184 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. J ar osla v. 3. Beduinci. *) Ta narod je naseljen po vsi Arabiji, sem ter tje po Sirskem, po Mezopotamiji, Perziji, Berberiji, in nekoliko po izhodnem poaiorji afriknnskem. Ime Beduinec se izpeljuje iz Bedevi. to je, deca pustinje. Beduinci so z većine pastirji, ter se pomikajo s svojimi čredami s paše na pašo, nekateri so tudi stalno naseljeni po mestih in vaseh. Polti so črnorumene, gostih črnih las, temnih iskrih oči in vpognjenega nosa; reči se mora, da so lepo zraščeni in lični ljudje. Oblačijo se navadno v pa-volnato srajco, ki jo čez ledja s pasom prepasujejo, in kedar je treba , vržejo tudi po sebi bel volnat plašč. Glavo si pokrivajo ali s turbanom, ali si jo ovijajo s pavoluatim robcem, da jih žgoče solnce preveč ne peče ; nogi ste navadno goli. Beduinca je sama ponositost, kolikor ga je; ponaša se s svojim pokolenjem- s slavo svojega plemeua , in s svojo svobodo. Govori prosto in moško. {Svobodo ljubi na vso moč, zato se potika vedno po pustinji. Trdi ti, da njegov rod je najčisteji, najbolji, da nobeden na vsem svetu ne more meriti se ž njim. In če primerjamo be-duiučev značaj z značajem sosednih narodov, prepričamo se, da jako nadkriluje gladkojezičnega in od de-spotizma ali samosilja pokvarjenega Perzijana, kakor tudi milega ali izpitega luda. Slavna napaka njegova pa so neprestane svaje med posameznimi plemeni in krvna osveta. Meni, da rodbinska ali plemenska nečast ni izbrisana tako dolgo ne, dokler se ne opere v krvi nasprotnikovi, ali se vsaj odkupi z denarjem ali z živino. Za obliko vladno si Beduinci ne belijo dosti glave, nimajo niti ljudovlade niti kraljestva, pač pa obojega nekaj. Beduinci so razcepljeni na močneje in slabeje čepove ali plemena. Plemenu načeluje šejk, nekak patrijarh. Jemljo ga navadno iz veljavne, poštene rodo-vine, in ima po stari navadi prvi sedež v zboru. vodi obravnave s tujimi plemeni, čuva in izpolnuje gostoljubje za vse pleme, poravnava prepire, kaznuje zločince nekaj po zakonih koranovih in nekaj po zakonih zdrave pameti. Kedar pa je kaj posebno važnega, takrat skliče starešine na posvetovanje ali v zboru ima sam en glas. Več potov se primeri, da se veljava, ki jo oča uživa, prenese na sina, in kedar očeta ni doma, more ga na-mestovati njegov dvanajstleten sin, če ni drugače, kateremu se takisto čast izkazuje, kakor da je sam patrijarh. Beduinec zgodaj ustaja. Ubožniši leže kar po tleh na plahtah, premožniši pa na preprostih posteljnjakih. Kakor hitro se zdani, obmoli Beduinec jutranjo molitev pa tako nazivano „vero": Ni ga Boga razen Boga in Muhamed je prerok njegov. Potem izbudi svoje ljudi, ki v šotoru okrog njega leže in spe, in jih opominja na jutranjo molitev rekoč: „Moliti je bolje kot spati". Na to zajutrkujejo; ubožni povžijejo malo dateljev in kruha, šejk in premožni pa si postrežejo s kavo in kuhanim rižom. Mnoga plemena beduinska so zgolj nomadska, vse leto ne gredo k pokoju. Potopisec Burckhardt omenja *j Nadaljevanje iz ,.Besednika." 