarja osebno ali po zastopniku, katerega je sam izvolil, ne pa po finančni prokuraturi, katera je v to postavljena po zakonu itd. — Ti slučaji so zgoraj navedenim popolnoma podobni, kajti tudi tukaj odgovarja oseba, katera do tega nima pravice; torej se mora tudi v teh slučajih, ako se je to šele v postopanji pokazalo, postopanje kot nično odpraviti, ustaviti in uravnati, in če bi bila uže sodba storjena, mora se z vsem postopanjem vred ovreči.
Ako bi se pa med slučaji S 64. obč. sod. r. in slučaji, v katerih posredujejo neupravičeni zastopniki, ne hotelo najti jasne analogije, moremo še pokazati na dvorni dekret z dne 22. junija 1789.1. št. 1024. zb. pr. zak. (do češkega apelacijskega sodišča), kateri v zvezi z dvornim dekretom z dne 19. decembra 1785. 1. št. 809. zb. pr. zak. vsako dotično dvojbo izključuje z jasnimi besedami. Prvi navedeni dvorni dekret pravi do besede: „ako se po zakonu zastopstvu fiskalnega urada odkazana pravda ne razpravlja po fiskalnem uradu, ampak po kakem za to neupravičenem zastopniku, mora višji sodnik postopanje s sodbo vred razveljaviti in stvar zakonitemu zastopstvu odkazati," — in drugi imenovani dvomi dekret: ,,ker se nahajajo v zbirki pravosodnih
—   140   —
zakonov in naredeb za vlade Njegovega Veličanstva tudi oni zaukazi in povelja, ki so se tačas izdala le posameznim uradom na posebna vprašanja, naj si sodni uradi, če bi prišli morebiti v prihodnje do enakih dvojb, . . . dvojbe po le-teh zaukazih sami pojasnijo in odstranijo".
S tem menda smo dokazali, da je, če manka legitimacije ad processum, v vseh slučajih utemeljena ničnost postopanja, na katero je uradoma paziti, — da se mora torej postopanje uradoma razveljaviti in uravnati, kakor to uže določujejo navedeni zakonski propisi.
(Konec prihodnjič) E.