Katolišk cerkven list. Danic« izhaja vsak petek na celi poli, in velj4 po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr. zaČetert leta 1 H<] kr V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za cetert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznil izide Danica dan poprej. Tečaj XXII. V Ljubljani 29. vinotoka 1869. List 44. Čredo zavetje kristjanu r sedanjih easih. (Msgr. Dr. Gaume.) (Dalje.) VII. Ceterta težavnost, ki jo je kerščanstvo imelo premagati, se pokaže, če pomislimo, komu se je imelo oznanovati. Kdo pa naj bi bil sprejel to vero, človeški spri-deni natori tako zoperno? ^ ^ Ali kake posamezne, oddaljene, neizobražene vasi? Ali kako mestice, ki ni nič vedilo za omiko in pa za spridenost druzega sveta? Tudi ne. Pa je bil menda Kristus svojo vero namenil le ne-olikancem, divjakom; ne pa Egipčanom, Gerkom, Rimljanom, ki so zvonec nosili med starimi narodi in se s svojo znajdenostjo pa bistroumnostjo odlikovali izmed vseh drugih? Nikakor ne! Vsem ljudstvom brez razločka je bilo namenjeno katoiičanstvo. Jutro in Zahod, celi vesoljni svet i* e imel postati kerščansk. Kjer vedni led zemljo podiva in kjer naj bolj vroče solnce pripeka, po divjih gorah in po puščavah, orjaška deržava mogočnih Ceza-rov in izobraženih Gerkov — vse ondod je imelo ker-ščansko postati, to je bila volja Kristusova. Ošabni Rimlj an, omehkuženi Azijanec, poželjivi prebivavec Indije, kakor prevzetni Germanec in divji Skit — vsi so imeli kristjanje postati. Ljudstva različne po podnebji in rojstvu; ljudstva ki so živele med seboj v vednem prepiru in boji _ in če tudi v nar večem sovraštvu, vse te so imele postati ena družba, ena cerkev, vsi so imeli eno vero sprejeti, jo enako spolnovati — bratje med seboj biti. Tole je moralo dognati kerščanstvo! VIII. Peta težavnost: čas, kedaj se je imelo vpeljati kerščanstvo. 1. Kdaj pa se je imelo vpeljati kerščanstvo, ki je tolike dolžnosti nakladalo človeškemu umu in mesu? Ali je bil tisti silodavni čas, ko so ljudje še raztreseno po hostah živeli, brez omike, brez poduka, nedolžnega in nespridenega serca, ki je slehernemu vse verjelo in pripravljeno bilo vsakoršne dolžnosti sprejeti? Ne; ampak ob času cesarja Avgusta so je imela svetu oznanovati naša sv. vera. 2. Kaj je to, čas Avgustov? To je stoletje, ko je bil paganski svet dosegel verhu-nec svoje omike, pa je bilo tudi takrat človeštvo nar bolj sprideno. Avgustovo stoletje je bilo stoletje slavnih govornikov, pesnikov, modrijanov, imenitnih voj- skovodjev, nasproti pa tudi čas komaj verjetne spri-denosti in razuzdanosti, čas mesenega vživanja. 3. Navadne pregrehe ljudstva paganskega so bile takrat: tatvina, odertija , zatiranje druzih in poželjivost v naj ostudniših podobah. Tadanji svet se je veselil nad tem, da je gledal, kako je človek človeka moril, ali kako je divja zver človeka tergala, — to je bila njih vsakdanja in naj ljubša veselica. In vse to je imelo kerščanstvo pregnati! Oroslone je imelo spremeniti v jagnjeta — to je bila njega naloga, to težava! Čer tiče is življenja sv. Oveta Pifa M\. (Spisuje A. Zakotkarjev.) (Dalje.) Že so jim svetovali prijatelji in zvesti svetovavci naj vendar zapustijo Rim in se podajo na kak drugi varen kraj. Pa Pij se niso mogli dolgo odločiti, ker ljubeče serce jim ni dalo, da bi v takem stanu zapustili one, ktere so nedavno svoje otroke imenovali. V tej dvomljivosti pa dobijo 19. nov. iz Francoskega od škofa v Valencii (Valence) culico s pismom, v kterem je bilo zapisano: „V tej culici je mati ciborij, ki so ga papež Pij VI s presv. ,Rešnjim telesom na vratu nosili, s kterim so se na težavni poti v Valencijo poterjevali. Tudi Vi, sv. Oče, blagovolite ta spomin sprejeti in ga rabiti, ako Bog v svojih čudovitih sklepih stori, kar je v zveličanje." Sv. očeta je to zelo osupnilo, za trenutek so šli v svojo kapelico, so zaupno pokleknili pred sv. tabernakelj — molili — točili solze — in neprevidoma vstali sterdnim sklepom Rim zapustiti. Namenili so se odtegniti na Neapelsko in za beg so odločiii 24. nov. Prav na tihem so razodeli to kardinalu Antonelliju, francoskemu poslancu pl. Harcourt-u in bavarskemu poslancu grofu Spaur-u. S pomočjo teh treh imenitnih oseb , s kterimi so se natanko dogovorili, kako in kaj, hoteli so sv. Oče bežati iz Rima. Razun teh in nekterih zvestih služabnikov ni nihče vedil za to skrivnost Na omenjeni dan, ob petih zvečer se pripelje vojvoda Harcourt pred papeževo palačo in resno zahteva pri straži dovoljenja, češ, da ima nekaj silno važnega pri papežu še ta večer opraviti. Kot francoskemu poslancu se mu prosti vhod ni mogel zabraniti. Ko pa pride v Pijevo stanico, se vsede in jame prav glasno govoriti in brati, da bi s tem stražo premotil. Sv. Oče pa berž gredo v svojo spalnico, da bi odložili papeško, in oblekli černo duhovsko obleko, ktero jim je bil že pred na posteljo pripravil njih zvesti služabnik Filipani, in ktero so nekdaj kot levit s toliko častjo in nedolžnostjo nosili. Papež jo ogledujejo, se ozrejo proti nebu — dve tihi solzici stečete po njih veličastnem obličji — konec postelje se veržejo na kolena in — molijo — glavo z obema rokama podpiraje. O kako serčno so pač morali tu prositi Boga za pomoč — v tej hudi stiski, kako ginljivo se priporočevati Devici Mariji, da bi jih vsaj zdaj varovala in branila. Potem spet vstanejo, pa še stoje ne nehajo moliti ter nepremakljivo s solznimi očmi ogledovati tuje obleke. Pa Filipani jih rahlo pocuka in pravi: „rogum, sv. Oče, bo že se čas moliti, zdaj se mudi!" Zdaj odložijo skerlatno štolo in belo papeško obleko, oboje poljubijo in položijo k nogam Križanega, čigar podoba je bila blizo postelje. Na to hitro gredo iz sobe in po dolgih samotnih mostovžih gredo proti skrivnim vratam, ki se švicarske" imenujejo. Pa kdo ve, koliko let že niso bile te vrata odperte! Ključavnica je bila že tako zarijovela, da se nikakor ni dala odkleniti. Sv. Oče so bili v veliki nevarnosti, pa vendar niso poguma zgubili; nekoliko so se spet odtegnili, in ko se je poslednjič vendar posrečilo, da so se vrata odperle, jih pride Filipani klicat , pa dobi jih v nekem kotu klečijoče in vse v molitev vtopljene. Berž gredo po stopnicah in urno sedejo na voz, ki je že zanje pripravljen čakal. Prav Božja