Sonet. ^lovekov sin sedel je na višini Pred svetim mestom, solze prelivaje, )Bridkost se mnogoverstmh spominjaje  Pretečih izraelskej domovini: »Jeruzalem, o prenesrečno mesto, Ki z grehi si se omadeževalo, Kako žalobno bodeš pač razpalo, Ker bilo si mi tolikrat nezvesto!« Zalile blago so oko solze, Kajtl tud' on je ljubil dom iskreno, Pa vidil je, da mesto je zgubljeno. In ne bolelo mene bi serce, Če bliža domovini se nezgoda, Ki oslepiti hoče moč naroda? „. , _ . r lUtrko Zorin.