Političen list za slovenski narod.
Po pošti prejeman velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr
V administraciji prejeman, velja: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta 8 gld.. za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema upravništvo in ekspedieija, Stoini trg št. 6, poleg „Katoliške Bukvarne".
Oznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat- 12 kr ce se tiska dvakrat; lokr.,cese tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.' Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vrednlštvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vsak dau, izvzemši nedelje in praznike, ob l/a6. uri popoludne.
Štev. OS.
7 Ljubljani, v petek 1. maja 1891.
Letnilc XIX.
Vabilo na naročbo.
S 1. majem prične se nova na-ročba na
»SLOVENCA",
h kateri najuljudneje vabi
upravništvo.
IMF" Naročnina razvidi se na glavi lista, a na naročnike, ki se oglašajo, pa ne dopošljejo naročnine, se ne ozira.
Zatiranje Nemarijarov na Ogrskem.
Gotovo se noben narod v Evropi huje ue zatira, nego se nemadjarski narodi na Ogrskem. Turki neso tako hudo gospodarili v nobeni "leželi, nego gospodujejo Madjari, ki hočejo veljati še za olikan narod. Ker sami vedno bolj izumirajo, napenjajo vse sile, da bi pomadjarili Tse druge narodnosti na Ogrskem. Vse jim mora služiti za sredstvo madja-rizacije. Ne brigajo se za § 44. ogrske ustave, ki vsem narodnostim zagotavlja jednakopravnost. Na Ogrskem je ni instance, kjer bi ubogi Slovak ali Srb sklicevaje se na ustavo, mogel dobiti svojo pravico.
Kje drugje je mogoče, da bi narod broječ tri milijone duš, ne imel nobenega zastopnika, kakor ga nemajo Slovaki na Ogrskem? Nenavadno zvito so-stavljen volilni red zagotavlja Madjarom večino v zbornici poslancev. Tako pride v nekaterih madjar-skih krajih že na 4000 prebivalcev jeden poslanec, dočim v slovaških in rumuuskih krajih še-le 50.000 prebivalcev voli jednega poslanca. Zbornica v Budimpešti torej nikakor ni izraz pravega narodnega mišljenja na Ogrskem, državni zbor v Budimpešti ni zastop ogrskih narodnosti, temveč le zastop mad-
jarskega naroda. Od tega zbora niti Slovan, niti Rumun nema pričakovati pravice.
Vse javne službe na Ogrskem so v rokah Madjarov in madjaronov. Slovak še dela ne dobi v državnih tovarnah in pri železnicah, če neče zatajiti narodnosti svoje. Vsi dostojanstveniki na iztočnem Ogrskem so Madjari vsaj po mišljenju, če ne po rodu, dasi od Szegedina do rumunske meje biva le kacih 600.000 Madjarov nasproti 8 milijonom Rumunov. Pri tem naj omenimo, da je v deželah krone svetega Štefana več Rumunov nego v rumunski kraljevini, pa vendar nemajo skoro nobene pravice.
Posebno je pa zgodovina Slovakov zgodovina trpljenja. Ta narod je silno veliko žrtvoval, da bi se ubranil madjarskemu nasilstvu. Če pomislimo, kako slabi so kraji, v katerih biva slovaški narod, reči moramo, da težko najdemo še kak drug narod, ki bi toliko žrtvoval za narodne namene. L. 1863. si je bil osnoval „Matico" in takoj prvo leto je pristopilo društvu 5000 članov. Zavod se je lepo razvijal in mnogo pripomogel k razvitju slovaškega slovstva. To je bodlo v oči Madjare iu dne 12. novembra 1875. leta se je izdal ukaz, da se mora ta zavod razpustiti. Pa ne to zadosti. Dasi je v pravilih bilo jasno določeno, da ima poslednji občni zbor odločiti, kako se porabi premoženje, če se društvo razpusti ali pa preneha, vendar je vlada samovoljno pograbila vse premoženje tega društva v znesku 150.000 gld. Slovaki vzdržavali so sami tudi več gimnazij in tudi te gimnazije je omenjenega leta doletela jednaka osoda. Za svoje postopanje pa v Budimpešti neso imeli celo nobenih pravih povodov. Kar reklo se je, da se med Slovaki razširja panslavizem, pa so se zavodi razpustili. Ce je to res, tega ni nobeden preiskavah Kdo si bode pa tudi s takimi stvarmi ubijal glavo. Kadar gre Slovanom kaj škodovati, takrat se na Ogrskem ne ozirajo na pravico, temveč tedaj vlada le surova sila.
Leta 1883 jeli so ustanavljati kulturna društva ki imajo jeduak namen, kakor zloglasni „šulferajn" pri nas, seveda s to razliko, da „šulferajn" dela za ponemčevanje, kulturna društva ogrska pa za po-madjarjenje.
Delovanje teh kulturnih društev je pa še mnogo nevarnejše, nego je „šu)ferajn"-ovo, ker jih podpira vlada. Neka prebrisana glava v Budimpešti je tudi iznašla, da imajo ta društva blizu jednak smoter z razpuščeno slovaško „Matico", in res hitro so se odločili, da se je premoženje, ki se je oropalo „ Matici", dalo jednemu takemu društvu. Kaj tako krivičnega se pač le na Ogrskem more pripetiti.
Posebno je pa Madjarom bilo trn v peti, da imajo nekatere narodnosti ogrske avtonomno cerkveno upravo. Ta zakonita cerkvena uprava je bila nekak jez proti madjarizaciji. Ali tudi v tem oziru je jelo že zmagovati madjarsko nasilje. Najprej so bili Srbom vrinili pokojnega metropolita, ki je bil madjaron z dušo in telesom. Tega moža jim je vlada vrinila, ne da bi bil zakonito izvoljen.
Po njegovi smrti se je pa madjarski vladi celo posrečilo, da je pri volitvi prodrla s svojim kandidatom. Tako sedaj cerkvena avtonomija služi Madjarom za potujčenje Srbov. Pošiljajo se jim duhovniki, ki so navdušeni madjaroui, in nekateri še dobro srbski ne znajo. Tudi v srbske šole, ki so v cerkvenih rokah, začela se je vrivati madjarščina. Nič bolj e se ne godi pravoslavnim Rumunom. Nedavno je v Peldru s silo moralo orožništvo varovati madjarskega duhovnika, katerega so poslali Rumunom proti njih volji. Bil je krvav boj, pri katerem je bilo ubitih deset Rumunov.
Sedaj se pa pripravljajo Madjari, da uničijo cerkveno avtonomijo protestantskih Slovakov. Sklenili so, da se v Budimpešti skliče sinoda avgsburške konfesije. Slovaki so takoj dobro slutili, da bodo na tej sinodi v manjšini in da se bode ta sinoda sklicala iz vse drugih, nego iz verskih ozirov. Da zares ne gre za cerkev, je že vidno iz tega, da je bilo
LISTE
Pripovedke sv. Cirila, moravskega apostola
s kritično preiskavo dokazov o njih istinitosti, objavil Komorant Simon Perzich. (Poslovenil Gašpar Majar.)
(Dalje.)
5. Pripovedka.
Dokler živiš v deželi umrljivosti, boj se vedno in povsod!