roka jih je varovala, da so se tako srečno odtegnili, kajti razun zastarele ključavnice je bila še dvojna nevarnost. Tiste skrivne vrata namreč so bili odperte pustili Nekdo papeževih ljudi, ki je imel navado povsod svoj nos vtikati, je to zapazil, začel vpiti in kregati se, zakaj ta sprememba, od kod to itd. ? Vendar pa se je ta reč brez druzih nasledkov srečno potlačila. Neki drugi služabnik, kteri je Pija spremljal, je bil tako nepreviden , da je odpervši kočijne vrata po navadi pokleknil. Vendar ga še papež o pravem času posvarijo: ,,Kaj delaš? Vstani vendar, da te ne vidi straža!" Ves osramoten revček berž vstane. Sploh pa so se prijatelji veliko prizadjali, da bi vse na skrivnem ostalo. Tako je francoski poslanec še dolgo potem, ko so se že Pij odpeljali, ostal v papeževi sobi in tako govoril, kakor bi bili še notri. Strežnik je ravno tako, kakor druge-krati, prinesel juho, ki so jo imeli navado ta čas vžiti, in potem spet na oči stražnikom odnesel prazno skle-dico. Oj, kje so že bili Pij IX, preden so zvedili uporniki na straži, da jih je zmanjkalo! Pri vsi previdnosti vendar pot ni bila brez nevarnosti. Zarad ogledubov je še! voz po raznih ulicah in potem naravnost proti cerkvi sv. Petra in Marcelina, kjer jih je imel čakati bavarski poslanec groi Spaur. Tu se vsedeta sv. Oče in grof skupaj in ko se pripe-ljata do vrat „San-Giovanni," zavpije ondi stražeči vojak: „Kdo je V" — „,,Bavarski poslanec." " — „Kam?" „„Proti Albani."" „Naprej!" In papež so bili zunaj Kima. Se enkrat se obernejo, pogledajo mesto in milo zdihnejo ter dalje hitijo proti albanskim hribom. — Toda kraali s«? natepe 3pet nova nevarnost. Se pred begom so se bili dogovorili, da bo grofova žena s svojim sinčekom Maksom in njegovim učiteljem mašnikom Boštjanom Ljeblom čakala v Albani. Sem se res pripelje že zjutraj in v velikem strahu in trepetu čaka papeževega zakas-njenega prihoda že v pozno noč. Poslednjič vendar pride papežev sel in pove, da bodeta Pij in groi čakala na cesti proti Ncapelnu. Tu sta namreč stopila iz voza in pri nekem studencu blizo ceste čakala grofovske družine Pa komaj storita nekoliko stopinj, že ju obstopi pet vojakov konjikov in vpraša, kdo da sta? Grof odgovori: „Jaz sem grof Spaur, bavarski poslanec, grem po opravkih svojega kralja v Neapel in pričakujem zdaj voza svoje družine." Vojaki sicer pravijo , da pot je nevarna, vendar se p.nudijo, da bi ji spremljali. Pa grof se zahvali in se ne gane z mesta. Sv. Oče se naslonijo na ogrado, ki je bila ob kraju struge, in pričakujejo z mirnim obrazom. Zdaj pride grofovski voz s šestero konji. Grofinja se neizrečeno vstraši, ko vidi, da sv. Očeta in njenega moža obdajajo vojaki, ker ni vedila, kaj da to pomeni; in ko zagleda, da eden prav blizo sv. očeta naslonjen stoji, strahu skoraj omedli. Pa precej spet dobi pogum in serčnost, pa nagovor sv. očeta kakor je bilo zgovorjeno, da naj hitro stopijo v le ta voz, „ker po noči ne potujem rada." Tako jih pustijo v miru in konji se spustijo v hitrem teku dalje proti Neaplu, ko je bila ura že deset zvečer. Vsi omenjeni popotniki so bili od kraja nekako plašni, nekaj zavoljo prejšnje nevarnosti, nekaj pa tudi zato, ker so namestnika Kristusovega tako blizo imeli. Zdaj spregovorijo sv. Oče in jim delajo pogum, rekoč: „Le serčno! jaz imam na vratu naj svetejši Zakrament, in sicer v taisti posodici, v kteri so ga nosili Pij VI, ki so jih na Francosko tirali. Kristus je pri nas, Kristus je naš škit, naša bramba, naše varstvo." SiovesnoM v cerkvi častitih gg. Uršulinaiic ljubljanskih ? dan sv. Ursnle 21. vinotoka 1869. Ta dan, kakor smo že omenili, ste dve častiti redovnici obhajali svojo zlato obljubo ali petdesetletnico. Častiti gosp. Mih. Potočnik, samostanski spovednik, so imeli po pridigi slovesno sv. mašo z azistencijo. Zraven dveh čast. jubilantovk in druzih redovnic je bila zjutraj tudi velika množica deklic iz notranje šole pri sv. obhajilu. Veselil se je celi klošter redke slovesnosti. Po kosilu so kandidatinje in gospodičine notranje šole v velikem parlatorji kaj leno in umetno pred oči stavile v živih podobah sveto Uršulo z njenimi devicami to-varšicami ter so med precej dolgim petjem slovesnosti primerne pesmi tako pri miru stale, da bi bilo od deleč misliti, nežive podobe so. Posebno pa je dopoldanjo slovesnost povzdignil prelepi govor preč. gosp. kanonika Petra urha, ki naj tukaj nasleduje. Govor. To je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo se, in veselimo se v njem. Psi. 117, 24. Že večkrat ste slišali in brali, kako da so kak častit mašnik obhajali svojo zlato mašo. In da ne bom od drugih pripovedoval, hočem vas le opomniti na sv. očeta papeža Pija IX, kteri so 11. aprila t. 1. v cerkvi sv. Petra obhajali svojo zlato mašo v razveseljevanje vesoljnega katolištva prav slovesno. Tudi ste že večkrat slišali in brali od zlate ženitnine, ktero obhajata zakonska, ako sta tako srečna, da jima mili Bog pripusti 50 let doživeti v zakonu. Vendar malo kterikrat se sliši od kake zlate obljube, od petdesetletnice, ki bi jo obhajala kaka nuna. In pr. m. ravno to redko pri-serčnost obhaja danes ljubljanski nunski samostan, ktera slovesnost je toliko imenitniši in veselejši, kolikor je redkejši; in toliko zanimivši, ker obhajate danes ob enem dve častiti redovnici tega samostana svojo zlato obljubo, svojo petdesetletnico. In kteri ste te dve častiti nuni? Perva je: častita mati Mihela Marija Šmalc: in druga: častita mati Rozalija Marija Rok. obe Ljubljančanki. Perva je bila rojena leta 1796 v Ljubljani v št. peterskem predmestju, ter je dobila pri sv. kerstu ime Cecilija. Druga je bila pa rojena v Bistrici na Notranjskem leta 1797 in je dobila pri sv. kerstu ime Marija. Pa ko je bila še le 2 leti stara, so se njeni starši preselili v Ljubljano in ker je bila v Ljubljani izrejena, je ne štejemo za Notranjko, ampak za Ljubljančanko. Te dve častiti redovnici obhajate danes svojo zlato obljubo, ker ravno na današnji dan, na dan sv. Uršule pred petdeset leti ste bile preoblečene, ter ste redovnici postale. V resnici toraj vesel dan za te dve, ako premislite, kako da jima je mili Bog dal doživeti petdesetletnico. Ali tudi za nas je ta dan prav vesel dan, ker resnico moram govoriti in reči, da