KULTURNI VESTNIK □ □ VSEBINA □ □ J. PAHOR : VISEČE STENE. (Konec). — Stran 207. EMIL HOJAK: UPOM (Pesem). — Stran 209. MARIJA KMETOVA : GOLOBOVI (Nadaljevanje) Stran 209. STANKO KLEMENČIČ: MELANHOLIJA (Pesem). — Stran 212. ALOJZIJ RES: IVAN MEŠTROVIČ — Stran 213* FERDO KLEINMAYR : RAZREDNI PREDSODEK — OVIRA PRAVIČNE SODBE O SOCIJAL-NIH POJAVIH. — Stran 217. PREGLED ZADRUŽNIŠKI — PRIRODOSLOVNI — KULTURNI — KNJIŽEVNI — Stran 219, 220, 221, 222.’ Letnik I. V TRSTU, DNE 7. AVGUSTA 1919 IZHAJA VSAK ČETRTEK. NAROČNINA : ČETRTLETNA 9 L\ POLLETNA IN CELOLETNA SORAZMERNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA 80 ST. UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO TRST, ULICA MADONNINA 15, II. TELEFON 15-70. IZDAJA ZA „VIŠJI KULTURNI SVET“ IN ODGOVARJA ZA UREDNIŠTVO IVAN REGENT. TISKA TISKARNA EDINOST V TRSTU registrovana zadruga z omejenim poroštvom 123 ustanovnih članov 16720 vpisanih članov Otvoritev prvega skladišča 3. decembra 1903 Dosedaj razdeljenih podpor vdovam, sirotam in bolnim članom Zadružno imetje.............. ...................., . Zadružni skladi. ........................................ Vloge v hranilnem oddelku................................ Skupni Inkasso od razdeljenega blaga.............. Dividende razdeljene v dobah od 1903-1916 ............... K 182.797.72 „ 257.733.84 „ 732.221.66 „ 4,277.653.89 „ 58,672.831.40 „ 217.171.94 Doba i Svola Doba |! Svola 1903—1904 64609 1 38 1911 - 4912 1] 1258363 1 68 1904—1905 143390 [ 95 1912— 1913 2436233 . 26 ! 1913— 1914 i 4263591 69 | 1914— 1915 ! 4911718 ! 92 1905—1906 148450 . 19 ; 1906-1907 201206 1 58 ; 1907—1908 366482 Ì 97 1915— 1916 1 6262462 ,25. 1916- 1917 II 8967505 j 48 i 1908 -1909 ■ 615508 ! 12 1909-1910 * 873392 40 1917—11918 1 12394163 11 1910-1911 _ 1050829 1 18 Ì . 1918—1919 H 14714923 ; 27 od 1. julija do j' 28. februarija || Skupaj || 58672831 40 Osrednji urad: Via San Francesco d’Assisi 21 in 23. Osrednja Skladišča: Via S. Francesco d'Assisi 21, 22, 23, 27, 40 in Via C. Battisti 23. MEHANIČNA PEKARNA: Povprečna dnevna produkcija 120 stotov. SKLADIŠČA ZA RAZPRODAJO : TRST: ISTRA: Skladišče Via MESNICE deli' Istria 10 del Belvedere 34 Settefontane 6 dell’Acquedotto 67 Donadoni 2 A Girolamo Muzio 6 S. Marco 13 del Pozzo Bianco 5 del Lloyd 10 Via dell’Istria 10 (1), Via S. Marco 22 (30). Skladišče 16 „ Kjadin (S. Luigi) 800 „ 17 o Skedenj, na trgu „ 18 Vrdela, delavska stano- vanja „ 26 Via P. P. Vergerio 871 „ 31 Rojan, fra i Rivi „ 34 Pončana, delavska sta- novanja 196 „ 35 Sv. M. M. zgornja Via Settefontane (111), Milje (V), Skladišče 5 Milje 9 Pulj 11 15 19 25 27 28 Izola Koper Pulj Chiampore Rovinj Bertòki 29 Vižinada 32 Volovsko-Opatija 36 Buje Kruh se razprodaja v vsakem skladiSču. SKLADIŠČE OBLEK Št. 20: Via Raffineria št. 3, I. in II nadstr. Skladišča v popravi: Furlanija: Gorica (7) i Farra d'Isonzo i23) Tržič (14) Moša (21) Panzane (klet) (24) Kormin (22) Gradiška (33) | Nova skladišča (skorajšnja otvoritev) : TRST: Via Giulia Via Malcanton Piazza dell’ Ospedale Via Barriera ISTRA : Piran Škofije FURLANUA: Žagrad Priprava novih skladišč. TRST: Novo mesto, Barriera nuova in Škorklja, Sv. Jakob, Čarbola, Sv. Vid, Greta, Barkovlje, S. Sabba. ISTRA: Vodnjan, Villa di Rovigno, Valle di Rovigno, Momian, Sicciole, Strugnan, Sv. Lucija, Umago, Sv. Rok, Krevatini, Ika, vIčiči, Lovrana. FURLANIJA : Oglej, Aielo, Červinjan, Fiumicello, Fogliano, Romans, Ronki, Medea, Visco. KRAS : Nabrežina, Sežana. V PROJEKTU: Zadružna mlekarna. TRST, aprila 1919. VODSTVO ŠTEV. 14. I NJIVA LETNIK I. J. PAHOR VISEČE STENE (Konec) OPET negotovost, ki je Drenika tembolj mučila, ker dosedanjih še ni mogel raz* rešiti. Sam ni vedel, kaj naj prične, kakor bi se oglašale kali težke bolezni v njem, je čutil. Napotil se je spet k premogovniku, na poti pa mu je znanec povedal, da se je med rudarji že razvedelo o Gabru. Možje so onemeli in pričakovali, presenečenje je napolnilo globine. Premogovnik je dobil drugo lice, med delavci je ustajala zavest uboja. Drenik ni šel v premogovnik, vrnil se je na svoj dom. Bežal je od ljudi in želel le to, da bi v samoti zbral lastne misli. Toda ko je zvečer legel v posteljo, poln silnih vtisov dneva, se je zaman trudil, da bi zatisnil oči. Vso noč je prcbdel, ne da bi se umiril. Truden in slab je s prvim svitom vstal, z eno samo mislijo v razboleli zavesti. Šel je ob določeni uri na delo, a ni imel dovolj moči, da bi se spustil v premogovnik. Vrnil se je in pogledi rudarjev, ki so se nezaupljivo in plašno ozirali vanj, odkar je bil Gaber zaprt, so ga žgali. Betlemovo truplo so že dvignili iz rova, v Drenikovi zavesti pa je vedno trdneje rastla gotovost o uboju. In vedno močneje se je oglašalo vprašanje: Ali nisi tudi ti kriv? Zga* nil si ono nemo življenje tam doli, ali ni tudi na tvojih rokah madežev krvi? Oprl je glavo v dlani in strmel pred se. Trudil se je, da bi se spomnil slednje svoje besede, ko je snoval in delal; nestrpno je iskal, ni li morda kdaj s svojim govorom zasadil komu v srce kali misli, ki je dozorela tako strašno dejanje. Važnejše trenutke vse borbe je sicer dobro pomnil, ostalo pa je čas polagoma že kdaj zabrisal. Morda bo pa zdaj kdo prišel in ga obdolžil težke krivde, morda odkrije preiskava vso široko razpredeno mrežo. Nad vse mučen je bil za Drenika ta pred* poldne. Ničesar ni mogel pričeti, samo čakal je, ves v skrajni napetosti. Že popoldne pa se je raznesla vest, da je Gaber s tovariši prost. Dokazali so, da so bili I na svojih domovih ob času domnevane inže* nirjeve smrti. Spadali so vsi v delovno sku* pino, ki je bila tedaj prosta. Prebdeli so v delu noč in legli potem k počitku. Tudi je vse kazalo, da se je morala komisija uveriti o naravni smrti nesrečnika, saj niso sledile nikakršne nadaljne preiskave. Dreniku je odleglo, takoj se je odpravil k Gabru, ki ga je našel na domu. Vzradoščen mu je stisnil roko, ko je zaslišal, da je popol* noma prost in bila sta si spet ona dobra pri* jatelja, kakor pred vsemi temi osodnimi dogodki. Izginila je senca, ki se je bila ukradla med njiju, sedla sta in si pričela pripovedovati, vse od tedaj, ko sta se ločila. Gaber je bil takoj zopet stari, pošteni bojevnik. »Še nekaj dni počakamo,« je menil, »potem pa z vso silo-spet na delo! Stvari so se zasu* kale, naše naloge pa so še vedno iste, saj pravzaprav še nismo ničesar dosegli!