MOSTOVI 1 /1990/XXV 25
OPOMBE
1 Ali celo iz jezikovnih korenov.
2 Ohranjeno v »Berner Klause« (Chiusa di Vero¬
na) in v »Ditrich von Bern« v Pesmi o Nibelungih.
3 V resnici je ta podoba še bolj difuzna. Ne le da
se v leposlovju in turističnih vodnikih izvirnim ime¬
nom — zaradi ohranjanja lokalnega kolorita — daje
prednost pred obstoječimi, v nemškem jeziku običaj¬
nimi eksonimi, temveč najdemo včasih tudi obe obliki
v enem samem besedilu. Tako najdemo npr. v roma¬
nu »Kurz nach 4« Ulricha Becherja (1975 Zurich/-
Koln) poleg »Milano« že dve vrstici nižje »Mailander
Dom« (str. 7).
4 VVestberliner Informationen aus Politik, Wirt-
schaft, Kultur. Letnik 4, 2/28.
5 Zahvala za to, da so imena krajev na področju,
ki se je nekoč imenovalo dežela Kranjska, pri tem iz¬
jema, gre J. W. Valvasorju, ki je v svojem delu Slava
vojvodine Kranjske, Ljubljana—Nurnberg 1689, skrb¬
no zabeležil slovenska imena krajev, tako da je, kar
se tega tiče, Slovenija v ugodnejšem položaju kot na
primer druge dežele nemške vzhodne kolonizacije
srednjega veka.
53 Glej Ivan Stopar, Gradovi na Slovenskem, str.
349.
6 Ptuj: (lat.) Poetovio
7 Celje: (lat.) Celeia; srednjevisokonemško Zilje
(VVolfram, Parzival, II, 9)
8 Primerjaj s stranjo 11, opomba 12a.
9 V novejših raziskavah najdemo mnenje, da je
»Aueroschsen« ljudska etimologija.
10 Poleg tega obstaja nemška oblika Grazerthurn.
11 Pri tem nikoli ne moremo biti dovolj previdni.
Npr.: v primeru, ki izgleda dokaj jasen Hošperk /
Haasberg, bi na prvi pogled dejali, daje Haasberg iz¬
virno ime. Potem pa izvemo, da je za to mesto nekoč
obstajalo čisto drugo ime. Tako se je leta 1296 ime¬
novalo castrum Moevuntz, šele leta 1333 se v listinah
pojavi Hazberch, toda še Valvasor pozna staro ime in
ga navaja kot »Unz ali Maunz«.
12 Verjetno bi bilo tudi tukaj bolje govoriti o ekviva¬
lentih, ki leksemu ali sintagmi izhodiščnega jezika
semantično veliko bolj ustrezajo. Prevod praviloma
dopušča več možnosti: Otočec bi bil lahko — samo
kot prevod — tudi Inselchen ali Kleine Insel, Kleinsel.
Stari grad bi bil lahko Alte Burg ali Altburg, Velika Ne¬
delja Grosser Sonntag. So pa — in s tem sta poudar¬
jeni enkratnost in določenost kot značilnosti imena
—samo VVordl Altenburg in Gross-Sonntag.
13 Z željo, da bi nemško besedilo Gradovi na Slo¬
venskem nekoliko razbremenili, sta tej skušnjavi pod¬
legli tudi prevajalki tega dela, upata pa, da sta s tem
vsaj do neke mere izrazili pridržke.
14 Npr.: ugotavljamo, da so predstavnikom mlajše
generacije, še posebej tistim iz srednje in severne
Nemčije, Laibach, Adelsberg in Veldes prav tako tuji
in novi kot Ljubljana, Postojna in Bled, tako da se kaj
hitro zgodi, da posredujemo preveč informacij.
Iz nemščine prevedla: Vesna Kondrič
Anton Omerza
Kakovost prevoda in marketinški pristop*
Že več let po hotelih in turističnih naseljih v
Rovinju pobiram vprašalnike, ki jih je Jadran-
Turist sestavil z namenom, da zbere mnenja tu¬
jih turistov. Ti vprašalniki so verjetno nastali ta¬
ko, da je nekdo, ki ni vešč niti hrvaškega
pisnega jezika niti nima dovolj smisla za formu¬
liranje vprašanj, napisal vprašalnik v hrvaškem
jeziku, nato pa so nevešči prevajalci (če so
sploh bili prevajalci) besedilo skoraj dobesed¬
no prevedli v angleški, nemški, francoski in itali¬
janski jezik. Septembra letos, ko sem prinesel
zadnje vprašalnike take kakovosti v petih jezi¬
kih, sem se odločil, da jih omenim v tem referatu
ter razdelim udeležencem posvetovanja v Sara¬
jevu kot dokaz, kako lahko nekakovosten pre¬
vod (pa tudi izvirnik) popolnoma izniči načrto-
* Referat iz posvetovanja v Sarajevu.