ravno te dve redovnici imate zraven splošnjih samostanskih zaslug tudi to, da ste dolgo let učile v šoli, ter veliko dobrega storile za žensko mladost, zlasti ljubljanskega mesta. In ravno zato smem po vsi pravici reči: To je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo se, in veselimo se v njem! (Psi. 117, 24.) Radujmo se, in veselimo se, ker vidimo, da ko ste se te dve Bogu darovale, vender svoje moči svetu niste odtegnile. In ravno to bo tudi zapopadek mojega govora, kteri predmet se mi zdi toliko potrebniši, ker so ravno v današnjih časih ljudje, sovražniki sv. cerkve, kteri toliko vpijejo čez samostane, čez redovnice, ter bi jih radi odpravili, rekši, da so take naprave za nič, nepotrebne, škodljive, da deržavi, Človeštvu nič ne koristijo, ampak le nepotrebne stroške napravljajo. Tem hinavcem, lažnjivcem in sovražnikom sv. cerkve v osramotenje in vam pr. m. v podučenje hočem tedaj dokazati, da: 1. ko se nuna Bogu daruje; vendar 2. svoje moči svetu ne odtegne. Spoznali bote iz tega, da so redovnice Bogu prijetne, svetu potrebne, koristne in toraj vse časti vredne. Ob enem bote pa tudi spoznali, koliko da ste tudi te dve častiti nuni, ki danes svojo zlato obljubo obhajate, storile, in zakaj da sem se poslužil besed kraljevega preroka Davida, namreč: To je dan, ki ga je Gospod naredil itd. Začnem pa v imenu Jezusa in Marije, na priprošnjo sv. Uršule. 1. Nuna se Bogu daruje. Enaka vertnici ali liliji, ktera se ravno razvije in razcvete in s svojo lepoto in prijetno dišavo vert na-polnuje; enaka rožici, pravim, je tudi dekle, ko se razvije in postane devica — gospodičina, ker z mnogimi telesnimi in dušnimi darovi in zmožnostmi obdarovana služi v veselje svojim staršem in drugim znancem. Ali kolikor lepši je cvetka, v toliko veči nevarnosti se znajde, zakaj vedno se ima bati, da bi kaka sovražna roka je ne odtergala in v blato ne pomandrala. Enaka nevarnost proti cveteči devici — gospodičini. Satan, hudobni svet in njeno lastno meso se vzdiguje zoper njeno nedolžno dušo, ter jo hoče v svoje zanjke dobiti, — zmotiti in jo tako pogubiti. Da bi se ji kaka taka nesreča ne zgodila, marsiktera sklene po nagibu milosti Božje se svetu odtegniti in samostanu se izročiti. Zapusti toraj svet, zapusti svoje ljube starše, brate, sestre, znance in pri-jatlice, ter stopi v samostan z resnično voljo tu ostati vse dni svojega življenja, tu Bogu se darovati, Bogu služiti in svetu pomagati, kar bo v njeni moči. In kar je sklenila, to tudi stori na dan, ko jo preoblečejo. Ona Bogu daruje ne kakor Abel nar lepši jagnje; ne kakor Melkisedek kruh in vino ; ne kakor Abraham, ko je bil pripravljen zaklati svojega edinega sina in darovati Bogu ; temuč ona daruje: a) svoje premoženje, b) svoje telo, c) svojo dušo, ter se v to zaveže z obljubo prostovoljnega uboštva, vednega devištvain vedne pokoršine pod duhovno prednico. Rekel sem: Ona daruje a) svoje premoženje, ter se v to zaveže z obljubo prostovoljnega uboštva. Zakaj nuna kakor nevesta Kristusova ve, da je njena dolžnost si prizadevati, da bi postala v vsem svojemu nebeškemu Ženinu podobna ; ker le v podobnosti s Kristusom zamore tudi pravo svetost in večno zveličanje doseči. ,,Zakaj," tako piše apostelj, „ktere je poprej vedil, jih je tudi poprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sina." (Kimlj. 8, 29.) Kristus je pa sam od sebe rekel: „Lesice imajo jame, in ptice neba gnjezda; Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil." (Luk. 9, 58.) Jezus, kteri je bil Gospod nebes in zemlje, je bil v ptujem hlevu rojen, ptuje jasli so mu služile za zibelko, ptuja zemlja ga je mogla varovati grozovitega Heroda, dobrotne roke so mu dajale hrano, križ iz ptujega lesa narejen mu je služil za mertvaško posteljo , in ptuj grob za pokoj po sraerti. Nebeški Ženin ni imel čisto nič premoženja ali bogastva; tako je bil reven in ubog, da se je smel primerjati s pticami pod nebom in z živalmi na zemlji. Ali bi se mar spodobilo, da bi njegova nevesta posedla kako premoženje ? Da bi toraj podobna postala svojemu ljubemu, nebeškemu Ženinu, zato nuna daruje svoje premoženje Bogu, ter se v to zaveže z obljubo prostovoljnega uboštva. Ona se vsemu časnemu premoženju, posestvu in blagu , pa tudi želji ga imeti, in si ga pridobiti, čisto odpove in si radovoljno izvoli revšino iz tega svetega namena, da bi ložej služila Bogu, po večnih nebeških zakladih hrepenela, in zmiraj bolj in bolj se ubogemu Kristusu vpodobila. Izvoli si uboštvo — tako uboštvo, da tudi ene same šivanke, tudi ene same nitke za svojo lastnino imenovati ne more. Zakaj to, česar se ona poslužuje, ni njeno, je le samostanovo, tako rekoč cerkveno, Božje. Tako nuna daruje Bogu svoje premoženje, ter živi uboga. In ker se spominja besed sv. Ignacija: da uboštvo je močno ozidje redovskega stanu, zato pa tudi nuna uboštvo ljubi kakor svojo mater. In ko je uboga in ljubi svojo revšino, tako se popolnoma vpodobi Jezusu. Nuna pa ne daruje samo svojega premoženja, ter se v to zaveže z obljubo prostovoljnega uboštva, temuč daruje Jezusu b) tudi svoje telo, ter obljubi vedno de vi št v o. V človeško truplo je Bog sam vdihnil neumerljivo dušo, ter ga je tako oživil. To truplo in ta duša — oboje je bilo posvečeno v zakramentu sv. kersta. In tako pomaziljeno, blagoslovljeno in posvečeno je bilo človeško truplo v živ tempelj Božji, spremenjeno po besedah sv. Pavla: Ali ne veste, da ste tempelj Božji? (I. Kor. 3, 16.) — Pri sv. birmi je bila duša napolnjena s sv. Duhom, truplo je bilo pomaziljeno s sv. krizmo, in tako je postal celi človek z dušo in s telesom tempelj sv. Duha, kakor ravno ta apostelj uči: ,,Ali ne veste, da so vaši udje tempelj sv. Duha, kteri je v vas." (I. Kor. 6, 19.). V zakramentu presv. Reš. Telesa se katoličan po telesu in duši bistevno 6klenc z božjo in človeško naturo Jezusovo, tako da je smel sv. Pavel reči: Ali ne veste, da so vaše telesa udje Kristusovi? (15.) „Da mi smo udje njegovega telesa, od njegovega mesa in od njegovih kosti." (Efež. 5, 30.) Človeško truplo se tudi pomazili pri zakramentu sv. poslednjega olja. Po smerti pride v blagoslovljeno zemljo in na dan vstajenja se bo zgodilo, kar sv. Pavel pravi: „Sejc se v trohljivosti, vstalo bo v netrohljivosti; seje