Politicen list za slovenski národ.
Po poŠti prejeman veljd: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejemali veljii: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2.
Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob *|,6. uri popoludne.
Štev. OO.
V Ljubljani, v sredo 29. aprila 1885.
Letnik XIII.
Odgovor „Ljubljanskemu Listu".
Včerajšnji „Ljubljanski List" odgovarja na naš članek o „Dolenjski železnici", rekši, da mi ravno to trdimo, kar je pisal prof. Šuklje o tej zadevi, ter sklepa, da je šel „Slovenec" ven s tem namenom, da bi preklinjal, a na vse zadnje je moral nehote — blagoslovljati. Na to nimamo druzega odgovora, kakor tega, da naj naši bralci v roke vzemo „Ljub. List" štev. 74, 75, 80 in 88 ter naj dotične članke in opazke pazljivo prebero in primerjajo z našim člankom, potem pa naj sodijo sami, je li res, da naš članek trdi eno in isto z „Ljub. Listom". Mi smo našli med obema velik razloček in ga ob kratkem zaznamevali s sledečim stavkom: „Po prizadevanji naših državnih poslancev bodo glavni stroški za dolenjsko železnico zadeli državo; po nasvetu gosp. prof. Šukljeja bi pa zadeli (namreč glavni stroški) deželo Kranjsko, oziroma prebivalstvo dotičnih okrajev." „Ljub. List" je ta naš stavek ponatisnil s sledečim uvodom: „In dalje stoji v „Slovencu" (komaj verujemo svojim očem!) črno na belem: Po prizadevanji naših državnih poslancev bodo glavni troški za dolenjsko železnico zadeli državo; po nasvetu g. prof. Šukljeja bi pa zadeli vsi troški deželo Kranjsko, oziroma prebivalstvo dotičnih okrajev" (!!). Potem pa „Ljub. List" začudeno vprašuje: „Kje je to „Slovenec" našel? S kom se hoče norca delati, s g. prof. Šukljejem ali s svojimi čita-telji?"
Mi pa vprašamo: „Kje je „Slovenec" to pisal? Tudi mi smo komaj verovali svojim očem, ko smo omenjeni stavek brali v Ljub. Listu"; tudi nam se je čudno zdelo, da bi bili kaj tacega pisali; ker se pa dostikrat v kak članek vrinejo jako neljubi tiskarski pogreški, in smo mislili, da se je to morda tudi pri tej priliki primerilo našemu stavcu, vzeli smo „Slovenčev" članek v roke in smo dotični stavek primerjali s tem, kakor se nahaja v „Ljub. Listu". Primerjevaje oba natisa smo našli, da je „Ljub. List" naš stavek popačil; vtaknil je namreč vanj besedici „vsi troški"; dve besedici je sicer
malo, a pomen vsled tega postane ves drugačen. Ako „Ljub. List" v tem ne najde nobenega razločka, ako kdo pravi, da bodo glavni troški zadeli deželo, in mu brez vsega pomislika podtika, da je pisal, da jo bodo zadeli vsi troški, potem se pač ne čudimo, da on med Šukljejeviin in „Slovenčevim" spisom ne najde nobenega razločka. Komur pa „glavni in vsi" stroški ni eno in isto, kdor omenjenih spisov ne prebira tako površno, kakor „Ljub. List" sam, ki je celo to prezrl, da je g. prof. Šuklje v resnici pisal o svojem razgovoru z g. ministerskim predsednikom zarad dolenjske železnice, kar jasno priča dotični v „Slovencu" navedeni stavek iz 74. številke „Ljub. Lista", ki je pa 27. t. m. v neki proti „Slov. Narodu" obrnjeni opazki to zavijal tako, kakor bi bil g. profesor to v istini pisal le o trgovinskem ministru, bo med „Slovenčevim" člankom in dotič-nimi spisi g. profesor Šukljeja našel vendar-le nekak bistven razloček in ne bo obeh sodil po enaki meri.
„Ljub. List" konečno vpraša: „čemu se je toraj oglasil „Slovenec"?" Zato gotovo ne, da bi preklinjal, kakor ga natolcuje „Ljub. List", tudi zato ne, da bi koga blagoslovljal, še manj pa iz namena, kakoršnega „Ljub. List" podtika gospodu, ki je pri g. ministerskem predsedniku omenjal dotičnih spisov. Tudi nam se zdi bolje, ko bi se cela ta stvar ne bila obešala na veliki zvon. A kdo jo je obesil? Kakor smo omenjali v svojem spisu, so se naši poslanci mnogo trudili in prizadevali zarad dolenjske železnice vsi skupaj in vsak posebej, pa nobenemu izmed njih ni prišlo na misel, da bi bil začel pri vsaki priliki in po vsakem razgovoru bobnati in po svetu trobiti: čujte, kaj sem storil! Šteli so si v svojo dolžnost tako ravnati, kdor pa stori le svojo dolžnost, se mu s tem ni treba še posebno hvaliti iu ponašati.
Tudi g. prof. Šuklje v 74. „Ljub. Listu" piše, da je storil le svojo domovinsko dolžnost, ko je v zadevi dolenjske železnice potrkal pri gg. ministrih in drugih merodajnih dostojanstvenikih; posnemal je v tem kranjske državne poslance, zakaj jih ni posnemal tudi v tem, da bi reči ne bil obešal na veliki zvon ? Tu bi smeli z veliko večjo pravico ra-
biti besede, s kterimi „Ljub. List" 27. t. m. sklepa svojo opazko proti „Slov. Narodu" : „Man kennt die Absicht ....!"
In kako more „Ljubljanski List", ki je to reč sprožil, zdaj tožiti, da se je stvar obesila na veliki zvon? „Slovenec" ni maral o tej reči govoriti; molčal je, dasiravno se mu je od več strani priporočalo, da ne sme molčati k neopravičenemu sum-ničenju, kakor da bi se dosedanji kranjski poslanci za dolenjsko železnico ne bili dovolj brigali Molčal je, ker se mu je reklo, da merodajni krogi ne žele javnih razprav v tej zadevi; in molčal bi bil tudi sedaj in s svojo modrostjo po prijaznem svètu „Ljubljanskega Lista" ostal doma, ko bi ne bila reč po drugih listih v javnost prišla.
Da bi nas pa zarad te molčečnosti ne natolce-vali, kakor da bi tudi mi ne marali za dolenjsko železnico, zdelo se je nam potrebno spregovoriti nekoliko besed in nepristransko pojasniti to zadevo. Ni se nam sanjalo, da bomo vsled tega z „Ljubljanskim Listom" prišli v neprijeten prepir. Odkritosrčno rečemo, da ne umemo „Ljubljanskega Lista". Omenjali smo v svojem članku, da po lastnem zagotovilu g. ministerskega predsednika ni res, kar je g. profesor v „Ljubljanskem Listu" pisal o svojem razgovoru z njim zarad dolenjske železnice; pričakovali bi bili toraj, da bode „Ljubljanski List" kot večerna priloga deželnemu uradnemu časniku obžaloval, da je v njegove predale prišlo neresnično poročilo o razgovoru, pri kterem je bil prizadet naš prvi g. minister; nadejali bi se bili, da bode gosp. profesorju sporočil, da nikakor ne gré v povzdigo svoje osebne veljave v vladnem listu zlorabiti osebe ministrove. Toda varali smo se; „Ljubljanski List" se ni potegnil za spoštovanje do g. ministerskega predsednika, ampak za g. profesorja Šukljeja, ter ne prijema njega, ampak očita marveč nam, da smo hoteli preklinjati (menda g. profesorja), pa ga na vse zadnje morali — blagoslovljati ! Kakor smo že prej omenjali, mi tega namena nismo imeli, in bla-goslovljenje radi prepuščamo „Ljubljanskemu Listu", mislimo pa, da bo g. ministerski predsednik malo čudno pogledal, ko bode zvedel, kaj in kako na
LISTEK.