185 okolo 350.000 duš močnega plemena, ki se po letu klati navadno ob meji sirski od Alepa vse do Damaska, pozimi se umakne v notranjo pustinjo, ali pa k bregovom evfratskim. Malokedaj ostane več kot tri ali štiri dni na enem istem mestu; kedar je žival popasla travo, takoj gredo iskat novih pašnikov. Omenjeni potnik je na potu od Tadnora do Damaska srečal v enem dnevu dva močna stana, ki sta se polagoma pomikala po ra-vani, ter iskala vode in paše. Pet ur naprej je prijezdilo pet ali šest jezdecev, ki so opazovali, ali je vse varno ali ni, za njimi se je prikadila glavna gruča, eno uro dolga in poldrugo uro široka. Spredaj po sto ali poldrugsto korakov narazen jezdili so dobro oboroženi jezdeci; za njimi so šle paroč kamele in mladiči, za njimi otvorjene kamele, obložene s šotori in drugo robo, in na zadnje ženske in deca. Možaki so jezdili brez pravega reda, eni ob straneh in eni v gruči. Peš ni šel noben možak razen pastirjev, ki so poganjali ovce-in koze za poglavitno čedo. En stan je imel gotovo več kot 3000 kamel, vsak pa po 200 šotorov. Tako se vleče vlak po pustinji, dokler pride na ugodno mesto, če pride do potoka, postavi šotore v tri ali štiri vrste zaporedoma. Pozimi, ko nikjer ne primanjkuje ne vode ne dobrih pašnikov, razkropi se vse pleme po širni ravani, tako da je včasih po pol ure hoda med poedinimi oddelki. Šotori beduinski so zelo preprosti, in samo po zunanjem se razlikujejo nekoliko med pojedinimi plemeni. Spleten je tak šotor iz kozje dlake, in se z jarmeni ali motvozi priveze in pritrdi na arogove. Teh drogov je devetero, srednji je dobra dva metra visok, drugi po 1 V2 metra. Ves šotor je 8—10 metrov dolg, 3 dobre metre širok, in znotraj predeljen z belim volnenim preginjalom; ena polovica je za ženske, kuhinjsko posodo, ^surovo maslo, vodne mehove itd., in ena za možake. Šotor je kmalu postavljen, kedar ga je treba, in kmalu tudi razdrt, kedar greao naprej. Drogove lepo skup zlože in povežejo in kamelam nalože. Pred šotorom je zasajena sulica gospodarjeva, in stoji privezan njegov konj. Tu okrog poležejo in spe ponoči tudi kamele, ovce in koze pa čuvajo za to postavljeni pastirji. Doma v šotoru so možaki zelo leni, samo konje nakrmijo in kamele pomolzejo, vse drugo morajo delati in preskrbeti žena in hčere; z ročnimi mlini meljejo, kuhajo, kruh peko. surovo maslo delajo, po vodo hodijo, predejo, tko, šotore popravljajo, s kratka; nikoli niso brez dela. Možaki med tem ležć ali sede pred šotori, tobak kade ali pa gredo vasovat, vzlasti če so opazili, da je prišel tujec, ki jim bode novic povedal. Slovi pa Beduinec zbog gostoljubnosti. Da-si mu včasih trda hodi za vsakdanje potreoe, gostoljubja vendar ne zanemarja, ampak ga jako čisla, kajti to mu veleva koran , čast, pa starodavni običaj. Kedar stopiš v šotor bedainčev, varen si, postregel ti bode, kolikor je mogoče, in tudi branil te bode z lastnim življenjem, če bi gospodarja ne bilo doma, sprejela te bode gostoljubno žena ali pa hčere. Po tleh pogrnejo plahto, da moreš sesti ali se vleči, potem pripravijo jedi in pijače. To krepost beduinčevo pa potemnuje plenjivost njegova. On napada prijatelje in sosede, tudi lastne so-plemenike. Včasih se zbere več možakov in gredo po plenu. Navadno se preoblečejo v raztrgano obleko, da bi jih ne izpoznali, vzemo malo moke, soli in meh vode in mahnejo jo po več dni daleč. Kedar ugledajo stan, pošljejo za večera tri najhuje predrzneže k šotorom na plen. Eden moti pse; če se va-nj zakade, beži pred njimi in tako jih odpelje dalječ od šotorov; drugi se med tem splazi k kamelam in jim prereže motvoze na nogah, spravi jih po koncu, in kolikor more, odžene; tretji pa ves ta čas pred šotorom stoji z gorjačo v roki, da bi pomahal slehernega, ki bi se ven pokazal. Ako se je rop obnesel, dirjajo vsi skup domu. Včasih se primeri, da na enem izletu po petdeset kamel ukradejo. Ako roparjem izpodleti in jih pograbijo, enega ali