BORBA Ne smemo dovoliti, da bi Atlantska listina, da bi načela demokratičnega bloka Anglije, Amerike in Sovjetske zveze ostala za prebivalstvo Julijske Krajine krpa papirja, kar hočejo doseči nekateri politikanti, goljufi in špekulanti. Boris Kraigher. Leto I. — Štev. 10 Ajdovščina, sreda 17. oktobra 1915 Cena 2 liri Naš veliki dan Tam daleč nekje je Sovjetska zveza, tam daleč nekje je sovjetsko ljudstvo. Tn vendar nam je vse to tako blizu, tako drago, tako domače preprosto, tako naše je. Da, tako naše je, da smo sprejeli pred dnevi sinove sovjetskega ljudstva, znanilce novega, v demokratičnih množicah porojenega pokreta slovanstva, kot svoje brate, može, sinove, ki se vračajo domov po dolgem, dolgem času. Prej niso smeli, faši-stič.« zver je besnela po naši zemlji. Primorska pozdravlja v svoji sredi sinove domovine delovnega ljudstva, kjer polja rode in tovarne delajo le za delovnega človeka. Primorska pozdravlja na svoji zemlji sinove tistega ljudstva, ki je prvo planilo v ogenj in kri in uničilo nasilje nad seboj ter iz polnih uporniških prsi kriknilo vsemu poštenemu svetu resnico in pravico ljudskih množic, ter potegnilo z obraza krinke vsem krvnikom slednjih. Primorska pozdravlja na svojih svetih tleh junake ti- stega sovjetskega ljudstva, ki je visoko dvignilo glas protifašistične borbe, ki je v lastni krvi zadušilo naci-fašistične zločine, glas, ki je odjeknil tudi pri nas, glas, ki je sprostil plaz našega narodno osvobodilnega upora, plaz naše borbe ob strani vseh demokratičnih sil v svetu in v najtesnejši povezanosti z narodi Jugoslavije za pravo ljudsko demokracijo. Zato tudi niso naša čustva, naša bratska povezanost z brati Sovjeti hladne črke, ampak živo življenje, kri tega življenja, ogenj in vnema, ki budi in drami naše sile k dvigu, k poletu, k delu. Vsak utrip našega srca in slednja naša misel je prepojena s tem. Tudi Primorska se je uprla, se je borila, krvavela, tudi na Primorskem je pokala uporniška puška, tudi na Primorskem so goreli domovi poštenih ljudi, tudi Primorska se bori za svoje pravice, za pravice delovnih ljudskih množic. Primorska hoče pod okrilje matere Slovenije,, da bo v do- movini dela, v domovini, kjer bo ljudstvo odločalo in govorilo, kjer bo zemlja rodila in tovarne delale delovnemu ljudstvu, v domovini, ki je najtesneje povezana z bratsko Sovjetsko zvezo. In poštama mati, ki je vzklikala vsa solzna od veselja bratom Sovje: toni: »Živela Sovjetska zveza! Živela Titova Jugoslavija!« je le ponovila to, kar je položila svojim otrokom v srce, je le ponovila klic, ki se je iztrgal iz prsi, prebitih od, fašističnega svinca, njenega sina ali hčere; in sto in stotine, ki so vzklikali, so le dale dušica temu, za kar smo se borili, trpeli. ! S krvjo protifašističnih borcev prepojena zemlja, s toliko krvjo naših najboljših sinov in hčera zaznamovana tla, porušena naselja in razbite vasi Primorske, so priča, da se na teh svetih tleh rokujejo bratje Sovjeti in Jugoslovani. To je bil naš veliki dan, praznik bratstva! Vztrajajte v barbi, ker se samo z borbo izvojuje svoMa! Zastopstvo Vseslovanskega odbora iz Moskve, ki je obiskalo vse večje kraje Slovenije, da se je seznanilo z vsem dejanjem in nehanjem slovenskega ljudstva, je prišlo tudi na Primorsko. V torek 9, oktobra so prispeli pod večer v Ajdovščino. Čim je ljudstvo zvede-lo za to, so se začele zbirati ogromne množice Ajdovcev pred poslopjem Poverjeništva, kjer so se gostje zadrževali. Po dolgotrajnem navdušenem vzklikanju in petju zbranih manifestantov, so množici spregovorili Valentin A. Močalov, generalni sekretar Vseslovanskega komiteta v Moskvi, Maksim F. Rilski, podpredsednik Vseslovanskega komiteta v Moskvi, Titov generalmajor Božidar Maslarič, član Vseslovanskega komiteta v Moskvi, France Perovšek, sekretar PPNOO, pozdravil pa jih je še sovjetski pisatelj Gorbatov in drugi zastopniki civilne ter vojaške oblasti. Močalov je v klenih besedah, s katerimi je orisal silno borbo demokratičnih narodov, prikazal, kje je vir vse sile, ki je lastna ljudskim množicam — v ljudstvu samem. Njegove vzpodbudne besede so vzbudile dolgotrajna vzklikanja in pritrjevanje množice, zlasti ko je govoril o dveh herojih, dveh junakih dveh velikih domovin delavnih množic — o Stalinu in Titu, katerih sila in ustvarjalnost sta živ odraz sile in ustvarjalnosti ljudskih množic samih. Živeli bratje Sovjeti! Živel Stalin! Živel Tito! živelo bratstvo slovanskih narodov! je odmevalo iznad ogromne množice, Maksim Rilski pa je prinesel pozdrav od svobodne sovjetske Ukrajine, zemlje, ki je bila kolt Primorska zalita s krvjo protifašističnih norcev, ki so branili svojo domovino pred fašistično zverjo, ki je divjala po njej. »Vse to še trdneje veže bratstvo slovanskih narodov« je končal Rilski, ki je bil za te svoje besede, ki jih lahko spregovori le brat bratu, nagrajen z navdušenim pozdravljanjem množice. Titov general Maslarič je spregovoril približno takole: »Narodi Jugoslavije so se dvignili pod vodstvom tov. Tita. V silm odpor je popeljala vera v sile lastnih narodov in sile narodov SZ. Daši so bili bosi in raztrgani, niso omagali, ker so imeli to vero.« Nato je govoril o pogojili, ki so omogočili, da je prišlo do izraza pravo slovansko Močalov govori Riljski med nami bratstvo; pogoja za to sta bila, je naglasil Maslarič, strtje carizma v Rusiji in uničenje čaršifašizma s kraljem Petrom na čelu v Jugoslaviji ter porast prave demokratične oblasti v obeh državah. Potem je še poudaril: »Vi Primorci ste dokazali, da ste ena duša, eno telo, en narod s Slovenci, ki so že v Jugoslaviji in da hočete živeli z njimi v demokratični federativni Jugoslaviji. Vi ste volili takrat, ko so prve vaše puške počile proti fašistom in belogardistom vseh oblik. Zato vas Jugoslavija ne bo nikdar pustila in pozabila.« »Hočemo Tita! Svojega ne damo! Mi smo Titovi Jugoslovani!« so orile množice. V teh besedah je obsežen program nas vseh in bodite prepričani., da to kar je rekel Tito, Kardelj, Kidrič, to se pravi, kar govori delovno jugoslovansko ljudstvo, mora biti resnično! Vztrajajte v borbi, ker se samo z borbo izvojuje svo- Titov general Božidar Maslarič hoda in samo priborjeno svobodo znamo ceniti. Prav zato, ker smo mi s krvjo dobili to svobodo, jo znamo ceniti, mi jo bomo branili do zadnjega diha, ker so padli za to najboljši sinovi!« je zaključil Maslarič. »Živelo združeno slovansko bratstvo!« »Živela združena Slovenija v Titovi Jugoslaviji!