„Dvanajsterim večerom" drugi dodatek.
(Dalje.)
In ni čudno, saj ono je odmev onega sveta, ki je bil Bogu in njegovemu Kristusu od začetka sovražen in bode sovražen do konca. Res, ko bi bil Bog to javno mnenje zmotnemu človeštvu dal za sodilo resnice, slabo bi nam bil postregel. In gorje katoliški cerkvi, ako bi od tega mnenja odvisna bila, kje bi že bila! V začetku tega stoletja, ni bila li od javnega mnenja obsojena, na veke pokopana? In v naših dneh, vprašajte javno mnenje, vprašajte, kako sodi o rimskem papeži ? Temu javnemu mnenju so jaz kot katoličan ne klanjam, še manj pa kot katoliški duhoven, ne zlaga se z mojo dostojnostjo, z mojim ponosom. Svest sem si, da sem ta stavek izrekel v imenu vseh katoliških duhovnikov, da, v imenu vseh vernih katoličanov. Pač pa poznam drugo javno mnenje, kteremu se slepo podvržem. Moje javno mnenje jo nezmotljiv glas katoliško cerkve; moje javno mnenje v teh časih, polnih zmot
in dvomov, je Syllabus neumrljivega Pija devetega; so okrožnice rimskega papeža, po kterih nas ne neha podučevati ter opozarjati na zmote in zla novodobnega neverstva; moje javno mnenje so besede onih viših pastirjev, ktere je sv. Duh postavil v svoji cerkvi za učenike resnice, kteri stoje v neločljivem občestvu z onim, ki mu je izročena skrb za vso čedo Kristusovo, ki je nerazrušljiva skala resuice. Tega javnega mnenja glas mi je tako svet, tako resničen, da, ko bi vsi filozofi, vsi leposlovci in kritiki protivili mu, in ko bi tudi sam angelj iz nebes prišel in me drugače učil, bi ga ne poslušal (Gal. I., 8). Da, ločimo se vendar z duhom in srcem od tega neumnega Kristusu sovražnega panteističuega veka in njegovega mnenja ter oklenimo se z vsemi močmi svoje ljube matere, sv. katoliške cerkve! Molčite mi vendar o tem javnem mnenji, ono nima v vprašanjih, o kterih se prepiramo, najmanjše kom-petentnosti, da, kar se mene tiče, ima ono za-me (vem, da spet tu govorim v imenu vseh vernih kri-stijanov) tako malo veljave, da me, ko je vidim nasprotno mojim nazorom, ne lo omaja, temuč celo potrdi. Oporekanje javnega mnenja je v naših časih resnici najsijajniše potrdilo.
Ker govorim ravno o javnem mnenji, ne morem skoraj skleniti svojega pisma, da ne bi se še enkrat vrnil k politično-katoliškemu društvu v Brdih, ktero si je štelo v dolžnost proti moji kritiki pesnika zagovarjati. Posebno nekaj se mi je v oni „adresi" pesniku poslani čudno, nenavadno zdelo ter me močno unevoljilo. Med osmerimi podpisi, ktere nahajam pod adreso, nahajam imena treh častitih duhovnov, meni dobro znanih in kakor menim od nekdaj že prijateljev; nimam ničesa proti temu ter jim prav nič ne zamerim, da so v obrambo našega pesnika proti meni orožje zgrabili. A česar ne morem strpeti, so imena druzih pet podpisancev, ti so, kakor sem slišal in kakor kažejo deloma že sami podpisi, Briški posestniki, recimo po domače, slovenski kmetje. Kaka nepriličnost! Pod adreso, ktera govori o „panteističnem fatalizmu", o „filozoličnem razmotravanji", ki govori o „Jobovih molitvah", pod tako adreso brati imena kmetov! Za božjo voljo, odprite oči ! Ali ne veste, da kdor hoče z dobro vestjo kaj podpisati, mora dobro vedeti in razumeti, za kaj prav za prav gré. Kdo pa v nebesih in na zemlji bo verjel, da Briški kmetje razumejo nauk o panteizmu, da znajo razlagati Joba! Ali ne veste,
Kranjskem blagoslovlja večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
Kmetom v pomoč.
Piše Ivan Bel o c.
0 zemljiškem dolgu.
(Dalje.)
Po natorui pravici, po pravici prvorojenstva so bili židje izvoljeno ljudstvo božje. Se le, ko so in ker so židje Mesijo zavrgli, smo bili mi nasledniki Jafetovi na kraljevo gostovanje povabljeni. Mi kristjani, mi sinovi Jafetovi smo kraljevali svetu in sicer celemu svetu tako dolgo, dokler sino radovoljno služili nebeškemu kralju, kterega so židje križali. Kedar mi kristjani Mesijo zavržemo, kedar mi Kristusa s pregrehami vnovič križamo, tačas pa na-torna pravica židovska zopet oživi, vsled ktere se morajo po božji volji vsa ljudstva Židom vklanjati. Mi smo izvoljenci božji po milosti in svetem Duhu, židje pa po natori; ako tedaj mi krščanstvo zapustimo, nimamo nikakoršne pravice več, Židom pa natorna pravica vedno ostane.
Pa pustimo žide. O, da bi le res mi Žide in njih nauke pustili in bi se s celim srcem krščanstva oklenili! Idimo dalje. Na nemškem Štajarskem je nek grajščak v 29 letih (namreč od 1. 1854 do vštetega 1. 1882) nakupil 26 gruntov, ki merijo čez 3000 oralov in sicer vse okoli svojega grajščin-skega posestva. Na Kranjskem se do zdaj, kolikor jaz vem, zemljišča še ne nakopičujejo, pa ne zato, ker ljudje ne marajo prodajati, ampak zato, ker kupca manjka, ker nimamo bogatih grajščakov in ker se židje še niso vdomačili.
Renta in pa zemljiški dolg.
Rekel sem in mislim, tudi spričal, da je sedanji zemljiški ali hipotekami dolg grozovita neumnost. Treba je zdaj, da povem, kakšen dolg so imeli nekdanji srečneji kmetje. Sploh kmetje niso imeli dolga; ako ga je pa kdo naredil, naredil je tacega, kakor se je zemljišču prilegal. Ta dolg se je imenoval reuta, kakor je bilo že v „uvodu" omenjeno.
Zemljiška renta je bila zastava zemljiškega dohodka za gotovo svoto (šumo) denarja in sicer , na večno ali pa za nekaj časa. Kmet, kteremu je bilo denarja treba, je šel, ker tačas ni bilo niti posojilnic, niti hranilnic, k sosedu, k župniku ali k grajščaku in je rekel: Posodite mi 500 gld., zato vam bora pa dajal deset mernikov pšenice ali pa če vam je ljubše, pet ovac vsako leto, dokler vam denarja ne vrnem; prizadeval si bom pa, da vam vsako leto 20 gld. vrnem, ker vem, kako je nerodno, če je dolg pri hiši.
Upnik je pa rekel: Naj bo, ker si pošten in v resnici potreben. Dajal mi boš po pet ovac na leto. A zapomni si, ko bi jih ti kdaj ne hotel nazaj dati, imel bom pravico jih po sili vzeti.