več, vpraša ga on, ki ga je prvi pograbil, kaj ima opraviti tu. Ropar odgovori: „Ropat sem prišel, ali Bog me je udaril." Vjetnika odpeljejo v šotor, ga povežejo in potem polože v dva čevlja globok rov, in počez nalože vsa-koršnih težkih stvari, tako da mu samo malo duška puste. Da-si je vjetnik tako rekoč živ zakopan, vendar le upa uiti. Če je iz premožne rodovine, po čemur ga skrbno izprašujejo, tedaj zahtevajo za-nj veliko odkupnino, nekateri pa tudi sami uidejo z zvijačo, ali jih rešijo s silo njihovi pristaši. Ako pa se je rop obnesel, časte in preslavljajo junaka njegovi ljudje, in „harami", to je, ropar, je najlepše in najprikupljiviše ime, ki se more dati mlademu Beduincu. Kedar je gospodar opazil, da je bil okraden, brzo skoči po koncu in se spusti za tatovi Sledi jih po kameljih kopitih in pri tem poslu je tako vešč, da ne kmalu še kdo tako v svojem poslu. Prav dobro ti razloči kopita svojih kamel od tujih. Potopisec Burckhardt omenja: „Na lastne oči sem videl v nekaj peščeni dolini, kako je okraden mož kmalu prišel na sled svojim kamelam, da-si je bilo sem in tje vse razhojeno od tujih kamel. Sploh je Beduinec v tem tako izurjen, da se malokdaj zmoti. Ko je bil stopinje ogledal, ugane ti, ali so šle kamele včeraj ali predvčeraj tu memo, ali so bile obložene ali prazne, utrujene ali spočite; prav to velja tudi o človeških stopinjah. Ta in toliko izvede-nost beduinčeva dosti potov pomaga, da tajna zločinstva na dan pridejo. Tu naj omenimo tudi še tega, da je Beduinec jako hvaležen za prejete dobrote, in tudi on rad pomaga ubožniku. Med znanci in svojci so Beduinci zaupljivi, odkritosrčni, priljudni in jako zmerni. Dovtipa in bi-stroumja imajo za čudo mnogo, duha so vedno jasnega, in je res malo narodov, pri katerih bi bile nravske zmožnosti tako razvite, kakor so pri njih. O znanstveni naobraženosti, se ve da pa ni duha ni sluha pri njih, redki so, ki znajo brati in pisati, Vendar imajo v velikih čislih govorništvo in pesništvo. O mesečnih nočeh radi prepevajo narodne pesni, ki jih spremljajo z ,.re- babo", to je, nekakošnimi citrami. (Dalje prihodnjič.) 193 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral F v. Jaroslav. (Daije.) 4. Meka. Mesto Meka, cilj in konec božjega pota pravovernemu mosleuiu, stoji blizo zahodnega pobvežja arabskega v ozki peščeni dolini, med golimi suhimi gorami. Tu se je bil narodil prerok Muhamed , tu se je izcimila njegova vera in od tu se je razširila po treh delih sveta. Bog ne daj neverniku stopiti v to sveto mesto! Nekateri kristijani pa so se vendar srečno vtihotapili va-nj, na pr. Burckhardt, Burton, Maltzan in še drugi. Prišli so prav v sama svetišča muhamedanska , se ve da so se poprej skrivaj preoblekli, in vedli so se vedno in povsodi takisto, kakor pravi muzelmanski božjepotniki. Meka je moslemu nad vsa mesta, zato jej prideva najlepših, najnežniših priimkov. Dražestna pa ni Meka uže zaradi okolice ne, ali sveto mesto je, in to je dovolj. Ceste ima široke in še dokaj pravilno izpeljane, hiše zidane in visoke, z okni na ulice, in z večine za božje-potnike opravljene. Utrjeno je s tremi*ostrogi zaradi veče varnosti. Dražestna tedaj Meka ni, kakor je bilo ravnokar omenjeno, nikjer ne ugledaš drevesa, ne zelene rušiuje, pač pa je jako živahna, vzlasti ondaj, kedar prihajajo in odhajajo božjepotniki. Po ulicah mrgoli božjepotnikov, in po dobro založenih prodajalnicah je na izbiro jutrovskega blaga in lišpa. Hodijo pa na božjo pot v Meko verniki