Prijetno doživetje v Sori
Ta pesem je preč
Osrednja občinska slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku je bila v domu druž-benih organizacij v Sori, Kulturna skupnost, Zveza kulturnih organizacij in KUD »Oton Župančič« so pripravili zborovsko spevoigro »Ta pesem je preč« avtorjev Petra Militarova in Marjana Beline. Program so zelo uspešno izvedli člani mešanega pevskega zbora KUD »Oton Župančič« Sora pod vodstvom pevovodja Mihe Gabra, s harmoniko jih je spremljal Anton Bukovnik. Zborovsko spevoigro je režiral Peter Militarov, ki je zbranim obiskoval-cem tudi spregovoril o pomenu slovenskega kulturnega praznika.
»Obletnico Prešernove smrti so za slovenski kul-turni praznik razglasili že med narodnoosvDbodilnim bojem, kasneje v svobodi pa je tak pomen bil že uza-konjen.
Povezovanje osvobodilnih in svobodiljubnih te-ženj s Prešernovim imenom je samo po sebi razum-Ijivo vsakomur, ki pozna pesnikovo življenje in delo, njegovo umetniško in človečansko izročilo.
Hoteti in vztrajati moramo, da se pesnikovo ime povezuje s pesniškim in sploh umetniškim ustvarja-njem v sodobni družbi. S tistim ustvarjanjem ki stremi k nadaljnjemu osvobajanju človeka od mate-rialnih in duhovnih spon. Prešema Ijubiti se pravi, Ijubiti lepoto in resnbo in pravico, Ijubiti slovenstvo brezšovinizma in Ijubiti človeštvo invsenarodebrez hlapčevstva in poniževanja, enak z enakim...
Te misli in njihova spoznanja pa so se še kako ujeklenila skozi desetletja, vroča pa so še danes, ko moramo vztrajati pri takšni družbi, ki zagotavlja medsebojno spoznavanje in spoštovanje. Vpraša-nje vseljudske in vsenarodnostne kulture ne more biti sporno. Človek svoja hotenja, svojo usodo izraža v svoji besedi — v svojem jeziku in njegovo poslan-stvo ustvarjanja je tudi skrbeti zanj.
V Prešernovi besedi je osrednja ideja slovenska. A to slovenstvo ni nikaka okrnjena domačnost, ni-kaka sentimentalna idiličnost, nikak plah in ozkosr-čen pogled na življenje. To slovenstvo je tako globo-ko, kakor vse trpljenje človeškega srca z vsem obu-pom, strahom in strastjo, ki je po duhu tako širok kakor svet. Zato: Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voljo vero in postave, ustvarjajo in pogojujejo svobodo misli, nazorov in vere ter lastne intimne ali subjektivne za-kone svojega življenja, združenega v ustvarjalni pro-ces nastajanja izpovedi. Človek je toliko bogat, koli-korjekulturev njem in moč države jevtem, kakovi-soko je razvita kultura narodov. To pa pomeni, da se mcramo tudi v zdajšnjih časih, ki jih doživljamo kot krizna, ne samo v gmotnem in gospodarskem po-gledu, temveč tudi v duhovnem znotraj kulture, vedno znova spraševati tudi o stanju našega duha — spraševati se moramo, s kakšno zavestjo smo ustvarjali našo sedanjost, kolikšen je delež naše kul-ture vnjem, kolikšnajenavsezadnjetudi našaodgo-vornost za položaj, v katerem smo. Odgovori na taka
in podobna vprašanja, ki so često tema razgovorov, so lahko različni, najbrž pa smo enotni v sodbi, da delež kufture in duhovnega življenja v naši sedanjo-sti ni pretiran. in dabi v prihodnosti moralbiti večji. Ali si brez kontinuitete ustvarjalnih procesov, brez ustvarjalnih odnosov, brez zlitja procesov in odno-sov ter brez duhovne prisotnosti človeka v njih lahko zamišljamo izpovedno kulturo in umetnost v nji — spoj le-teh pa zlitje in delo delegatskega razmišlja-nja in odločanja. Najbrž da ne — človekova ustvar-jalna izpoved je delo-dela pa si ne znam predstav-Ijati brez kulture — kajti ali ni delo ustvarjanje neče-sa? Vrednote pa so vredne toliko. kolikor je v njih ustvarjalnega, uporabnega, ne pa časovnega. Ustvarjalnj procesi skozi čas pa so vrednote naro-dove kulture.
