Poštnin« plačana v gotovini
S ped. in abbom. postaje - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r i z 1 a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO: f r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel 37t>0i
Polletna naročnina..............L	1 -250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	!
	W
Mi
Leto XVIII. - Štev. 49 (927)
Gorica - četrtek, 8. dec. 1966 - Trst
Posamezna številka L 50
ini
Evropa v pariških razgovorih
Pretekli teden so v Rimu zborovali voditelji in predniki ter prednice italijanskih Marijinih družb, ki jih vodijo jezuit-je. Med kongresom je v soboto, 26. novembra sprejel zastopnike, nad 500 po številu, v avdienci sv. oče Pavel VI. Ob sprejemu je navzoče takole nagovoril:
»Vaša prisotnost nam je vir velikega Veselja in smo vam za to hvaležni. Pozdravljamo vas z veliko dobrohotnostjo in v vas gledamo tukaj navzoče, združene z isto vezjo vere in ljubezni, vse člane Marijinih družb v Italiji. Ko mislimo na tolikšno četo moških in žensk, ki jih druži ideal otroške in vdane, delavne in prisrčne Pobožnosti do Marije, nam je srce polno tolažbe. Dokler bodo živele duše, ki znajo iskati navdiha za svoje duhovno življenje in za svoj apostolat, za svoje poklicno delo in za svoje udejstvovanje v svetu pri zgledu Marije Device, ki je mati božja in mati Cerkve, do takrat se ne bo posušil studenec velikodušnosti in požrtvovalnosti, svetosti in milosti, ki mora spremeniti svet s tem, da mu da globokega notranjega duha.
To je ravno tisto ,kar je zadnji vatikanski cerkveni zbor nakazal katoliškim laikom celega sveta v našem času in v prihodnjih časih. Koncil je namreč ob sklepu poglavja o apostolatu in svojstveni duhovnosti laikov postavil za zgled, ki naj ga posnemajo, ravno Marijo. Takole izjavlja koncil: "Najbolj popoln zgled duhovnega in apostolskega življenja je preblažena Devica Marija, kraljica apostolov. Ta je namreč, dokler je živela na zemlji, tako kot vsi drugi, polna družinskih skrbi in truda, bila vedno najtesneje združena s svojim Sinom in na edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu. Zdaj pa, ko je vzeta v nebesa, se v svoji materinski ljubezni zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino. Njo naj vsi kar najbolj vdano častijo ter svoje življenje in svoj apostolat priporočajo njeni materinski skrbi.” (Odlok o apostolatu laikov 4).
Na vašem kongresu vi te dni proučujete obliko in naloge tako zaslužnih in Preizkušenih marijanskih kongregacij, da bi jih vskladili z naukom koncila o laikih •n njihovem apostolatu. Toda to, kar se drugim tako vneto priporoča, vi že imate In se po njem ravnate. Pobožnost do Marije, srčika in namen Marijinih kongregacij, vas bo učila, vse navajati na njenega božjega Sina in gojiti notranje življenje, ki je prvi in nenadomestljiv pogoj apostolata; dajala vam bo tudi pobude, da boste velikodušni, ponižni, vneti so-
delavci našega Gospoda Jezusa Kristusa pri zveličanju duš. Kaj drugega je apostolat, če ni to? živeti in se brez pre-stanka razdajati zaradi Gospoda. To je bil v najvišji in prepolni meri apostolat Marije Device, brez oddiha celo v nebesih, kjer ona neprestano moli, da bi se sadovi odrešenja raztegnili na vso Cerkev in na vse človeštvo. In to naj bo apostolat, ki ga bodo radi vršili njeni otroci, ki se trudijo, da bi posnemali čudoviti zgled svoje nebeške Matere in zato hodijo k njej v šolo ter v molitvi dobivajo moči, da ne omagajo.
To naj bo vaš apostolat, dragi sinovi in hčere, in k temu naj vas spodbuja in v tem naj vas utrjuje tudi poseben papežev blagoslov, da ”bo Kristus v vsem in v vseh”.«
PREDSEDNIK SOVJETSKE VLADE KOSIGIN V FRANCIJI
Sovjetska diplomacija je zadnje čase zelo aktivna. Politični in partijski voditelji Sovjetske zveze so stalno na potovanjih in si močno prizadevajo, pokazati na stalno prisotnost sovjetske diplomacije na vseh področjih svetovne politike. V zadnjih časih si zlasti prizadevajo vzbuditi čim večjo pozornost v evropski politiki, in to tako v socialističnem taboru kot tudi v nevtralnih ali zahodnih državah. Glavni partijski tajnik Leonid Brežnjev obiskuje razne komunistične kongrese vzhodnoev-
Ob nekem kongresu v Pragi
V zadnjih mesecih je šel glas, da se češkoslovaška vlada pogaja s Sv. Sedežem, da bi se uredile cerkvene zadeve v državi. Novica se je zdela verjetna, ker je Vatikan podpisal že dva taka dogovora, z Madžarsko najprej in potem z Jugoslavijo. Te dni pa se je v Pragi zgodilo nekaj, kar bo vsak tak dogovor onemogočilo ali pa vsaj zavrlo za dolgo časa.
V Pragi so pred kakimi dvemi tedni sklicali enega izmed številnih kongresov za mir, kot to delajo komunisti že 20 in več let. Na kongres so povabili veliko število duhovnikov in članov raznih komunističnih mirovnih organizacij. Med prisotnimi duhovniki sta 'bila dva tudi iz Italije. Kongresu je predsedoval minister Plojhar, nekdanji duhovnik in sedaj izobčen iz Cerkve.
Komunistično časopisje je dalo kongresu veliko pozornost in je objavilo izjave ministra Plojhairja, ki je pozval Vatikan, naj prizna komunizem na Češkoslovaškem kot bistveni del narodnega življenja in naj imenuje nove škofe iz vrst duhovnikov članov gibanja za mir. Ob teh izjavah je L' Osservatore Romano dne 2. decembra objavil pojasnilo, v katerem pravi: »Trditve, na katere mislimo, ni mogoče, da bi zbujale ne samo začudenja, ampak tudi zaskrbljenosti. Kajti na eni strani razodevajo malo čuta za resnost in odgovornost, na drugi strani pa pričajo o vidni lahko-mišljenosti v postavljanju in reševanju problemov največje važnosti za življenja Cerkve na način, ki se ne more skladati z neodsvojljivimi pravicami Sv. Sedeža. Slična zborovanja gotovo ne pomagajo pripravljati in ohranjati ozračje medse-
MOLITEV MLADINE
Brezmadežna, sprejmi, poslušaj pozdrav mladine Kristusove! Z občudovanjem zremo k Tebi. Tvoja brezmadežna čistost žari pred nami kot nebo v plamenih. Milo Te prosimo: Marija, pomagaj nam, da bomo čisti, pomagaj nam ,da se bomo borili, pomagaj nam, da bomo zmagali!
Saj veš, o Mati, mlada leta so leta cvetja, zorenja. Pomlad življenja nam teče. Toliko vemo: najhujši sovražnik naše srečne mladosti je nečisti duh, čigar glava se zvija pod Tvojo petd. Zato se naše čete zbirajo okrog Tebe, okrog Tvoje podobe, proseč te: Marija, pomagaj nam, da bomo čisti, pomagaj nam, da se bomo borili, pomagaj nam, da bomo zmagali!
Vsak izmed nas želi biti močan. Moč ljubimo, ki krepko v daljavo prodira k cilju, moč, ki zapreke podira, moč, ki v skoku premaga ovire. Nečistost pa je slabost: korenjake spreminja v mevže, svobodnjake v sužnje. Poslušaj našo prošnjo, Brezmadežna: Pomagaj nam, da bomo čisti, pomagaj nain, da se bomo borili, pomagaj nam, da bomo zmagali!
Po lepoti hrepenimo. Nečisti pa lepote ne pozna. Kakor počasi delujoč strup zamori duh nečistosti vso lepoto telesa in duše. Zato Te prosimo: Pomagaj nam, Marija, da bomo čisti, pomagaj nam, da se bomo borili, pomagaj nam, da bomo zmagali!
Naš cilj je ta: cel človek v veri, v izobrazbi, v dejanju. Zoprno nam je polovičarstvo, ki ga povsod srečujemo. Celi možje hočemo postati, celi borci za Kristusa. Le čisto ok6 pa vidi tako celotnost. Nečistemu očesu se skali pogled za to celotnost. Zato z vso mlado silo vpijemo k Tebi: Marija, pomagaj nam, da bomo čisti, pomagaj nam, da se bomo borili, pomagaj nam, da bomo zmagali!
Dejanje ljubimo. Vihar, boj se nam napoveduje. Odločitev se vrši, kdo bo dober, kdo hudoben. Konec je spanja; k dejanju kliče svetovna ura. Mi ne maramo govoričenja; dejanja hočemo. Možje hočemo postati, ki skale lomijo. Naše geslo je: Naj živi delo, dejanje! Zato ljubimo čistost, zato pozdravljamo Tebe, Brezmadežna: Napravi nas močne za Kristusa, Simi Tvojega!
bojnega spoštovanja, kar je nujno potrebno pri morebitnem iskanju zadovoljivih rešitev,« zaključuje vatikansko glasilo. Razgovori so torej zopet na globokem morju.
Cerkvena hierarhija v haitski republiki
Dne 28. oktobra je bilo v glavnem mestu republike Hadti Port au Prince posvečenih pet novih škofov domačinov. To je bil velik dogodek za tamkajšnjo Cerkev ne samo zaradi števila novih škofov, ampak še bolj zato, ker so bili vsi domačini in pa ker je novo posvečenje pomenilo konec spora med Cerkvijo in držaivo v omenjeni državi.
Otok Haiti je bil nekoč španska kolonija, potem se je osamosvojil, toda kakor mnoge druge srednjeameriške državice tudi ta ne more najti pravega notranjega ravnotežja. Živi se iz ene revolucije v drugo, iz ene diktature se prehaja v drugo. Sedaj je na vladi Franc Duvalier. Pred nekaj leti je med sedanjo vlado Franca Du-valiera in Cerkvijo nastail oster spor, ko so morali razni škofje zapustiti državo, drugi pa niso smeli izvrševati svojega poklica. Zdelo se je, da smo pred novo Kubo. Toda haitska vlada je uvidela, da ji je spor s Cerkvijo samo v škodo. Zato je že lani stopila v stike z Vatikanom, da bi se na miren način poravnal spor, ki je nastal v deželi zaradi vladnega posega iv cerkvene zadeve. Sv. Sedež je prišel naproti dobri volji 'haitske vlade in po dobrem letu so spor zaključili v obojestransko zadovoljstvo. Podpisali so sporazum 15. avgusta 1966 in na podlagi tega sporazuma so sedaj imenovali in posvetili omenjenih pet škofov. Sv. Sedež je pri tem žrtvoval dva škafa msgr. Poirera in msgr. Roberta, ki sta podala ostavko od svojih škofij, ker sta se prej zamerila diktatorju Duvalieru.