iz Turške, Male Azije in Sirske, katere vodi navadno paša damaški v dolgi karavani. Druge karavane prihajajo od Bagdada in Bazre s kri-voverskimi Perzijanci in še druge prihajajo iz severne, južne in izhodne Arabije. Njim se pridružijo navadno tudi božjepotniki iz Maroke, iz velike pustinje, iz Al-giera, Tunisa in Tripolja, kakor tudi velika katilah, ki prihaja iz rodovitne Nilove nižave. Po morju pa prihajajo božjepotniki iz daljne Indije, iz Beludžistana in Afganistana, od bregov perzijanskega zaliva, iz južne Arabske, pa mnogi Afričani, in tako se natepe v Meki najčudneja zmes plemen človeških. Včasih privre vkup nad 100.000 ljudi in 50.000 kamel, in zato je treba velikanskih prostorov, mnogo poslopij, hrane in drugih neobhodno potrebnih stvari. Ni čuda, da je potem nenavadno živo gibanje v Meki, ki ima uže sama za-se okolo 45.000 duš. Vsak božjepotnik hoče priti v veliko mošejo, kateri vele: Beit-Allah, to je, hiša božja, ali na kratko: El Haram, to je, svetišče, kajti v njej stoji „sveta kaba". Ta mošeja je 250 korakov dolga, in 200 korakov široka. Na okrog se vijejo obokani hodniki v treh vrstah, na sredi stoji „kaba", izvira studenec „zemzem", in se vidijo še neke druge svetinje. Lepša jo sedem osmero- oglatih vitkih minaretov in 19 vrat drži va-njo. Najime-nitniša vrata se nazivajo Babes Salem, to je, vrata iz-veličanja. Če božjepotnik samo skozi gre, uže je vreden posebne milosti božje, zato navadno vsak božjepotnik skozi ta vrata v mošejo tišči. Na sredi stoji „kaba". malo štirioglato poslopje, skoro 11 metrov visoko in 10 metrov široko. Pozidana je „kaba" iz rezanega granita in strop sloni na dveh stebrih. V severoizhodni zunanji rob je vzidan črn, s srebrom vkovan kamen, ki je uže ves izlizan od vednega poljubljevanja. Pravljica pripo-veda, da je bila „kaba" uže 2000 let pred ustvarjenjem sveta pozidana v nebesih, in so jo angelji molili. Adam je postavil jo na zemlji na tanko pod onim istim mestom, kjer je stala v nebesih. Za njeno varstvo je bilo odbranih 10.000 angelov, ali vesoljni potop jo je zrušil, in potem jo je postavil z novega Abraham 'Ibrahim) s pomočjo svojega sina Izmaela in nadangelja Gabriela. Ta je prinesel tudi čudoviti kamen , ki je sprvega bil prozoren hiacint, ali vsled solz, ki jih je Abraham prelil zaradi grehov ljudskih, počrnel je tako, kakor je sedaj. „Kaba" je prestrta znotraj in zunaj; zunaj z velikim svilenim črnim zastorom, ki ga napravljajo v Kahiri in vsako leto obnove. Va-nj so z zlatom vvezeni pobožni reki, pa veroizpoved islamska: „Ni ga Boga razen Boga, in Muhamed je prerok njegov." Pred vrati visi izredno krasen, z zlatom in srebrom prevezen zastor. Tudi notranje stene so prestrte z rožnorudečo svilenino , ki jo tudi vsako leto obnove in jo pošilja navadno sultan ca-rigrajski. Staro robo pa razrežejo na drobne kosce, in razdele v spomin božjepotnikom „Kabo" odpro samo trikrat na leto: enkrat za možake, enkrat za žene, iu enkrat zato, da jo posnažijo. Neomožene ženske ne smejo v to svetišče, ali mnoge so vendar na vso moč radovedne in se ne morejo premagati. Kaj napravijo? Gredo k sodniku in se poroče za tisti dan s katerim bodi možakom, in drugi dan gresta zopet vsak svojo pot. Kdor hoče iti v „kabo" , mora izmoliti po več molitvic , in izpolniti nekatere zapovedane obrede. Zapovedano pa ni, da bi moral vsak pra-vovernik iti v „kabo", in mnogi se vrnejo iz Meke, kateri „kabe" od znotraj še videli niso. Blizo „kabe" stoji še drugo poslopje nad svetim vodnjakom „zemzemom". Pravljica pripoveda, da je angelj Gospodov pokazal Ha-gari, ko je blodila s svojim sinom Izmaelom po pustinji, in bi bila skoro umrla presilne žeje. Prej ko ne bi ne bilo Meke, da ni tega studenca, kajti več milj na okolo ni sladke pitne vode. Vodnjak je širok 2!