Lačnega, semtertja letajočega krokarja ugleda iz svojega skrivališča lisjak, ravno tako praznega želodca. Dobro prepričan, da tare krokarja huda lakota, prileze skrivaj, da ga ni nihče opazil, iz svojega brloga in se potuhne, kakor bi bil mrtev. Oči je imel odprte in božjastno zavite, kakor bi bile obsteklele. Dihal je skrivoma, da je bilo komaj opaziti. Noge je stegnil od sebe. Rep je mlohavo ležal na zemlji. Skratka, tako prekanjeno je znal položiti vsaki del telesa, da ni bilo mogoče spoznati ukanljive zvijače živečega, in vsak bi moral verjeti, da ni nikakoršnega življenja več v njem. Tako ležš se pokaže nič manj navihanemu krokarju, da bi si ga vjel za slasten oblizek. Toda krokar je bil prav
tako previden in zvit; ni hlastnil navidezno mrhovino, ampak ostro jo je zrl iz daleč, da bi se prej prepričal, se li ni lisjak, ki prekosi krokarja v pre-kanjenosti, le potuhnil. Vedoč iz skušnje, da se dihanje v prsih ne da tako lahko zatajiti, ker se dihanje v pljučih nikoli ne ustavi, opazuje pred vsem, dobro zveden v umeteljuosti raztelesovanja, prav natanko prsi mrhovine, ki ne morejo skriti dihanja. Tako je prišel prekanjenosti na sled; — vzame v kljun precejšen kamenček ter ga spusti lisjaku ua nos. Lisjaka premaga bolečina, hlastno skoči kvišku, — krokar mu pa kliče: „Zdaj si skusil, da ne vidi krokarjevo oko nič slabeje od lisjakovega. Če je tvoje oko opazilo mojo lakoto, je bila pa tudi mojemu sumljiva tvoja zvijača. Da ti pa še bolj po resnici pov&n, vedi, da sem v svojem življenju izkopal oči ne le jednemu lisjaku, ki je tako ležal, kakor ti tukaj." — Srdito odgovori lisjak: „In jaz nisem na ta način zasačil le jednega krokarja in ga slastno pojužnal." — Na to ga vpraša krokar: _Zakaj si mi hotel kaj takega storiti? Ali si morebiti mislil, da nisem vajen lakote trpeti, ko mi vendar treznost ohrani živahnega duha, brezmernost pa omrači. Da ti bolj razločno povem : Preželjna lakota omrači razumnost in previdnost." — Na to odvrne lisjak: „To že davno sam vem, vem pa tudi, da sicer pridni Homer tudi včasih zadremlje. Celo bi-
ster um se vedno ne sveti in moč duha si ni zmi-raj jednaka. Saj je vendar že mnogo najbolj učenih v nesrečo padlo, ko so se manj učeni, pa previdni v sreči ohranili. Sicer tolika.,, razumno kačo zadene po neprevidnosti smrt, ko uide miška krvoločni podlasici, ker je čuječa in zaman se razgrinja mreža pticam pred očmi (Preg. 1. 17.). Ker bi pa vendar rad zvedel, zakaj sem ti zvito nastavil zanjko, vedi, zato, ker ni nobene zvestobe mej tatovi, če je le mogoče. Pojdi torej svojo pot, in boj se vselej in povsod, in bodi čuječ v previdnem strahu." — Nato se ločita.
Nravne pripovedke sv. Cirila.
23. Kogar si enkrat razžalil, tega se vedno boj!
Nekoč je silno gladen lisjak taval sem ter tje okoli, da bi našel kaj živeža, in stopi neprevidoma in nehote na kačo ležečo v soteski. Jezna in razdražena vgrizne lisjaka v nogo. Ta se dolgo ne po-mišlja, ter jo tudi vgrizne in tako sta bila besno razjarjena eden na druzega, — vendar pa gresta kmalo vsak svojo pot, da si poiščeta zdravila. Ne dolgo potem zadeneta zopet vkupe in kača pomneča bolečine, snujoča maščevanje, skrije svoj notranji srd, prijazno pozdravi lisjaka, toda polna zlobnih naklepov ogovori ga še bolj prekanjeuo: »Predragi
dobro sto let, odkar se ni sklicala ta sinoda. Pod predsedstvom škofa Baltika, ki je veren Slovak, je sklenil konvent avgsburške koufesije v Požunu, da se ne udeleži te sinode.
S tem so hoteli preprečiti, da bi sklepi omenjene sinode ne veljali za Slovake.
Zakonito je namreč določeno, ce se kak okoliš sinode ne udeleži, da zinj sinodni sklepi nimajo veljave. Sevida, vse , to stojj lepo na papirju, Ali vladna glasila ogrska pa že pišejo, da se bode temu uporu že naredil konec.
Pričakovati je torej, da bodo Madjari jeli tudi Slovakom rušiti cerkveno avtonomijo, da dobe tako tudi cerkev v roko, da bode delala za njih smotre, in ne dvomimo, da se jim bode to posrečilo.
Madjarizacija bode v bližji prihodnosti na Ogrskem gotovo vsled takih nasilnih razmer precej napredovala, posebno ker se bodo otroci že s tretjim letom v detiščih jeli obdelavati za madjarsko kulturo. Iz teh zavodov izšli bodo novi renegatje, ki bodo vzgojeni takorekoč na troške države v tujem duhu, kakor nekdanji turški jauičarji. Naposled pa so janičarji jeli biti nevarni turški državi in so iz-podkopali njeno silo; podobno osodo pa smemo tudi prorokovati Madjarom. Vsaka sila le nekaj časa traja. Če je turška sila jela pešati, bode tudi ma-djarska, saj je glavna razlika mej Turki in Madjari le ta, da so prvi bili močni, poslednjih moč pa obstoji le v potrpežljivosti onih, katere zatirajo.
Govor princa Al. Liechtensteina
pri občnem zboru katoliškega šolskega društva na Dunaju.
(Konec.)
Ali se je ta neugodni položaj krščanskih Nemcev sedaj predrugačil? Gotovo! Zadnje mesece sem si nabral skušnje. Kdor obišče trideset do štirideset shodov, na katerih je zbranih na tisoče ljudij, ta ve bolje soditi o pravem mišljenju dunajskega prebivalstva, kakor pa katerakoli ekscelencija v uradu (burna pohvala), ki dobiva svoje informacije od ofi-cijoznih časnikarjev (burna pohvala in veselost), katerih že leta ne trpi pri shodih dunajskega ljudstva. (Živahna pohvala.)
Shodov, katere sem obiskal, udeleževale so se vse vrste mestnega prebivalstva: rokodelci, trgovci, uradniki, učitelji, profesorji, zdravniki, hišni gospodarji ; akoravno se je na teh shodih v prvi vrsti govorilo o gospodarskih vprašanjih, vendar se je naglašala tudi potreba krščanske šole (glasna pohvala) ; to zahtevo so vedno z veseljem pozdravljali.
Ta veseli prevrat je naravna posledica vrlega postopanja naše dunajske duhovščine. Njej vsa čast! To so taktni in pogumni možje, poljudni in svojemu poklicu zvesti duhovniki. Takoj so si pridobili srca našega ljudstva.
