Dva obraza. Nad vsak dvom je, da preživlja poleg ročnega delavca tudi intelektualni delavec res težko fazo svojega duševnega jaza. Ne= posredno je isto povzročil nejasni, vse prej ko optimističlni položaj njegove materijalne uravnovešenosti. Pri današnjem gmotnem položaju, po trdovratno se vzdržujočih, več ali manj jasno izraženih ,za enkrat še ne realiziranih lepih obljubah je mogoče razumeti depresijo, ki tse polašča predvsem učiteljskega stanu. Prav počasi leze ta strup v naše vrste in ipovzroča malodušje. Grabi in duši vse vrednotice, ki si jih je kdaj postavila zlata učiteljcva duša v hram svojega svetišča. Ubi= ja namene idealsita, dati iz vsc duše, dati in blagoslavljaje dvigati kar je dobrega. sejati in gojiti kratko, biti vrtnar foltarja do= movine. Vsak .zdrav organizem, tak je še v pre= težni večini jugosloveinsiki učitelj, se neko dpbo 'bori in zoperstavlja udirajočim strupom in jih paralizira. Ta naš protistrup je bil ved* no neomajni optimizem. Vera v boljšo bo« bočnost! Poudarjam — v materijelno bodoč= nost, ki bi nam omogočila zmagati veliko in cnUiovorno "nalogo izoibražcvanja najširših plasti naroda. '• Kje naj bi bila tu ekonomija naših'<sil? Ali ne znači to delo, ki ga je povečini učiteljstvo doslej prav tako in rado vršilo se» daj nekaj nemogočega za onega učitelja, ki bi to rad ., napravil, a mu trenotno roka peša, kcr mu zmanjkuje fizičnih sil v borbi za ohranitev sebe in družine in 'ker je ne vodi sila optimizma? Ne pustite nas, da moramo v <temi dvomov čakati dtobca z mize koder že leto dni jedo drugi? Mar nam ne grc za novo delo tudi primerno plačilo, ne 'kot nagrada, nego kot fnujni penzum za res dosledno izvajanje raam naloženih dolž= nosti med narodom? Kot potrebo za izrablje* no energijo! Kot sredstvo, da nam sploh omogočijo to delo. , Ali res ne morejo ra= zumeti merodajni Ikrogi, da je vse to delo zvezano tudi z ne.izogibnimi gmotnimi izdatki učitelja, kar pomeni odtrgati samemu sebi od že itak nezadostnih sredstev? Če tega ne bo, ni pričakovati sadoy. ker delo ne bo več ide* alno mogoče, nego bo postalo ipravcato teža« ško' z vsemi atributi. S tem pa bo ¦umirala idealna prosveta. Vse dek> bo ostalo pri Ine* izpeljanih načrtih, napisanih poročilih, papir» nata prosveta, v košu malodušja. Od ikod vise to? Kaj se jelizpremenilo? Obljubljali so nam novi uradniški zakon, kolportiralc so se baje celo tiskane tabele novih plač. A vse je zopet utihnilo, nade so padle. Za tem so sledile treznejše, še vedno ver« jetne številke. Tudi to je utihnilo. Nenadoma, ičeprav smo tiščali ušeisa, se je pojavila od ušes do ušes vest o znižanju naših prejeirokov. Med tem ko je dobila prva kategorija precejšen pribitek ft prejšnjim pre-= jemkom, so se izboljšali prejemki skoro vsem skupinam druge kategorije. Ali naj le učiteJj odide praznih rok? Nekega dne so dobile že tako obremes njene občine nalog dajatev stanarin in Ikuriva učiteljstvu. Komaj da smo izlezli iz šoli in učiteljstvu nenaklanjcne atmosfere strankarskega šču^ vanja proti šoli in učitelj«tvu, pa -pride to, ki je usodno zasovražilo šolo in učiteljstvo in odtujilo narodu. 'Jn še to in ono. Zadnje dni se pa vedno bolj trdovratno vzdržujejo vesti o .poslabša= nju. Odkod vse to? Cemu nobenega deman= tija? Morda je res, da jc strah tudi v tem slučaju prazcn in jma le velike oči? Ampak. ko je pa vse tako neverjetno. Navajeni smo že, hvala metodi, verjeti — le slabo. To je naš drugi obraz, ki ga nadenemo kadar ob neplačanih računih in,kopicah. ter= jatev in neverjetnih naklepih za bodočnost premišljujemo naš položaj. Kakšen pa je naš prvi obraz? Še ¦poln idealizma! Poglejte naše delo v društvih. šolah, mcd narodom! 'Poglejte ga in premerite pot ki jo 'mora hoditi solnce naše verc. ki jo mora kreniti uvidevmost odločujo= čih najvišjih faktorjev, da bo neikoč senca prvega abraza zakrila togobno masiko obraza, ki se nam reži v premišljanjih! Nismo fizgvibili nade, da \se skoraj to zgodi. Ami.