Vatikan je pristal na te zahteve, ker mu je šlo, da uredi splošni položaj v korist vernikov in celotne držaive. Temu je sedaj zadoščeno.
Nemiri v Jordaniji
Kralj Hussein v Jordaniji preživlja težke čase. Dne 13. novembra so izraelski vojaki prodrli 14 km globoko v jordansko ozemlje in napadli neko jordansko vas. Trdili so, da je to bil povračilen ukrep zaradi neprestanih vpadov sirskih nacionalistov na izraelsko ozemlje preko jordanskih mej. Izraelski napad je povzročil veliko nevoljo med palestinskimi begunci, ki živijo v Jordaniji, da so začeli s silnimi demonstracijami prati Izraelu in kralju Hussednu, češ da je premalo odločen prati Izraelu. Kralju se je sprva posrečilo, da je nemirne Arabce ukrotil s pomočjo zvestih beduinov. Toda nemiri so se znova začeli 'in ne kaže, da bi ponehali, ker begunce zelo spretno hujskajo iz Egipta in Sirije.
ropskih držav z namenom, da bi pridobil svoje satelitske stranke za skupno akcijo, proti kitajskemu vplivu. Predsednik sovjetske zveze Nikolaj Podgomi je bil prejšnje tedne na obisku v Avstriji, kjer je delal na to, da bi se sosedna republika ne vezala preveč na Zahod. Po novem letu pa bo Podgor-ni prišel tudi v Rim, da vrne o-bisk Gronchija v ZSSR. Sedaj je na vrsti tretji veljak kolegialne-ga vodstva Sovjetske zveze, ministrski predsednik Aleksej Kosigin, hladno umerjeni naslednik vročega Hruščeva. Mudi se na uradnem obisku v Parizu, kjer vrača obisk francoskemu predsedniku, ki je bil pred časom v Moskvi. Z njim je tudi zunanji minister Gromiko ter več drugih vladnih predstavnikov. V Franciji se bo Kosigin ustavil dvajset dni ter si bo poleg Pariza ogledal tudi razne industrijske centre in obrate.
Kosigin je prispel v Pariz 3. decembra in general De Gaulle ga je zelo slovesno sprejel po protokolu državnega poglavarja. Sam ga je pričakal na letališču Orly, nakar je Kosigin položil venec na grob neznanega vojaka pod Slavolokom zmage. S spremstvom pa je nastanjen na Quai d’Orsay. Razgovori potekajo deloma v Elizejski palači, deloma pa na predsedstvu vlade v Hotel Matignon. Bolj zaupni razgovori pa se bodo vršili v gradu Rambouillet (kjer je nekoč De Gaulle sklepal »Sveto zvezo« z Adenauerjem...!). Ne manjka niti sprejemov, odlikovanj, i. pd. Na sprejemu diplomatskega zbora, na katerem je bil tudi apostolski nuncij, manjkal pa je albanski veleposlanik — je Kosigin srečal kitajskega poslanika, kateremu pa je le hladno stisnil roko. Pariška univerza Sorbona je sovjetskemu vladnemu predsedniku podelila zlato medaljo.
SKUPNA GLEDANJA FRANCIJE IN ZSSR
Državni in vladni obiski predpostavljajo tudi mnogo uradnih svečanosti, na katerem gostitelji in gostje ne štedijo z govori o sve-
tovni politiki. Tako tudi ob sedanjem Kosiginovem obisku. Predsednik sovjetske vlade je v raznih govorih jasno, odkrito priznal mnoga skupna gledišča pariške in moskovske vlade v raznih mednarodnih vprašanjih, kot n. pr. tudi glede Vietnama. Sovjetski veljak ni pozabil udariti na prijetno struno o francoski »grandeur«, tako pri srcu staremu generalu. Poudaril je namreč, da igra Francija v mednarodni in evropski politiki važno vlogo, ki je vredna veličine njenega ljudstva.
Po Kosiginovem mnenju je namreč močna in neodvisna Francija najpomembnejši činitelj mednarodne, zlasti evropske varnosti. Sovjetski prvak tudi ni štedil s pohvalo francoskemu narodu, ki je mnogokrat že pokazal modrost in odločnost v obrambi svojih interesov.
Kosigin tudi ni mogel mimo nemškega vprašanja, zlasti še po spremembi na krmilu bonnske politike. S tem v zvezi je poudaril, da je danes dejstvo obstoj dveh Nemčij in s tem posredno priznal, da se Sovjeti ne mislijo kaj posebno potegovati za zedinjenje Nemčije. Zahteval je tudi, naj Nemci ne dobijo jedrskega orožja ter izrazil bojazen zaradi nacističnega uspeha v Zahodni Nemčiji.
Tudi francoski predsednik De Gaulle je v svoji zdravici Kosigi-nu omenil važnost francosko-ru-skega sodelovanja. Podčrtal je še posebej vlogo Evrope v današnjem svetu. Prav v tem poudarku evropskemu sodelovanju sovjetskim gostom lahko zopet zazremo De Gaullovo težnjo po samostojni Evropi od Atlantika do Urala, Evropi, ki bi bila odprta tudi vzhodnim državam. Zanimivo je tudi dejstvo, da Sovjeti sami zadnje čase precej poudarjajo evropsko sodelovanje ter predlagajo razne konference o evropski varnosti. Bodoči razvoj dogodkov bo pokazal, kam bo vodila »evropska« politika »sui generis«, ki jo z mar-sikateremi stičnimi točkami zagovarjata tako Pariz kot Moskva.
A. B.
U Tant še nadalje
ostane na svojem mestu
Dosedanji generalni tajnik Organizacije združenih narodov U Tant, ki mu je letos potekla doba službovanja, ni hotel več sprejeti nadaljnje kandidature za to mesto. Ta njegova odločitev je resno skrbela vse članice OZN brez izjeme, kajti podoba je, da danes res ni druge osebe na svetu, ki bi mogla nadomestiti U Tanta na mestu generalnega tajnika OZN. Zlato so si že več mesecev resno prizadevali prav vsi, da bi U Tanit preklical svojo odločitev. Sprva se je toliko vdal, da je sklenil o-stati do konca tega zasedanja ZN, ki se konča pred prazniki. Sedaj pa so znova vsi pritisnili nanj, zato je končno pristal, da sprejme službo generalnega tajnika še za pet let. Kako je U Tant pri vseh priljubljen, priča njegova izvolitev: dobil je 120 glasov in samo eden je bil proti. Najbrž je bil to glas Albanije. Takšne soglasnosti v ZN najbrž ni bilo še.
V	tem tednu je prišlo do odločilnega preokreta v odnosih med Anglijo in Rodezijo. Angleški ministrski predsednik WH-
son je v soboto in nedeljo imel najprej tajne razgovore z rodezijskim voditeljem Janom Smithom. Razgovori so se vršili na križarki »Tiger« v Sredozemskem morju. Na teh razgovorih je VVilson postavil Smitha pred odločitev: ali spremeni dosedanjo rasistično politiko v svoji državi in postopoma uvede enakopravnost med vsemi državljani ali pa bo Anglija zahtevala od ZN, da napovejo obvezne gospodarske sankcije proti Rodeziji.
Ko se je Smith vrnil domov, je sklical sejo vlade. Ta je dolgo zasedala in končno sklenila, da ne sprejme pogojev londonske vlade. Tedaj je Wilson sklical parlament na izredno zasedanje in javil, da bo Varnostnemu svetu ZN predlagal, naj napove obvezne gospodarske sankcije pro ti Rodeziji. V ta namen je odpotoval v New York zunanji minister Brown, da bi s svojo prisotnostjo dal še večji poudarek angleški zahtevi. Varnostni svet je o zadevi razpravljal v torek zvečer. Nekatere afriške države zahtevajo, da je treba proti Rodeziji nastopiti ne samo z gospodarskimi ukrepi, temveč tudi s silo. če zmaga njih zahteva, bomo imeli novo vojno žarišče v Afriki.
Pot, resnica in življenje
Zanimiva knjižica! Ena izmed tistih v znani zbirki KNJIŽIC, kj jiih človek rad vzame v roke tudi potem, ko je že vise prebral. Posamezna poglavja v knjižici »Pot - Resnica - Življenje« so pravi duhovni recepti za navadne in izredne težave, ki jih srečujemo v življenju. Mislim, da je težko najti še slučaj duhovnega »prehlada«, za katerega ne bi bilo v tej knjižici primernega zdravila, prijaznega pojasnila Ln potrebne tolažbe.
Knjižico je spisal jezuit p. Rosche, znani nabožni pisatelj v Avstriji. Prvotni naslov knjižice se glasi »V božjih rokah«; ker se v vsebini kar naprej ponavlja osnovna misel Jezus — pot, resnica, življenje, zato ima v našem prevodu knjižica ta naslov. Celotno vsebino ponazarja tudi slika na platnicah: križ — pot, evangelij — resnica, zakramenti — življenje. Na zadnji strani beremo Zupančičeve verze, ki lepo povzamejo vsebino: Vse je temno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva.
In sedaj: vzemi, beri!. Človek potrebuje zdravo, domačo hrano. Nikar se še mi ne porazgubimo v omlednem branju tujih tednikov! Kdor le more, naj tudi to knjižico pošlje znancem, prijateljem, zlasti če živijo daleč v tujini. Cena knjižice je 150 lir. Dobite jo v župniščih in knjigarnah. Koristno knjižico lepo priporočamo, m. b.
Tisoč petdeset let smrti sv. Klimenta Ohridskega
r >
JUS
Cecilijanka 1966 v Katoliškem domu
Zdaj ko je nastop pevskih zborov v goričkem Katoliškem domu, ki ga je pripravila in organizirala Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici, že za nami in se je neposredno živo zanimanje zanj že poleglo, ga lahko prilično trezno ocenimo. Predvsem povejmo, da spada v vrsto vsakoletnih nastopov, s katerimi Zveza skrbi za duhovno in kulturno rast našega na Goriškem živečega človeka in ureja zadevno delovanje.