26 MOSTOVI 1/1990/XXV
van marketinški pristop. V Rovinju so mojo
pozornost zbudili tuji turisti, ki so se nasmihali
in drug drugemu kazali neke papirje. Ko sem
prišel bliže, sem videl, da se norčujejo iz ome¬
njenih vprašalnikov. To je bil zadosten dokaz,
da je zaradi slabega besedila akcija popolnoma
zgrešila svoj namen.
Preden začnemo z obravnavo kakovosti
prevoda, moramo najprej spoznati vsebino
marketinškega pristopa. Iz zgodovine poznamo
doslej tri pristope: proizvodnega, prodajnega in
marketinškega. Proizvodni pristop k poslovanju
se zadovoljuje že s samim dejstvom, da se ne¬
kaj lahko izdela, pri tem pa izdelovalcev proda¬
ja niti ne zanima. Prodajni pristop najbolje
označuje izrek: »Izdelka ni težko proizvesti (na¬
rediti), toda prodati ga, je prava umetnost.« Pri
prvem pristopu so imeli glavno besedo tehno¬
logi, pri drugem komercialisti. V razvitem za¬
hodnem svetu sta oba pristopa že preživeta,
takšno miselnost je najti le še v državah v razvo¬
ju, torej tudi pri nas.
Pri marketinškem pristopu mora proizvaja¬
lec najprej ugotoviti, kaj potrošnik potrebuje in
kakšne so razmere na tržišču. Zato uporablja
različne metode raziskovanja tržišča in razi¬
skovanja marketinga. Vprašalniki v tujih jezikih,
ki jih bomo videli, so del takšnega raziskovanja.
Na podlagi zbranih in obdelanih podatkov ter
tehnoloških možnosti se napravi koncept no¬
vega proizvoda z vsemi spremljajočimi sestavi¬
nami, kamor sodijo tudi prevodi besedil na na¬
lepki, opisi proizvoda, navodila za uporabo,
garancijski listi ali- besedilo, ki je napisano v
propagandne namene. Drugače rečeno, pre¬
vod besedila, ki spremlja izdelek, je le del pro¬
izvoda v širšem pomenu besede. Bistvo marke¬
tinškega pristopa pa ni v proizvodnji ali v
prodaji, temveč v ekonomskem učinku plasma¬
ja izdelka na tržišču, ki vključuje tudi zadovolj¬
stvo potrošnika.
Sedaj se moramo vprašati: kaj je kakovost
izdelka? Proizvod v širšem pomenu (strokovno
so to sestavine marketing-mixa) sestavljajo:
osnovna sestavina izdelka, njegova cena, em¬
balaža, spremna besedila, reklama, propagan¬
da itd. Izdelek sodi med kakovostne le, če so vsi
njegovi deli kakovostni. Če je samo del proiz¬
voda nekakovosten, je tudi izdelek v celoti
nekakovosten.
Kakovost je nedeljiva že po svoji naravi; ali
je v celoti ali pa je sploh ni! To torej pomeni, da
o stopnji kakovosti izdelka vedno odloča nje¬
gov najslabši del (ne pa njegov najboljši del,
kakršno je prevladujoče zmotno mnenje v na¬
šem poslovnem svetu).
Izdelek skupaj z embalažo, navodilom za
uporabo, garancijskim listom in s podobnimi
besedili predstavlja celoto kakovosti tega pro¬
izvoda. Če so v celoti vsi deli razen prevoda be¬
sedila kakovostni, to pomeni:
— da je prevod besedila, ki sodi k izdelku,
za ta izdelek nekakovosten,
— da je izdelek kot celota nekakovosten,
— daje nekakovosten (neučinkovit) celoten
plasma izdelka na tržišču.
Primer iz živilske industrije
Vzemimo za primer proizvodnjo konzervira¬
ne hrane. Pri tem bomo proizvod zreducirali
samo na tri sestavine: vsebino konzerve, emba¬
lažo in nalepko na konzervi.
Kaj se dogaja s sestavinami proizvoda?
Glede na to, da je vsebina konzerve — hra¬
na — najpomembnejša, se generacije tehnolo¬
gov trudijo, da bi izpopolnile ta del proizvoda,
zato se v ta namen porabi tudi največ sredstev
za razvoj in pripravo proizvodnje. Tudi embala¬
ža — konzerva — je pomembna, zato se v nje¬
no izpopolnitev vlaga veliko sredstev, saj bi ka¬
kovosten izdelek v slabi konzervi tržišče prav
gotovo zavrnilo.
