CitateSfem v pouk in zabavo. Plavajoci miHioni. ¦Mnogo milijonarjev je že zginilo, pognalo jo nekaj novih — zginuli so v tvečini. Beseda milijonar je zgubilaono !»eudesno moč«. Koga pa še naj danes šploh prištevamo k milijonarjem? — Mož, iki razpolaga z enim milijonom idinarjev, to se pravi, da mu pripada •letna renta 60.000 Din, gotovo ne odjgovarja predstavi bogatina, ki si lahko [vse privošči. Ako zaznamujemo z označbo milijojiarji vse one, ki posedajo svoto enega milijona, potem je n. pr. na Angleškem ttakih milijonarjev presneto rnalo. Največje opustošenje je napravila svetovna gospodarska ikriza v vrstah amerikanskih milijonarjev. Leta 1929, ko je bil v Združenih državah višek blagostanja za bogataše, je bilo v ameriški Unijd 43.000 Ijudi, ki so imeli pod palcem več nego en milijon dolarjev. Leta 1932 je skopnelo zgorajne število na 19.000. Še hujše p.a je posmodila ikriza one yečje milijonarje, to se pravi gospodo, Iki je •uživala na leto preko en milijon dolarjev dohodkov. Takih srečnih tičev je bilo v Ameriki leta 1929 — 513, leta 1931 — 149 in leta 1933 samo še 1. ;To je Johh Rockefeller starejši, fci je posedal svoj čas premoženje 1 milijardo dolarjev, danes pa ima samo še pol milijarde. Njegov sin je popolnoma iskrahiral. Leta 1924 je plačal na leto 'dohodninskega civl-a 6 milijonov dol., leta 1932 le — 50.000 dol. Na drugem mestu, kar se tiče premožcnja v Združenih državah, sta Forda: avto-kralj Henrik in njegov sin. Leta 1928 sta posedala 1 milijardo in 200 milijonov dojlarjev. Danes znaša njuno denarno .premoženje komaj eno desetino nekdajijega :— 120 milijonov dolarjev. V sedanji neznosni krizi se je boljše obdržalo zasebno premoženje na Angleškem. Leta 1924 so našteli 600 Angležev z letnimi dohodki nad 50 tisoč ;funtov, leta 1932 — 540. Število resničinih angleških bogatašev se je skrčilo (komaj za 10 odstotkov. Poleg tega pa !se je dvignilo število »navadnih« milijonarjev. Leta 1924 je beležila angle;Ska davčna oblast 144 oseb s ikapilalom 1 milijon funtov, leta 1932 — 157. Popolnoma se je predrugačil kapital -z vojno in s povojno preplavo s papirnatim dcnarjem v Nemčiji. Leta 1913 ¦je živelo na Nemškem 15.500 ljudi s iikapitalom 1 milijon mark, in 223 kapitalistov z nad 10 milijonov. Trenut¦no biva v Nemčiji 2994 oseb s premoženjem 1 milijon mark in 180 z nad 5 milijonov mark. Najbogatejši Nemec >je bivši cesar Viljem. Za njim pridejo Fric Thyssen, Oton Wolf in šc drugi. [Krupp ne pride več v poštev. Enak razvoj kakor v Nemčiji je preživel velekapital tudi na Francoskem. ;Francoski milijonarji se odlikujejo po dejstvu, da ostanejo od roda do roda ,y isti družini z istim poklicem. Edini francoski milijarder je Gillct — svilejai kralj, kakor so bili vsi njogovi pred- niki. Milijonarska familija Hennessijev izdeluje od nekdaj konjak. Dreyfusi so že dolgo trgovci z žitom itd. Samo Vzhod še pozna nepremakljivo bogastvo, premoženje, iki ni bilo naloženo v trgovino, ampak počiva ter se skriva po škrinjah zakladnic. Tem vzhodnim bogastvom kriza ni mogla škodovati. Indijski knez v Heiderabadu — najbrž najbogatejši človek na celem svetu — poseda 100 milijonov funtov šterlingov. iz siefofiie sladkorfie V starejših časih so pridelovali sladkor iz sladkornega trsa in so si lahko privoščili to naslado samo bogatini. Cene za sladkornotrsni sladkor so bile za širše mase mnogo mnogo previsoke. Pridelovanje sladkorja iz sladkorne repe ali pese je nemškega izvora in je prizadjalo sladkornemu trsu težak udarec. Sladkor iz repe si