Umetniška raven pevskih zborov, ki so nastopili na letošnji Cecilijanki v Gorici je bila v celoti višja kot na lanslki enaki prireditvi, večja uglašenost, intonančna preciznost, glasovna uravnovešenost in bolj naravno in živo podajanje skladb. Pa tudi zunanji pojav, prihod na oder ter odhod z njega in vedenje pevcev med samim predvajanjem Skladb, je bil primeren, če se smem dotakniti tudi zunanje estetike, saj je taka prireditev, čeprav v manjšem obsegu, tudi predstava. Če pomislimo, da so pevci, ki so se nam predstavili na letošnji Cecilijanki, iz samega mesta ter iz bolj ali manj oddaljenih goriškiih vasi, smemo upravičeno sklepati, da se naši Goričani tudi v tem obdobju, k; je po mnenju mnogih neobčutljivo in gluho za duhovne vrednote, zanje zanimajo in jih iščejo. To dejstvo je še posebej razveseljivo, ker je pevska umetnost, predvsem zborovska, nekaka slovenska karakterna značilnost, tako da gojiti to lepo umetnost ne pomeni samo skrbeti za razcvet kulture na sploh in slovenske še posebej, temveč tudi za spopolnitev naše osebnosti ter združitev in spajanje ljudi, različnih po prepričanju in zanimanju. Tak blagodejen učinek zborovskega petja so ugotovili nekateri državniki nekaterih novih državnih tvorb in zato zborovsko petje načrtno propagirajo. A tudi čut hvaležnosti nam veleva, da moramo čuvati in ohraniti narodno zakladnico cerkvenih in posvetnih ljudskih in umetnih pesmi, ki se izroča iz roda v rod ter povezuje prejšnje rodove s sedanjimi in bodočimi.
Navedel bom nekaj pripomb o hibah, ki jih izvajalci sami morda mti ne opazijo, z željo in voščilom, da bi jih zbori v svojem nadaljnjem vzponu popravili.
Nekateri pevci se premalo poglobijo in vživijo v pesem in jo s tem oropajo notranjega žara in življenja, ki je njeno bistvo. Pesem je nekaj živega, ki nas mora prevzeti umsko in srčno; samo tako lahko doseže svoj namen, samo tako jo bomo v neokrnjeni obliki posredovali drugim. Spomnimo se le na izvor ljudske pesmi, ki je obonem izvor vse vokalne glasbe: vzkliki, motivi in stavki se vežejo na telesne gibe in kretnje in so v njih pogojeni. Ali pa se spomnimo na starogrške verske obredne speve, kjer so družili petje s plesom, če ni bila udeležena tudi godba, Tako je ravnal antični Grk, ki mu je duhovna in telesna popolnost bila najvišji življenjski namen. Zato bi koristilo, da bi pevovodje razložili pred vajo besedilo pesmi, nje pomen, metrične značilnosti in skladbo samo, njeno razčlenitev v metrične enote, poudarke, njeno brzino itd. če taki tehnični pripomočki niso dovolj jasni, se je treba nasloniti na besedilo in v njem iskati dopolnilo glasbenega izraza. Otožna jesenska balada ali žalostinka na primer
ne more biti enako hitro in močno zapeta kot bojna pesem. Šele ko pevci poznajo vsebino in obliko nove pesmi, naj pevovodja začne z vajami.
Važen pripomoček pri izvajanju vokalne glasbe je pravilno dihanje. Preračunano in zavestno razpolaganje z dihom da pesmi svežino in čvrstost. Tudi čista intonacija odvisi v veliki meri od pravilnega dihanja. In če se bo kdo poglobil v to področje, bo spoznal, da je koristno tudi zdravju. Ze stari indijski, grški in rimski zdravniki so z zadrževanjem sape (cohibi-tio spiritus) zdravili različne bolezni, in v novejš; dobi pa tudi dandanes zdravijo ponekod na Švedskem, v Ameriki in v Angliji tuberkulozna obolenja z dihalnimi vajami.
Pevovodje naj pazijo, da je zbor enovit, da so glasovi zliti, da nekateri glasovi ne proglašajo ostale, da kak glas, čeprav lep, ne izstopa. Samo zlit, glasovno uravnove-vešen zbor umetniško učinkuje na posluša vce.
Za uspešen nastop je važen tudi izbor pesmi, ki naj bo predvsem v skladu z zborovo zmogljivostjo in z okusom po-slušavstva. Za vajo lahko izberemo kako težjo skladbo, da preizkusimo lastne moči, za javni'nastop pa moramo skladbe modro in preudarno izbirati, da jih bomo uspešno izvajali. (Tako se je zgodilo, da se je 'lanski nagrajenec štmavrski pevski zbor, kj bi bil tudi letos resen kandidat za prvo mesto, vsaj če sodimo po drugi pesmi Drežniški, ki jo je zbor izredno skrbno zapel, ujel v prvi Devetakovi Zdravljici, ki je bila dinamično prezahtevna in se je zato ob njej razbila tako potrebna glasovna enotnost). Mislim, da si niti pametna komisija in tudi poslušavci ne želijo od pevcev težkih skladv, temveč lepo zapetih. Tudi ni težka pesem inačica za lepo pesem: prave dragotine so tudi med najbolj preprostimi ljudskimi pesmimi.
Za zaključek še misel, ki se mi je porodila med pisanjem teh vrst: Da bo interpretacija pevovodij bolj enotna in čim bližja izvirniku, bi zelo koristil kratek vsakoletni tečaj za pevovodje, kakor se vršijo tečaji tudi za druge poklice, pa čeprav jih drugače imenujejo, kjer bi mogli skupaj ponoviti in poglobiti tisti dol glasbene teorije, k; jo zborovodje stalno uporabljajo pri pevskih vajah in pri nastopih.
Za zaključek posejmo še, da je žirija ocenila kot najboljši zbor na letošnji Ce-cilijanki zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice, ki ga vodi Staniko Jericijo.
ZH
Izredna mati
Še do nedavnega so nuni časopisi mnogo pisali o Jožefu Jusiču iz Klenja v špe-terški občini, ki je dočakal 105 let starosti, sedaj je prišla na vrsto pa druga prvakinja: Karla Makorič iz Praprotnega, k; je stara komaj 44 let in je rodila 15 otrok. Prav te dni je namreč žena povila dvojčke, deklico in dečka, prej pa je rodila v 22 letih zakona še 13 zdravih otrok. Njen mož Rino Mangagrmto je star 46 let. Zena, kakor tudi otroka, ki tehtata vsak po 3,150 kg, so zdravi.
Enkrat samkrat je bila Makedonija svobodna in samostojna država. Takrat, ko jo je dvignil car Samuel. Na vzpetini nad ohridskim jezerom je stal njegov dvor. Današnje razvaline tiho govore o njegovi slavi, o njegovih načrtih in o tragičnem propadu svobodne Makedonije.
Blizu Samuelovega dvorca je druga razvalina: Klimentova šola. Skoraj neverjetno se sliši, a zgodovinski podatki so zanesljivi: v tem semenišču je bilo v kratki dobi sedmih let od 886 do 893 vzgojenih 3500 učencev, od katerih so premnogi postali misijonarji slovanskega sveta.
Ostal pa je stari Ohrid, biser Balkana, mesto ki se zrcali v kristalnočistem jezeru, mesto samostanov, kapel, cerkva in cerkvic, ki so prepolne dragocenih fresk, resnično muzej srednjeveške balkanske cerKvene umetnosti, ki jo prihajajo občudovat številni umetnostni zgodovinarji iz vsega sveta. Zlasti sta zaradi svoje lege slikovita samostana Sv. Naum in Sv. Ivan, oba utrjena na jezerski pečini.
Sredi mesta pa stoji cerkev sv. Klimenta Ohridskega. Iz 13. stoletja je. Med freskami je ena, ki priča, da je bila še tri sto let po Metodovi smrti katoliška tradicija živa. Sveti Peter nosi na svojih ramah Cerkev; in dodan je citat iz sv. pisma: »Ti si Peter skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.«
Kratko bi mogli reči: krščanski obraz sta Ohridu dala sv. Kliment in sv. Naum, zvesta učenca sv. Cirila in Metoda. Ko sta sveta brata prišla na Moravsko, sta bila z njima že tudi Kliment in Naum. S svetima bratoma sta šla v Rim in bila tam posvečena v duhovnika. S škofom Metodom sta se vrnila na Moravsko. Tam je sovražno razpoloženje nemških škofov začelo kot slana uničevati mlado setev. Ob odločnem Metodu sta vzdržala kot ostali učenci. A ko je omahnil on, je postal boj brezupen. Treba se je bilo umakniti. Odšli so na jug.
Ustavili so se v Beogradu, ki je bil tedaj v bolgarskih rokah. Knez Boris jih je poslal v Makedonijo. Ohrid je nenadno postal središče, kamor se je preselila dejavnost sv. Cirila in Metoda.
Z modrostjo in odločnostjo Metodovo je sv. Kliment organiziral šolstvo in iz tega Žarišča razpošiljal misijonarje. Na samoto uglašeni Naum je njegovo delo podpiral z molitvijo. Več: krepil je zdravo krščansko duhovnost z organiziranjem samostanov, ki so bili vsa stoletja in so še danes v vsem slovanskem svetu krščanske trdnjave.
Kliment je bil imenovan za prvega slovanskega nadškofa na B alkami. Gradil je cerkve, utrjeval krščansko življenje, šolal misijonarje. Izmučen od trdega dela je 27. junija 916 umrl v ohridskem samostanu.
Kar je sledilo, dokazuje, da se je močni cirilometodijski duh v makedonskem narodu ohranjal vse do danes. Po Samuelovi smrti niso Makedonci nikoli več imeli svobodne samostojne države. Zato tudi v makedonskem pravoslavju, v katerega so zašli pod grško nadvlado, ni prišlo do tega, kar se je zgodilo v vseh drugih slovanskih pravoslavnih Cerkvah, kjer sta se država in Cerkev povezali in je Cerkev navadno bila odvisna od države. Zato so morda od vseh slovanskih narodov najbolj pripravljeni na zedinjenje. Nikdar niso imeli težav s papeževim primatom in jih še danes nimajo.
Bolj kot razpad politične samostojnosti je Makedonce prizadelo pogrčevanje, ki je seglo v liturgijo samo. Seveda je s pogr-čevanjem pronical tudi strup sovraštva do katoliške Cerkve. Vendar razvoj zadnjih sto let kaže, da se z osvobajanjem izpod tujih, zlasti grških vplivov v ta narod vrača cirilmetodijski duh in prastara pripravljenost: živeti v edinosti z Rimom.