In kaj se dogaja z nalepko na konzervi?
Najprej je treba sestaviti besedilo v doma¬
čem jeziku, ga nato prevesti v tuji jezik in na
koncu vključiti v celostno obliko nalepke. Prva
stvar, ki jo ugotovita lektor ali prevajalec, je dej¬
stvo, da so izvirna besedila pri nas bolj slaba
podlaga za dober prevod.
Najpogosteje se zgodi, da gredo izdelki s
slabo sestavljenimi besedili v promet na doma¬
čem tržišču, s tem pa vplivajo na raven kakovo¬
sti proizvodov na trgu. Vendar slaba besedila
na teh izdelkih ne vplivajo na vse kupce enako.
Kupci, katerih kultura pismenosti je nižja od kul¬
ture sestavljalca slabega besedila, bodo izde¬
lek sprejeli, ker do njihove zavesti napake v be¬
sedilu na nalepki sploh ne bodo prišle. Čim
višja pa bo stopnja kulture in pismenosti pri
kupcih, tem bolj vpijoče bodo napake v besedi¬
lu, tako da bodo tisti, ki so po svoji kulturi na vr-
MOSTOVI 1 /1990/XXV 27
hu lestvice, tak izdelek odklonili samo zaradi
napisa na nalepki.
Kako deluje slabo prevedeno besedilo na¬
lepke na konzervi pri izvozu?
Vzemimo tržišče Zahodne Evrope, kjer se
kulturna tradicija veliko močneje izraža v po¬
trošniških navadah kot pri nas, poleg tega pa je
tam tržna miselnost že dolgo prevladujoča, zato
so potrošniki navajeni, da jim ponujajo samo
kakovostne izdelke.
Gornji opis je lahko opis tistega, kar pri nas
že sedaj zmotno imenujemo tržno gospodar¬
stvo. Pogoj za to ni le določen način delovanja
gospodarstva, pač pa tudi ustrezna raven kultu¬
re proizvajalcev in potrošnikov. In prav s to kul¬
turo se srečuje prevajalec takrat, ko prevaja
besedila, ki sodijo k izdelku, namenjenemu za
izvoz v države z višjo kulturno ravnijo.
Torej je prvi pogoj za kakovosten prevod
besedila nalepke na konzervi, ki gre v izvoz,
ugotovitev razmer na ciljnem tržišču. Vsaka to¬
varna konzerv lahko priskrbi prevajalcu nekaj
originalnih nalepk konkurenčnih proizvodov iz
tuje države — pa ne zato, da bi prepisali ali po¬
snemali ta besedila, pač pa da prevajalec lahko
posname »tržno-kulturno klimo«, ki vlada v tej
državi, ter jo vključi v svoje prevodno besedilo.
Podobno velja tudi takrat, ko prevajalec
prevaja v tuji jezik navodila za uporabo, garan¬
cijske liste in podobno.
Pri uvoznih prevodih pa je položaj druga¬
čen. V teh primerih so izvirna besedila na višji
kulturni ravni (ter se večkrat sklicujejo na insti¬
tucije, ki jih pri nas ni, ali na navade in običaje,
ki nam niso domači), zato jih je treba ustrezno
prirediti naši ravni. Tudi tukaj bodo dobrodošla
besedila, ki so že vpeljana na tržišču, da bo
imel prevajalec primerno vednost o kulturni rav¬
ni, ki naj ji priredi tujejezično izvirno besedilo.
Torej, ne da bi se tega zavedali (vsaj ne v
celoti), prevajalci prispevajo k dvigovanju kul¬
turne ravni in ravni pismenosti v matični deželi.
Pri izvozu vplivajo na postopen kulturni dvig
izvirnih besedil, pri uvozu pa lahko sami so¬
oblikujejo kulturno raven potrošnikov uvoženih
izdelkov.
Zakaj v podjetjih dopuščajo, da gredo na tr¬
žišče izdelki, ki so opremljeni z nepopolnimi ali
pomanjkljivimi besedili?
Odgovor na to vprašanje ni enostaven ter se
dotika naših največjih napak v povojni politiki
izobraževanja ter v odnosu do znanja sploh.
Vprašanje bi bilo lahko zastavljeno tudi takole:
zakaj nismo bolj kulturno razviti? Pogoste šol¬
ske reforme, odnos politikov do inteligence,
pismenosti in do znanja nasploh so zelo ne¬
ugodno vplivali na pismenost generacije stro¬
kovnjakov, ki danes sestavljajo najrazličnejša
besedila, tudi besedila na izdelkih, ki gredo v
izvoz. Lahko bi celo rekli, da je v nekaterih to¬
varnah kulturno okolje takšno, da pismenost
nikoli ni bila kaj prida pomembna — še poseb¬
no tam, kjer je tudi širše vodstvo samo
polpismeno.