Naša dunajska duhovščina je dobro spoznala, da kraljestvo božje sicer ni od tega sveta, da pa se svetovna vprašanja, ki izpolnijo velik del časa, v
ravno zdajle sem te iskala, da bi najino razdrto prijateljstvo zopet poravnala s poljubom miru; kaj bi bilo namreč umrljivim tukaj na zemlji dražje, bolj zaželjeno in blažje, kakor ljubi mir? V zvezi miru se živi varno in pokojno; vse, kar živi, cvete brez motenja in pravične postave vzdržujejo vse v najlepšem redu. Mir je občni in splošni blagor. Lisjak pa še veliko bolj previhan, kakor kača, jej odgovori z njenimi besedami: „Res, mir je nebeški blagor, če je odkritosrčen; če se pa za njim skriva zalezovanje in hlimba, potem je slepeča luč; življenje, ki nosi v sebi smrt, — sladek strup. Naj torej ostane tvoj ljubi mir s teboj; zakaj kjer se še vedno spominjajo razžaljenja, tam le dremlje jeza, ki snuje maščevanje, ki se zvito skriva, dokler ne najde priložnosti, da izbruhne. Tvojega srca ne vidim, držim se pa pravil razuma, po katerih prav dobro spoznam v tvojih prsih skriti, besni srd. Odkritosrčni mir nikdar ne spominja na prestalo zlo; dozdevan mir ga ne more nasproti nikdar pozabiti. Rahla mirovna zveza včasih vedno še nazaj misli na stara žaljenja. Zatorej se je vedno bati razžaljenca in se ga varovati; kjer žalitev ni pozabna, jena ne minljiva, je pričakovati maščevanja in milost je okorna. Tako so se bali bratje egiptovskega Jožefa celo v starosti, katerega so bili žalili v mladosti." — To izgovorivši zapusti lisjak svojo sovražnico.	(Konec sledi.)
mnogem oziru tičejo cerkve, ker je za vse čase in za ves svet postavljena. Naša dunajska duhovščina je hitro spoznala, da se mora zavzeti za eocijalno vprašanje vsled dolžnosti svoje svete službe. Posnemala je vzglede najboljše d6be krščanskega srednjega veka, ni se čutila omejeno le na pastirski poklic, temveč je hotela razširiti nauk Zveličarjev tudi na polje javnega prava in narodnega gospodarstva. (Dobro!) Posnemala je vzgled, katerega so ji v sedanjosti dali škof Ketteler in kardinala Manning in Gibbonš. (Pokvila.)
V skupnem boju našega poštenega delavskega stanu proti izsesavanju mobilnega kapitala se je naša duhovščina kakor jeden mož postavila na stran delavčevo; zmerno in previdno je porabila svojo veljavo, da je ljudstvo poučila, navdušila in za volitve združila. Praktično krščanstvo je duhovščina dunajskemu ljudstvu podala kot pomoč v nadlogi; deset božjih zapoved je obrnila na gospodarsko po-stavodajo, nauk, da je treba moliti in delati, pa tudi v potu obraza zasluženi kruh braniti proti la-komnim, nepoštenim postopačem. (Dobro, dobro!)
To je vleklo in ogrelo ljudstvo. Ko je ljudstvo spoznalo, da se duhovniki ne vrivajo zaradi vlado-željaosti, temveč hočejo iz ljubezni do pravičnosti sodelovati poleg sposobnih voditeljev iz neduhov-skega stanu za obrambo zatiranega ljudstva, uvidelo je tudi, da so duhovniki prepotrebne podpore njegove omike, da so meso od njegovega mesa, kri od njegove krvi.
Od tega časa sedi duhovnik pri vsakem shodu na častnem mestu na strani drugih za vodstvo poklicanih neduhovnikov, zastopnikov posestva, pridnosti in inteligence, in če duhovnik stopi na govorniški oder, srčno ga pozdravijo. V tej meri, kakor se je duhovščina potegnila za m&terijelne pravice našega ljudstva, zavedlo se je to vrednosti svojih duševnih blagrov, čutilo je nagon, da svojim otrokom vero križa za življenje vtisne v srce in reši, to vero, ki reveže in bogatine stavi na zemlji v jednako vrsto kot otroke božje, v nebesih pa reveže pred bogatine. (Živahna pohvala.)
Želj e dunajskega prebivalstva glede na ljudsko šolo so naslednje: Otroci naj se ločijo po veroizpo-vedanju (glasna pohvala), ter poučujejo od učiteljev, ki so njihove vere in v verskem oziru zanesljivi. (Pohvala.) Krščanskemu nauku naj se odloči več časa, na versko vzgojo obrača večja skrb. (Dobro!)
Naše ljudstvo hoče šolo, kakoršna je na Bavarskem, Saksonskem, Virtemberškem in Pruskem, kjer so štiri do šest ur odločenih na teden za vero-nauk in svetopisemske zgodbe; šolo, v kateri sta si duhovnik in veren učitelj jednaka ter si pomagata v nadlogi, da vzgajata otroke za poštene kristijane. (Dobro!)
Naše dunajsko prebivalstvo je popolnoma prijazno šoli, hoče osemletno šolsko dolžnost, ter vi, da je vednost moč, ki je slabejšemu podpora proti premoči kapitala, akoravno mu ne zadostuje v varstvo. (Dobro!)
Naše dunajsko prebivalstvo je sedaj toliko omikano in poučeno, da se ne d& trapiti od židovskih časnikov, češ, da nemški kmet v planinskih deželah zahteva iz nazadDjaštva olajšanje šolske dolžnosti.
Dunajsko prebivalstvo dobro vi, da se razmere po deželi bistveno ločijo od mestnih in industrijskih. Privošči našemu kmetu ono olajšanje, katero zahteva njegova revščina in gospodarske razmere. Sedaj vi, j da so šole po deželi v veliki večini, in šestdeset odstotkov ljudskih šol sploh, jednorazrednice, v katerih vkupe sedi šest- do štirinajstletni otroci, v katerih torej osemletna šola ne more imeti primernih sadov, in bi torej odpomogel le poldnevni pouk, razdelitev otrok po starosti.
Torej vidite, da je namen ljudske šole, katerega žele Dunajčanje in sploh prebivalstvo na Nižjem Avstrijskem, praktično tisti, katerega naglašajo verni katoliki. To zahtevajo krščanski socijalisti in nemški nacijonalci. Torej sta 8i stranki prav blizu, treba je, da se spoznata. Ko sta jedini, mogli bodeta svojo voljo izvršiti; Avstrija jima bode hvaležna za krščansko šolo in 8ocijaloo reformo. (Pohvala.)
A do tedaj je še daleč. Dokler pa to ni mogoče, je velika zasluga katoliškega šolskega društva, da na postavni podlagi z žrtvami in trudom podpira krščansko vzgojo mladine. Ima že lepe vspehe, ustanovilo je zavode, ki so vzgledni. Prosim, podpirajte to društvo. (Dolgotrajna živahna pohvala.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 1. maja. .ftotralij«
Adresa. Nadr<)bna debata o adresi se v odseku hitro nadaljuje. Malo daljši raz&ov<$r je bil pri točki o trgovski pogodbi z Nert|ijo. Slovenski poslanec Suklje je priporočal malo fco|j zdržljivo obliko. Poslanec Trojan je bil zato, d'a bi se izr&žilo, naj bi se za zvezo z Nemčijo pdštbdflvalo j materijal-nem oziru. Ko so temu ugovarjali Herbst, Demel in poročevalec, vsprejel se je predlog poročevalčev z nekaterimi stilističnimi premenami. Glede valutnega vprašanja predlagal je Kaizl, da naj bi se, kakor hitro je mogoče, valuta uravnala, ali ta predlog je bil odklonjen, ko se je Bilinski izjavil, da se je treba v tem oziru previdneje izjaviti.