je osvajal trg sicer bolj polagoma, ker je proizvodnja rasla le počasi, a kratko pred izbruhom svetovne vojne sta bila repni in trsni sladkor v ravnovesju. Na celem svetu so pridelali tedaj 8.6 milijona ton sladkorja iz repe, trsnega pa 8.4 milijona ton. Med vojno je zelo padla v Evropi produkcija sladkornc pese in radi tega so tudi tako znatno poskočile sladkorne cene. Tedaj so uživali sladkorni prcducenti zlato čase. Dvignili so pridelavo sladkornega trsa predvsem ha velikem otoku Java pod Indijo in je bila trsna produkcija štirikrat tolika kakor iz pose. Kmalu po vojni je nastalo razmerje med trsnim tc:- repnim sladjkorjem 2:1. Svetovna uporaba sladkorja sc je sicer dvignila, pa še hitrejše produkcije sladkorja svetovno gospodarstvo ni moglo prav prebaviti. Ko so upeljale ameriške Zcdinjene države še carino na sladkor, je sledil temu naravnost pogubonosen razvoj sladkornih cen. Sladkorne cene so bilc sploh izpostavljene neverjetnim skokom. Sladkor z ameriškega otoka Kuba je stal v Njujorku leta 1914 2.74 ccntov, leta 1919 — 6.35 centov in leta 1920 — 11.34 centov, leta 1921 je padel nr. 3.5 centov. Pozneje so si opomogle cene na 5 centov, leta 1930 so padle celo pod 1 cent. Produkcija sladkorja je v zadnjih letih znatno nazadovala. Znižala se je od 28.8 mil. ton v letu 1930-31 na 26.1 mil. ton v lctu 1931-32 ter na 23.8 mil. ton v letu 1932-33. Porabilo se jo na celem svetu sladkorja leta 1931-32 — 27.6 mil. ton, v prihodnjcm letu samo še 25.8 mil. ton. Za leto 1932-33 še ni objavljena uradna statistika, a pričakujejo padcc pod 25 mil. ton. Sladkornc zalogc vedno rastejo, konsum pada in sladkor je pa tako drag, 'kei* je v toliko državah monopoliziran in nosi državnim blagajnam letno težke milijone. za l€ii$gi€ lase. Tudi v Evropi se je že zgodilo, da so si ikrasile mestne ženske svoje lase s ikresnicami. Pa kaj je luč omenjenega evropskega črvička v primeri z južnoamcriško žuželko, ki se imenuje cucuyos. Imenovana žuželka je doma v južni ter osrednji Ameriki in je vzbudila Ivmalu pozornost onih Evropejcev, ki so stopili na ameriška tla. Hrošča cucuyos rabi ameriški majhni človek kot nočno svetilko. Pri svitu njegove luči so čitali prvi misijonarji na prcdameriškem otočju Antillov sv. mašo. Raziskovalec Humbolt se je poslužil bleščečega hrošča, iko je prodiral v žrclo ognjenika Turbaeo, da se je ognil eksplozije iz notrajnosti žrela se dvigajočih plinov, ki bi se bili užgali ob plamenu goreče sveče. Ker so si svetili domačini v Verakrucu v Mehiki s tem hroščem na lovih, pri ribljenju ter na vojnih p-ohodih, so trgovali Indijanci z njim kar na debelo. In ženski svet evropskega izvora je sledil kmalu vzgledu indijanskih tovarišic, da si je začel pritrjevati blesteče hrošče v lase. Hrošče spravljajo v posebnc skatljice iz prav tanke žice. Hranijo jih z na drobno narczanimi fcoščeki od sladkornega trsa, jih kopljejo po dvakrat na dan, da na večer ne odrečejo v svoji službi in da širijo od sebc posebno očarajočo vplivajočo bleščobo. Ob slovesFiih večerih jih shranijo imenitnejše ženske v vrečice iz zelo tanke tkanine, katere si vtaknejo v obliki raznih cvetličnih cvetov med lase. Najlepše vpliva ta okras, ako je spleten venec iz cvetk iz kolibrijevih peres, brilantov in iz blešcočih hroščev in si ovije ženska tak venec krog glave. Zastcpaost med deeo. Mati: »Deca, vi se vendar ne smete zmiraj prepirati. Mar se li nc morete niti enkrat med seboj razumeti?« »Ah, mama, mi smo si vendar edini! Anzek hoče imeti večji kos kruha in jaz tudi!«