« Živel vodja jugoslovanskih naro dov, naš priljubljeni maršal Tito! Živela naša opora, naša zaščitni-ea v borbi in miru Sovjetska Zveza! Živel vodja in genij vsega naprednega človeštva tovariš Stalin!« Nato je spregovoril sovjetski pisatelj Gorbatov. Govoril je o lepi Primorski, ki ga je očarala, o zemlji, za katero se je izplačalo dati toliko žrtev, da je svobodna. Samo brat lahko govori tako, kot je govoril Gorbatov o krasoti naše zemlje. Svoje tople besede, katere so mu zbrane množice nenehoma prekinjale z vzklikanjem je zaključil: »Želim vam, ki ste se borili in delate za svojo domovino, mnogo sreče, uspehov in blagostanja v bodočnosti.« Nato so govorili zastopniki vojske in civilnih oblasti na Primorskem in pozdravili brate goste v svoji sredi, jim tolmačili želje, misli in čustva zbranih manifestantov ter vsega poštenega primórskega ljudstva. K zaključku pa je spregovoril še tajnik PPNOO France Perovšek: Tovariši in tovarišice! Dovolite da se v imenu vseh zahvalim tovarišem iz Vseslovanskega komiteta za njihove besede, katere so nam pokazale pravo slovansko vzajemnost, ki se je skovala v vojni proti fašizmu in katero občuti prav sedaj ljudstvo Julijske Krajine s tem, da njegovo zahtevo po priklju- čitvi k demokratični federativni Jugoslaviji podpirajo vsi slovanski narodi kot en mož. Baš v tem trenutku, ko je naša veličastna manifestacija pokazala odločno voljo primorskega ljudstva, poglabljati čustva vseslovanske vzajemnosti in ko imajo ta poseben odraz v povezanosti jugoslovanskih in sovjetskih narodov, se zdi važno naglasiti še nekaj: Slovansko vzajemnost manifestirajmo s svojim delom, tovariši in tovarišice! Ali ni vsa velika moč bratske SZ nastala prav zaradi tega, ker so sovjetski narodi ta ko odlično premagovali težave, ker so tako zmagovito ustvarjali? Mi pravimo da so danes slovanski narodi eno. Res je, smo eno in sicer prav zato, ker je vsak slovanski narod vzel uso- do v svoje lastne roke, dokler tega ni bilo, nismo mogli doseči prvega, Tega se moramo zavedati danes, ko so pred nami težave. Premagujmo jih po vzoru bratskih sovjetskih narodov, premagujmo jih s takim delom, kot so to oni delali po prvi svetovni vojni do danes. Naša ustvarjalnost naj bo manifestacija slovanske vzajemnosti. Živela slovanska vzajemnost. Po teh njegovih besedah so se gostje vrnili v poslopje, zbrana mnov' a pa je še dolgo v noč manifestirala voljo primorskega ljudstva. D.ugo jutro je zastopstvo odpotovalo v Opatijo. Kjerkoli je ljudstvo zvedelo, ,da pridejo, je okrasilo vasi in se zbralo ob cestah, la pozdi ;vi brate Sovjete, glasilce novega vseslovanstva. Stojimo trdno na stališču, da mora Trst pripasti Jugoslaviji Ob priliki obiska poljskih novinarjev pri predsedniku Zvezne jugoslovanske vlade maršalu Jugoslavije Titu, je tov. Tito odgovoril na vprašanje: »Kaj morete, gospod maršal, reči o stališču Jugoslavije v vprašanju Trsta in Julijske krajine«, sledeče: »Mislim, da je naše stališče v pogledu Trsta in Julijske krajine do neke mere poznano, kot tudi naši pogledi, ki smo jih predložili na konferenci ministrom za zunanje zadeve v Londonu. Trdno in absolutno vztrajamo na stališču, da mora Trst pripasti Jugoslaviji. Če pogledamo na zemljepisno karto in če poznamo etnični sestav tržaške okolice in vse te pokrajine, tedaj vidimo, da je Trst oaza med slovanskim prebivalstvom. Točno je, da je večina prebivalstva v Trstu italijanska, slovenskega prebivalstva je 40.000. Toda gospodarske koristi Jugoslavije brezpogojno zahtevajo, da se borimo za Trst. Italijani so svojo pravico do Trsta opirali na trditev, da je Avstrija svoje-časno pospeševala slbveniziranje Trsta, da bi zmanjšala italijanski vpliv. Vem, da to ni res. Avstroogrska je v Trstu delala na to, da italijanizira slovanski živelj. Tedaj se je v Trstu postopoma povečava! italijanski živelj na škodo Slovanov. Zato ne more biti nikakršen razlog, niti merilo pri odločanju o usodi Trsta. Poleg tega hoče tudi prebivalstvo Trsta samo, ono prebivalstvo, italijansko in slovensko, ki gleda na stvari stvarno, da se Trst priključi k Jugoslaviji, kajti ono ve, da Trst brez zaledja nima razvoja. Trst je pod Italijo komaj životaril. Pod Italijo ni doživljal nikakršnega napredka, še tem manj pa zdaj, ko je Italija premagana država, ko ne bi mogel imeti v Italiji niti takega gospodarskega razmaha, kakršnega je doživel v prejšnji svetovni vojni. Če bi Trst pripadal Italiji, bi bil več-nikamen spodtike. Zato sem mnenja, da je najpravilnejša rešitev, da je Trst naš. Trstu damo v Jugoslaviji celo federalni položaj, na ta način bi bilo enkrat za vselej rešeno bitno vprašanje, ki ni samo jugoslovansko-italijansko, ampak mednarodno. Jugoslavija se ne bo nikdar niti strinjala, niti podpisala odločitve, ki bi okrnjevala njene upravičene interese. Italija nima do Trsta nobenih pravic. Resnično govore o internacionalizaciji Trsta. Mislim, da lahko govorimo o nekakšni mednarodni uporabi luke. Jugoslovija je pripravljena sprejeti tako rešitev in je temu primerno tudi izoblikovala svoje stališče. Taka odločitev naj bi omogočila uporabo tržaškega pristanišča Češki, Poljski, Madžarski, Avstriji in drugim državam. Lahko vam pa rečem eno stvar: Ne glede na to, da v Londonu o tem vprašanju še niso sprejeli dokončne odločitve, vztraja Jugoslavija trdno na svoji prvotni zahtevi, da se vse ozemlje do Soče priključi Jugoslaviji. Znano vam je, v kakšnih okoliščinah smo Jugoslovani v prejšnji vojni izgubili Istro, Slovensko Primorje, Trst, Zadar. Reko itd. Ko je Avstroogrska monarhija razpadla, je dobila Italija plen, ki je šel samo na račun Slovanov. To je bilo plačilo, izplačano Italiji zato, ker je stopila v vojno in to so plačali naši narodi. Tokrat je položaj drugačen. Italija je premagana država, medtem, ko smo mi enakovredni zavezniki zmagovalcev. Ne moremo več dovoliti, da bi bili Italiji plačani kakršni koli računi na našo škodo. Sicer pa tokrat Italiji ni kaj plačati, ker Italija je bila v nasprotnem taboru. Zato se ne moremo strinjati z bilo kakšno rešitvijo, ki bi škodila koristim naših narodov. Energično bomo zastopali svoje pravice, da nam jih priznajo naši zavezniki. Mislim, da so dobri izgledi za pravilno rešitev tega vprašanja. Zavezniki so vse bolj pripravljeni sprejeti tako rešitev, da bo v korist Jugoslaviji kot zaveznici.