Levičarji bodo torej le predložili svojo adreso. S tem je izrečeno, da o onem složnem delovanju, katero se je pričakovalo v vladnih krogih, ne bode ni sluha ni duha v zbornici. Borba se začne pri adresni debati in bode trajala do konca legisla-tivne dobe ali pa do razpusta državnega zbora. Nemci se ne spotikajo toliko nad adreso poslanca Bilia-skega, temveč le iščejo vzroka, da takoj nastopijo svojo pot. Plener in tovariši vedo, da bi morali popolnoma zatajiti nazore svoje, ko bi hoteli hoditi z desnico. Ni pa treba misliti, da bode v državuem zboru borba le o narodnih in verskih vprašanjih, temveč še hujša utegne biti v narodnogospodarskem pogledu. Liberalci se bodo odločno upirali, da bi se kako omejila moč kapitalizma.
Tnanje dršav«.
Ruski židje se zopet v večjem številu izseljujejo v Ameriko. Posebno iz jugozapadnega kraja jih je letošnjo pomlad že mnogo se izselilo, drugi se pa že pripravljajo na odhod. Izseljujejo se pa le židovski rokodelci, ali razni židovski mali trgovci, katerih bi se Rusi najraje znebili, pa nečejo zapustiti Rusije, ker ne upajo, da bi se jim v Ameriki tako dobro godilo, kakor v Rusiji. Severnoameričani so preveč prebrisani trgovci, da bi mogli židje v Zje-dinjenih državah slepariti. Zaradi tega pa ni pričakovati, da bi židovski mali trgovci ostavili Rusijo, naj uvaja vlada proti njim še tako stroge naredbe.
Rusija in Francija. Francoski tovarnarji sklenili so, da bodo svoje blago pošiljali preko Odese naravnost v Srednjo Azijo in od ondot dobivali surovine. V Odesi bode centralno skladišče blaga. Osnovala se bode borza za blago. Francozi si prizadevajo, dobre odnošaje z Rusijo izkoristiti v narodnogospodarskem oziru, če že ne morejo Rusije pripraviti, da bi se ž njimi zavezala proti Nemčiji. . Francosko blago se bode v Rusiji in Srednji Aziji ' hitro udomačilo, posebno ker je solidnejše izdelano nego nemško.
Rusija. Rusko postavodajstvo se sedaj bavi s tem, da se času primerno premeni postave o pravicah nezakonskih otrok. Zlasti se hoče olajšati po-sinovljenje nezakonskih otrok. Ta stvar je pa mnogo važnejša, nego bi si kdo mislil na prvi hip. Ne le, j da je število nezakonskih otrok po večjih mestih • silno veliko, temveč v predelih Rusije živi tudi več milijonov staroobredcev, katerih zakoni od države niso priznani, ker se nečejo dati poročiti od pravoslavnega duhovnika. Vsi otroci iz teh zakonov naravno veljajo za nezakonske. Da je ta stvar velike važnosti, kaže tudi to, da se je rusko časopisje že več let bavilo ž njo. Ves čas se je pa kazalo dvojno mnenje. Konservativna staroruska stranka je hotela, da ostane vse pri starem, zapadnjaki so pa priporočali vrejenje tega vprašanja v jaKo liberalnem zmislu. Vlada pa si je izbrala zlato srednjo pot, ki bode najprikladnejša ruskim razmeram, ne bode kvarna nravnosti, pa bode vendar dosedanjim nepri-likam kolikor je moč v okom prišla.
Natalija. Tudi ruski listi se zanimajo za srbsko kraljico Natalijo. Slovanofilska glasila se odločno potegujejo za prava kraljice. Tako piše „Denj", da imata skupščina in vlada pač pravico zahtevati od kraljice, da se ne meša v politiko, nikakor pa nemata pravice odrekati jej kraljevih časti. Kraljice iz Srbije drugače nemajo pravice odstraniti, če se jej dokaže politična agitacija. Dosedaj pa kraljici druzega dokazati ne morejo, da je storila nekaj brez-taktnih neumnosti, ki neso kaznjive. Ko bi kraljico iztirali s silo, ima pravico proti vladi začeti tožbo zaradi rušenja ustave in srbski zakon preti z ječo uradniku, kateri bi iztiral srbskega državljana brez dokazane krivde. Regenti prav delajo, dokler branijo kraljici mešati se v politiko, ali krivično bi postopali, ko bi jeli določevati, koliko mesecev sme kraljica bivati v Srbiji, koliko mesecev pa mora biti v inozemstvu. Vlada najbolje stori, če pusti kraljico na miru in se manj zanima zanjo, potem bode to vprašanje samo od sebe izginilo. Misli li srbska vlada na osodo mladega kralja, ko hoče postopati z njegovo materjo tako, kakor bi ne smela z nobeuo srbsko državljanko?
Alzacija in Lotaringija. Nemški list »Grenzboten" je nedavno hudo grajal nemško upravo v Alzaciji in Lotaringiji. Očita se vladi, da je s slabim vladanjem pritirala tako daleč, da so Alzačani sedaj bolj francoski, nego so bili po nemško - francoski vojni. „Norddeutsche Allgemeine Zeitung" je v obširnem članku skušala ovreči trditve zgorej
omenjenega nemškega lista, pa se ji ni posebno posrečilo. Za dokaz, da se Alzačani prijaznijo z nemško upravo, navaja samo znano alzaško deputacijo, ki je bila prišla v Berolin, in pa pesmi nekega ne posebno znanega alzaškega pesnika. Na deputacijo se ne gre sklicevati, kajti imela je le namen, izposlo-vati neke trgovske ugodnosti in je torej gotovo nastopila pot, po katerem je najložje mislila doseči svoj namen. Ne sme se pa misliti, da so vse besede odposlancem šle zares od srca. Posamezen pesnik, opevajoč nemštvo, pa še ni izraz mnenja prebivalstva in je tudi lahko, da so njegove pesmi bile le najete. Treba bode še druzih dokazov, da se preveri svet, da so Alzačani zares zadovoljni s svojimi razmerami.
Nove evropske aveze. Velik francoski list je, razmotrovaje sedanji evropski položaj, prišel do sklepa, da se bode trodržavna zveza kmalu razdrla in se bode potem Italija bolj približala Angliji. Ker se Francija in Rusija vedno bolj zbližujeta, prišlo bode do sledečih državnih zvez: 1. Anglija in Italija; 2. Nemčija in Avstrija; 3. Rusija in Francija. Francoski list misli, da bi na ta način se najbolje zavarovalo evropsko ravnotežje. Ruski listi so tudi zadovoljni s temi kombinacijami, ali vendar pristavljajo, da bode Rusija stopila le v tako zvezo, katera bode najbolj ugajala njenim interesom, kar bode pa še le pokazal daljši politični razvoj.