POT V RIM
Pred sto leti, ko je Mlada Turčija tudi Bolgarom in Makedoncem dala več svobode, so se dvignili zlasti bolgarski izobraženci. Bolelo jih je pogrčevanje naroda in začeli so iz Carigrada samega, kjer so pri Turkih imeti zaslombo, iskati stik z Runom. Svetniški papež Pij IX. jih je sprejel z vsem srcem. A delo ni dozorelo, ker ni bita zrela pripravljenost na katoliški strani.
Med preprostim ljudstvom pa je unija iz makedonskega mesta Kukttša zajela vse ozemlje med Solunom in jezerom Dojra-nom. Dobili so že svojega škofa Sokolskega, ki je bil imenovan za bolgarske in makedonske uniate, a je nenadno izginil. Imenoval in posvetit ga je sam Pij IX. Pa so ga Rusi ugrabiti in umrl je v kijevski lavri. Mladi navdušeni škof Mla-
denov, Makedonec, silen govornik, je kot vihra razplamtel unijo od vasi do vasi prav do Bitole. A zaradi človeške užaljenosti je omahnil in započeto delo se je klavrno začelo razblinjati.
Prišla je prva svetovna vojna in prinesla svoje gorje. Nastale so nove meje: del makedonske unije je ostal v Grčiji, del v Bolgariji, del pa v novi Jugoslaviji. Na grški strani se je ponovila strahota Samuelove tragedije. Zedinjeni katoličani so izginili, ali PO- so jih pobili ali so zbežali. ■V Kukušu so celo preorali zemljo, kjer je stala cerkev uniatov, da bi za njimi izginila vsaka sled. V tej zgodcnnnski luči morda boljše razumemo odpor grške pravoslavne Cerkve do katoličanov, ki se je pokazal v zadnjih desetih letih že nekajkrat.
Strah pred grškim nasiljem je prisilil katoličane vzhodnega obreda k begu. Deloma so se naselili v Bolgariji, kjer je skupina ostala najmočnejša, ker so se Makedonci, jezikovno tako zelo sorodni Bolgarom, hitro znašli. Nekaj pa se' jih je utaborilo v matični Makedoniji na jugoslovanski strani. Prišli so brez vsega in začeli so graditi življenje na novo. Toda pod velesrbsko miselnostjo so vsa leta predvojne Jugoslavije trpeli velike preizkušnje. Kako žalostno, da še danes stari ljudje vedo povedati, da so bili najbolj svobodni pod Turki.
Makedonija, čeprav ne vsa, je politično dobila večjo svobodo in samostojnost prav pod komunisti. Imajo svoje šole, smejo rabiti svoj jezik. Dosegli so celo v cerkvenem življenju samostojnost. Makedonska pravoslavna Cerkev je dobila »avtokefal-nost« v nekaki personalni uniji beograj-skeba patriarha; morda je bolj političnega kot cerkvenega značaja( a obstoji. A vzgoja mladine je v državnih rokah in raste nov rod; sicer trdna vernost makedonskega naroda ob tem občutno trpi. Težko je prerokovati bodočnost.
A eno lahko rečemo. V jedru je makedonski narod ostal sebi zvest, če ga niso uničile vihre preteklih stoletij, ga ne bo ugonobila sodobna stiska. Kljub temu, da latinski katoličani delajo napake, kljub temu, da ostanki zedinjenih Makedoncev niso vzor, kljub temu, da jih je zajel val brezbožne vzgoje, kljub temu makedonski narod še zori in je na poti k zedinjenju.
Po značaju blag, dobrosrčen, čeprav že Z misteriozno orientalsko čudjo, je morda makedonski narod najbližji dialogu. Prišel bo čas, ko bodo spet pripravljeni sprejeti tudi katoliškega duhovnika, samo da bo spoštcnml dvoje, kar je zraslo z njihovo omiko: slovanski jezik in vzhodno bogoslužje.
Če kdo, morata biti priprošnjika za makedonsko zedinjenje sv. Kliment in sv. Naum, ki ju častimo katoličani in pravoslavni. Ko bo čas zrel, da bodo prišli misijonarji, »apostoli pradavne panonske in ohridske šole«, med makedonski narod, jih bodo Makedonci sprejeli prav tako odprtih rok kot nekdaj, samo da te roke ne bodo zvezane. Ali bo nas katoličane našel pripravljene?
Franc Sodja CM
Odmevi poplav in nove poplave
Mesec november se je začel in končal v znamenju poplav. A tudi december ne kaže nič boljšega. Neprestano deževje spet ogroža že poplavljene kraje tako v Firencah, Grossotu, vzdolž Tagliamenta in Piave, v Polesinu in Benetkah. Tu se je spet pojavila zelo visoka plima in ljudje hodijo čez trg sv. Marka po zasilnih mostovih.
Latisana je še vedno opustošena, zato je medstrankarski odbor za poplavljene« v Vidmu izdal dne 30. novembra sledečo izjavo: »Petindvajset dn; po poplavi je Latisana še vedno v stanju pripravljenosti, brez vsakega jamstva za prihodnost i* brez vsake perspektive za ponovni dvig.« Vojaštvo je v Latisani prekinilo s čiščenjem m novo deževje je znova zamašilo odtočna kanale. Mnogo hiš je še poplavljenih. Tud; župani iz Kamije so opozorili oblasti na nujnost ureditve 17 vodnih tokov, ki ogrožajo prebivalstvo in bodo zlasti nevarni spomladi, ko se bo začel taliti sneg.
Na Viminalu so iz vsedržavne nabiralne akcije prvikrat razdelili sredstva po povodnji prizadetemu prebivalstvu in sicer po ključu, ki temelji na števHu poplavljen-cev. Dobili so: Firence 500 milijonov, Benetke 400 milijonov, Rovigo 200 milijonov, Belluno, Pisa, Videm in Padova po 100 milijonov, Grosseto in Trento po 50 milijonov in Treviso 30 milijonov.
Odpravljeni naslovi
Kakor že kje drugje so na Angleškem škofje določili, da odpravijo vse naslove, s katerimi so jih ljudje titulirali. Na primer: ekscelenca, prevzvišeni, premdlostlji-vi, presvetli in podobno. Enak ukrep so pred kratkim sprejeli tudi avstrijski škofje.
Videmski nadškof je zbolel
Preteklo soboto, 3. decembra je videmski nadškof msgr. Zalffonato kot običajno vstal ob 5. uri zjutraj in se odpravil v kapelo, da zmoli brevir. Tam mu je nenadoma postalo slabo, da so ga prenesli v sobo in poklicali zdravnika. Ta je svetoval, naj bolnika prepeljejo v bolnico. Tam so msgr. Zaiffonata pregledali in ugotovili, da mu je oslabelo srce. Ukazali so mu poleg primernih zdravil tudi popoln počitek.
Tisti dan bi moral nadškof na pastirsko vizitacijo v Canevo pri Tolmezzu. Namesto njega je vizitacijo opravil pomožni škof Pizzoni. Msgr. Zaiffonato je bil vedno zelo zdrav; zdravniku je izjavil, da ni bil bolan že od leta 1924. Vidi se, da je preveč delal in da ni več mlad kot je bil. V videmski nadškofiji so zaukazali posebne moliitve za bolnega škofa.
Iz Beneške Slovenije
Župnik iz Ravence premeščen
Župnik Antonio Pagnutti je bil po 15 letih službovanja v Ravene; premeščen v furlansko vas Manzano. Ta vest jo prišla nepričakovano in zato je toliko bolj prizadela vernike, kajti g- Pagnutti je bil zelo priljubljen po vsej Rezijanski dolini, kjer je storil dosti dobrega za ljudstvo.
Klimentove proslave
Za 1050-letnico simrti sv. Klimenta Ohridskega so bile letos v Makedoniji različne proslave. Od vsega je vredno omeniti tri dogodke.
Za obletnico so spremenili v dober muzej stavbo, kjer je grob sv. Klimenta. To je bila Klimentova katedrala, od tod j® razpošiljal svoje številne učence: laike in duhovnike po Balkanu. Danes nosi ta stavba ime Imairet in je v zunanji podobi turška mošeja. Na ohranjene temelje nekdanje cerkve ali boljše cerkva so Turki v 14. stoletju postavili mošejo, a tako, da njo temelji prečkajo prvotne. S tem so se sledi nekdanje cerkve bolje ohranile. Zunanja podoba je ohranjena, v notranjosti pa so izkopali in očistili vse temelje in uredili tako, da je mogoče videti do dna, kjer je Klimentov grob. Seveda: grob je prazen. Preden so Turki krščansko cerkev preuredili v mošejo, so odnesli vse dragocenosti in med njimi je bila brez dvoma relikvija sv. Klimenta najbolj dragocena-Prenesli so jo v novo katedralo, v cerkev Bogorodice Pervilepte (Preslavne), ki j® s tem dogodkom postala stolnica. Od tedaj jo ljudstvo imenuje kratko cerkev sv. Klimenta. Tudi ta je po svoji arhitekturi in freskah tako lep dokument ustvarjalnosti 13. in 14. stoletja, da jo je sedaj oblast spremenila v muzej. In tako je moral sv. Kliment spet na pot in ostanke so tokrat prenesli v cerkev sv. Nikolaja.
Večja cerkvena proslava je bila 9. in 10-avgusta v cerkvi sv. Klimenta1. čeprav je tedaj bila že muzej, so pravoslavni cerkveni predstavniki dobili dovoljenje, da je obhajanje obletnice bilo združeno z vsem vzhodnjaških bliščem v tej cerkvi, ki po ljudski volji nosi ime sv. Klimenta. Ob tej priložnosti je neznaten dogodek pokazal, da ekumenski duh v njihove vrste Še ni prodrl. Trije katoliški duhovniki obojnega obreda so po škofu prosili dovoljenje, da bi v čast sv. Klimentu, ki ga slavi tudi katoliška Cerkov, smeli maševati v njegovi cerkvi. Prošnja je bila odklonjena s pripombo, da to ni mogoče, dokler v svojem bogoslužju molijo wfilioquew in dokler so pri maši spominjajo papeža.
Republiška proslava pa je bila 9. in 10-septembra. Dočim je bil sv. Kliment v cerkveni proslavi prikazan kot misijonar in ustanovitelj slovanske Cerkve na Balkanu, je bil na republiški veličan kot narodni buditelj in kulturni dolavec. Uradno k proslavi niso vabili cerkvenih predstavnikov, tudi govornikov niso izbirali med njimi. Vendar pa so poleg dingih biili na proslavi tudi skopjanski škof dr. Smiljan Cekada, tamkajšnji župnik p. Hartlej DJ. msgr. Lojze Turk iz Beograda, bitoljski župnik Martin Tkavc CM, iz tujine pa sta prišla orientalista dr. Stanko Janežič i* Trsta in slovaški jezuit profesor na Vzhodnem inštitutu p. Lacko DJ. V času te narodno proslave jo bila tudi razstava slovansko pismenosti, Makedonci pa so pri' redili izseljenski dan, kamor so bili vabljeni Makedonoi iz tujine. V celoti je pr®" vladovala narodnostna misel.
