Mostovi 2002 Anton Omerza
Anton Omerza
PREDSTAVI SE VAM
Kasilda Bedenk
Tvoje ime Kasilda (skrajšano Silda) me
navaja k misli, da nisi samo Slovenka. Si
mogoče dvojezična, z enakovrednim
znanjem slovenskega in nemškega jezika?
Po rodu sem Slovenka, rojena slovenskim
staršem v Ljubljani. Moje ime pa je špansko,
gotskega izvora (sv. Casilda je zavetnica Tole¬
da). Vendar (žal) nimam nič španske krvi. Ime
sem podedovala po mami; do lanskega leta, ko
se je po hudi bolezni poslovila od nas, sva bili
dve s takim imenom v Sloveniji, sedaj sem ver¬
jetno edina. Sem pa zgodnje otroštvo in vse
počitnice do konca osnovne šole preživela pri
starih starših v Avstriji. Pravzaprav sem se naj¬
prej naučila govoriti nemško in šele zatem
slovensko. Vse šole pa sem obiskovala v Slove¬
niji in tudi doma smo govorili le slovensko.
Nemško sem govorila z avstrijskimi sorodniki
(s starimi starši in stricema), zato ne morem
reči, da sem dvojezična, sem pa oba jezika spoz¬
navala in uporabljala vzporedno, kar je prav
gotovo prednost, drugače, kot če se tujega
jezika učiš samo v šoli. Nemščine se v šoli ni¬
sem nikoli učila, le angleščino in francoščino.
Kljub temu sem se odločila za študij nemškega
in slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v
Ljubljani. Čeprav uporabljam oba jezika skoraj
enakovredno, je moj materni jezik slovenšči¬
na, nemščina pa le prvi tuji jezik.
Kaj to pomeni v tvoji praksi, v primerjavi
z nami, ki smo le enojezični?
Dvojezičnost kot kategorija je precej proble¬
matičen pojem. Kajti le redkokdo je dvojezičen
v pravem pomenu besede - da namreč obvlada
°ba jezika enakovredno na vseh ravneh in v
vseh registrih. Če odraščaš na dvojezičnem ob¬
močju ali v dvojezični družini, je navadno en
jezik t. i. družinski jezik ali jezik domačega
okolja, drugi pa uradni ali šolski, torej tisti, v
katerem se učiš v šoli, urejaš uradne zadeve in
ga uporabljaš pri komunikaciji s širšim oko¬
ljem. Prednost tistih, ki so se tujega jezika
naučili v tujejezičnem okolju in v zgodnjem
otroštvu, je vsekakor velika, saj poznajo tudi ce¬
lotno družbeno-kulturno ozadje, imajo razvit
občutek za različne slogovne ravni jezika in
lažje prenašajo sporočila iz enega jezika v dru-
71
Predstavljamo vam Kasildo Bedenk Mostovi xxxvi, št. i, 2002, 71-74
gega - poleg tega, da imajo pravilnejšo iz¬
govarjavo in intonacijo ter bogatejši besedni
zaklad, seveda.
Imaš tudi zaradi tega na fakulteti naziv
lektorica za nemški jezik?
Ne. Lektor je eden od visokošolskih uči¬
teljskih nazivov oziroma habilitacija, za katero
je treba izpolnjevati nekaj pogojev (predvsem
je treba imeti visokošolsko diplomo s tega po¬
dročja). V naziv lektorja smo imenovani za tri
leta (po novem za pet let), nato je treba ponov¬
no prositi za izvolitev in to utemeljiti z aktiv¬
nim delom na svojem področju. Na univerzi ni
mogoče poučevati ali dobiti delovnega mesta
brez ustrezne habilitacije.
Kakšna je torej vsebinska razlika med lek¬
torjem in drugimi nazivi na univerzi: asi¬
stent, docent, izredni, redni profesor ipd.?
Docent, izredni in redni profesor so nazivi
visokošolskih učiteljev. Za docenta na primer,
ki je najnižji od teh nazivov, je treba imeti dok¬
torat in ustrezno bibliografijo za področje habi¬
litiranja (pri ocenjevanju objavljenih del mora
doseči 20 točk) ter preverjeno pedagoško deja¬
vnost. Asistent je naziv za visokošolske sodela¬
vce; za prvo izvolitev je dovolj univerzitetna di¬
ploma, nadpovprečna uspešnost pri študiju in
sposobnost za znanstveno delo. Lektorji so bili
z novim zakonom o visokem šolstvu sprejeti
med visokošolske učitelje za izvajanje jezi¬
kovnega pouka na univerzi. Za prvo izvolitev v
naziv lektorja je poleg ustrezne diplome po¬
trebna triletna pedagoška praksa, vsaj tri leta
delovanja v ustreznem tujem jezikovnem
okolju ter sposobnost za strokovno in pe¬
dagoško delo; po novem je treba opraviti še
javno preizkusno predavanje. Pri ponovni izvo¬
litvi v naziv je potrebna tudi ustrezna biblio¬
grafija.