Lzvirni dopisi.
Iz Št. Jurija pri Zagorji ob Savi, 30 aprila. Ker vredništvo »Slovenca" od vseh krajev naše ljube domovine sprejema dopise in jih priobčuje svojim čitateljem, upam, da tudi mojega skromnega dopisa, oziroma popisa v koš vrglo ne bode. Naj bode ta v pohvalo ljudem, kateri toliko žrtvujejo za čast božjo in blagor občine in v spodbudo drugim, da bi ravno tako ravnali.
V našem kraju imamo podružno cerkev čem-šeniške fare — cerkev sv. Jurija. Že prijazna lega njena na malem stožkastem griču mika potnika po našej dolinici idočega, da stopi do nje in če si jo še od znotraj ogleda, gotovo se mu bode toliko prikupila, da jo bode pri vs;>kej priložnosti obiskal. To je uzrok, da je tukajšnje ljudstvo sezidalo v njenej obližji že leta 1854 farovž, ter si tudi od takrat preskrbljevalo duhovnika. Sedaj imamo tu marljivega, za božjo čast preunetega, upokojenega župnika č. g. Fran Jeršiča. Dasi bolehen in že v letih, vendar opravlja ueutrudljivo vsa cerkvena opravila. Prebivalci iz vasi Izlake, Prhovec, Podlipovca in Šemnika pa pridno obiskujejo vsa opravila, tako, da je cerkev vedno polna; skrbe pa tudi za njeno olepšavo.
Leta 1884 kupili so s prostovoljnimi darovi dva nova zvona, katera tehtata 1388 kg.; tretji zvon — prej velki — vglasil se je s prvima in dobili smo milo doneče zvonenje, katero dela vso čast zvonarju g. Samassi. Zvonova sta stala 1833 gld. 85 kr., druge priprave pa gotovo še toliko, da so dosegli vsi troški svoto 2000 gld., katere so občani v dveh letih poplačali. Pa to jim ni bilo dovelj. Po vstrajnem prizadevanju č. gosp. Jeršiča darovali so zopet toliko, da se je leta 1889 napravil lep taber- j nakelj, katerega je prav lično in umetno izdelal g. Fran Osole v Kamniku po primerno nizki ceni. Tudi razumniki so delo hvalili, ker se lepo ujema z altarjem. Umetnik je tudi za mali denar prenovil j in pozlatil soho M. B. čistega spočetja in postavil i jo v omarico okrašeno z lepimi okraski in steklenimi stenami in vrati. Denar so nabrala dekleta iz zgoraj navedenih vasi. Takoj na to jel je naš gosp. župnik delovati na to, da se napravi soha sv. Jožefa, čegar podobe ne sohe dosedaj v naši cerkvi ni bilo. Možje in žene nanosile so v farovž kmalu 56 gld. in g. Osole napravil je za 50 gld. soho sv. Jožefa z Je-zuščkom, s palico in lilijo v ravno takej omarici, v kakoršni je M. B. Ostalo je torej 6 gld., kateri so bili zopet osnova za napravo prepotrebnega božjega groba. Predno popišem napravo tega, naj še omenim, da so v adventu pr. I. napravili novo mašno knjigo, katera je stala blizu 30 gld. Treba je bilo zopet le prošnje našega gosp. župnika in zopet je bil jeden kinč več v naši cerkvi.
Kakor sem že omenil, imamo v naši cerkvi vsa opravila in velikonočna tudi. Ker je tu sv. Rešnje Telo, bil je zelo potreben spodoben božji grob, kajti stari je bil že zelo slab. To potrebo sprevidel je dajprvi naš g. župnik in zopet ni miroval, dokler ni z uteto besedo omehčal radodarna srca naših občanov, in glej, 14 dni pred Veliko nočjo bil je božji grob tu. Malo je tako krasnih na Kranjskem. Od te tvrdke imajo ga le na Vačah, v Komendi, na Črnučah iu v Kopanju. Naredil ga je g. Ed.
Zbitek v Olomucu na Moravskem iz brušenega transparentnega, raznobarvnega mozaik-stekla. Ni mogoče opisati vtis, katerega napravi ta božji grob na gledalca. V zatemnelej cerkvi vzdiga se pred tabo prazen križ, čez katerega je obešena tančica. Pod njim molita globoko upognena angelja, spodaj pa leži v steklenem grobu, kakor v polmraku mrtev Izveličar. Vse to — razven sohe Jezusove — je iz stekla, katero razsvetljuje od vzadaj mnogo svetilk. Sveti mir, črna tema okrog tebe — pred taboj pa krasen lesk — magično razsvetljen božji grob, to vpliva tolikanj na srce, da — bodisi kdor si hočeš — bodeš padel na kolena ter — molil. Kakor je krasen, ni drag; stane 247 gld. in drugo pomnožilo je troške na 274 gld. Gotovo lep znesek, kateri dokazuje in spričuje, kako uneti so občani omenjenih vasi za božjo čast, ker so takoj na opomin gosp. župnika uvideli, da prejšnji božji grob res ni bil dostojen. Sami so toliko donesli, da je že vse plačano, da še več, — ostalo je celo okoli 30 gld. Ta znesek bode zopet temelj k napravi kapelice za božji grob. Prebil se bode namreč na listni strani cerkve zid, ter tam prizidala kapelica, v kateri bode božji grob vedno stal. Zdaj je shranjen j v sobi tukajšnjega farnega dvorca, tako sostavljen, i kakor je bil v cerkvi, ter ga more videti, kdor želi. J Da se je torej v naši cerkvi vse to iu še . mnogo druzega, kakor obhajilna miza, velikonočna sveča itd. napravilo, gre v prvi vrsti čast in zasluga tukajšnjemu upokojenemu gosp. župniku. Ves i njegov trud je v to obrnen, da povzdigne lepoto , hiše božje in s tem verski čut v srcih vernih. Vsa čast pa tudi tukajšnjim prebivalcem, kateri vsako [ leto toliko darujejo, dasi niso ravno bogatini; pa • Bog jim vrača sproti in zato se lahko vsako leto j nekaj napravi.
K sklepu naj omenim še obeh za tukajšnjo cerkev delujočih umetnikov, ter jih po izreku gosp. župnika vsem onim lahko priporočim, kateri bi si , taka in jednaka dela omišljevali. Za danes naj bode dovelj — pri priložnosti še kaj iz naše prijazne dolinice.