« Prihljučitev h Jugoslaviji je danes edina možna rešitev, hi more zagotoviti ehonomshi procvit Julijske krajine. Boris Kraigher Rast narodne oblasti, ki je nastala šn se razvila iz osvobodilnih naporov Ljudsko demokratična Jugoslavija je v tek dneh vsa v pripravah za volitve v ustavodajno skupščino, ki se bodo vršile 11. novembra t. 1. Na te volitve se v teh dneh pripravlja tam vse; staro in mlado, moški in ženske, civili in vojska. To bodo namreč prve tajne volitve v zgodovini Jugoslavije, prve volitve, ko bo lahko volila in bila izvoljena jugoslovanska žena, jugoslovanska mladina in borci herojske jugoslovanske armade. In to je prvič v zgodovini Jugoslavije! Poleg tega bodo te volitve res tajne, dokončno bodo dokazale, da je demokratična Jugoslavija opravila s takozva-nimi »demokratičnimi« volitvami nasil-stva, groženj in prestavljanj, ki so bili splošna metodika volilnih »svoboščin« starih protiljudskih režimov v bivši versajski Jugoslaviji Jasno je pa seveda, da bo zato šel na volišče vsak zaveden Jugoslovan, ker se zaveda, da gre volit listo Ljudske ironte, katere nosilec je največji borec za pravice jugoslovanskih narodov Josip Broz Tito. Jugoslovanski narodi, ki znajo v celoti preceniti delo Ljudske ironte in ki vedo, kaj jim pomeni Ljudska fronta v bodočnosti, se tudi zavedajo, da danes ni samo pravica vsakega zavednega državljana Jugoslavije, da voli, da voli listo Ljudske ironte, ampak, da je to njegova sveta dolžnost, da je to njegova dolžnost zato, ker je dolžan izvršiti to svojo dolžnost napram stotisočim, ne stotisočim, milijonom tistih, ki so za to pravico padli. V teh dneh, ko se jugoslovansko ljudstvo pripravlja za volitve narodnih poslancev v ustavodajno skupščino, pa se ozrimo nekaj let nazaj eno, dve, tri leta nazaj, v dobo krvave narodno osvobodilne borbe in bomo nekaj ugotovili. Kaj bomo ugotovili? Da so narodi Jugoslavije napravili velike korake razvoja, da so napravili velika dejanja, dejanja, o katerih takozvani »demokratični« narodi lahko samo sanjajo. In kje se to v tako veliki meri kaže? To se kaže v ogromni meri pri rasti narodne oblasti, ki je vznikla iz navidezno razbite, brezvladne, izdane Jugoslavije, ki pa v resnici ni vzrastla iz te puhlobe, ker je prav ta nova ljudska oblast opravila s staro gnilobo, ampak je zrastla iz ljudstva, iz narodov Jugoslavije, iz delovnih ljudskih množic Jugoslavije. Ob tem spoznanju razvoja narodne oblasti šele moremo razumeti vso veličino ljudske oblasti, ki smo jo tudi mi dosegli v osvobodilni borbi, ko smo se ramo ob rami bili z jugoslovanskim ljudstvom, ob tem spoznanju pa nam še bolj ojekleni naša zahteva po priključitvi v Titovo Jugoslavijo, ker vemo, da se je tam oblast že razrastla v tako silo ljudske moči, da ljudstvo že piše samo ljudske zakone, da piše jugoslovanska ljudska oblast take zakone, za katere so padali borci v osvobodilni borbi, v katerih se res odraža ljudska volja in ljudska zahteva. Kako pa se je razvila ta narodna oblast? Porodila se je v demokratičnem nastro-jenju jugoslovanskih ljudskih množic, s svojim klicem k vstaji, našla prve oblike v odborih OF, ki so že izvajali politične in oblastvene naloge v prvem času, se razvila v NOO-je, preko zasedanja Kočevskega zbora in SNOS-a v Sloveniji in se razrastla v mogočno manifestacijo jugoslovanske ljudske oblasti na vseh treh zasedanjih AVNOJ-a do volitev v ustavodajno skupščino in v zadnjem času dvodomnega sistema te skupščine. Ce se ozremo nazaj v leto 1941—1942, sli nam ne bo v spominu zamrgolelo stotine, tisoče odborov OF? Vsaka vas, vsaka ulica, vsaka tovarna, da, vsak urad in vsaka šola je imela svoj odbor OF. In ti odbori OF so bili klicar in buditelj ljudstva, aktivizator ljudskih množic za veliko množično vseljudsko vstajo jugoslovanskih narodov. In prav iz teh prvih OF odborov so zrastli prvi partizanski borci, prvi junaki ki danes nosijo na prsih značko 1941, tisti junaki, ki so skorajda goloroki v hostah osnovali prve partizanske edinice in pokrenili prve diverzantske akcije, ki so osnovali prve partizanske enote, ki so se nato razrastle v NOV in JA. In takoj ob tem trenutku se je delo OF odborov še povečalo; bili so tisti zaledni borci, ob katerih se je razbijalo vse reakcionarno zaletavanje v naš osvobodilni pokret. OF odbori so bili tisti, ki so razkrinkovali reakcionarje, jih razgalili kot gnile protiljudske fašistične škodljivce in tako začeli rušiti vse, kar je bilo starega, protiljud-skega. Toda niso pri tem ostali OF odbori niso samo podirali staro, gnilo, protiljudsko, ampak so takoj tudi gradili novo, ljudsko, demokratično. Sredi najhnjšega okupatorjevega divjanja, sredi najtežjih ofenziv je rasila nova, res ljudska, demokratična narodna oblast. Samo jugoslovansko ljudstvo, jugoslovanski narodi sami so jo gradili, rasila je iz potrebe, iz teženj v vsaki dobi borbe, se dvigala z razvojem borbe, z razvojem osvobojenega, ozemlja, rasila je z rastom naroda. To oblast so sprejeli na svoja ramena odbori OF, to oblast so vršili narodu najzvestejši politični aktivisti Tako so poleg političnih vprašanj izvrševali tudi oblastvene naloge. In to ne samo osnovni odbori, celoten sestav do vodstvenih organov je bil v izvrševanju svojih funkcij nosilec politične in oblastne linije skupaj od leta 1941 pa do pojava in razmaha Narodno osvobodilnih odborov, ljudske oblasti ki je že v času borbe zajela tako širok porast, da se je moralo izoblikovati najvišje oblastno telo SNOS. 2e meseca novembra 1942 pa so se zbrali na prvem zasedanju AVNOJ-a najbolj predani in borbeni sinovi jugoslovanskih narodov, ki so zastopali boreče se ljudske množice in izvolili enotno politično vodstvo za vse svobodoljubne in patriotične sile jugoslovanskih narodov. S tem so dobili ti narodi prvo skupno politično vodstvo in niso bili več prodana in izdana raja, katero bi se lahko razni kralji, Mački in Mihajloviči poigravali Temu pa je sledil razvoj osvobodilne borbe, temu je sledil tudi razvoj rasta narodne oblasti Narodno osvobodilna vojska ni samo preganjala z osvobajanjem ozemelj okupatorja, ampak je ometala z vsemi pro-tiljudskimi oblastniki, ker so se tudi domači izdajalci umikali z okupatorjem v zamrežene utrdbe. Vse to pa je omogočilo razmah narodne oblasti. Tako imamo na Slovenskem zgodovinski kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda, katerega zgodovinski pomen je v tem, da je ta zbor, ki so ga sestavljali prvič od ljudstva svobodno izvoljeni odposlanci slovenskih vasi, trgov in mest, uzakonil osnove demokratične oblasti na slovenskih tleh. Kočevski zbor pa je nato izvolil odposlance v SNOS. ki je tako postal vrhovni oblastveni oziroma državotvorni organ slovenskega naroda. Kočevski zbor pa predstavlja tudi edinstveno slovensko manifestacijo za novo Titovo Jugoslavijo. Tako se je končno izkazala ussctaa povezansst slovenskega osvobodilnega