Večkrat sva sodelovala pri t. i. obrobnem
dogajanju: na predstavitvi Poslovnega
priročnika za prevajalce na FF, pri pred¬
stavitvi dopolnilnega izobraževanja pre¬
vajalcev na Andragoškem centru
Slovenije, pri tvojem nastopu na okrogli
mizi prevajalcev v Zagrebu. Kaj v
' Kasilda Bedenk je v študijskem letu 2002/2003 za
današnjem času zate osebnopomeni
tovrstna dejavnost?
Predvsem ozaveščanje javnosti o zahtevno¬
sti prevajalskega in tolmaškega dela, saj to
zahteva zelo vsestransko izobraženega, komu¬
nikativno sposobnega, inteligentnega in raz¬
gledanega človeka. Težko je sploh omejiti
znanja in kompetence, ki jih mora imeti pre¬
vajalec ali tolmač, zato je tudi izobraževanje za
ta poklic tako mnogoplastno in naporno.
Sedaj si predstojnica * Oddelka za pre¬
vajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze
v Ljubljani. Če zmoreš odmisliti organi¬
zacijsko-prostorske težave, ki jih imate,
kakšen je tvoj poglavitni strokovni izziv?
Kako ga vidiš v razpetosti med strokov¬
nimi zmožnostmi in zahtevami na eni
strani terpričakovanji Bruslja na drugi
strani?
Kot predstojnica moram predvsem skrbeti za
nemoten potek pedagoškega procesa in stroko¬
vno delo oddelka. Letos imamo vpisanih 313
študentov (od 2. do 4. letnika, saj nismo vpisali
novih študentov v 1. letnik), pedagoške ure pa
izvaja okoli 70 učiteljev (25 jih je zaposlenih na
oddelku, drugi so z drugih oddelkov FF ali zu¬
nanji sodelavci). Že za sam »zagon« tega velike¬
ga »človeškega stroja« je nujen izreden organi¬
zacijski napor. V ustreznejših prostorih bi bilo
to precej lažje, tako pa se moramo čim bolje
znajti. Poleg tega delovni trg v Sloveniji (mini¬
strstva, vlada, gospodarstvo, prevajalske agen¬
cije in druge institucije) in v Bruslju (predvsem
prevajalski in tolmaški službi pri Evropski ko¬
misiji in parlamentu) pričakujejo prvovrstno
usposobljene diplomante, ki bodo lahko takoj
začeli samostojno delati in prevzeli del izredne¬
ga delovnega zalogaja, ki čaka Slovenijo pred
pristopom k EU in po njem. V tej razpetosti
poskušamo vsi, ki smo soudeleženi pri izo¬
braževanju prevajalcev in tolmačev (učitelji in
študenti), prispevati po svojih najboljših mo¬
čeh, da bo končni izid čim boljši. Kdor ve, v
kakšnih razmerah delamo že vsa leta od usta¬
novitve oddelka, ve tudi, da besedna zveza »po
svojih najboljših močeh« ni le fraza. Je krvavo
res! Potrebni sta skrajna predanost in potr¬
pežljivost, da oddelek sploh še obstaja in živi.
Žal je država, ki bi morala pač poskrbeti za to,
slena kot lektorica na Univerzi v Gradcu. (Op. ur.)
72
Mostovi 2002 Anton Omerza
da bo imela nekoč vrhunske (ali vsaj dobre)
prevajalce in tolmače, nekaj let pozabljala na
nas in dovolila, da smo životarili iz leta v leto.