Iz Doline pri Trstu, 28. aprila. Včeraj vršila se je slavnost, naznanjena že pred nekoliko dnevi v »Slovencu". Prijazna Dolina, posebno veliki trg, okoli katerega razvrščena so poslopja, v katerih se ima širiti ljudska dušna in svetna omika, in varovati in pospeševati ljudsko blagostanje — to je župna cerkev, narodna šola, nadžupanski urad, c. kr. pošta, čitalnica, župnišče — bil je ves v zastavah narodnih in cesarskih; čez pota, vodeča v srce Doline, postavljeni slavoloki povedali so mnogoštevilnim tujim gostom, da slavnost ta velja našemu duhov- j nemu očetu, ki že 25 let neutrudljivo in vspešno j dela pri nas ne samo na cerkvenem, ampak tudi na 1 narodnem in gospodarskem polju, prečastnemu ka- j noniku, vitezu Juriju Janu. Redkokedaj je kdo tako j srečen, da bi ob enem praznoval toliko in tako po- ' menljivih prigodkov, kakor jih je praznoval naš j slavljenec, namreč svoj god, in to 70. god, petin- j dvajseto obletnico dejanjske in župnijske službe v ! Dolini, cesarsko proslavljenje z viteškim Franc Jože- i fovim redom, in da je bila mera čez in čez zvrhana, j došlo je pismo kardinala Rampolle, naznanujoč slav- j ljencu podelitev blagoslova svetega očeta. Kdo bi se j torej čudil, da so Dolinci veseli tega dneva in svoje j veselje skazovali ne samo s streljanjem in zastavami, ampak posebno s tem, da so se mnogoštevilno zbrali pri slovesni sveti maši, katero je z asistenco ob deseti uri daroval isti slavljenec. Ni se čuditi, da je ta dan posebno vesel in imeniten za šolsko mladino; saj je bil slavljenec prav do letos ud okrajnega in predsednik krajnega šolskega sveta. Prav je rekla mlada šolarica (županova hči), ki ga je v vezani besedi pozdravila posebno v imenu šolske mladine: „0j danes pa vesel je dan, Ponosen nanj je nas vašean, Raduje se ga vsa Dolina, Posebno šolska še mladinB."
Tribuna, kjer je slavljenec prejel poklon in če-	j
stitke domačih korporacij, občinskega starešinstva	j
in šolske mladine, bila je postavljena pred cerkvijo,	j
Z nje mogel je slavljenec z enim pogledom videti	j
vse poglavite kraje, ki so priče nepozabnih njegovih	i
zaslug v 25. letih tukajšnjega bivanja. Videl je cer-	j
kev in zadovoljno mu je moralo postati srce, ker	j vsa njena notranja krasna oprava kliče mu: Dile-xisti decorem domus Domini; a tudi za dušno lepoto skrbel je z vnetostjo pri rednem pastirovanju
in z izvanreduimi sredstvi, posebno z dvakratnim sv.	,
misijonom, ki so ga imeli oo. jezuitje. Na drugem	|
kraju stoji lepa Šolska zgrada in opominja na vse delovanje njegovo, ki je bil tolikoletni čian okrajnega in istočasno predsednik krajnega šolskega sveta. Menda so redki kraji, vsaj v Istriji ni je občine, v kateri bi bilo toliko šol, kakor jih je v dolinski nadžupaniji. — V Dolini so trije razredi, v četrt ure oddaljenem Boljuncu enorazrednica, v Borštu, ki je od Boljunca oddaljen le eno četrt ure hoda, zopet šola, v Ricmanjih zopet šola, in tako dalje po drugih oddaljenih podobčinah. Koliko skrbi je za ustanovitev in ohranitev tolikih šol, mogle bi nam povedati kake druge občine v Istriji, v katerih po tri ure hodil ne zadeneš na redno šolo. Res je, da ima pri šolah največje breme občinsko starešinstvo; no ravno tukaj najdemo zopet našega slavijenca, ki je prav do zadnjih let bil zmiraj ud, in recimo odkritosrčno, duša njegova. Slavljenec je bil, ki je osnoval za občino koristne predloge in z železno vstrajnostjo privedel k zvršetku. Posebno je na to delal, da pri občanih obudi in utrdi narodnega duha; v to svrho ustanovil je čitalnico v Dolini, kateri je bil dolgo let predsednik. Kako je z narodnostjo, vidi se posebno pri volitvah v državni ali deželni zbor. V koprskem okraju bila je dolinska nadobčina prva, ki je poslala narodne volilce na volišče, njim na čelu bil je vselej naš slavljenec; za dolinsko občino potegnile so ena za drugo sosedne občine, da je zdaj izvolitev narodnih poslancev povsem zagotovljena. Ob času taborov tudi Dolina ni zaostala, in to posebno po prizadevanju slavljenca viteza Jana; spominska piramida na sredi trga pričala bo še poznim potomcem, s kakšnim navdušenjem zahtevalo je na tisoče zbranega naroda od Boga in cesarja potrjene pravice, in navduševalo se za narodnost svojo, za ožjo in širšo domovino po starem našem geslu: »Vse za vero, dom in cesarja." Da, vsestransko je bilo delovanje slavljenčevo, zato pa tudi ni bil znan samo pri domačem ognjišču, ampak, kakor je resnično povedala pozdravljajoča ga šolarica :
..Slovelo Njega je ime,
Prek naše občine meje."
Glas o njem šel je dalje in dalje, dokler »Do Beča je zaslul, — O delih Njega Car je čul — Ter poslal je v zaslug priznanje, — Mu viteško odlikovanje; — Ta čast, ta sreča je velika, — A vreden si je, naša dika!" — Tako razlagala je mlada de-klamatorka, a druga tovarišica podala je slavljencu krasen šopek z besedami: »Spominek šolske jem'a-dine, — Kličoče iz sred globine, — Ostani nam, kar si nam bil, — Učitelj, odgojitelj mil, — Bog živi našega dekana, — Gospoda viteza nam Jana!" — In gromoviti: živio! živio I razlega se po Dolini. Pri slavnosti pričujočih je bilo mnogo prav odličnih gospodov, kakor deželni šolski nadzornik pl. Sabla-doski, c. kr. okrajni glavar koprski, en svetnik c. kr. deželne nadsodnije v Trstu, c. kr. okrajni sodnik koprski, en gospod iz Rima in okoli 30 duhovnikov, med njimi dva vrstnika slavljenčeva, štirje kanoniki, dva tudi iz sosedne nam Kranjske. Iz Rima prejel je slavljenec v dar prekrasen srebrn križ, prekrasno olepšan z mozaiki.
Dnevne novice.
(Dijaška akademija.) Zanimanje za dijaško akademijo, ki se bode letos odlikovala vzlasti po novem gimnazijskem orkestru in izbornem mešanem in moškem zboru, obsezajočem skoro 190 pevcev, je tako obče, da opozarjamo slavno občinstvo, naj si prej ko prej oskrbi vstopnic, ker jih sicer ne bode več dobiti. Prošnja revnih učencev ni ostala glas vpijočega v puščavi, temveč polno odmeva v blagih srcih neštevilnih prijateljev mladine. — K včerajšnji konečni skušnji pripustili so se brezplačno vsi tisti dijaki-nepevci, kateri bi sicer ne mogli plačati vstopnine, da bi je njih revnost in redutne dvorane omejenost ne izključevale od srce blažečega glasbenega vžitka. Učinek zborov in sviranja na gosli in klavir bil je velikanski. — Vstopnice se dobivajo pri g. Tillu v Špitalskih ulicah. Preplačila se hvaležno vsprejemajo.
(Mestna hranilnica ljubljanska.) Meseca aprila vložilo je v mestno hrauilnico ljubljansko 410 strank 149.552 gld. 1 kr. , vzdignilo pa 232 strank 95.934 gld. 57 kr.