se v ne-časti, vstalo bo v časti; seje se v slabosti, vstalo bo v terdnosti; seje se živalsko telo, vstalo bo duhovno telo. (L Kor. 15, 42—45.) In to svoje truplo, ktero je bilo pri sv. zakramentih pomaziljeno in posvečeno, in ktero ima enkrat od mertvih ostati in Jezusovemu častitljivemu telesu podobno postati; to svoje truplo nuna daruje Jezusu, svojemu Ženinu, ter sklene ga neomadeževano in čisto ohraniti, ker ve, da Jezus ljubi čistost, da si je zato Marijo za svojo mater izvolil, ker je bila čista Devica, in da je zato nar bolj ljubil sv. Janeza, ker je bil deviški mladeneč. Zato daruje svoje telo Jezusu, ter se v to zaveže z obljubo vednega elevištva, ker je pripravljena stanovitno se zderžati zakonskega stanu iz tega namer.a, * da bi ložej služila Bogu ia bolj popolnoma čistost obranila. Zato si pa tudi prizadeva, da je čista v mislih, željah, besedah, v djanji in obnašanji, ter se prestrafii pred samo senco, ktera bi utegnila omadeževati sv. čistost. Ona to stori, kar je sv. ravel izgovoril: ,,Devica misli na to, kar je Gospodovega, da bi bila sveta na telesu in na duhu." (I. Kor. 7, 34.) In za vse to si tolikanj bolj prizadeva, ker ve, da vsaka devica je kraljica (sv. Ambrož); da device so angeljem podobne (sv. Ciprijan); da bodo naj bliže Božjega sedeža. Zato se trudi in si prizadeva, se zatajuje in vspehuje, da bi svoje vedno devištvo do smerti ohranila, ker to je njena želja, da bi zamogla z neomadeževanim vencem, z lepo lilijo in pa kakor angelj stopiti pred svojega Ženina. Tako daruje nuna Jezusu svoje telo, svojo čistost, ter se v to zaveže z vednim devištvom. Nuna pa tudi daruje: c) svojo dušo, to je svojo voljo, ter se v to zaveže v vedno pokoršino pod duhovno prednico. Nuna daruje svojo dušo, to je, svojo voljo. Po ne-pokoršini pervih staršev je bila zemlja prekleta in ie vse človeštvo postalo nesrečno. Da je Rešenik človeški rod rešil večnega pogubljenja, „zato se je sam sebe ponižal in je bil pokoren do smerti." (Filip. 2, 8.) In po Jezusovem zgledu mora tudi pokoren biti kdor se hoče zveličati; pokoren mora biti Božjim in cerkvenim zapovedim, pokoren svojim višjim. To je dolžnost slehernemu kristjanu. Ali nuna, po kersanski popolnosti hrepeneča, ni zadovoljna samo s tem, da je pokorna, kolikor jo dolžnost veže; temuč po zgledu svojega Ženina, kteri je z nebes prišel, ne, da bi storil svojo voljo, ampak voljo tistega, kteri ga je poslal (Jan. 6, 38.), in kteri je bil pokoren do smerti, smerti pa na križu" (Filip. 2, 7. 8.) — je nuna pokorna svoji prednici tudi v rečeh, v kterih pokoršine skazovati bi ne bila dolžna, in se v to zaveže z obljubo vedne pokoršine pod duhovno prednico, ter je pripravljena spolnovati Božjo voljo tako, kakor ji jo Bog naznanja po njenih duhovnih prednicah. In tako nuna vse, kar ima, Jezusu v dar prinese. Zakaj sv. Alfonz Ligvori pravi: Kdor Bogu svoje premoženje dd in ga med uboge razdeli, kdor Bogu svojo čast daruje in zaničevanje voljno prenaša, kdor svoje telo Bogu v dar prinese in se s postom in drugimi spokornimi deli zatajuje; ta daruje en del samega sebe. Kdor pa Bogu daruje svojo voljo, ta mu daruje vse, kar ima, in sme potem reči: Gospod, ko sem ti daroval svojo voljo, nimam nič več, kar bi ti še mogel darovati." Tako se tudi nuna popolnoma daruje Bogu, ker svojo voljo Bogu prinese v dar. „In ena sama kapljica njene popolne pokoršine, govori sv. Magdalena Paciška, je milijonkrat več vredna, kakor pa nar veči posoda pobožne molitve." In pokorna v vsem si nabira nuna veliko zasluženja. ,,Zakaj, tako govori sv. Alfonz Rodrigucz, slamnato bilko iz pokoršine pobrati, je bolj zasluživno, kakor pa pridigovati, se postiti, do kervi bičati, ako v tem človek le po svoji volji ravnd." Slišali ste, lj. poslušavci! kako da se nuna Bogu daruje, ker v dar mu prinese svoje premoženje, svoje telo in svojo dušo, ter se zaveže v to strojno obljubo, namreč: prostovoljnega uboštva, vednega devištva in vedne pokoršine pod duhovno prednico. In ravno to ste tudi storile te dve častiti nuni, ktere danes svojo zlato obljubo obhajate. Tudi ve dve: častita mati Mihela in častita mati Rozalija, ste se 21. oktobra leta 1819 na dan sv. Uršule darovale Jezusu svojemu Ženinu. V dar ste mu prinesle svoje premoženje, svoje telo in svojo dušo, in čez dve leti, t. j. 22. okt. 1. 1821 ste se v ta dar zavezale, ker ste storile obljubo prostovoljnega uboštva, vednega devištva in vedne pokoršine pod duhovno prednico. In to obljubo ste zvesto spolnovale, skoz celih 50 let ste si prizadevale živeti v ubostvu, svoje vedno devištvo ohraniti, in pokoršino skazovati svojim prednicam. In zato vaji blagrujemo, ker povem vama, ko ste vč v prostovoljnem ubostvu živele, vama veljajo besede Jezusove, ki jih je odgovoril na Petrovo vprašanje: Glej! mi smo vse zapustili, in smo šli za teboj; kaj tedaj nam bo (v plačilo) ? Jezus mu je rekel: Resnično, vam povem, da slehern, kteri zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mojega imena, bo stoterno prejel, in dosegel večno življenje. (Mat. 19, 27—29.) ker ste včdve premoženju se odpovedale in ste v uboštvu živele, ter revšino ljubile kakor otrok ljubi svojo mater, zato vama rečem: Stoterno vama bo poplačal Gospod Bog, in večno življenje podelil v plačilo. Skerbno ste varovale svojo čistost, v vednem de-vištvu ste živele, in gotovo bi rade vedile, kakšno plačilo da Jezus takim obeta? Čistim devicam veljajo besede, ki jih je Jezus na gori izgovoril, rekoč; „Blagor njim, kteri so čistega serca; ker oni bodo Boga gledali." Kakor neveste Kristusove, angeljem podobne, naj bliže Božjega sedeža bote Boga gledale; za jagnjetom Božjim bote hodile, „trikrat sveto" prepevale in to veselje vekomaj vživale. To plačilo vaju čaka, ker ste se v vedno devištvo zavezale. Pa tudi v pokoršini ste živele, v vedni pokoršini in se tako brez prenehljeja poniževale in svojo lastno voljo zatajevale. In kaj vama bo za to v plačilo? Tolažite se vč dve z besedami sv. Pavla: „Ker je sam sebe ponižal, in je bil pokoren do smerti...., zato ga je Bog povzdignil in mu je ime dal, ktero je čez vse imena, da se v imenu Jezusovem pripoguje vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik spričuje, da je Gospod Jezus Kristus v časti Boga Očeta." (Fil. 