Pomenki o slovenskem pisan/i. XLVI. U. 0 tem, kako naj se lika novosloven.ščinn. poje Znojemski v predzadnjem razstavku, ki se glasi: Lepi veji rast pustite, Ptuje kali ji trebite, Sočne vejice redite, Suhib prazno ne cepite. T. S tiui kaže, da je jezik stvar, ktera raste, kali, rodi, kteri je pa treba streči, jo trebiti in rediti, da se ne posuši. V. l)a drevo rodi, je treba veliko moči. Tako p. a) dobre, rahle zemlje; @) vgodne moče ali vlage od spodcj in od zgorej, iz tal in spod neba; y) zdravega zraka ali hlipa; S) primerne solnčne toplote, in t) pred vsim tvorne moči v drevesu samem. T. Vsega tega je treba jeziku, da se prav olika in izobrazi. Tvorne moči ima slovenski jezik v sebi dokaj ; tega sva se doslej prepričala oba. Ali ga pa je solnce primerno obsevalo in ogrevalo, kak zrak ga opihuje, kak veter mu vleče, koliko vgodne moče mu prihaja od zgorej ali od spodej , kako razna je zemlja, na kteri se redi in razrašča, o tein bi se pomenkovala lahko celo leto. Toda — čas teče. U. Pa nič ne reče, pravi pregovor. T. Vreliko, neskončno vcliko reče teniu, ki ima zanj nlid in serce. Ua naju toraj novo leto ne prehiti, pomcniva so ob kratkem, kako naj sc razvija in lika jezik slovenski. U. Kako naj se spremioja, kako množi' in olikuje slovenščina, to je povedal že Jezičnik v glasovitem pismu svojem, kjer tudi pravi, da prava hčerka staroslovenščine ima perva pravico do premoženja svoje matere. T. Lepi veji rast puslile, pravi pesnik. Lepa veja res je novoslovenščina na lipi slovanski, veja le, ne paverh; vendar krepko poganja, krasno se razprostira, prosto se razvija. So pak taki, kteri menijo, naj se vseskozi ravna po staroslovenščini. Tem kliče pesnik: Suhih prazno n<; cepitc! So tudi laki, kterim ni prav, da poganja, z novimi besedami in oblikami se množi in okrepljuje. Tem kliče pesnik: Sočne vejice redite! So spet taki, kteri hočejo, naj se slovenščina skloni, pripogne ter kar v hrovaščino, serbščino, ali neko jugoslovenščino povije. Tem kliče pesnik: Lepi veji rast p u s t i t e ! U. Ptuje kali ji trebite. To velja o tujih besedah: ncni.ških, ln.ških, madjarskih; ali tudi o gerških in latinskih? T. Brez sile ali posebne koristi, niislim jaz, ni trcba na pdsodo jemati nikdar. Sploh naj velja, da tujih besedise Slovenec ogibaj. Kedar pa je potreba ali ti kaže posebna korist, poterkaj najprej pri bratih, bli/njih in daljnih rojakili, in ako ti le - ti pomagati ne morejo, oberni se do omikanih jezikov nekdanjih, do geršcine in latinščine. Le kadar ne pomaga razred, tedaj naj poniore red — vindogermanski! Najbolje bi bilo, se vč, da si pomaga jezik sam; prepada bi ne bilo med narodom in učenjaki njegovimi. Vendar — olika je obče blago, in ravnati je tako, da se obče doseže. To pa se v živeni jeziku ne mnre brez tujih besedi, toraj veleva pesnik samo: Ptuje kali ji trebite. xLvn. U. Naj bolje bi bilo, si djal, da si pomaga jezik sam. To misli menda tndi Jezičnik, ki pravi: Jemati je (edaj treba iz narodovega govora, kar se ga knjižno skazati da, in potem iz bližnjih narečij slovanskili, z vednim ozirom na staroslovenščino. T. Jeraati je treba a) iz govora, kar ga ima narod slovenski ne le po Kranjskem, temuč tudi po Štajarskem, Koroškem. Koliko dobrih pa lepih besedi n. pr.: imajo še ogerski, hrovaski, isterski, celo beneški Slovenci, ktere kranjskim niso navadne; vendar dokler so čisto slovenske, zakaj bi jih ne rabil pisatelj slovenski ? i\ Koliko jih ima narod sanio po Kranjskem, kterih še ni v nobeni knjigi. I teh je treba iskati ter v knjige devati. Se ve, da mnogi koj tožijo, da je pisava tuja, če le ktero menj znano besedo dobijo. T. Od tega je pisal že Ravnikar (1. 