Prepletanje in spoznavanje narodovih kultur je bratstvo — je ustvarjalni odnos, v katerega se vklju-čuje enakost vrednot nastajajočih ustvarjalnih pro-cesov, katerih cilje čas spreminja in jim daje nove razsežnosti, ki pa nikdar ne bodo ubežali tistemu, za kar so se narodi odločili s prelivanjem krvi, da bi ohranili svojo bitnost, svojo svobodo, svojo kulturo.
In tako človek v svetu dandanašnjem, obdan z obllico tehnike, smodnika in drugimi dorečenlmi in nedorečenimi umotvori pod vprašanjem — ne priča-kuj, da li bo kulturo priskrbela tehnika — da jo ohra-njaš. gojiš in ustvarjaš, si poklican sam in tvoj ustvar-jalni duh, ki ga nosiš v sebi. To pa pomeni, da po-družbljanje kulture ni fraza, temveč aktiva, ki pomeni nalogo po našem združevanju in aktivnem sodelo-vanju, usposabljanju ter življenju v najmanjši zdru-ževalnih celicah našega življenja v KS in DO.
Pa še nekaj! Nekateri smo mnenja, da Šiškarji ži-vimo kulturno, drugi so prepričani, da v Šiški kulture ni —verjetnoimajoeniindrugiprav. Toliko, dabibili vsi zadovoljni, je prav gotovo ni, tako malo, da bi blli nezadovoljni, pa spet ne — vendar tisto, kar smo včeraj naredili, je že zgodovina, zato pa naj bo jutriš-nji dan že nov ustvarjalni proces za vse tiste, ki niso bilideležnivčerajšnjega, kajtiobnovavkulturijetudi nujna, je napredek, je kvaliteta.
Zdaj ko se nam izteka mandat v kulturni skupnosti in ko smo bili priče, da je v naši kulturi vse preraču-nano zgolj na preživetje, se sprašujem, kako smo sploh lahko toliko naredili, kolikor pač smo. Za nas v občinskem merilu je odgovor preprost. Z Zvezo kul-turnih organizacij, z društvi in skupinami smo delali z roko v roki in samoodrekanja res ni bilo malo — če tega ne bi bilo, še preživeli ne bi. Zato vsem tistim znanim in neznanim iskrena hvala — in če se v teh dneh manifestativno kar vsevprek zgrinja okrog Prešernovega simbola, mi dovolite, da praznovanje sprejmem z vami kot intimno srečo, da se poznamo, da sodelujemo in da vse Ijubitelje hvalim, saj z neko prešerno voljo iščejo v sebi, zase in za druge mož-nosti za širjenje svobode in kulture, v nji vsak dan in kjerkoli ter za kogarkoli.
Veliko nalog je še pred nami. V Šiški smo brez centralne knjižnice, domovi še niso funkcionalno tako urejeni,kot bi morali biti, društva se sicer odpi-rajo navzven, vendar še ne toliko, kot bi bilo želeti. Vodnikova domačija je zaživela, Kopitarjeva hiša ima vse več obiskovalcev, mladi ustvarjajo. otroških skupin je vse več. Da bi nas bilo več se bojimo, bo-jimo se preživetja. Društvom nismo zagotovili osnovnih materialnih sredstev za kontinuirano delo. Splošni družbeni kulturni standard je vsak dan nižji. Skupščine so skorajda hesklepčne. Ljudje bese-dam, vsaj kar se tiče kulture, ne verjamejo več. Ne-kateri od vas boste vodili v prihodnje našo štšensko kutturo, tako v kulturni skupnosti inZKO. Ne tarnajte, da nismo pred vami storili nič. Lotite se dela ustvar-jalno, živite z ustvarjalci in prisluhnite jim. Današnji dan posvečam tudi osebni zahvali vsem, ki so mi pri vodenju skupščine, odbora za gledališko dejavnost, Naše besede, Ostrovrharjevega srečanja in men-torstva v delu z mladimi, kakorkoli pomagali.«