gibanja z vsem jugoslovanskim narodno osvobodilnim gibanjem pod Titovim vodstvom in našla prave oblike v drugem zasedanju AVNOJ-a konec novembra 1943. Ta je med drugim potrdil in uzakonil demokratično ljudsko oblast, ki je nastala in se razvila iz osvobodilnih naporov narodov Jugoslavije. Na osnovi tega se je tudi preosnoval v vrhovno zakonodajno in izvršno telo Jugoslavije. Ob tem je zrasel tudi NKOJ (Nacionalni Komitet Osvoboditve Jugoslavije), ki je bil najvišji oblastveni organ v Jugoslaviji vse do sestave prve slovenske začasne narodne vlade meseca marca letos. Kot v odmev tega je bilo na Slovenskem II. zasedanje SNOS-a, ki je dalo temelje za načrtno graditev narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugoslavije. Ves niz teh dejstev nam kaže nekaj: da niso narodi v teku najhujših borb, hajk, ko so krvaveli, se bili in rušili staro, samo podirali, ampak so gradili svojo narodno oblast in svojo državo in do dneva osvoboditve izoblikovali v novo državno stavbo. Ta se je od osnov, to je od NOO razvila preko parlamentov in narodnih vlad posameznih narodov končno do začasne zvezne vlade države Jugoslavije in njenega parlamenta AVNOJ-a, ki se je ob svojem tretjem zasedanju avgusta 1945 preimenoval v začasno narodno skupščino. Zgodovinski pomen tretjega zasedanja AVNOJ-a oz. L zasedanja Začasne narodne skupščine je v tem, da je izdal celo vrsto zakonov, ki so odraz ljudskega hotenja in predstavlja njihovo sprovajanje v življenje, utrjevanje države in jasno maniiestacijo prave demokratičnosti in resnične ljudskosti naše narodne oblasti, ki je resnično ljudska, ki resnično dela samo za dobro delovnega in borečega se ljudstva narodov Jugoslavije. Spoznati se s temi zakoni se pravi spoznati se z osnovami in bistvi dejanske demokracije in se oborožiti z najmočnejšo silo: ljudsko zakonodajo. Eden izmed bistvenih zakonov, ki jih je uzakonila Začasna narodna skupščina in ki kaže na rast naše narodne oblasti, je zakon »o ustavodajni skupščini«, v katerem sta zanjo določena dva doma in sicer zvezna skupščina in skupščina narodov, V zvezni skupščini (zvezni dom) je zastopano celokupno prebivalstvo Jugoslavije neglede na narodnost, v skupščino narodov (dom narodov) pa pošljejo federalne enote enako število poslancev neglede na število svojega prebivalstva. Dvodomni sistem pomeni popolno zmago v borbi porojenega bratstva in edinstva jugoslovanskih narodov in je jamstvo za zrel razvoj državne ureditve. Samo če za trenutek obstanemo ob teh dveh domovih, spoznamo sledeče: Federativna država, ki jo sestavlja več narodov, ne more biti brez takšnega dvojnega predstavništva, v katerem bo vsak držav- ljan dvakrat zastopan, enkrat kot del državne celote, drugič kot državljan svoje narodne federalne enote. In če v federativni državni skupnosti parlament nima dveh takih domov, potem manjka osnovni element enakopravnosti med narodi in federalnimi enotami ter zato tudi ni federacije. S tem zakonom dvodomnega sistema pa je dano popolno jamstvo resnične enakopravnosti jugo slovanskih narodov pri odločanju o notranji ureditvi države in o obliki vladavine. Zavarovana je s tem tista enakopravnost jugoslovanskih narodov, ki so si jo ustvarili in priborili še sredi najhujših ofenziv, sredi najhujše borbe za zmago nad fašističnimi osvajalci V zvezno skupščino se voli po 1 poslanca na 40.000 prebivalcev. Kandidati so lahko iz katerega koli kraja Jugoslavije. Slovenec lahko kandidira v Makedoniji, Hrvat v Srbiji. Drugi dom, skupščina narodov, bo imel za vsako federalno edi-nico po 25 poslancev, ne glede na število prebivalstva. Oba doma delata vsak zase, odločujeta z enako pravico o ustavi in o ostalih zakonih. V primeru nesoglasja dveh domov v kakšnem vprašanju se bo skušalo dobiti skupno mišljenje po posebnem vzporejevalnem odboru, v katerem imata oba doma enako število predstavnikov. Zvezna skupščina kljub temu, da je dvodomna, bo imela samo eno skupno predstavništvo, ki ga bosta oba doma izvolila na skupnem zasedanju. V skupnem predstavništvu se kaže enotnost vrhovne oblasti federativne države, dočim bi ustanovitev dveh predstavništev pomenila razdejanje, cepitev vrhovne oblasti. V dvodomnem sistemu je potem takem resnično zagotovljena demokratičnost in enakopravnost jugoslovanskih narodov. Da je res vsak nared popolnoma enakopraven v državi, kjer obsioia dvodomni sistem, nam je primer Trst. Jugoslovanska delegacija s tov. Edvardom Kardeljem na čelu je na konferenci zunanjih ministrov zahtevala, da je edina pozitivna rešitev glede vprašanja Trsta — da bi bil Trst federalna edi-nica Jugoslavije. V tem primeru bi imel Trst, kljub temu, da je mnogo manjši od katere koli federalne edinice Jugoslavije in da tvorijo večino prebivalstva Italijani, prav tako 25 odposlancev v domu narodov, ki bi bili torej večinoma Italijani, S tem bi bila enakopravnost italijanske manjšine na naših tleh popolnoma zajamčena. Šele tak pogled, pogled skozi taka očala na volitve v ustavodajno skupščino v Jugoslaviji nam odpre razgled na celotno veličino teh volitev. Te volitve bodo ponovno potrdile, da se v borbi prekaljene jugoslovanske množice, ki so našle svoj pravi demokratični odraz v Ljudski fronti, dokončno pomedle z vsem starim in stopajo v novo življenje, s krvjo in žrtvami priborjeno. ju* j ! Kdor noče delati prav, se v ljudski demokraciji razkrinkuje sam Vse stopnje narodnega izdajstva imajo en sam izvor — narodno izdajstvo Jugoslovanski narodi so pokazali svojo silo in moč; ne besede, ampak kri in žrtve so zapečatile njihovo neomajno voljo, da končno vodijo delovne ljudske množice same sebe, da končno dobe v roke ljudsko oblast najširše ljudske množice, da končno postane prava demokratična ljudska nastrojenost princip nove države z novo oblastjo. Kljub temu pa marsikdo tega noče razumeti. Mnogi, ki so imeli tako krvave roke, da so se upravičeno bali ljudske sodbe, ki bi od njih zahtevala odgovora za tisoče zločinov, so pobegnili iz domovine in danes skušajo blatiti novo Jugoslavijo prav po načinu nesramnega tatu, ki upije na vsa usta po cesti: »Primite tatu!