uredništvo in uprava : Videm, Via G. Mazzini št. 10/1. Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418. Uto VIII. — Štev. 3 (145) GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV UDINE, 16. - 28. FEBRUARJA 1957 NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir Izhaja vsakih 15 dni Še za našo kulturno pravdo ! Javna (ala at 2e dosti smo pisali v našem listu o pravicah slovenske manjšine v Italiji do lastnih šol; poudarjali smo njih potrebo ta praktično življenje; poudarjali tudi našo pravico do tega eminentno kulturnega izživljanja; pravico katero tona po človeški pameti in zdravemu razumu vsak narod, kjerkoli na svetu. Ne! Ob tej trditvi se moramo sami malo popraviti. Rekli smo, da se vsem narodom priznava in tudi pomaga, da Uveljavijo ter uresničijo vsak svoje kulturne pravice. Vendar smo mi Slovenci v Italiji neka izjema. Nesrečna dediščina že fašistična strahovlada je Slovencem vzela vse šole. Otroci se niso smeli ne učiti, ne moliti v maternem jeziku. Če je šolarčku ušla besedica v domačem jeziku, je bilo revše kaznovano kot da bi tagrešilo največji zločin proti državi. Kulturno sramoto dvajsetega stoletja so fašisti vrgli kot kepo blata na bleščečo dvatisočletno tradicijo, žal, da je račune Za tako politiko napram manjšinam plačeval slovenski rod v prvi vrsti, v drugi Pa ugled in kulturna stopnja države same. Kažejo pa različni znaki, da se mnogo-kateri mali dučeji in firerji, ki so se prej Poskrili in zdaj prilezli na dan iz mišjih lukenj, niso otresli nesrečne tradicije iz tistih mračnih dni. Prepričani so, da se le s tem pokažejo dobre in kulturne Italijane, če sramotijo slovensko manjšino, ji odrekajo pravice in udrihajo po slovenskih šolah. Gotovi taki mali federali, ki so snop pokrili s križem, zastrupljajo «sračje. Rišejo to peščico Slovencev kot Samega hudiča na steno; pozivajo z vsemi trobentami v boj proti skupini državljanov slovenskega jezika, kakor da je taka politika edino rešilna za italijansko republiko. Kakor da bi država ne Imela resnejšega dela kot poslušati par obsedencev, ki vpijejo o nevarnosti, če državljani zahtevajo svoje pravice. Kričijo seveda zato, da bi se zopet pririnili na sonce, ne meneč se za škodo, ki jo povzročajo kulturnemu in političnemu ugledu države. Taka je njihova nesrečna dediščina ! Bomo dosegli? Zastrupljevanje ozračja se takim ljudem včasih do neke mere le posreči. Ko je vlada pripravila osnutek za uzakonitev slovenskih šol, se je pokazalo, da so gotovi vplivi le prevladali. Proti nepravičnemu osnutku se je uprla enoglasno vsa slovenska javnost. Vrhovom države je bila razposlana resolucija, katero objavljamo, da se vsi naši ljudje spoznajo z njeno vsebino in da bo vsak naš človek prešinjen z zavestjo, da je potezanje za lastne pravice sveta in vzvišena zadeva. Gospod prosvetni minister Rossi je sprejel v petek tudi odposlance slovenskih šolnikov. Kot smo zvedeli, jih je prijazno sprejel in je pokazal razumevanje za naše potrebe. Izrazil se je, da ima vsa manjšina pravico do svojih šol. Iz tega mnenja smemo sklepati, da ne bo g. minister delal razlik med Slov. na Tržaškem in Goriškim in Ben. Slovenijo. Saj smo vsi del iste narodne manjšine in ne tri ali štiri različne kategorije, člen prvi poslane resolucije mora biti jedro zakonskega osnutka. Upamo, da bomo od socialistično in demokratično usmerjenega ministra Rossija dosegli, kar nam je fašistična strahovlada jemala! Prav tako je bistveno važen tretji člen, ki zahteva, da bodi vpis v slovenske šole prost, brez posebnih spričeval, da je kdo Slovenec. Tako spričevalo je vsakomur dala narava že ob rojstvu in se zato nikar ne smešite. Ostali členi skupne manjšinske resolucije stremijo za tem, da se uzakoni taka šola, ki bo v okviru ustavnih odredb ne samo kakšen slab prevod drugojezične šole, marveč da bo tudi po duhu šola, ki ustreza kulturnim tradicijam slovenske narodnostne skupine v republiki. Do tega pa imamo pravico po vseh božjih in človeških postavah in upamo, da jo bomo tudi dosegli. Resolucija All'On. Presidente della Repubblica All’On. Presidente del Senato All’On. Presidente della Camera dei Deputati All'On. Presidente del Consiglio dei Ministri ■All’On. Ministro della Pubblica Istruzione Roma I rappresentanti dei druppi politici, dei Sindacati delle scuole slovene e delle or-ganizzazioni culturali centrali hanno approvato, nella loro riunione consultiva tenutasi a Trieste il 14 gennaio 1957, la seguente RISOLUZIONE L’opinione pubblica slovena è informata del progetto legge che dovrebbe provvedere alla sistemazione giuridica delle Scuole con lingua di istruzione slovena bel Goriziano e nel Territorio di Trieste. Tale progetto è stato già accolto dal Governo il 28 dicembre 1956 per essere poi approntato per la discussione e l’appro-vazione al Parlamento. I rappresentanti delle organizzazioni sottoscritte, rilevando che il menzionato Progetto è in contrasto con lo spirito e i Principi della Dichiarazione universale dei diritti dell’uomo, con quelli della Costituzione della Repubblica Italiana e Particolarmente con il Memorandum d’intesa di Londra, chiedono che per il citato Progetto si tenga conto dei seguenti prin-cipii : 1. che ai sensi dell’articolo 6 della Costituzione italiana vengano istituite scuote statali con lingua d’istruzione slovena ih tutte le località ove esiste la minoran-za slovena; 2. che siano conservate indipendenti le ®cuole giù esistenti non soltanto nel Territorio di Trieste, ma anche nel Gori-*lano; 3. che l’iscrizione a tali scuole sia libera e non venga condizionata a domande apposite e a dichiarazioni sulla lingua d’uso e sull’appartenenza al gruppo etnico. Detta iscrizione deve effettuarsi con le stesse modalità che richiede l’iscrizione alle scuole con lingua d’istruzione italiana di ogni ordine e grado; 4. che alla compilazione dei programmi d’insegnamento siano chiamati a collaborare anche degli insegnanti sloveni; 5. che il personale direttivo, insegnante, amministrativo e subalterno, in servizio presso le scuole con lingua d’istruzione slovena, deve avere perfetta conoscenza della lingua slovena; che il personale direttivo ed insegnante delle scuole di ordine elementare debba aver assolto l’Istituto magistrale con lingua distruzione slovena e quello delle scuole dell’ordine medio, almeno una scuola media superiore con lingua d’istruzione slovena, fatta eccezione per il personale che già si trova in servizio presso dette scuole; 6. che gli organici delle scuole elementari e medie del Goriziano e del Territorio di Trieste vengano regolarmente star biliti in base alla consistenza numerica delle classi esistenti negli ultimi due anni, cioè negli anni scolastici 1954-55 e 1955-56 ; 7. che nel quadro generale dei ruoli statali sia istituito un ruolo speciale permanente per il personale delle scuole elementari e medie con lingua d’istruzione slovena nel Goriziano e nel Territorio di Trieste; che possano richiedere l’iscrizione a questo ruolo; a) tutti coloro che già appartengono ai ruoli statali e che si trovano comandati a prestar servizio nelle scuole con lingua d'istruzione slovena; b) il personale incaricato e supplente, già in servizio nelle scuole con lingua d’insegnamento slovena da almeno cinque anni con la qualifica di »valente«, in base ai titoli conseguiti. Per detto personale non siano posti limiti d’età; c) per i posti rimasti liberi si bandiscano concorsi speciali da sostenersi dar vanti a commissioni composte da membri che conoscano la lingua slovena. L’iscrizione a questo ruolo dovrebbe essere inoltre consentita a tutti coloro, che possano usufruire dell’art. 8 del Memorandum di Londra. Analogamente siano istituiti i posti stabili per il personale amministrativo e subalterno nelle scuole cui è tenuto a provvedere lo Stato. Sia costituita infine, presso il Provveditorato agli studi di Trieste, una sezione speciale per tutte le scuole slovene in Italia, con a capo un funzionario sloveno che abbia, nei riguardi delle scuole con lingua d’istruzione slovena, quella competenza che il Provveditore agli studi ha per le scuole con lingua d’istruzione italiana. Trieste, 22 Gennaio 1957. Znameniti italijanski novinar Luigi Barzini jr. piše v milanskem »II Corriere della Sera« vrsto člankov o posledicah velikanske pomoči, ki jo italijanska vlada daje preko Cassa del Mezzogiorno južnim pokrajinam Italije. Nas beneške Slovence zanimajo ugotovitve Barzinija v njegovem članku z dne 18. novembra, ki veljajo tudi za Beneško Slovenijo. Potrebna je industrija »Če bi bil problem Juga samo vprašanje javnih del in agrarne reforme«, piše Barzini, »da bi bilo vprašanje Juga že rešeno«. »Toda samo te stvari ne zadostujejo. Potrebne so industrije. Ali bodo te nastale? Brez industrij bo treba sedanje blagostanje vzdržati z javnimi izdatki«. Denar je stekel drugam TPri nas je bilo, kot so poročali v pokrajinskem svetu v Vidmu, izvršeni v povojnem časti za dve milijardi lir javnih del. S tem je bilo zelo malo pomagano, kar se tiče življenjskega standarda. Beneški Slovenci so dobili le suhe plače za navad- no nekvalificirano delovno silo. GipjVs ninnili iiiiiiiiiiiiiiniii i iiiii iii iii ri ii u m i n iiirn m 111111111 m m i n 11 m li iiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiii ni del denarja za javna dela so dobili ljudje iz Vidma in drugih krajev izven Beneške Slovenije: za načrte, za tehnična dela, za vodstvo dela, za nabavo gradbenega materiala in druge stvari. Mnoga javna dela v Beneški Sloveniji so izvršili celo samo s »cantieri di lavoro« in so ta-ko dobili naši delavci le zmanjšane plače brezposelnih podpor. Podobne stvari u-gotavlja v istem članku novinar Barzini glede Juga. Tudi na Jugu so ugotovili, da je »velik del denarja stekel konec koncev na Sever«. »Samo majhen del je ostal v ubogih in potrebnih pokrajinah«. »Razdelitev je fatalna. Kajti velika podjetja *o pogosto s Severa«. Nič drugače kot na Jugu naše države ni bilo v Beneški Sloveniji. Verjetno ni od dveh milijard, uporabljenih v javnih delih, ostalo v naših žepih, žepih naših delavcev niti 10%. Vse ostalo so odnesli projekcijski uradi, gradbena podjetja in kantinerji iz Čedada, Vidma in drugih mest. S plačam) pri javnih delih pa ni magoče dvigniti življenjskega standarda, kvečjemu ee otepati lakote. (Nadaljevanje na 2. strani) n iniiiiiinii iiiimii i min unii n 1111111111111111111 Kako bomo dobili industrijo v naše kraje? Za nami so hvala Bogu tisti časi, ko so po vseh časnikih, na vseh sestankih županov in sekretarjev ter v provincialnem svetu govorili in pisali, da ni beneškim Slovencem nobene krivice, saj skrbi država s svojimi podporami in javnimi deli za ljudi po naših dolinah. Kdor piše in se pritožuje nad težt-.v.i razmerami v Nadiških dolinah, ta je protidržaven agitator, tako so pisali in govorili še pred enim letom. Ker smo mi pisali, da je življenje pri nas zmeraj bolj težko, da javna dela skoraj nič ne zaležejo, so zagnali krik proti nam, češ da smo tudi mi protidržavni. Toda voz življenja po Beneški Sloveniji se je spustil po klancu navzdol in noben žlajf italijanske nacionalistične propagande ga ni mogel zaustaviti. Padati je začel življenjski standard, ljudje so začeli bežati iz države nekam na zapad, v provincialnem svetu pa so še kar naprej izdajali resolucije pohvale o cvetočih razmer pri nas. Pamel jih je srečala Zdaj je pa vse srečala tista pamet, ki jo mi v našem listu »Matajurju« ponujamo že vsa leta, odkar izhajamo. Zdaj so postali protidržavni »Gazzettino«, »Messaggero Veneto« in drugi italijanski listi, ki pišejo o Beneški Sloveniji. Ti listi pa že tako pišejo, da jih ni mogoče več brati, posebno nacionalistično srce ne prenese več takega jamranja, takih pritožb. Pomislite le, kaj piše na primer »Gazzettino« z dne 16. januarja letošnjega leta: »Zmanjšuje se število rojstev, zme- raj več ljudi se izseljuje ne samo v špe-trskem komunu, ampak v vseh Nadiških dolinah. Vse to so znaki, da je naša pokrajina res mižema in da je treba tem krajem res še bolj pomagati, in sicer tako, kot krajem na jugu Italije. Niso dovolj samo delovni centri (cantieri di lavoro) in tudi ne druge državne podpore, ki so jih ti kraji v toliki meri dobili samo od države, kot je treba to pošteno priznati. Potrebno je, da bi se za te kraje brigali ne samo država, temveč tudi privatniki. Privatniki naj prinesejo sem svoje kapitale, naj zgrade tu industrije, ki bi izkoristile redke, toda dobre priložnosti v Nadiških dolinah, ne pa da zbežijo od tu in zaprejo še tisto malo fabrik, ki so bile tu.« Ena iluzija manj Tako vidite, piše »Gazzettino«, kot smo pisali mi v »Matajurju« že leta in leta. Vsi cantieri di lavoro, vse »provvidenze di Stato«, vse to je premalo, da bi pomagalo zares v taki meri, da bi se poznalo našim krajem. Eno iluzijo si je torej »Gazzettino« in tudi drugi italijanski listi že izbili z glave, da namreč »le provvidenza dello Stato« lahko napravijo življenje v naših krajih tako, da bi se dalo prenašati in da bi ljudje ostali. Ne gre, pa ne gre s samimi prowidenzami dello Stato! Te providence so ravno toliko kot sol na polenti. Od same soli se ne da živeti, če ni moke, in od providenc tudi ni življenja. Se eno drugo iluzijo si bo pa moral »Gazzettino« izbiti iz glave, pa čeravno TO JE BILA EDINA TOVARNA V BENEČIJI — DANES SO OD NJE OSTALE LE RAZVALINE se bo zaradi tega jezil na nas. »Gazzettino« namreč prede svoje misli o privatnem kapitalu naprej in piše, da se bo življenjski standard (tenore di vita) ali, kakor se lepo po slovensko reče, življenjska raven dvignila le, če bodo prišli v naše kraje privatni kapitali in začeli tu delati z neko industrijo. Privatni kapitalisti ne smejo na to gledati, da je naložba, investicija kapitala pri nas manj rentabilna kot drugod. Kapitalisti morajo upoštevati, da je socialno in za skupnost zaslužno, da postavijo v teh naših revnih kra-jih svoje fabrike. Kar se pa tiče okoliščine, da so naši kraji na meji, naj se tega ne boje, kajti če izbruhne vojska, je z modernim orožjem vserod nevarno: ali tu na meji ali nekje v notranjosti Italije. Ena sama napaha Takšni so načrti »Gazzettina« o indu-trializaciji naših krajev. Priznati moramo, da so ti načrti res lepi in zaslužijo vso pohvalo. Imajo samo eno napako, in sicer to, da niso realni. Pripeljite nam enega samega privatnega kapitalista, ne samo iz Italije, ampak iz celega sveta, ki bi iz socialnih razlogov postavil nekje svoje fabrike. Iz socialnih, ali pa, če hočete, tudi patriotičnih razlogov ne bo postavil noben privatni kapitalist svojih fabrik v Beneški Sloveniji. Postavil jih bo tam, kjer bo zanj bolj rentabilno. Država mora dati take koncesije, takšne oprostitve od davkov, da se bo privatnim kapitalistom izplačalo postaviti fabrike v naših krajih. Na Goriškem, kjer žive naši bratje goriški Slovenci, je izdala država razne davčne olajšave, takoimeno-vane «contingenti agevolati« za omejeno goriško cono Iranko in so zaradi teh olajšav nastale v Gorici razne fabrike za sladkarije, za likerje, za lesne izdelke in številna avto-transportna podjetja. Mnogi goriški Slovenci so dobili v teh novih fabrik ah stalno zaposlitev. Samo če bo italijanska država dala tudi za naše kraje takšne davčne olajšave, kot jih je izdala na Jug Italije ali pa za Goriško pokrajino, bo za privatne kapitaliste postalo rentabilno, da tudi pri nas postavijo fabrike, v katerih bi naši ljudje dobili zaposlitev. Železna zavesa Beneške Slavonije Pa še eno stvar hočemo ugotoviti: Goriška pokrajina je ravno tako na meji kot Beneška Slovenija in vendar pri nae oblasti drugače postopajo kot na Goriškem. Pri nas dajo oblasti čutiti, da je pri nas meja, na Goriškem in na Tržaškem pa ne. Pri nos v Beneški Sloveniji (Nadaljevanje na 2. strani) SV. LENART Pikon še nimar brez ceste TIPANA SMRTNA KOSA U videmskem špitalu e umar Valentin Novak — Tin čikin. Renki je biu dobro poznan po usej naši okuolici kot djelaven mož, ugleden oče an kot zaveden Slove* nec. Star je biu 76 ljet an je ved časa bo-lehu za hudo boljo. Sinovom an hčeram rancega Tina izrekamo naše kondoljance. U Viskorši e umar 2. februarja Zef Bu-žo, star 84 ljet. Biu je več koj dvje ljeti Dolan, a usedno e simpri šperou, k’ o če oščepati an iti u Avstrijo, kjer e djelu 18 ljet, kar e bi mlad. Parantadi rancega naj gredo naše kondoljance. MOVIMENT PAR KUNPINU M j esca ženarja te bó skuzdre kunfin par Mostu na Nadiži (Ponte Vittorio) 1140 prehodu an tuo 172 iz našega