Svarilo.
Mlada Mamica v nedeljo
Zajokala je na glas,
K.er vrnivsa se od mase
Je z vratu zgubila kras,
A mladenič zdaj veselo
Ji poda okrasek zlat :
»Jaz sem nasel ta-le križec
Kraj cerkvenih malih vrat.«
Z svetlega zlatu kovani
Bil to križec je krasan,
Ki ga botrica prinesla
Zadnjega godu ji dan.
Ko mu hvalo je izrekla
Vjele njune se oči, —
Dolgo zrla je za njim se.
Ko je stopal iz vasi.
Mimo mladec, krepkih udov
Sem po cesti je dospel,
Vzrši tožnega dekleta
Je sočutno k njej prišel.
Tam na jablani poredno,
Nežni ptiček je skakljal.
Zdaj zapel je in dekletu
Te besedice dejal:
»Kaj pogrešaš, dekle zalo.
Da solze krope obraz?«
»Oh, kako bi ne jokala.
Ko sem drag zgubila liras«.
»Pazi, Mamica, le pazi,
Srčeca da ne zgubiš :
Ker če on bi tega našel,
Ga nazaj več ne dobiš !«
Zorana.