16 MOSTOVI 1/1992/XXVII
[MBUDgHAl \70UV7S
Lidija Šega
Predstavljamo vam
Alan McConnell Duff is an Irish-born writer and
translator, now living permanently in Slovenia.
In addition to being a member of the Society of
Authours and of the Institute of Linguists (UK),
he has now recently become a member of the
DZTPS. He is also one ofthe founding members
of the International Translators Training Centre
(ITTC) in Bohinj, Slovenia. Here he talks infor-
mally fo Lidija Sega about his Ufe and work.
Alan McConnell Duff
MOSTOVI 1/1992/XXVII 17
Med našimi člani je že kar lepo število
"domačih govorcev" za nas “tujih" jezikov, to je
takih tujcev, ki jih je pot zanesla v Slovenijo in so
tu ostali. Radi jih poiščemo in poprosimo za
nasvet ali pomoč, saj imajo to prednost - kar naj
bi bilo pravzaprav tudi pravilo -, da prevajajo v
svoj materni jezik.
Za tokratno predstavitev smo med temi "tujci"
izbrali Alana Duffa, ki ga marsikateri od prevajal¬
cev v angleščino že dobro pozna po njegovi
pripravljenosti pomagati pri vsakem prevodu in
ob vsakem času. Čeprav zanj beseda "tujec" ne
velja več, saj je pred kratkim postal državljan
Republike Slovenije.
Zato so se mi ob pogovoru z njim v tipičnem
"delovnem" okolju njegovega stanovanja med
na videz neurejenimi kupi papirja in literature -
besedil, ki jih prevaja ali lektorira, rokopisov za
nove knjige, članke in predavanja, ki jih
pripravlja, gradiva za izobraževanje prevajalcev
in še in še - ter ob gostoljubno ponudenem
kozarcu slovenskega vina najprej sama po sebi
zastavila vprašanja: Kdo pravzaprav ste? Kaj
vas je prineslo v naše kraje in zakaj ste se
odločili prav za Slovenijo?
"No, najtežje je odgovoriti na prvo vprašanje,"
mi je dejal, "kajti to je vprašanje, ki sem si ga
sam že velikokrat zastavil. Vendar bo verjetno
lažje, če povem nekaj stvarnih podatkov o sebi,
kot da se zapredam v filozofiranje."
In tako je nadaljeval: “Rodil sem se v Severni
Irski leta 1942 in kmalu po vojni izgubil očeta.
Razmere so bile takrat na Irskem tako težke, da
se je moja mati odločila za emigracijo v
Južnoafriško republiko, kjer sem odraščal ob
tipični staroangleški šolski in internatski vzgoji,
med molitvijo in vojaško disciplino. Kot študent
sem se vrnil v Anglijo, vendar se v deželi
svojega maternega jezika nisem nikoli počutil
prav doma, zato sem se že leta 1965 odpravil na
svojo življenjsko pot v širni svet. Pot me je
vodila na Finsko, Kitajsko, v Indijo in Francijo,
kjer sem se skupaj s prijateljem Alanom
Maleyjem lotil pisanja angleških učbenikov za
tujce.
Prav ustalil pa sem se šele v nekdanji Jugo¬
slaviji, kjer sem preživel dvanajst let kot svobod¬
ni ustvarjalec med predavanji, prevajanjem in
pisanjem knjig v Splitu, Zagrebu, Skopju in
Novem Sadu. V Slovenijo sem prvič prišel pred
petimi leti, ker so me povabili, da bi predaval na
dveh seminarjih, v Ljubljani in Zrečah. Konec
tedna med obema seminarjema sem preživel na
Bledu. Ljubljana je bila zavita v januarsko
meglo, Blejsko jezero je bilo zamrznjeno, v
Zrečah sem gazil sneg do kolen - in všeč mi je
bilo! Tako sem se začel redno vračati in leta
1990, po dolgem popotovanju, ki me je vodilo
prek Maribora in Munchna v Mehiko in nazaj,
sem se odločil: v Slovenijo ne bom več prihajal
le kot obiskovalec; tu bom ostal, živel in delal.
Vse mi je bilo všeč: podnebje, pokrajina, delo in
najbolj - ljudje. Kajti ko sem se končno odločil,
da želim ostati tu, so mi to omogočili prav števil¬
ni slovenski prijatelji." Razmišljanja o sebi in
svojem popotovanju je Alan končal z zanimivo
hipotezo: "In če skušam povezati vaši vprašanji,
kdo sem in zakaj sem tu: morda zato, ker je v
mojih genih nekaj keltskega, neustaljenega.