« Drenik je priznal, da bi bila organizacija rudarjev prav v sedanjem času najbolj po* trebna, toda ogreti se ni mogel. »Vsaj nekoliko moram pozabiti,« je dosta* vil, »kar je bilo. Vse preživo mi je še pred očmi. Nisem zmožen dela!« Koraki so se začuli v veži, širokopleč mia* denič se je pojavil na vratih. Bil je oni, ki ga je Gaber uporabljal kot svojega najzaneslji* vejšega zaupnika. »Saj sem vedel,« je pozdravljal z močnim glasom in z odkritim zadovoljstvom, »da boš kmalu prost; pa me vendar veseli, da si že zunaj. Ti da bi koga ubil? Jih pa premalo poznajo, premogarje.« Jemal je izpod jopiča steklenico vina, da jo položi na mizo, obenem pa se oziral, da bi našel stol. Ta trenutek so se ujele Gabrove oči z Drenikovimi, oba moža je hkrati spreletela slutnja. »Nalašč sem ti prinesel,« je nadaljeval mia* denič in gledal, kako je ustregel; »kozarec daj !« »Res je,« se je vmešal Drenik, »potem pa nama bo France kaj povedal, gotovo ve kaj posebnega.« Z živimi očmi ga je mladenič pogledal ter se hkrati nasfnejal. »Kdo, jaz? Posebnega? Boste malo zvedeli od mene!« Govoril je s posmehom ter se ozrl v Gabra, kakor bi mu hotel nekaj reči. Pa se je premislil, samo lokav pogled je govoril. Čutiti je bilo, da Dreniku ne zaupa. S povsem drugim glasom je čez trenutek nadaljeval: »Hvala Bogu, da je tako končalo. Zdaj pa na delo. Dosegli bomo vse, kakor se prej še nadejali nismo.« • t Dvignil je kozarec na Gabrovo zdravje, pogledal nezaupljivo Drenika, izpil vino v dušku in pričel nato razvijati svoje misli, kaj jih vse čaka. Govoril je gladko in premišljeno, z živo vnemo. Gaber je poslušal z zanb, manjem, tupatam napravil opazko, Drenik pa je strmel v kozarec skoro kakor povsem odsoten. Gaber je to opazil. »Kaj pa ti je?« je vprašal tovariša. »Pa ne, da bi bil bolan?« Drenik je odločno zanikal. »In zakaj tako molčiš?« je silil Gaber. »Kdo naj se loti vsega dela, če ne ti? Kdo naj vodi?« »Jaz?« Drenik je uprl oči v Gabrove, ne da bi povsem vedel, kaj naj reče. »In zakaj prav jaz?« »Vprašaš, to je vendar samoobsebi umevno. Kdo je vodil od vsega začetka?« Mladenič je gledal Gabra, kakor bi ne mogel razumeti nobene vseh teh besed. Saj mu vendar nihče več ne more zaupati, je govorilo njegovo oko. »Ni več, kakor je bilo,« je odgovoril Drenik gotov in z vso resnostjo, »nekaj je prišlo vmes in zdaj —« Ustavil se je in Gaber mu je gledal v obraz. V trenutku je razumel. »Kaj nama mari!« se je malomarno otresel. Prijel je kozarec in se skoro čudil resnim potezam v prijateljevem obrazu. »Sicer pa je bila najbrže nesreča,« je dostavil in pil. »In če je bil uboj?« je hlastno vprašal Drenik. »Midva nisva kriva!« »Seveda, ti nisi kriv, a jaz?« Drenik je govoril tišje, toda v silnem raz« burjenju. Tisti trenutek se je vmešal mia* denič: »Vi? Vi ste ukazali? Petraku?« Z gornjim životom se je nagnil naprej in nestrpno čakal odgovora. Drenik je obstal, bledica mu je spremenila obraz. »Nikdar!« je izpregovoril čez čas z vso silo, kakor bi ga kdo tiščal za grlo, mu ne bi pustil dihati. »Petrak? Kdo je to?« »Vi da ga ne poznate!« je hotel ironizirati mladenič s svojim močnim glasom. Toda Gaber ga je takoj zavrnil in ustavil. Opisal je Petraka, ki je bil znan kot nasilen rudar. »Torej vendar uboj?« je vprašal po trenutku molka Drenik z globokim glasom. »Kako to veste?« se je obrnil naravnost do mladeniča ter visel s skrajno napetostjo na njegovih ustnih. Ta pa je gledal nezaupno ter se umikal. »Kaj meni mar! Ne vem in od mene ne bo nihče zvedel.« V trenutku se je razgrel. »Nihče, pravim!« Zaklel je srdit in udaril po mizi, da so zažvenketali kozarci. »Prav je psu!« Razbujcn je pričel naštevati vsa zla dejanja inženirjeva in Gaber, ki ga je tudi že ogrelo vino, mu je vneto pritrjal. Drenik je povesil glavo in mrzlično kopal po spominu: Petrak! Petrak! Imel je že razločneje moža pred očmi, toda iz pogovorov se ni mogel ničesar spomniti. Dvakrat je prekinil mladeniča, da bi kaj zve» del, toda ta je trdovratno molčal. Čakal je, da bo morda v vinjenosti kaj izdal, toda fant je dobro vedel, kaj govori. Se enkrat je Dre» nik poskušal napeljati pogovor na Petraka, mladenič pa ga je brezobzirno zavrnil, da mu ničesar ne zaupa. Drenik ni odgovoril, temveč se hkrati dvignil in poslovil. Gaber je sicer fanta opravičeval, vendar je Drenik odšel brez odloga. Na ulici je bil hlad, pa ga ni čutil. In ko je prispel domov, mu še na misel ni prišlo, da bi prižgal luč. Sedel je v temo in sklonil glavo. Z vso silo je terjalo v njem odločitve nekaj velikega, neizprosnega. Rov se je odprl pred njim, ozka, temna ječa. Sredi med stenama človek z upi in željami, a nad glavo razrit obok. Samo dih zakona in zemlje, pa bo tonilo vseokrog, bo pokopalo upe in želje v temo. Kakor pripravljene žrtve stoje možje, a le do sten segajo odmevi njih src, do temnih, gladkih sten. Nihče jim roke ne da, še slednja kaplja zdravja in moči se zahteva od njih. A kjer je kdo padel, tja pride drugi, morda še prej, ko so se osušili madeži krvi. Kaj čuda, če sredi gluhe teme ugasne iskra, vkresana v dno duše. Takrat se dvigne strast, kakor nevihta, ki zavre iz oblakov na obzorju in udari človeka v obraz, preko oči... A če je nad človekom prosto nebo, brstje vseokrog in brazde, je v srcu tišje. Sredi cvetja trav in vetra čezenj, sredi klasja in ognjev nad poljem je človek pokojnejši. Plamen ga vžiga, mrak oblakov ga hladi, vihre mu bijejo v obrazj toda duša raste, nič bolnega ne vre v njej. Pozdravljajo jo zarje, moči zemlje ji govore, večerni prameni, ko mladike dozo* revajo in prično ugašati. In ko pada jesen z belimi slanami čez vele trate, ko ptice zasanjajo in se megle vedno tesneje tko čez obnebje, takrat se človek vrača v dom. Polja poležejo, daleč daleč se gozd