142 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 1992 • 1 procese tehnološke in ekonomske modernizacije konca prejšnjega stoletja; prav tako kot Nemčija Italija Japonska Avstro-Ogerska . . ., kot zgodnji zamudniki (early latecomers). In v tem okviru lahko po a- smrno tudi nosilce vzorca, ki so se razlikovali med sabo: bolj so oddaljeni od centra, ki je sprožal iniciative modernizacijskih sprememb, več nasilja so morali izvajati s svojimi modernizacijskimi strategijami« (str. In če do konca verjamemo Novakovi, je, - »kot se običajno dogaja v dobrih zgodbah«, »resnica pre­ prosta toda paradoksna: analizirani družbeni sistem združuje v svojem pridruževanju globalnim moderni- zacijskim tokovom značilnosti tako Srednje kot Vzhodne Evrope. To dvojnost pa je mogoče s pomočjo ustreznih teorij, modernizacije in odvisnosti, opisati kot prevladovanje od zunaj sprožene dinamike raz­ voja, družbene sisteme, kjer prevladuje, pa uvrstili v globalno periferijo« 3 ^ . . ^ ' O t o L u t h a r ' »Novice« slovenskega sociološkega društva, št. 23, 1991, str. 7. V a s j a K l a v o r a , Plavi križ. Soška fronta : Bovec 1915-1917. Koper : Lipa 1991. 318 strani. »Spomini se brišejo, neposredni udeleženci umirajo in današnjost jemlje miselnemu svetu ljudi toliko moči, da se mora krvava prva svetovna vojna ( in z njo tudi soška fronta - op. PS) in njena predstava na slovenskih etničnih tleh umikati v pozabo ali pa se vsaj manj prizadeto in čustveno uvršča v vrsto tistih dogajanj, ki so Slovence skozi zgodovino fizično in duhovno globoko prizadela . . . In vendar človek ne sme pozabljati . . .« Tako je Branko Marušič leta 1977 zapisal v spremni besedi h Gradnikovemu Krva­ vemu Posočju. Kakor odmev na te besede se zdi, ne da bi bili ob tem krivični do vsega, kar je bilo medtem napisanega, knjiga novogoriškega kirurga primarija dr. Vasje Klavora, »zbirka« spominov, ustnih in red­ kih zapisanih pričevanj udeležencev dogodkov na soški fronti, vtisov iz avtorjevih poti po fronti in povzetih uradnih virov o avstrijsko-italijanskih vojevanjih na soških bojiščih. Naslov »Plav križ«, po znaku, ki je označeval plinske mine in granate, polnjene z bojnim plinom klo- rarzinom, imenovanim tudi Clark, kot ga navaja V. Klavora (v Vojni enciklopediji se pod geslom »Bojni otrovi« pojavlja difenilklorarzin ali Clark I, to je dražljivec in kihavec, sicer v trdem elementarnem stanju ki pa se z eksplozijo pretvori v strupene aerosole), obeta, da bo glavnina dela posvečena plinskemu pre­ boju avstro-nemške vojske v Bovški kotlini ali da se bo avtor najobsežneje razpisal prav o učinkih uporabe bojnih plinov na človeško telo. Vse navedeno je v knjigi seveda v grobih obrisih zapisano, verjetno pa bi pisec s poudarjeno strokovnim (t.j. medicinskim) prikazom smrtonosnega in razkrajajočega delovanja boj­ nih strupov, uporabljenih tudi na »naši« fronti, še podkrepil glavni namen knjige, to je (ponovno) opozo- n t ! n a vojne strahote na zgornjesoškem bojišču in izraziti svoj protest proti vsakršni vojni. Le nesrečno naključje je hotelo, da izid knjige sovpada z nedavno končano vojno v Sloveniji in vedno bolj razplamte- limi spopadi na Hrvaškem. Knjiga, razdeljena na petnajst poglavij s povzetkoma v nemščini ter italijanščini, in zato razumljiva tudi tujim bralcem (obeta pa se celo prevod celotnega dela v omenjena jezika), obravnava sicer že znane dogodke. Toda prostor soških bojev je avtor spretno »skrčil« na Bovško kotlino in gore med Rombonom in Krnom, torej »domače igrišče«, na kraje, ki jih je prehodil po dolgem in po čez in popisal v lastni spo­ min, predvsem pa v pomnjenje svojega očeta, najbolj vtisnjene dogodke. To daje knjigi poseben pečat. Avtorja je skozi pisanje vodila predvsem skrb za človeka in človeško trpljenje, ne glede na bojujočo se stran. Zato v knjigi nt govora o sovražnikih, temveč o branilcih in napadalcih položajev, o vojakih ki so se bojevali na »grozljivi človeški klavnici med Tolminom in Jadranskim morjem«. (F. Weber Tappe della disfatta; Milano 1968, str. 98). Knjiga je razkošno opremljena, besedilo pa številčno ter vsebinsko bogato dopolnjeno z namenoma orumenehmi