LIRIČNI POGOVOR Konstanty   Ildefons   Galezynski
—  Povej mi. kako me ljubiš.
—  Povem ti.
—  No, reci mi že.
—  Ljubim te \   soncu. In kadar ti sveče gore. Ljubim te v kapi, pa tudi v klobučku suknenem. Pa na koncertu, na ulici v  \etru ledenem.
V  javoru, v gošči malin in pod brezo zeleno. Ljubim te v spanju. In ljubim te v delo vtopljeno. Všeč si mi, kadar ta ljubka ročica
jajce raztepa — in pade ji žlica. Pa v taksiju. V avtu. Povsod si mi draga. Ko v ulico stopiš.  In kadar greš s praga. Ko v prečo z glavnikom lase si razčešeš.
V  nevarnosti, kadar od straha trepečeš.
Nil morju. V gorah. V galošali in bosa. Zmeraj. Čez dan in ponoči. Danes. Jutri. Včeraj. Si všeč mi spomladi, ko lastovka leta.
—  Kako pa poleti?
—  Kot sončni del leta.
—  A ko je Y jeseni megla okrog hiš?
—  Si všeč mi celo, ko dežnik izgubiš.
—  A ko posrebrijo se okna pozimi?
—  Te ljubim kot ogenj, ki toplo gori mi. In tvoje srce me privija v objem.
A zunaj  je sneg. In vrane na njem.
404