« In skuša izrabiti splošno zmešnjavo, da bi pobegnil roki pravice. Niso pa samo v tujini, celo v sami Jugoslaviji so še danes nekateri, ki bi radi tako delali. Tak, nad vse‘nesramen poskus si je dovolila duhovščina v Jugoslaviji s svojim »pastirskim pismom«, ki jasno razkriva dvojno moralo slednje. Ljudstvo je obsodilo to početje; trumoma so verniki zapuščali cerkve, ki so postale prostor protiljudskega rovarjenja. Prav mi Primorci gledamo danes ogorčeni na to, ker se je podobna kuga protiljudskega rovarjenja od strani nekaterih ljudskih škodljivcev v duhovniški službi pojavila tudi pri nas. Taki protiljudski elementi skušajo danes razbijati našo enotnost in ne vedo, da razbijajo svoj ugled; skušajo blatiti naše napore in ne vedo, da razkrinkuje jo same sebe kot škodljivce ljudstva. Tako škodljivci ne samo, da se proti svoji sveti dolžnosti, ki jo imajo, ne postavljajo v službo ljudstva, ampak celo, poslušajte in si zapomnite, skušajo blatiti lastne sobrate, narodu zveste duhovnike. Tudi naše ljudstvo že spoznava peklensko dvojno moralo teh protiljudskih rovarjev, ker med drugim napadajo napore delovnih množic, da si obnove domove, ki so jih prav tisti koljači in uničevalci požgali, katerim je dala protiljudska duhovščina potuho, »božji blagoslov« in napotnico »v imenu Kristusovih ran — naj pogine partizan«. Ljudstvo dobro ve, da pomeni danes protiljudsko rovarjenje na Primorskem ponoven poskus zločinske izdaje ljudstva, zato je upravičeno ogorčeno. Saj pomeni blatenje ljudskih naporov, blatenje žrtev, blatenje svete krvi naših padlih junakov, blatenje muk in solza naših mater in sester, ki so žrtvovali in trpeli za svobodo svoje domovine. Ljudstvo se upravičeno sprašuje, so li taki protiljudski duhovniki res še oznanjevalci vere, ali pa so v svojem srdu do zmagovitega ljudstva pozabili tudi na to? Dekan Piščanec iz Klanca pri Herpelje-Kozina je dejal, da samo zv t lahko napiše, kar so napisali protiljudski duhovniki v času borbe v znani brošuri »Sto vprašanj« — Ali je greh ubiti partizana? Ne! Ali je greh ubiti partizana; pobiti za osnovne človeške in demokratične pravice boreče se Primorce, ali je torej greh pobiti vse primorsko ljudstvo? Hladen: ne! Satanski odgovor — ne, so dali ti protiljudski duhovniki. Kdor vse to pozna, bo potem tudi vedel, kako je nastalo »pastirsko pi-smo<, katerega so pred časom brali v Jugoslaviji, in da pomeni to pismo samo nadaljevanje napada na ljudske demokratične množice. ' Ob tej priliki pa bi tudi mi prisluhnili nekaterim besedam iz odgovora predsednika slovenske narodne vlade Borisa Kidriča članom uredništva »Ljudske pravice« in »Slovenskega poročevalca«, ki so ga neposredno po branju partirskega pisma obiskali s prošnjo, da jim je odgovoril na nekaj vprašanj: — Vsebino »partirskega pisma« poznam. Ko sem ga bral, je moje začudenje od vrste do vrste raslo. Človek bi namreč mislil, da je nemogoče govoriti o morali, hkrati pa v isti sapi kopičiti neresnice. Vsaj za naše — recimo partizansko — pojmovanje morale in njenih obveznosti je kaj podobnega nemogoče... Mi smo v svoji dobrodušnosti seveda toliko naivni, da čestokrat sodimo po sebi tudi tiste, ki bodisi ne znajo ali ne morejo, 'bodisi nočejo biti dobrodušni. Naša dobrodušnost je morda naša slabost, a morda tudi nevarno orožje, ki nasprotnika ne tolče zgolj politično in materialno, temveč ga bije hkrati moralno. Vsekakor pa ima naša dobrodušnost svoje meje. Kako se je kdo ponašal tedaj, ko je narod bojeval svoj nadčloveški boj za svobodo in kako ravna danes, ko se ljudstvo znova z nadčloveškimi napori trudi, da si svoj osvobojeni dom obnovi iz ruševin, da ga zgradi, kakor samo želi in kakor je zares ^njemu v korist — preko tega tudi naša dobrodušnost in velikodušnost ne _ smeta, vsaj kar tako meni nič tebi nič ne. Ko sem torej »pastirsko pismo« prebral do kraja, sem se spomnil, da so v preteklih štirih letih bili ljudje, da so bili višji cerkveni pastirji, duhovniki ki so v imenu »Boga in načel« stopili na okupatorjevo stran, zasadili v najhujši stiski svojemu narodu nož v hrbet in z vso avtoriteto svoje vere in svoje Cerkve neumorno, zagrizeno, strastno podžigali bratomorni boj. Spomnil sem se na katoliške duhovnike, ki so po Dolenjskem z lastno roko klali ujete partizane in zraven vzklikali: »V imenu Kristusovih ran — naj pogine partizan.« Spomnil sem se na hrvatske katoliške duhovnike s košarami, polnimi ugaslih človeških oči, iztaknjenih pravoslavnim Srbom, še preden je vzplamtel osvobodilni^ partizanski boj. Spomnil sem se katoliškega duhovnika-ustaša, ki ga je òb Kolpi na oni strani Bele Krajine ujel naš partizanski komandir in v njegovem žepu našel v svilen papir zavite plave oči osemnajstletnega dekleta, zraven pa listič z besedami: »Poglavniku v poklon.« Spomnil sem se na ljubljanske leme-natarje. znsliševalce v domobranski policiji, ki zaprtih slovenskih deklet niso mučili samo 7. bikovko, bičem in elektriko, temveč so jim tudi sicer delali silo... Nikar ne recite, da so to bili posamezniki. Vsekakor ima svoje različne stopnje, različne izraze svojega divjaštva tndi narodno izdajstvo. Toda vsi izrazi, vse stopnje narodnega izdajstva imajo en sam izvor — namreč narodno izdajstvo. In na primer oficialna Cerkev v ljubljanski škofiji v času narodno osvobodilne borbe podala odkrito, jasno in enosmiselno — na pot narodnega izdajstva, ko pa se je to zgodilo, je prevzel nase ljubljanskih višji pastir, so prevzeli nase njegovi pomočniki, so prevzeli nase njegovi duhovniki in vsi, ki so mu brez upora ali vsaj brez odpora sledili, moralno odgovornost tudi za najogabnejše zločine, prevzeli moralno odgovornost za ujetnike, zaklane »v imenu Kristusovih ran«, prevzeli so vso odgovornost za posiljena dekleta, za pomorjence v policijskih kleteh in belogardističnih gnezdih, za strahote pri Sv. Urhu, za pobite talce, skratka za vse neštevilne grozote, ki so se zgrnile nad našim narodom. Končno so prevzeli odgovornost tudi za vse one. ki so jih sami zapeljali v, zločin, pa so morali kasneje svoj zločin plačati. Tako vsaj pojmujemo moralo in moralno odgovornost — mi. Vsa čast patriotičnim duhovnikom, vsa čast tudi njihovemu prepričanju v vsej njegovi celoti — ki so se tako ali drugače udeležili osvobodilnega gibanja, ki so se narodnemu izdajstvu uprli bodisi kot partizani, bodisi kot ilegalni delavci. Spoštujemo jih kot bojne tovariše, bratje so med nami, z nami vred lahko gradijo našo svobodo. Tudi nismo odbili in ne odbijamo tistih, ki so malo kasno — šele po osvoboditvi — stopili iz svoje rezerve, se otresli megle svojih predsodkov in spoznali, da je treba narodno izdajstvo obsoditi, da je treba z osvobodilno oblastjo sodelovati. Dali smo j!m in dajemo jim vso možnos! lojalnega sodelovanja. Še nikoli nihče, še nikoli nobena institucija ni imela take prilike, da lahko tako ugodno, tako brez posledic zase, popravi zablode... Res je, naši preprosti verniki, hkrati zvesti pristaši narodne in ljudske svobode, so pričakovali ostrega »pastirskega