zatopi, vode prekrije zvezdna noč. Takrat pregleda človek svoje delo, preizkuša se in vzi-e v srce: mirno je, pokojno, srečno — Drenika je zganilo. Vstal je in prižgal luč. Vode si je vlil, razpravil se ter umil prsi, ra* mena in pleča. Toda temni madeži se niso hoteli prav umakniti. Tudi začrneli žulji v dlaneh in pod prsti se niso dali izmiti. Drenik je strmel vanje in tiho se mu je kradlo v srce. Prvič v življenju je začutil, z ljubeznijo zdravih in močnih, kaj je domovina in že iz dalje mu je prinašalo pokoja njenih polj, nje* nega neba in njenih zvezd. EMIL HOJAK : UPOM Tamkaj sive so daljine, tam pustili smo spomine ; naših dni razkropljen trop šel v procesiji je v grob. Tam so jadra snežnobela, kot da v solncu bi gorela in na njih sto svetlih snov išče zlatih si gradov. Tam so sfinge kamenite, kdo bo vzel jim uganke zvite? — Jadra se v vihar podé, sfinge zlobno v nas režč ! MARIJA KMETOVA: GOLOBOVI (Nadaljevanje) ORA biti danes tu. Nate je naslov* Ijeno,« je rekla v joku Manca. »Oh, neumnica! — Hitro moraš na kolo* dvor in povej drugi naslov. Nekaj dni je lahko vse tam na kolodvoru. Oh — tako stara pa tako neumna! Vidi se ti, da si živela vedno na kmetih. Da te ni Cene kaj poučil.« Zmajeval je z glavo in izpraševal to in ono. Otroci so pojedli in pospali. Manca in Anica pa sta odšli po mestu iskat stanovanja. Čudno so ju gledali ljudje, vedeli so takoj, da sta tujki. Nekateri ju niso razumeli in pokazali molče dalje. Drugi so zmajali z glavo in odšli mimo. Navadno je govorila Anica, Manca ni mogla ničesar več. »Je tu stanovanje?« »Je — kolikò oseb?« »Osem.« »Ha — draga moja — potem pa ni nič. Idite dalje!« In spet sta šli. Omahovajc in brez vsake volje in moči. »Je tu stanovanje?« »Kdo ga hoče?« »Moja mati.« »Nimate očeta?« »Ne. Umrl je.« »Potem pa kar pojdita. Kdo bo plačeval!« »Imamo pokojnino.« »Koliko otrok?« »Sedem.« »Nič, nič,« in hiteli so zapirat vrata za njima. Tako sta hodili vse popoldne, po stop* njicah gor, po stopnjicah dol, v klanec, navzdol. Vedno iste besede, ista vprašanja, isti odgovori. Anica je jokala in se tresla po vsem životu. »Saj ne bova dobili nič,« je vzdihnila. »Kar vrnem se. Služit grem. O ti moj bog — ko bi bila vedela! Kaj zdaj, kaj zdaj!« .»Ne obupajte vendar,« jo je tolažila Anica. »Stanovanje bova vendar dobili. Glejte — še tu gor pojdiva!« In šli sta proti Pobrežju. Tam je stala nizka, revna hiša, ki je bila dolga in je izglodala kakor hlev. Vsepolno vrat in oken sc je vrstilo na sprednji strani. Cela kopica otrok je vršala in vpila. Pretepali Tso se, trgali za obleko, lasali se, suvali, gnetli v prahu, jokali in vpili. »No, tu je pa dosti otrok. Ne bodo se nas zbali,« je dejala Manca. In res, končno sta dobili stanovanje. Majhno sobo z enim oknom, kuhinjo brez okna, le skozi steklena vrata je prihajala svetloba s ceste. Tudi cena je bila zmerna. Manca se je križala in dejala: »O bog, v takem bom stanovala zdaj! Kakšno je tod okoli! Sama dvorišča, sama gnojnica, sam prah in smrad. O — in še hvas ležna moram biti, da sem dobila sploh kaj!« S # fc Drugi dan so se selili v novo stanovanjc. Dosti denarja je šlo. Manca je hitro pisala Polonci, naj gre Lojze po denar. Rabi ga za otroke. Vse je pošlo. Pokojnine je malo. Stas rejše je spravila v šolo. Anica in Tine sta morala prislužiti kaj s poučevanjem drugih. Hsdo je bilo življenje. Časih je Manca one* mogla in se je kar zgrudila vsled skrbi. Najs mlajši je dajala mesto mleka vodo s sladkor* jem. Drugi so jedli sam krompir in samo prežganko. Se tega ni bilo vedno zadosti. Velikokrat je morala Manca h komu in jc prosila za podporo. Težka so bila taka pota pa morala je. Časih so jo zapodili in jo zvali beračico in lenobo. Sama ni vedela in sama si ni mogla reči, kako je preživela vsa ta dolga, huda leta. Klečala jc v cerkvi, vroče molila, vzdihovala in se spet prerila skozi novo težkočo. Kolikokrat je jokala pri trgovcu, ki ni hotel dajati več! Kolikokrat je s krva* vimi rokami lomila robidovje in trnje ob mejah, da je imela kurjavo za največjo silo. Kolikokrat je vzdihovala vsa lačna in bedna, ona — hči nekdanjega žužemberškega boga* taša! O — in vse, vse drugo — kako jo je tlačilo, bilo in teplo. Posebno v začetku, takrat, ko ni bilo denarja od Polonce. Polonca je prejela pismo in Lojze je odšel po denar. Izročili so mu ga brez ugovora, ker so vedeli o Cenetovi smrti in potrebi družine. Dal ga je Polonci in dejal, naj ga kar precej odpošlje. Polonca je šla v kamro, spisala nakaznico za denar, pa se je zagledala v bam kovce in jih obračala v rokah. Zardela je in v ušesih je pričelo bobneti in vršati. Strah in groza sta jo sprehajala. »Ta denar — denar — in odposlati ga moram! Ko bi ga tako rabila! Vino bi plačala in Stegnarja. Kaj, če bi ga obdržala? O bog o bog!« se je stresla. »Ne — ne — to bi bilo zelo pregrešno!« Obrnila se je in se oblekla, da odide na pošto. Le en* krat je ljubeče pogledala denar in roke so se ji tresle. »Če bi ga pa vendarle obdržala? Saj sem dala Cenetu in Manci tako že nekaj denarja — in poslala jim bom v Maribor vedno kaj, krompirja, moke in drugih stvari. Vse bi bilo poplačano s tem. Bi bil to še greh? Saj jim v Mariboru gotovo ne gre tako hudo. Brata ima Manca tam; bogat je. Več ji lahko da kakor jaz. — Jej — jej — pa vendar ne. Golobova Polonca ne stori kaj takega!« je odločno sklenila, se obrnila in odšla proti Potoku na pošto. — Ne daleč od pošte, je še enkrat pregledala in preštela denar. Srce jo je zabolelo. V glavi se ji je zavrtelo in obstala je. »Denar — rabim ga - nujno rabim — tu ga imam — pa bi ga odposlala? Toliko mi je pomagano z njim, v roki ga držim, pa bi ga oddala? Jezus, Jezus — odpusti mi -—! Če je to greh — ne zavedam se ga! Težko mi je, potrebna sem denarja — ne morem drugače - o Marija! — Saj to ni tatvina, ni rop — ni greh — domači smo, veliko sem jim že dala še jim bom. Jaz ga bolj rabim — torej? Torej? — O!