375
Spomini. m.
Na grobu Antona Olibana.
Spomini — in sopet spomini! Kaj ste mi nek in čemu? — — Spomin! — O čuj zdihljej iz preglobokega dna pretesnih prs, le solzo v trepečem očesu; lej zvezdico samičico na temnem obnebju, kako mirno trepetaje miglja, kako se samotna solza iz tresečih se trepavnic utrinja; — lej bledo , bolehno rožo, ki se je na pozno mrazno jesen zakasnila, dopada se Ti, — al se Ti pa ne vžali njeni pogled? — Lej, kako ste vendar same, samotne zapuščine brez tovarsice, sestre, mile tolažnice. Lej! to mi je spomin, —  solza-zvezdica, solza-rožica, žalostna, samotna!
Lahko se menda da brati, se kratkočasiš , kadar jih prebiraš, saj ti čas preteka; — al pisati jih! — — ah, kako v duši vre in kipi, kako se srce krči v pekoči bolečini, in vendar ne morem drugače, — pa ložeje in resnič-neje bi pisal, ako bi pomakal pero v svitlo, slano solzo, ki mi kane na list, ali v srčne žile vrelo kri, kakor v temno, mrzlo črnilo. — In sopet sedem za potok prenaglo dere-čega časa in vpiram oči v njegove tamne valove, in primem za drog pametvanja in dregnem do dna, — in lej, vzdi-gujejo se drobčkene pene in jih je čedalje več in več, zamišljeno dušno oko vidi in gleda ves kip minulih dni: vzdignili so se svetli biseri spomina iz dna krvavega srca, edino blago, ktero mu je ostalo, in nad strohnelim grobom davno minulih časov šumljajo zelene vejice spominja, kakor bi mi šeptale o komaj preteklih trenutkih. Pa več ali manj so žalostni vsi, naj se vzdigajo iz lastnega življenja rajsko solnčne mladosti ali iz mojega roda starodavne prošastosti, ali —  naj se o zrejo na gomile rajnih prijatlov.
Na tvojo gomilico naj se vsedem, moj mili rajni brate! Naj mi stopi tvoja drobna podobica pred moje oko, naj jo gledam še enkrat veselo , živahno , prepevajočo, — naj jo gledam še enkrat bledo, bolehno, zdihajočo , — naj čujem še tvojega zadnjega bojevanja mili otožni glas.
Veči del bravcov wNovica te je prej že poznalo ko jez. Naju sta osoda in poklic še le leta 1846 pripeljala vkup. Živ , vesel , skoz in skoz resničen in odkritosrčen, včasi zamišljen, večidel humorističen, tudi nekoliko zabav-ljiv, pa nikoli ne hudoben, — tak si bil, ko sem te spoznal prvikrat, in — tak si ostal do zadnjega zdihljeja, ko sem te obiskal še kake 4 ali 3 dni pred tvojo prerono smrtjo.
Ni moj namen, in tudi ne more biti, zvunanje življenje mojega rajnega prijatla na dolgo in široko v številnih, pre-množnih besedah popisati, saj jez le spomina nabiram, kakor borne  ponižne   jagode  na   travico,   in   jih   le   zadovoljnim
V'
bravcom ponujam. — Moj Bog! življenje učenca, iti — če je, svojim startnem želje spolnivši, odpel novo mašo — kaplana , je eno drugemu tako podobno , kakor listu list, in moral bi z znano šablono začeti: „Rojen v slavni moravski tehantijski fari na štajarski meji krajnske Slovenije, — je bil sin pobožnih, pa tudi bolj ubožnih starišev, kteri so mladega Tončka že sprva lepo podučevali." — No tako je tudi bilo, in hvaležen je bil za to svojemu staremu očetu do njih konca dni. Menda ga je tudi večidel hvaležnost do njih v duhovšnico gnala, da bi jim njih najsrčneje želje vresničil. „Refugium stupiditatis" — kakor dostim očitu-jejo — mu duhovšnica ni bila , ker on bi lahko bil z viso-kospoštovanim ondašnjim višjim državnim odvetnikom dr. R. v Gradec šel , in tam s svojim bistrim umom si drugega, morebiti boljega kruha dobil, kakor tega , kterega mu je pelin natolcevanja in žele krivega sumnjenja dostikrat dobro osolil in ogrenil. Da je bil hvaležnega, nježno hvaležnega srca, mi med brezštevilnimi drugimi pisanimi pričami tako prisrčno lepo kažeta dva stara, vsa rajava, že skoraj raztrgana lista od leta 1837, ktera so mu pisati častiti gosp. Miha Peternel, onda kaplan v Poljanah. Čemu ju je hranil? čemu vlačil s saboj skoz vse učilnice in po vsih svojih kaplanijah? Hvaležno občutljivo srce se ni upalo zavreči miloprijaznih vrst svojega prvega učenika, pobožnost proti starišem iu učenikom, tista prava „pietas", ktera naši mladini zmiraj bolj in bolj zmanjkuje v blaziranih, civiliziranih in oblizanih naših časih.                                  ( Kon. prih.)