pisma«. Pričakovali so »pastirsko pismo«, ki bo ožigosalo narodno izdajstvo, ki bo neusmiljeno bičalo izkoriščanje vere in Cerkve v izdajalske namene, ki bo v resnici zastopalo moralno načelo. Ce se prav spominjam svetopisemskih zgodb, je Kristus napravil red v templju, ko se je nakopičila v njem nesnaga ... »Pastirsko pismo« je zares bilo napisano in prečitano. Obsodilo pa ni narodnega izdajstva, obsodilo ni belogardističnih duhovnikov, ki so osebno klali »v imenu Kristusovih ran«, Za našeg-a dijaka Z geslom »Vse za našega dijaka« se jo tolminska mladina z največjo požrtvovalnostjo ter s pravim pojmovanjem te velike akcije resno posvetila zbiranju »za našega dijaka«. Mladina iz Tolmina in okolice je čistila več dni dijaški dom; neprestano je vzpodbujala naše ljudstvo, naj čim več prispeva v akciji »za našega dijaka«. Pa ne samo mladina! Tudi žene tolminskega okraja, tolminske matere so bile prežete z velikim razumevanjem in ni nobena odrekla prispevkov v blagu ali denarju. Tako so v devetih vaseh na Tolminskem nabrali 12.957 lir prostovoljnih prispevkov »za našega dijaka«. V vasi Dolje je sama mladina dala 135 lir in 10t> kg krompirja. V vasi Po-Ijubinju so nabrali 337 kg krompirja. 7 kg jabolk, 25 kg fižola. Prosvetno društvo je nabralo 300 lir. Vas Idrija ob Bači je na zabavnem večeru, -ki ga je organiziral KN00, nabrala in darovala »za našega dijaka« 1090 lir. Vas pa je obenem darovala 117 kg krompirja in 22 kg fižola V Tolminu ie mladina po kulturni prireditvi »zn našega dijaka« sodilo ni ljubljanskih lemenatarjev, ki so mučili dekleta in jim delaii silo, obsodilo ni višjih pastirjev, ki so se odkrito spečali z okupatorjem in pozivali v bratomorni boj, pozvalo ni zapeljancev, naj svoje grehe in zločine popravijo z vdanostjo Domovini, z delom za Domovino, obsodilo pa je — osvobodilno narodno in ljudsko oblast. Potem je tovariš Kidrič odgovoril na vse klevete, ki jih je izneslo »pastirsko pismo« in ob vsaki je prišel do logičnega sklepa: mnogo hrnpa za nič. Zaključil pa je: — Ne bom se ukvarjal z vprašanjem, zakaj, komu in kje je bilo slabo utemeljeno »pastirsko pismo potrebno. Povem le, da se tndi o tem čnje zelo mnogo komentarjev. Vsekakor naša princialna pot je začrtana, od nje nas tndi klevete ne morejo odvrniti. Na tistih principial-nih osnovah, kakor smo jih že postavili v prvem letn Osvobodilne fronte in jih v praksi dokazali zlasti po osì^>-hoditvi, bomo tudi v bodoče uravnavali svojo politiko in svoje odnose. V ostalem ne smete pozabiti, da v katoliški Cerkvi niso samo višji pastirji in tudi ne zgolj duhovščina, v katoliški cerkvi so tudi — katoliške ljudske množice. In slovenske katoliške množice — so sestavni del Osvobodilne fronte in nosilec nove oblasti. Slovenske katoliške množice so sotvorec naše svobode, njenih okoliščin in njenih pogojev. Kar se duhovnikov tiče, jih je tako rekoč vsak dan več, ki žele — da se izrazim preprosto — naj že končno spregovori pamet. Torej se tudi v tem pogledu zboljšuje. Kar se končno nas tiče — mi verujemo v načelo: Kdor noče delati prav, se v^ljudski demokraciji, v pogojih resnične svobode, razgibane,, zato pa hkrati pravilne ljudske presoje — razkrinkuje sam. nihče danes ne more tajiti, da se je‘darovala v ta namen 5700 lir. Ob dveletnici »Jlokler so tu brigade, - kdo nam zemilo ukrade? - Na Slovenskem smo mi gospodar!« | primorska, ona je slovenska, jugo-’ slovanska. Z dejan ji, s krvjo je po-‘ drla umetno zgrajeno mejo med Ju- goslavijo in Primorsko. V njej so se borili ramo ob rami primorski in gorenjski junaki, uničujoč sovražnikove postojanke tostran in onstran stare, umetne jugoslovanske meje. zavedajoč se, da brez svobodne Slovenije, brez svobodne Jugoslavije, ne more biti svobodne Primorske. Gorenjska dekleta so obvezovala rane primorskim borcem in pri tem mislila na svoje drage, ki nekje v naši Primorski prelivajo kri za svobodo iste domovine, isteg:. naroda. Meje, ki so bile zgrajene o l. 1918, niso v srcih našega naroda nikdar obstojale. Še se bori Primorska medtem, ko vse ostale pokrajine Slovenije že divizije vrnile iz Dolenjske, kamor so vodile ranjence, je IX. korpus organiziral napad na Črni vrh, vso težo napada samega je nosila »Gradnikova«. Napad se je začel 1. septembra 1944. Bežijo vršički smrek levo in desno iznad kamijona. Za drevesi luna — topla poletna noč. Zaspano beže meglice preko neba, zastirajo in odkrivajo luno s srebrnim pajčolanom. Kot misli se mi zde, ki mi rojijo zaspano in neenakomerno skozi možgane. Partizani so na Mm M I : Podpolkovnik tov. Klanjšek Jože-Vasja, star primorski borec-partizan, sedaj komandant junaške 31. divizije Pesem doni iz grl herojskih partizanov , stavk zadobivajo svojo stvarno obliko o borbi o delu, porojenemu iz pravih, resničnih in upravičenih čustev in teženj. Ne samo borci, vsa Primorska čuti o stavkih te pesmi, da ne bo več izigrana, da ne bo več prodana, dokler jo bodo čuvale čete, bataljoni, brigade, divizije, zrastle iz njih samih. Druga obletnica formiranja 31. divizije ima za nas Primorce čisto svoj poseben pomen. Iz samih odlomkov iz življenja zgodovine divizije, nam bo najjasnejše prikazano, kaj predstavlja še danes ta divizija, za demokratično federativno Titovo Jugoslavijo, kaj predstavlja ta divizija za ves demokratični svet. Ob drugi obletnici XXXI. div. pošilja Primorska vsemu demokratičnemu svetu, preko primorskih borcev, ki se nahajajo o tej diviziji in tudi preko vseh ostalih primorskih borcev v jugoslovanski armadi, poziv, na še čvrstejše strnjen je demokratičnega bloka, ob zahtevi po samoodločbi narodov, po svobodi malih j ah v svetu. Poleg tega pa o istem narodov in s tem po pravičnih me-irenutku pobija reakcijo, dokazujoč svojo ljubezen in zaupanje Jugoslaviji s tem, da se primorski borec ni suino o času težke okupacije boril za osvoboditev izpod fašizma, ! deluje pri gradnji nove, srečne Ti-1 temveč, da tudi danes aktivno so- ' tone Jugoslavije, ki je že edina njegova domovina, država, ki prinaša srečo in blagostanje ne samo primorskim Slovencem, temveč tudi kamijonu. Partizani vodijo kamijon. Levo Tn. re, MretičnUn it.lijun- skim množicam, živečim na tem šib očeh se izpreletava zaspanost in ra- mirno utrjujejo temelje svoji bodočnosti. Še kriči Primorska v svet: ker ne verjamete naši krvi, našim žrtvam. vam dajemo ponoven dokaz z našim delom. Vipavke, Tolminke, Brkinke, Istrijanke obdelujejo primorska polja in vinograde, obenem pa grade svojo ljudsko narodno oblast. Njihovi sinovi, možje in očetje pa se prostovoljno nahajajo o vrstah