7007 GLA50V Izjava Slovenske skupnosti
se je prav po zaslugi Slovenske skupnosti že precej izboljšalo splošno ozračje v korist Slovencev. To pa ni dovolj. Lepe besede se morajo izkazati v dejanjih. Nova politika je torej v tem, da Slovenska skupnost odločno zahteva otipljiva dejanja .Po dejanjih, za katera bodo postavljeni določeni roki, bo Slovenska skupnost uravnavala svoje upravno sodelovanje ali nesodelovanje na tržaški pokrajini in tržaški občini. Mislimo, da se ne motimo, če tako razlagamo izjavo sveta Slovenske skupnosti, sprejeto dne 2. decembra 1966.
Videli smo in vidimo, kako je Slovenska skupnost vedno na delu za naše pravice in koristi. Posebno nas veseli, da imamo Slovensko skupnost, ki se za nas trudi in dela, medtem ko nobena druga stranka nima v svojem volilnem programu niti ene točke, ki bi Slovence sploh omenjala. Zakaj? Zato, ker se bojijo, da bi izgubile italijanske glasove in ker jih naša usoda le malo briga. Gre jim samo zato, da jih poznamo pri volitvah. Kdor se nas pred lastno javnostjo sramuje, ta nas gotovo ne ljubi.
Ponosni smo na Slovensko skupnost, ki je edina poslala svoje govornike, da so slovensko govorili sredi Trsta. Nobena druga stranka, tudi tiste ne, ki prosjačijo za slovenske glasove, torej ne komunistična ne socialistična ne indi-pendentistična ne psiupovska ni nastopila na tržaških ulicah in trgih s slovenskimi govorniki. Tudi dvojezičnih propagandnih lepakov niso nalepile v mestu, ampak samo v okoliških krajih. To si moramo zapomniti.
Ponosni smo tudi na slovensko mladino, ki smo jo videli in slišali ,kako je bodrila svoje rojake, naj volijo slovensko. Dokler bomo imeli takšno mladino, bomo živa sila, ki je ne bo mogel nihče spraviti z obličja zemlje.
Zato na koncu kličem Slovenski skupnosti in vsem zavednim rojakom: dobro smo se odrezali. Ta uspeh naj bo vzpodbuda za novo delo in nove zmage vse do takrat, ko bomo vsi Slovenci združeni pod streho Slovenske skupnosti.
Tržačan
Svet Slovenske skupnosti je na svoji seji dne 2. decembra 1966 sprejel sledečo izjavo o nedavnih volitvah v Trstu:
Slovenska skupnost je po uradnih podatkih dobila pri pokrajinskih volitvah 7007 glaso\’, pri občinskih volitvah pa 4911 glasov. V obeh primerih je napredovala od zadnjih volitev tako po številu glasov, kakor po odstotkih. Njeni dosedanji in številni novi volivci so možato izpolnili svojo slovensko dolžnost. Izkazali so zaupanje Slovenski skupnosti in podprli njeno politično linijo. Slovenska skupnost se obvezuje, da bo to zaupanje vrnita z zaupanjem in še bolj vnetim delom.
Svet Slovenske skupnosti čuti prijetno dolžnost, da se toplo zahvali vsem volivcem, ki so kljub neugodnim okoliščinam izpričali, da so Slovenci. Posebno se zahvaljuje vsem podpornikom, aktivistom in dekletom ter fantom iz vrst zavedne sto-venske mladine, ki so z nesebičnim in požrtvovalnim delom omogočili naš skupni uspeh. Zahvala gre tudi tistim časopisom, ki so slovensko javnost seznanjali z našim delom.
Slovenska skupnost si je priborita pokrajinskega svetovalca in svetovalca v tržaškem občinskem svetu. Ta uspeh naj nam bo vzpodbuda, da bomo v bodoče
še več naredili, da bodo še širši krogi spoznali naš program in ga podprli. Slovenci se moramo zlasti zavedati položaja, v katerem se nahajamo. Naša prva dolžnost je manjšinska politika, ki ima pred očmi potrebe in koristi slovenskega življa v Italiji. Iz tega stališča so razni protestni glasovi slovenskih volivcev za indipenden-tiste in druge protestne politične skupine zapravljeni in zgubljeni.
Slovenska skupnost bo ostala zvesta svojemu programu in bo zahtevala, da vodijo odgovorni krogi novo politiko do Slovencev, katera mora preiti od besed k dejanjem. Slovenska skupnost je po splošnem mnenju pripomogla k ustvaritvi ugodnejšega ozračja za Slovence in k večji narodni samozavesti. Vladne stranke morajo zdaj načelno izrečeno dobro voljo izpričati z dejanji in sicer takoj v vnaprej določenih rokih. V tem smislu in s tem ciljem svet Slovenske skupnosti proučuje položaj in določa svojo politično taktiko ter se obvezuje, da bo zavzel stališče, ki bo odgovarjalo volilnemu programu Slovenske skupnosti in potrebam ter koristim vseh Slovencev na Tržaškem, kakor tudi tam, kjer našim rojakom odrekajo vse narodnostne pravice.
Trst, dne 2. decembra 1966
RZASKE
NOVICE
Po uradnih podatkih je dobila Slovenska skupnost pri volitvah v tržaški pokrajinski svet 7007 glasov. Tako je prvič presegla število 7000. Dejansko število je še višje, ker je bilo precej slovenskih glasov razveljavljenih.
Pri volitvah v tržaški občinski svet je dobila Slovenska skupnost po uradnih podatkih 4911 glasov.
Za pokrajinskega svetovalca je bil izvoljen Saša Rudolf, za občinskega svetovalca pa dr. Rafko Dolhar.
V obeh primerih se je število glasov Slovenske skupnosti od zadnjih volitev povečalo. Italijanska komunistična partija, ki se je tudi potegovala za slovenske glasove, je pri pokrajinskih volitvah nazadovala za več kot 2800 glasov, združena socialistična stranka pa za približno 2500 glasov. Napredovali so Marchesichevi neodvisneži (indipenden tisti) in psiupovci.
Oni so pobrali precej slovenskih glasov. To so protestni glasovi, ki so, kakor pravilno pravi izjava sveta Slovenske skupnosti, za Slovence zapravljeni in izgubljeni. Slovenci moramo voditi politiko narodne manjšine, kar pomeni, da mora vsak naš glas služiti pridobitvi naših pravic in koristi. Na žalost nimamo toliko glasov, da bi jih lahko metali vstran. In to so naredili tisti, ki so glasovali za indipendentiste ali za italijanske stranke.
Slovenci smo z doseženim izidom lahko zadovoljni. Kljub temu, da so našim ljudem na vseh koncih in krajih mešali glave, kljub temu, da so morali tekmovati z bogatimi strankami, ki jim ni bilo treba gledati na vsako liro, kakor nam, se je med našimi rojaki vendar že močno utrdilo prepričanje, da moramo Slovenci voliti slovensko, to je Slovensko skupnost. Naši ljudje so razumeli, da moramo sami držati v rokah Vajeti slovenske splošne in zlasti narodnoobrambne politike, kar Pomeni, da si moramo izvoliti lastno politično zastopstvo in lastna narodno predstavništvo. Tega ne more nadomestiti nobena italijanska stranka. Prav zato naj bo enkrat za vselej vsem in vsakomur jasno, da Slovenska skupnost ni in ne more biti podružnica nobene italijanske stranke, ne krščanske demokracije ne italijanske komunistične partije ne italijanskih socialistov, skratka, nikogar. Slovenska skupnost je samostojna in Popolnoma neodvisna politična tvorba, ki skrbi za obstoj, razvoj 'ti napredek slovenske narodne skupnosti v Italiji. To je njena pr-Va naloga. Pri izpolnjevanju te na-[oge se pogaja z vladnimi strankami, ne kot dekla, ampak kot samostojna slovenska predstavnica z dvignjeno glavo in pod pogojem, da so voljne izpolniti tiste ločke njenega programa, ki so ga 1 glasovanjem potrdili slovenski
Volivci.
Izjava Slovenske skupnosti pravi, da zahteva novo politiko do Slovencev. Kaj to pomeni? Doslej
  IIIIIIUIIII Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllll Ulil   Illlllllllll  ............................................................................................................   iiiiiniHiiiniummiin............i.i.,i„„rm||m|||r
*NTON VAN DE VELDE
Boljunec
V četrtek, 1. decembra se je ves Bol junec zbral, da pospremi na zadnji pobi enega svojih najmlajših vaščanov. Petletni fantek Flavijo Korošec je podlegel kratki, a kruti bolezni ter za vedno zapustil ta svet in se pridružil zboru nebeških angelov. Bil je zelo ganljiv prizor, kako se je mala bela krsta pomikala med velikim številom otrok in odraslih vaščanov. Naravnost pretresljivo je ob misli, na kako krut način je usoda iztrgala staršem edinega otroka. Vendar ob tem ne smemo nikdar pozabiti, da je Bog gospodair našega življenja in je zato zemeljska ločitev le začasna. Zato naj potrte starše tolaži upanje, da bo le prišel dan, ko se bodo lahko zopet srečali s svojim Flavijem ter se skupno z njim veselili.
Nemiri akademikov na univerzi
Tržaška univerza je začela akademsko leto v velikih stiskah. Preteklo soboto, 3. decembra je rektor prof. Origone odprl novo akademsko leto v prisotnosti najvišjih civilnih in cerkvenih oblasti z govorom v veliki dvorani, ki je bila polno zasedena. Toda skupina desničarskih akademikov je že imela svoje zahrbtne načrte. Ko je rektor začel govoriti, je spustila v dvorani večje število netopirjev in 'sprožila petarde. Rektor je vseeno nadaljeval svoj govor, ko se je ozračje nekoliko pomirilo. Orisal je delo univerze v preteklem letu, nakazal smernice za novo delo, se dotaknil raznih vprašanj univerze, zlasti novih prostorov za študentovsko menzo in za medicinsko fakulteto in drugo. Omenil je tudi porast akademske družine, ki je štela lasni nad 5700 študentov in je v enem letu po-rastla za nad 700 novih vpisanih študentov.