376
384
Spomini.
III.
Na grobu Antona Olibana. (Konec.)
Leta 1846 je prišel v Celovec v prvo leto bogoslovja, in moral je „eksterniratia, kakor vec dragih prvega leta. Hitro si je pridobil ljubezen ue samo svojih tovaršev, temuč
tudi svojih ueeuikov, samo en sam mu je bil čmrn in neprijazen, ker rajnki ni hotel in ui mogel „jurare in verba magistri", to se pravi, Olibau je včasi latinščino po svoje krojil, in ni hotel „mrlatitiu — quod significat veruacule „wursteln".
Leta 1848, ko se je unela občna buna duhov, so njeni silni viharji pač tudi predrli v duhovšnici tihotne zidovja, in kakor v drugih, so se v celovški pač tudi kovale „pe-ticije" — impiae memoriae! — In kakor drugod — na poiitiškem polji — po takih negodnih mladičih — so tudi tukaj metali z bombami za komarjem, in s topovi streljali po mušieah — in spodili 18 bogoslovcov, takih mladih ro-goviležev, ki se zdaj žalostno-ruilo smehljajo oni prešli dobi. Med njimi bil je, se ve da, tudi naš Tone, kteremu je pa še posebna osebičnost k temu pripomogla.
Leto in dan je po Celovcu iuštruiral in s tem si služil svoj kisli kruhek — pa tudi sladko ljubezen svojih učencov, kteri še zdaj hvaležni pomnijo svojega učeuika. Čislan je bil kot učenik iu prideu, pošten, pameten mladeneč v mar-sikteri žlahni rodovini, kakor ua pr. v že navedeni gospod dr. R., "rajnega gospoda okrajnega komisarja Z. in drugih. Ljubili in čislali so ga vsi, toraj si pa tudi prizadevali, storiti mu želje kar le mogoče: spraviti ga sopet v vrsto labodskih bogoslovcov, kar jim je tudi po dolgem letu po volji se zgodilo.
Pričujejo mi njegovi listi iz te dobe, kako skrb je imel za svojega starega očeta, za svoje sestre, in kako silno se je trudil, doseči svoj namen, hrepenenje svojih domačih dovršiti. — Zdelal je, priden iu umen, kakor je bil, lahko iu srečno druge dve leti bogoslovja in za inašnika bil je posvečen 27. julija 1851.
Malo tednov potem je nastopil svojo prvo kaplansko službo v Si. Kaucijanu v tuuski dolini na Koroškem. Menda je njegove prve sv. maše dan — tudi bil zadnji — prav — istinito veseli, njegovega življenja!
Iu kako bi zdaj pisal, kako zdaj začel? Tvoj dnevnik pred menoj leži, —  ne —  ue tvoj dnevnik  —  tvoja duša!
—   Vsaka misel, vsaki občut, vsa žalost, radost in skrb, upanje, in strah, — molitev, s ktero si nastopil — oh! tako plašna , tako goreča — in sopet tako zaupljiva , ki si jo pisaje molil prvi večer v svoji tesni izbici — med ptojci ptujec; uisi nikoli ne mislil, da bi v druge roke pred druge oči utegnila priti, — pa tudi za druge, profane oči uikoli ni. Tolike nježnosti, tolike zaupljive vere, toliko plahega upanja, toliko blagih namenov! In spisaval si je svoj duevnik dolge dolge leta — če ne večkrat čez dan — vsaj vsaki večer, in vse, vse — vsa duša njegova mi pred očmi stoji, in berem, kakor v odprtih bukvah, kterih črke ti lagati ne morejo. Vnet za vse, kar je lepo, žlahno, blago in sveto, si je prizadeval in se trudil na vso moč, — ali — kdo te bo sodil? — ako te Gospodova beseda tolažljivo oprosti: 5)duh sicer je voljan , al — truplo je slabo"; — včasi je moč le oslabela in „v družbi domači veseliu si je živahen pevec kaki kozarček še več nalil —  „in tud' popil"
—  nikoli pa nisem slišal, da bi kdaj bil kaj nespametnega ali zasmehljivega bil počenjal; — vesel je bil, prepeval rad, pa — pika — črua — mu je ostala; — zakaj — ? — calumuiare audacter, semper aliquid haeret! — Prišel je v Roje in Šmarje v labodski dolini, da je tam bližeje čast. gosp. Placidu Javorniku, temu veleučenemu rodoljubu pomagal — (kar je že kot bogoslovec storil) pri spisanju razlaganja sv. pisma, kterega smo, žali Bog! le I. bukve dobili. Skoda! Ako bi se to delo v vsem tako dovršilo bilo, kakor so I. Mojzesove bukve — gotovo! noben narod nima in ne bi dobil take izvrstne popolnosti te dobe. — Od ondot prestavljen v Šmarteu pri Slov. Gradcu, kjer je posloveuil Štolcov „Oče naš" — je prišel nazadnje k Materi Božji na jezeru, ali k „Fari", kakor tu na Koroškem pravijo.