2, 8-11.) Ker ste se poniževale, zato smete upati, da vaju bo Bog povzdignil k časti, kakoršno vživajo izvoljeni v nebesih. Tako vidite zdaj vč dve častiti redovnici, kako prav da ste storile, ko ste se v mladosti v cvetju svojega življenja darovale Bogu, Jezusu, svojemu Ženinu, ker upati smete, da vama bo Bog v obilnosti povernil. In takega plačila smete toliko bolj pričakovati, ker, ko ste se ve dvč Bogu darovale, vendar svoje moči svetu niste odrekle. Od tega pa v II. delu. (Konec nasl.) Slovenska narodno - klerikalna stranka• (Konec.) Ker splošna olika berzo napreduje, ljudstvo naše pa se ni v domačem jeziku izolikovalo, izcimil se je dvojnat olikovavni živelj, kterega je treba natanko pregledati, da se ume in po vrednosti cčni prizadetje stranka slovenske. Pervi živelj je nemško izolikana birokracija, mestnjani po mestih in tergib, z nemško pri-tikljino tako zvane inteligenci je, ktera vživa prav zložno svoj kruhek. Živelj ta, ker vzgojen po nemških učilnicah, nagiba se prav naravno na ono stran, ktera je nasprotna narodnemu razvoju. Ako prištevamo temu še moč navade v nemškem jeziku vradovati, dalje znano „vis inertiae," ktera se le v skrajni sili odloči hoditi po drugih potih kakor dosedaj, si bomo lahko razlagali marsiktere prikazni sedanjih časov. Iz tega se dd razlagati, zakaj se, na videz prijenjavsi tišanju narodne Stanke, zastran vpeljanja slovenskega jezika v šole in vradnije le vedno ondi poprašuje, kjer jim je gotovo zaželenega odgovora pričakovati: namreč pri vradnikih samih, ali pa pri namestnijab, na ktere imajo vpliv vrad-niki, in pri kterih so ali večidel tujci, ali pa taki domačini, kterim šole niso vcepile še pojma o maternem jeziku. Dalje nam je tudi jasno, zakaj da se ravno ta živelj pri volitvah na vse kriplje prizadeva, da bi se saj noben naroden kandidat ne izvolil; zakaj pride v deželnem zboru našem narodno prašanje zopet in zopet na versto, ter tako silno razjari strasti; zakaj se nektere materijalni blagosti dežele toliko imenitne prašanja iz zgolj narodne zamerze rešujejo v neprid slovenskega spodnjega Stajerja ali še celo ne pridejo v razpravo. Domišljija v teh krogih je tako silna, da marsikte-remu, na precejšni stopinji v družinskem življenju, se v resnici dozdeva, da je neznanska škoda za oliko, ako se zahteva, da se ima Slovencem v šoli in vradu enako goditi, kakor vsim drugim narodom. In ker, ali marveč akoravno ne pozna ta ljud ne jezika ne slovstva slovenskega, vendar ne prezira le samo slovstvenih društev, temveč mu je tudi kar precej na jeziku: slovenski jezik ni še zrel za znanstvene namene; se ve, da ne misli, da si tako le podpiše spričevalo svoje lastne duhovne revščine. Zakaj — mislil bi Človek — prav slabo pri-stuje inteligentnemu možaku, ako popolnoma prezira, da izdaja slovenska matica v Ljubljani znanstvene proizvode , da si je družba sv. Mohora v Celovcu samo to leto pridobila 3208 novih udov, kterih šteje vseh skup zdaj 13.666, med ktere se razdeli vsako leto lepo šte-vilce večjih in manjih knjig; da mora vlada deržavne postave ravno tako v slovenskem kakor v vsakem drugem jeziku razglasovati; da se more slovenski jezik, kar zadeva čistoto besedoslovja in skladnje, skušati celo s serbsko-hervaškim. Nič druzega tedaj ne manjka, kakor da vpeljan v šole in vradnije bode občno blago vsemu prebivavstvu. Ker se nahaja ta nemško vzgojeni živeli skoraj v vseh merodajnih krogih, je slehernemu tudi oddaljenemu lahko umeti, zakaj se v onih krajih dežele, kier stanujejo Slovenci, nahaja tako hud in terd narodni boj, in od kod tista proti Slovencem sovražno obernjena na-sprotnost skoraj po vsih nemških časnikih. Nasproti temu birokratiškemu nemškovavnemu živ-lju pa stoji narodni živelj, čigar bistveni faktor je ravno duhovstvo, na veliko jezo nemškim liberalcem. In zakaj duhovstvo? Povedali smo ravno poglavitni razlog: duhovstvo vidi, da se zapreke stavijo tudi njegovemu od Boga podeljenemu djanju, ako bi se ljudstvo po politiški osnovi pripravljalo ob svojo narodno lastnijo. Kakega vspeha je pričakovati od keršanskega poduče-vanja v cerkvi, ako tudi dobri, ki še obiskujejo cerkev, nimajo, pa tudi ne morejo imeti jasnega zapopadka o marsikterih rečeh, ker nemškovanje v šoli ni dopustilo ne časa ne pritožnosti, da bi se razumljivo pojasnovalo toliko v duhovno področje segajočih reči? Kakova stopinja omike je mogoča ljudstvu, ako se mu otroci v ljudski šoli 3 — 6 let mesto druzih tehničnih predmetov mučijo posebno z nemško slovnico, ter se večidel še dobro nemško brati in pisati ne navadijo? Da takemu zarodu ni moč se dalje samega sebe izobraževati, je ravno tako jasno, kakor nasprotovanje nemškovavcev zoper slovensko vradovanje. Le uni del prebivavstva je duhovno bolj opravljen, kteremu je bila sreča, da se ni v učilnicah po jožennskem kopitu vstrojenih krivo iz-olikal; uni del namreč, ki je imel tako zvane zasebne šole, ktere je osnovala cerkev, vzderžavalo pa duhovstvo z veliko duhovno pa materijalno darežljivostio. Čversta, kajti naravna sapa je vela po teh šolah, inla-dež se je naučila prav v kratkem brati in pisati v svojem maternem jeziku, ter si je tako prisvojila marsikaj za življenje koristnega. Močno je pospešila olikovanje knjiga „Blaže in Nežica" neumerlega knezoškofa Slom-šeka, in več se je naučila mladina iz nje v 2 letih pri 2-3 urah na teden, kakor pa po vstanovljenih šolan v več letih in pri vsakdanjem učenji. — Malo na boljše se je je obernilo v ljudskih šolah od leta 1848, ko se je začelo bolj skerbeti za poduk v domačem jeziku. Ali po-boljšanje to ni bilo ne splošno ne temelito, ker nauče-nje tujega — nemškega —jezika ostalo je tudi za naprej glavna naloga ljudske šole, in stara, serce in dušo mo-rivna navada vlekla se je naprej. Ni bilo brez čver-stih šolskih mož in odgojiteljev — naj imenujemo samo g. Hermana, ki je kot šolski svetovavec obiskoval naše šole — ki so naravnost grajali vso zistemo brezpamet-nega tlačanstva z nemščino pri slovenskih otrocih; pa take glasove prevpiva udelovanje naših nemškutarjev, in naša najnovejša šolska vravnava bo najberže pripomogla stari razvadi na novo pečat postavnosti pritisniti. Ta nenaravna šolska rabotarija, ki ne oblažuje uma in serca, temuč vcepljuje prazno dozdevnost in lastni