Ko je rektor zaključil sivoj govor, bi moral spregovoriti akademski tribun Bo-nifazi v imenu študentov. Tedaj je razsajanje desničarskih elementov izbruhnilo z vso silo tako, da je rektor prekinil svečanost in ukazal izprazniti dvorano. Zato prof. Bruno Maier ni mogel imeti svoje uvodne lekcije kot je navada ob začetku akademskega leta.
Nemiri študentov ob otvoritvi akademskega leta so povezami z onimi z dne 18. novembra, ko so ista elementi napadli študenta drugega letnika ekonomske fakultete Mucchija in ga ranili, da se je moral zdraviti v bolnici. Temu napadu je sledila zasedba nekaterih fakultet od strani drugih študentov.
Nemima kri ne da miru fašističnim eksponentom na univerzi, čeprav so desničarji pri zadnjih volitvah doživeli v Trstu občuten neuspeh.
Študentovski nemiri so bili tudi v Mi-
lanu in sicer na dveh licejih. Na starem liceju »Parinii« se še vedno ne morejo pomiriti zaradi znane afere okrog lista »Zan-zarai«. Ministrstvo je poslalo iz Rima inšpektorja, kar ni bilo pogodu študentom, ki hočejo neokrnjeno svobodo in zato branijo svojega rektorja. Drugo leglo nemirov pa je bil na novo ustanovljeni licej »Einstein«. Ko je prišel k uradni otvoritvi minister Gui, so dijaki vdrli v prostore šolskega poslopja in demonstrirali prod ministru.
Slovenski otroci so dobri risarji
Na razstavi šolskih risb »Žival, ki jo imam najrajši« so se posebno uveljavili otroci slovenskih osnovnih šol, ki so odnesli več prvih in drugih mest. Odlikovani so bili naslednji otroci:
Prvo nagrado za II. razred je prejeti Marino Bresciani (osn. šola Briščiki) —■ učiteljica Evelina Pahor; II. nagrado za I. razred in pohvalo Anita Milič (osn. šola Briščiki — učiteljica Evelina Pahor); II. nagrado za II. razred: Nadja Škabar (osn. šola Briščiki — učiteljica Evelina Pahor); diplomo in darilo so prejeli : Peter Milič (3. razred — osn. šola Briščiki — učiteljica Evelina Pahor) in Dario Briščik (1. razred — osnovna šola Briščiki — učiteljica Evelina Pahor); II. nagrado za III. razred je prejel Andrej Batti (osn. šola Zgonik, učiteljica Emilija Bagozzi); II. nagrado za 4. razred je prejela Tatjana Černivec (osn. šola Barkovlje) — učiteljica Vera Poljšak); srebrno kolajno je prejel VValter Pertot (5. razred osn. šole Nabrežina — učiteljica Vlasta Legiša); diplomo in darilo je prejel tudi Jurij Krečič <11. razred osn. šole Barkovlje — učiteljica Vera Poljšak).
Čestitamo učencem in njihovim učiteljicam!
RADIO
T H S T A
Teden od 11. do 17. 12. 1966
Nedelja: 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.15 Oddaja za naj-miajše: »Ostrostrelec«. — 12.00 Nabožna glasba. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 15.30 »Knjižni molj«, igra v treh dejanjih. — 17.15 Obisk v diskoteki, pripravlja Janko Ban. — 1830 Kino, včeraj in danes, pripravlja Sergij Vesel. — 19.15 Nedeljski vestnik. Urednik Ernest Zupančič. — 20JO Iz slovenske folklore. V starih časih: Lelja Rehar: »Du ne pazna ščje-denskih rečio«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole (oddaja za srednje šole). — 12.10 Brali smo za vas. — 1330 Priljubljene melodije. — 17.25 Radio za šole (oddaja za srednje šole). — 18.00 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica. — 19.10 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Baličič: (11) »Humorista Rado Murnik in Fran Milčinski«. — 21.00 Sodobne črtice in novele: Karlo Volk: »Počitnice«.
Torek: 11.45 Popevke treh rodov. — 12.00 Iz slovenske folklore: V starih časih: Lelja Rehar: »Du na pazna ščjedenskih rečic«. — 17.20 Italijanščina po radiu: Spo-polnjevalni tečaj: 9. lekcija.
Sreda: 11.40 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih šol). — 12.10 Pomenek s poslušavkami, pripravila Mara Kalan. — 17.25 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih šol). — 18.00 Ne vse, toda o vsem - radijska poljudna enciklopedija. — 19.10 Higiena in zdravje, pripravil dr. Rafko Dolhar. — 19.25 »Cecilij anka 1966«, revija slovenskih zborov z Goriškega. Prvi del koncerta, ki smo ga registrirali v Katoliškem domu v Gorici dne 27. novembra 1966. — 2035 Simfonični koncert.
četrtek: 12.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danila Lovrečiča. — 17.20 Italijanščina po radiu: Spopolnjevalni tečaj: 10. lekcija. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 20.35 »Vihar«, drama v 5 dejanjih, ki jo je napisal Wil-liam Shakespeare, prevedel Oton Zupančič. — 22.40 Slovenski solisti. — 23.00 Glasba za lahko noč.
Petek: 11.40 Radio za šole (oddaja za drugo stopnjo osnovnih šol). — 12.10 Med tržnimi stojnicami, pripravlja prof. Tone Penko. — 1330 Glasbeno potovanje okoli sveta. — 17.25 Radio za šole (oddaja za drugo stopnjo osnovnih šol). — 18.00 Ne vse, toda o vsem. — 19.10 Slovenski znanstveni delavci s tržaške univerze: Dr. Jože Pirjevec: »Organizacije visokošolcev na Dunaju od leta 1900 do 1914«. — 2035 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert o-perne glasbe.
Sobota: 15.00 Glasbena oddaja za mladino, pripravlja Dušan Jakomin. — 16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste. — 16.20 Pregled italijanske dramatike. Pripravlja Josip Tavčar in Jože Peterlin. Sedma oddaja. Ljudska komedija in burka v Renesansi«. — 17.20 Skala in ladja, komentar o dogodkih po koncilu in v jubilejnem letu. — 19,10 Družinski obzornik: »Razvedrila mladine«, ureja prof. Ivan Theuer-sohuh. — 20.45 Moški vokalni kvintet, ki ga vodi Humbert Mamolo. — 21.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danila Lovrečiča.
i »K&toliški glas*' v vsako: slovensko družino I
Srce zmaguje
»He, Gerrits, to je pa naključje! In ka-1(0 je s teboj? Meni gre trenutno sijajno, ^ankir sem* Njegov ostri smeh odmeva cesti. »Dii, človek, bankir. To je vse ^Znansko preprosto« — nadaljuje potopni — »na konja sem zlezel. Velika hiša, »vto, sluga in hišna, ves rompopom, ki ^Udem imponira. Nosijo mi svoj kapital 'n se boje, da bodo kaj zamudili. V krat-bom moral povečati. Banka Lunders, Nsegajo ljudje na kmetih, je več vredna ^ država in čemu bi- ugovarjal vrlim lju-dem? Sicer pa, Gerrits, brez posla si še otroci... Koliko? Tri?... Nespametno, člo-H božji, toda to moraš sam vedeti. No, ^ bi potreboval šoferja. Če te veseli, rajši 'ebo kakor tujega.«
*Hvala, Lunders,« pravi Jon, »samomor pozneje.«
Ko bankirjev avto od p uh a, premišljuje ^rrits; takšenlo lopov triumfJra, a za
noben denar mu ne boš služil; nekaj čuta za čast ti je še ostalo na dnu srca. če je vsega drugega kraj, imaš vsaj še to, vsaj to...
»Da, Peer, saj gremo dalje, pridi!«
Čebljanje otrok, ki ga je sprva utrujalo, se spremeni po srečanju z Lundersom v oddih. Peer se seznani z vsemi psi na cesti in Ljentja hudo napačno prepeva »Sem truden, zaspan.« česa ti je še treba, da pdpodiš čemernost? Toda pes pod vozom Ljudske pekarne nenadoma tako divje zalaja, da mu otroka na vsaki strani v strahu obupno zajavkata, potem pa ga od o-troškega vreščanja popade živčnost. »Tiho, al6, gremo spet domov!«
Tik ob Kanadskem trgu zasliši, da ga nekdo kliče: »Gospod Gerrits! Kakšna sreča, da vas dobim!«
Bog nebeški, zdaj pa še to! Sylvia Spinnekensova je, se pravi, gospa Dobbe-laerjeva. Njen kavin mlin drdra: »Da, hudo je bilo z mojim možem, saj veste, takrat ob stavki, kajne? Za las je manjkalo pa bi bilo po njem. Huda rana, gospod Gerrits. Na kliniki so mu morali odrezati levo uho, žalostno, d&, in sama ne vem, kako sem vse to prenesla, toda
k sreči je zavarovalnica vsaj pošteno plačala. Dvajset tisoč frankov, to je kar spodobno, kaj, gospod Gerri/ts, v teh časih. Dada« — in se našobi — »nič nama ni hudega. In to sta vajina otroka? Midva nimava nič otrok, imam pa dva hrta, pet tisoč frankov je vreden vsak, žreta pa samo bel kruh in smetano. Ali ni to sijajno?«
»Zbogom... in...« Ostalega Jon ne spravi iz sobe. Z eno kretnjo je vzdignil Peera in Lientjo v naročje in ju stisnil krepko k sebi.
»O, ti prečudovita mladina iz mojega gnezda, zdaj pa greva k ponosni mamici!«
Tako prikoraka trojica v mansardo.
»Domislil sem se, Greetica, da bi si dal odrezati obe ušesi...«
»Kaj praviš, Jon? Ali si znorel?«
»Ne, ne, dvoje ušes da štirideset tisoč frankov, morda še več, zakaj Dobbelaer ima mišja ušesa, moja pa so velika in krasna. Daj, otrok, ne prigovarjaj mi, toliko stvari sem slišal v mestu, da se mi misli zapletajo, toda po kavi — ali pijemo kneipp? — po kneippu bo to že minilo.«
Ko otroci spe, je pod streho konferenca.
Edini problem — kaj še imamo za jutri? — ostane prvič v njunem življenju brez rešitve. Imata še dvanajst in pol centov in s tem je konkurz zapečaten. Ali naj gre k Jodu — ne, Phinetta je vmes, in tako hudo je beračiti.
