Nekdaj — danes (Iz Ribnice na Pohorju) Živimo v času splošnega napredka. Duh človeški dosega občudovane uspehe na vseh poljih in tudi na gospodarskem. V interesu nas, ki se pečamo z zemljo in kmetijstvom, je pomagati kmečkemu stanu do boijšega življenja. Mnogo je v tem oziru že doseženega, ostalo pa bo spravil na pravomesto prihodnji čas. Po čigavi zaslugi napreduje naš kmečki stan? Po zaslugi kmečkih prebuditeljev in izumiteljev raznih gospodarskih strojev. Prvi kakor drugi so prijatelji našega kmeta in ostanejo zato v naših očeh veliki možje trajnega spomina. V vrsto za naše kmetijstvo zaslužnih mož so všteti seveda še razni kemiki, kateri so iznašli za našo zemljo pravi blagoslov: umetna gnojila. Ponosni smo pa tudi na naše prijatelje na kmetijskih šolah, v zadrugah, kmetijskih tečajih in društvih. Lepa vrsta jih je, ki s smotrnim delom dajejo pobudo, nasvete in pouk našemu kmetu, da bi se tako dvignila rodovitnost naše zemlje ter z njo dobrobit našega kmečkega stanu. Žal da to prekoristno delo v kmečki blagor ni brez senčnih strani. V mislih imam namreč kraje in kmetije, ki se teh pripomočkov še vse premalo poslužujejo, seveda v lastno škodo. Kmet, ki je samo naročnik in morda le po- vršen čitatelj gospodarsko-strokovnih listov in člankov, ne podvzame pa v tem pravcu nobenega poskusa pri svojem gospodarstvu, stoji le na pol pota. Res lepo je in hvalevredno, če sin, ki je prevzel po očetu posestvo, sledi pri kmetovanju stopinjam svojega očeta. Pravilno pa ni, ako bi ostajal brezbrižen do tega, kar priporoča po stvarnih preizkusih novejša veda v dosego donosnejših uspehov na polju, v hlevih in kleteh. Tudi na našem Pohorju bi bilo umestno in potrebno več vneme za napredno gospodarstvo. S tem pa ni rečeno, da niso naši kmetje morda gospodarsko dovolj zavedni ali malobrižni. Nasprotno, prav brihtni so, izobraženi in delavni kot mravlje, kar daje poroštvo, da bodo sčasoma napredovali. Smisel, zasnutki kakor tudi nekatera dejstva v tem pravcu so že tu, le širšega razmaha naprednega gospodarstva bi bilo želeti prav kmalu. Kmet, kateremu leži napredek in dobrobit posestva res na srcu, ne bo čakal opozorila oblasti, marveč bo on po svoji uvidevnosti in. lastnem nagibu storil to, kar je treba. Posebno s poljera je postalo v našem delu Pohorja nekam čudno. Pred svetovno vojno se je rad in tudi lahko mnogi naš kmetič pohvalil z znatnimi zalogami žita v kašči — a danes? Imamo nekaj izjem, kjer se res vzorno gospodari, v drugih primerih pa vidimo stisko za kruh ali vsaj domačega ni na mizi. »Letine niso več k čemu«, slišiš opravičevanje. Deloma so že krive, a na splošno to ne bo držalo. Prej bo krivda v popustljivi negi našega polja napram nekdanjim letom. Ali gnojiš, mladi moj pohorski kmetič, svoje njive, kakor je delal to tvoj oče, zadostno ter z dobrim na dvorišču z živino potlačenim gnojem? Ali še oplevaš svojo ozimino, kakor so jo čistili naši predniki? Pa še ena novost ni na mestu. Ali mar ne vlačiš k hiši vse preveč žagovine, dočim ti pašnike prerašča javšje in praprot, kar bi dalo prvovrstni gnoj? Čemu se je opustila navada, biti brez »smrekarja«, ki je skrbel nekdaj za steljo ter snago in red okrog hlevskih voglov? Ne izgubljajo li naše njive ravno radi navedenih vzrokov največ na rodovitnosti ? Zelo priporočljivo in koristno bi torej bilo priskočiti tu na pomoč naši zemlji vsaj z umetnimi gnojili. Kako hvaležne bi se nam izkazale za to naše njive in košnje! Globlji pogled v naš pohorski kmečki živelj pa bi izbezal na svetlo še drugi vzrok, kateri striže prvenstvo našim poljem. Naši kmetje računajo ter se opirajo le vse preveč na dohodke iz gozdov. Res so dohodki za lesne proizvode bolj hitri in sigurni. Toda radi tega bi se naj ne zanemarjale njive, travniki itd. Zanemarjanje njiv in travnikov namreč vkljub lesu občutno trese temelje naših slovenskih kmetij. Gozd lahko zgine ali oslabi pod sekiro. V polju pa imamo trajne dobrine, ki pa so odvisne od tega, kako mu kmečka roka streže. C. M.