Po zaostritvi razmer v študijskem letu 2000/01
so se zadeve končno začele premikati in upa¬
mo, da se bodo do začetka naslednjega štu¬
dijskega leta 2002/03 dokončno uredile. Do¬
slej smo dobili nujno potrebna delovna mesta,
s čimer se je rešilo žgoče finančno vprašanje, in
finančna sredstva za nakup štirih dodatnih tol-
maških kabin. Ostalo je prostorsko vprašanje,
saj se še vedno »stiskamo« na 220 m2; poleg
predavalnic potrebujemo predvsem kabinete
za učitelje ter ustreznejše prostore za tajništvo
in knjižnico. Ustrezne službe v Bruslju naš po¬
ložaj skrbno spremljajo in nam pomagajo s pre¬
davatelji in z izobraževanjem naših učiteljev,
predvsem učiteljev tolmačenja. Zelo cenijo, da
smo uvedli podiplomski specialistični študij
konferenčnega tolmačenja; za izvajanje tega
smo dobili tudi finančno podporo. Za nasle¬
dnje študijsko leto smo spet razpisali 100 red¬
nih študijskih mest in 40 izrednih.
Katera je največja ovira pri pridobivanju
zunanjih sodelavcev za vaš oddelek, za
dodiplomsko stopnjo študija in za podi¬
plomsko, ki ste jo uvedli to šolsko leto?
Oviri sta dve: ker so to strokovnjaki iz prakse
2 dolgoletnimi prevajalskimi ali tolmaškimi
izkušnjami, nimajo ustrezne habilitacije za vi¬
sokošolskega učitelja ali sodelavca, predvsem
pa imajo zelo malo časa, saj se je treba na delo s
študenti ustrezno pripraviti in popravljati
njihove prevode ali seminarske naloge. Zato
smo vsem kolegicam in kolegom, ki so poleg
svojega stalnega dela ali zaposlitve pripravljeni
posredovati svoje bogate izkušnje tudi našim
študentom, zelo hvaležni in le upamo, da bodo
2 nami še sodelovali.
Čeprimerjaš svojo generacijo in sedanjo
generacijo študentov - v čem jepoglavitna
razlika med njima?
Težko je posploševati, saj v vsaki generaciji
vedno najdeš dobre in slabe študente. No,
nekaj splošnih značilnosti vendarle je. Sedanji
Študenti so prav gotovo bolj razgledani in se
Pogosto bolje znajdejo, kot smo se mi. Tu se
Pozna predvsem vpliv medijev in dostopnost
mformacij. Pogrešam pa pri nekaterih željo po
znanju in voljo do dela. Prehitro so zadovoljni
s svojim znanjem ali uspehom, premalo časa so
pripravljeni žrtvovati za poglabljanje in širjenje
znanja (tudi z bivanjem v tujini, za katerega bi
bilo treba včasih zbrati denarce s priložno¬
stnim delom). Nekako ne izkoristijo možnosti,
ki jih imajo v tej starosti (časovne in intelek¬
tualne), ker jim udobje pogosto pomeni več
kot uspeh. Verjetno smo jih starši preveč razva¬
dili, zato je krivda naša in njihova.
Kako gledaš na projekte vseživljenjskega
učenja in na evropsko leto jezikov, saj te
mednarodne aktivnosti močno posegajo v
razvoj sedanjega izobraževalnega sistema
v svetu?
Sintagma vseživljenjsko učenje je prevajal¬
cem in tolmačem zelo domača, saj sta to tipič¬
na poklica, pri katerih se nikoli ne nehaš učiti
oziroma širiti in poglabljati svojega znanja.
Lahko bi celo rekli, da je slab prevajalec tisti, ki
se je nehal učiti. Pri tem delu si tega preprosto
ne moreš privoščiti. Ena od temeljnih značaj¬
skih značilnosti prevajalcev in tolmačev je in
mora biti radovednost. Le radoveden človek
hlasta po vedno novem znanju, ga sprejema in
ohranja. To velja za splošno izobrazbo in za
jezikovno znanje. Zato sta projekta vseživljenj¬
sko učenje in evropsko leto jezikov tudi za Slo¬
venijo zelo pomembna. Evropskemu letu jezi¬
kov je bilo posvečenih sicer nekaj odmevnih
prireditev pri nas, pogrešam pa kakšno kon¬
kretno akcijo (npr. uvedbo drugega tujega
jezika v osnovno šolo - pa ne le fakultativno).
Vseživljenjskemu učenju posvečamo še vse pre¬
malo pozornosti in sredstev; projekt bi moral
postati res vseživljenjski (o njem bi morali go¬
voriti na vseh ravneh in v vseh okoljih - od
osnovne šole do univerze, od najmanjšega pod¬
jetja do velikih družb, od občinskih uradov do
državnih organov).
Kako gledaš na sodelovanje med izo¬
braževanjem za poklic prevajalca, ki ga
izvaja vaš oddelek, in izobraževanjem za
prakso, ki ga izvaja OST? V čem sta si
nasprotna in v čem se dopolnjujeta?