Se ve, dolg ni nobeden dober, ali primernejšega dolga si vendar ne moremo misliti. Pravice upnikove iu dolžnikove so bile natančno določene in vsak je bil dovolj zavarovan. Vračilo je bilo na veliko let razdeljeno ali pa dolžniku na voljo dano. Najbolj pametno je pa bilo, da upnik ni imel ni-
kake pravice do kmetovega zemljišča, ampak samo do zemljiškega dohodka. Upnik ni smel kmeta z grunta spoditi, ampak samo sekvester postaviti, ki je potem skrbel, da je upnik zgovorjen prihodek, t. j., rento v resnici vsako^teto dobival. Zategadel ni noben upnik posodil preveč, ampak le toliko, kolikor je grunt mogel nositi, ker je upnik le iz dohodka smel dobivati obresti in kapitalovo povračevanje.
Vse drugače je pa pri sedanjem zemljiškem dolgu. Kmet ne zastavi svojih dohodkov, ampak svoje zemljišče. Upnik gleda samo na to, koliko je zemljišče vredno, in potem se ravna posojilo; nikdar pa ne gleda, ali more zemljiče prinašati vsakoletne obresti. Ako bi izvedeni možje cenili kako zemljišče z gospodarskimi poslopji vred 6000 gld., bi posestnik dotičnega zemljišča mogel dobiti 4000 gld. na posodo, ko bi pa izvedenci cenili ravno tisto zemljišče 10.000 gld., bi dobil na posodo 6000—7000 gld. In vendar ni zategadel, ako se zemljišče polovico več ceni, ne za en krajcar več dohodkov in vendar kmet vse obresti plačuje iz lastnega dohodka.
Kmet dobiva svoje dohodke po vrednosti čistega katastralnega ali zemljiškega prinosa, ne pa po kupni vrednosti. Naslednji zgledi naj to reč pojasnijo. Ti imaš tik županovega vrta njivo, od ktere imaš počez vsako leto, ako odšteješ stroške za trud, seme in gnoj, deset goldinarjev dohodka, to se pravi, požeto snopje je deset goldinarjev več vredno, kakor je veljalo seme, gnoj in tvoje delo. Teh deset goldinarjev imenujemo čisti kata-stralni ali zemljiški prinos; in le iz tega prinosa se morejo obresti plačevati. Koliko je ta tvoja njiva vredna ? Dvajsetkrat toliko, kolikor na leto donaša, tedaj dvajsetkrat deset goldinarjev, to je dve sto goldinarjev, in ta vrednost se imenuje dohodninska ali prinosna vrednost, ki je tako dolgo stalna, dokler se v deželi navadne obresti ne spremene. Zakaj se pa na ta način račuui ? Vidiš, ako praviš, da dobivaš vsako leto deset goldinarjev obresti in imaš po pet od sto izposojeno, ti bo vsak otrok povedal, da imaš dve sto na posojili in dve sto je pa toliko, kolikor dvajsetkrat deset. Toraj si zemljiški čisti dohodek mislimo kot obresti in iz teh obresti se preračuni zemljiška dohoduinska vrednost.
Rekli smo, da je tvoja njiva tik županovega vrta. Zupan je pa bogat mož in bi si rad svoj vrt razširil; ponujal ti je žo štiri sto za njivo, pa mu je nisi hotel dati. Štiri sto je tedaj kupna vrednost tvoje njive, ker za to ceno jo župan vsak dan rad kupi. Akoravno je tvoja njiva vredna štiri sto goldinarjev, vendar ne prinaša več kot deset goldinarjev. Ko bi ti tri sto na-njo dolga napravil, kako bi mogel obresti iz njivnih dohodkov plačevati?
Recimo, da ti tvoje zemljišče prinaša na leto dve sto, tedaj znaša njegova dohodninska vrednost štiri tisoč. Ker je pa gospodarsko poslopje že slabo bilo, napravil si novo, ki je veljalo dva tisoč. Kupna vrednost tvojega posestva znaša tedaj šest tisoč, dohodninska pa le štiri, kajti od novega gospodarskega poslopja nimaš niti krajcarja dohodka. Akoravno je tedaj tvoje posestvo zarad novega gospodarskega poslopja dva tisoč več vredno, vendar zategadel ne moreš niti krajcarja več obresti plačevati.
da ni težjega poglavja v vsi filozofiji, kakor ono o modernem pauteizmu ali idealizmu? In med vsemi knjigami starega in novega zakona ali ne dela ravno Jobova učenjaškim razlagovalcem največ preglavice? In zdaj pa še le kmeta videti sodnika o teh naj-viših, najbolj znamenitih vprašanjih! Da vidim podpisane duhovne, naj bo, saj je njihova dolžnost ba-viti se s takimi vprašanji in tudi ne mislim, da so morda v njih nevedni, zatoraj njih besedo tudi dostojno sprejmem in spoštujem ter sem pripravljen ž njimi pošteno besedo spregovoriti. A kmete najti podpisane?! Ste jim razložili nauk o panteizmu, o Jobovi molitvi? Ako res, tedaj pa morate imeti v Brdih pravo vseučilišče, ker take visoke vede uče se le na takih visokih šolah; ako pa ne, čemu kličete slepce v boj proti meni? Proti meni pravim? Ne da bi se bahal — Bog mi je priča, da ne, ampak le resnico govorim (in to sem v obrambo in pojasnenje dolžan), če rečem: Doktor sem sv. pisma in profesor bogoslovja? In da sem do tega prišel, sera se učil celih dvajset let; štiri na nižih začetnih šolah, osem na srednjih, štiri v bogoslovji, štiri pa v viših bogoslovnih študijah; kaj ne da, lepo što-vilce! In pri tem beliti si glavo noč in dan in brati in pisati, se vaditi in premišljati itd., celih dvajset let! In zdaj? Zdaj bodo kmetje, ki še morda dobro
brati in pisati ne znajo, mojo in mojih nasprotnikov učenost sodili! Oho, ni to narobe svet? Kopitar sodi naj kopita, kmet pa ostani pri svojem oralu, na njivi, v vinogradu; sodba o takih učenih rečeh gré pa le nam razumnikom, ker to je naš posel. Kmet naj molči v rečeh, ktere mu nič mar niso, od kterih tudi nič ne umé — umeti ne more; kadar bomo kupovali pšenico ali pokušavali rebulo, takrat ga bomo vprašali za svèt, ter se, ako treba, tudi podvrgli njegovi sodbi, vdali njegovim tirjatvam.*) Neprevidno, nespametno zdi se mi pa postopanje, s kterim se kmetje kličejo za sodnike v takih vprašanjih. Ne veste li ljubi bratje (pa tudi vsi razumniki), da si s tem sami sebi največ škodujete? Kaj menite, ako ste postavili kmeta meni v sodnika v tako težkih filozofičnih vprašanjih, da vas bo potem poslušal, ko mu boste vi v cerkvi katekizem razlagali? Kaj si bo mislil kmet, od vas tako povzdignjen? Vgnal sem že v kozji rog doktorja sv. pisma, rekel bo kmet in tebe bom poslušal! Sodil sem o panteizmu in ti me boš učil šest resnic! Mar li ni tako? Ne izdajajmo tako sami svojega dostojanstva nevednemu
*) To velja tudi vsem vdeležnikom (z malimi izjemami) priljubljenih banketov in pojedin. Tii naj sodijo o umoslovnih, znanstvenih rečeh kupčevaloi, trgovci, rokodelci itd. Vredn.