Moji irski predniki so šli nekoč davno verjetno
skozi Slovenijo in zdi se naravno, da sem se
vrnil po njihovi poti."
Na vaši vizitki preberemo "prevajalec & učitelj
prevajanja" in večina članov našega društva vas
pozna prav po lektorskih in svetovalnih uslugah
(in ne storitvah, saj jih praviloma ne znate
zaračunati) ter po tečajih, ki jih pripravljamo v
okviru strokovnih dejavnosti društva. S čim se
največ ukvarjate in kaj najraje počnete?
"Pišem. Pišem vse mogoče - literaturo,
prevode, učbenike, poezijo, radijske igre....
Najsrečnejši sem za pisalnim strojem. In ver¬
jemite, da sem na vizitki hotel dodati še 'pisatelj’,
a ni bilo dovolj prostora. Morda pa bi zvenelo
tudi prebahavo! Bolj všeč mi je oznaka, ki mi jo
je nekoč dala moja hči, ko so jo v šoli vprašali, s
čim se preživlja njen očka: 'Tipka,' je bil njen
odgovor. Želim si, da bi bilo moje ukvarjanje s
prevajanjem in pisanjem enakomerno raz¬
porejeno, saj menim, da se ti dve dejavnosti
medsebojno dopolnjujeta, ker obe vključujeta
določeno mero svobode in discipline: pri pisan¬
ju se sicer na prvi pogled zdi, da imaš vso
svobodo, vendar sta nujna dokajšnja mera
samodiscipline in poleg tega še prilagajanje
zunanjim okoliščinam (uredniki, roki itd.); pri
prevajanju pa si vezan predvsem na zunanje
okoliščine (izvirno besedilo), vendar imaš -
razen pri strogo tehničnih besedilih - veliko
18 MOSTOVI 1/1992IXXVII
možnosti za svobodno izbiro pri ubesedovanju.
Navadno je najtežje pisati knjige, vendar ti prav
te na koncu prinesejo največ zadovoljstva.
Knjigo The Third Language (o težavah pri
prevajanju v angleščino) sem pisal sedem let v
treh različnih deželah, drugo s podobno temo,
Translation, pa sem napisal v manj kot šestih
mesecih v zadušljivi kuhinji, kjer je bila
temperatura marsikdaj celo 40°C. Spet tretjo
(Tiger’s Eye) sem pisal štiri leta in med nekaj
obiski v Angliji ter Indiji, končal pa sem jo v
Ljubljani, le mesec dni pred vojno." Mimogrede
je omenil, da je doslej napisal kakih petnajst
knjig!
In ob tem se je samo po sebi zastavilo nas¬
lednje vprašanje: Ali na podlagi izkušenj iz
slovenskega prostora spet pripravljate kaj
novega?
"Da. Na podlagi spoznanj in izkušenj,
pridobljenih med bivanjem v Sloveniji, bi rad
napisal kaj popolnoma novega. V mislih imam
knjigo, s katero bi si prevajalci pomagali pri
odkrivanju slogovnih napak in napak pri
oblikovanju stavčnih zvez. Tako delo bi lahko
dobro dopolnjevalo glosarje, ki jih misli izdati
društvo."
Pred kratkim ste se lotili zahtevnega projekta
izobraževanja prevajalcev v slovenskem oz.
srednjeevropskem prostoru in - za zdaj v okviru
GEE Collegea - skupaj s kolegi ustanovili Med¬
narodni izobraževalni center prevajalcev. Kaj
vas je pri tem vodilo in kakšni so vaši načrti?
"Ta zamisel se mi je porodila ob pogovorih s
številnimi slovenskimi znanci. Razlog za us¬
tanovitev takega prevajalskega in izobraževal¬
nega centra je preprosto dejstvo, da prevajalci
nimajo nobene prave možnosti za ustrezno
izobraževanje. Prevajalci opravljajo izredno
odgovorno in zahtevno nalogo - in pri tem so
praviloma prepuščeni sami sebi. Tega dela se
nimajo kje naučiti. Namen centra je pripravljati
redne seminarje za posamezna strokovna
področja prevajanja, kot gostujoče predavatelje
in učitelje pa naj bi pritegnili najboljše tuje in
slovenske strokovnjake. Upam tudi, da bomo
postopno lahko uvedli širše zasnovane
jezikovne seminarje, ki bodo primerni tako za
prevajalce kot za strokovnjake iz gospodarstva.
