Koristne stvari. Maravnl nagib in življenje iivall. (Konec.) Svainson terdi, da celu kušarji Ijubijo godbo. — Majhni kušarji (Lacerta agilis) so v južni Evropi tako razširjeni, da se jih lep poletni dan lahko sto skupaj na skalah dobi, ki se grejejo ali pa love merčcse. V Siciliji in na otoku Malta jih je zelo veliko, in prav lepi so. Njih navada, da glavo na stran nagnejo in ueka pove.st od pazljivega kušarja, ktero seui v ,,Tauseud und eine Nacht" bral, me je perva navodila, da sem začel pesinico peti, da bi videl, kako se bodo te živalice obnašale. Namesto, da bi bili po njih navadi bežali, postali so niirni, in nagnili so glavo na stran, da bi vsaj nobenega glasu ne zgrešili. Čim žalostneji je pesmica donela, tim večja je bila njih pazljivost, in ako sem žvižgal, prišli so tako blizo, da bi jih bil lahko z rnko vjel. Ko smo enkrat to reč zapazili, smo se dostikrat ž njimi razveselovali. Ako smo dolgo popolovali, smo se v senco ulegli in peli, da so male živalice iz svojih Iuknjic prilezle in posiušale. Nekterikrat so stale le na prednjih nogah, zadnje pa so ležale ploščnato na tleh. Tako se postavijo, kedar kaj ogledujejo, pa takrat nikoli glave ne premaknejo , da lože slišijo. V nobenem delu natoroznanstva ni več napak, ko v zadevi gibanja. Ker vidimo, da kaka žival naj več ali v vodi, ali v zraku živi, mislimo, da le tii živi. Tako je, postavim, ,,Riba brez vode" sploh znani pregovor. Ali Svainsonje rekel, in njegova opomba, resnico pregovora zeld krati, ako pravim, da nektere teh živali po terdih tleh hodijo in po drevesih plezajo, bode se marsikdo mojih bralcev čudil, ali vendar so nektere ribe, ktere ta sicer neznana dela opravljajo. Žabje ribe na bregovih Azije in južne polovice sveta, žive ne le več dni brez vode, temuč celd v liramili, kjer so zaperte, sim ter tje poskakujejo. Da morejo skakati, služijo jim plavute na persih. Vnanji obraz teh živali je sicer žabam tako podoben, da bi človek, ki jih poverhno ogleduje, mislil, da so žabe. Naj več jegulj v sladkih vodah zapušča včasi vodo, in potuje čez travnike, da pride do drugih voda, da si novo stanovališce napravi in jajca leže. Skoraj vse indiške ribe sladkih voda (Oeficefali) lazijo iz enega bajerja v druzega. Paganski Hindučani so mislili, da so ribe, kedar so jih na zemlji videli, iz neba padle. Neka riba (Peren scandens) zapusti vodo in pleza na drevesa, in to se zgodi, da rabi plavute nameslo niajnib nog; sicer ne vemo, zakaj te ribe zapuste vodo ali zemljo, pa taki shodi so navadni in gotovo je vzrok tega, da je njih notranja izrazba taka, da imajo dosti vode v čevah, kar ston, da riba more na suhem živeti. Torej gredo na suho, ali ker se razveseljujejo ali pa, ker lahko zunaj žive. Tudi merčesi radi plešejo in se vesele po zraku. Ti plesi terpe skoro vse leto. Nekterikrat so ti merčesi podobni preuiikajočcmu se kipu, ker se vsak naravnost gori pomika in zopet doli leti' in sledi potniku, ki ima dostikrat druge misli v glavi, da jih ne vidi. Kirbij je rekel, da se naj manjši komarji tudi pri naj hujšem dežju ne zmočijo. Kako oster mora biti njih vid, in kako hitro morajo leteti, da beže kapljam, ki so veče, ko oni sami in ktere bi jih, ako bi jih zadele, na tla vergle! Mali povodnji kebri, kterih se dostikrat vidi veliko n& verhu voda, so ravno tako radi veseli, kakor njih bralje komarji. Hitrost, s ktero se v krogu pomikajo, sicer ni tako čudovita, kakor red pri njihovih vodoplesih, tako da dostikrat se skup terčnejo in se zadenejo. Ploščnate in veslom podobne zadnje noge so prav vgodne za take vaje, in dostikral po več ur z ravno tistim veseljem plešejo. Podobe, kakor se postavijo merčesi, kedar se hočejo skriti, da bi jih nikdo ne videl, so zelo čudovite. Nekteri vertavci (Bohrkafer, Ciscule dnidos) posebno ti s kratkim širokim životom družijo se pri naj ruanjši nevarnosti, skrijejo rilec pod persni ščit in se veržejo pod rastlino, na kteri so ravno jedeli. Ni jih mogoče potem videti, ker je njih barva tej zemlji zelo podobna. En rod teh kebrov dobi se v velikih peščenih pustinah Sicilije in Afrike in njegova barva je pesku tako podobna, da Ie malokdo more razločiti kebre od peska. i\aj redkejsa podoba je, da se nekteri merčesi v kroglo zvijejo, kakor navadna uš v lesu. Tako skrijejo noge in druge mehkejše ude pod terdi herbet. — Drugi merčesi se hočejo nevarnosti varovati, da se potaje, kakor da bi bili mertvi. Navadni