Dohodninska in kupna vrednost se tedaj zelo razločujeta. O, ko bi se bili res razločevali, ne imeli bi na Kranjskem tako strašno velicega dolgA! Ako znaša v fari dohodninska vrednost vseh zemljišč 50.000 gold. in je v tisti fari tudi 50.000 gld. iu-tabuliranega dolga, pravimo, intabulirani dolg znaša v primeri s prihodninsko vrednostjo 100 odstotkov ali procentov; ako bi bilo pa intabuliranega dolga 75.000, potem bi rekli, dolg znaša 150 odstotkov. Koliko imamo po tej primeri dolga na Kranjskem? Intabulirani dolg znaša v primeri z dohodninsko vrednostjo v Črnomeljskem političnem okraji 158°/0, v Kranjskem 139%, v Radovljiškem 138%, v Kočevskem 134%, v Kamniškem 111%, v Ljubljanskem 110%, v Litijskem 110%, v Postojnskem 104%, v Logaškem 97%, v Krškem 71% in v Novomeškem 59%.
Se ve, da iz teh številk nikakor ne smemo sklepati, da bi bili n. pr. kmetje v Novomeškem okraji, ki imajo najmanj intabuliranega dolga bolj trdni kot kmetje v Kranjskem okraji, ki ga imajo skoraj največ. Na Dolenjskem so oderuhi, ki posojujejo kmetom na vino in druge pridelke, ki pa svojega posojila nikamor ne intabulirajo, ampak le ob noviui vso novino vzeti hočejo; na Gorenjskem pa ni oderuhov. Dalje se morajo na Dolenjskem tudi od intabuliranega dolga plačevati neznansko velike obresti, tako, da Dolenjci dasi imajo manj intabuliranega dolga, vendar težje shajajo kot Gorenjci.
Omenjene številke nam jasno kažejo, da je na Kranjskem veliko kmetov, ki imajo več dolga kot zemljiške dohodninske vrednosti, ki tedaj obresti ne morejo plačevati iz zemljiškega dohodka. Ali kaj je mar upniku, more li kmet zmagovati obresti ali ne! Če jih ne more, mu pa grunt prodi.
Nekdaj so postave skrbele za upnika in dolžnika, da se ni nobenemu krivica godila, zdaj pa skrbe samo za upnika; dolžnik je popolno v upnikovi oblasti. Od tod pride, da je sem ter tje v kaki občini bogatin, kterega nihče ne spoštuje, vendar vselej za župana izvoljen.
Nekdaj kmetje niso imeli dolga. Tisti, ki so ga imeli, so bili izjeme, in še ti so imeli le tak dolg, kakoršen se da prenašati, namreč zemljiško rento. Zdaj so pa tisti kmetje, ki nimajo dolga, izjeme, vsi drugi pa omagujejo pod bremenom neznosljivega zemljiškega dolga.
Nekdaj se kmetje niso mogli svobodno zadolževati, zato zapravljiv kmet navadno ni mogel v enem letu več zapraviti kot eno novino, zdaj pa, ko se sme vsak zadolžiti, zapravi lahko zapravljivec v enem letu dvajset novin, zdaj zapravljivec lahko ženi in otrokom vse požene, zapravljivec lahko ženo in otroke po svetu požene.
Mi vprašamo zopet, ali ni sedanji zemljiški dolg grozovita neumnost?	(Dalje prih.)
O moderni šoli.
v. *)
Le cerkev more doseči pri vzgoji namen, ki ga ima šola. Če tudi ne gledamo na naročilo odrešenikovo
*) Glej štev. 77.
ljudstvu? Mi, ki smo glasilo tiste katoliške cerkve, ktero je Bog postavil za učiteljico resnice ne le kmetu, ampak vsem stanovom? Posluša naj nas kmet, podložen naj bo; čez teden naj ostane pri svojem delu na polji, v nedeljo pa naj pride v cerkev poslušat božjo besedo, šest dni naj dela, sedmi dan pa moli in počiva, in ako mu ostaja kaj časa, dajmo mu brat pobožnih, koristnih knjig, ka-koršnjih nam ne manjka; ko pa gre za više reči, bodisi v politiki ali v vednosti ali v umetnosti, pustimo ga, da mu ne zmedemo možganov, da se ne prevzame ter ne začne zaničevati nas in našega stanu, pa tudi večnih resnic. Tak kmet, razvajen, prevzeten, brez spoštovanja do duhovščine, tak se dti od socialističnih rovarjev najpred zapeljati ter vporabiti za revolucijske svrhe. Zgodovina uči! Zatoraj pa res mi ni nič bolj zoprno, kakor da vidim kraetsko brezmiselnost in neumnost soditi o rečeh, kterih kmet no more razumeti. In celo besede in svečanosti po deželi, kterim namen ima biti časti-tati pesniku, proti moji kritiki! Se morda misli res z vinom in kozarci vničiti logiko! Joj, joj, tako daleč smo že prišli.
(Konec prih.)
in spričevanje zgodovine, že reč sama sili k priznanju: Cerkev je najvišja šolska oblast. Ko bi danes n. pr. še le pričele šole, drugemu bi jih ne mogli z lahkim srcem v last dati, kot cerkvi. Tega nas prepriča namen šole.
Prazen je tisti izgovor, s kterim silijo nekteri na dan: šola je na svetu le zato, da poučuje. To bi bila pač borna naprava! Vsak nauk vpliva na srce in voljo. Nauk in vzgoja se ne dasta ločiti. In državljani pač lahko zahtevajo, da se jim za težko zasluženi denar poda kaj vrednega. Kaj bi koristil kup učene šare, ko bi ostalo srce prazno pri otrocih?
Šola mora usaditi o otroško srce tri cvetke, ki ga naj spremljajo s svojo prijetno vonjavo skozi celo življenje; te cvetke so: resnica, pravica, ljubezen. Kako divje bi vzraščala mladina, ko bi ne gojila teh treh krepostij! Kako žalostna bi bila človeška družba! Kdo pa more vtisniti te blage kreposti otroškemu srcu? Edino le cerkev. Tedaj more le ena biti prva šolska oblast. Tako vsaj menda zahteva zdrav razum.
Ali moreš imenovati druzega varha resnice, kot cerkev?
Mi razločujemo dvojno resnico, naturno in nad-naturno. Do prve pridemo lahko z lastnim razumom. Do poslednje se ne moremo sami povspeti, ona prihaja iz neba, njo je razodel Bog; njo čuva cerkev sama in edina. Skupni vir vse resnice pa je Bog sam; saj se on imenuje samega: večno resnico. Nadnaturna resnica tedaj ne more nikdar nasprotovati naturni vedi, temveč ona jej je in jej mora biti zvesta voditeljica, da se zajde na napačna pota. Ako pa nasprotuje človeška znanost razodenju, je to žalostno znamenje, da je zašel slabi človeški duh na krivo pot. Že ta razmera med človeško in Božjo vednostjo bi nas morala potrditi, da more cerkev, ta edina varhinja Božje resnice, edina imeti v lasti šolo, ki naj uči čisto resnico.
Če pa je cerkev voditeljica posredni vedi, jo ona nikakor ne zavira. Kolikorat moramo slišati danes: Cerkev ne pusti vedam se razvijati. Ali to je zlobno podtikanje! Cerkev govori vedi in jej je vedno govorila: Bazvijaj se vedno bolj in bolj, da le ne začneš nasprotovati Božjemu razodenju. To pa lahko zahteva in tudi mora zahtevati.