fotografijami iz vojnega in sedanjega obdobja, ki bralca kar »potegnejo« v sivino vojaškega vsakdana statične vojne in nespremenljivosti fronte ter v megleni oktobrski dan, ko se je »zgodil« kobariški »čudež«. Knjiga je lahko zgled ali izziv za zgodovinarje - pisce zgodovinskih knjig, kako bralcu tudi optično približati neko obdobje zgodovine. Navdušenju - bleščeča predstavitev knjige v Bovcu je bila pravi happening, ki preplavlja bralstvo, sponzorje in založnike te knjige in ni - bralstvo namreč - le z Bovškega, je gotovo potrebno pridati, da (preprostega) človeka pritegneta k prebiranju zgodovinskih tek­ stov posebej vojna in velike osebnosti; predvsem vojna ima bolj kot kakršnikoli drugi »dogodek« tisto moc, ki na najbolj odločilen in obenem simboličen način poseže in skrene tok človeške zgodovine. Ob prebiranju knjige se mi je nehote porodila dilema, ali je knjiga pripoved o soški fronti (večkrat je prekinjena z avtorjevimi vtisi ob srečanjih s še vidnimi ostanki bojev na soški fronti ali mnenji in popoto­ vanji predhodnih piscev) ali hoče biti zgodovinsko delo oziroma delo, ki se ukvarja z zgodovinskimi dogodki in ni leposlovje; toda za to bi morala biti knjiga o tem obdobju slovenske (svetovne) zgodovine pisana po strogih strokovnih merilih, pri čemer bi se moral avtor zavedati, da je vsaka nova knjiga o soški fronti, predvsem ali zaradi pomanjkanja le-teh v slovenskem jeziku, tudi pomagalo poklicnim in ljubitelj­ skim raziskovalcem. Zatorej bi bil dobrodošel, če že ne potreben, znanstveni aparat, dosledna navedba vseh omenjenih virov in literature (tudi njih ločitev) ter njihovih nahajališč. Natančnega in zavzetega bralca namreč kar prevzamejo podatki o obstoju njemu doslej neznanih pisem vojakov, generalov pa zaman išče med navedenimi viri in literaturo. Tako npr. V. Klavora na strani 91 piše: »Zanimiva so pisma z bojišča na Bovškem polju, ki jih je pisal Tirolec Anton Dörrer, . . . ; objavili so jih v skromni knjižici takoj po vojni«, kar pa je tudi vse, kar o knjižici lahko izvemo. Pisma Antona Dörrerja so izšla že leta 1916 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992-1 ' 143 v Saarlouisu pod naslovom »Vom Isonzo (Von der Soce) bis in die Seisera. Feldbnefe eines T.roler Zugs­ kommandanten aus dem küstenländisch - kärntnerischen Stellungsgraben 1915/16«. Nedvomno je knjiga svojevrsten prispevek k vedenju o vseobsežnosti neke vojne, saj je pisec razpo­ lagal tudi z ustnimi viri, tonskimi posnetki pripovedi svojega očeta in drugih pripovedovalcev o njihovih volnih izkušnjah, o begunstvu, pa o bojih na Rombonu ali o gradnji ceste čez Vrsic. Pripoved o bojih na zgornjesoškem bojišču se začenja s prikazom avstrijskih priprav na obrambo, utrjevanja ter gradnje komu­ nikacij in se nadaljuje z opisom usode bovškega prebivalstva, ki ga je frontna crta ločila s čemer je bila pogojena njegova nadaljnja pot - begunjenje v notranjosti »domače« Avstrije ah v Italiji Osrednji del knjige je posvečen bojem na Rombonu, na grebenu do Vrat in Vršiča, osvojitvi Krna, naskokom, osvojitvi in obrambi Cukle nad Bovcem, zimskemu vojevanju (»bela smrt«) in končno pripravam na odločilni pre­ boj avstro-nemške vojske v Bovški kotlini. Kot je avtor upravičeno poudaril, preboj pri Kobaridu - tako je namreč v delu strokovne literature zapisano ob 12. soški bitki, medtem ko avstro-nemško zgodovinopisje pogosteje ocenjuje 12 ofenzivo kot preboj pri Bovcu in Tolminu (npr. Edmund Glaise-Horstenau, »™tsA-Tolmein. Zum 10 Jahrstag.« Mitteilungen über Gegenstände des Artillerie- und Genie-Wesens 1927, Heft 9/10, 497-502; Walther Heydendorff »Die Talstoße von Flitsch und Tolmein 1917« v Allgemeine schweizerische Monatschrift fur Offiziere aller Waffen 1937/4; Konrad Kraft von Delmensingen, »Der Durchbruch am Isonzo I. Teil: Die Schlacht bei Tolmein und Flitsch« v Schwartw. Der Große Krieg, Band 12 1926; itd.) m bil nikakršen čudež, saj so napadalci »le« posegli po bojnih plinih, za katere so vedeli, da bodo smrtonosni za Italijane ne le zato ker bodo »izpuščeni« v ogromnih količinah, temveč tudi zato, ker so bih italijanski vojaki malo- dane nezaščiteni pred njimi. Z uporabo bojnih strupov pa so lahko doseg 1 odločilen preobrat na itah- iansko-avstrijski fronti. Tako se V. Klavora le pridružuje mnenju piscev o oktobrskem preboju kot o tak­ tično drzno izvedeni akciji, kar pa nikakor ni njegova ugotovitev, saj so o tem pisali ze pred njim (»Einiges zum Wunder von Karfreit« v Deutscher Offizierbund 1927- Ernst Horntal v. Horsetzky »Em Ruckblick zum Kapitel »Durchbruch v Militärwissenschaftliche Mitteilungen 1933/9.; Alfred Krauß, »Das Wunder von Karfreit. Im besonderen der Durchbruch bei Flitsch und die Bezwingung desRagliamento.