kumu-na na jugoslovanski kraj an 968 iz jugoslovanskega kraja u naš kumun. Par nas to je dosti mankuj judi ke no redo na jugoslovanski kraj zavoj tega, ke venča part može so emigranti. GRMEK TELEVIZIJA U PLATCU Veliko zanimanje je uzbudila novica, de imajo u Platcu televizijski aparat, še buj pa so se ljudje začudili, kar so zvje-dali, de aparat ni biu kupjen, ampak de ga je sam naredu 23 ljetni Kjabaj Natale. Puob ni hodu u šuole za se naučit ta meštjer ampak je sam študiru iz bukeu, ker je imeu nimar veliko veseja do taj-šnih reči. Sestava televizijskega aparata ga je sigurno dosti manj koštala, kot če bi ga šu kupit u trgovino. SMRT ZAVEDNEGA SLOVENCA U četrtek 31. ženarja je biu pogreb dobro poznanega an od useh spoštovanega zavednega Slovenca Jožefa Zdravliča iz Hlodiča. Mož je biu star 86 ljet an je biu le malo časa parklenjen na bolniško posteljo. Ohranili ga bomo u večnem spominu, svojcem pa izrekamo naše sožalje. PODLAK. Tudi u naši vasi si je bjela ženš uzela svojo žrtu. Umru je Viktor Trušnjak, star komaj 44 ljet. ZIBELKA. Družini Vogriča Severina se je rodila 2. tega mjesca čečica, katjeri želimo puno zdravja an veseja. Pretekli teden je prišla skupina 70 kmetov iz občine Grmek v Videm z namenom, da bi prefektu obrazložili slabo ekonomsko stanje in zahtevali intervencijo zaradi plačila zaostankov vzajemne kmečke bolniške blagajne, ki znaša približno en milijon lir. Kmetje, ki so prišli iz Grmeka, so hoteli s svojim prihodom v Videm tudi protestirati proti oblastem, ki ne vidijo in nočejo videti v kako mizernih razmerah živijo ljudje v tej občini. Pravzaprav ni samo občina Grmek, ki se nahaja v tako slabih ekonomskih razmerah, lahko rečemo, da je večina naših gorskih krajev enako revna. Malo je pri nas kmetov, ki morejo živeti s tem kar pridelajo in zato jih je večina primorana odhajati v inozemstvo na delo. V občini Grmek je na primer od 1700 prebivalcev, ki tvorijo 350 družin, kar 600 ljudi po svetu. V svet odhajajo možje in žene in dostikrat tudi matere, ki so primorane pustiti doma otroka še v povojih, ker je mož bolehen in nezmožen za trdo delo v tujini. Gospodarsko stanje v Grmeku je torej tako mizemo, da ne vemo kako bo končalo, če oblasti ne bodo poskrbele za kakšno izboljšanje. Da se reši ekonomijo, ki je prav na robu propada, je potrebno vzeti krepke ukrepe. Z odpiranjem delavnih centrov, kjer plačujejo delavce po 500 lir dnevno, ni dovolj. Potrebno bi bilo, da tozadevne oblasti pomagajo konkretno melioracijo poljedelstva, ki je edina panoga, ki bi mogla uspevati. Pri tem naj bi oblasti pomagale na način, da bi jih oprostile plačevanja davkov in da bi jim dale pogoje, da bi si kmetje lahko nabavili živino. Kakor znano, morajo kmetje prodajati živino, da imajo denar za plačeva-nje pretirano visokih davkov. Posledica temu je, da se je število goveje živine v zadnjem desetletju zmanjšalo na polovico in če bo šlo s tem ritmom naprej, bodo hlevi kmalu popolnoma prazni. Ni mogoče, da bi moral kmet plačevati od ene ali dveh krav več davkov, kot mu te donašajo. Kmetje, ki so prišli pretekli teden v Videm, so hoteli pojasniti oblastem vse to kar smo zgoraj povedali in nič druge- Naša vas ni velika, a s tjem ni rečeno, de ne bi smjel imjet naše cjeste. Naše živenje je zlo težkuo, an še buj težkuo je, ker muoramo use brjemena prenašati na hrbtu, kot živina. Vidimo, de se ves svjet modernizira, kjer imajo že cjesto, jo čejo imjeti asfaltirano, kjer imajo pa že asfaltirano, jo čejo imjeti buj široko. Kjer imajo pa tajšne cjeste, je pa tud živenje sigurno ljeuše kot je naše an za-tuó mislimo, de ne pretiravamo, če prosimo, de bi nam napravili kolovozno pot. Pikon leži na sevemozapadnem pobočju Stare gore an zatuó hodijo neštjeti ljudje skuoz našo vas, ko gredo na božjo pot. Ce bi imjel cjesto bi parhajalo sigurno več ljudi an takuó bi postu Pikon tud turistični kraj. Ni dougo od tega, de smo poslal šindiku pismo u katje-rem smo prosil, de bi poskrbu za našo cjesto, saj je naša vas edina u šentlenar-škem kamunu, ki je še brez nje. Ni pru, de djelajo po drugih vaseh milioracije, sada bi muorli priti najparvo mi na var-sto, saj plačujemo ’dnako visoke dauke kot tisti, ki imajo že druge udobnosti. Troštamo se, de bomo uslišani an de se nam bo takuó olajšalo živenje. KORS ANGLEŠKEGA JEZIKA Preteklo soboto se je začeu u Sv. Lenartu na pobudo »Ente Friuli nel Mondo« kors angleškega jezika za emigrante. Ta kors bo traju tri mjesce an tuo nimar zvečer, ker imajo takrat ljudje največ časa. U tjem korsu se bojo naši emigrantje naučili narbuj nucnih angleških besjed, ga. Delegacijo, ki je šla v imenu kmetov je vdoil domačin Predan Izidor, ki je tudi občinski svetovalec grmeške občine. Delegacijo je sprejel šef kabineta dr. An-tonietti, z izjemo Izidorja Predana, kateremu niso pustili da bi vstopil v prefek-turne prostore. To je vzbudilo veliko ogorčenje kmetovalcev in bi bilo res zanimivo zvedeti, kakšni so bili razlogi, da niso občinskega svetovalca Izidorja Predana pustili na prefekturo. Delegacija je potem razložila šefu kabineta svoje zahteve in izročila pismo naslovljeno videmskemu prefektu s številnimi podpisi, šef kabineta je pismo sprejel in obljubil, da se bodo za stvar zavzeli. Pismo pravi: Gospodu PREFEKTU videmske pokrajine Na podlagi ljudskega štetja iz leta 1951 ima občina Grmek (Grimacco) 1742 prebivalcev; toda navzoče prebivalstvo šteje dne 31.12.1956 1118 oseb. Skupna površina občine znaša 1556 ha, od katerih je 68 nerodovitnih. Gozdna površina zavzema 1488 hektarjev. Travniki in pašniki pokrivajo 62 odstotkov občinske zemlje; gozd za sekanje 27, orna zemlja 10%. Dohodki prebivalstva so enaki skoraj ničli, kakor v vseh gorskih občinah Na-diške doline. Delo je težko, utrudljivo in nečloveško. V poljedelstvu se ne more uporabljati racionalni mehanični način. Praktično mora človek nadomestiti šivali, oralo in traktor; pridelek je skrajno pičel in nobena družina ne more s pridelki kriti potrebščine za vse leto. Ni sredstev za nakup umetnih gnojil; gozdovi so že izčrpani; bolezen (rakJ na kostanju je revno premoženje še bolj znižal; tisto mala sadja, kar ga vrže letina, gniie v shrambah, bodisi zaradi premajhnega povpraševanja, bodisi ker ni središč za predelovanje sadja. Ker so v Čedadu zaprli tovarno ta-ninskih izvlečkov, je zastala tudi kupčija s kostanjevim lesom. Edini dohodek bi lahko dala še umna živinoreja, a tudi ta je skoraj nemočna zaradi prevelikega izseljevanja. Smemo reči, da so v občini ostali le de jim bo buj lahko, kar bojo šli po svje-tu. Zatuó bi bluó pru, de bi na kors šli usi tisti, ki imajo namjen iti u Anglijo na djelo. Kakuó pomaga znanje drugih jeziku vjedo usi tisti, ki hodijo po svjetu. Stari slovenski pregovor pravi, de tarkaj mož vejaš, kulkor jeziku znaš. POL MILIJONA LIR ZA JAVNA DELA Zvjedali smo, de je država dala našemu kamunu 550.000 lir kot kontribut za zimsko pomuoč. S tjem denarjem bojo odprli djelauni center za javna djela. U našem kamunu je dosti ljudi, ki so brez djela an zatuó so se usi razveselil Ijepe novice, de bojo preča začel z djeli. Buj žalostno pa je, kar pomislimo, de s pol milijona, ki je na razpolago, ne bojo mogli dosti napravit. NESREČEN PADEC. U čedadski špi-tau so muorli pejat 60 Ijetno domačinko šibau Pierino, ker je na dvorišču takuó nesrečno padla, de se je zlomila desno ramo. Zdravit se bo muorla 20 dni. SOVODNJE Pretekli tjedan so začel popravjati cjesto, ki peje iz Sovodenj u čeplatišče an Polavo. Za tisto djelo bojo zapravili 2,300.000 lir. U kratkem bojo začel popravjati tudi obcjestni zid na c jesti, ki veže Mašera s Sovodnjami. Gradnja nove cjeste, ki bo vezala Mašera s črnim vrhom, tudi dobro gre naprej. Ta je posebno važna, ker bo omogočila zimskim športnikom, de bojo šli na Matajur an starčki, otroci ter vojni in nezgodni pohabljenci. Poleg teh težav so prišle še terjatve za zastanke bolniških zavarovanj direktnih obdelovalcev. Ker teh zastankov ne moremo plačati, prosimo, da bi prefektura posredovala, da bi občina lahko pomagala podpisanim kakor predvideva zadnji odstavek čl. 24 zakona z dne 22.X1.1954, št. 1136. Prepričani smo, da bodo naše prošnje s razumevanjem sprejete. S spoštovanjem. Grmek, 8.2.1957. Te dni smo intrevinjali, k’ nek Tarče-čan e kupu uso zemljišče prelaza Tamna-meja. Intencion tega šiorja na bi tjela beti ta za narditi tu tjem puoštu dan velik hotel. Indeja tega človjeka na je zarjes huale urjedna. Naši kraji no majo zarjes bizunjo, k’ u tikeri kej dobrea naredi. Tamnamej anjelé, k’ so cjesto pokomodali u koven,tà dan hotel. Kle u tjem kraju so ajarji zlo dobri an poljete smo sigurni, k’ no bi tjeli priti dosti judi iz furlanskih centrou. Takoviš na če se Livek. Za dograditev te cjeste pa bo kor-lo sevjeda še dosti denarja, a troštamo se, de bojo oblasti tuo zastopile an priskočile na pomuoč. NESREČE PAR DJELU. Kar je par-pravju na seniku seno za živino je 20 ljetni čemoja Tomaž padu u trombo an si zlomu roko u zapestju. Višno bi se udaru še buj močno, če ne bi bluó u trombi sena. Zdraviti se bo muoru mjesac dni. Hvalica Alojz, star 60 ljet, pa si je zlomu parst desnie roke, ker je padu iz lestve. Mjesca ženarja je bluó skuoz obmejne bloke u Nadiški dolini 8666 prehodu an tuo 2602 iz italijanske strani an 6064 iz jugoslovanske. Skuozi obmejni blok u štupci je šlo 1550 italijanskih an 3536 jugoslovanskih državljanov; skuozi blok Solarje u Dreki 438 italijanskih an 598 jugoslovanskih državljanov; skuozi Most na Nadiži (Ponte Vittorio) 172 italijanskih an 968 jugoslovanskih državljanov; skuozi Polavo 142 italijanskih an 693 jugoslovanskih državljanov; skuozi Mišček pa 266 italijanskih an 190 jugoslovanskih državljanov. Kakor vidimo, je iz italijanske strani nimar manj prehodu. Dosti naših ljudi gre rajši skuozi druge bloke, na primer skuoz Gorico ali Trst, ker imajo tam manj sitnosti na meji, ali pa sploh ne gredo, če nimajo možnosti za iti na takuó dougo pot. Dogaja se namreč, de na italijanski strani na nekatjerih blokih slačijo ljudi do nagega an tuo samo zatuó, ker jim Benečani njeso simpatični ljudje. Tuo se sevjeda ne dogaja na drugih blokih, le pri nas hočejo naveličati ljudi, de bi nimar manj hodili čez bloke an takuó omejili stike našega ljudstva s svojimi brati onkraj meje. CJESTE BOJO POPRAVILI Kakor znano, so nekatjere cjeste našega kamuna zlo slabe an za jih dobro popravit kor dosti denarja. Ministrstvo za javna dela (Ministero Lavori Pubblici) je dalo zaenkrat na razpolago en milijon lir, de se bo odpru djelouni center an takuó bojo začeli popravjat narbuj zapuščene cjeste, ki so Cedron an Dolenji Barnas — Naukula. Ker pa naš kamun njema tarkaj entrat, de bi mogu kriti use speže, zak’ mater j al za popraviti cjeste bo muoru kamun kupiti, se je šindik obarnu na videmsko prefekturo an za-prosu za držauno pomuoč. Te dni so sporočil šindiku, de je bla prošnja uslišana valorizati Terska dolina, k’ na žalost to je na tih najubuj zapuščenih tu našim mandamentu. Bal’ u tikeri še take iniciative počeu, saj naša dolina na nudi foreštam velike sodisfaciomi. Ve marnò jame tu Zavrhu, k to jih nje dnakih tu Italiji. No njeso znane zatuó, k’ Zavrh u ne nudi forešte-mu, k’ u pride dnega hotela za prenočiti ali za snjesti. Zatuó to bil tjelo beti dobro, k to se naredi kej še tu Zavrhu. SREDNJE U OBLICI NJEMAJO ŠUOLE Kakor neštjete vasi an vasice S lov j eh ščine, takuó je tudi Oblica brez šuolskega lokala. Otroci muorajo hodit u šuolo u Srednje, ki je pa precej deleč. Tuo je zlo neruodno posebno za najmlajše, ki hodijo u parvi razred, an tuo posebno u zimskem času. Otroci pridejo učasih uš premočeni u šuolo an takuó pride dostikrat do hudih boljezni. Učasih zapade tudi snjeh an otroci ne muorejo po več dni u šuolo. U Oblici bi bluó zadost otruok, de bi lahko odprli šuolo u vaš. Kamun je že zaprosu govemu, de bi se rešiu ta problem an zatuó se ljudje troš-tajo, de bo uslišana njih želja. ODPRLI SO DJELOUNI CENTER Pretekli tjedan so odprli u Srednjem djelouni center, ki bo uzeu na djelo več djelauceu, de bojo popravili cjeste. Za ta javna djela bojo potrošili 2,800.000 lir. Troštamo se, de bojo popravili use cjeste, tudi tiste, ki so narbuj zakotne, saj so u resnici te narbuj potrjebne popra-vila. an de je ministrstvo nakazalo še 650.000 lir kot kontribut za zimsko pomuoč. Djela se bojo začela tale mjesac an takuó bo več ku kajšen ušafu djelo an takuó olajšu tardo živenje, ki ga imajo neštjete družine zavoj mizerje. DVJE PROMETNI NESREČI Pretekli tjedan/ se je u špetru hudo po-nesreču 16 ljetni Medveš Franko, kar se je peju s svojo motocikleto. Zaletu se je u Prapotnika Franca, ki se je peju z bi-cikleto. Motociklist je padu na asfalt an si zlomu desno roko. Tudi Predana Antona iz Sredenj so muorli pejati u špitau, ker se je zaletu z bicikleto u autobus. Močno se je poškodovu po usem telesu an se bo- muoru zdraviti najmanj 40 dni. lll!lilil[l!lll!I]|[lllllllllilll!l[lll!lllll]lllllllll!IIllll|[|ll!lllllll[|l|[|lllllll|l|l|||l|||[||P Kako bomo dobili industrijo v naše kraje? (Nadaljevanje s 1. strani) oblasti ustavljajo in zaslišujejo vse italijanske državljane, posebno pa tiste, ki pridejo k nam na obisk aii pa na izlet. Pri nas ne velja določilo Ustave, dà se vsak italijanski državljan svobodno giba po celi Italiji. Pri nas moramo živeti za neko železno zaveso ne samo karabinjerjev in financarjev, temveč tudi raznih komitatov. če hočemo, da bo prišla industrija v naše kraje, moramo imeti pri nas isto svobodo gibanja in kretanja za vse italijanske državljane, ne pa da bodo imeli privatni kapitalisti med nogami razne organe oblasti, ki bodo kontrolirali, s kom govorijo, kako govorijo, s kom se družijo, koga jemljejo v službo in s kom se pogajajo. Industrija zahteva olajšave in svobodo pri delu in investicijah. Kjer tega ni, tja ne pride, pa četudi jo boš vlekel z vsemi štriki javnih organov. Iščimn pol iz mizerije Veseli nas, da gledajo sedaj italijanski listi z istimi naočniki na mizerijo naših krajev, kot gledamo mi že vsa leta in da se ne bojijo kritike kot se je mi nismo bali, pa čeravno so nas obsuli z nepravičnimi očitki protidržavnosti. še bolj nas veseli, da iščejo pot, kako bi bilo pomagati našim krajem. Samo z industrijo bomo našli rešitev sedanje mi-zerije. Zavržejo naj še zadnjo iluzijo, da bo industrija v italijanskem kapitalističnem sistemu nastala iz nekih socialnih ali patriotskih razlogov. Naj le zahtevajo naši italijanski žurnalistični kolegi, da mora država dati, kot v drugih sosednih pokrajinah, take pogoje, da se bo privatnim kapitalistom izplačalo tudi pri nas postaviti fabrične dimnike. Javna dela ne dvigajo življenjske ravni (Nadaljevanje s 1. strani) Od vodovodov, šol in cest ne moreš živeti Pač pa je dobila Beneška Slovenija z javnimi deli vrsto vodovodov, šol in cest. Toda od vodovodov, šol in cest ne moreš živeti. Živeti moreš le od industrij kot tako dobro piše Luigi Barzini o Jugu. V Beneški Sloveniji ni industrij in še kar jih je bilo v začetku, so jih zaprli. Veljf kih industrij ni niti v Vidmu in v Čedadu. Zato nam beneškim Slovencem ne ostane na žalost nič drugega kot pot pod ncgs i» delo v tujini. PRELAZ TAMNAMEJA, KJER BODO ZGRADILI MODEREN HOTEL llllllllllll!lll!l!l!lll:ltl'l!l!l'Hfillll!l!l!l!l!lllllllllllllilllllllilll!l!lllilll!l!lllilllll!lllllllll!l!lil!lllllilll!l]|llllll!lll[lllllll!lll!|[|[|!ll|[|illU 111! Il 111 II 1111111111 II II II I II 11 II I II I II 11 II! 11 II III lllll 111 II 111 IMI I III 11||| || Kmečko ljudstvo grmeške občine protestira proti neupravičenemu obdavčevanju Oblasti naj poskrbijo za izboljšanje ekonomskega stanja t m u ri i inriii i t i um i i m i 11 * 1111111 m i 11 iiiiiiiiTiniiiim 11 n rum n u n n i iiiiiiiiiiiiiiirrniinri umiimniiini BRDO Z& turistični razvoj ii 11111111111 i i 111111 Milil iiiii i imiii m illuni iimiiiiiiii iiiiimiiiiiimiiiiiiiii iiiiiiiii iiiii immillimi ninnai SV. PETER SLOVENOV Mali obmejni promet Kakšno kravo boste kupili Večkrat slišimo govoriti naše kmete takole: Krava se molze pri gobcu; kravo, ki daje dosti mleka, je treba krmiti boljše, da bo dajala še več mleka; le dosti otrobov nam dajte! Vsi ti pomisleki veljajo le do neke meje. Ni vedno res, da je mlečnost krave odvisna samo od krmljenja. Vsak živinorejec ve, da imamo več govejih pasem. Različne lastnosti pri različnih pasmah so posebno vidne pri kokoših. če hočemo imeti dosti jajc bomo redih pasmo »livornese«. Meso teh kokoši ni dosti vredno. Mnogo boljše je meso pri Plimonth Rock-Sussex pasmi itd. Lastnosti, kot so mesnost, mlečnost se podedujejo. V govejem hlevu opazimo večkrat isti pojav. Vse krave dobivajo enako krmo in kljub temu nam ne dajo enake količine mleka, če bi veljalo to, kar trdijo nekateri kmetje, bi morale vse krave pri isti krmi dajati enake količine mleka. Pri tem pa velja tudi vloga starosti in čas brejosti živali. .