Nasprotna si nista, saj mi usposabljamo za
poklic prevajalca in tolmača, OST pa omogoča
spopolnjevanje znanja aktivnim prevajalcem.
Pri nas dobijo študenti osnovna znanja in kom-
73
Predstavljamo vam Kasildo Bedenk
petence za vstop v poklic, udeleženci seminar¬
jev OST-a pa specializirano dopolnilno znanje
na posameznih strokovnih področjih. V tem se
ta dva izobraževalna programa dopolnjujeta.
Ko bo naš oddelek uspešno preživel vse
»otroške bolezni«, bo verjetno lahko tudi sam
ponudil podobne krajše izobraževalne vsebine
za prevajalce in tolmače v praksi.
Kako majhnost slovenskega jezika in s
tem pomanjkanje strokovne literature za
prevajalce vpliva na izobraževalni proces
na vašem oddelku?
Dovoli, da te popravim: slovenski jezik ni
majhen - je velik, zelo velik. Noben jezik ni
majhen! Naš problem je samo omejen človeški
vir. Imamo premalo strokovnjakov, ki bi lahko
pripravili vse številne jezikovne in strokovne
priročnike, kakršne imajo na voljo prevajalci v
večjih državah. Zato se moramo prevajalci in
tolmači pač znajti in se opreti na svoj občutek
za jezik, spremljati razvoj jezika in se odločati
na podlagi rabe (z ustrezno jezikoslovno ute¬
meljitvijo). Pomanjkanje strokovne literature
na sam izobraževalni proces nima posebnega
vpliva, saj je to za nas dejstvo, ki ga upošteva¬
mo že od nekdaj. Drugačnih razmer sploh ne
poznamo. Morda ima pomanjkanje priroč¬
nikov celo to dobro plat, da se naši študenti
zelo hitro naučijo samostojno odločati, brskati
in iskati po najrazličnejših virih ter razvijejo
dober občutek za rabo slovenščine.
Si predstavljaš, kaj se bo na vašem
oddelku zgodilo, ko bo Slovenija že vklju¬
čena v EU in bodo v Bruslju že delovali vsi
potrebni slovenski tolmači in prevajalci?
Bomo takrat še vedno potrebovali toliko
tolmačev in prevajalcev?
Mostovi xxxvi , št . i, 2002, 71-74 1
Še vedno. Kajti sproti bo treba prevajati vse
številne uredbe, direktive, odločbe in pripo¬
ročila ter druge pravne akte EU (t. i. sekundar¬
ne pravne vire), ki jih v Bruslju sprejemajo dan
za dnem. Prav tako bo treba prevajati vse naše
zakone in uredbe, da bodo v Bruslju lahko pre¬
verili, ali njihova navodila upoštevamo. Da ne
omenjam vse korespondence, ki bo vsak dan
potovala med Ljubljano in Brusljem, gradiva za
seje (tu in tam) ter številnih srečanj in pogovo¬
rov na vseh ravneh (od občinskih do najvišjih),
ki jih bo treba tolmačiti. Dela bo vedno dovolj,
delovni trg prevajalcev in tolmačev pa še zlepa
ne zasičen.
Kaj svetuješ članicam in članom društva,
ki razmišljajo o tem, da bi svoje otroke
usmerili v študij prevajalstva in tol¬
mačenja?
Predvsem naj jim realno predstavijo predno¬
sti teh dveh poklicev in drugo, »garaško« plat.
Če od vsega začetka veš, kaj lahko pričakuješ in
kaj dobiš ter kaj moraš sam vložiti v študij in
delo, ni razočaranj in obupa. Če jim bodo dali
za popotnico še veselje do dela z besedili ali po¬
sredovanja pri sporazumevanju med ljudmi
oziroma kulturami, bodo storili zelo veliko. Vse
drugo bomo prevzeli mi - Oddelek za pre¬
vajalstvo. Prve diplomante sicer pričakujemo
šele to pomlad, ampak po prvih odzivih tujih
predavateljev (predvsem iz Bruslja) in naših
zunanjih sodelavcev oziroma sodelavk (iz¬
kušenih prevajalk in tolmačic z ministrstev)
lahko povem, da smo na splošno zadovoljni z
znanjem naših študentov (seveda je vedno
lahko še boljše, ampak čaka jih še vseživljenj¬
sko učenje!). Naš program se izboljšuje iz leta v
leto, imamo dober pedagoški kader in če bodo
še prostorske razmere boljše, bo študij novim
študentom res v veselje.
74