« Stisnila je denar v pesti, ga dejala v nedrij e in odhitela domov, kakor bi jo kdo podil. V prsih jo je peklo, v glavi stiskalo, pa nazaj ni hotela. Vsa upehana je prišla domov, hitro spravila denar v skrinjico in se oddchnila. »Sicer pa — saj ga lahko še pošljem,« se je mirila. »Jutri — pojutršnjem — kadarkoli že.« Pa ni odposlala denarja ne naslednji dan in ne čez dva dni. Tudi ni pia* čala z njim vina in Stegnarja. Nakupila si je nekaj obleke in obuvala, — in tako je raztro* sila denar kakor vedno. Ni imel teka in blago* slova. Razpršil se je kakor prah v vetru Manci je čez teden dni odpisala, da sodnik ni dal denarja, češ, prezgodaj je še, vsaj pet do šest let mora biti denar še naložen. Manca se je prestrašila. Toliko, da ni omedlela. Verjela je Polonci, ker si ni mogla misliti, kako in zakaj bi se lagala Polonca in čemu ne bi poslala denarja. Da bi ga obdržala Polonca, to ji še na mar ni prišlo, niti v sanjah. Anica je morala prositi odvetnika, pri kate* rem je poučevala otroke, da je posodil Manci-Odvetnik je bil bogat in dober mož. Več siro* mašnih rodbin jc podpiral. Dal jc Anici več, kakor ga je prosila in se nasmehnil, pri besedi, da bo vrnila mati. Zamahnil je z roko in se ozrl v stran. Tako so bili za zdaj rešeni naj= večje bede. Čakala jih je pač še vedno pred durmi, pa Manca je stopila preko nje vedno takrat, ko je že lakota silila v stanovanje. IX. Stegnar je hodil pri Golobovih na Griču po sobi gor in' dol, roke v žepih in klobuk pomaknjen nazaj. Polonca in Lojze sta sedela ob peči. »Veš, Polonca — prav nič se ne brani!« je govoril Stegnar. »Tomažinov Jaka ni napak. Oče je varčen, dober gospodar — in tudi Jaka je tak. Vidi se mu že na obrazu, na hoji, na vsaki kretnji. Izpraševal me je o tebi Polonca — vse — kako in kaj je pri vas. No, jaz sem te hvalil in tistega dolga še omenil nisem. To tako ni dosti. Kmalu mi lahko daš tisto —: kaj — to ni nič. Že vem že — kar molči Polonca. No, in kaj sem hotel reči — torej — da. Jaka bi te prav rad. Saj veš — združite lahko potem oboje —- Tomažinovo posestvo in vajino. Jaka je edinec — in stari Tomažin si že dela denar. He — zna — zna. No — kaj porečeš, če prideva v nedeljo, Polonca?« „ »Sama ne vem. Še zdaj ne. Kaj pa ti praviš Lojze?« »To — to — to bi ne bilo napak! Hm — kakor misliš. Jaz bom že tudi pomagal pri hiši. Saj veš, dosti storim.« Stegnar se je nasmehnil in pogledal skozi okno. Potem se je obrnil in dejal: »No da. Stvar je v redu. Prideva, kaj ne?« Polonca je povesila oči. Pokimala je in rekla: »Pa pridita!« »Tako je prav! Ne boš se kesala!« je dejal Stegnar in odšel. »Veš kaj,« je dejal Lojze potem, ko sta bila s Polonco sama, »veš kaj kako pa potem, ko doraste Tine?« >>Nič,« je skomizgnila z rameni Polonca. »Do takrat — eh. Sama ne vem. Mislim, da se vse lahko naredi.« Lojze je zmajal z glavo in odšel. * # * V nedeljo dopoldne, po prvi maši, ko ni bilo ljudi v gostilni, sta prišla Stegnar in Jaka. Ta je bil neroden fant. Velik in droben, kratkih besed in topega pogleda. Prišel je, pogledal po hiši in obstal sredi sobe. »Bog daj Polonca,« je dejal Stegnar. »Tukaj sva zdaj. No, Jaka — poglej ga no! — Kaj pa zijaš, ali ni prijazna hiša to, kaj? In Pos lonca ti je všeč. Hadia — se bosta že sprijaz* nila, že. Tako, zdaj pa poglejmo po hiši!« Hodih so iz štibelca v kamro, iz kuhinje v vežo, na mostovž, po stopnjicah navzdol v klet in na dvorišče. Povsod je hvalil Stegnar, mahal z rokama in se zaklinjal, da takega posestva in take čedne hiše ni izlepa. In Polonca! Kako pridna gospodinja je to! Delavna, varčna! In tudi brhka! Res ni stara dvajset let — pa dosti čez trideset tudi ne. Je vsaj pametna. Kaka punčara ti tudi ne prh stoja, Jaka! Tudi ti si že čez trideset, kaj boš! In Lojze vama pomaga, da malokdo tako. No — in hlev, poglej ga — vse pod eno streho, tudi pód — vse pod eno streho — kaj? No? lije vsecr« Jaka je skomizgnil z rameni, pljunil v stran in se namrdnil. Zažvenketali so tolarji na verižici, škornji zaškripali. Gledal je vse, pa mu ni nič kaj ugajalo. Polonca*je še — no — pa drugo ne. »Premajhno je.« »Kaj premajhno? Hudič — ko bi le pri vas imeli tako!« se je razjezil Lojze. »Koga? Pri nas? Ne zamenjam z vašim!« je zagodrnjal Jaka in skrčil pesti. Povzel je: »Pa tak hlev -— vse majhno — temno. Hiša bi še bila. Polje — močvirnato. No in samo ena krava pri hiši!« »Dosti je,« je rekla Polonca. »Pa jih kupi več!« je dejal Stegnar. »Ko ni dosti njiv za rejo,« je rekel Jaka. »To — to — to — kar molči, Jaka!« je dejal Lojze. »Njive so dobre. Dokupiš jih pa tudi še lahko.« »Dokupim — vse dokupim! To vzamem, kar imate! To gledam!« je dejal Jaka in pljunil zaničljivo. »No pa poglej! Železnica blizu — in —« je hvalil Stegnar. »Da se hiša užge od isker,« je dejal Jaka. »Kaj bi se užgala!« je rekla Polonca. »Prav lahko,« je dejal Jaka in se spet na* mrdnil. Pogledal je svinjak in se obrnil: »Tole — tole je svinjak?« »No?« je rekel Stegnar. »Tak svinjak? Stokrat premajhen! Vsega bi moral predelati! Vse podreti! Prašičev hočem imeti veliko deset — petnajst —d Nese to — nese. — No —,in tu ni niti polja zadosti za to, niti svinjaka. Eh — zbogom — to ni nič!« Obrnil se jc, Polonce še pogledal ni, pljunil skozi zobe in odšel. »Tak počakaj, počakaj!« je vpil Stegnar. »Nič. Pusti ga! To=tOsto je že odveč! Takle smrkavec se bo šopiril! Zjed zjedena! Fanta; lin zabiti! Takale neroda. Nikoli ne! Le naj gre!« se je jezil Lojze. Polonca se je smejala —- pa jezna je bila vseeno. »Da se upa!« je rekla. »Ti hudič ti! Pa me prosi in prosi, da si ogledava — zdaj me pa pusti na cedilu! Hudič! Ne zamerita Lojze in Polonca! Nisem mislil, da bo tako!« Odšel je ves osramočen in je klel vso pot. »Prav ti je! Kam rineš v jarem!« je rekel Lojze. Oba sta se jezila ves dan.— Naj si je delala Polonca, kolikor je hotela sreče ni bilo več k hiši. Velik sod vina jč pozimi zmrznil. Vse vino je bilo potem zanič. Izliti sta ga morala v Temenico. Nekdaj spet še je bil Lojze napil, ko'je šel točit vino. Pustil je pipo odprto*— in ko je prišla Polonca v klet — je plavalo vino po tleh, kakor bi bila povodenj. Zavpila je in zajokala. »O Marija! Zadnjič je vino zmrznilo, zdaj šlo po tleh! In plačanega ni nič!