Seveda danes se nič več ne ozira na te zahteve: Veda je prosta. Zato pa ona hodi tudi tako po temi in močvirnih tleh! Kje je resnica? vprašaš lahko vsak trenotek. Dokler je nadzorovala cerkev šole in je varovala ona resnico, so vzrastli iz njenih šol velikani sv. Albert, sv. Tomaž Akvin. Kdo izmed sedanjih modernih učenjakov je vreden takim možem odvezati jermena njihovih čevljev?
Resnica je le ena. Vsak bi si pa rad ustvaril „svojo resnico", ko bi ne bilo čuvaja edino prave Božje resnice — katoliške cerkve. Kolikor glav toliko misli. Katoliška cerkev tedaj edina more gledati zato in skrbeti, da mladini vcepi prave, resnične nazore.
Druga cvetka, ktero naj usadi šola v otroško srce, je čut do pravice. Kaj je pravica? Pravica je oni blagi čut, kterega je usadil stvarnik v človeška prsa; ta čut ti kliče pri vsakem dejanju: to je prav, to ni prav. Ta čut človeka odvrača od strastnih hudobij in je podlaga poštenemu živenju. „K taki pravici naj napeljuje šola mladino", pravi Pachtler. „Ona je nravna čednost in se opira na vest; ta pa izvira iz vere na Boga, ki dobro zapoveduje in plačuje, slabo prepoveduje in kaznuje."
Kdo drugi pa ima moč in oblast do nravnosti, do vesti, kot cerkev? V stvareh, ki zadevajo nravnost, je vsa človeška družba podrejena cerkvi, ktero je postavil Bog sam v človeštvo, da varuje čednost in jo razširja v vse narode.
Ako hoče človeška družba otroke odgojiti tako, da prineso iz šole čut do pravice, ta važni čut, ki brani družbo razpada, mora izročiti šolo cerkveni oblasti. Prav naturno. Pravica izvira iz verskega iuta, tega pa hrani edina cerkev.
(Daljo prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 29. aprila.
Notranje dežele.
Lep kos dela čaka že sedaj novega državnega zbora, ki se bo pa še zdatno narastel, in se bo tudi prav lahko rešil, če se bode taisti le bolj s stvarno delavnostjo, kakor pa s prazuimi pre-
piri pečal. Najprej morajo se rešiti; a) Postava o bolniških blagajnicah; b) postava o zavarovanji delavcev proti nezgodom, ter se mora taista raztegniti tudi na delavce pri kmetiji; c) postava o kmečkih domovih, ktera bo branila njihov popolni razpad; d) postava o hipotekarnih dolgovih, ki so najhujše zlo, ki kmeta tare in na kant deva, in pa še nekaj druzih. Koliko bi se pa dalo še dobiti, kar že s silnim glasom po zboljšanji vpije, pa je še dandanes vedno tako kakor je bilo pred sto leti. V tem smislu ste krvavo potrebna preosnove oba naša zakonika, kazenski kakor civilni; prvi zato, da ne bo tisti, ki le 50 goldinarjev vkrade, skoraj celo leto sedel, veliki goljuf pa, ki si je na tisoče in tisoče premoženja deloma nakradel, deloma pa prisleparil, pa k večem po šest tednov dobi. če bi bil pa še tolikošno svoto izneveril, ga pa na dve leti obsodijo in komedije je konec. Le pojdite venkaj po deželi in čujte, kaj Vam govori „vox populi vox dei". Pravijo, da se za tollkošnje svote cele vasi po dve leti zapreti dajo z otroci, ženami vred. — Enako velika krivica godi se sedanjemu rodu v civilnem zakoniku. Kdor je sedel zarad hudodelstva je nesposoben v civilni pravdi za pričo, kjer se vendar ne gre za več. kakor le za malostno svoto premoženja. Ravno tisti človek je pa popolnoma veljavna priča v kazenskih zadevah, kjer gré človeku dostikrat za glavo, za življenje, vselej pa za več mesecev ali let osobne prostosti. In vendar je življenje več vredno, kakor pa še tolikanj gmotnega premoženja. To je očividna krivica in še tem veča, ker je v kazenskih zadevah vsak hudodelec, če tudi še v ječi sedi, jako dobro došla priča, samo če kaj vé proti obdolžencu, čudno, pa resnično!
Avstrijskim prusakom v severnih Čehah okoli Reichenberga se nekaj sanja, da se bomo sedaj za Avstrijo bojevali. Sedanje volitve in bodoči državni zbor bodo menda odločile, ali bo Avstrija še na dalje ostala, nemška straža pod Habsburgskim že-zlom, ali pa se bode spremenila v slovansko trvdnjavo, Bismarkijl nevarno. Naj le potolaženi bodo aposteljni Bismarkovi in naj nam verujejo, da Avstrija ne bo ne to in ne ono. Da ne bo prvo, skrbela bo sama in pa naši poslanci, ki se bodo dvakrat in trikrat premislili, preden bodo potrdili postave predlagane od nemške irredente, po kterih bi Avstrija res v pravem pomenu nemškega cesarstva stražnica postala ; kajti avstrijski prusjani že dolgo dolgo nameravajo, kako bi se dali Avstrija in Nemčija tako zediniti, da bi o prvi prav nobenega sledu več ne bilo. — Da se pa drugo ne bo vresničilo, no, tega se nam pač ni treba nadjati, kajti ni ga Slovana v Avstriji, ki bi pomnil, da se je pri nas kedaj v resnici kaj preveč koristnega Slovanom na korist zgodilo! Za to že naše postave skrbé in pa tisti možje, ki jih imajo v rokah! Da ljudje po svetu lažejo, da imajo pri nas sedaj Slovani vlado v rokah, kaj moremo mi za to; če je svet tako neumen, da jim vrjaine, je njegova krivda.
Da se je naše trgovske mornarice jetika prijela, vé vsak, kdor naše liste zvesto prebira. Naša trgovska mornarica ni več to, kar je bila, recimo še pred tridesetimi leti, kedar je v Trstu še palača pri palači tako rekoč kar čez noč iz tal rastla. S trgovskim brodarstvom gre rakovo pot, prav tako, kakor z našimi kmeti. O tem so v Trstu ravno tako dobro prepričani, kakor na Dunaji ali pa v Budapeštu, in so zarad tega sklenili sklicati enkêto, na kteri bodo preiskavah, kje so vzroki tej mornarski jetiki in kako bi se dali odpraviti. Preiskavanje se bode raztezalo na splošnje razmere brodarstva, na pro met in opravo, na ladjišča in na razne druge reči. Da je skrajni čas za tako enkêto, pritrdil nam bo vsakdo, komur je sploh kaj na tem, da naša pomorska trgovina ne pogine na žalostni poti, kakor jo je deloma tuja konkurenca, deloma pa lastna nemarnost in brezbrižnost pripravila. Trst mora ostati središče cvetoče trgovske mornarice ali pa preneha biti, kar je — biser Avstrijski ob Adriji, za kar se mu ne bo ravno posebno truditi, kajti silno vstraj-nega in čilega konkurenta ima v svoji mladi sosedi — zali Reki. Za danes že toliko lahko rečemo, da če bo naša trgovska mornarica hotla vspešno delovati v očigled tolikanj druzih sorodnih podvzetij, mora se prvič, drugič in tretjič s konkurenti skušati, z njimi tekmovati. Tekmovati mora s cenejimi tarifi in pa s hitro vožnjo, vse drugo prišlo bode potem samo po sebi.