Če bi primerjali dve kravi iste starosti, pasme in v istem mesecu brejosti, mislite, da bi pri isti krmi dajale iste količine mleka? Ne. Kako spoznamo mlečne lastnosti krave 'Strokovnjak bo pri nakupovanju pogledal najprej, ali je žival mirna in ali rada je. Nato bo otipal vime. če je pokrito z nežno dlako, bo to že tretji dober znak. Mehko vime je boljše kot trdo. Vime mora biti veliko, med trebuhom in vimenom ne sme biti velike ločitve. Podtrebušne žile, ki prehajajo v vime, morajo biti močno izražene. Ce pogledate kravo od strani, boste ugotovili, da je pri dobri mlekarici vime nasajeno visoko. Ta del vimena imenujemo »mlečno ogledalo«, če ■otipate še kožo, boste ugotovili, da je pri dobri mlekarici koža mehka in! elastična. To so zunanji spoznavni znaki. Vendar ti znaki ne zadostujejo. Potrebna je še redna molzna kontrola. Vsak mesec kontrolirajte količino mleka, ki vam ga daje posamezna krava tako, da dvakrat mesečno namolženo mleko stehtate in preračunate to količino na 30 dni. Talco boste imeli natančen pregled za posamezno kravo v različni starostni dobi in v različni dobi brejosti. S temi podatki primerjajte proizvodnost posameznih krav. Brez te primerjave ne morete vedeti, koliko krme potrebuje vsaka krava. Redili boste seveda le krave, ki dajejo največ mleka. Lizavost pri živini Večkrat opazimo, da se krave ližejo med seboj. Posebno rade se krave ližejo pozimi, ko jih hranimo pretežno s suho krmo, ki ne vsebuje dovolj mineralnih snovi, ah tedaj, ko je krava breja ali, če ne Pokladamo živini tudi klajnega apna. Živali se torej ližejo med seboj, če v krmnem obroku ne dobe dovolj mineralnih snovi. Iz istega razloga žre včasih živina tudi odpadajoči omet. To so znaki močnega pomanjkanja apna in fosforja. Posebno če je leto bilo sušno ali ko smo spravili le slabo seno, pokladajmo živini klajno apno. Pri dobrem deteljnem senu in pri pestro sestavljenem obroku, v kar terem ne bodo primanjkovale mineralne snovi, bodo izginile take škodljive »razvade« naše živine. Zimsko razvažanje gnojnice Kakor so pokazali poskusi v Švici, pozimi lahko razvažamo gnojnico na vsa NA POLJU, če bo v tem mesecu vreme količkaj ugodno, boste lahko pričeli oranje za pomladansko setev. Pri oranju tudi podorjite hlevski gnoj. Nadaljujte s pripravljanjem in čiščenjem žitnega in drugega semena, kajti le iz zdravega in težkega zrnja more zrasti krepka rastlina in dati dober pridelek. Ako nimate dobrega semena, ga takoj preberite in gnilega odstranite. Sedaj je tudi čas, da od-berete semenski krompir, kateremu odločite v kleti primeren prostor. Vlažne in potne stene v sicer suhi kleti največkrat pomenijo, da krompir ali druge okopavi-ne gnijejo. Ob toplih dnevih klet odpirajte in zračite. V VINOGRADU. Nadaljujte z okopava-njem, gnojenjem in obrezovanjem vinskih trt. Gnojenja ne smete opustiti, ker bodo sicer trte slabo rodile. Od umetnih gnojil je za trte zelo važna kalijeva sol, ki jo potrosite 1 kg na vsakih 100 kv.me-trov. Pri obrezovanju ne smete gledati samo na to, da vam trte mnogo dajo, ker se s tem preveč oslabijo. Sedaj je najprimernejši čas, da uničite škodljivi mrčes, ki prezimuje v razpokah starega lesa. To napravite najlaže tako, da z žičnato ščetko ostržete lubad in potem namažete deblo s kakšnim razkužilom. Zadnji čas je tudi, da si preskrbite potrebne kole, ki jih potrebujete za zamenjavo. Te kole impregnirajte z modro galico, da bodo dalj časa trajali. Kdor namerava cepiti trte, naj si sedaj nabere cepiče od trt, ki dajejo dobro vino, pa četudi manj rodijo. V KLETI. V kleti morate paziti na čistočo prostora in posode. Kdor je vino prodal, naj pazi, da se sod ne navzame škodljivih duhov. Prazne sode operite s sodo in zažveplajte ter jih pustite na suhem. Kdor ima še vino v kleti, naj večkrat poskuša stanovitnost vina. V SADOVNJAKU. V sadovnjaku nadaljujte z zimskimi deli. V tem in prihodnjem mesecu sadite mala drevesca, pri tem pa pazite, da bodo imela okrog sebe dovolj zrahljane zemlje. Zemljišče, ki ga zemljišča, kjer ni nevarnosti, da bo odtekala s snežnico. Pri razvažanju gnojnice vidimo, da se sneg na površju otali in se pomeša z gnojnico. Ko čez noč zmrzne, zmrzne tudi gnojnica, kar šele omogoči ohranitev amonijaka v njej. Gnojnico pozimi ne smemo razvažati na visečih zemljiščih in na prelahki in propustni zemlji, ki ni zaraščena. Tam se utegne zgubiti v zemlji, preden lahko koristi rastlinam. Na travnike pa gnojnico pozimi brez skrbi lahko vozite, boste vsaj pomladi imeli več časa za druga opravila. mislite zasaditi s sadnim drevjem, morate globoko prekopati. Ce tega ne opravite, pa morate drevescem izkopati obširne in dovolj globoke luknje. Jama naj bo kvadratna — 1,5Q m in vsaj 80 cm globoka. Pri prekopavanju morate zemljo tudi dobro pognojiti in sicer s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili. Ce pa kopljete jame, uporabljajte gnoj kompost. Tudi ko zasajate prekopano in že pognojeno zemljo, je zelo priporočljivo, da potresete v bližini korenik nekoliko komposta. Dreves ne smete saditi preveč blizu. Nekateri sadjarji kaj radi pozabijo, da je treba sadno drevje tudi negovati, če hočemo, da nam obilno rodi. K najvažnejšemu opravilu gotovo spada razredčenje drevesnih kroni. To delo se sicer vrši po posameznih vrstah sadnega drevja različno, vendar naj vam bodo vodilna splošna navodila. Pri redčenju kron odstranite vse suhe veje. Ker delajo križajoče veje napotje v kroni in se na križajočem mestu drgnejo ter se tu kaj rad naseli rak, odstranite od dveh križajočih vej ono, ki nima pravilne lege. Ce nista obe veji nujno potrebni, odstranite manj važno vejo tudi tedaj, če se sicer še ne drgneta, pač pa se to dogaja že ob lahnem kretanju človeka pri opravilih na drevesu. Odstranite tudi bolne, bodisi od raka ali od pozebe poškodovane veje. Ce je od raka poškodovana veja za krono potrebna in če rana ni prevelika, tedaj to vejo pustite, rakovo rano pa v živo izrežite. Pri drevju, ki raste na vlažnih tleh, opazimo večkrat tudi belo omelo. Tanjše in manj važne veje porasle z omelo odžagajte. Omelo na deblu ali močnih vejah izza gaj te s koreninami vred ali pa izdolbite z dletom. Rano je treba lepo gladko izrezati in namazati s cepilno smolo. Odstranite tudi tiste veje, ki rastejo v notranjost krone. Ce leži ena veja nad Kdaj kokoš največ pozoblje? Kokoši imajo dobro razvit okus in so marsikdaj zelo izbirčne. Ne jedo vsega, kar jim ponudimo. Tudi se prav nič ne zmenijo za naše želje, da bi zobale predvsem beljakovinasto pičo in tako dajale več jajc. Vsekakor je kokošim najbolj ustreženo na obilni paši, kjer najdejo na izbiro marsičesa, kar pa si morajo same izbrskati, medtem ko v kurniku enake piče včasih niti ne pogledajo. Kokoš ima torej veselje, da si sama išče pičo. Potemtakem bi kazalo, da kokoši več jedo poleti kakor pozimi. Res kokoši poleti mnogo zobljejo in pi-ča je tedaj zelo raznovrstna. Vendar na splošno pojedo manj hranilnejših snovi kakor pozimi, ko jih krmimo zaprte. Ce kokoš poleti poje 50 gr zrnja, ga pozimi pozoblje 75 gr. Pač pa kokoš pozimi poje manj mešane krme kakor poleti. Kokoš pozoblje pozimi manj beljakovinaste krme, kakršne poleti navadno dobi največ na paši; pozimi jim takšno krmo nudimo v posodah, kjer jim pa ne prija toliko. Premalo beljakovin v krmi ovira nesnost. Zato rejci pokladajo pozimi kokošim najprej mešano pičo z beljakovinastimi dodatki in šele nazadnje jim postrežejo z zrnato krmo, in sicer navadno zvečer, ko so živali že več ali manj site druge piče. drugo vzporedno, odžagajte spodnjo, ker je preveč obsenčena in ne rodi veliko. Gotove vrste tvorijo prav veliko vej, krona je pregosta. Svetloba in zrak nimata dostopa v notranjost krone. Listje ostane krmežljivo in rodovitnost peša. Takšna drevesa je treba temeljito očistiti, oziroma razredčiti. Veje odžagajte vedno ob nastanku, torej tam kjer se