»Greeta,« pravi Jon, »jutri pojdem v zastavljalnico. Ne vem sicer točno, kako je tam, toda vem, da bi se dobilo tam še nekaj frankov. Poskusiva, Greeta, drugega izhoda ne vem.«
Jon Gerrits gre v zastavljalnico. Ondi sedi že svojih dvajset ljudi — plebs Ju-daeorum — celo uro in čaka, da pride na vrsto. Jon čaka z njimi, enaindvajseti po vrsti. Družba je po svojem govorjenju prav pisana. Trees — Jon je slišal njeno ime — se tolsto smeje za vse zoprnosti, ki jih brez sramu pripoveduje Fiena (kaj neki bi ji bilo nerodno?) o »svojem Lor-basu«, ki je še včeraj zbil vso njeno kramo. »In vendar ima zlato srce, Trees, če verjameš ali ne. Davi mi je dal tale par čevljev: Na, žena, nesi jih v zastavljalnico. Zdaj ne more ven ali pa pojde v samih nogavicah...«
Slišiš pa še drugačno govorjenje; ženske na hodniku niti minuta ne morejo molčati;
to prihaja od stalnega postavanja po od trga in iz krčme.
In začne se mimohod. Poldrugo uro traja, preden se vseh dvajset s svojim denarjem pravi od ondod, in potem se še znajde poslednji, Jon Gerrits, osupel pred uradnikom, pa abotno vpraša, ali bi lahko dobil kaj denarja.
»Kaj imate pri sebi?« zarenči 6ni na oni strani.
Jon pohlevno odvije svoj zavitek: kolajne iz vojne.
Oni se zasmeje. »Kaj takega pa še ne! Kolajne! Za to ne damo ničesar! Nimaš nič boljšega?«
»Ne,« pravi Jon, »samo ženo in otroke in dolgove.*
»No, naj bo, iz milosti; tu, vzemi deset frankov in pojdi svojo pot.«
Okence se zapre. Jon drži na dlani dve nikjevi belgi, dve, to je rešitev za doklej? Za to kupi škatlo otroške moke, kaj pa naj stori z Greeto in Peerom in Lientjo? Potem pa šine čezenj, huje kot kdaj koli poprej, molčeči bes upora. Takšen odide Gerrits domov.
(s* nadaljuj*)
□ RIŠKE
NOVICE
Kvatma nedelja
V duhovnijah na Goriškem so kvatrne nedelje posvečene molitvi in miloščini za naša katoliška zavoda Alojzijevišče in Zavod sv. Družine. Že nad sedem desetletij vzgajata našo mladino, da bi ostala zvesta Bogu in svojemu rodu, zato zaslužita vso našo pozornost in pomoč. Tudi ob tej adventni kvatmi nedelji ju podprimo z z molitvijo in darom. Pomagajmo po svojih močeh, da ohranimo svoje ustanove, saj nam mora biti krščanska vzgoja mladine nadvse pri srcu.
Tradicionalni sejem sv. Andreja
Znova ja sejem sv. Andreja oživil goriške ulice in trge in prinesel zlasti mlar dinj obilo zabave in dobrot za njihove vedno lačne želodčke. Uradno se je sejem začel v soboto, 3. decembra z otvoritvijo velikega sreeolova v korist zavoda Lenas-si, s filatelistično in numizmatično razstavo ter z razstavo vin in kmetijskih strojev.
V nedeljo, 4. decembra je bil obisk sejma res izreden. Prišli so poleg Goričanov še ljudje iz Furlanije, Trsta in mnogi iz Jugoslavije. Gneča je bila ve-ika, ne samo za ljudi, tudi za avtomobile, za katere je bilo težko dobiti kak prostorček. V ponedeljek, ko je glavni sema-nji dan, pa je slabo vreme marsikoga zadržalo doma. Največ obiskovalcev imajo številna zabavišča, kjer zlasti mladina daje duška svoji razigrani naravi.
Štandrež
Preteklo nedeljo so v Standrežu obhajali farni praznik sv. Andreja. Župna cerkev, ki postaja vedno lepša pod mojstrsko roko umetnika Toneta Kralja, je za to priliko dobila zopet tri nove stenske slike, in sicer sliko Jezusa, gospodarja življenja v čudežu obujenega Lazarja, sliko Jezusa, pomočnika v vsakršni bolezni in stiski, ter čudovito sliko Jezusovega rojstva v treh delih ob desni strani oltarja. Štan-dreška župna in dekanijska cerkev postaja iz prej puste in prazne res hiša božja, kjer vse vabi k zbranosti, zlasti pa pestrost barv, ki se prelivajo druga v drugo.
V taki cerkvi je bilo praznovanje farnega zavetnika še lepše ob številni udeležbi duhovnikov in vernikov, ob ubranem petju pevskega zbora in mogočnem pritrkavanju zvonov.
Alpske slike
Goriški odsek »Club Alpino«, ki je bil razpisal tekmovanje za najlepša slike-dia-pozitive iz alpskega sveta za fotografske diletante vseh treh Banečij, je pretekli petek v dvorani »Stella Matutina« razdelil svoje nagrade. Kar 78 ljudi se je udeležilo tega tekmovanja z 383 slikami, od katerih so izbrali 138 najlepših. Enajstim so podelili nagrade. Prvo je odnesel Padovan za sliko Pastirji v planinah. Po razdelitvi nagrad so pokazali na platnu 138 izbranih slik, ki so izražale vso krasoto barv in luči alpskega sveta. Čudovite so bile te slike, ki so jih tekmovalci posneli na Alpah od Bočna do Gorke. Med njimi smo videli nekatere, ki sta jih posnela zdravnik dr. Dino Vrtovec in trgovec A. Rolih.
Razveseljivo je dejstvo, da je bilo v polni dvorani mnogo mladih ljudi, ki kažejo zanimanje za naravne lepote vzhodnih Alp. Tudi naših ljudi je bilo več med njimi.
Izreden uspeh goriške rojakinje
Damjana Bratuževa iz Gorice, hčerka znanega kavarnarja Bratuža, je prejšnji mesec položila glasbeni doktorat na univerzi Indiana v ZDA. Univerzo v Indiani štejejo med največje glasbene šole na svetu. Dr. Bratuževa je prva ženska iz naših krajev in iz Italije sploh, ki je dosegla tako diplomo na ameriški univerzi. V januarju bo dr. Bratuževa dopolnila svojo prakso kot profesorica klavirja na profesorskem kolegiju Emporia v Kansasu, spomladi pa se bo vključila kot profesorica na kanadskih univerzah. Poleg študi-ranja je dr. Bratuževa vodila tudi otroški program na ameriški televiziji.
Novi doktorici Damjani Bratužev! iskreno čestitamo!
Podaljšan zakon o prosti coni
V petek, 2. decembra je ministrski srvet odobril zakonski dekret, ki podaljšuje prosto cono v goriški občini za nadaljnja tri leta. Vest je na sobotni seji občinskega odbora sporočil župan Martina in dostavil, da so za uresničitev tega zakona morali premagati številne težave.
Nove tabele upoštevajo spremembe, nastale v zadnjih desetih letih, in vsled tega tudi zvišanje glavnih kontingentov. Ker je doba treh let res minimalna in 'bi utegnile nastati posledice zlasti na industrijskem področju, bo občinsk; svet temeljito proučil zadevo.
Prišel je sv. Miklavž
Iz roda v rod se predaja lepa tradicija miklavževanja, ki vsako leto ob vstopu v advent razgiba mala srčeca v prijetnem pričakovanju. Pa tudi starejši radi prisluhnemo tej lepi poeziji, ki nam vzbuja v srcih prijetne spomine na otroške dni.
Zato pa se je Katoliški dom v Gorici v nedeljo, 4. decembra napolnil z otroki in starejšimi in vsak je po svoje doživel prelepo idilo Miklavževega prihoda.
Letošnje miklaivževanje so pod skrbnim vodstvom učiteljic pripravili šolski otroci iz Gorice in podeželja. Zaito je bilo čisto na mestu, da je letošnje miklavževanje otvoril kratek prizorček iz šolskega življenja, ki so ga kaj ljubko podali šolski otroci iz Gorke.
Sledila je lepa pesmica angelčka Kodrčka, ki jo je prav lepo zapela deklica iz osnovne Sole v Steverjanu. Za njo je prišel na oder zbor angelčkov, ki so zarajali in zapeli v pričakovanju sv. Miklavža. A za njimi so morali priti parkelj ni, ki so divje zaplesali po odru. Potem se je oder ves razsvetlil, zavesa se je razmaknila in v spremstvu angelčkov in seveda tudi par-keljnov je stopil na oder sv. Miklavž. Prečita! je najprej pismo otrokom, v katerem so bile točno navedene vrline, a tudi pogreški šolskih otrok. Pa sv. Miklavž je mil svetnik, zato je kljub temu vse nagradil, pridne in manj pridne.
Izprašal je najprej šolske otroke v »raz-
redu«, ki so mu bolj ali manj pogumno odgovarjali. Nato je sv. Miklavž poklical na oder šolske otroke s P-lešivega. Kar strmeli smo po dvorani, tako so ti mali otroci iz prvih razredov in še celo iz vrtca razločno in lepo odgovarjali ter izredno lepo zapeli nekaj pesmic; mala Ele-na Mavrič se je opogumila in kar sama zapela ljubko pesmico o Miklavžu. Upamo in želimo, da bi se to malo zrnce slovenskih šolskih otrok na Plešivem kdaj razrastlo v mogočno drevo. Sv. Miklavž je otroke bogato obdaril. Nato so prišli na vrsto še drugi šolski otroci in nam pokazali, kaj znajo. Otroci iz Dola so lepo zapeli in deklamirali nekaj priložnostnih pesmic; otroci iz Pevme so zarajali in zapeli, prav tako otroci iz Števerjana in iz Zavoda sv. Družine. Tj so bili najbolj številni in so prav lepo zapeli dvoglasno pesem o cigančku-vandrovčku. Sv. Miklavž je vse otroke obdaril. Za njimi je poklical k dvorane še druge otroke, med katerimi jiih je bilo precej iz sosednje države. Prihajali so na oder z velikanskim strahom, kajti ni biila šala smukniti mimo parkaljnov do sv. Miklavža, ki je bil do vseh otrok dobrohoten in darežljiv, še celo do tistih, ki mu niso znali prav odgovoriti.
Vse se je pod večer lepo zaključilo in našim malčkom bo sv. Miklavž ostal vedno v spominu kot najboljši svetnik.
Kmcilia Ivanki
GORICA ■ ul. Morelli 14 - tel. 2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)
Podaljšana zapora
nad najemninami
Ker je skoro tri četrtine Italije bilo prizadete po zadnjih poplavah, ki se dejansko še niso končale, je posebna komisija za najemnine določila nadaljnjo zaporo stanovanjskih najemnin, in sicer:
a) za štiri in več sobna stanovanja z eno osebo se podaljša zapora do 30. junija 1967;
b) za štiri in več sobna stanovanja z več osebami se podaljša zapora do 31. decembra 1967;
c) za stanovanja s trami prostori z več osebami in za stanovanja z dvema prostoroma z več kot eno osebo se podaljša zapora do 31. decembra 1968;
d) za enosobno stanovanje se zapora podaljša do 31. decembra 1969.