Kdo se ne bo smejal čitajoč prusko zatrjevanje, da češke kraljevine ne marajo, če bi jo Avstrija tudi za njimi metala. Glejte si no, po kaj smo pa potem iz laških turšičnih poljan pred Kraljevi Gradec drli, če ne na obrambo Čehov, po kterih so se pruske roke že stegale. Saj menda vendar ne bote tako nedolžni, da bi mislili, da nas je le radovednost do „pruskega učitelja" tjekaj podila v brzih skokih ! Res je sicer, da bi bili Čehi jake težak in skoraj da neprebavljiv cmok v pruskem želodcu, res je pa tudi, da so Bismark že najmanj svojih dvajset let jako zaljubljeno ozira po zali češki Marijanki če tudi do sedaj brez vspeba. Prusi nekako srditi tako domnevanje zavračajo, češ, kaj bomo s Čehi, ker nam še Poljaki ob iztočni naši meji tako preglavico ^delajo, toda le tiho, že vemo, pri čem da smo! če bi bilo vse zlato, kar nam pruski politični pozlatarji bliščečega za zlato ponujajo, čemu pa potem leto na leto toliko srebra venkaj izmečejo za podporo pruskega „Schulvereina" po Avstriji in
za vstrajno agitacijo ob nemški meji po severnih Cehah?! Kaj pa čudovito soglasje čeških prusakov, ki imajo tudi po Ljubljani svoje brate in pa nemških šovinistov v nemškem državnem zboru, kterim na čelu je Bismark sam in ta se je izrekel, da je to prav pravcati njegov program, kakor ga nemški Pemci po čehah razširjajo, da se mora med Avstrijo in Nemčijo namreč napraviti carinska zveza in pa nekaka pragmatična zveza, ki bi bila taka, kakor če vino z vodo pomešaš. Drugo v drugem se ti zgubi.
Naslednik škofa. Itudigiera v Linci, škof dr. Müller je bil 26. t. m. dopoludne pri sv. Štefanu na Dunaju posvečen. Posvetil ga je Dunajski kardinal in nadškof Gan gibati er z asistenco škofa Binderja iz Šent Polita in pa posv. škofa Angererja iz Dunaja. Posvečevanja so se vdeležili vsi gorenje-avstrijski prelatje. Slovesnosti in popoludne obeda vdeležilo se je tudi več ministrov, višje duhovščine in drugih državnih dostojanstvenikov iz dolenje in gorenje Avstrije.
Vnanje države.
Lavorike, ki si jih druge velesile po Afriki nabirajo (Angležev ne mislimo), avstrijskemu geogr a fi č ne in u društvu na Dunaji ne dajo nič več miru in pokoja. Sklenilo je odposlati lastno ekspedicijo v liongiški svet, da pogleda, če bi se tudi za Avstrijo morda ne dobilo nekoliko stotin kvadratnih kilometrov zemlje, na kterih bi avstrijska geografična družba napravila lastne naselbine, ki bi jo pri daljšem preiskovanji svetá med Kongom in Nilom ležečega podpirale. C. kr. avstrijsko zemljepisno društvo pa še nekaj druzega sili v vročo Afriko. Štirje preiskovalci so se ji ob vrelcih Nilovih brez sledú zgubili; ker se nadja, da so morda še pri življenji, hoče jim na pomoč; če bi jih pa že več ne bilo, prizadevala si bo pa vsaj nekaj zvedeti o njihovi osodi. Mahdljevo rogoviljenje ustavilo je tistim štirim junakom znanostno delo-lovanje, saj tako se sodi in od tedaj ni prišla nobena pičica več na dan o njih. So pa to preiskovalci: dr. Emil Junker, Em in Bey (dr. Schnitzler), Lupton Bey in Cas a t i. Več nego dve leti je, od kar so vtihnili. Avstrijska ekspedi*-cija pojde iz Atlantika v Kongo, ter bo potem v nje stranske pritoke zavozila, kjer bo kolikor se bo le dalo določila vodotok med Kongom in Nilom. Ondi nadja se tudi kaj o omenjenih štirih preiskovalcih zvedeti. Ekspedicijo bo vodil znani afrikanski preiskovalec, dr. Oskar Lene. Za izpeljavo tega velikanskega podvzetja pa družba silno veliko denarja potrebuje in se ob enem iz tega namena do vseh prijateljev znanosti obrača, da bi ji prihiteli po svojih močeh na pomoč. Predsednik ji je grof Wilczek. Protektor pa cesarjevič Rudolf.
Borzni davek sklenili so tudi na Pruskem v državnem sovetu z 20 proti 10 glasovom in sicer v smislu, kakor je dotični načrt predlagala komisija državnega zbora. Po koliko odstotkov da bodo pobirali, ni še določeno; če bodo tudi te pridržali, kakor jih je predlagala komisija, plačevalo se bode v 10 od 1Ó00 pri efektih in 2/10 od 1000 pa od blaga na borsni trgovini. Ob enem sprejeli so pa tudi resolucijo, da se bodo vsi ti davki pobirali proti pobotnicam. Pravi načrt zdelala bode pa pruska vlada sama. Tukaj je rodovitno polje, kjer bi se dalo mnogo mnogo davka pridobiti, kteri bi se potem kmetom lahko odpisal. Borzijanec največkrat čez noč več zasluži s papirji, ki jih je dan poprej „na vero" kupil, kakor ima pa vsaka slovenska vas čistega dohodka celo leto iz svojega zemljišča. Zakaj bi toraj tak mož ne plačeval davka, ker se mu ni potreba bati ne suše, ne moče; ne slane, ne vročine; ne ognja in ne povodnji? On žanje brez setve in se ne poti drugače, kakor opoludne pri kosilu, dokler ga ne pohladi ledeni šampanjec. In taki baroni so do sedaj le toliko davka plačevali, da je bilo komaj imena vredno. Nadjati se je, da kedar bode postava o zdatnem borsnem davku na Nemškem vpeljana, se ji tudi naš državni zbor ne bo tako sistematično umikal s poti; saj Nemce v vsem tako radi posnemamo.
Tako pa ni še kmalo kaki državi predla, kakor ravnokar Égiptu, odkar se je Nubar paša drznil francoski list „Bosphore Egiptien" vstaviti. Francozi kažejo tolišno odločnost v tej zadevi, da je Nubarju slabo prihajati jelo in so o njegovem odstopu govori, kterega Francozi tudi zahtevajo. Da bi stvar nekoliko potolažil, podal se je turški poslanec v Parizu, Essad paša, k ministru Freycinetu, češ, da bo že Turčija za to skrbela, da bodo Francozi dobili zadostenje, kakoršno se jim spodobi. Minister Freycinet se mu je sicer prav lepo zahvalil za tolikošno pozornost, ob enem mu je pa jako odločno razumeti dal, da se njemu Egipt za vse odgovoren zdi, kajti vničenje časnika je popolnoma notranja zadeva kake vlade! Kakor bi Francozi ne poznali že zadosti dobro turških obljub in njenega posredovanja! Turčija vse obljubi, kar si le kdo misliti hoče, toda dalje pa nikdar ne pride, kakor le po naravni sili; si že mora misliti, da obljubiti in storiti bilo bi preveč. Kako prav da Francoska v Egiptu postopa, spričuje pripoznanjo, ki so ga drugi zastopniki evropski v Egiptu izrekli francoskemu di-plomatičnemu agentu Tai lian dieru. Kakor znano, jo ta že odšel iz Kaliire v Aleksandrijo in je s tem svojim korakom Egipčanom tako juho osolil, da ne
vedo, na kteri strani bi seje lotili. Naj lo počakajo, da se še nekoliko pohladi, potem jih bodo že Francozi naučili.
Kakor smo nedavno že poročali, so večinoma ruski listi za boj z Angleži, le tu pa tam oglasi se kak posamičnik, podoben glasu vpijočega v puščavi, ki k miru opominja. Ruski listi pa niso iz razžaljenja časti ali iz kakega enakega vzroka za to, temveč edino le iz tega vzroka, ker bi se ruska vojska rada z Angleži sprijela, s kterimi ima še indirekten račun iz rusko-turške vojske poravnati. Nič manj vrišča ni po angleških listih, če tudi jim je povod povsem drugačen namen, kakor pa Rusom. Angleži sami osebno niso žaljeni, pač pa se žaljene mislijo posredno po Afgancih, ktere smatrajo za svoje zaveznike. Ko bi pač prevdariti hotli, koliko da Afganci za-nje marajo, bi se gotovo ne pulili tako za boj, ki jim bo ravno toliko slave prinesel, kakor so jo v Sudanu pridobili. Posebno jih je pa spodbodla Lumsdenova depeša. Lumsden je anglešk poslanec v Afganskih hribih in ima ob enem nalogo vrejevanja meje med Turkestanom in Afganistanom. Le-ta Lumsden pravi, da vsa krivda edino le ruskega generala Komarova zadeva in na njegovi vesti je smrt 500 ali pa še več Afgancev, ki jih je 30. marca pobil. On jih je presleparil, potem pa potolkel. Tako postopanje se pa drugače ne dd oprati, kakor če Rusija generala domov pokliče; le tedaj bi se ohranil mir, sicer ni mogoče in naj Angleška takoj vse daljše diplomatične razgovore vstavi z Rusijo. Tako piše sedaj veča polovica angleških listov. Sicer so se pa na Angleškem toliko že zjedinili, da so pripravljeni vso Pendjehško zadevo izročiti v presojo možem, in kakor bi se le-ti izrekli, tako naj bi potem ostalo. Nekaj enakega zahtevali so tudi iz Petrograda, pa menda še niso nobenega odgovora dobili.
Domače novice.
(Duhovske spremembe v Ljubljanski škofiji.)
Prestavljeni so sledeči čč. gg. duhovni pomočniki: Gregorij Sli bar v Mošnje, Josip Samide v Koč. Reko, Franc Rozman v Št. Rupert, Janez Maz-gon v Boh. Bistrico in dr. Josip Lesar v Višnjo goro.
(Preč. g. Nikolaj Zitz) je prestavljen kot vojaški župnik iz Zadra v Gradec.
(Grof Hohenvvarth) ostal bo še na dalje ud zbornice poslancev, če tudi ga je cesar poklical za predsednika na jedno štirih najvišjih mest, ktera je sploh v Avstiji doseči mogoče in ktero mu daje ključ v roke do gospodske zbornice. Kranjska svojega poslanca toraj ne bo zgubila.
(Čast, komur čast!) Tržaški „Tagblatt" opisuje v članku državnega poslanca naših bratov Primorcev iz Tržaške okolice, g. Nabrgoja. Popis je tako krasen, tako resničen in tako prikupljiv, da ga hočemo jutri našim čitateljem v izvlečku podati v politčnem pregledu. Veseli nas pa, da i pošteni Nemci naše zaslužne može v p r a v i luči svetu kažejo.
(Mestno sejo) so imeli sinoči na magistratu; vdeležilo se je je 17 mestnih odbornikov. Zupan naznani dopis c. kr. deželnega predsedništva o razpisanih novih volitvah v državni zbor.
Društvo „Narodni dom" se zahvaljuje za darovane mu dobitke, ktere je Ljubljanska mestna občina zadela. Taisti se bodo sedaj porabili za „bazar", ki se bo napravil na korist „Narodnemu domu".
Dopolnilne volitve v mestni odbor se verificirajo. Izstopivšim odbornikom sklene se izreči zahvala.
Šolskima slugama Benčiču in Boletu se pripoznd večja remuneracija za snaženje šole.
Nato je sledila že kratka razprava o stroških, ki jih ima magistrat pri iztirjavanji zaostalih davkov, da bi se mu morali tisti povračati. S tem je bil dnevni red končan.
Na to župan Grasselli opomni zbrane odbornike, daje to poslednja seja ravnokar minole triletne dobe mestnega odbora. V bodoči seji ustanovil se bode mestni odbor iz novega in si bode volil novega župana. Kakor je sicer obžalovanja vredno, da je več odbornikov izstopilo, tako ima taka zamena in pridobitev zopet svojo dobro stran za gospodarstvo z občinskim premoženjem. „Čast mi je bila, pravi župan, tri leta županovati v slovenskem središči in ponosen sem na dobo, o kteri si bodo pripovedovali še naših otrok otroci, o dobi, ko nas je počastil naš presvitli vladar cesar Franc Jožef ob priliki 6001etnega združenja naše dežele z avstrijsko državo." Odborniki zaorijo živahne „živio" in vstanejo.
Vsi odborniki so se v teku treh let vestno trudili
za blagor mestne občine, nadaljuje župan Grasselli. če so tudi danes nimamo še Bog ve s kom bahati, mali napredek je pa vendarle očividen in večji ne bo izostal. Mestni odbor si je vestno prizadeval, glavno mesto naše dežele uvrstiti med mesta, kamor Ljubljana pripadati mora. Za olepšavo mesta se je mnogo storilo, in tudi mestne blagajnice so popolnoma v redu. Hudi časi pa čakajo še glavnega mesta, kterih odvrniti pa ni bilo v človeški moči, kajti duh časa jih zahteva. Konečno se župan vsem skupaj še jako toplo zahvali.
Dr. Zarnik se v imenu odbora županu zahvali za njegovo požrtovalno delovanje na korist mestne občine. Le županu gré zahvala, da zamore mestni odbor tako vspešno delovati.
G. Grasselli se zahvali za laskovo priznanje mestnemu odboru in le obžaluje, da njegove moči ne dohajajo njegove dobre volje; kajti oboje je hotel iz celega srca mestni občini posvetiti.
(Davek se ne bo odpisal) vsaj za sedaj še ne pri tistih vinogradih, ktere je oškodovala nova trtna bolezen „Perenospera viticola" ali po naše „glivica" imenovana. C. kr. finančno ministerstvo je namreč dotično prošnjo kranjski kmetijski družbi odbilo.
(Dež je napovedal) vremensk prerok v Cehah, kakor je „Politik" poročala, v 77 urah od minule nedelje 7. ure zjutraj počenši. Čas temu prerokovanju bi bil potekel danes opolodne in skoraj vse kaže, da se mož ni dosti zmotil. Sicer ne vemo, kako je na Češkem, pri nas v Ljubljani se pa od polu-dneva oblači in na dež pripravlja, da je veselje. Bog ga nam daj, kajti izvestno ga bo vsak vesel.
(Že zopet „šnops"!) Mrtvud je zadel 22. t. m. 651etnega Martina Čop a rja iz Dobrave na poti med Bičem in Lepincami, kjer je žganja pijan proti domu kolovratil. Dva dni je pri posestniku Francetu Vozlu delal; za „likof" ga je pa menda ta s kruhom, vinom, nazadnje pa še s „šnopsem„ na-pasel.
(Iz povišanja pri vojakih) meseca maja posneli smo le toliko, kolikor bi naše bralce znalo zanimati zarad domačinov v c. kr. vojski službovajočib. Povišani so v domačem pešpolku baron Kuhn št. 17: Stotnika 2. reda Matej Krt in Jožef Kavčič za stotnika 1. reda. Nadporočnik Matej Prašnikar za stotnika 2. reda. Poročnika Franc Tišina in Henrik Griinzweig za nadporočnika. Pri slovenskem pešpolku kralj Milan št. 97: Nadporočnik Albert Braune za stotnika 2. vrste; poročnika Kari Cuderman in Miroslav Eckhard za nadporočnika; kadet Maks Kramer za poročnika ter je ob enem prestavljen k 98. pešpolku. Pri lovskem ba-talijonu št. 7: Major in zapovednik Ivan Run g za podpolkovnika pri batalijonu ; nadporočnika Miroslav Trautvetter in Franc Lincer za stotnika 2. vrste. Pri dragonskem polku štev. 5: kadet grof Herberstein za poročnika. Pri sani teti: Poročnik Ivan Bab še k za nadporočnika. V vojaškem zdravniško-častniškem koru: Štabni nadzdravnik 2. reda, dr. Franc Stava, za štabnega nadzdravnika 1. reda. Pri vojaškem založništvu živeža: Oskrbnik Anton Nagel za nadoskrbnika in je ob enem prestavljen v Zagreb. Pri c. kr. deželnem orožništvu (žandarjih) poročnik Teodor Piringer za nadporočnika pri 14. deželnem orožniškem zapo-vedništvu.
(Propadli so!) Tržaški „irredentovci" s svojo pritožbo na najvišjo državno sodnijo zarad prepovedi, vsled ktere brez posebnega dovoljenja ne smejo po mestu z razvito zastavo škandala delati. Najvišja državna sodnija je prepoved v vseh točkah potrdila.
Telegrami.
London, 29. aprila. Pri banketu empire-kluba rekel je Chamberlain, da bi bila vojska sedaj za obe strani tako pogubljiva, da si mora vsaka vlada, ktera svoji domovini dobro hoče, vso prizadeti, da se po mirnem potu reši. Na veliko srečo še na nobeni strani niso tako daleč, da bi se zadeva ne dala po mirnem potu rešiti. Vlada je prepričana, da če bi se ji bilo treba na podporo kraljestva sklicovati, ji taiste ne bo manjkalo. „Standard" ima telegram, da so Rusi zasedli Meru-čak. Nič pa no pove, ali so se jim Afganci vstavljali ali ne.
Pariz, 29. aprila. V Egiptu je že vse v redu. Egiptovska vlada so je pri Francozih
opravičila, tiskarna se bo zopet v red spravila in „Bosphore" bo daljo izhajal.
Umrli so:
V bolnišnici:
26.	aprila. Anton Bohinc, knjigovez, 00 let, Emphysem.
27.	aprila. Janoz Hruška, kajžar, 49 let, vsled prisada. — Tino Indof, delavec, 26 let, po naklučni poškodbi. — Anton Strome, pastir, 15 let, jetika.
Tujci.
27. aprila.
Pri Maliči: Valt. Gerlah, trgovec, iz Manchestra. — Franc Löwy, fabrikant, z Dunaja. — Viljem Suchy, trgovec, z Dunaja. — Anton Iglic, trg. pot., z Dunaja. — V. Jänchen, fabrikant, iz Schluckenaua. — Janez Müller, fabrikant, iz Königswalda. — Dom Colombo, iz Gradca. — Marija Hiltl, soproga gojzd. oskrbnika, iz Vidma.
Pri Slonu: Maks Eckstein, fabrikant, z Dunaja. — Pitschmann, trgovec, z Dunaja. — Roma, zasebnik, iz Ins-brucka. — Hirsch, c. k. podpolkovnik, iz Trsta. — Viljem Eichinger, e. k. poročnik, iz Celovca. — Leopold Ropaš, odvetniški uradnik, iz Rudolfovega. — Baron Sclnvegel, zasebnik, iz Bleda. — Franc Špendal, duhovnik, iz Tržiča. — Baron Nussek, zasebnik, iz Ljubljane.
Pri Bavarskem dvoru: Janez Domeniš, učitelj, iz Velč. — Janez Detela, trgovec, iz Doba.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 29. aprila.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	80 gl.	10 kr.
Sreberna „ 5% „ 100,, (s 16% davka)	80 „	45 „
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	105 „	25
Papirna renta, davka prosta . . .	95 „	15 "
Akcije avstr.-ogerske banke . .	863	— r
Kreditne akcije............280 „	50 "
London.......126 „	35 „
Srebro........._
Francoski napoleond......9 "	98»/, "
Ces. cekini.......5 „	90 "
Nemške marke......61 „	80 ^
Od 28. aprila.
Ogerska zlata renta 6% . . .	— gl.	— kr
„4% . . . .	93 „	85 „"
papirna renta 5% . . .	89 „	40
Akcije anglo-avstr. banke . . 200 gld.	96 „	25
„ Landerbanke.....96 „	10 "
„ avst.-oger. Lloyda v Trstu . .	555 „	— „
„ državne železnice ....	297 „75 „
„ Tramway-društva velj. 170 gl. . .	213 „	25 "
4% državne srečke iz 1. 1854 . 250 gl.	125 „	75
„ „ „ „ 1860 . 500 „	139 „	50 „
Državne srečke iz 1. 1864 . . 100 „	167	50
„ „ „ 1864 . . 50 „	167 „	- l
Kreditne srečke . . . . 100 „	176 „	—
Ljubljanske srečke . . . . 20 „	23 „	50 "„
Rudolfove srečke . . . 10 „	17 „	—
Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice . .	113 „	20 "
„ „ Ferdinandove sev. „ . .	105 „	50 „
5% štajerske zemljiše. odvez, obligac. . .	104 „	— „
V Katoliški Bukvami v Ljubljani
se dobiva knjiga:
«fSfa W
Spisal Jak. Alešovec. Cena I gl., po pošti 5 kr. več.
Ivan T^apajne v Krškem
je izdal in ima v zalogi sledečo (4)
knjige in knjižice
za ljudske šole in učitelje:
a)	Praktično metodiko . . . cena	—	gl.	80	kr.
b)	Prvi poduk..............„	—	„	60	„
c)	Fiziko iu kemijo ....	„	—	„	60	„ č) Prirodopis..............„	—	„	56	„
d)	Zemljepis..............„	—	„	26	„
e)	Geometrijo..............„	—	„	24	„
f)	Malo fiziko..............„	—	„	23	„
g)	Domovinoslovjc..........„	—	„	20	„
h)	Pripovesti Iz zgod. Štajerske „	—	„	6	„
i)	Opis krškega okraj. glav. .	„	— „	30	„ j) Zgodovina Staj. Slovencev .	„	1	„	20	„
Isti pisatelj ima v zalogi tudi razne pisankc in risanke, mali slovenski zemljevid kranjske dežele z deli sosednih kronovin, cena 1 kr., ter slovensko-nem-ški zemljevid Avstrijsko-Ogerske, cena 1 kr., in zemljevid Krškega okrajnega glavarstva, cena 5 kr.
Umetne
ai)
zobe in zobovja
ustavlja po najnovejšem amerikanskem načinu brez vsakih bolečin ter opravlja plombovanja in vse zobne operacije
zobozdravnik A. Paichel,
poleg Hradeckega mostu, I. nadstropje.