(Odpoved.) G. Fr. R o b i č , profesor na mariborskem učiteljišču, in c. kr. okr. nadzornik ljudskih šol v mariborskem, šentlenartskem, slov. bistriškem in šmarijskem okraju, je odložil nadzorstvo, ker ga zadržujejo posli v državnem in deželnem zboru. Gg. učitelji teh okrajev so mu izrekli pis-
meno zahvalo za dosedanje vspešno njegovo delovanje.
(Petindvajsetletnico) danes praznuje obče znani ljubljanski trgovec in podpredsednik trgovske in obrtnijske zbornice, g. Ivan Perdan, ko je pričel svojo trgovino. Odličnemu narodnjaku želimo še mnogo let!
(Grozna nesreča) se je včeraj na Ježici zgodila. Okolu dveh popoldne gre več otrok in ž njimi dve dekleti, v štirinajstem letu starosti, k Savi vrbovje režat. Dekleti hočeta reko prebresti in na drugo stran iti. Nista pa še na sredi vode, že valovi podero eno, in v tem trenutku zgrabi ta svojo tovarišico in jo s seboj potegne v valove, ki so ju odnesli. Drugi otroci so zbežali, blizo pa ni bilo nikogar, da bi jima bil pomagal. Dobili ju še niso.
(Avancement pri c. kr. deželni brambi..) Stotnik R. pl. Zergollern, poveljnik brambovskega bataljona št. 24, je imenovan za majorja; stotnik druge vrste E. Baar pri bataljonu št. 25 v Ljubljani je imenovan za stotnika prve vrste; nadpo-ročnik E. Stramlitsch pri bataljonu št. 24 v Novem Mestu je imenovan za stotnika druge vrste.
(Podpornemn društvu za slovenske visokošolce na Dunaju) so darovali ti-le gg.: Dr. J. L. in J. L., duhovnika ljubljanske škofije, po 5 gld., Anton Kupljen, notar v Črnomlju, 2 gld., Jožef Apih, prof. v Novem Jičinu, 2 gld., K. Svoboda, inžener v Idriji, 3 gld. V imenu društvenega odbora in vi-sokošolcev izrekamo najtoplejšo zahvalo rodoljubnim dobrotnikom.
(V Mariboru) se osnuje jutri društvo z namenom, da skrbi za tiste jetnike, ki so kazen prestali, in sicer da jim preskrbe službe, v katerih se morejo poboljšati in postati pošteni udje človeške družbe.
(Glavni odbor c. kr. kmetijske družbe kranjske)
bode tudi letos oddajal modro galico za škropljenje trt proti peronosperi, toda le družbenim udom.
(Cirkus Amato.) Naprošeni smo, da objavimo naslednje naznanilo: Ker se je vreme na boljše obrnilo in hočeta brata Amato v suhem stanju odpreti cirkus, bode prva predstava v torek dne 5. maja ob ]/2 8. uri zvečer.
(Družba sv. Cirila in Metoda) je prejela naslednje pismo:
„Pošiljam Vam sto goldinarjev, katere darujejo župnjani zagorski družbi sv. Cirila in Metoda. Posebne zasluge, da se je ta svota nabrala, imajo: blagorodni gospe Dragica Milačeva in M. Dimnikova ter marljivi gospodje odborniki ,Zagorskega Sokola'. Vsem tem torej javna in prisrčna zahvala! — Ta dar na domovinski altar se mi zdi zato toliko večje vrednosti, ker so se tukajšnji rodoljubje poleg skrbi za domače društvo ,Sokol' spomnili i vsakemu Slovencu ljube družbe sv. C.rila in Metoda. — Župnija Zagorje ob Savi bo postala torej (vsled § 4. družbenih pravil) pokroviteljica družbi sv. Cirila in Metoda; zastopnikom pri občnem zboru pa bode oni, kogar izbere in pooblasti društvo Zagorski Sokol'. — Ker slavna družba sv. Cirila in Metoda skrbno čuva najdražje naše svetinje: sveto jedino prav vero in narodnost slovensko, želim prav srčno, da bi se kmalu uresničil nasvet, da postane vsaka slovenska župnija pokroviteljica družbi sv. C.rila in Metoda.
Z odličnim spoštovanjem
Anton Brce, župnik.
Pri Sv. Lambertu, dne 26. aprila 1891."
Veselo vest Slovencem naznanjajoč želimo hvaležnimi čutili to, kar želi daroviti gospod pošiljatelj, uprav najbolj mi.
Vodstvo družbe sv. Cirila iu Metoda.
(Akad. društvo „ Triglav" v Gradcu) priredi dne 2. vel. travna t. "1. II. redno javno zborovanje poletnega tečaja 1891. sč sledečim vsporedom: 1. Čitanje zapisnika. 2. Poročilo revizorjev, a) blagajne, b) knjižnice. 3. Poročilo odbora. 4. Poročilo odbora ad hoc. 5. Slučajnosti. Lokal: Restaur*tion zur Weinhecke, Klostenviesgasse 5. Gostje dobro došli!
(»Svetišče Matere Božje na Trsatn") je naslov novi molitveni knjigi, katero je povodom šeststolet-nice spisal P. Hrisogon Majar. V knjigi, ki obsega nad 600 stranii, opisuje pisatelj zgodovino božje poti na Trsatu iu Marijine hiše. V drugem delu je obširen molitvenik. V knjigi je tudi več podob, ki kažejo Mater Božjo in zgodovinske dogodke. Knjiga se dobiva pri M. G e r b e r j u v Ljubljani; vezana Izdajatelj: Anton Kriifi.
v usnje z zlato obrezo po 1 gld. 15 kr., brez zlate obreze po 1 gld.
(Duhovne vesti s Koroškega.) Presvetli cesar imenoval je škofovega dvornega kaplana in konsisto-rijalnega svetovalca č. g. Karola Elslerja za ko-rarja celovškega stolnega kapiteljna. — Za kaplane gredo čč. gg. v Marijanišču: Val. Podgorc v Pli-berk, Matej Ražun v Železno Kaplo, J. Tiefen-bacher v Zgornjo Belo; in semeniški duhovniki: Matija Kandolf v St. Vid, Fil. Streiner k Sveti Hemi, Janez Strieder v Volšberk. — Štefan O g e r č n i k, kaplan pri Sv. Hemi, pride kot provizor v Malocirkno.	—rn.
(Pri občinski volitvi) v Mengeši je bil za župana izvoljen g. J. Leveč, za svetovalce pa gg. M. Stare, Anton Skok in J. Gregorec.
(Tolovajstvo.) V noči od sobote na nedeljo je čevljar J. Schvvab, ki je nedavno prišel iz graške kaznilnice, vlomil v klet krčmarja J. Žechnerja v koroškem predmestju v Mariboru. Gospodar ga je zalotil, hudobnež pa mu je razparal trebuh ter se ustavljal tudi redarjema, ki sta ga z veliko silo spravila zopet pod ključ.
j
Telegrami.
Pulj, 30. aprila. Nadvojvoda Viljem se je pripeljal nadzorovat topničarstvo.