/2 metra, in do vode meri skoro 18 metrov. Vode ima vedno dovolj, in je tudi za spoznanje gorkeja od zunaujega zraka, samo slana je nekoliko. Ali to nič ne de, pravoverni moslim jo ceni nad vse, trdi ti, da obvaruje sleherne bolezni, in zato je pije, kolikor more. Po cele gruče bolnikov leži okolo tega studenca in se zanašajo, da ta voda jih gotovo pozdravi. Potopisec Burckhardt je videl moža, ki je toliko časa se nalival z vodo, da se mu je ustavila. Ker je čedalje bolj pešal, in je naposled iz-previdel, da bode kmalu po njem, trdil je v svoji slepoti, da zato ne ozdravi, ker se ne more vode dovelj napiti. Tudi v posebne vrče si je božjepotniki natočijo, da jo potem domu neso. Kedar se molitve molijo, takrat je mirno v mošeji, ali drugekrati je tak vik in krik, šum in hrup, da bi človek menil, da tu je zabavališče, a ne hiša božja. V eni gruči se glasno razgovarjajo, v drugi jedo in pijo, leže in spe; tu čitajo koran, tam poslušajo govor učenega „ulema". Tudi učitelj ima tu svojo šolo ter dobro otepava šumečo mladino. Na vse vrh preže tu okolo premnogi prosijaki, leže in stokajo premnogi bolniki. Ali na večer, ko se prično navadne zapovedane molitve, spremeni se vse. Po tleh pogrnejo velkih plahe 194 in brezštevilni božjepotniki se lepo in mirno zbero v velikih kolobarjih okrog „kabe„. Pred vhod „kabin" se postavi „iman", in kakor oni koleni vpogne, natanko tako jih vpogne vsa zarana množica. Ves silni prostor pa je razsvetljen s premnogimi svetilkami. Kdor gre na božjo pot v Meko, obišče navadno še več bližnjih in daljnih svetišč okrog Meke, vzlasti malo kapelo v Omrahu blizo Meke. Kdor se nameni v omenjeno kapelo, stopi poprej k brivcu, da mu med zapovedanimi molitvami ostriže lase. Ali še več je vredno, če gre božjepotuik na goro Arafat. Ge je namreč obmolil vse zapovedane molitve v veliki mošeji, če je črni kamen poljubil in zeuizemove vode se napil, vendar ne sme reči, da je „hadži", če ni bil na gori Arafat. Na tej gori je Adam Evo našel po dolgi ločitvi, tako trdi prastara pravljica. Po 50.000 do 70.000 božjepotnikov se vzdigne iz Meke in gredo na Arafat. Spredaj stopate dve kameli, oni isti, ki ste bili došli na čelu velike sirske karavane. Vsaka uosi na grbu stožkasto. s svilo, vezenino in nojevimi peresi olepšano leso (odrček), v kateri leži molitvenik in črna knjiga. Karavano spremlja „katibu ali pridigar. Na dragoceno opravljeni Kameli prijezdi na Arafat, in s kamele doli pridiguje zbraui množici, ter jo s tem spominja, da je tudi Muhamed rad tako pridigoval. Nazaj grede obiščejo božjepotniki dolino Muua , kjer stoje trije stebri v spomin, da je na teh treh mestih Abraham vsak pot zalučil po sedem kamnov za hudičem in ga tako zapodil, ko ga je hotel zmotiti. Tudi božjepotniki morajo zalu-čiti po sedem kamnov pri vsakem stebru; potem po-koljejo za žrtve odmenjene živali. Kedar se karavana vrača v Meko, pozdravlja jo vse z radostnim vikom in krikom, z godbo in petjem, ali poprej se ne raziđe, dokler pride do ;;svere kabe". kjer obmoli še neke molitve. O tem času mrgoli božjepotnikov v Meki, in zato se tu razvija tudi velikanska trgovina. Kedar pa je vse opravljeno, zbero ^e božjepotniki ob odločenem času in na odločenih prostorih, in vrne se navadno vsak s svojo karavano. Mnogo kamel je med tem poginilo, in leže sera ter tje okolo mesta, pa ne da bi jih zagrebli, in to napravlja hud smrad. Tudi mnogi božjepotniki so poostali; eni so pomrli, eni opešali ali oboleli, in ne morejo domu. Žalostni poležejo okolo „svete kabe", da bi gledajoč to svetišče ali ozdraveli ali umrli. 