Jugoslovanske Armade in čuvajo nad pridobitvami, za katere so potekli potoki primorske krvi. Ob svečanem in pomembnem prazniku XXXI. divizije bomo za trenutek obmolknili ob bolečini spomina na naše žroe, toda ne solze, nego iskrene borbenosti in zmagoslavja bodo sijale iz naših oči. Zgodovino same XXXI divizije ni mogoče ločiti od zgodovine celotnega Zmagovita artilerija 31. divizije IX. korpusa, v katerega sestav je spadala. IX. korpus z obema svoji-jima divizijama, je bilo srce Primorske, njegovo delo je bil utrip Primorske. V njem so se vezale misli, čustva, želje, hotenja vsakega Črni vrh ni več Takoj ko so se edinice XXXI. »beički«, domači izdajalci. Da, da, lahko ___________________* i_____________„1 _ _____>£_________ je jesti kruh in maslo na račun narodovih žulov, če ti ga meče okupator v jasli. Udobnejše je v postojankah na posteljah, kot v gozdu na trdem ležišču. Tako poceni se prodajajo naši oportunisti. Kaj zato, da le lahko leno poležavajo, pozirajo na tuje stroške. Od kod le dobivajo ti partizani v gozdovih vojaške kroje in moderno orožje? Saj so vedno lačni in trudni. Zdaj naenkrat pa ti streljajo s havbicami... Dobro streljajo naši artileristi. Bunker za bunkerjem se podira. Na več mestih gleda, poskusijo pobegniti. Rafal, krik, končano. Cel kup jih že leži pred utrdbo. Ne, vojna ni šala. Nekaj se jih preda po celodnevni borbi. Potrto in ponižno hodijo pred odkočeno puško. Še en bunker! Kot zmagoviti vihar se valijo Gradnikove! skozi vas. Domačini se oddahnejo in si upajo za trenutek pogledati iz hiše. Toda bunker se drži trdovratno. Tedaj pa kratko malo nekaj strelov iz naše havbice iz nepo- primorskega človeka. To ni nekaj namišljenega, to so dejstva, ki' jih ho potrdilo primorsko ljudstvo s svojim obiskom, s svojimi simpatijami. ki jih bo o nedeljo zopet izrazilo na proslavi XXXI. divizije. sredne bližine in hiša razpade. Sedaj pa juriš, juriš, to zgrabi množico kot nepremagljiva sila. Borci, funkcionarji, vse se pomeša in hiti naprej skozi goreče razvaline. Zadnji bunker je likvidiran. Tam pod cesto v podzemeljskih rovih se še skrivajo beički«. Ruši se hiša nad njimi, neznosno vroče jim mora biti pod gorečimi tramovi. Tedaj pa jim eksplodira še municija. Eksploziv jih deloma raztrga, deloma pa zgorijo. Žarečih obrazov nosijo borci zadnje zaplenjeno orožje iz postojank. Sramoten madež — izdajalska postojanka v naši lepi Primorski je likvidirana Mrači sc. Dolgo po končanih borbah poka še eksploziv v gorečih razvalinah. Preis Franci. Poslednja borba za Gorico ozemlju. To trditev izvajamo iz tega, da se je XXXI. divizija formirala na Primorskih tleh, da je bila in je še sestavljena iz večine primorskih fantov in mož in da se je o okviru te divizije pod vodstvom IX. korpusa borila tudi cela italijanska brigada. Po vsej Primorski, a tudi po vsej Gorenjski je tekla kri primorskega človeka — to je bilo nadaljevanje Upora bazoviških herojev; množičen upor, z veliko moralno nadmočjo nad sovražnikom. Primorske matere so rodile junake in postale same junakinje. Primorska je rodila narodnega heroja Janka Premrla — Vojka — rodilu ga je za narod, za domovino, za Titovo Jugoslavijo. To so živa, kričeča dejstva vsem onim, ki Primorski odrekajo pravico do priključitve k DF Jugoslaviji — ki ji s tem odrekajo pravico dc življenja sploh. Toda še in še imamo dokazov, ki izražajo pripadnost Primorske, usmerjenost njenih čustev. XXXI. divizija ni in nikoli ni bila samo dovedno pričakovanje. Kaj bo? Kam vozimo? Pred nami samo skrivnostna, tiha noč, brez besed. Tudi partizani se končno vozimo s kamioni. Menjavajo se naši. Ko obstanemo, zaropočejo mimo nas kolesa topov, kopita mul. Mimo se premika artilerijska brigada. Nekaj bo. Toda kaj, kaj? Neprestano bobni tam nekje daleč. Zavezniki bombardirajo. Torej na belčke bomo šli tokrat. Zdaj nam je jasno, ko se bližamo Črnemu vrhu. Bunker nad vasjo. Tu notri so prebivali nekoč italijanski graničarji. Zdaj je tu naša telefonska centrala, v sosednjem bunkerju pa je nameščen štab. »Tovariš podpolkovnik, ali bi mi hotel na kratko obrazložiti načrt?« »Do pol štirih zjutraj mora biti vas obkoljena. Naokrog so zasede že na vseh važnih točkah, ki imajo nalog odbiti pomoč sovražnika, če jo sploh kaj bo. Na dano znamenje, čim se napravi dan, bomo začeli z obstreljevanjem sovražnikovih objektov z vseh strani. Artilerija je že postavljena. Sledilo bo brzo obstreljevanje, na dano povelje pa bo artilerija prene hala in »Gradnikova« bo začela z juri' šem.« Tokrat bo delala naša XXXI. divizija po vseh pravilih rednih, modernih vojaških operacij. Bo šlo vse po načrtu? Svita se. Zagrme naši topovi, tam od spodaj v vasi pa se preplašeno bude »Naprej v Baško grapo« že gori, Zaman streljajo Nemci iz Godoviča na naše položaje. Nimajo niti enega zadetka. Druge pomoči za domobranske hlapce Švabi nimajo. Še njih topovi kmalu umolknejo. Pa tudi naši. Juriš!!! Sedaj bo šlo za res. V zbitih sovražnikovih bunkerjih že teče kri, stokajo in umirajo prvi izdajalci. Vojna ni šala. Mi nismo hoteli topov namesto masla, mi si nismo želeli upogibati hrbtov in vzklikati: »Heil Hitler!« Toda če nas hočejo prepričati, da so naša mesta Gorz, Marburg, Lai-bach, da redijo naši kmetje živino za frankfurtske klobase in da rodijo naše matere hčere za germanske Militar-bor-delle, tedaj se ne udinjamo za prst masla na kruhu, tedaj znamo najti tudi mi topove. Lajajo Šarci in brede. V gorečih poslopjih prasketa municija. Tu pa tam priteče kak belček iz postojanke in bi rad izginil v smeri Godoviča. Tedaj pa zareglja zbrojevka in švabobranec obleži. Švabobranci se branijo samo še v bunkerjih. Tudi iz nekaterih zasebnih poslopij padajo njihove bombe in streli. Kaj jim mar, če bo v borbi hiša gorela, če bodo domačini izgubili vse svoje premoženje. Pa kdo bi iskal tenkočutja pri Hitlerjevih hlapcih? ... Gradnikove! jurišajo tudi čez čistino. Pri borbi proti izdajalcem lastnega naroda hoče biti vsak zraven, nihče noče zaostajati. Tu za vogalom stoji Radko in pomaga obstreljevati bunker. »Prestani palbu, juriš!