prične. Ne puščajte čepa preveč v živem, da se rana lahko zaraste. Biti mora kje ob debelejšem robu, kamor se lahko veja naslanja. Rana naj bo čim manjša, torej odžagajte vejo povprečno in ne poševno. Pripomniti je treba še, da kadar imate opraviti s popolnoma zanemarjenim drevesom, ki ga je treba zelo razredčiti, ni priporočljivo odžagtai vse odvišne veje v enem letu. Sicer bi drevo tvorilo preveč poganjkov in bi v slučaju hudih zim lahko pozeblo. Pri drevesih z močno visečo krono, sok ne more več tako krožiti proti koncu veje oziroma proti vrhu. Radi tega ne more več rasti. Sok se namreč nabira najbolj na vrhu loka, torej na mestu, kjer se veja začne obešati in tam začno rasti poganjki. Od teh enega uporabite za na-daljni podaljšek veje. Kjer je veja preveč viseča, pomeni to, da je preslabo hranjena, prinašala bo le malo in slabega sadu ŽIVINA ZA ZAKOL po kg. Krave L. 220 do 240 Voli » 250 » 270 Jenice » 280 » 295 Teleta » 440 » 500 Jagnjeta » 320 » 340 Kozliči » x480 » 540 Ovce » 150 » 160 Prašiči » 330 » 350 ŽIVINA ZA REJO po glavi Krave mlekarice L. 140000 do 195000 Jenice breje » 140000 » 190000 Prašiči (12-20 kg) » 6500 » 8500 PERUTNINA - ZAJCI - JAJCA po kg. Piščeta L. 590 do 650 Kokoši » 550 » 600 Purani » 450 » 470 Gosi » 450 » 550 Zajci » 300 » 340 Jajca (po 100) » 2400 » 2500 ŽITARICE po kuintalu Pšenica L. 6800 do 7000 Sjerak » 4800 » 5000 Oves » 5200 » 5600 Rž » 6200 » 6400 Ječmen » 6200 » 6600 SADJE IN ZELENJAVA Krompir po kg. L. 30 do 35 Radič » 70 » 130 Jabuka » 35 » 50 Hruške » 40 » 60 SIR IN MASLO Sir do 2 mes. star po kg. L. 480 do 490 Sir čez 2 mes. star » 620 » 650 Mlekarniško maslo » 1000 » 1050 Doma izdelano maslo » 850 » 950 DRVA IN OGLJE Bukova suhe po q. L. 950 do 1100 Bukova surove » 650 » 800 Mešana mehke » 650 » 700 Oglje » 4500 » 5000 GRADBENI LES Bukev kubični m L. 16.000 do 18.000 Smreka » 23.000 » 25.000 Oreh » 26.000 » 30.000 Jesen 19.000 » 20.000 Češnja » 17.000 » 18.000 Bor » 18.000 » 19.000 Mecesen » 23.000 » 27.000 Javor 18.000 » 19.000 Topol » 11.000 » 12.000 Dob » 16.000 » 18.0001 Hrast » 16.000 » 20.000 in jo bo mogoče treba odstraniti. Pustite torej nov poganjek, ta bo tvoril novo vejo, ki bo dobro rodila. Stara sadna drevesa, ki samo kazijo sadovnjake in okužujejo poleg tega še druga drevesa, požagajte, ker so itak samo v napotje in v škodo. Opravite torej ta dela v sadovnjaku, saj je letos prav primerna zima. CiilllUllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllJIllIlll1!!!!!:! 11 l'I'l l'I l'I'Illllllllllll'l IH'I I III l!l'lilll'lll!l;lll!l:lll!l'l!ll|l|l| Kaj bomo delali tale mesec i:i:iii!|jiiii:iii!|j|!i!iii!i!iiiiiii:iiiiiililiiiniiiiiiliiilil!i;iilil lilii:iilili «iiiimiii i.m lil m 11 il u im iii!i:in 1111111111 iiiiiiimiii mi u i iiiìi 1:111.1 iiim Redčenje kron IZIDOR PREDAN: Usodni intermezzo Ljubezenska zgodba iz življenja beneških Slovencev 5. Iz teh strašnih sanj se je prebudila in Zakričala. Sanje so bile podobne njenemu resničnemu življenju in dogodkom, ki so se ji pripetili v poslednjem času.-^er>0ram še tri leta, ker nam ni dovoljeno Poročiti se pred sedemindvajsetim letom. Zaječala je in vzdihnila. *^aj ti je,« jo je vprašal, »ali si zelo huda name?« Odkimala je in si otrla solzo. »Ne nisem huda,« je rekla, »toda tri leta so dolga, a te bom čakala, ker te W mam rada,« je priznala. Od tistega usodnega večera se Irena in Franko nista več skrivala pred ljudmi. Vedno pogosteje so ju videvali skupaj. Kmalu je začela govoriti vsa okolica. Izvedela je tudi Irenina mati. Botra ji je vse do pike povedala, kaj ljudje govorijo. Novica je prišla tudi do Cirilovih staršev, a najbolj je pretreslo Potokarjevo Vančo. Sedaj ji je bilo jasno, zakaj so jo ženske pri vodnjaku, ko je hodila po vodo, za-smehovale že toliko časa. Ko se je Irena nekega večera vrnila domov, je našla mater jezno in nasršeno. Ne da bi zinila besede, je skočila na njo, potegnila za kite in jo udarila s pestjo po licu. Irena si je bila takoj na jasnem, kaj je materi. Čutila se je izgubljena, vendar pa se je opogumila in vzkliknila: »Kaj počenjate, mati, ali ste znoreli?« »Kaj, posisavka, še vprašaš? Kdo, jaz znorela?«, jo je klofnila znova in jo sunila stran. »Ne bom te več tepla. Nisi več vredna, da se te dotikajo poštene materine roke. Nesramnica! Lepo čast delaš naši hiši! S kom se vlačiš in valjaš svoji materi pa nič ne poveš. Pusti ga, dokler je še čas, pusti ga za tvoje dobro in za čast naše hiše!« »Mati, prepozno je!« je jokajoče odgovorila Irena. Na to Irenino izpoved je postalo materi tako hudo pri srcu, da ji ni bilo tako, še ko ji je poginila v hlevu najbolj debela bavha. Bridko je zajokala, a še bolj na glas pa je tulila Irena. Cez nekaj časa se je materi omehčalo srce, hčerka se ji je zasmilila. »Saj nič ne rečem,« je prijazneje nadaljevala, »morda ima fant poštene namene... To mislim, da bi te poročil; toda pošteni fantje se ne skrivajo pred ljudmi, pridejo v hišo. Vsaj staršem se pokažejo, če ne drugemu. Potem sama veš, da si imela fanta, pridnega in poštenega, ki ga ni v okolici boljšega. Krivico si mu storila in zamerila si se vsem Hulminovim. Tistega, ki imaš sedaj, ni zate, ni za naš svet. Je druge krvi, oni imajo druge navade...« »Mama,« je proseče spregovorila Irena, »vi morda imate prav, a jaz se ne morem vrniti nazaj, prepozno je. Potem pomislite, mama, kakšno je življenje tu pri nas. Saj ne poznate drugega kot revščino in trpljenje, koš, zbrinčjo, lopato in motiko. Tu je samo »martranje«. Ce me poroči Franko, ne bom nosila koša. On ima dobro plačo. Ce ostanem tu, čeprav šivilja, bom morala tudi pod koš, kakor druge šivilje, ki jih sami poznate. S Frankom bo lepo življenje, lahko, brez težav. Premislite no malo, mama,« jo je prosila hčerka. »Kar je, je,« je vzdihnila omehčana mati, »moral pa bi priti v hišo.« »Dobro, že jutri ga bom pripeljala,« je odgovorila zmagoslavno Irena. Naslednji večer je bilo pri Potokarjevih kakor o velikih praznikih. Mati je skuhala dobro večerjo, a očeta ni bilo nikjer, šel je v gostilno utapljat svojo žalost v vino. Ni se mogel sprijazniti z dejstvom, da ima njegova hčerka raje tujerodca kot domačina. Ko ni bilo očeta, je morala sama mati sprejeti Franka. Prijazno je govorila z njim v slabi italijanščini, a rekla mu je, da bi se bil moral že prej pokazati v hišo. Odgovoril ji je, da ima prav, a ni storil tega, ker se je bal odklona in da ga je bilo sram. Od takrat je bil Franko tudi trikrat na teden pri Potokarjevih. Vanča se ni več bala za hčerko. Tudi ljudje so bili odnehali brusiti jezike. Svet je pač takšen, da se privadi človek tudi grehu. Ko se prvič kaj grešnega ali nespodobnega zgodi, nastane hrušč in trušč. Vsi govorijo o tem. Ko pa vidijo, da se to ponavlja vsak dan, pstane tudi greh navadna stvar. Irena in Franko sta se večkrat tudi pred ljudmi nespodobno vedla. A zapustimo ju za trenutek in vrnimo se k našemu junaku. Odkar se je Irena spečala s Frankom, je Ciril dobival vedno bolj poredkoma njena pisma. Naenkrat pa mu je bilo vse odrezano. Novi prišleci so pripovedovali, kaj se doma dogaja. Vendar ni imel nobeden poguma, da bi bil povedal Cirilu resnico v obraz. Pisal je materi in prosil, naj mu pove, kaj se dogaja z Ireno, a ta mu ni vedela kaj povedati. Šele ko je pisal vdrugič, mu je mati napisala in razjasnila, kako gredo reči. Toda on ni verjel. Trmast to trd je bil v svoji ljubezni. Ne, njegova draga Irena, ki mu je obljubila večno ljubezen in zvestobo, ni mogla napraviti nekaj podobnega. Čeprav ni verjel, je čutil v srcu črva, ki mu je grenil življenje. Preživljal je strašne muke. Nedopovedljivo je trpel. Cele noči ni spal. Irena mu je bila vedno pred očmi. V mislih jo je poljuboval to prosil, naj ga ne muči. življenje mu je postalo neznosno. Ni mogel več vzdržati. Vzel je pet dni dopusta in se vrnil domov. Bilo je točno petindvajset mesecev, odkar je bil odšel. Bila je lepa septemberska noč, ko je potrkal na Potokarjeva vrata. »Naprej !« je slišal njemu že znani glas. Vstopil je. V hiši je bila samo Irena. Stala je pri mizi in likala temnozelene 4 h 1 i zcunaAt ALOJZ GRADNIK: DVE (Japonska pravljica) živeli sta nekdaj dve žabi. Ena je prebivala v jarku, prav blizu obmorskega mesta Osaka, druga pa je živela v hladnem čistem potoku, prav blizu glavnega mesta Kioto. Obema je življenje postajalo dolgočasno in obe sta sklenili, da se podasta na potovanje. »Kaj, če bi si enkrat ogledala obmorsko mesto Osako, to bi bila lepa sprememba!