207 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. J ar o sla v. (DaJje.) 5. Izlet na Sinaj. Izlet iz Kahire na Sinaj je jako zanimiv, in ni ne drag ne nevaren. Najemi ali kupi si dromedara, in pridruži se kateri koli karavani, katere o lepem vremenu dan na dan iz Kahire odhajajo. Cesta ali pot, po kateri se gre, prav za prav ni drugo, nego zmes pre-mnozih steza, ki se druga poleg druge vijejo. Kamorkoli se ozreš po prostrani, puščobni planoti, nikjer ne more oko počivati, vse je zavito v turobno enoličnost. Tu in tam ob stezah leže kostnjaki ali posamezne kosti padlih kamel, in kedaj pa kedaj drvi brza gazela memo, ali se ziblje visoko v zraku gladen orel, ter zre, kje bi osledil mrhovino. Vedno pa se srečavajo karavane, kakor ladije na morju, in vodijo jih posebni voditelji. Uže z daleč se pozdravljajo, drug nad drugim kriče, ter tako po malem oživljajo enolično pustinjo. Kedar se zmrači, treba je obstati in prenočiti. Nehote se človek spominja Mozesa in Izraelcev, ki so pred več kot 3300 leti todi potovali, morda prav na tem mestu počivali, in zamisli se v življenje starih pastirskih ljudstev. Kakor bi trenil, tako hitro obstane vse, ko je bil voditelj znamenje dal, in koj začno delati priprave za prenočevanje. Po vročem pesku pomečejo zaboje, po njih zlože vodne mehove in sedla, in iz te zmesi nastanejo nekake barake, počez pa vržejo plaščev in plaht za streho. Tudi kuhinjo brzo narede; izgre-bejo ozek, črevelj globok rovček, zakurijo pa z grmov-jevo ruhljadjo in s posušenim kameljekom. Dromedarom snamejo brzde in jih izpuste, da gredo §ami iskat pičle paše po pustinji. Kedar se povrnejo, ponudijo jim nekoliko perišč suhega boba; potem poležejo okrog barak. Noč brzo nastopi v teh pokrajinah. Okrog plapolajočih ognjev stoje, čepe, sede ali leže ru-javi Arabci zaviti v bele plašče in se razgovarjajo o čemur bodi. Po dva pri vsakem ognju pečeta kruh, to je, eden gnjete testo iz bobove moke v leseni skledi, drugi pa nareja hlebčeue, ki jih vsaja v razbeljen pesek. Kedar so pečeni, dobi vsak svoj kos, pa malo kameljega mleka, in večerja je pri kraji. Po večerji se rujavi možaki še bolj vkup pomaknejo, ter si začno pripovedovati stare, ali vedno nove bajke in pravljice, ali pa se razgovarjajo o plenu, potovanju in drugem takem. Ni čuda, da zona obide Evropejca med takimi ljtldmi in se boji, da je zašel med 208 zgolj roparje, ki ga sicer čuvajo vsled gostoljubja, tudi zaslanjajo z lastnim življenjem, če je treba, ali naj se okolnosti kolikaj izpremene, pa ga tudi izplenijo brez pomisleka. Naposled dospe potnik v Suec, in se prepelje. Od Šueca naprej se vije pot po puščobni, goli pokrajini, memo mlake s palmami obrobljene. Ta slana mlaka se naziva: „Mozesovi studenci". Tu je treba obstati in se pripraviti na težavno hojo skozi kamenito pustinjo, ki se začne pri teh studencih, Koder so tudi Izraelci svoje dni potovali. Oh, to je mrtva, zelo čudna priroda, to je, dejal bi, Sahara golega skalovja. Prastara pravljica arabska trdi, da je to grozno skalovje nastalo oni hip, ko se je strdila cela ploha razvihranih