narodni značaj mori precej v kalu, je poslednjič jako podpirala duhovno puhlost in materielnost, kakoršna se pogosto šopiri pri naših vekačih. Narodnost in jezik drug druzega prešinujeta, in jezik in narodno slovstvo je duša narodnosti. Da se pa kdo v duhu tujega jezika popolnoma vdomaČi^, treba je gotovo dolgoletnega učenja in pridne vaje. Se le ko se duha navzame in je v jeziku izurjen, ga mika k branju, ki daje človeškemu duhu živež. Mislimo si pa Slovence, ki nimajo doma nobene prilike razgovarjati se, ki po izstopu iz ljudske šole, in kakor skušnja uči, še po 5. in 6. letu srednjih šol, niso premagali jezikovnih tčž in zaprek, kako se pač godi z razvijanjem uma, s hrepenenjem po branji nemških umotvorov? In v takem dušnem stanu se znajde skoz in skoz naša mestjanska in kmečka inteligencija? Iz šole so taki le toliko izobraženja v jeziku seboj prinesli, da zamorejo v delavnicah in pri kupčiji prav navadno nemščino rabiti, kar je gotovo prav žalostna podoba nemškega jezičnega duha in nezadostno, da bi človek mogel kake dobre nemške bukve brati in razumeti. Pri takih okolišinah mora duh oterpniti, se odveč do materijalnosti obračati in do pravega dušnega življenja nekako merzenje dobivati. Vsakdo lahko sprevidi, zakaj taki zarod najrajši po nemških lažnjivih in bur-kastih listih sega, ktere so mu toliko ljubši, kolikor je bolj umazana hrana, ktero mu tegnejo. Zato ni nič redkega, ako se v tako imenovanih „boljših" hišah, celo po deželi nahajajo „Kikeriki," „Gerader Michel" in „Hansj orgel." In ker ti ljudje še nikdar niso prišli iz nemškovavskega zraka, toraj so jim ravno tisti politični listi nar ljubši, ki udrihajo sploh po Slovanih in prav posebno po Slovencih. Kolikor bolj ti listi na Slovence blato lučajo, kolikor bolj narodno prizadevanje zasmehujejo, toliko bolj se to prileže našim odpadnikom v kmečki in gosposki suknji. Tako dela nemškutarija prav širok vodotoč, po kterem se vali gnjiloba nemškega časništva v nase pokrajine, in z njim verska malomarnost, ki gloda muzeg našega naroda v omenjenih krogih in pa neprevidoma spodkopuje tudi dalje do nižjih stanov. Skušnja pa tudi uči, da kjerkoli so cerkveni zovražniki in butoglavstvo, je skoraj gotovo, da je izmed sto devet in devetdeset takih, ki so dušno hrano zajemali iz tacih umazanih listov. Taka je naša društvena nadloga! Toda, dajmo dokončati! Slovenska duhovščina, ki med ljudstvom živi in dela, njegove dušne potrebe pozna in dobro občuti in je verh tega Se dobrote ponein-čevatelstva v šolah sama poskusila, ta duhovščina ne more in ne smč drugačna biti kakor narodna, to se pravi, vselej mora za narodne pravice v besedi in pismu svoj glas povzdigniti. Kdor zarad tega duhovščini kaj očita, in besedo ,,narodno-klerikalno" za strašilo rabi, češ, da so taki deržavi nevarni in pansla-visti, ta spričuje, da prave podlage resničnega narodnega izobraževanja ne pozna, ali pa iz osebnih nagibov po- znati noče. Konečno pa tudi pokaže, da je izmed tistih eden , kterim se še sanja ne o duhovnem poklicu narodov. Naroden klerikalec. OfM po Slovenskem in dopisi. Iz Teržiča, 24. okt. Ravno sem prebral dopis „iz Teržiča" v Danici. — Nisem bil namenjen se o svoji ,,Liedertafel-affairi" kaj oglasiti. —Dopisovalec pa, kte-remu bodi hvala za njegov dobri in prijazni namen, je moj pogovor s poslancema malo drugač popisal kakor je bil, ker mu menda ni natanko na uho prišlo. — Ker pa nočem, da bi kdo zamogel misliti, da mi je prav, kar je v moj prid pisano, če tudi ni ravno tako, torej se oglasim, da čisto povem: Dva meni se neznana mladenča sta prišla me poprosit, naj dovolim, da bi „Liedertafel" svojega bivšega uda s svečami in z zastavo k njegovi gomili spremit in na gomili pel. — Nato sem ju vprašal, kdo da sta, in ker mi o društvu tem druzega nič ni bilo znano, kakor da je nekdaj bilo, sem jima rekel, da jima zdaj v tem hipu nisem v stanu terdnega odgovora dati, da moram to reč natančnise prevdariti. Namen moj pa je bil o zadevah sedanjega stanu in pravic tega društva kaj pozvediti in se prepričati, kakošnin misel je srenjska gosposka in drugi veljavni gospodje, dobro vedoč, da, ako privoljenje dam, tudi vse na svoj odgovor pred višo deželsko in duhovsko gosposko vzamem. — Mladenčema taki odlog — ne vem , zakaj ? — ni bil po volji in tišala sta v me, da naj precej za terdno dovolim. Dobro! sem djal na to, tudi zdaj prec dam privoljenje, da se vdeležite pogreba kakor vam je ljubo in drago, da le zastave seboj ne jemljete, — te pa si iz mnogih vzrokov ne upam na svoj odgovor vzeti, — in prinesite mi zvečer prepis pesmi, ktero namer jate peti, — tega želim zato, da bom popolnama zavarovan za privoljenje, ki ga dam. To je ob kratkem zapopa-dek mojega pogovora — in tudi ves moj „klerikalni hochmutb," zoper kterega je „Tagblatt" tako potrebno spoznal moje ljube farmane na noge klicati. Rihard Frank, fajmošter. Iz št. Ruperta, 20. vinotoka. (Misijon.) Naš preljubi, za večno srečo neumerjočih duš vsi goreči in vneti lajmošter vis. č. g. Alojzij Košir so že v svoji poprejšnji duhovniji serčno želeli sv. misijon napraviti; ali kar na poprejšnji duhovnii niso, to so dosegli v svoji sedanji št. rupcrski fari, kteri so nekoliko čez leto dušni pastir. Napravili so namreč svojim vernim ovčicam sv. misijon in sicer brez posebnih težiiv in brez nasprotovanja, kajti naša fara se še šteje med take, ki nimajo cerkvenih nasprotnikov. Obhajali smo misijon od 19—28. kim. 1.1. Naprošeni in povabljeni so bili v ta namen trije čč. oo. iz Jezusove družbe: superijor Frančisk Dolijak in oo. Valjavec in Kos, ki že sploh slove po Slovenskem kot iskreni in izverstni govorniki. Kosa ni bilo, kajti moral je po nekem zaderžku v Zagrebu ostati, in tako sta le ina dva gospoda misijon vodila; pa tudi eden teh gospodov je bil pred začetkom našega misijona na telesu zelo oslabel, ter se je bilo skoraj bati, da bo treba misijon opustiti. Ali v kljub vsem tem oviram sta svojo težavno nalogo z Božjo pomočjo prav dobro dokončala. Govori so bili tako čversti, prepričavni in ginljivi, da so bile množice silno pretresene, k solzam in pokori omečene. Obhajanih je bilo okoli pet tisuč, bilo bi jih pa gotovo še dva tisuča več, ako bi bilo prišlo dovolj spovednikov; zato je pri taki