Lahko trdimo, da obstajata dve skupini po¬
djetij, kar se tiče odnosa do pismenosti pa tudi
do besedil, ki prihajajo iz njih:
— podjetja, kjer so direktorji razvili svojo
pismenost do zadovoljive ravni; tam pišejo rela¬
tivno dobra besedila, ki so solidna podlaga za
prevajanje;
— podjetja, kjer direktorji nimajo pravega
odnosa do pismenosti, ker jim je verbalno ko¬
municiranje bližje, oblikujejo praviloma slaba
besedila. Kakovostna besedila so zgolj rezultat
prizadevanj posameznikov, prevladujejo po¬
vršni in celo nerazumljivi teksti, ki so rezultat
klime, kakršna vlada v podjetju;
Kakšna je v takšnih razmerah temeljna di¬
lema prevajalca?
Kako iz slabih izvirnih besedil napraviti
prevod, ki ga bo mogoče kar najbolje
vključiti v celotno kakovost izdelka?
Odgovor na to »večno« vprašanje prevajal¬
cev ni niti lahek niti enostaven. Zavedati se mo¬
ramo kulturnih razlik in razlik v pismenosti med
zahodnim svetom in nami. Napak, ki smo jim bili
priča v zadnjih desetletjih, ne bomo odpravili
čez noč. Torej bo omenjena dilema ostajala še
naprej, zato poiščimo odgovor nanjo v njeni
ublažitvi, ne pa v odpravi.
Rešitev vidim v kratkoročnih in v dolgoroč¬
nih akcijah.
kratkoročne akcije
■ — prevajalec naj od naročnika prevoda za¬
hteva predhodno lektorirano besedilo;
28 MOSTOVI 1 /1990/XXV
— naročnik prevoda mora znati načrtovati;
dokler tega ne bo znal, mu bo vedno primanj¬
kovalo časa za izvedbo naloge v celoti. In ker je
prevajanje vedno na koncu postopka, bodo to
najbolj čutili prav prevajalci. To pomeni, da lah¬
ko realno pričakujemo, da bodo, dokler se or¬
ganizatorji ne bodo naučili načrtovati, roki za
prevajalce vedno prekratki;
— prevajalec mora zahtevati, da se njegov
prevod lektorira, preden gre v tisk. Torej mora
imeti organizator v podjetju, kjer pošiljajo v tuji¬
no kataloge, naslednje strokovnjake: sestavljal-
ca izvirnega besedila, lektorja izvirnega besedi¬
la, prevajalca v tuji jezik, lektorja za tuji jezik in
tehničnega urednika.
dolgoročne akcije
— v šolah za management (Brdo pri Kranju,
Radenci) bi morali vpeljati nove seminarje, na
katerih bi direktorji spoznali bistvo pisnega in
ustnega prevajanja, metode dvigovanja ravni
pismenosti v podjetjih ter planiranja. Tako bi se
dolgoročno vplivalo na stališča vodilnih delav¬
cev v podjetjih do pravajalske in podobnih
dejavnosti;
— društva prevajalcev po republikah bi mo¬
rala organizirati lektoriranje strokovnih prevo¬
dov kot uradne institucije, ki skrbijo za to. Po¬
spešiti bi bilo treba strokovno izpopolnjevanje
prevajalcev ter ustanoviti ustrezno šolo za pre¬
vajalce. Prav tako bi bilo treba pospešiti izdaja¬
nje dvojezičnih ali večjezičnih strokovnih
glosarjev.
Iz vsega je razvidno, da je problematika ka¬
kovosti prevoda v razmerah marketinškega pri¬
stopa zelo kompleksna. V stikih našega gospo¬
darstva z razvitim svetom se razgalijo vse
vsebinske razlike med nami in z njimi. Dobršen
del razlik pade na ramena prevajalcev, ki posta¬
jajo v mednarodni trgovini nekak usklajevalec
kulturnih ravni dveh dežel, pa če se tega zave¬
dajo ali ne. Zaradi kulturnih razmer, ki vladajo v
večini podjetij pri nas ter v državi, si prevajalci v
družbi še niso izborili statusa, ki jim gre, ni jim
še uspelo afirmirati svojega poklicnega JAZA.
Akcij, ki sem jih omenil, gotovo ni lahko uresni¬
čiti, a potolažil vas bom z mislijo, ki prihaja z
Vzhoda: »Za težke stvari so potrebni meseci, le¬
ta, za nemogoče stvari je potrebno samo malo
več časa.«