in gorostasnih valov lave. Na dolgo in široko, po višinah in nižinah je golo in mrtvo vse. Kamorkoli se oko ozre, same gole stene, globoke izorane grape, temni prepadi in neznanske grozne razpokline. Le tu in tam v globokih dolinah leži peska in sipe na debelo, s katerim se veter igra, ter ga nanese včasih sem, včasih tje, da nastanejo holmi, kateri vsaj nekoliko izpreminjajo to sicer nespremenljivo pokrajino. Rastlinje se tu ne more razvijati čisto nič, ker nima ugodnih tal, samo iz poedinih skalnih pok lezejo redke zanikarne rastline. Dežja je tu za čudo malo, in redki vrelci, kateri napajajo male zelenice , diše zgolj po zemeljski smoli in žveplu, kar priča, da smo na vulkanskih tleh. Po enodnevni, težavni hoji dospe potnik do kraja Vadi Gurundel ali Elim. To je široka, z drevjem zaraščena dolina, ki je kos raja memo poprejne gole, skalnate pustinje. Tu je treba obstati in se pokrepiti, kakor je komu mogoče. Krog studenca rastejo tama-rinde, akacije in orjaški dateljni, ali voda nič kaj ni dobra, diši prehudo po zemeljski smoli. Nerad zapusti potnik to zelenico, na kateri morejo vsaj oči počivati, tu na zelenem grmovji in drevji, tam na pisanih cveticah. Zunaj zelenice čaka potnika zopet enolična skalnata pustinja. Toda naprej je treba iti, in pot se čudno zvija po jarkih in dolinah med groznim, fantastiško raz-, vitim in razsedlanim skalovjem, ki je tu zelo visoko in strmo, tam nekako posneto in zravnano. Oh, gotovo, to je kos grozne prirode, ki človeka nehote spominja arabskih strahotnih pripovedk. Še le tedaj, kedar prideš v dolino Fejran, še le tedaj se ti umaknejo grozni obrazi mrtve prirode. V to dolino se pride skozi tesen, rožno-rudeč granitov preduh. V zadnjem koncu doline stoji silni Serbal, ki ima na stotine samih špicastih stožkov in skalnatih zob okrog sebe. Bister potok žubori po zeleni, s pisanim cvetjem posejani ravnici, iz palmovih in akacijevih gozdov pa gledajo raztresene hiše, po katerih stanujejo pastirske rodovine, katere so se bile o 1 svojem času naselile v tem pustinjskem raju. (Konec prihodnjič.) 215 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. J a r o s 1 a v. 5. Izlet na Sinaj. (Konec.) Potnik obstane kakor zamaknjen, kedar zagleda to zelenico, in celo divji Beduinci jo pozdravljajo z veselim krikom. Ta stopa človek zopet po mehki črni zemlji, in posluša petje krilatih tic. Fejran je lep cvetoč biser skalnate pustinje, čegar večno zeleneča mladostna moč se živo razlikuje od pustih, sivih gorskih velikanov, kateri ga opasujejo in prav živo nam kaže nasprotje med življenjem in smrtjo. Na tej zelenici je stalo v starodavnem času pustinjsko mesto Faran, ki ga je Mozes ustanovil, kakor trdi arabska pravljica. V tretjem in četrtem stoletji je imelo svojega škofa; sedaj ga ni dru-zega, kakor razvaline. Dolga je ta zelenica tri dobre ure. Skoro na robu smo naleteli na tropo Beduincev, kateri so tam šotorili. Najpreje smo zagledali več temnokožnih, črnoiskrih de-kličev, kateri so ovce in koze pred seboj podili. Sedaj je obstala tudi naša karavana, in se namestila blizo črnih šotorov beduinskih. Dokler smo mi kuhali in druge potrebe si oskrbovali, kukale so skrivaj Beduinke iz svojih šotorov, njih skoro goli otroci pa so letali okrog, ali se igrali med šotori. Od tu naprej je pot težavna, mora se iti v strm, po vrhu leži po potu več kot preveč debelega kamenja in velikih skal, preko katerih se ljudje in živali le z veliko težavo naprej pobirajo, in naposled, se