Husein Tahmiščič (1931):
PLOVBA    Vse kar se s prekinitvijo odlomi in gre po svoje II    smo hranili v zasedi
zavarovani z vetrovi s kopnine in z morja v skrivnostnem smislu neurja.
In vse to je bilo teptano v zemeljskem blatu pod zvezdami,
pod mrtvo lepoto samotnih visečih vrtov brez vonja.
In ta krč, tako na dlani,
874
875                                                                                                 Iz moderne srbske poezije
sanja plovba, a pot navzdol:
modrikasta vlaga in utemeljene alge.
In nato: to prisluškujoče zbiranje enega samega glasu za vse, človek, pesem, ptica?
Pravkar nam veter pod prostrano krošnjo neba zatisne oči.
Sanjali smo lesk daleč od miru, molčanja in tišine.
In dihali globoko in v prsnem košu skrivali smer plovbe in geografijo obljubljenega sveta.