Kaj pa zdaj Tone? Pešal je čedalje huje in huje, fara
385
je težavna — navada je postala — železna srajca, truplice majhno je bilo tudi pikro in slabo, — in pijača so jele bolehati. Pa noter do zadnjega je še zrniraj bil vedrega, šaljivega duha, zrniraj tista dobra, usmiljena duša. Le že proti koncu je narava vendar le premagala in nekako sa-moglaven iu nevoljen je postal. Ko sem predzadnjikrat ga obiskavši stopil v njegovo izbico, mi je blede, kostene ročice proži vsi ihtal: „Dragotine! zdaj me kar več ne kregaj, zdaj je že — zastonj — je — prepozno!* — In sva sama se o nekterih še pogovarjala, me je prijel z drobnima ročicama za moje in boiehno-svetlim pogledom v oči še djal: „Jef — brate! da nič nisi jezen, — lej — sem pač si-rotle! Bog se me usmili in ljuba — mati Božja!" — In kaj sem hotel?! Jokal sem se, kot se zdaj jočem, ko te vrstice pišem, in tolažil me je: 5)Saj ne bo dolgo — ne — le m ozko še ti — pretrpi — tam —a — in steguil je ves navdihjeu medlo dlanico proti uebesom, in švigale so mu oči — „— tam — tam — bo — mir!" — zdihnil je zvrnivši se v vajšnico. Malo dni potem — oh ja — gotov sem, našel si ga, kterega ti svet ni dal, ti ga dati ni mogel: —  miru!  — Mimo spi!
Kar Olibauovo literarno delavnost zadeva, res ni bil prvakov eden našega slovstva; al kar imamo od njega, je lepo, žlahno zrno, blago jedrce. Nektero njegovih pesem prepevajo mladi in stari, nektera njegovih pridig se ozna-nuje po slovenskem svetu — iu njegov wOče naš" je prvaka te dobe literature , A. Stolca tudi Slovencom v domači, prav domači obleki prikupil. — Koliko je delal, jaz sam ne bi bil verjel, al zdaj verjamem, ko sem njegovo zapuščino pregledal.
Dvoje še h koncu:   hvala in prošnja, oboje v spomin!
Očitua hvala prečastitemu gosp. duh. svetovavcu, gosp. župniku Balautu Bergmanu v imenu žlahte, tovaršev in vseh prijatlov rajncega. Tako potrpežljivo, ljubeznjivo in skrbno postrežbo, kakor jo je rajni vžival pri temu blagemu gospodu, ki so mu bolj oče kakor predstojnik bili, je ne bo brž kteri njegovega stana dobil.    Bog Vam plati!
Vi pa, tovarši in prijatli rajncega Toneta! Ali ste že pozabili naše obljube? Že stojijo spominki ranjcih tovaršev, Požarjev, Mozejanov, Hermeterjev; mislim, do druge obletnice njegove smrti, do 8. maja 1863 bi se našega pevca tudi lahko pripravil. Bodite tedaj naprošeni, da svoje pjri-neske po zmožnosti, po meri prijatelstva do rajnega, skoraj in obilo darujete. Prosim iu zaupam, da slavno vredništvo naših „Novictt jih bo rado sprejemalo $), na Dolenskem gg. Trafenik, Frjašek in drugi prijatli rajncega, in vem, da si. vredništvo ^Prijatelja4' ali gosp. odborniki družtva sv. Mo-hora g. Frčnik bi vse doneske prijeli in v Celovcu vreden spominek našemu rajnemu prijatlu preskrbeli. Za na d grobnico (jiapis) se bomo že pomenili.
Ravno ko te vrstice zgotovljam, prisije mi pohlevno jesensko solučice skoz okno, iu mi ogreva že otrpnjene prste z zadnjim svojim milim žarkom. Le sij mi solučice, le sij mi! Sij mi pa tudi na mojo zahvalo, pozlačuj jo s svojim najzlatejšim žarkom, sij mi na srca mojih in rajnega prijatlov in razpali jih z ognjem bratovske ljubezni, — sij mi pa tudi na gomilico rajnega brata in ogrevaj zadnje jesenske cvetlice na nji, — Ti pa Tone! glej prijazno z žarne svitlobe visoko nad solnčnim žarkom prosijoč na svoje prijatle!
*) Rado.                                                                         Vred.