« Vso noč je jokala. Pa varčevala le še ni. Še sta morala imeti kravo in prašiča, še je pogostila ženice in se nosila, kakor bi bila bogata in imela denar v rokah. Peteline je posojal in posojal — in molčal. Dajal je tako dolgo, kolikor si je mislil, da je vredno posestvo. Potem jo je kratkomalo odslovil rekoč: »Polonca, dokler je šlo — sem dajal. Zdaj ne dam več.« »Samo še to pot, oče!« »Nič več. Tako bom izgubil še to!« »Ne boste. Obrnilo se bo na bolje. Vse bo še dobro.« »Zavoženo je, Polonca! Ne bo šlo več nazaj.« »Oh, oče — na kolenih vas prosim!« Peteline se je nasmehnil in ji nekaj šepnil v uho. Polonca je poskočila, kakor bi jo bil pičil gad. »Kaj, kaj hočete?« Peteline jo je pogledal, in jo hotel prijeti krog pasu. »Nočeš? No, Polonca!« »Nikoli ne! Dedec stari!« Zaloputnila je vrata in glasno jokaje odhitela domov. Pete= line je gledal za njo, se smehljal in mrmral: »Le čakaj! Zdaj sem dedec stari — za denar pa nisem bil prestar. O, le čakaj ptička — se boš že še ujela!« ❖ * * Velika noč. Modro nebo se je raztegnilo od Primskovega do Griča. Blestelo je v čistem solncu in odsevalo v svileni modrini. Vrbe so zelenele, v Temenico so zrle in se poigra; vale z vejami v njej. Tiho je bilo in čudno skrivnostno. Ljudje so sedeli pred hišami, praznično oblečeni, počasi govoreč v lepi pomladni toploti. Moški so bili goloroki in svetile so se v solncu bele srajce. Ženske so imele opasane široke, bele predpasnike. Velike pentlje so jim visele zadaj in se nalahno pre; gibale pri hoji. Qtroci so stali sredi ceste in so sekali rdeče piruhe in zlato;rumene poma; ranče. Veselo so vpili, skakali semtertja in sLavoratore« kakor dosedaj drage volje prinašala društvene vesti. Na vsak način se je stavil naš tednik »Njiva« takoj radovoljno na razpolago v ta namen in hoče poskrbeti tudi za zanimive članke iz kmetijske stroke. Na poljedelcih je, da se »Njive« čim tesneje oklenejo. Zborovanje se je zaključilo ob 13%. — Začasni sedež zadruge je v »Delavskem domu« v ulici Madonnina št. 15, v II. nadstropju, vrata 28. Tam bo podajal pojasnila vsak dan sodr. M. Lovko, ki je pooblaščen tudi sprejemati vplačila deležev. Enako so pooblaščeni zaupniki v posameznih vaseh. Novi zadrugi, ki bo zadružnikom in konsumentom gotovo v korist, želimo vse najbolje. V samopomoči je velika sila, kmetje strnite se v eno samo kolo krog svoje zadruge, ne poslušajte sladkobno mamljivih vabil, od-koderkoli prihajajo. Na lastne noge ste se odločno postavili — vstrajajte — v zadrugi je spas! •Prirodoslovni. Življenje ptic na bojnih poljanah. — Pred kratkim je izšla na Angleškem zanimiva knjiga, v kateri je opisan vpliv vojne na ptice in njih navade. Zadnja številka »Lite-rary Times« poroča o pisatelju te knjige Hugh S. Glad-stoncu in povdarja, da moramo proučevati življenje ptic med vojno in jih smatrati za zaveznike človeka. Fazani so n. pr. že od daleč zaslišali ropotanje in brnenje Zeppelinov ob nočnih pohodih in dajali z vriščem opozarjajoča znamenja. V knjigi omenja pisatelj slavčka, ki je samo tedaj prepeval, kadar je plul zrakoplov ravno nad njim. Sicer so sc ptice v splošnem malo brigale za bobnenje in šum in so vstrajale tudi ob času obstreljevanja. Znano je, da mnoge izmed ptic najraje gnezdijo pod pri-strešjem kake železniške postaje. Jerebice in škrjanci — izmed vseh vrst ptic, ki so gnezdile tudi v bojni črti — so vzdržale v najhujših osredotočenjih ognja. Škrjančke so poki in razstrelitve takorekoč vzpodbujali k prepevanju tako, da so se bučanju in žvižganju granate večkrat nenadoma odzvali s petjem. Niti dušečega plina se niso bali, ki bi sc ga lahko ubranili z naglim vzletom v višine. Lastovice, ki so se vračale iz južnih krajev ne da bi našle hiš, kjer so zapustile svoja gnezda, so jih največkrat naredile v topovskih ceveh ali pa v strelskih jarkih. Pri vsem tem sc niso nič brigale za ljudi, ki so bili zraven zaposleni, ko da bi bile pod sinjim nebom ali na sivem polju. ,Ko-nečno se v knjigi tudi omenja, da vojna ni izpremenila navad ptic selilk, ki se niso ustrašile preleteti bojne črte tudi v času velikega bojnega delovanja. M. J. Kulturni. Izobraževalno društvo v Skednju dosledno vrši svojo nalogo, ter prireja za svoje slovenske člane vsako sredo zvečer ob osmih diskusijske večere, ki so vedno prav krasno obiskovani. Dosedaj se je na teh večerih razpravljalo o sledečih predmetih: »Kaj je socijalizem?« — »So- cijalni razredi«. — »Gospodarski program socijalistov«. — »Socijalizem in narodnost«. — »Socijalizem in cerkev«, V programu so kot prihodnje diskusijske točke: »Socijalizem in šola« — »Socijalizem in žena« — »Socijalizem im last poljedelcev« — »Socijalizem in inteligenca« — »Zgodovina socijalnega gibanja«. Diskusije vodijo predavatelji tržaškega »Ljudskega odra« (Regent, Kleinmayr). Občinstvo naj se tudi naprej pridno udeležuje teh debatnih večerov. Književni. F. S. Finžgar; »Veriga«, ljudska zgodba v treh dejanjih. »Nova založba« v Ljubljani 1919. 2. zvezek »Nove knjižnice«. »Zgodba je to, in nič drugega, za ogledalo postavljena, kako strasti iz malenkosti porojene spačijo obraz ljudski duši in jo presiepe, da tava in išče v temi, kar ji je v pogubo, ne vidi pa velikih, rešnih ciljev, do katerih vodi pot ljubezni.« Majnika 1919. Finžgar. To so besede Finžgarja samega, ki jih je napisal za uvod svojemu delu in so nekako jedro dramatične zgodbe, ki se plete skozi tri dejanja. Dosegel bi bil isto, oziroma še več, če bi nam bil postavil na isto mesto citat iz bukev Izaija preroka, ki ga je vplel v drugi prizor drugega dejanja: »Vpij in ne jenjaj; kakor trobenta povzdiguj svoj glas in oznanjuj svojemu ljudstvu njegove hudobije. Glej, v pravdah in prepirih se postite, pa se bijete s pestjo neusmiljeno. Odpravi s sebe verige in jenjaj prst iztegovati proti bližnjemu in govoriti, kar ti nič ne tekne . . .