Sodobna slovenska poezija
David Bedrac
Pesmi zate
Takrat sva tako poravnana
Kadar sva naga sredi trave in travna stebelca valovijo kot zeleni dišeči kašmir, kadar nese oblačila naokrog, da se vrtinčijo rokavi, da se obleke zasučejo kot plameni iz blaga in se zdi, da travnik zajema ogenj posebne vrste, takrat sva tako poravnana z življenjem vseh trav in dreves, ki se dotikajo, da se predreva skozi čas in si zadišiva po vsem telesu in sva tiha skozi silovito gibanje in se na široko razpre sredica dneva in posrka še sonce v tvoje grlo.
Zdaj vem, da je Je.
Zdaj vem, da je:
dež, ki te postavi na sredino,
točno v trenutek.
In vem, da je trenutek,
ko te kaplje izdelajo
do gladkega začetka.
In vem, da je začetek,
ko bom stopil k tebi, v dež.
In vem, da bova tako izpila
telo nevihte in telo strele
in telo groma in telesa oblakov,
da ne bo več mogoče razločiti,
čigavo telo najbolj grmi.
To ni razbita pesem
Ko zdrsneva, so kosti polne želeja,
do zadnjega kotička so,
ko hitro zapelješ oči
v garaže moje kože,
potem še jezik,
potem še dlani,
potem se spojiva v sliko,
v platno vročega dotika,
vročega odmeva, ki se polni,
vročega odmeva, ki se zaleti
kot satelit ljubezni
in zlomi krhke verze te pesmi ...
Takrat vstaneš iz prostora golote v prostor pesmi, takole, sedeš vanjo, z rokami med njene koščke in jo zalepiš s svojo obliko: skozi hrbtenico pesmi spregovoriš.
Za trenutek
Še vztrepetaš. Še nihaš. Še razcvetiš dlani in sprožiš prste narazen, v zrak, zakoplješ se v lase, občutek toplega krta te sili tja, kjer se penijo predmeti.
Iz obraza ti požene dihajoča piramida, hrib se spogleda z zemljo v sebi, se odlepi
in se toplo razsiplje po najinih telesih.
Za trenutek pokončava vse ure tega sveta, za trenutek si razlijeva obraze do tja in do sem.
Moja žlica se pomoči v telo
Včasih je zid iz mleka, ko pogledaš skozenj in ga nenadoma zmehčaš in razmažeš po sebi.
Ljubke kroge bližin rišeš z njim in si ga otreš s telesa -takrat postaneš nasmejana pokrajina, moja žlica, ki se pomoči v telo in je: usta, ki vrtajo v tvoj jezik, tvoje prijetno zrahljane roke, ki padajo iz sadovnjaka vzdihov, tvoje peneče bradavice, ki živijo dvojno, globoko in hlastno.
Tvoje mleko pozabi misliti medtem in skoči v valove mojega užitka.
Tvoj zemljevid so krči
Pa se napneva in potujeva ... Tvoj zemljevid so krči, utripi, moj zemljevid so žile, ki iščejo tvoje in se pripenjajo kot kabli jutranjega hrepenenja, ki nikoli povsem ne dozori: dala sva ga v krtino, vrgla v vroče, dala na najlepše sonce poleti, obesila na tilnike dreves, zakopala v dišečo rdečo zemljo.
Pa ni dozorelo -
neskončen čas se je prilepil nanj, zato se zdaj iščeva, vsak dan, vse ure; vsako minuto je nekje letalo, s katerim pristajava na letališču hrepenenja.
Pa se napneva in potujeva . Glasovi se zibljejo na poti in si brišejo sladke obraze s krpo iz dveh teles.
Nato leživa
Nato pridejo zvoki, ki se valijo, nato pelje mehek vlak v napoj lune, ki se scedi po odprtih ustnicah in puhne lepoto iz očesa v tračnice tvojega trepetajočega telesa: trepetaš, ko sem nagnjen, trepetaš, ko se zaletim kot preval, trepetaš, ko sem grm, poln šumov in majhnih dražečih ptic, trepetaš, ko te slečem iz las, trepetaš, ko je vse kot lizanje, ko je vse obkrožanje in zadetek, ko počiš iz sebe in v sebe vzdihneš.
In nato?
Nato leživa, negibno, na ogromnem polju rži in pod luno pulzirava -kot dva laboda, polna žarnic.
Nora bobnanja
Nora bobnanja v krošnjah, olje na poti: se zoži in razširi in prasne v neulovljive položaje bližnjih mahov, lubja in korenin.
Kako bobnijo ušesa, mešički se trgajo, nabrekle veje, viseči ključi nekih odnosov -vse to pozabiva, ko sva sama v gozdu, ko sva vse bolj prevejana in prelubjena, ko odpirava vrata, kot jih nisva še nikoli, in izza njih pripiha sapa posebne vrste.
Kako bobnijo razponi, ko se izpoveduješ skozi nekaj zaporednih samoglasnikov, zataknjenih v gozdno slino, v lastno smolo, ki kuka iz vrelih storžev proti svobodi.
Gozd vre v ritmu bobnov,
ko iz najinih teles planejo stara plemena:
to je tisti prostor,
ki ni sestavljen iz besed,
to je tisti hip,
ko vse besede poniknejo
v vesoljno smolo ljubezni.
Šotor pod tvojo kožo
Šotor pod tvojo kožo je razlit v pok, ko se globoko ugreznem, zatlačim,
ko grem med hrepenenjske luči, med podivjane diske,
ki se širijo preko napiljenega mostu do sem, do tu, kjer se nastaniva, za hip,
da zapihava kot lepka sapa, zatesnjena v živo in neživo, ki ve, kako, od kod, ki tudi hoče ... Kot hočem jaz: dihati membrane. Kot hočeš ti: biti poželjiva masa, penasta obleka, obroč naslade, gozd, ki si radira telo v čisto bližino.
Šotor pod tvojo kožo je najin začetek, z razprtim sadjem dišijo parfumi iz njega, s toplo konico zibanja sva si vse bliže, ko z zadrgo potešiva vse letne čase, ki stegujejo prste v srečne votline.
V šotor greva in tam ostaniva, da bova gorčeča utripa bližnjih svetlob, razbeljene sline in dveh drsečih jezikov, ki si morata še toliko besed iz duše polizati .