Izreden naval Jugoslovanov
Prve dni preteklega tedna je bilo naše mesto naravnost poplavljeno od Jugoslovanov in njihovih avtomobilov. Računajo, da je čez mednarodni blok pri Rdeči hiši in čez ostale obmejne goriške prehode prišlo v Gorico ned 100.000 Jugoslovanov. Človeku se je zdelo, da je kje v središču Ljubljane. Po trgovinah, po ulicah in trgih, povsod si slišal samo slovensko govorko. Na Travniku je bilo parkiranih nešteto jugoslovanskih avtomobilov in avtobusov. Največjo korist od teh obiskov so imeli goriški trgovci, ki so prodali ogromno blaga, pralnih strojev in hladilnikov. Ako bi zaprli mejo, bi moral marsikateri goriški trgovec tudi svojo trgovino zapreti. A do tega ne bo prišlo, ker imata obe državi preveliko korist od prehodov čez mejo.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV V TRSTU
priredi v nedeljo, 11. decembra
REVIJO PEVSKIH ZBOROV
Prireditev bo v Marijinem domu v Rojanu. Začetek ob 17. uri.
V Trstu pa je bil v dnah jugoslovanskih državnih praznikov tolikšen promet po ulkah, da je prišlo do zajezitve in je bil Trst takorekoč paraliziran. Jugoslovanski avtomobilisti se niso znali vključiti v cestni promet. Temu se ne bomo čudili, če je pa prišlo v mesto nad 10.000 osebnih avtomobilov in nad 100 velikih avtobusov. V jutranjih urah je bila avtokolona na mejnem prehodu pri Fernetičih dolga 4 kilometre. Računajo, da je Trst in Gorico v teh dneh obiskalo 250.000 Jugoslovanov, ki so pustili v obeh mestih več milijard lir.
Doberdob
V četrtek, 8. decembra zvečer bomo imeli tudi letos prireditev v čast Brezmadežni z enodejanko »Miss sveta« (Atmi Kausela).
Miklavževanje v župnišču je kljub zelo slabemu vremenu lepo uspelo. Vsi, zlasti otroci so z zanimanjem in upamo tudi s koristjo sledili poučni igri »Parkljev koš« o lenobi dveh študentov. Miklavž je nato delil darove z lepimi nauki, med domislicami, veseljem in jokom.
i
Doberdobska dekleta pri igri »Velika Zmagovalka« (Eva Lavarfere), ki so jo igrale na Brezmadežno pred nekaj leti
odpiše 2 dvanajstinki prispevkov za leto 1966 in 2 dvanajstinki za leto 1967 in sicer začenši z odpisom decembrskega obroka. Prošnje je treba vložiti najkasneje do 18. decembra na omenjani urad in priložiti potrdilo župana o utrpeli škodi.
Memorial »M. Filej« 1966
Tek čez dm in stm je zaključil vrsto tekmovanj letošnjega Memoriala. Vršil se je preteklo nedeljo v Števerjanu. Proga je merila za mladince 2000 m, za naraščajnike pa 1500 m. Rezultati so tile:
Mladinci: 1. Lister Jože (Gradiška) 5’ 39”2; 2. Palla Gvido (Gorica) 5’40"6; Ster-gulc Marko (Gorica) 6’27”6; Pintar Marjan (Števerjan).
Naraščajniki: 1. Kranner Marjan (Gorka) 4’16"8; 2. Pivk Pavel (Gorka) 4’29”8; 3. Plesničar Ivan (Štandrež), prvi kategorije najmlajših, 4’35”8; 4. Frandolič Darij (Doberdob) 4’32”6; 5. Maligoj Vinko (Števerjan) 4’43”2; 6. Maraž Ivan (Števerjan) 5’20”.
Nagrajevanje zmagovalcev (posameznikov in moštev) letošnjega Memoriala se je vršilo v Katoliškem domu ob priliki »Cecilijanke«. Navzoči so bili tudi župan iz Sovodenj ter podžupana iz Števerjana in Sovodenj. Razdeljenih je bilo šest pokalov in 57 medalj.
ZA KMETOVALCE
Prijava vina do 10. decembra
Vinogradniki in drugi pridelovalci vina morajo najkasneje do 10. decembra prijaviti pristojnemu trošarinskemu uradu na eni tiskovini ves letošnji pridelek, na drugi pa zalogo vina, kakršna je bila dne 30. novembra. Kdor ne bo pravočasno oddal prijave, ne bo dobil dovoljenja za prodajo vina in polog tega je lahko kaznovan s precejšnjo globo.
Davčne olajšave za poplavljene kmetije
Neposredni obdelovalci, spolovinarji in koloni ,ki so utrpeli močno škodo pri zadnjih poplavah, lahko prosijo na pristojni urad za poenotene kmetijske prispevke (Ufficino provinciale oontributi agricoli u-nificati), da jih oprosti plačevanja prispevkov za bolniško in starostno zavarovanje. Prizadeti imajo pravico, da se jim
Italijansko trgovinsko ladjevje
Nedavno so objavili, da je imelo italijansko trgovinsko ladjevje 1. julija letošnjega leta 5.850.000 bruto registrskih ton. V zadnjem času se je ladjevje obogatilo s turbinskima ladjama »Michelangelo« in »Raffaello«, ki plujeta za pomorsko družbo »Italia« na redni progi Italija-Severna Amerika ter vrsto manjših ladij, ki plujejo za pomorsko družbo Tirrania na progah k Sardiniji in okoLi samega otoka.
Potnike prevažajo štiri pomorske družbe, ki so združene v ustanovi Finmare in imajo skupaj 92 ladij s skupno tonažo 701.517 bruto reg. ton. Te družbe so Italia (Genova), Tržaški Lloyd, Adriatica (Benetke) in Tirrenia (Neapelj). V zadnji poslovni dobi so ladje Finmare prepeljale 1.740.242 potnikov, blaga pa 1.972.474 ton. Promet je naraste! zlasti na progah Itali-ja-Južna Amerika, Italija-Južni Pacifik (Čile), Italija-Avstralija in Italija-španija.
Kosmati zaslužek družbe Finmare je lani dosegel 96,2 milijarde lir, to je 8 milijard več kot leto poprej, čisti dobiček pa je bil 947 milijonov lir, katerega so potem v višini 5% razdelili med delničarje, kar znaša 25 lir na vsako delnico.
OBVESTILA
»MLADIKA«
Izšla je nova, deveta številka Mladike-Vsebina je pisana in zanimiva. Med drugim objavlja prvi del pisma nemškili škofov o spolni vzgoji. Pa tudi drugih zanimivih člankov je dosti v zadnji številki te tržaške revije.
»PASTIRČEK«
V zadnjih dveh letih izhaja Pastirček zelo redno ob začetku meseca. Tudi ® december je izšel točno. Članki so to p«1 bolj primerni za otroke. Vendar smo mnenja, da si povečani Pastirček mora šele ustvariti pravo pot in vsebino, da ga bode otroci radi brali. Odločiti se mora, ali b° uglašen za osnovnošolsko mladino ali # nižje srednješolce. Ce bi hotel ustreči obojim, bi moral vsaj imeti dva dela, ločena med seboj. To bi morda našim potreba® še najbolj ustrezalo, ker potrebujemo tako mesečnik za osnovnošolske otroke kot za nižje srednješolce.
To smo napisali z ozirom na anketo, ki jo je Pastirček razpisal v decembrski številki.
Božična poslanica. Kakor vsako leto bo tudi letos sv. oče Pavel VI. za božične praznike naslovil na ves vesoljni svet svojo božično poslanico. Letos jo bo prebral v četrtek, 22. decembra ob 8. uri zvečer Oddajali jo bodo po vatikanskem radiu i*1 tudi po italijanski televiziji in radiu.
Šolsko skrbništvo v Gorici sporoča 5 svojo okrožnico štev. 364 z dne 28. novembra 1966, da trajajo božične počitnic do vštetega 5. januarja 1967. Pouk se prične 7. januarja.
SKAD v Gorici vabi na predavanj® O PROBLEMIH GLASBE, ki ga bo im«1 tržaški skladatelj prof. Pavel Merku v če-, trtek, 15. decembra ob 20.30 v spodnji dvorani Katoliškega doma v Gorici.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Za praznike bomo izdali dvojno števil' ko našega tednika. Izšla bo v četrtek, 22-decembra. V njej bomo prinesli tudi voščila naših organizacij in drugih, ki to želijo. V ta namen prosimo, da nam vsi do stavijo voščila pravočasno; in prav tak0 prosimo gg. sotrudnike za pravočasno dostavo člankov.
DAROVI:
Za Alojzijevišče: N. N. 4.000; v sporni0 pok. Terezije Gabrijelčič, Bavdaževi 2.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: N. N. 3.000; v spomin pok. Terezije Gabrijelčič, Bavdaževi 2.000 lir.
Dolgoletni in zvesti raznašalki našega lista Nežiki Lazar je pretekli teden umrla sestra Katarina vd. Klun. Gd. Nežiki La-zar izrekamo globoko sožalje in obanefl1 objavljamo njen velikodušni dar, ki je poklonila v spomin- umrle sestre v k^ rist naših zavodov in lista: za Zavod sv-Družine 10.000, za Alojzijevišče 10.000, ** Marijanišče 10.000 in za Katoliški gl®5 10.000 lir. Bog naj umrli ge. Katarini da večnj mir, preostalim pa tolažbo.
Vsem dobrotnikom iskren Bog povrni!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpe01 trgovski L 30, osmrtnice L. 50. več 7^ davek na registrskem uradu._________________
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močni* Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Ob izgubi naše drage
MAJDE
se najtopleje zahvaljujemo vsem prijateljem in znancem, ki so nam na kakršen koli način bili v oporo in tolažbo. Posebna zahvala naj gre preč. gg. msgr. Francu Močniku in Ivanu Erženu, častitim šolskim sestram Zavoda sv. Družine za tolažilne besede in molitve; nadalje dr. Giovanniju Belliju za neutrudno prizadevanje, da bi lajšal bolečine trpinki, darovalcem cvetja in vsem, ki so našo malo Majdo spremili na njeni zadnji poti.
Družina Cotič in sorodniki
Gorica - Vrh, 30. novembra J 966