blatni keber stegne noge, ako se ga le potiplje ali kedar se boji , tako oterpnjeno, kakor da bi bile iz železnega dratu, in se ne gane. Drevni kebri (Baumkafer) vzdigujejo uoge iz ravno tega vzroka in smerdljivec s svojimi sorodniki pritisne noge terdo na telo. Dalje pripovedujejo nenavadno sainoglavnost, s ktero se dolgo, dolgo casa oterpnjenega dela mali terkalec. Kar se o junaštvu divjih lndijanov pravi, je vse nič proti junastvu teh malili stvari. Ako jih še tako terpinčimo, en ud za drugim odtergamo, jih žive na ognju pečemo, ne bomo doveršili svojega namena, da bi jih ganili. Nekteri žagarji nogc in rilec io čutne rožičke stisnejo, iu to store tudi vsi pajki. Družbe in skupščine pri živalih dostikrat niso saino natorni nagib. Veliko zverin in ticev sc druži, zverine da skupaj love in ropajo, tice, da skup potujejo. Obojekrat je združenje prostovoljno, ker dostikrat ali naj večkrat so posamesni. Nobenega dvoma ni potreba, da se zajčki, papagaji prostovoljno druže zavoljo razveselovanja. Tudi Svainson oraenja dosti o tem. Tiijaz kažem samo zgled o debelokljunaču, kterega je polkovnik Patirson iz notranje Afrike v Evropo pripeljal; ta tica s svojimi sorodniki zida res čudovite zračne hiše. Način, po kterem ti tiči izdeljujejo gnjezda, je zelo čudovit. Na drevesu ni manj, nego 800 do 1000 tičev, ki vsi pod eno streho stanujejo. Imenujem to stanovanje streho , ker je popolnoma podobna slamnati strehi, in nobena žival do njih priti ne more. Njih delavnost je podobna delavnosti čebel. Po dnevi ves dan delajo in tanko travo vkup vlačijo, poglavitno zidarsko pripravo, ktero rabijo za izdelovanje stanovališča, ali pa da ga podaljšajo in popravljajo. Ako drevo, na kterem je ta zračna hiša sozidana, ne more več teže prenašati, niso več varni v stanovanji in si morajo drugo na drugih drevesih zidati. Vidi se dosti vhodov, od kterih ceste po vsi hiši gredo. Sobe so blizo 2 palca ena od druge oddaljene. Trava, iz ktere so napravljene, je tudi poglavitna njih jed. Debelokljunači se druže, da se branijo. Vidimo pa celo, da se mravlje tudi družijo, da se vojskujejo. — To bi ne bilo slabo! — Vojsko, ki je bila toliko časa ošabna prednost človekova, gizdavost, ktero si človek z večninii dolgovi prikupi, to prednost imajo mravlje brez dolgov. Že dolgo so poznale znani pregovor Napoleonov: ^Vojska sama stroške terpi". Gotovo je vojska ali boj teh živali ravno tako znameniten, kakor buletin Napoleona ali depeša Wellingtona. Mislimo si dva ali tri gnjezda mravelj, oba enako velika in oba z enako tunožico mravelj , kakih 100 korakov eden od druzega oddaljena. Poglejmo neštevilno ninožico, ki je podobna ljudstvu velike dežele ; ves kraj, ki jih loči kakih 24 palcev, gomezla mravelj. Vojne truine postavijo se sredi kraja, ki Djih stanovanja loči, in boj se začne. Tisuč in zopet tisuč začenja dvoboj in se grize z velikimi čeljusti; še veliko več jih vlači v stanovanje vjete, ki se zastonj trudijo, se jim iznmzniti, ker dobro poznajo strasno osodo, ki jih čaka v sovražnikovem domovju. Kraj, kjer je boj naj hujsi, jc blizo kvadratni čevelj; oster duh puhti iz vseli; maogo mravelj je rnertvih; druge v kupih derže se s čeljusti in se trudijo ena drugo v jetništvo pripraviti. Naj pervo sprinieta se dva in dva bojnika, postavita se na zadnje noge in eden v druzega kislino brizgata. Padeta in se v prahu borita, se zopet vzdigneta, in vsak bojnik trudi se sovražnika premagati. Je njih moč enaka, nepremakljivo vstaneta, dokler tretji enemu od njih ne pomaga. Dostikrat pa vsak pomngača ob enakem času dobi, in borenje terpi vedno dalje. Tako se zgodi, da se jih v vsaki versti dostikrat 5, 6, 8, 10, 15 združi in se za zraago bori. Težji je zmiraj enaki boj, dokler velika množica ne prileti in drugih ne polovi. Potem pa zopet začno dvoboj. Ko se noč bliža, podajo se vsi, vsak v svoje mesto nazaj. Komaj pa se dan zazor/, zopet začne se boj z še enkrat večjo terdovratnostjo ia na dosti večji planjavi. Boj toliko časa terpi, dokler jih dež razdruži, da jezo pozabijo in zopet mir store. Kar je nar čudovitnejše, je, da akoravno so vse enake, akoravno je barva, dub in podoba enaka — vsaka mravlja pozna prijateljico, in ako jo nevedoma napade, jo berž začne božati in Ijubkovati. Kakovi čudeži kažejo se našim očem, ako pogledamo živalsko naravo! Kako podučljive so taka premi.šljevanja in kako našo ošabnost osramotujejo! p- Peruiek.