« Ljudstvu, kmetskemu ljudstvu govori tedaj Finžgar v tem svojem najnovejšem delu; tistemu ljudstvu iz katerega je izšel, v kterem živi in ki ga med slovenskimi pisatelji pač najboljše pozna. Ozdraviti ga hoče, pripeljati na pravo pot, da po nji doseže svoje izveličanje že na tem svetu. V koliko se mu bo namen posrečil, to je stvar bodočnosti! Vprašanje je tudi, kako se je napravil na to svoje misijonsko delo; ali je stopil predenj v talarju z dobro premišljeno pridigo v glavi, ali pa se je podal tja kot človek, z ljubeznijo v srcu, ki noče hvaliti in grajati, ampak le boljšati in zdraviti. Kajti govori človeškemu razumu z najslajšo in najresničnejšo besedo, ali pa zavihti nad njim bič najstrožje graje, ne bo te razumel že zaradi slabosti mesa in pojde vseeno po svoji poti. Pretresi mu pa dušo in srce z lučjo izpoznanja, pa bo skesano sklonil glavo; postavi predenj njegovo podobo: Glej, tak si in tja vodi tvoja pot! — pa bo krenil nazaj in si poiskal sam svetlo cesto iz labirinta zablod. To smo hoteli povedati z ozirom na gorenja dva citata, ki smo jih vzeli iz Finžgarjevc »ljudske zgodbe«. Vsebina: Marko in Mejač, gorenjska kmeta in soseda, živita v dobrem prijateljstvu. Da bo vez med družinama še trdnejša, ne branita Janezu in Micki, svojima otrokoma, da bi se vzela. A nenadoma seže v to idilo sam satan v podobi verige, ki jo je bil Marko posodil Mejaču pred dobrimi desetimi leti, ko so postavljali za njegovim znamenjem veliki mlaj, in jo je bil Mejač, hotè ali nehotè, pozabil vrniti. Marko najde verigo pod sosedovim kozolcem, jo vzame in je je vesel »kakor svetopisemska žena, ko je našla izgubljeni denar.« Mejač pa trdi, da je njegova in tedaj se vname zaradi verige, ki ni vredna piti toliko kolikor stara konjska podkev, pravdanje in sicer ravnotakšno pravdanje, kakršnega »peljejo tam gori na Gozdaščini trmasti gorjani zaradi stare slive.« »Kjer ni ljubezni, tam je greh« in »greh rodi greh«, pravi nekje stari Primož. Zaman je vsako njegovo prigovarjanje, zaman vsi poizkusi Mine, da bi podala roko sprave Lizi, Mejačevi ženi! Svet ne stoji ob strani, ampak poseže vmes z zlobno besedo in podpihovanjem v osebi jezičnega bajtarja in spletkarja Drnolca. Konflikt med različnimi trmami se poostri do viška. Iz zakona med Janezom in Micko ne bo nič, ker je Marko namenil svojo hčer vsled mešetanja Drnolca Boltežarju, bahavemu gorjanu. In zaradi verige je tudi sodišče izpregovorilo svojo besedo. A oče Primož, ki je v družini nekak »apostol miru«, sklene napraviti temu peklu konec in vzame verigo, da bi jo vrgel v globoko Krnico. Stoječ ob prepadu zapazi Mejača, ki hoče preprečiti njegovo namero, se razburi in pade vsled nesrečnega slučaja sam čez rob globeli. Pred grozo in veličastjo smrti si podajo kmetske trme skesano roke in s tem konča ta viharni odlomek njihovega življenja. Dejanje te vaške drame je tedaj sila primitivno, kakor so primitivni ljudje, ki nastopajo v njej. Zaradi ničvredne malenkosti se spro in zasovražijo, da je kaj! Trpljenje, ki vznikne iz vsega konflikta je sicer navidez precejšnje, a zdi se nam, da je obrnjeno preveč na zunanjo plat, kajti dušnih bojev ne preživijo ti ljudje bogve kakih. Mislimo pa, da je naš kmet človek, ki seže včasih z grčavo roko tudi globje v svojo notranjost. Razpletek dramatičnega dejanja sloni na slučajni smrti očeta Primoža in to je' velika hiba dela samega. Čitatelj in gledalec se morata tu nehote vprašati: Zakaj ta nepričakovana smrt? Ali morda zaradi uloge, ki je poverjena očetu Primožu od prvega hipa naprej? Ne, ker oče Primož govori šifer venomer o ljubezni in grehu, pa je vendar gotov, da bi se ne žrtvoval za svoje lepe, vzvišene ideje. Umre tedaj, ker tako pisatelj hoče in je nekak »Deus ex machina«, ki razreši zamotani vozel na najenostavnejši, a obenem tudi najneverjetnejši način. Prihajajoč na ocenjevanje posameznosti tega Finžgar-jevega dela naj omenimo na kratko še tole: Karakteri- zacija posameznih oseb, se je pisatelju posrečila. Tudi dejanje in razni prizori v njem so pravilno stopnjevani. S tem seveda ne mislimo trditi, da odgovarja ves razvoj dramatskega dejanja različnim teoretskim maksimam, kakršne najdeš v Vsaki študiji o drami in njeni konstrukciji, ker bi bilo tako ravnanje sila naivno. Mislimo namreč, da ima vsako dramatsko dejanje že v sebi svoj zakon, po katerem sc giblje zamota in razvozlja. Jezik je lep, plastičen in krepak, kakršna je v resnici kmetska govorica. Prepleten je po potrebi z zdravim humorjem, sršenjo zbadljivostjo in drznimi primerami. V tem je Finžgar mojster, ki mu ga izlepa ne najdeš para. Pri njem se bo moral učiti, kdor nam bo hotel pisati zgodbe iz vaškega življenja. Naj izpišemo nekaj posebnosti kmetskega govora, ki jih je umel pisatelj tako lepo porabiti: — Pri tebi se nikoli ne ve, ali je vsekano ali je vbodeno. — Hodiš in hodiš semkaj, da se ljudje sujejo s komolci, ko me vidijo, pa nisi ne krop, ne voda. — Vlekel bom še do jeseni, potem se oženi. — Ali midva z mojim Frene-kom se ne drživa kot dež na pratici. — Krave mukajo, ti se pa vrtiš tu kot muha v pajčevini. — Kar v dirindaj bo vse narejeno. — Čič ne da nič, brnjalo pa le malo. — Silne trme so to. Kar tišče, kot na roge napreženi voli. Takega in enakega blaga je v lični knjižici obilo 'in vredno je, da si ga vsakdo sam ogleda. Ker je igra namenjena tudi manjšim krajem, ji je na koncu pridejano še kratko, režijsko navodilo za najskrom-nejše odre . J, S—c. Dom in Svet 1919. — Ko je po zakulisnem, a nič manj vročem boju z reakcionarno strujo prevzel leta 1914. uredništvo Dom in Sveta Izidor Cankar (bratranec pisa-telja), ki je na Dunaju, kjer je študiral umetnostno zgodovino, privezal nase in vzgajal vse mlajše Dominsvetovce, je zadobil Dom in Svet nov, silen impulz, pretrgal vse vezi z dotedanjo smerjo in se razvil v našo najboljšo literarno revijo. Novi urednik je s široko strokovno na-obrazbo, ki si jo je še poglobil na inozemskih vseučiliščih v Lonvainu (kjer je bil učenec kardinala Mercierja) in Londonu in na potovanjih po Nemčiji, Franciji in Italiji, vlil v list s finim umetniškim čutom novega življenja in vsaka stran Dom in Sveta 1914—1918 nosi pečat njegovega duha in stremljenja po resni, zdravi duševni kulturi. Z močno roko, z zavestjo, da