« si je mislila kiotska žaba. »Že dolgo je moja srčna želja, da bi videla cesarsko mesto Kioto, to bi bilo enkrat kaj novega!« si je mislila osaška žaba. Isti dan in isto uro sta se obe žabi odpravili na pot. Nikoli prej se nista videli druga druge, tudi njiju rodbine so jima bile nepoznane in tuje. Potovanje med obema mestoma je bilo silno težavno in le počasi sta merili dolgo cesto. Prav na sredi med obema mestoma je bila visoka gora, ki sta jo obe romarici morali prekoračiti, če sta hoteli doseči kraj njiju hrepenenja. Ali pot na goro je bila za obe grozno naporna. Zasopljeni in izmučeni sta prispeli na vrh. Pri zadnjem koraku sta si stali nasproti. Začudeni sta obstali in bolščali druga v drugo z velikimi, izbuljenimi očmi. Nekaj časa sta se samo gledali, potem sta pričeli govoriti. »Odkod prihajaš in kam hočeš?« je vprašala osaška. »Prihajam iz cesarskega mesta Kioto,« je odgovorila kiotska, »in nameravam v Osako. Odkod pa ti?« »Iz Osake in hočem v Kioto,« je odgovorila osaška. Tedaj sta se obe iz srca zasmejali in od samega smeha sta pljusnili obe v travo. Tako sta ležali nekaj časa, potem sta zopet sedli in se začeli pomenkovati. »če ne bi bili tako majhni,« je rekla ena, »bi videli od tu mesta, kamor sva namenjeni in bi precej vedeli, ali se izplača ta dolga, težavna pot.« »Nekaj mi je prišlo na misel,« je rekla druga. »Kaj če bi se postavili na zadnje noge in naslonili druga na drugo. Morda bi kaj videli?« In postavili sta se na zadnje noge in se objeli s sprednjima nogama, da ne bi padli. Tako sta stali pokonci in ena in druga sta radovedno buljili v mesto pred se. Od velikega napora sta jima noge in glava otrpnile. Ali če stoje žabe na zadnjih nogah, gledajo njih izbuljenne oči nazaj, kaj ne? Trapasti žabi pa nista mislili na to. Tako je osaška žaba videla namesto tujega mesta svoje rodno mesto in kiotska žaba zopet svoje. »Kaj vidim,« je zaklicala osaška, »cesarsko mesto je prav takšno kakor moje rojstno mesto. Tudi potok tu spodaj je popolnoma eniak mojemu, če ne morem več videti, se ne izplača iti na tako dolgo pot. Rajše kar doma ostanem.« Kiotska je bila istega mnenja, »če mesto ne izgleda drugače, je popolnoma nepotrebno iti v tujino,« je rekla. Izpustili sta se in pljusnili zopet v trar vo. Potem sta se še nekoliko časa razgo-varjaii in se slednjič poslovili. Otresli sta sprednji nogi in jo urezali z velikimi skoki nizdol po hribu. Kako sta si želeli biti zopet doma. Ali še vnukom svojih vnukov sta pripovedovali o svojem dolgem potovanju, kako bi bili skoro za vselej odšli v tujino in kako sta si Osaka in Kioto podobni kakor jajce jajcu. KOROŠKA NARODNA: v Žganje Zlodej je služil v Rožu pri nekem kmetu. Služil ni iz potrebe. Ni mu bilo za zar služek, služil je le zato, da bi pohujšal ljudi. To se mu je tudi posrečilo. Najlepša priložnost se mu je nudila, ko je kmet v tem letu, ko je imel vraga za hlapca, pridelal toliko žita, da ga ni imel kam shraniti. Vrag pa je prigovarjal kmetu: »2ita imaš toliko, da ne veš kam z njim, grlo imaš pa suho. Naredi si pijačo iz žita.« Kmet dolgo ni hotel o tem -nič slišati. Ker mu je pa hudoba bila vedno za petami in ga skušala, je podlegel skušnjavi in dovolil zlodeju, da je naredil iz žita žganje. Tako je bilo narejeno prvo žganje in tega je skuhal vrag, ko je služil v Rožu. GRIMM: JCjLSÌLGl in Namerilo se je, da je srečala mačka v gozdu gospo lisico. »To ti je premetena in izkušena gospa, ki se veliko giblje po svetu« je pomislila mačka. Zato je prijazno nagovorila lisico: »Dober dan, gospa lisica! Kako se kaj imate? Kako se preživljate v teh težkih časih?« Lisica, ošabna in napihnjena, je premerila mačko od vrha do tal in dolgo časa ni videla, ali naj ji sploh odgovori. Nazadnje pa je dejala: »O ti klavema mačja brada, ti prismoda pisana, ti sestradana mišjelavka, kaj pa ti pride na misel? Ti se me drzneš vprašati, kako se imam? Kaj pa znaš ti? Koliko umetnij umeš?« »Eno samo umetnijo poznam,« je po- IIII I I I I I 1111:1 I I l i l I I l l lil lili 1:11.111 I I I I III I I I I I lll l l I I l l lll l lll l l M i li aii i ni i Il I I lll l l l III l l lll l ili im 11 lllllll I I I NARODNA PRIPOVEDKA: Repa LJUDSKA PRIPOVEDKA Zmaj v Postojnski jami Pred davnimi leti je živel v Postojnski jami strahovit zmaj. Kadar je bil lačen, je začel grozno tuliti, da se je razlegalo daleč naokrog. Ljudje so morali prinašati ovce, koze in teleta, da se je pošast nasitila. Tedaj so staknili pod Nanosom pastirja, Jakoba po imenu, ki so o njem vsi pravili, da je prebrisane glave, kakor mar lokdo daleč naokrog. Pa so ga prosili: »Pomagaj nam, če si res tako prebrisani, kot pravijo ljudje.« Pastir ukaže zaklati tele in mu sleči kožo. Nato natlači kožo z živim apnom in jo lepo zašije. Ko drugega dne prirjove zmaj iz jame, prineso ljudje nagačeno tele k luknji. Zmaj pograbi vabo, jo pogoltne in skoči v vodo, da bi se napil. Kmalu pa začne od bolečin divjati in rjoveti. Iz žrela mu uhaja dim. Apno je pričelo svoje delo. Zmaj se vzpne in se vrže na hrbet, tedaj se mu razpoči trebuh. Malo še pobrca in prasne s silnimi kremplji ob skalo, da je še danes videti sledove — pa je bilo po njem. Ljudje so bili rešeni nadloge. Izvlekli so pošast na dan, jo odrli na meh in obesili kožo na vaški zvonik. Pastirju Jaki pa so v zahvalo napravili iz najlepšega kosa pastirsko torbo. Takrat se je Postojnčanom baje prijelo ime »Torbarji«. Vdova je bila požela rž in posejala repo; tako je imela v enem letu kar dva pridelka. Del teh pridelkov je prodala, izkupiček pa porabila za sinovo šolanje. Nekoč je prišel sim domov v času, ko so pulili repo. Fantu ni bilo do dela in je samo postopal. Mati mu je postavila zvečer na mizo krožnik močnika, skuhanega iz repe. Jed je bila res neslastna in ni je bilo lahko spraviti iz ust v želodec. Mati je to opazila, pa je modrovala: »Res, močnik ni bogvekaj, vendar pa repa ni puhla; moč zemlje je pač šla samo v korenine. Pa saj tudi piri tebi ni šlo veliko učenosti v glavo.« K zajtrku mu je postavila na mizo ostanek močnika prejšnjega dne, nato pa ga je napodila repo pulit. Na njivi, pri delu, si je šolani sinček zamislil in buljil tja v en dan, repa pa se seveda tudi ni hotela mi!iiiiiiiii!ii|i|ini:i:i!iiiiMii!|iiiii im i n umi in u n 11 n 11 umu FRANCE BEVK: | JAPONSKA PRAVLJICA | Na dnu morja je nekoč živela ostriga. Ta je imela, kot vse ostrige, zelo trde lupine, ki jih je, kadar je zaslišala kak šum, zaprla, tako da bi človek mislil, da se ji ne more nikoli kaj slabega zgoditi. Ribe v morju so ji zavidale zaradi tega in so ji dejale: »Gospa ostriga, vi imate tako lepo trdnjavo; če jo zaprete, ste na varnem, in lahko živite tako lepo, brezskrbno življenje!« »Res je tako,« je odvrnila ostriga pametno in ponosno; »toda četudi sem izven vsake nevarnosti, vendar nisem tako srečna; predolgočasno je tako življenje!« V tem hipu so se ribe zelo vznemirile in voda se je začela peniti; ostriga je naglo zaprla lupine in si mislila: »Ah, te uboge ribe! Gotovo je tu zopet kaka mreža ali tmek. Vesela sem, da sem vama v svoji lupini! Da, da, vedno je treba biti previden!« Ostriga je bila čisto pri miru; ko se je šum polegel, je hotela videti, kaj se je zgodilo in je odprla lupine zelo počasi in previdno, toda, o groza: na njeni lupini je bil listek z napisom : »Ta ostriga stane dva novca!« Bila je na trgu, na ribičevi stojnici. hlevno odgovorila mačka. »Kakšna umetnost pa je to?« je vprašala lisica. »Kadar me preganjajo psi, lahko skočim na drevo in se rešim.« »Je to vse?« je rekla lisica. »Jaz pa poznam več kot sto umetnij. In razen tega imam še celo vrečo zvijač. Hudo mi je zate, pojdi z menoj, da ti pokažem, kako uideš psom.« Vtem je prišel po poti lovec s štirimi' psi. Mačka je urno skočila na drevo in sedla na vrh, kjer so jo veje in listi popolnoma skrili. »Odveži vrečo, gospa lisica, odveži vrečo!« ji je zavpila mačka, toda psi so že zgrabili lisico in jo trdno držali. »Ej, ej, gospa lisica!