priliki želeti, da bi se častiti gg. duhovni pastirji, kolikor je le mogoče, misijona vdeleže-vali. Naj bolj slovesno in ginljivo opravilo je pri sklepu misijonskem, in sicer blagoslovljenje misijonskega križa in sklepni govor. To slovesnost so zelo povzdignili s svojo nazočnostjo ljubljanski stolni lajmošter, preč. g. korar Jožef Zupan, ki so služili veliko sv. mašo z asi-stencijo in tudi blagoslovili misijonski križ, poslednjič Ea zapeli „Te Deura." Vsi veselo ginjeni, zadovoljni in valežni so se razšli ljudje vsak k svojim vsakdanjim opravilom. Marsikdo je pozneje rekel: ,,Misijona ni več, o kako je bilo lepo in prijetno! Radi bi ga še deset dni imeli." Da ljudski misijon veliko duhovnega sadu obrodi, nad tem ni nič dvoma; vsi duhovni pastirji, ki se misijona vdeleževajo, terdijo enoglasno, da ljudski misijon je temeljno zdravilo za duhovno prerojenje sleherne tare in resnično je, da duhoven pastir svojim ovčicam ne more veče dobrote nakloniti, kakor s tim, da jim misijon napravi. *) Iz serca hvaležni moramo biti pred vsim neskončno dobremu Bogu, da je dal misijonarjema ljubo zdravje, ter sta misijon s toliko gorečnostjo in neutrudenostjo vodila in dokončala. **) Naš misijon smo v molitvah priporočevali Mariji, sv. Frančišku Ksaverijanu, sv. Ignaciju in sv. Alojziju, in reči smemo, da smo bili uslišani, kajti vse nam je slo po sreči do konca. Akoravno je bilo ljudi iz domače in iz sosednjih fara brez števila, vender ni bilo nobene nerodnosti vi-diti in slišati, ljudstvo se je vedlo lepo , mirno in tiho ; to je pričal tudi c. kr. žandar, ki je bil od svoje gosposke semkaj poslan v ta namen, da bi za red in mir skerbel. Naj še omenim, da je bilo 21. nedeljo pobinkoštih na Veseli gori blizo št. Kuperta veliko slovesno opravilo v čast sv. Frančišku kot zahvala za srečni izid sv. misijona. Pri tej priložnosti so prečastiti gosp. korar J. Zupan prav lepo in ginljivo verne opominjali, naj zvesti ostanejo terdnim sklepom, ki so jih storili v misijonu, ponavljala se je še enkrat kerstna obljuba. Še nekaj. Tudi ljublj. „Tagblatt" se je spomnil našega misijona. Očital je neki postrežljivec iz Mokro-novega, da naš g. fajmošter niso v pravem času napravili misijona, češ, da imajo ljudje v tem času največ dela na polju in tako veliko škode terpe, da gospodarji niso mogli delavcev dobiti itd. Takim nespremišljenim mar-njam, se ve, ne tekne Kristusovo zagotovilo: Išite naj-pred Božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo vam bo priverženo. Povem naj pa, da res so ljudje fmščali dela in opravila, da so se mogli misijona vde-eževati, ali ko sem jih vprašal, če so res toliko zamudili na polju, rekli so, da prav nič ne, kajti Bog jim je dal po misijonu toliko lepega vremena, da so vse lahko poopravili. S Krasa. Rada popisuješ, draga Danica, vesele cerkvene slovesnosti, ktere se zdaj tu, zdaj tam po mili nam slovenski domovini obhajajo. Sej veš, kako so take slovesnosti Slovencem priljubljene; one oživljajo in krepčajo katoliško zavednost, povzdigujejo serce in duh keršanski. Zato pa naše ljudstvo od blizo in daleč hiti k slovesnostim ter se ne boji nobene težave, nobene zopernosti, kjer velja vdeležiti se cerkvene veselice. Tako cerkveno veselico je obhajala 10. t. m. stara in slavna tomajska fara na Krasu; ta dan so peli nje dušni pastir p. č. g. Ant. Ukmar, fajmošter, dekan in častni kanonik teržaške stolnice , svojo zlato mašo. Pisala je zelo spoštovana roka na kratko o tej lepi svečanosti; vendar prosim, sprejmite še moje verstice v svoj list, naj one dostavijo, česar g. dr. O. ni omenil. Pri vhodu v tomajsko vas je bil lep slavolok z napisom : „Prevzvišenemu nadpastirju naj ponižnejši pozdrav od •) Ako se tedaj „le»arbarji" in ..liberalci" misijona boje, se bojo, da bi ljudstvo se ne poboljšalo, da bi pohlevno, čisto, sploh nravno ali čedno ne postalo. Vr. Hvala tudi v. č. Ilinekn fajm. za izverstno posebno misijonsko pesem, ki je zelo ginljiva in resnobna. Dop. tomajskih faranov."*) Na farni hiši in na zvoniku so vihrale zastave. Verli starček je s tako čverstim in močnim glasom pel sv. mašo, da nisem kmalo tudi mladega duhovna tako glasno peti slišal, in je tako lahko s vete obrede opravljal, da bi bil človek mislil, da ne poje zlate, ampak novo mašo. Pri obedu so svitli škof teržaško-koperski v lepem slovenskem govoru napili pervo zdravico p. č. gosp. kanoniku zlatomašniku. Po zdravici so mu fajmošter sežanski gospod Ko man izročili v lepem okvirju veličastno latinsko, za slovesnost v imenu duhovstva tomajskega dekanata zloženo pesem, in potem mu je podal duhoven iz ipavske doline gra-tulacijo v slovenskem jeziku v imenu več duhovnikov ljubljanske škofije. Razun tih dveh je dobil p. č. zlatomaš-nik še troje slovenskih in eno latinsko v spomin veselega dne zloženo in natisnjeno pesem, kar je verlega starčeka globoko ginilo. Ljubljanski pevci so mu prinesli krasno njemu v slavo zloženo in po gosp. V. Va-lentu postavljeno čvetero-glasno pesem. Ginljive besede in lepi napev so močno razveselile zlatomašnika. Vsim pričujočim gostom in vsim tomajskim faranom bo ne-pozabljiv dan , ko je njih rojak in pastir obhajal svojo zlato mašo, ktere so se vdeležili sami prevzvišeni škof, p. č. g. stolni prošt, 4kanoniki, veliko število duhovnov iz treh škofij in velika množica ljudstva. Bog nam ohrani še mnogo let verlega starčeka! B. Iz Celovca razglasu jejo poklic za ,,Janežičevo vstanovitev" in priporočajo, naj se po Slovenskem razglasi. Naj ob kratkem razglas povemo. Pervi se je oglasil D a v. Trstenjak in je sprožil misel, da naj bi Slovenci rajnemu Janežiču postavili spodoben spominek. Terstenjakove misli so te-le: ,, Naj bi pri vstopu k družbi sv. Mohora prihodnje leto udje razun letnine dali vsaki po 10 nkr., po tej poti bi se nabralo okoli 1300 gl. Za 300 gi. bi se Janežiču omislil spodoben spominek. Letni odstotki od 1000 gl. pa bi se dajali za darilo pisatelju, kteri bi družbi izročil naj boljše delo za natis, in to bi bila vse žive dni: „J a-nežičeva v stan o vite v." Tudi odbor družbe sv. Mohora se je hitro potem, ko je njen tajnik Janežič oči zatisnil, te misli poprijel: Janežič mora dobiti spodoben spominek. Odborniki vsi so se 9. oktobra posvetovali, kako naj se postavi Janežiču spodoben spominek ? Sklenilo se je enoglasuo to-le: 1. Naj se Slovenci naprosijo, da naj „Besednik", kteri je zdaj vdovi in sirotama edina podpora, prav izdatno podpirajo. 