1815 Zgodb. sv. pis. I.), kjer uči, kako naj se a) čisti naš jezik po vnanje in po notranje, pa tudi, kako naj se §) množi in bogati'. Prav umetni ste obe te opombi. Najprej so slovenski pisatelji pervo jeli spolnovati (Metelko itd.); sedaj se spolnuje že tudi druga. Res je zabavljal zoper une pisatelje Prešern (cf. Nova pisarijaj; v nekterib zlasti pesniških rečeh po pravici, v nekterih ga je djanski prehitil jezik sam. — Ravno tedaj je pel Jak. Zupan, da hrovatenja dolžijo koj kranjskega pisatelja, kteri rabi besede, ki jih nima ravno njegova stran. Pravi pa tudi, da se mu tak zdi ,,polž v lupino zakopan" ter kliče svoje rojake, naj izlezejo iz lupin (vid. kranjska Čbel. II.), naj pobirajo slovenske besede najprej iloma, potem pa tudi pri Slovanib, sedanjib in nekdanjih. Treba stresene slediti Po vaseh, veliko let: Vse mogoCe nam dobiti Knjigam povsoditi spet. Bukve g-lagolic berimo! Dedov kremlja bister vir! Zraven krajnskih poišimo Lep Cirilovi psaltir. 17. Tudi temu je menda oporekal Prešern? T. Ali po krivici! Očital >je ptujobesedarjem, da nas nuzmati" učijo od bdgraejev na meji Otomanov, in da vkup nosimo, ko srake gnjezdo, besede ptuje. — Toda tega nihče ni velel. Ni natn treba tujih besed, kadar domačih, slovenskih ali vsaj slovanskib lahko dobimo. Teh, teh iščimo, in z njimi množimo in bogatimo jezik svoj. U. Sej tudi tii velja: Slovan sem, in kar je slovanskega, je moje, ni tuje. T. Kadar mi graja kranjski pisavec dobre slovenske spise, mislim vselej na povestico: ,,Jurček gre na ptuje!" — Clovek, ki zmiraj doma tiči, ne ve, kaj se pri sosedu godi'; toraj o tem tudi govoriti ne raore. Treba je sedaj res vsakemu olikanemu človeku ogledati se nekoliko po svetu, sicer je preokoren in pretežak v vsem svojeni djanji in nehanji. — Tako se godi i pisatelju, kteri bi sedanji čas hotel pisariti le svojo d o m a č o govorico, na pr. le kranjsko narečje! — Resje slovelo doslej kranjsko narečje in ima svoje prednosti, pa iraa p. štajarsko tudi svoje. Sloga jači. Iz vseh kotov mile Slovenije naj sprejema slovenski pisatelj besede, da so le dobre in prave. V. In kako lahko je zdaj to slovenskim pisateljem, kar knjige in časopisi ne izhajajo le v središču predrage Slovenije, marveč krog in krog, celo ob granici njeni po mestih, kodar se zbuja svest slovenske vzajemnosti. T. Po tem takem prihajajo vseskozi n o v e t. j. nekterim neznane besede in oblike v knjigo, po knjigi pa med Slovence, kteri naj jih pridno pobirajo, in kar je čverstih in dobrib, ohranijo ter razširjajo, da postanejo naposled o b č e blago. Tako množijo in likajo jezik slovenski. Tako delajmo vsi ter radi spolnujrao, kar nam veleva slavni Koseski: Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj; Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom.