155. številka.
Ljubljana, v ponedeljek 12. julija.
XIX. leto, 1886.
Izhaja vsak dan zvetier« Uimši tiedolje in pravnike, tfr velja po po4ti prejeinan za a v s t ri j ak o-o ge r a k e dežele zh vho leto lf> gld., pol leta 8 gld., za Četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano bres pošiljanja na dom za <se leto 13 gld., za čotrt letu ;* gld. 30 kr.. za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje m <lmn računa ae po
10 kr. za tiiisre, po 3») kr. za c'etrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kakor poštnina znada. Za o z« s' i. i I a plačuje ar od 6«tM»t«ipiMJ perit-vratu po ti kr., će B« oznanilo jedetikrat tiska, po 5 kr., ce ae dvakrat, in po 4 kr. če ae trikrat ali reekrat tiska. Dopisi naj se izvole trankirati.  -  Hokopiai a-, ne vračajo. Uredništvo in npru vniitvu jo v Ktidolfa KirUiša hiši, »Gledališka stolba*. Upravni št v u naj se Magov.-lijo pošiljati narornine, reklamacije, oznanila, t. j. vbo administrativne stvari.
Utisi nemške kulture.
—o.— Slabo se nam te dni prikupuje nem-štvo, katero se nam tudi pod egido grofa Tanfleja in gospoda pl. Gautscha usiljuje za podstavo države, za pospešilo avstrijske kulture! Napadi, ki v zadnjem času letijo od nemško strani na kranjsko deželo in na slovenski narod sploh, zajemajo ser-rz najkalnejših virov človeške narave, ker s^ zajemajo iz nesramnosti, laži in obrekovanja. Ako se nem-štvo že proti malemu slovenstvu tako bori, kako orožje mu potem preostaja za boje proti večjemu narodu, ki je njemu povsem kos? Morebiti nam je to vprašanje najbolji pripomoček, da najdemo ozna-menilnih znakov za nemško naravo. Saj se tudi v navadnem življenji vidi prikazen, da se mogotec z mogotcem tudi v nasprotji vede dostojno, da pa isti mogotec sleče svojo ovčjo kožo, kadar ima borbo s slabšim tako, da nasproti slabšemu ne pozna nobenega čuta in nobene meje! Tacih mogotcev je v družbi človeški veliko in skrbeti za zalogo tiranstva in podlosti, to je njihovo delo, prava človeška nesreča! In v družbi narodov je nemški narod tak mogotec ! V borbi, ki jo neraštvo ima z romanizmom In velikim, to je ruskim slovanstvom, proti takim nasprotnikom poslužuje se sredstev, ki bi se dala opravičiti iz zgodovinske morale. Ali gorje manjšim narodom, ki pridejo v nemško zavisnost! Ti neso le gmotno uničeni, marveč se jim vzame tudi tisto, kar je pri vsem beraštvu vredno življenja, vzame se jim poštenje, dobro ime! Tako se v vsakdanjem življenji maščujejo posamezni surovinci, a takisto dela tudi surovi genij nemškega naroda!
Ali delamo nemštvu krivico, če pridemo ko-nečno do tacega sklepa? Čo trdimo, da je znak nemštva brezoziruost, da za nemško roko ni nobeno orožje pregrdo in neostudno, ali smo pri tej trditvi v zadregi z dokazili ? Nočemo se sklicavati na pričo zgodovino, tudi ne .podrobno navajati, kar prvi nemški državoslovee Bluntschli piše, da je namreč ,, nemški redu v svojem območji smrtno kazen razpisal za jedno slovansko besedo — nočemo segati v preteklost in polupreteklost, le sedanjost, ki je živa pred našimi očmi, nam kaže, kaj vse se ujema z nemško častjo in kje tičejo korenine nemške j kulturi!
Z nemško častjo se  ujemajo vsa lažujiva po-
LISTEK.
Tri slike.
(Kuski spisal I. S. Turgenov, prevel Osamelec.) »Sosedstvo" je jedna izmej važnejših neprijetnosti) vaškega življenja. Poznal sem nekega vologodskega pomeščika, ki je o vsakem priličnem slučaji ponavljal te le besede: „slava Bogu, jaz nemam sosedov" — in priznavam, da nesem mogel, ka bi ne bil zavidal tega srečnega umrjočega. Moja vasico nahaja se v neki obljudenejši guberniji Rusije. Okrožuje me velika množica sosedov, začenši z dobromiselnimi in poštenimi pomeščiki, oblečenimi v ohlapne frake in še ohlapnejše telovnike, — in končavši s pooblaščenimi postopači, nosečimi surke z dolgimi rokavi in tako imenovanim „finskim" vozlom za vratom. V števili vseh teh dvorjanov našel sem slučajno sicer nekega jako ljubeznivega mladeniča: služil je poprej pri vojakih, potem Šel je na odpust ter se naselil na vekov veke v vasi. Po njegovem pripovedovanji služil je dve leti v P—skem polku; jaz pa v resnici ne razumem, kako je mogel ta človek prenašati kako obvezanost ne le dve leti, temveč le v teku dveh dnij. Rojen bil
ročila, katera se zadnje dni o kranjskej deželi in o Slovencih širijo od nemškega do nemškega časopisa. Prijavlja jih Bismarckov organ in prijavlja jih organ-ček, da je le nemški pisan Vsem tem poročilom je brati, da tu ne gre za dogodke, nego le za kon-kuzije, le za to, da je konec pesni dober. S tem koncem pa je tesno združen namen, da se slovenstvo kolikor moči počini pred svetom in da se nem-štvo nahujska za križarsko vojsko proti slovenskemu narodu. Namen ta se doseza, ker misliti si moramo tujca, ki razmer, kakor so v istini, ne pozna, marveč si o narodih in deželah napravija slike in simpatije iz čusnikov in dnevnih poročil. Povsem se lahko tukaj Nemec ravna po starem svetu: „Calumniare audacter, semper aliquid haeret"! In ravna se tudi v istini! Odkar mi trdimo starodavno svojo narodno posest in odkar se upiramo nemškemu potujčevanju, odprta so zlobna nemška iistn, da nam v slabo ime spravljajo naše dežele in naše lastnosti. Ali najbolj se je pa pokazalo v zadnjem času, kaj je pravo za pravo to: „das zerdeutschen"! Dogodbica, ki se je sukala okolo Zelenčeve plošče, dala je nemškemu časništvu povod za huronsko upitje in vse nemško turnarstvo si je mej svoja ura vila vzelo tudi do-ločbo, da mora maščevanje izvesti proti kranjskej deželi in Slovencem. Kakšna imajo biti sredstva se je takoj pokazalo, ker takoj je bila vsa javnost od Trsta pa do Hamburga napolnjena z neosnovnuimi sramopisi in psovkami nemške bire proti našej domovini ! Ali, komaj so pretekle neke ure, že slovijo po neaiškem vesoljstvu — Mehino pri Kamniku! Da bi ne bilo nobene dvojbe več o kranjskem liliputanstvu in o obleganji nemštva, natisnil se je ultimatum, ki je bil v Mekinah skovan 1 Das\virkt! Če se je kasneje poudarilo, da ultimatum izvira otl strani, ki z narodnostjo nema ničesar opraviti, da v Mekinah ni nobene narodne iskre: vse to je lahko desetkrat sveta resnica, ali zastonj se trudiš, če hočeš tacega pojasnila in popravka najti v nemškem časopisji. Grditi in psovati znajo Nemci, pričati resnice pa nikdar neso znali in se tudi nikdar naučili ne bodo! Poslednji Čas je torej za nemško javnost tabor narodne naše politike v Mekinah in iz Mekin je došel slovenski dokument, da se surov boj napoveduje vsemu nemštvu t
Vse ostudne pogrdice, ki se zavoljo Zelenca in Mekinskega tajnika zadnji čas usipajo na slovenski narod iz nemških peres, pričajo nam, da hoče naš sosed in gost uničiti čast naših dežel in našega naroda z neprestanim obrekovanjem, potrjujejo nas v starem rnr.pričanji, da je nemštva moč proti maloštevilnim uurodonri v — brutalnosti!
Ker se nam .^'pvencem tako godi silna moralna krivica, a nemarno sredstev, da bi le v malem obsegu nasproti nemškemu občinstvu zastopali svojo narodno čast, postali bomo konečno popolnem hladnokrvni za to, ali imamo kaj veljavo v Nemcih ali pa nemarno nobene, prišli bomo do tega, da nam je ljubše v Nemcih slabo ime, nego-li dobro. Toiiko pa bomo vender morali ostati čujoči, da ne bode narod sam plačeval svojih obrekovalcev. Konečno moramo vender priznati, da se nemško časopisje pita večinoma s sramopisi, ki mu dohajajo iz naše srede od naših brezvestnih nasprotnikov. Skoro vsaciga bi lahko s prstom pokazali! In kaj takega mej sabo trpeti ne smemo, znebiti se moramo svojih obrekovalcev, osobito tistih, ki se plačujejo iz davkov miših dežela! Menimo tudi, da bi nam ne bilo treba še posebe opozarjati visoke c. kr. vlade, naj na svoje uradnike pazi tudi v tem oziru. Saj mora biti tudi njej na srci čast posameznih kronovin, mir narodov in mirna bi ne smela videti, da njeni organi teptajo dobro ime prebivalstva, kateremu služijo da vznemirjajo javnost z neumestnimi demonstracijami in lažnivimi poročili, Glede na zadnje dogodke in poročila moramo javno obžalovati, da vladni organi delijo bratovščino s kliko, katera si svoj zasluženi politični pokoj znosen dela s kovanjem najzlobniših pogrdic. In kar se tiče Mekinske alere, ne bi še hoteli trditi, da je stvar zagledala beli dan po volji napadenega okrajnega glavarja gospoda dra. Russa. Tajiti se sicer no dti, da je bila zlobna roka, ki je vrgla kost, da se je obrala, kakor se je obrala, a nekoliko dotike je utegnilo hiti pri tem tudi od strani gospoda dra. Russa. Ali je bilo res samo iti golo naključje? Vse-kako bilo bi za čast vladnega organa najpritnerniše, če bi se stvar tako pojasnila, da nema okrajni glavar Kamniški najmanjše krivde, tla se je proti deželi zlorabilo pismo najlokalniscga pomena. Bodi
je „za mirno žizem, za tihoto vaško", to jeza leno, brezskrbno životarenje, ki ni, omenim mimogrede, brez nobenih velikih in neizčrpnih razkošij. Živel je jako izvrstno: ne meneč se ni malo za gospodarstvo, prožil je na leto meroma deset tisoč rub-Ijev, najel si je vrlega kuharja (moj prijatelj je rad dobro jedel); tudi si je naročal iz Moskve novejšo francoske knjige in žurnale. Ruski Čital je le samo izvestja svojega oskrbnika in to z veliko silo. Zjutraj (če ni šel na lov) do večerje in pri večerji ni slekel spalne suknje; prebiral je kake gospodarstvene risarije, ali je šel v konjušno, ali na pod, ter se Šalil z babami, ki so pri njem mahale s cepci, da je bilo joj. Po večerji napravil se jo moj prijatelj jako skrbno pred zrkaloni in šel h kakemu sosedu, obdarjenemu z dvema ali tremi lepimi hčerkami; brezskrbno in miroljubno vlačil se je zajedno iz njih, igral se z njimi slepe miši, vračal se domov precej pozno in takoj zaspaval v izvrstno spanje. Dolgočasiti se ni mogel, ker se ni nikedar udajal popolnemu brezdelstvu; izbiral pa si tudi ni posla, in kakor otrok veselil se je malenkostij. Na drugi strani ni čutil posebne privezanosti k življenju in zgodilo se je, da je sledeč volka ali lisico, podil konja preko takih prepadov, dti še sedaj ne
morem razumeti, kako da si ni stokrat zlomil vratu. Pripadal jo oni srsti ljmlij, ki vzbujajo v nas misel, da ne znajo sami sebe ceniti, da se pod njihovim zunanjim ravnodušjem skrivajo silne in velike strasti; nasmejal bi se vam v obraz, ako bi mogel uganiti, da tako o njem mislite ; in priznati moram, da sam mislim, če se je tudi nahajalo v mojem prijatelji za mladih let kako, makar! nejasno a silno stremljenje do tega, kar se jako milo naziva »nekaj višega", da se je to stremljenje pred davnim časom v njem umirilo in zamastilo. Bil je precej tolst ter se veselil izvrstnega zdravja. V našem veku človeku ni možno, da bi ne ljubil ljudi j, ki malo premišljajo o samih sebi, ker so nenavadno redki . . . moj prijatelj pa jedva ni pozabil svoje osobe. Sicer pa se mi zdi, da že malo mnogo govorim o njem — in moje blebetanje je tem ne-umestneje, ker on ni predmet moje povesti. Zvali so ga Peter Feodorovič.
Nekega jesenskega dne sešlo se nas je pet pooblaščenih lovcev pri Petru Feodoroviču. Vse jutro proveli smo na prostem, ubili dva volka in mnogo zajcev ter se vrnili domov v onem vnoto-prijetnem razpoloženji duha, ki ovlada slednjega poštenega človeka po srečnem lovu. Mračilo se je.
pa to, kakor bodi, terjatev, ki se je izpregovorila zadnjic v imenu okraja Kamniškega in ki jo je potrditi tudi s stališča dežele in naroda, terjatev, da gospod dr. Russ skrbi za javni splošnji popravek, opravičana je v vsakem slučaji. Opravičeno popravek pričakujemo po nemških listih in če bi ga ne pričakali, potem je dolžnost navstala deželnim poslancem, da se potegnejo za čast dežele in naroda na javnem mestu in sicer brez katerega ozira koli, izimši jeden ozir, to je ozir na — narod in njegovo Čast. Storiti morajo naši zastopniki proti domačim klevetnikom, kar morejo z vso vztrajnostjo, splošnja skrb pa nam bodi, da narod naš ubranimo pred tako kulturo, kakeršna je židovstva polna kultura nemška, da ga ubranimo pred nemštvom, naj tudi še danes ima priporočila avstrijskih ministrov !
P< )l i t ičn i razgled.
\olr<i5i j«' <!cžcSc.
V Ljubljani 12. julija
Horu »Iti Čehi nekda nameravajo še tretji-krat postaviti za kandidata namestnika grofa Schon-borna. Nadejajo se, da bode vsprejel mandat, ko bode v tretjič voljen. Grof Taaffe ga pa tudi ne bode več silil, da naj odloži mandat, ko bode videl, da vsekako hočejo volilci, da jih zastopa.
v nanj** države«
ii'mogoroi imeli so zopet hude boje s Turki pri Kolašiuu. Zgube so na obeh straneh velike. Na-tančnejega se o teh bojih nič ne poroča. Ker se ti boji ponavljajo, ni to brez vse nevarnosti za evropski mir.
Kakor se od vladne strani zatrjuje, Srbiju ne bode zbrala večjega števila vojakov ob jugovzhodni meji, ker bi se bala kake ustaje, ampak samo zategadelj, da tudi izvežba brambovce. Temu preklicu pač ni dosti verjeti. Vlada hoče samo zakriti strah, ki ga ima že pred jedva pojavljajočim se gibanjem.
Pred nekaj dnevi odšel je bil v Sofijo gospod Vincenc Caillard, član upravnega soveta turškega državnega dolga in zastopnik angleških upnikov. Hotel je z bolgar« o vlado se pogajati o ureje nji bolgarskega tributa. Da bi pa Bolgare ložje pregovoril, da bi redno plačevali tribut, hotel je stvar tako urediti, da bi se tribut kapitalizoval in potem premenil v bolgarski državni dolg. Ker Bolgarija tako nema dosti dolžnosti do Turčije, kakor da jej mora plačevati tribut, bi bila potem skoro popolnem samostojna, ko bi jej ne bilo treba plačevati tributa. Vincenc Caillard je mislil, da se bode bolgarska vlada z obema rokama poprijela njegovih pr.dlogov. Stvar se je pa drugače zasukala. V Sofiji so si mislili, da je bolje, če se Turčiji plačuje danj, kajti lahko ostanejo včasih na dolgu, Turki pa tudi n» so marali za iako urejenje stvari, ker bi potem Bolgari še samostojneji postali. Poleg tega ime;i so proti temu pomislike v Sofiji in Carigradu zaradi Rusije. Ta stvar bi morda dala povod Rusom, da bi zaseli Bolgarijo. Caillard tedaj ni nič opravil.
„Praviteljstvennij Vjestnik" trdi, da Itnsija ni rušila Berolinske pogodbe s tem, ker je odpravila svobodno pristanišče v Batumu, kajti svobodno pristanišče se je bilo dovolilo le vsled sile razmer. Sedaj so se pa razmere premcniie in za državni zaklad je škodljivo, ako je carina na kopnej strani Batuma. To ovira gmotni in trgovinski razvoj Ba-tuma in ozemlja, ki se je po vojni pridružilo Rusiji. Zlasti to škoduje naftinej obrtniji in trgovini v Transkavkaziji. Prebivalstvo je že večkrat prosilo za odpravo svobodnega pristanišča. Član 59 Berolinske pogodbe je popolnem drugačen od drugih do ločeb.  V njem ni nikakega sporazumljenja, ampak
le svobodna izjava Rusije, da napravi v Batumu svobodno pristanišče. Velevlasti sedaj tudi nemajo več te koristi od Batumu. odkar se je popustilo prevažanje blana Čez Kavkaz v Perzijo. V Batumu sedaj nema nobena tuja vlast nikakih interesov, zato pa mora Rusija sama odločevati, ker je že veliko žrtovala za te kraje. Osemletna skušnja je pokazala, da je vsekako treba odpraviti svobodno pristanišče.
KrečaiiNki generalni guverner pripravlja več postavnih načrtov za bodoče narodno sebranje. Pred vsem se nekda misli preorganizovati žandar merijo in zboljšati občila. Zdaj je še javna varnost jako majhna in cest še jako primanjkuje. Vse to ovira razvoj dežele.
Regulovanje meje mej Francijo in Kon-ginko državo bilo je brez uspeha. Uzrok temu je, ker so Francozje zahtevali novoiznajdeno ozemlje ob Ubangi ter Likone, ki se je v pogodbi vzela za mejo, neso mogli najti tam, kjer so mislili, da je. Začela se bodo sedaj nova pogajanja. Belgijski minister Pirmez, ki je pred poldrugim letom vodil pogajanja, in polkovnik Straneh, načelnik kongiške vlade v Brusselji, odpotovala sta že v Pariz.
Dopisi.
Iz Š ni a i-i. j u |»ri Jelšah 10. julija. (Naša c. kr. sod n i js U a pristava.) Mnogokrat smo že zadnja leta čitali o nestrpljivih razmerah mej prebivalci Šma rskega trga in c. kr. sodnijskimi pristavi. Dokazalo se je tudi že, kaj da je pravo za pravo uzrok tem razmeram. Slednja pristava dr. VVagner in Doxat očvidno tudi nesta sposobna, ali bolje rečeno, voljna, da bi zboljšala te odnošaje in utešila razburjeua čustva. To se vidi iz čudnega, po svoji naravi nam jedino znanega dogodka, o katerem se je govorilo žejdovolj, katerega pa moramo še malo osvetliti.
C. kr. pristavoma v Šmariji pri Jelšah se je prigodilo, da jima je gostilničar, ko sta se pritoževala o slabi postrežbi in hrani in pri tem z gostilničarjem kakor s hlapcem ravnala, hrano za vselej odpovedal. Ko se jima je čez kakih 14 dnij v drugi gostilni iz istega uzroka isto zgodilo, nesta mogla v nobeni gostilni, pa tudi v nobeni privatni hiši Šmarskih tržanov redne hrane dobiti in sta tako v veliko zadrego zabredla. A izmislila sta si sredstvo. Šla sta k občinskemu zastopu, kjer se je njiju pritožba vzela v zapisnik.
Na to pritožbo zaslišaval je občinski odbor vse krčmarje, ki so pristavoma hrano odrekli. Izjave gostilničarjev strinjajo se vse v tem, da jim ni mogoče, adjunktoma v gostilni brane dajati, ker bi s tem vse druge goste odgnali in ker bi adjun-kta z njih brano ne bila zadovoljna.
Gosp. Jagodic, ki jima je bil prvi hrano odpovedal, izjavlja v zapisniku, da nesta bila pristava nikdar s hrano zadovoljna, da sta mu kjubu nizki ceni po 4, 6 do 8 kr. odtrgavala, da sta v gostilno došle Slovence glasno pozdravljala z „win-diseher Trottel", tujce pa pitala z izrazi ,,gestun-kene jildische Bagage", sploh pa tako postopala, da sta mu vse goste odpravila in da nobena to-carica pri njem več ostati ni hotela. Nihče torej ne more od njega terjati, da bi jima še dalje v krčmi hrano dajal, pripravljen pa je, dajati jima hrano na dom za določeno ceno.
Občina je navedeni zapisnik,  ker se je sama čutila nepristojno,  predložila c. kr. okrajnemu gla-
Veter vel je preko temnih polj in šumno zibal gole vrhove brez in lip okrožujočih doni Lučinova. Prijezdili smo, zlezli s konj ... na pragu obstal sem in  se ozrl:  po sivem nebu polzeli so težko dolgi oblaki; temno-rujavi grm lomil  se je v vetru in žalobno šumel ; rumena trava pripogibala se je brez-možno in žalostno k zemlji; staje drozdov preletavale so se po jerebikah, obsejanih z jarkimi temno-rudečimi grozdi; v tankem in šibkem vejevji brez švigale so svistajoč sinice ... v vasi so hripavo lajali psi. Postal sem žalosten . . . zato vstopil sem s pravim veseljem v jedilnico. Oknice bile so zaprte, na okrogli mizi, pokriti s slepeče belim prtom, sredi kristalnih karafink, napolnenih z rudečim vinom, gorelo je osem sveč v srebrnih podsvečnikih, v kaminu plapolal je veselo ogenj — in star, jako čeden strežnik z ogromno plešo, oblečen po angleški, Btal je v čestipolnem miru  pred drugo mizo, na koji se je že šopirila velika skleda za juho, ovita z lehkim in dišečim parom.   V veži šli smo mimo drugega rednega človeka, hladečega šampanjca — „po strogih pravilih  izkustva". — Večerja bila je, kakor je navada ob tacih prilikah, — nenavadno prijetna;  hohotali smo se,  pripovedovali dogodke
zgodivše se na lovu, in z navdušenjem spominali se dveh znamenitih „ugnanjih". Najedši se dovoljno razkošno posedli smo se v širokih stolih okrog kamina; na mizi Široka srebrna čaša in po nekolikih trenutkih razjasnil nam je brzi plamen plapolajočega ruma prijetno nakano gospodarjevo, da  „pripravi pale nico." — Peter Fedorovič ni bil človek brez okusa — vedel je pa na primer, da nič ne upliva tako moreče na fantazijo nego ravni, hladni, pedantični svit svitilk — in zato je ukazal ostaviti v sobi samo dve sveči. Po stenah trepetale so čudne polu-sence, koje sta proizvajala pohotna igra ognja v kaminu in plamen  palenice . . . tiha, nenavadno prijetna uteha zamenila je v naših srcih nekoliko bujno ve selost, ki je gospodovala pri večerji.
Razgovori imajo svojo usodo — kakor knjige (po latinski poslovici), kakor vse na sveti. Naš razgovor tisti večer bil je nekako raznolik in živ. Od vsakdanjostij prehajal je k dovolj važnim občnim vprašanjem, lehko in neprisiljeno povračal se je k vsakdanjostim življenja ... Ko smo že precej mnogo blebetali, umolknili smo najedenkrat vsi. V takem časi, pravijo, proletava tihi angelj.
(Dulje prih.)
varstvu, slednje pa je izjavilo, da v tej zadevi ničesar storiti ne more. To je kratek podatek vse te, za c. kr. pristava toli sitne zadeve. Pri tem bi bilo menda tudi ostalo, ko bi se na nasprotni strani na poskušalo čisto nedolžnost naših pristavov dokazati, po raznoterih listih resnico vsega dogodka pačiti in laži sejati. Čuje se celo in čita, da se je sprožila peticija, naj bi se okrajno sodišče iz Šmarija premestilo in to zahtevanje podpira se s tako čudnimi razlogi, da skoro ne vemo, ali oni, ki jih objavljajo, sploh ne vedo, kaj govoričijo, ali pa vedoma lažejo.
Neovrgljiva resnica je, da se dokler uradnika, ki sta vse to sama prouzročila, ostaneta pri našem sodišči, tukajšnje razmere nikdar zboljšati ne morejo, kajti ne glede na to, da se ta gospoda vsakemu, ki ni njih vrste, neprijazna kažeta, je tudi njijino postopanje tako arogantno, da ne vzbujata pri nikomer simpatij, pač pa sovraštvo. Ker ni upanja, da bi se omenjena gospoda spreobrnila, tudi ni pričakovati, da bi sovraštvo proti njima ponehalo.
Da pristavoma iz navedenih uzrokov ljudstvo ni prijazno, da so njimi gostilničarji iz tehtnih uzrokov hrano odpovedali in odrekli, da se jih vse ogiblje, to se v nasprotnih listih imenuje hujskanje proti uradnikom in zaradi tega bi se moralo sodišče premestiti. Omenjena gospoda naj bi mirne goste svobodno psovala, to bi ne bilo nič napačnega, a psovani gospodje bi se morali dr. Wagnerju in Do-xatu še zahvaljevati. Taka je logika in morala ži-dovsko-nemških listov!
Da bi se le ne govorilo o hujskanji proti uradnikom! Človek, srečajoč tega in onega, na uradnika niti ne misli, ampak samo na človeka brez uradne lastnosti, ki mu je zopern, katerega pogledati neče, na človeka, ki se ne obnaša, kakor se spodobi v olikani družbi Kar se tiče preraeščenja uašega sodišča, je vse, kar nasprotni listi v tem oziru pišejo, preabotno, da bi se tukaj dalje razpravljalo. Popolnem otročje pa je, ako se misli, da se bode to zgodilo dvema udarnima osobama na ljubo. Mi pač mislimo, da si bodeta dr. VVagner in Doxat, Če je še kaj pravice na svetu, prej hrane pri drugem sodišči iskala, predno pride vprašanje o preinešeenji našega sodišča na dnevni red.
Domače stvari.
— („Deutsche Zeitung") je vzela pod svoje okrilje odvetnika g. dr. Slanca v Rudolfo-vem, tedaj glasilo novo-nemške Avstrije — „starega Avotrijana", „den »Iten Oesterreicber" ! Če že v tem tiči nesramežljiva nedoslednost, še večja pa je nedoslednost nemško-narodnega žurnala potem, da on sam omenja rečenega odvetnika nekdanjo agitacijo za slovensko uradovanje. Odvetnik, ki se šteje narodnim, ki se šteje, da je nekdaj dobro zastopal po časnikih slovenski program, on bi že zavoljo svoje časti, doslednosti svoje moral tudi v dejanji biti za načela, katera je zagovarjal in priporočal. Ako pa tega ne stori, potem mora biti tudi Dunajskemu žurnalu prav, da je »Slovan" pritiral ime „starega Avstrijca" na dan! Zagovorniki dr. Slanca se torej sklicujejo na napačne premise, če tožijo, da je kritika zadela narodnega odvetnika in še tako slepe oči bodo uvidele, da jo je gosp. dr. Slanec zopet zavozil. Honorara menda „Deutsche Zeitung* ne bo dobila!
— (Državni poslanec prof. Šuklje) je v soboto poročal Novomeškim volilcem o svojem delovanji v državnem zboru. Došlo nam je o tem obširno izvestje, katero priobčimo v prihodnji številki.
— (Meščanskim učiteljem) na Dunaji je imenovan naš pisatelj gosp. Josip Ciper le.
— (V Kamniku) bile so v soboto volitve v mestni zastop. Zmagala je v tretjem razredu „konservativna" stranka z dvema glasoma večine. Kakšna je ta konservativna stranka, naj čitatelj blagovoljno presoja po tem, da je njen kandidat mej drugim bil znani „Johann" Ketzel, ki je dobil največ glasov. Danes je volitev v drugem razredu, agitacija bode zopet velika. O resultatu pričakujemo poročila.
— („Glasbena Matica") završila je v 8. dan julija t. 1. v čitalnični dvorani šolsko leto 1885/6. Navzlic temu, da se neso izdala posebna vabila, zbralo se je k tej slavnosti mnogo našej nadobudni mladini in glasbeni umetnosti prijaznega občinstva. Ko sta se odpeli pesmi „Pozdrav domovini" od Košata in „Kranjska dežela" od dr. Ipavca nastopila je gospodična D. P., ter v krasnem govoru ocenjavala delovauje in zasluge „Glasbene Matice" na glasbenem polji.   Po končanem govoru,
kateri je bil od vseh udeležencev vsprejet z burnim odobravanjem, zapeli so vsi gojenci lepo pesem „Lipa dišeča" od dr. Ipavca. Potem nagovori gospod prvo-sednik Fran Ravnikar zbrano mladino sledeče: „Kot veteran mej slovenskimi boritelji vzel sem naposled v roki slovensko liro, ter jo podal mladini naši, da nam svira in poje mile domače pesmi, da nam sta-rejim daje pogum za daljno ustrajno delovanje, da mladini udari ob srčno struno domoljubja,  da se razlega po vseh hišah slovenskih od najvišje palače do najborneje kočice. Vaše petje mi je tedaj v največjo radost in veselje, zarad tega Vam tudi jaz izrekam svojo iskreno  zahvalo,  a ne samo svojo nego tudi ono čaštitega odbora  in gg. učiteljev, s katerimi smo v isti harmonični zvezi, kakoršno mora vladati pri Vas v petji in glasbi. Vaša in naša zahvala se tedaj pobotata, nam je najlepše plačilo, da ste marljivi. Vam pa zadostilo, da Vam drage volje podajamo sredstva do izomike v najblažji umetnosti, v glasbi. V harmonični zvezi hočemo vsi stati skupno kot trda nepremična skala sredi viharjev, sredi nasprotnih valov.   V to ime zakličem:   Bog daj svoj blagoslov!  Pri vsaki slovesni priliki, kadar koli se zbiramo Slovenci, nam je tudi  sveta dolžnost spominjati se našega presvetlega vladarja, ki nam je kot pravi oče omogočil izomikati se na narodni podlagi, postavljati si temelje za boljšo bodočnost, zarad tega vskliknem uzvišeni njegovi osebi „Živio," „Slava". Trikratni živio in slava zadonel je iz stoterih grl presvetlemu cesarju in po dvorani zaorila je mogočno „cesarska pesem," katero je občinstvo stoje poslušalo.   Naposled razdelila so se mej gojence spričevala.   In tako je zaključila „Glabena Matica" svoje drugo šolsko leto s prepričanjem, da je, kar je bilo v njeni moči, storila za razvoj glasbene umetnosti, in s trdno nado, da bode naš glasbeni zavod, kateri je izvestno važen faktor v pro-svetljenje naše mladine, v prihodnje našel od strani vseh Slovencev obilne gmotne podpore, katere baš sedaj, ko dobiva glasbena šola vedno širšo podlago, najbolj potrebuje.
— (Gospod Ivan Šubic) spisal je v letošnjem poročilu c. kr. višje gimnazije Ljubljanske pod naslovom „Ljubljansko barje" jako korenito razpravo, katero je potem kot odtis izdal v posebni knjižici. Človeka sploh že veseli, če naleti v šolskih programih na sestavek, ki nema presuhe katederske vsebine, temveč ki obdelava kak zanimiv  predmet  iz   javnega   življenja,   še   bolj se bode pa vsakdo radosti!, čitajoč gospoda Šubica knjižico  „Ljubljansko  barje".   Gospod pisatelj' namenil   se  je   bil spisati prirodopisno in  zgodovinsko sliko barske kotline, a zaradi preobilega   gradiva   priobčil nam je, kakor sam pravi, samo „skromno črtico8 Ljubljanskega barja, katere j je pa dodal veliko zgodovinskih podatkov, tako da je knjižica pri vsej „skromnosti" jako zanimivo delo, katero bode vsakdo z veseljem čital, kdor se zanimiva za izsušenje Ljubljanskega barja in za prirodopisne predmete sploh. G. Šubic opisuje v re ceni knjižici najprej barski teritorij, potem barsko kotlino, kakeršna je bila nekdaj in je sedaj, omenja „stavb na koleh od  naroda „mostišča" imenovanih nekdanjo fauno in sedaj še nahajajoče se povodnice in močvirnice, našteva vse barske plasti, vse sedanje barske lupinarje, analizo barskega blata in ilovice. Potem je zanimiv sestavek o postanku barja in rupe in tloristična črtica barske kotline, v kateri so navedene vse glive, Hšaji in mahovi, slednji ve činoma vzeti iz bogate zbirke tajnocvetk g. Alf. Pavlina. Knjižici je dodan zemljovid barja in več pro rezov, katere je g. Šubic sam risal in tako podal nam pristno in jako poučno sliko vsega 15.700 ha obsezajočega barja.  Knjižica odlikuje se po lepem jeziku, jako srečno izbranih izrazih in je v obče tako prijetno berilo, da nam je vzbudilo slast po večjem delu, katero je gospod pisatelj na prvi strani mej vrstami naznanil.
-- (Javna skušnja v orglarski šol €ecilijanskega društva) v Ljubljani (Stari trg, dr. Ahačičeva hiša) bode v sredo dne 14 t. m ob 9. uri dopoludne.   Vabijo se k njej prijatelji glasbe sploh in še posebno prijatelji cerkvene glasbe.
— (Razpisano) je mesto svetnika pri nad-sodniji v Gradci. Prošnje do 28. t. m.
— (Trtno uš).  -Konstatovali so že tudi v Halozah in je baje že 40 oral okuženih.
Zupanova slavnost.
Slavnosti v Sloveucih neso redke, malokatera pa se je vršila tako lepo, na tako splošno zado-
voljnost kakor včerajšnja. Prelepi kraj, kjer se je uprizorila, jako ugodno popoludansko vreme, izvrstni red, izborni govori in ubrano petje, vse to je sodelovalo, da smo z naj prijetnejšim i utisi zapustili dr. Jakoba Zupana rojstno vas in da se vsakdo z veseljem spominja včerajšnjega dne.
Brdski okraj še doslej ni imel velike narodne slavnosti, ker ni bilo prave prilike. Ves okraj je tako naroden, da nemškutariji niti sledu ni in da v tem oziru ni potrebe za narodno veselico. Stoletnica Zupanovega rojstva je dala pravi povod, da smo obiskali preprijazne Prevoje in dostojno slavili spomin moža, ki je ondi zagledal luč sveta.
Kako probujen je ves okraj, videlo se je včeraj. Vsaka vas, koder smo se vozili, postavila je vitke maje, s katerih so vihrale cesarske zastave in trobojnice, povsod so prihajajoče goste navdušeno pozdravljali, Prevoje pa so bile posebno praznično okrašene, zlasti pa prostor pred Zupanovo rojstno hišo.
Iz Ljubljane odpeljalo se je k slavnosti do 250 osob, namreč »Pisateljsko društvo", „Slavec", „Sokol", mnogo gospic in gospodov, iz Kamnika došla je „Lira", iz Dola „Bralno društvo", iz vseh sosednih krajev pa mnogo rodoljubov. Ljubljanske goste pozdravljali so počenši od Trzine po vseh vaseh s streljanjem, na Viru pozdravil jih je gospod župan in brdka gospica poklonila je Sokolu krasen šopek svežih cvetlic, pred Prevojarai pa jih je vspre-jela prav dobro izvežbana Domžalska godba, s katero na čelu so potem šli na prostor, slavnosti od-menjen.
Na Prevojah, jako prijazni vasi, bila sta dva slavoloka. Prvi, pri katerem je bil oficijalni sprejem, z napisom „Dobro došli" in z Zupanovimi stihi:
Vse i m mu o Pa ne znamo, Le iščimo Pa dobimo.
na drugem, pred gosp. Švarceljna gostilno pa so čitale naslednje „po dr. J. Zupanu" zložene dovtipne vrstice:
Dovolj imamo, Če koj ne damo, Le potrpite Še vsi dobite!
ki so vzbudile mnogo veselosti in se skazale jako umestne in resnične. (Dalje prih.)
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Dunaj 11. julija. Druge ponesrečene so dobili, le grofa Pallavicinija še ne. Trupla zašili so v vrečo. Pallavicinija še iščejo.
Praga 11. julija. Državni poslanec Josip Klima ustrelil se je včeraj zvečer, ko je ravno v Lučenici imel stopiti v vlak odmenjen v Prago.
Rim 10. julija. Včeraj v 6 krajih 121 ljudij za kolero zbolelo, 54 umrlo.
London 11. julija. Dosedaj imajo konservativci 287, vse tri druge stranke (Glad-stonovci, nasprotujoči liberalci in Parnellovci) vkupe pa 280 glasov.
Peterburg 11. julija. Včeraj zvečer kraljica grška z otroci semkaj dospela.
Narodno-gospodarske stvari.
Spomenica Kranjskega obrtnega društva.
(Dalje.)
Kar se pa tiče dela na polji, ve vsakdo, da ne traje celo leto, ampak le nekaj malo mesecev, in Še te mesece potrebuje se večje število delavcev le nekatere čase, kakor ob žetvi in košnji. Kdo pa tudi ne ve, da ob košnji in ob žetvi prihaja v mesto mnogo prebivalcev z dežele, da si poiščejo dela in nekaj grošev zaslužijo. Kaj pa naj bodo prisiljenci delali ves drug dolgi čas, ko ne bode dela na polji Delali bodo v delavnici. Zakaj se pa ni iz vel de želnozborski sklep s 1883 leta? po katerem bi bilo moralo oskrbništvo prisilne delavnice najeti zemljišča v bližini delavnice, ja obdelavati s prisiljenci, ker pridelke porabljati v lastnej režiji. Da, tedaj je bil cel kup ovir, mej družim se je omenjalo, da bi se morali uradniki posebe nagraditi ali pa jim dodati nove moči, da bi prisiljenci oni čas, ko ni dela na polji in v grdem vremenu — in kakor je znano, je v Ljubljani deževje jako pogosto — vendar moral delati v delavnici. Kar se tiče poljskih del, se je tedaj na merodavnem mestu priznalo, da nikakor neso pripravna, da bi se našim tožbam ko renito od pomoglo.
Pa navzlic tem zlim naj bi se zavod še podvojil in posebna poboljševalnica za malostne izpri-jence se sezidala.   Ker pa  dežela zato  ni dovolj
močna, naj bi pa še drŽava prihitela na pomoč Da takej zjedinjenej moči morali bi mi popolnem podleti, to je gotovo.
Nadejamo se, da bodo udeleženi visoki organi, predno store odločilni korak, z ozirom na našo revščino celo stvar še blagovolili dobro preudariti- Pri tem so nam sledeči momenti pred očmi:
Če se je oskrbništvo prisilne delavnice izreklo za razširjenje in pri tem posebno poudarjalo materijalni dobiček za deželo zdi se nam, da so oskrb-niški uradniki pri vsem priznanji njih osobnih zaslug n delovanja vendar še le nedavno stopili v to službo, n zlasti je vodja zavoda še le tedaj prišel v našo deželo in mesto. Mi imamo tedaj dovolj povoda dvomiti, da bi si bili nabrali dovolj skušenj, ki so potrebne za temeljito presojo vseh merodajnih razmer. Da še res manjka skušenj, vidi se iz trditve, katero je tudi ponavljal poročevalec v deželnem zboru, da čevljarji v Krakovem in Trnovem še ceneje delajo kakor prisiljenci. Da! potem delajo domači marljivi delavci konkurenco izprijencem v prisilni delavnici ! Za taka originalna izumljenja dotičniki pač prilično lahko prosijo za podelitev izključnega privilegija.
Ko smo celo stvar dobro pre udaril i, prišli smo do spoznanja, da bi razširjenje prisilne delavnice bilo vsekako škodljivo za obrtni stan, deželi bi pa tudi ne doprinašalo tistih finančnih dobičkov, kateri se pričakujejo, zategadelj smo začeli misliti, če kaki drugi uzroki ne nagibljejo osobja prisilne delavnice, da se s tako gorečnostjo poganja za po-vekšanje. Naravno je, da se je nam usiljevala misel, da so morda osobni uzroki, zaradi katerih se tako poganjajo za uresničenje tega projekta.
Ako se bode zavod povekšal, bode se povek-šal tovarniški obrat, tedaj tudi tovarniški dobiček, od katerega dobiva osobje tudi svoj delež. Sedaj dobiva oskrbnik od dobička kakih 300 gld., kontrolor 2O0 gld. Podobno nagrado dobivajo tudi delavski mojstri. Ko se bi podvojil tovarniški obrat, bi se tudi tu posebni dohodki vsaj podvojili. Pa tudi stalne plače bi se morale povekšati v primeri z razširjenjem zavoda.
Mi trdimo, da se financijelna korist za deželo, če se povekša zavod, nikakor ni dokazala. Tudi v deželnem zboru se ni poskusil niti približen račun.
Recimo, da bi se vsled povekšanja zavoda po-vekšali tudi dohodki zaklada prisilne delavnice, dežela dobila bi nekaj tisoč več tovarniškega dohodka? Kje je pa ustanovna glavnica, kje obresti? Kaj se bode moralo vse zidati.
Sedaj obstoječe poslopje se bode moralo za dvojno povekšati, zidati velika kapela, nov obsežen zid okrog napraviti. Nadalje se bode morala zidati posebna hiša za poboljševance, zopet nova kapela, novo administracijsko poslopje za pazniško osobje, učitelja itd. Vsekako bi se pa okrog moral napraviti visok zid. (Konec prih.)
Zahvala.
„Pisateljsko društvo" odkrilo jo včeraj ob Štirih po-poludne spominsko ploščo slavnemu slovenskemu učenjaku, pisatelju in pesniku dr. Jakobu Zupanu na Prevojah. To slavnost povzdignilo je s svojo navzočnostjo toliko število odličnega občinstva od blizo in daleč, da zmatramn za svojo dolžnost istomu izroči presrčno zahvalo, osobito pa slavnostnemu odboru na Prevojah, pevskima društvoma „Slaven* v Ljubljani in „Liri" v Kamniku, telovadnemu društvu „Sokol,, v Ljubljani in „Bralnemu društvu" v Dolu, gospodu ravnatelju Fr. W i e a t h a 1 e r j u za res prekrasni slavnostni govor in vsem drugim, ki ao kaj pripomogli k prelepej slavnosti, da bo je ista tako krasno zvršila.
Odbor pisateljskega društva.
Zahvala.
„Slovensko bralno društvo 4 v Kranji, šteje si v dolžnost in čast izrekati pevskemu društvu „Liri" iz Kamnika in vsem drugim gostom, kateri so nas pri Blavnosti dne 4. julija t. 1. s svojim prihodom počastili, najiskronejšo zahvalo.
Zahvala.
Podpisani u soj a si tem potom, izreči najprisrčnejSo zahvalo vsem p. n. gospodom tržanom Z avskim in vrlemu gostu z Vranskega za simpatije, katere so nam povodom izletnega zborovanja Celjskega učiteljskega zborovanja dne 8. julija 1.1. v tako obilni meri skazali. — Zahvaljujem se pa tudi slavnemu Savinjskemu učiteljskemu društvu, ko je naše vabilo prija no vsprejelo ter nas v tako obilnem številu počastilo.
Za Celjsko učiteljsko društvo
Tone Breznik,
predsednik.
Kdor se boji mrlvomla
ali katerega je že zadel, aH pa boleha na navalu krvi, omotici, udotrpu, ali ne more spati ter ima bolne živce, naj si naroči knjižuro „Ueber Schlagtluss-Vorbeugung and Hoi-lungu, 5. izdaja, ki se zastonj in franko dubi od pisatelja bivšega deželnobrambovskega batalijouskega zdravnika Kom. Weissmaun-č. v Vilshofen-u, llavarsko. (38—13)
Tujci:
10. julija.
Pri .- i.im: Os\vald, Viktorin z Dunaja. — Drobois iz Celovca. — Sperl i Dunaja. — pl. Ebnor, Kaduncc iz Trsta. — Suus z Dunaja.
Pri : Berder z Dunaja. — Ecker iz Gradca.
— Grader z Dun ija.
Tržne cene v LJubljani
dne 10. julija t. 1.
PAenica, h k ti. Rež, „ Ječmen, „ Oves, Ajda,
Proso, „ Koruza, „ Krompir, „ Leon, n ttrah, Fi*ol, Maslo, Mast,
Speli fVttsn,
kgr.
ri- kr.		fl.!kr.
ti tiri	Špeh povojen, kgr. .	- 70
5 20	Surovo maslo, „	— 851
4 06	Jajce, jedno ....	— i 2
3 25	Mleku, liter ....	— 8!
4 88	Ooveie       meso, kgr.	- H4
4 87	Telečje          „ „	— 46
4 87	Svinjsko        „ „	— 60
_ _	Kostni novo    „ „	— 32
9		— 46
9 -		— 17
10 -1	Seno,   100 kilo    . .	90
— 92	Slama,    „ . Prva    trda, 4 fj metr.	
->		■, m
— 62j	B    mehka,    „ „	4 20
j Meleorologično poročilo.
G) 1 °	Cas opazovanja	Stanje barometra v m ni.	Te in- Vo-peratura   t rovi	Neb)	Mo-k rina v 1 mm.
10. julija.	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	733 58 mm 735 80 ■*. 739 06 mm.	1B2"C   si. vzh. 20 O1 C   si. hvz. 14 2" C!  jsl. vzh.	dež. d. jas. dež.	27-3 mm. dežja.
:=f> 7. zjutraj [3    2. pop." ,_;  9. zvečer		739 88 mm. 739 30 oni. 739 82 mm.	12 4° C   si. vzh. 152° (J   si. svz. 12 8° C   al. vzh.	obl. obl. obl.	0-60 ram. dežja.
	gld. 15
85	
Hi*	—
102	K —
H71	?„ —
276	, 80
126	. 35
10	r 02
5	, P4
tj 2 131	_
188	—
J 05	. 85
y4	, 8U
105	. 20
117	. 25
125	b 25
98	" 90
177	.  f o
is	„     i D
115	■ _
197	h 25
kr.
Srednja temperatura 1H'8» in 13 5°, za 210 in 5-4» pod norrualom
IDunajska borza
dne 12. julija t. 1.
(Izvirno telegrafi fino poročilo.)
Papirna renta ....
Srebrna renta ...... • ■
Zlata renta . . ........
6° „ marčna renta ....
Akcije narodne banke.......
Kreditne akcijo..... •
London
Srebro.......
Napol. .   . •
C. kr. cekini Nemške marko
4% državne srečke iz 1. 1854 250 gld. Državne srečke iz I. 1864 100 yld.
Oprtka zlata renta 4"/, Ogrska papirna renta b",,. 6% štajerske zemljišč, odvoz. t)lili^. Dunava r; g. srečke 5',,, 100 gld.
Zemlj. obč. avstr. &%% zlati last, listi Prior, oblig. Elizabetinc Upad. železnice Prior. oblig. Ferdinandove sev. /ule/.nico Kreditne Hrečke lOO gld.
Rudnlfbve. srečke 10 Akcije anglo-avstr. banko 120 „
Trammway-drult velj. 170 gid. n. v
Zahvala.
Za izkazano sočutje ob bolezni in smrti ter pri pogrebu našega neporabljenega soproga, oziroma očeta, brata in svaka, gospoda
ANTONA PORENTE,
mesarja in hišnega posestnika,
izrekamo vs&m sorodrnkoni, prijateljem in znancem za poklonjene prekrasna vence," posebno pa. zadrug] mesarjev, slavnemu telovadnemu društvu „Sokol", gg. pevcem Ljubljanske Čitalnice, katoliški družbi, piečastiti (hlhovflčiiii in sploh vsem, kateri so se pogreba v tako obilnem St vilu udeležili, tem potom svojo najtoplejšo in najprisrč-nejšo zahvalo.
Ljubljana, 12. julija 1886.
(508)
Žalujoča rodbina Porenta.
v našem založništvu je izšla in se dobiva po vseh knjigotrznicah knjiga:
fcurzgefasste
Geschichte Krains
mit besonderer Rilcksicht auf Cnltur-Entivicklung.
1'on
August Dimitz.
jo pbl v s°.
Cena mehko vezani knjigi je 8o kr., elegantno v zlatem obrezku vezana stane I gld. 50 kr.
Čislani gospod pisatelj podaje nam v omenjeni knjigi pregledno in skupno, niž vainega prezira joto, objektivno podobo povestnice naše oije domovine, kojo bode vsak domoljub gotovo kot dobro dollo in u veseljem marljivo prebiral.
Ig. pl. Kleinmajr 81 F cd. Bambcrg
knjigo trž/iica v Ljubljani na Kongresnem trgu.
(858-
V „NARODNI TISKARNI" v LJUBLJANI
sta izšli knjigi:
M a x.
Roman.  Spisal Turgenjev, poslovenil it. Mdlovrh. — Ml. 8°, 32 p6l.  Cena 70 kr., po poŠti 80 kr.
Junak uascura onsu.
Roman.   Spisal M Lermontor, poslovenil J. P,  —  Ml. 8°, 264 Gtranij.   Cena 40 kr., po pošti 45 kr.
St. 11.G02.
(490—3)
Kakor znano, širi se kolera v nekaterih mestih na obalih jadranskega morja.
Vsled tega bodi občinstvo opozorjeno na mestnega magistrata razglas s 25 dne decembra vlan-skega leta Št. 21.606 s pristavkom, da je vsacega popotnika, ki prihaja iz krajev, kjer je kdo zbolel za kolero, l»rear. odloga (»glasiti pri tukajšnjem policijskeiu odseku, in sicer je tiste popotnike te vrste, ki si vzemo stanovanje po privatnih hišah, oglašati isto tako, kakor one, kateri ostanejo v gostilnicah, ker je vsacega brez razločka, kdor prihaja iz okuženega kraja, zdravniško opazovati skozi tri dni. Kdor opusti zapovedano oglasilo, bode kaznovan z najkrajnejšo strogostjo.
Hišni gospodarji odgovorni so tudi za svoje gostače.
Mestni magistrat Ljubljanski,
dne 8. julija 1886.
V najem se <la
trgovina s špecerijskim blagom in deželnimi pridelki
v Ljubljani, izven mitnice, v hiši poleg dveh zelo obljudenih cest, od sv. Mihaela poeenši. — Ravno tam se odda gONtilnicit s sobami za tujce gostilničar ju na račun. — Natančneje pove iz prijaznosti upravništvo »Slovenskega Naroda". (502—1)
Koncipijenta,
kateri zna v slovenskem jeziku vsa notarska dela opravljati in ima dobre svedočbe, vsprejinem za vstop do 1. 8ep-terubra t. 1.
Ponudbe  naj   so a  prilogami   podpisanemu poslati
racijo.
Ivan Z^lantan,
(500—1) c. kr. notar.
Hotel „Blejski grad"
ob Itlcjslieiii jezeru na Kruiijflkeni, v jako tnteriem kraji, z izvrstno restavracijo, ponuja rodbinam in posamičnim usobam zdravo in prijetno '501—1)
Cene sob zmerne. Restavracija zadostuje vsem zahtevam. Jezerske kopeli lSt°R., vožnja v čolnih, lov iioatervij. Radi m« oje lege. lOO metrov nau HleJHklm jezerom, in No'iičuntili polov jako ugodno
krajno zdravišće.
Kaj več pove Alojzij l*utNchek, hotolier na lile d u.
I
Med vsatovjil
& Ko. ©O 3=r-
Garantiran pitanec
v škatljah po 6 Ko., Ko. po 60 kr., škatlja 30 kr., se pošilja po poŠti proti predplačilu ali povzetji. "V šlciviili nn. dobolo conojo.
OROSLAV DOLENEC,
sveoar, (84—23) v Ljubljani, Gledališke ulice.
1000 knjig „LIRA in CVETJE",
zbirka vsakovrstnih pesnfj, je na prodaj, katere je rat jki Ivan Dolinar zalotil in na svetlo dal in katere, žali P.og, ni utegnil razprodati. Da se pa ranjcemu čast reši, ker tiskovina še n- plaeana, nripo:'oea to knjigo vsem Cč. rodoljubom soprogu ranjjcega Dohnarja in sicer za znižano ceno 40 kr. zvezek prost poštnine.
Spoštovanjem
Katarina vdova Dolinar,
(473—5) Trs*, Via Ferriera »3».
Slavnemu občinstvu se priporočam kot
parketni polagatelj
ter tudi oskrbi m parkete iz tovarne.
Spoštovanjem (480—3) Martin Primožič, mizarski nastavnik,
v LJnl>lJ«mi, Gradišče &t. S.
v jednoj glavnih ulic, v d-ibrem stanu, proda ne za ceno, katera da 5 °/0 ni donesek. — Več pove upravništvo „Slo-venskega Naroda". (485—2)
Dr. FRAN ZUPANC
preselil se je 3
v v Ij,
v Selenliui'jt;«ve uiiee si. 3, E
I: nadstr., na levo, v Koslerjevi hiši.
Ordinira vsak dan: (604—1)
dopolndne od O. do lO. ure, popoludne od 2. do  3. ure. . -f
Št. 94. M. ii sv.
(488—2)
Natečaj,
Začetkom šolskega leta 1886/87 se bode na samostalni jednorazredni mostni ljudski šoli z dvema oddelkoma in poludnevnim poukom v predkraji „Karolinška zemlja" (na močvirji) popolnila .služIta iieitcl jMka*
Tej službi pripada letna plača 600 gld., pravica do postavnih službenih doklad, prosto stanovanje ali pa postavna stanarina.
Prosilci za to službo imajo svoje prošnje z dokazili o učiteljski sposobnosti za pouk v < beh deželnih jezikih in o dozdanjem službovanji, in sicer, ako se nahajajo v dejanski službi, potom predstojećega c. kr. okrajnega šolskega sveta vsaj «lo i& avgustu laj&ff uložiti pri podpisanem c. kr. mestnem šolskem svetu.
C. kr. mestni šolski svet v Ljubljani,
dne 7. julija 1886.
Prvosednik: Grasselli.
33
Velika partija   1 (res-ir*)
(po 8—4 metre , v vseh barvah, za polno možko obleko, p ;Ailja po ptišnuiu  pov/.etji, ofttauck po gld. JI.75
li fttos'clt v SSa-uii.
Ako bi sc blago ne dopadalo, se more zamenjati.
'UA---^■ggg
EgegsasgreessasćtgflRi-----^cSua-^
Samo nefeaj
jclSu Pran Josipovem trg^-vju
v nalašč iato zgrajenem šatoru
ANATOMIČNI PATOLOGIČNI
tf~ Kaj več povedo plakati. rM^K-----.Mja,. JajŽB
kjer se vsakemu ponuja priložnost, spoznati svoj lasten .jaz. Odprt je vsak dan « «1 jutra do veeera.
Prva sobana:
plastično-mehanični umetni stvori
za gospode, gospe in otroke. (492—2.1
Drugi oddelek
samo za gospode, kateri so spolnili žo dvajseto leto. ~V torek in v !>©telc hutoo xtt dume.
TJstopnina 20 ls:r., za "vojalce lO lET.
I^datelj iu odgovorni urednik: Ivan Železnikar.
Lastnina iu tisk „Narodne Tiskarne".