stoji za njim vsa mlada generacija, je razbil ozki obroč Lampé-Opekovega okostenelega moraliziranja in dvignil našo literarno kritiko iz nižin strankarsko-pristranskega ocenjevanja na višino stvarne in resne, iz ljubezni do dela in do prave umetnosti, z globokim čutom odgovornosti pisanega presoje-vanja. In nastopile so v Dom in Svetu mlade moči (od novelistov poleg Ivana Cankarja in Finžgarja: Stanko Majcen, Ivo Pregelj, France Bevk, Narte Velikonja, J. Pahor in pesniki: France Bevk, Janko Samec, Stano Kosovel, Joža Lovrenčič poleg Sardenka) s proizvodi, ki so si priborili upoštevanje in spoštovanje tudi pri »starinih« in ki so govorili nov jezik in bili živ izraz našega notranjega življenja in hlepenja po lepoti in resnici. Med to novo prekipevajoče življenje, še ne ustaljeno, vedno višje stremeče, vedno tišje govoreče, je uvrstil dr. Izidor Cankar poleg drugih modernih in klasičnih slik tudi reprodukcije najboljših naših upodabljajočih umetnikov, ki smo jih doslej zaničevali in podcenjevali, da smo začutili njih silno ustvarjajočo moč in se zavedli prostorčka na solncu evropske kulture. In kdor je videl ta dela Jakopiča, Tratnika, Groharja, Sternena, Dolinarja, Vavpotiča in drugih, se ne čudi, da žanje danes v Parizu na jugoslovanski razstavi slovenski oddelek izmed vseh treh plemen — iz-vzemši Meštrovičeve plastike — najiskrenejše in globoko priznanje kulturnega sveta. In velik del zaslug za razumevanje in cenjenje teh del v našem narodu ima ravno Dom in Svet z svojimi reprodukcijami in študijami o umetnosti. Tako je postal Dom in Svet v letih 1914.—1918. naj-vernejše zrcalo slovenske kulture in zadnjih let našega kulturnega življenja v politični sužnosti in ponižanju ne more pravilno ceniti in oceniti, kdor ga ne pozna. Dobro se spominjam besed, ki mi jih je rekel pokojni Ivan Cankar nekega večera na Rožniku v enem češčih najinih pogovorov »v letih strahote«: »Z veseljem Ti priznavam, da je Dom in Svet pod Izidorjevim uredništvom naš najboljši list. Ko ga prebiram, se ne bojim za našo bodočnost!« Zato je tudi Ivan Cankar priobčeval v njem svoje najlepše, najtišje in najglobje »Podobe iz sanj«. Toda ob politični revoluciji na Slovenskem je zmanjkalo zmožnih mož in Izidor Cankar je moral prevzeti glavno uredništvo »Slovenca« in poleg tega sodelovati še kot član raznih svetov in Narodnega Veča. Burno politično življenje ga je odtrgalo od vsakega literarnega delovanja in posledica tega je bila, da je koncem oktobra lanskega leta odložil uredništvo Dom in Sveta. To je bil za nas najhujši udarec. Začutili smo, da smo ostali brez vodnika, ki bi nam kazal pot v tej zmešnjavi, ko so se zgodovinski dogodki prehitevali vsako uro, odločilni za obstanek našega naroda. Uredništvo je v sili prevzel dr. Jože Debevec, znani prevajalec Danteja, izvrsten klasi-cist, še boljši profesor, v družbi z dr. Joža Lovrenčičem, ki pa je bil takoj za tem poklican v Narodno predstavništvo, Toda Izidorja Cankarja — ni bilo. Tako je nastal v listu zastoj, najboljši sotrudniki so skoro vsi utihnili v pričakovanju skorajšnjega pomirjenja na politični areni in oživljenja novega treznega kulturnega delovanja. V tem znamenju izhaja letošnji Dom in Svet neredno in se bori z velikimi težkočami, ki bodo trajale vse doslej, dokler ne prevzame uredništva zopet Izidor Cankar. Zagotovil mi je sam, da stori to najkasneje s pričetkom novega letnika, vest, ki jo moramo s kulturnega stališča le iskreno pozdraviti in tipati, da se bo dvignil list na prejšnjo višino in ostal važen faktor v slovenski književnosti. Alojzij Res. * * * Vsebina Dom in Sveta, 1918, št. 7. 12. (izšla o Božiču): Članki: F. S. Finžgar: Golobova njiva; dr. Josip Mal: Doneski k Vodnikovemu življenjepisu; Ksaver Meško: Otilija; Ivan Pregelj: Zadnji upornik; Alojzij Res: Notturno; Fr. Omerza: Mir; Viktor Steska: Dr. Janez Lu-dovik Schoenleben. — Pesmi: Alojzij Remec: Človek; Joža Lovrenčič: Kadar listje pada . . .; Dante Alighieri: La Divina Commedia; Joža Lovrenčič: Jesen; Alojzij Remce: Pri podružnici svetega Lenarta; France Bevk: Beg; France Bevk: Roža Marija; Joža Lovrenčič: Mlade sanje; Sova premišljuje. — Književnost: Abditus: Problemi malega naroda (1. Dolenec). — Luč (Ivan Dornik). — Sa-vremenik (Ivan Dornik). — Hrvatska Prosvjcta (Ivan Dornik). — Hrvatska Njiva (Ivan Dornik). — «Cesta« (Ivan Dornik). — Františck Dolinah Problem Krista v moderni kràsné literature (Ivan Dornik). — Cerkveni Glasbenik (J. Gašperšič); ;— Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu za navadno leto 1919. (Dr. J. L.); — Slovenske večernice za pouk in kratek čas (dr. J. L.). — Drobiž: Novejše napake slovenskega sloga (dr. A. Breznik). Ob sklepu letnika. — Msgr. dr. Evg. Lampe (t). Popravek. — Naše slike: Igralec na gitalo (Antoine Walteau). — Smejoči se deček (Velazquez). — Portret Johna Cham-bres, zdravnika Henrika Vlil. (Holbein mlajši). — Marijino darovanje (Metzinger Val.). — Saloma (Luini). — Papež Julij II. (Raffacl). Dom in Svet izhaja med vojsko šestkrat na leto v dvojnih zvezkih. Odgovorni urednik dr. Izidor Cankar, Ljubljana, Marijanišče. — Naročnina K 14’—, za dijake K 10'—. Vsebina Dom in Sveta, 1919, štev. 1. 2. (izšla o Veliki noči); Članki: f Ivan Cankar: Kurentova modrost (zadnji Cankarjev spis); — Dr. Ivo Šorli: Kazalec na dvanajstih; — France Bevk: Kralj Asram; — Ivan Pregelj: Zadnji upornik; — dr. Ivan Pregelj: Ivan Cankar; — France Bevk: V kritju; — J. Pahor: V megli in morju. — Pesmi: Bevk: Jasnina; — Joža Lovrenčič: Med vožnjo; mladni noči; Gnezdo; — France Bevk: Zapuščena; e Alighieri: La Divina Commedia (Prevci in raz-D.); — Alojzij Remec: Monolog: — Alojzij Remec: Molitev. — Jezikovne ocene: Flaubert-Župančič: Tri povesti (dr. A. Breznik). — Književrost: P. Stanislav Škraljec: Jezikovni spisi (dr. A. B.); ,— Ksaver Meško: Slika (dr. Joža Lovrenčič); — Milan Kuret: Jeklena maska (dr. Joža Lovrenčič); — Fr. I.očnikar: Srca malih (dr. Joža Lovrenčič); — dr. Joža Lovrenčič: Brstje iz vrta slovenskega pesništva (France Bevk); — dr. Ivan Pregelj: Valentin Vodnik (J. D.); — Koledar (Vestnik) XXXIII. šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani (J. L.); — Bour-get-Kopitar: Zmisel smrti (J. Debevec); — Sedem francoskih brošuric (J. D.); — dr. Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina slovenskega slovstva; — Ljuboje Dlustuš: Silvije Strahimir Kranjčevič (Joža Lovrenčič). — Glasba: Dva koncerta »Lisinskega« v Zagrebu (Fran Mlinar-Cigale); — Koncert Julija Betetto in Josipa Prochàzke (dr. Fr. Kimovec). — To in ono: Ob stoletnici Vodnikove smrti (Mal); — XV. slovenska umetniška razstava v Ljubljani (dr. Josip Regali); — Še o »Brstju« (dr. Joža Lovrenčič); — Peter Altenberg (France Bevk); — Anatole France (Fr. B.); — Brstje iz vrtov slovenskega pesništva (dr. Joža Lovrenčič); — Literarna drobtinica; — Potrebna opomba (dr. Joža Lovrenčič); — t France Zbašnik (D.). — Drobiž: Cankarjev spomenik; — Nemška temeljitost (Fridolin Kaučič); — Posebno'priznanje; — Rdeče vrste (France Bevk); — Misli (Ivan Pregelj); — Iz uredništva. — Naše slike: M. B. z dekletom (Luigi Vivarini); — »Trije zvezdogledi« (Girgione); —— Sv. Justina (Moretto); Objokovanje Krista (Andrej Sarto); — Urejujeta: dr. J. Debevec in dr. Joža Lovrenčič. — Naročnina K 25 , za dijake K 20' . 3.-6. štev. so izšle skupno v enem zvezku najbrže te dni. Al, R. * * * Sprejeli smo te dni poštnim potom več številk raznih revij amerikanskih Slovencev, o katerih hočemo spregovoriti prihodnjič. XT||\r7i se dobi po vseh to-1 V iv bakarnah v mestu in na deželi. Cena 80 stot. Z današnjo številko je pričel rok druzega četrtletja. Ker se niso vsi odzvali našemu vabilu na naročnino druzega četrtletja, uljudno prosimo še enkrat, da nam blagovolijo na priloženi nakaznici poslali naročnino. Radi tega smo poslali vsem dosedanjim naročnikom štirinajsto številko kol prvo druzega četrtletja, v nadi, da se odzovejo našemu vabilu, ker smo v nasprotnem slučaju prisiljeni s petnajsto številko prenehati z dostavljanjem vestnika. »Njiva« je edini kulturni vestnik na našem ozemlju. Zato mora biti dolžnost in želja vsili Slovencev, da se »Njiva« razširi in da je na njo naročena sleherna hiša in bajta v tem ozemlju, Trdno smo prepričani, da nam nihče ne bo odrekel svoje pomoči temveč z iskrenim navdušenjem sodeloval pri tem kulturnem delu, ter poleg tega nabiral tudi novih naročnikov. riifK ipTI v knjižena zadruga z neomejenim poroštvom I Najstarejšo zadruga ob jadranskem morju ustanovljena I. 1884 J Posoja zadružnikom na vknjižbe, pa tudi na zastave in poroke. I Sprejema vloge tudi od nezadružnikov. ! Uraduje v lastni hiši štv. 802 na trgu Brolo, Koper (Istra) fcaBMBi c ■ rannimi a a ■dhhhhb ■ ■ ■ b mmmmmmm n m mmmmmm a m smmamaJ u o □ □ □ □ □ □ □ □ □ D □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ n! □ Vsi in od povsod, ki prihajate v Trst: zasebniki, trgovci, župani, uradniki i. t. d. izvolite se oglasiti v moji trgovini in nakupite česar potrebujete na'drobno ali na debelo. Kam pa naj bi šli drugam? Sprejmite moje srčne in domače pozdrave! Na svidenje? J. ŠTOKA-TRST ULICA MILANO ŠT. 37 (prej Molino piccolo 19) založna knjigarna, trgovina s 'papirjem, zaloga vseh pisarniškiških predmetov i. t. d , cigaretnih papirčkih, vseh vrst i..t. d." Tržaško hranilnico in posojilnica registrovana zadruga z omejenim poroštvom Trst, Piazza Oberdan št. 2, I. nadstr. (v lastni hiši) vhod po glavnih stopnicah. POSOJILA DAJE na vknjižbo, na menice ter na zastave in amortizacijo za daljšo dobo po dogovoru ESKOMPTUJE TRGOVSKE MENICE. HRANILNE VLOGE sprejema od vsakega, O®! če tudi ni ud, in jih obrestuje po <9 |0 Večje stalne vloge na tekoči račun po dogpvoru. Rentni davek plačuje zavod sam. Vlaga.se lahko po eno krono. Ima varnostno celico (safe deposits). Uradne ure: od 9 do 13. Telefon 952 Izplačuje vsak delavnik ob uradnih urah. Ljubljanska kreditna banka Podružnica v Trstu. Centrala v Ljubljani. Podružnice: Celje, Celovec, Gorica, Sarajevo, Split. Delniška glavnica: K 15,000.000 Rezervni zaklad : K 3,600.000 Obavlja vse v bančno stroko spadajoče posle. Sprejema vloge v lirah na hranilne knjižice proti 3 1/2-°/o obre-stovanju, na žiro-račune proti 3% obrest o vanju. Za na odpoved vezane vloge plača obresti po dogovoru. Izvršuje borzne naloge in daje v najem varnostne celice. Tel. št. 5-18. Blagajna je odprta od 9-13. □□□□□□□□□□□□[]□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□ D □ n m* __ _ □ □ □ □ □ D D □ □ TRST Trg Venezia ex Giuseppina, Riva Grumula 2 priporoča svojim odjemalcem v mestu in na deželi svojo zalogo prvovrstnih istrskih, italijanskih in dal-matinsk.ii črnih in belih vin po najnižjih cenah, hna na deželi svoji podružnici pri Marku Žnideršiču v Sežani in pri g. Martinu Cebokin na Kozini D TELEFON 24-95 □ □ a □ n □ □ □ □ □ a □ □ □DoaDannnnnaacDannannnnnanDDuDnDnnna Uko delavska gospodarska zadnisa u Dobravljah na Goriškem priporoča svojim cenjenim odjemalcem svojo veliko zalogo izbornih pristnih vipavskih vin po zmernih cenah l. tu. t II TELEFON 24-95 □ □ □ □ □ □ a □ □ □ □ n a u ■ ■ ■ Veletrgovina z vinom žganimi pijačami in deželnimi pridelki TRST - Ul. Torre bianca .22 TELEFON št. 18-07 □ KAVARNA 0 UNIONE TRST, ul. XXX ottobre štv. 9 Shajališče slovenskih sodrugov Preskrbljena Je z mnogobrojnimi —... časopisi In revijami " □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□DDDQDDDDDDDaaDaaaa[=iaDDaaDDDaDDaaDDDaDDDDDDDDat=ID5 JADRANSKA BANKA DelnišKu šlaunfca K 30,000.000. Reserve K 0,500.000 CENTRALA : TRST Via Cassa di Risparmio 5. ° Via S. Nicolo 9 PODRUŽNICE: Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Ljubljana, Metkovič, Opatija, Split, Šibenik, Zadar. -- EKSPOS1TURA: Kranj ODoulls vse v bančno stroko spadajoče posle SPREJEMA VLOGE na hranilne knjižice proti SVjo letnim obrestim v bancogiro-prometu proti 3°|o letnim obrestim. Na odpoved navezane zneske sprejema po najugodnejših pogojih, ki se imajo pogoditi od slučaja do slučaja Daje v najem mostne piedale (Safes denosites) Blagajna posluje od 9 do 13 □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□a