« München 1926- Lequis »Einiges zum »Wunder von Karfreit« v Deutscher Offizierband 1927/10.; itd.) Z doživetim pisanjem je V. Klavora popisal nevarnosti, tveganja in posledice preboja skozi Bovško kotlino med 24 in 28. oktobrom 1917, ko se je na tem odseku fronta že v celoti pomaknila na italijansko ozemlje, ter knjigo zaključil z očetovim zadnjim sprehodom po Bovškem in Kobanskem, po danes ze zara- S l l h StovMfkò^odovinopisje se bo prej ali slej moralo odzvati (delno se že odziva) na številne probleme in vprašanja, ki sta jih na Slovensko prinesli prva svetovna vojna in soška fronta Predvsem so potrebne temeljne študije o ne izrazito vojaških temah tako na fronti kot v zaledju. Le tako se bo vsaj približalo rezultatom avstrijske in predvsem italijanske historiografije. P e t r a S v o l j š a k F e r r u c c i o F ö l k e l , Rižama, vrata v smrt. Nacistično taborišče pri Trstu. Trst : Založništvo trža­ škega tiska, 1990. 187 strani. Zgodovinopisje narodnoosvobodilne vojne oz. rezistence v deželi Furlaniji - Julijski Krajini ima glo­ boke korenine v svobodomiselni tradiciji tukajšnje historiografije. Prevetrenost prostora, ki ga zaseda ta upravno-politična enota z avtonomnim statutom in posebno zakonodajo, je tako rekoč pnslovicna saj je bila celotna severovzhodna regija - t. i. Primorje - prehodni prostor za najrazličnejša ljuds va ter pomemben geostrateški teritorij v različnih časih. Graziadio Isaia Ascoli goriški polihistor 19. stoletja je v čast rimskim časom ter imperializmu nastajajoče italijanske zunanje politike poimenoval te kraje s pro­ zaičnim imenom - Venezia Giulia, ki smo ga Slovenci preimenovali v Julijska Krajina. Nedvomno je izredno razgibana zgodovina tega prostora zadnjih 100 let spodbudila mnogo znanstvenikov da so se lotili preučevanja preteklih dogodkov tukajšnjih ljudstev. Obravnavanje sodobne zgodovine različnih struj in jezikov je na tem izpostavljenem segmentu geopolitičnega prostora bila vedno zelo pestra. Tu sta se sre­ čevali predvsem slovenska in italijanska historiografija, veliko so pa v pričakovanju mirovnih konferenc povedali tudi zgodovinarji drugih evropskih narodov. v Še posebno je treba v tem prikazu zaznamovati temeljno funkcijo dveh historičnih institutov. V prvi vrsti velja omeniti v Trstu leta 1947 ustanovljeni Istituto regionale per la stona del movimento di libera­ zione nel Friuli-Venezia Giulia, ter Videmski Istituto Friulano per la storia del movimento di liberazione. Ta zelena veja italijanske historiografije je, upoštevajoč vse kriterije zgodovinske vede, vedno hotela obravnavati aktualne probleme sodobne italijanske družbe, strukturirane na lokalni ravni. Temeljna vprašanja fašistične hegemonije po letu 1918 ter povezanosti le-te z osvajalno itahjansko imperialistično politiko po letu 1941 so obravnavali mnogi avtorji, med katerimi lahko navedemo E. Collottija, h Apina in T Salo. Nemško zasedbo Primorja leta 1943 ter ustanovitev upravne enote Adnatisches Küstenland je obdelal predvsem C. Schiffrer v mnogih iluminiranih delih. . , V ta kontekst obravnav so se mnogokrat vključevali raziskovalci edinega uničevalnega nemškega tabo­ rišča na tem prostoru. Iz literature je tudi slovenskim bralcem znano, da je v Trstu zadnji dve leti vojne delovala genocidna institucija, znana pod imenom Rižarna. Kot je bilo v takih in podobnih slučajih pra­ vilo so te institucije uničenja in smrti delovale dokaj konspirativno, čeprav pod upravnim nadzorom nemške nacistične oblasti, tako lokalne kot centralne. Nemška oblast se je v Trstu posluževala tudi pove-