« je klicala mačka.. »Mar vam vseh vaših sto umetnij nič ne-pomaga? Če bi znala splezati na drevo kakor jaz, bi si zdajle rešila življenje!« sama puliti. Tedaj mu je mati zagnala v hrbet tri repe in je še pripomnila: »Iz tebe ne bo nikoli nič, saj ne najdem na vsej njivi tako puhle repe, kakor je puhla tvoja glava.« Prihodnja leta pa se je fant poprijel učenja in postal končno priden študent in nazadnje celo papež. Kot papež je smel kovati svoj denar. Dal je napraviti take novce, da so imeli na eni strani vtisnjene tri repe, v spomin o.iih, ki mu jih je bila mati še pravi čas vrgla v hrbet. Novce z vtisnjeno repo — razen enega, ki se je zgubil —• imajo vse shranjene. Za tega bi dobil koš zlatnikov; postal bi tak bogataš, da bi ti ne bilo treba jesti močnika, repnega pa še posebno ne. A doslej še ni bilo slišati, da bi bil kdo ta novec našel. I llllll II. lll lll 11 I I IM II I I I I 111111 l i 111111111111111111II Pes in zajec Mrzlega zimskega dne je zajec ves prezebel pridihal k psu in ga prosil, naj mu napravi čevlje. Pes - čevljar si je pripravil dreto in usnje ter se lotil dela. Napravil je zajčku tople čevlje. Ta jih je pomeril in bil z, njimi zelo zadovoljen. Preden pa je odšel, ga je pes pobaral za plačilo. »Denarja pa nimam!« je odvrnil zajček ter jo ucvrl čez ravnine in planine. Pes pa za njim. Bevskal je im lajal ter-renčal, da mu bo polomil vse kosti, čim ga uhiti. Na begu pa je zajček izgubil čeveljčke. Zato še danes br 5onog kolovrati po svetu. Koderkoli pa naleti na psa, zbeži, ker mu dolg na duši gori. Nekega dne pa je pes res ujel zajčka. Pograbil ga je za rep in mu ga odgriznil. Zajček - kratkorepec pa mu je ušel. Od takrat, ko se je to zgodilo, vsi psi preganjajo uboge zajčke. Prav vsi zajčki pa imajo od tedaj kratke repke. UGANKE Škrat, ki gleda nas z neba, poseduje dva roga; spodnjega ima za brado, gornjega pa za čelado. (ogfmot uiun'j >■ Dvaintrideset piščancev zmelje zvrhan krožnik žgancev; mož z lopatico rdečo jih pomeče v prazno vrečo. (wuvRz 3$ va - iftzaC ui stqoz) Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica. suknene hlače. Bile so Frankove. Ko je zagledala Cirila, ji je zletel likalnik iz rok. Vsa prebledena je pogledala ven. Cirilu je udarila kri v glavo. »Pozdravljena,« je rekel, se ji približal in stegnil desnico. Rahlo jo je prijela in vztrepetala. »Irena, kaj to pomeni?« jo je vprašal. »Vse ti bom povedala, vsedi se!« mu je odgovorila. Ciril jo je v divji strasti objel in jo hotel poljubiti, a se mu je z močjo izvila. »Pusti me, Ciril, pusti me! Da... čutim »e... čutim se krivo pred teboj, a povedati ti maram, da te ne ljubim več. Ne vem... bilo je tako...« »Irena, Irena! Ali govoriš resnico? Ne, ne in ne! Ne more biti... Lažeš!« »Pač, Ciril, verni mi, jaz ne čutim ničesar več do tebe.« Ni vprašal drugih pojasnil, obrnil se je in molče odšel. Na stopnicah je srečal Potokarjevo, ki je nesla mleko iz hleva. Pozdravila ga je, a on, kakor da je ne vidi, je molče nadaljeval pot. Prišel je domov, objel mater in očeta. Zelo so ga bili veseli, a on se je držal žalostno. Ni se smejal, ni govoril. Popil je kozarček žganja in šel spat, ne da bi povečerjal. Mati je vedela, kaj mu je, a mislila si je, da je čas zdravnik in bo ozdravil tudi njenega sina. Tisto noč in še mnogo drugih Ciril ni zatisnil oči. V temi je videl Ireno, V mislih je izzivalno stala pred njim. Tako so minevale Cirilu noči in dnevi v mukah in trpljenju. Preden se je vrnil v Belgijo, so fantje na vaški praznik priredili ples. Plesali so v gostilni in godel je domači godec. Ko je Ciril prišel na ples, je videl, da se Irena vrti s fantom v uniformi. Bi bil raje videl, da bi mu gorela hiša in ves denar, ki ga je zaslužil v Belgiji. Obstal je. Irenin »kavalir« je vse to opazil. Pritisnil jo je še bolj k sebi. Ona mu je položila glavo na prsi in zgubljeno plesala, kakor da je ni tu. Ciril ni mogel več vzdržati. Stopil je v gostilno in ukazal gostilničarju : »Prinesi vsakem», kolikor želi piti.« Iz denarnice je vzel desettisočak in ga vrgel na mizo. Tako si je hotel dati duška. Vsi so pili z njim in kmalu bili pijani. Ciril je začel peti na ves glas. V njegovem glasu je bila jeza in jok. Fantje so zapeli z njim in njihovo petje je prekosilo harmoniko: »Boš videla ljubica, kako se boš jokala, jaz se bom tebi smejal!« K sebi so povabili tudi godca, ki jih je spremljal s harmoniko. »Za nas godi, ne za »rmeli-ne««, so mu rekli fantje. Ples je zastal. Franko in kolegi, ki so bili z njim, so razumeli, da se je vse to zgodilo zaradi njih. Med njimi in fanti je nastala velika napetost. Prišlo bi bilo kmalu do pretepa, da se niso vmešali orožniki. Zaprli so gostilno in vsak je moral po svoji. Tako se je maščeval ubogi Ciril. Ko je prišel v svojo spalnico, je sklenil, da ne ostane doma. Ni mogel trpeti in gledati, da mu drugi objema Ireno. še isto noč je pripravil kovček. Zaman so bile materine prošnje, naj ostane. Naslednjega dne je odšel. Ireni se je zdelo, da ni na svetu bolj srečnega bitja kot je ona. »Zdi se mi, da živim v gradu sreče ini veselja,« je večkrat ponavljala materi. Toda ta grad sreče in veselja je bil zgrajen na šibkih in nezdravih stebrih. Nihče je ni mogel potolažiti, ko ji je Franko povedal, da je premeščen v Piemont. Obupno je jokala, čeprav ji je obljubljal, da ji bo pisal in da jo poroči, ko bo dopolnil 27. leto. Njena naivna mati je bolj verjela njegovim besedam kot ona. Tisti dan, ko je Franko odšel, ga je spremljala na njegovo željo do Čedada. Z njim je šel tudi neki njegov kolega. V Čedadu sta pozdravila Ireno in stopila v avtobus, ki ju je peljal v Videm. Od tistega dne je zaman čakala Frankovih novic. Ni se več oglasil. Med njima je bilo vse končano. Meseci so minevali. V Laznici je šlo vse po starem. Tudi Irena je bila že skoraj pozabila im to, kar je bila doživela s Frankom. Nekega mrzlega decembrskega jutra pa je od vseh ljubljena in spoštovana Cirilova mati padla na ledu pri vodnjaku; zdrsnilo se ji je, padla je vznak in si prebila lobanjo. Pobrali so jo nezavestno, odnesli v doliijo in potem peljali v čedad-sko bolnišnico. Oče je hitro poslal sinu brzojavko v Belgijo. Cez tri dni je bil Ciril doma. Na srečo z materjo ni bilo tako hudo kot se je sprva zdelo. Zdravniki so rekli, da bo ozdravela v petnajstih dneh. Po obisku pri materi se je Ciril vračal proti domu. Stopal je s hitrimi koraki in ko je šel iz Ravnice proti Laznici, je dohitel Ireno. »Zdravo, Ciril,« mu je rekla in podala roko, »si videl mamo, ali ji gre kaj bolje?« ga je vprašala. »Hvala za tvojo skrb. Upamo, da ne bo hudega. Ce bo šlo vse prav, bo čez petnajst dni doma,« ji je odgovoril. Molče sta stopala dalje. Cez nekaj časa ga je Irena vprašala: »Ciril, ali si zelo hud name?« »Nimam pravice biti hud. Vsak človek je svoje sreče kovač. Ce misliš, da jo z drugimi laže skuješ, Bog ti daj srečo,« je hladno odgovoril. »Nič več nimam z njim. Sovražim ga. Ne vem, kaj bi dala, da bi si pridobila tvoje spoštovanje. Vem pa, da mi ne boš mogel nikoli odpustiti. Sedaj vem, da kar sem imela z njim, ni bila ljubezen. Ljubi- la sem samo...« »Kje je on sedaj?« ji je segel v besedo. »Ko je odhajal, mi je rekel, da so ga premestili v Piemont.« »Ha, premestili! Seveda, premestili soi ga, ko je sam zaprosil. Naaitil se te je, pa. je odšel.« »Zakaj si tako oster sodnik, Ciril?« »Resnica je,« ji je vrgel v obraz in ja pogledal v oči. Bile so polne solz. »Sediva!« ji je rekel. Vsedla sta se. »Mnogo sem trpel in trpim še danes zar radi tebe,« je začel. »Misli si, kako mi je bilo pri srcu, ko sem videl, da te drugi poljublja. Ljubil sem te bolj ko vse na svetu in te ljubim še danes.« »Ce me res ljubiš, odpusti mi. Vje naj se vrne kakor je bilo prej...« »Da, vse n*j se vrne, kakor je bilo prej. Ne želim si drugega, toda ti, ali si takšna kot si bila prej? Ce nisi takšna, čeprav te ljubim, bi ti ne mogel odpustiti.« Na te preproste Cirilove besede, ki so* jo zadele v dno duše, je obupno zajokala in z dlanimi zakrila obraz. »Izgubljena sem, vse je izgubljeno, vse, vse je izgubljeno,« je jokajoče ponavljala Irena. Počasi sta stopala proti domu. Pri Devici Mariji se je oglasil zvon in naznanjal uro noči. Zvonilo je kakor nekdaj... Toda samo zvonjenje je bilo tako, vse drugo p» je bilo spremenjeno. Kane*.