pot tako postrmi, da je treba vedno peš iti, kamelo pa za uzdo voditi. Po peturni, nepretrgani hoji v strm pride se na visoko planoto, na ono isto, na kateri so šotorili tudi Izraelci, in žrtvovali zlatemu teletu, ko se je Mozes mudil na vrhuncu gorskem. Uže ime prestavi mahoma človeka v sivo starodavnost, 216 nekdanji obrazi ožive v duhu pred njim, in 8 svetim strahom stopi na ta zgodovinski znameniti kraj. Gledi, pred teboj stoji veličastni Sinaj, orjaška granitna gro-mada, da človeka kar groza spreletava. Ravnina se pozgublja bolj in bolj v dolino, in naposled se stisne v jarek. Tu sredi temnozelenih cipres in mandeljnov stoji slavni katarinski samostan, v katerem uže štirnajst stoletij gostoljubno sprejemajo kristijanske božjepotnike. Čudno tesno postane pri srcu potniku, ko v nemi, skoro bi dejal, v mrtvaški tihoti zasliši veselo in milo zvo-nenje. Katarinski samostan je močno, trdnjavsko, z visokim zidom zaslonjeno poslopje. Vrat nima nobenih, da je tim bolje zavarovan pred napadi in roparji. Bož-jepotnika in njegove reči vzdignejo z vitlom 9—10 metrov visoko, in potem pride skozi zidan vhod na prostoren, tudi močno obzidan vrt Ta samostan je ustanovil cesar Justinijan. Na sredi stoji cerkev, visoka kupla njena sloni na vitkih stebrih. Okrog cerkve stoje velika, debelo zidana poslopja, v katerih stanuje do 30 menihov. Cerkev ima več kapel in več jako krasnih mozaikov. Ena kapela stoji baje prav na onem mestu, na katerem je grm gorel, ko se je Gospod Moze8U prikazal. Le golonog in kleče sme božje-potnik se bližati temu mestu, drugače ne. Tik za samostanom se začne steza na sinajsko gromado, ki je razcepljena na dva vrhova; eden se naziva Mozesova gora in eden Katarinska gora. Ljudska pravljica trdi, da prvi vrh je pravi Sinaj, a drugi da je Horeb, od koder je Mozes poslan bil k Izraelcem v Egipt, in na katerem je prebival nekaj časa tudi Elija, preden je vdrugič šel k malikovalskim Izraelcem. Na Horeb se lazi navadno iz samostana, ker je najpripravniše. čez stezo so nametane velike skale, da se gre kakor po stopnicah. V pol ure prideš na veliko skalo, pod katero izvira močen studenec; tu lahko sedeš in počivaš. Če ležeš še naprej, prideš do male kapele Matere Božje, in potem po visokih stopnicah, ki se vijejo med dvema stenama, do samostana Elijevega, kije sedaj prazen. Orjaška, zelo stara cipresa stoji na onem mestu, na katerem je Mozes prejel desetere zapovedi, če arabska pravljica ve prav povedati. Le-sem prihaja vedno dovolj božjepotnikov različnih veroizpovedanj; tudi Muhame-danci so postavili tu malo mošejo. Po sinajski gromadi je stalo njega dni mnogo samostanov in poedinih celic, in prebivalo o Muhamedo-vem času do 40.000 menihov, nun in samotarcev. Sedaj jih ni več, davno uže legli so v prah in pepel, komaj da se sled pozna. Samotni orel se vozi nad vrhovi in prepadi, ali pa skače brzi divji kozel s skale na skalo. To je edino življenje v tej grozoviti šamiji. Razgled z Mozesovega vrha nič kaj ni vreden, ta vrh je prenizek; prekrasen in silen pa je razgled s Horebovega ali Katarinskega vrha, ki mji nekaj malega napotja dela za 158 metrov viši Um Šomer na jugu. Na severno stran pa stoji peteroogljati silni Serbal, iu ob to pustinjsko gorovje bije rudeče morje, po katerem čepe temni otoki, kakor da se labodi vozijo. Ali kaj je ta prirodina divjost in veličanstvenost k zgodovinski znamenitosti, ki jo ima vsa ta okolica, kjer je tako rekoč vsaka skala bila priča velilrih dogodkov.