Dunaj, 1. maja. Mesto mirno, vreme lepo, policija je delavcem dovolila izlet v Prater, toda ne v večjih gručah. Vrniti se | morajo iz Pratra ob 7. uri zvečer. Stražniki ne smejo pustiti skupaj večjih oddelkov. Tudi iz dežele dohajajo ugodna poročila. Dopoldne je bilo 42 shodov delavcev, na katerih so govorili o osemurnem delu, splošni volilni pravici, o svobodi tiska in zborovanja. Vsi shodi so se mirno vršili in končali z resolucijo, ki obsega zahteve pariškega kongresa. Ob 10. uri dopoldne se je cesar peljal po schonbrunski cesti, kjer je na stotine delavcev hitelo k zborovanju, v odprtem vozu v dvorno palača. Delavci so s spoštovanjem pozdravljali cesarja. Poročila iz dežele zatrjujejo, da so se mirno razšli delavski shodi. Tudi iz druzih držav dohajajo enaka poročila.
Praga, 1. maja. Shod mednarodnih so-cijalistov na otoku je bil slabeje obiskan, ko minolo leto. Ob 10. uri dopoldne je bilo k večjemu 5000 oseb, med temi več žensk. Delavci sami so vzdržavali red. Oblastvo je prepovedalo razobesiti rudečo zastavo. ; Opava, 1. maja. V ostravskih in kar-vinskih premogovih jamah delajo. Le v dveh Salmovih jamah so se nekateri delavci ustavljali. Vojaki so zasedli vse vhode, sicer je mir.
Pariz, 80. aprila. Armada je za vse slučaje dne 1. maja pripravljena. Prodajalci orožja so dobili povelje, da dne 1. maja zapro prodaj al niče.
Peterburg, 30. aprila. Pripeljala sta se knez črnogorski in kneginja. Milica. Na kolodvoru so ju pričakovali veliki knezi Vladimir, Aleksij, Jurij Mihajlovič in Evgen Leuchten-burški.
: Sf Piccoli-ieva tinktura za želodec iš
1 &£• je rahlo delujoče, vspešno učinkujoče, prebavne -ga ati" organe vrejujoee zdravilno sredstvo. — Cena "SZK
X.—XII. Zl. M. O. 12. Spomini s planin. II. Planincu. Zl. A. M. 13. Paperki staroslovenski. Piše P. Ladislav. 14. Tvar in lik. Spisal —č—. 15. Žiutraj. Zl. M. O. 16. Porabne misli o slovenščini v govoru in pismu. Piše F. S. L^kše. 17. „Ruska biblioteka" in naši prevodi slovanskih izvirnikov. Spisal V. B. 18. Doma in po svetu. Pregled prosvetnega gibanja narodov. 19. „Ave Maria\ Zl. A. K. 20. Slovstvo. 21. Raznoterosti. — Slike: 1. Dr. Janez Gogala. 2. Marijaniški otroci pri delu. 3. Sv. Lucija ob Soči. 4. Odkrivanje prazgodovinskega grobišča pri sv. Luciji ob Soči. 5. „Ave Maria". 6. Rimski dostojanstvenik.
Tujci.
29. aprila.
Pri Malidu : Tandler, Schmidt s sinom; Wiessauert Herman, Lemperger, Fischer, trgovci; Franki, z Dunaja. — dr. Turn, Karol Braune, trgovec z usnjem, in Braune, trgovec, iz Kočevja. — Rziha, potovalec, iz Prage. — Meller iz Trsta.
—	Hanuseh, logar, z Notranjskega. — Grill, okrajni glavar, iz Litije. — Zorzenor iz Bistre.
Pri Siona: Dolenc iz Kranja. — Meden iz Begunj. — Griinnbaum, potovalec, iz Budimpešte. — Franki, Henkel in Goldhamer, trgovci, z Dunaja. — Zhuber pl. Okrog iz Litije.
—	Weiss iz Gradca. — Schwarz, trgovec, iz Križevcev. — dr. Šlajmer, zdravnik, iz Zagreba. — Globočnik iz Kranja. — Sarabahia, kapitan, s soprogo, iz Bakra. — Pekarek, trgovec, z Dunaja. — Fink, trgovec, iz Linca. — Richter in Grenz-mann, trgovca, iz Berolina.
Pri avstrijskem čaru: Hellrigl s soprogo iz Mona-kovega. — Vidmar, trgovec, s črnega Vrha. — Kordiseh z rodbino iz Beljaka. — Berlič, gostilničar, iz Litije. — Petrovec, učitelj, iz čemšenika. — Janša s sinom iz Begunj,
Pri bavarskem dvoru: Planinz, posestnik, iz Bistrice. — Honigman, Leschitz, Križ, Lakner iz Kočevja. — Bamberger, potovalec, iz Trsta.
Umrli so:
29. aprila. Rudolf Kovač, delavčev sin, 14 dni, Poljanska cesta 27, katar v črevih. — Elizabeta Greissler, usmiljena sestra, 39 let, Kravja dolina 1, jetika.
Vremensko sporočilo.
B o	Čas	Stanje		Veter	Vreme	• l ■c 5 =
opazovanja		zrakomera T mm	toplomera po Celzija			o« a S rt a
30	7. u. zjut. 2. a. pop. 9. u. zveč.	738-5 7379 7388	10-4 190 13-0	brezv. si. zapad n	oblačno jasno »»	000
J&JF steklenk-i 10 kr.
(300-78) -5£»
r
št. 5. izšel je z naslednjo vsebino: 1. Doktor Janez Gogala. ustanovnik „Marijanišča\ Spisat —e—. 2. Divje deklice. Zl. A. H. 3. Gostačeva hči. Piše T.
4. Podobe iz naroda. II. V uboštvu. Spisal Slavo-
ljub Dobriivec. 5. Človeška srca. Spisal Kasjanin.
6. V babilonski sužnosti. (Po 136. psalmu) Zložil A. H. 7. Vrbica. Zl. J. —ek. 8. Prazgodovinske izkopine po Slovenskem. Priredil V. S. 9. Sv. Lucija na Primorskem kot prazgodovinsko grobišče. Spisal A. C. 10. Lepota v prirodi. Sp. Severus. 11. Trioleti. Odgovorni vrednik : Ignacij Žitnik.
.--— ----------—	----t,	fj
Srednja temperatura 14 1°, za 3'0° pod normalom.
Dunajska borza.
(Telegrarično poročilo.) 1. maja.
Papirna renta 5% po 100 gl. (š 16% davka) 92	gld	75	kr.
Srebrna n 5% „ 100 „ , 16% „ 92	„	70	„
5% avstr. zlata renta, davka prosta . . 110	,	65	„
Papirna renta, davka prosta......101	.	88	„
Akcije avstr.-ogerske banke .... 996	„	—	„
Kreditne akc-ije ... ... 302	„	—	„
London............117	„	05
Srebro .............—	„	—	„
Francoski napoieond. 9	,	28	„
Cesarski cekini....... . 5	.,	51	„
Nemške marke ... ..... 57	„	221/*,
Dobro prodajalko
za mešano blago takoj sprejmem za filialo v Dragi.
«T. Modic, i (3-3)	Nova Vas pri Rakeku.
, V prodajalnico z mešanim blagom Tsprejme se takoj
čvrst dečko,
j ki je dovršil prvi ali drugi gimnazijalni razred ! z dobrim vspehom.
France Kos,
(2-2)	trgovec v Idriji.
Naprodaj je iz proste roke
Slonove ulice št. 10. Celje.
Ponudbe sprejema: U. Štibernik. Celje.	(3—2)