2. Naj se Slovenci vabijo, da pošiljajo denarja za „Janežičev spominek." Od tega denarja se oberne 300 gl. za spodoben spominek na grobu, kar se pa več nabere, naj se vloži v hranilnico na obresti. Eno polovico teh odstotkov dobiva Janežičeva hči Olga do svoje smerti, eno pa njegov sin Evgen do svojega 30. leta. Odbor, ki nabrani dnar oskerbljuje, vzdiga vsako leto obresti iz hranilnice in jih izroča Janežičevi vdovi, dokler vdova ostane in otroka ne postaneta polnoletna. Vdova mora te obresti obračati za spodobno odgo-jitev imenovanih dveh otrok. Ko pa vdova umerje ali se omoži, dobi te njene dolžnosti in pravice otrčk postavni varh ali jerob. Kader Olga umerje ali pa Evgen 30 let star postane ali pa tudi če prej umerje, napravi se iz tako oprostene polovice ali polovic shranjene istine ali glavnice tako imenovana „Janežičeva vstanovitev," do ktere ima pravico naj pred Janežičeva ro-dovina in žlahta, potem iz gornje in spodnje Rožne doline, in slednjič sploh na Koroškem rojeni slovenski učenci. Beseda „faranu je na Notranjskem sploh rabljena in boljši od besede „farman,4' kar pri nas pomeni .,fajraoštra." Dop. Pravica, to vstanovitev ali štipendijo deliti, pripada odboru družbe sv. Mohora. 3. Nabira za „JanežiČev spominek" naj se raztegne na pet let in naj se voli poseben odbor treh gospodov, ki aarila v ta namen dajane sprejema in oskerbljuje. 4. Nato nabiro daje družba sv. Mohora celih pet let vsako leto polovico čistega dobička, ki ji po plačanih stroških iz vsakoletnega pošteva ostane. Tako je sklenil družbin odbor in je — tako mislimo — gotovo ravnal po volji celega naroda slovenskega. Zasluge Janežičeve so nepopisljive za ves narod, — ves narod naj mu tudi stavi spodoben spominek. Janežič je brez vsega dobička delal za ves narod in ni si nabiral zakladov, ki bi jih zapustil svojim otročičem. Od leta 1852 do leta 1868 je brez vse plače čisto zastonj spolnoval težavne dolžnosti tajnikove za družbo sv. Mohora. Časniki, ki jih je na svitlo dajal, niso si dobili nikoli toliko naročnikov, da b: si bil rajni kaj mogel na stran djati za svojo družino. Bolehal in bolehal je leta in leta in tako veliko denarja potrosil na zdravnike in zdravila. Mladim pisateljem, ki so mu pošiljali rokopisov, je plačeval njih izdelke čez mero dobro, da bi jim veselja narejal in jih vnemal za daljše delovanje na polji narodnem. Naročnine, ktero so poveijeniki nabirali po raznih mestih, ni dobival cele, temuč moral je po-gostoma zgube terpeti, ktere so znašale sto in sto goldinarjev. Zdaj se lahko verjame, da si Janežič ni nabiral zlata in srebra. Lahko se verjame, da so ga na smertni postelji zdihljeji posilili in solze polile, ko je pomislil, kaj bo z njegovo družino. Naravnost povemo, da smo mu britke ure poslajševali in sladili s tim, da smo mu rekli: Slovenski narod tvoje družine pozabil in zapustil ne bo. Slovenci ! Na smertni postelji in že umirajoč se je Janežič Vas prijazno spominjal in Vam priporočal svoja dva otroka, ki šteje Olga 14, Evgen pa 8 let. S tim upanjem je Janežič umeri, da se bodo Slovenci usmilili njegovih otrok. Slovenci! ali se je rajni mar motil? Ali ne bote poiskali po vsih kotih in predalih in radi položili za Janežičev spominek poslednjega krajcarja, ki bo služil na čast celemu narodu in sperva podpiral Janežičeve, za njimi pa druge slovenske otroke? Slavni bratje naši Cehi so Zdenki Havličkovi nabrali tavžente za doto in jo poslavili z imenom: „Hči češkega naroda." Nas Slovencev ni sicer toliko kakor Čehov, pa vendar nas je l1/, milijon, in ako vsakter le po krajcarju daje, dobimo že lep denar za uboga otročiča in za njima za druge slovenske učence. Slovenci. Slavimo slavno slavnih Slavov slavo! Živila Janežičeva vstanovitev! Za odbornike, ki bojo nabirali in oskerbljevali podarjeni denar, so se izvoliti ti-le gospodje: Diirnwirth Karol, špiritval v Celovškem semenišču, B. C. Rossba-cher, tergovec, in Einšpieler Lambert, škofji tajnik v Celovcu. Denar naj se pošilja pod napisom: Diirn-wirth Karol, špiritval v Celovcu. Vse, kar se pošlje v ta namen, bo razgiaševal Janežičin Časnik „Be-sednik"*) in prevzel se bo vsak darček s hvaležnim sercem. Po petih letih se pa položi celi račun od te nabire za Janežičev spominek. Slovenci! Božja pomoč! V Celovcu 11. oktobra 18139. •) .,Besednik," izhaja vsak pervi in tretji eetertek v mesen in ve" lja za celo leto 2 gld. 50 kr., za pol leta pa 1 gl. 30 kr. ,,Besednik" je zdaj začel izhajati v zaloibt vdove gosp»: Ki-r o line Janežičeve. I)o nje se pošilja naročnina in sploh vse, kar spada v administrativne zadeve, v«pis» vredniStvu namenjeni pa pod vrednikovim imenom. Živo pripor«»čain<»„Be-sednika" Slovencem. VredniJtvo si bo posebno prizadevalo, da bo list kolikor mogoče napredoval. „Vr. Be«edn.u W*€MinOV€C% Novi srenjski ,,liberalci'4 hočejo sem ter tje celo fajmoštri postati, svojega župana pa blezo za prosta narediti ter mu vsih sedem ,,žegnov" podeliti, kajti v vse se mešajo, kar ni njih opravilo. Postava sicer pravi, da keršanski nauk in pobožne vaje ima ccrkev oskerbovati, srenjski odbor v Znojmu pa v svoji „liberalnosti" blezo meni, da naj se ta oskerb deli med njim in cerkvenim predstojništvom. Ta „novi" dvali-zem ise nekako tiste razmere, kakor si jo je pridobilo Madjarstvo do Cislajtanije; kacih 30 percentov morebiti bi imela še cerkev, drugo pa srenjski odbori pri tej reči. — Skoz pol leta (od 1. okt. do 1. aprila) ni potreba nič šolske maše za ljudske šole, drugi čas pa je dosti enkrat v tednu, če je kje mogoče vender še v nedeljo; lastnih cerkvenih nagovorov to novo fajmoštrovstvo ne čisla za potrebno (sej ,,novoliberalska era" živi le samo ob kruhu in ob pravicah, kijih cerkvi krade); spoved in sv. obhajilo jim je dosti dvakrat na leto (kajti sami že po enkrat javaljne gredo)!... Pa naj še kdo reče, da novoliberalci svobode ne ljubijo. Strah. Zakaj se mnogi pisači in mazači nekako posebno bojijo molitvenih bukev in molkov ali roženkran-cev? Kaj to pomeni? Pa ne, ko bi bili z zelencem" v rodu? — ■aha. (Spisal Jos. Furlani.) Verti se čversto v zraku mla