Moj osebni interes pri tem projektu je jasen in
preprost: rad bi čim več prispeval k boljšemu
strokovnemu položaju prevajalcev in k temu, da
bi bil v večji meri priznan njihov pomen za
gospodarstvo. Rad bi, da bi se prevajalci iz vse
Slovenije - vsaj občasno - lahko zbirali in
srečevali ter se ob izmenjavi izkušenj čim več
naučili od tujih predavateljev in učiteljev. Na
kratko: v Bohinju bi rad videl pravi Dom prevajal¬
cev, kraj, kamor bi prevajalci ne prihajali le po
znanje, ampak bi se ob razpravah v neformal¬
nem okolju lahko tudi sprostili in za trenutek
odložili breme svojih vsakdanjih težav na delov¬
nem mestu."
Upam, da boste s svojim izobraževalnim
delom v novoustanovljenem centru zapolnili
vrzel v sistematskem izobraževanju naših
prevajalcev in nas boste povezovali pri delu in
prijateljevanju. Vendar vas bomo prevajalci tudi
zunaj tega programa, kot doslej, individualno in
"med prijatelji" še vedno prosili za nasvete in
pomoč. Kaj bi lahko svetovali vsem, ki se ukvar¬
jamo s prevajanjem v angleški jezik?
"Menim, da bi bilo predrzno pa tudi nepotreb¬
no deliti nasvete prevajalcem, ki ste - po
izkušnjah sodeč - pri svojem delu dosegli izred¬
no visoko raven strokovnosti in usposobljenos¬
ti. Resnično, ko sem nedavno vodil interni
seminar za prevajalce v neki delovni organizaciji
(obravnavali smo njihove prevode), sem imel le
eno pripombo na njihovo delo: naredili so
premalo napak. Vendar ne bi želel, da to izzveni
sentimentalno. Seveda vem, da napake so, ven¬
dar zanje ne kaže vedno kriviti prevajalca.
No, če že pričakujete kak nasvet, morda
nekaj zelo splošnih:
□ poleg branja strokovne literature skušajte
prebrati ali prelistati vsaj en angleški časopis
na teden. Preberite članke, ki vas zanimajo
osebno in ne samo strokovno. Tako boste
naleteli na koristne fraze, ki jih potem lahko
uporabite tudi pri svojem delu. (Pri mojih
začetnih poskusih učenja slovenskega jezika
so se mi zdela najkoristnejša 'pisma bralcev’,
saj so nekakšen most med govorjenim in
pisanim jezikom.);
□ vsaj občasno poslušajte poročila v tujem
jeziku (na primer BBC);
MOSTOVI 1/1992/XXVII 19
□ na svojem delovnem področju zbirajte čim
več izvirnih besedil in dokumentov v jeziku, iz
katerega in v katerega prevajate. Podčrtujte
si koristne izraze, kajti sicer jih boste - ko jih
boste potrebovali - težko spet našli;
□ nikoli popolnoma ne verjemite slovarjem!
Nedavno sem moral poiskati primerno
ustreznico za slovensko besedo 'pazduha’ (v
besedni zvezi 'v pazduhah ladje’ v besedilu o
cerkveni arhitekturi). Slovar mi ponuja le
'armpit’, vendar nikakor nisem mogel zapisati
’in the armpits of the nave’. Vedel sem, da je
narobe, vendar še vedno iščem pravilen
izraz. 'Corners, apses?’ ... mi lahko kdo
svetuje?;
□ in končno: nikoli ne pozabite, da prevajate v
tuj jezik. To je od vsega najtežje. Če vaš
delodajalec oz. naročnik ni zadovoljen, ga
mirno povabite, naj poskusi sam!"
In ko sva takole prišla na "domač" teren
prevajalskih tegob, bi pogovor lahko razpredala
še pozno v noč. Saj prav tu Alanu primerov
nikoli ne zmanjka... Vendar bo priložnosti še
dovolj in naj kaj ostane za prihodnjič. Za tokrat
sva se poslovila in Alan mi je ob odhodu še
enkrat zatrdil, da se med nami dobro počuti in
da je vesel, ker lahko živi in dela v tako lepi
deželi.
FAKTURIRANJE PREK DRUŠTVA
JE ZARADI ZNIŽANJA DELEŽA ZA DRUŠTVO NA
5 ODSTOTKOV NAJUGODNEJŠE TAKO ZA PREVAJALCE
KOT ZA NAROČNIKE.
Upravni odbor DZTPS