« Toda še švigajo krogle iz sovražnikovih strojnic na gosto kakor toča. Tovariš Zmaj vzame Šarca, stoje stopa proti belemu leglu, vse k molku. Ko mu zmanjka municije, hajd v zaklon po nov šaržer in naprej! Major Radko je navdušen. Tam na čistini ležita_ dva naša. Eden se še giblje. Hitro po ujega, pa naj stane kar hoče! Istočasno prešine nas za vogalom ista misel. Zid poleg nas se maje od eksplozij. Grozno odmeva glas ročnih bomb in plastika. Komandant Tarzan ga meče v okna sosedom švabo-brancem. Še malo, pa utihnejo streli na tej strani. Zdaj pa le zelo previdno po ranjence. Bunker za bunkerjem zavzema naša udarna brigada. Tu vzame divizijski politkomisar Branko Šarca in se požene naprej, tako daleč, da ga že ogrožajo naše lastne puške. Namestnik komandanta brigade je ranjen, toda z obvezano glavo že zopet vodi juriš. Iz bunkerjev vlačimo orožje in ujetnike. Tu hoče nekdo zagnati še zadnjo bombo. Iz petih brzostrelk ga istočasno prerešetajo številne krogle. Zdaj so vsi nedolžni, brez orožja so, •v civilnih capah, čim pa jih pustiš s po- Domov se vračajo - kliče lili fronta litijev in moja! Iz vojske se vrača domov del junaških Titovih borcev — torej tudi mnogo sinov naše Primorske zemlje. Domov se vračajo, ker so opravili svojo veliko in sveto dolžnost: pregnali so iz naše domovine nacifaši-stičnega okupatorja, spodkopali so tla zločinsk’' protiljudski reakciji in pokazali pred vsem svetom, kaj hoče primorsko ljudstvo. Zato so dali mnogi življenja, premnogi svojo kri. Mnogi pa se vračajo domov! Kličejo jih požgani domovi, razbite vasi, uničene tovarne, kliče jih uničenje, s katerim je hotel kruti fašist zatreti vseljudski odpor. Kličejo jih matere, žene, sestre, kličejo otroci, kličejo jih vsi, ki so jim nosili mimo zased in bunkerjev hrano, obleko in orožje v hosto. Kliče jih delo, spet jih kliče fronta — danes ne fronta krvi, ampak žuljev in znoja. Naše matere, naše žene vedo, kaj so ti borci .pretrpeli, sotrpele so z njimi. Zato jih tudi danes s široko odprtimi rokami sprejemajo. Sprejeti pa jih moramo vsi, ki znamo ceniti vojake slavne ljudske Titove armade, armade, ki je dala potoke krvi za svobodo delovnih množic, armade, ki je vzrasla zgolj iz sile, odpornosti in demokratične nastrojenosti ljudskih množic. Med nas morajo ti borci priti domov, med brate! Ce je kje prostor — mora biti za naše borce! Biti morajo tako prisrčno pozdravljeni sedaj, ko se vračajo domov, kakor so bili v dneh, ko so osvobajali ped za pedjo naše svete zemlje, ko so na slednjem koraku naše, s krvjo plačane zemlje, dajali ljudstvu oblast v roke, da si samo meri svoje dejanje in nehanje. Biti morajo tako prisrčno sprejeti, kakor so bili na pol osvobojenem ozemlju, ko so prirejali mitinge in so nam s svojo kleno besedo zeklenili našo odpornost, našo neuklonljivost, biti morajo tako prisrčno sprejeti, kakor takrat, ko smo jim dali poslednji košček kruha: za naše partizane! Nečesa pa se moramo predvsem spomniti. Prav našim junaškim borcem so divje fašistične zveri požigale domove. Torej naj se danes vrnejo na zapuščena pogorišča? Naj jih pustimo same, čeprav so oni za nas trpeli in krvaveli, čeprav so zaradi tega zgubili dom. Ne! Vse sile moramo posvetiti, vsa sredstva, ves material, vso delovno moč, da v celoti podpremo odpuščene borce pri obnovi. Naše besede in naša čustva do naših junaških borcev bodo dobila trajen in neizbrisen pečat v naših delih za nje. Zato pa jih moramo tudi dostojno in junaka vredno zaposliti. To so naše dolžnosti do njih. V celoti se moramo vsi zavedati, da so to borci naše ljudske armade, ki nam je prinesla svobodo, ljudsko demokratično oblast, da so to borci, ki hočejo danes na fronto dela, da bodo pomagali utrjevati to, kar so si priborili; in dalje, da so to borci, ki bi se dvignili vsak trenutek proti protiljudskemu nasilju, proti vsaki obliki fašizma, pa naj se pojavi v še tako pretkani in zakrinkani obliki. Ti borci pa nam bodo tudi pomoč in podpora pri prosvetnem in kulturnem delu, saj so vendar oni mojstri pravih mitingov, pravih sten-časov, poborniki za dvig ljudske kulture. Povežimo se v tirino in neporušno Ljudsko fronto z njimi, v fronto pravega bratstva, ki nam bo dajalo osnovne predpogoje za premagovanje težav, katere stoje pred nami, in ustvarilo iz nas vseh prave čuvarje ljudske demokracije. Pozdrav zastavi Vojkove brigade: borke zn svobodo zatirane Primorske Odločen korak v svobodno bodočnost Zakaj ves ta krvavi stari svet s svojo lažnjivostjo, z brezdušim nasilstvom in krivičnostjo, bo zopet s podvojeno silo navalil na nas, ako se ga enkrat za vselej ne otepemo Boj za manjšo ali večjo enakopravnost žene je že star. Že v stari Avstriji in pozneje v stari Jugoslaviji so se žene zaman borile za enakopravnost, predvsem za enakopravnost na političnem polju, Smatralo se je ženo že po naravi za manj vredno, za telesno in duševno manj sposobno, za takozvani šibki spol, ki mu ne gredo zlasti ne politične pravice, to je pravica odločati o življenjskih vprašanjih države, in pravica se sploh vmešavati v državne posle. Šele osvobodilna vojna je končno tudi nam ženam priznala pravice, ki nam gredo in ki so jih naše vrstnice, sobojevnice v osvobodilni borbi tudi v polni meri zaslužile, ko so se kakor možje ob strani istih borile in umirale za osvoboditev domovine, za uničenje fašizma in nacizma ter za boljšo bodočnost človeštva sploh. Da je pri nas žena na vseh poljih enakopravna možu, to je ena izmed najvažnejših pridobitev naše narodno osvobodilne borbe! V državi, ki hoče biti resnično demokratična, mora imeti tudi žena enake pravice, kakor mož, ker brez tega ni prave demokracije. V starih nedemokratičnih državah je temeljil ves družabni red na predsodku o manjvrednosti in manjsposobnosti žene. Zato so bile žene napram moškim podrejene in niso vživale ne v zasebnem ne v javnem življenju enakih pravic kakor moški. Ženam se je odrekal skoro vsak vpliv na javno življenje in jim je bil zabranjen dostop do mnogih javnih funkcij in služb. Žena naj se giblje doma v krogu družine, naj gospodinji in opravlja domača dela, za življenje v javnosti ima pravice le mož — to pravilo je veljalo z malimi izjemami do najnovejših časov. Zakoni, ki so urejali vse življenje v državi, so se ustvarjali v parlamentih in ker žene niso imele ne aktivne ne pasivne volilne pravice pri volitvah v parlamente, niso imele pri ustvarjanju zakonov besede, med moškimi poslanci pa je bilo le malo takih, ki so bili tako uvidevni in tako naprednih nazorov, da bi se potegnili za enakopravnost žen. Svojo polnopravnost je žena najprej dosegla v Sovjetski Rusiji. Člen 122 njene ustave določa: »Žene imajo iste pravice kakor možje na vseh področjih gospodarskega, državnega kulturnega in družbeno-političnega življenja.« S tem je bila žena izenačena glede pravic do dela, plače, dopusta, socialnega zavarovanja in izobrazbe. Sovjetska država ščiti mater in otroka, daje ženi v slučaju nosečnosti plačan dopust ter ji stavlja na razpolago javne porodnišnice, zavode za deco in otroške vrtce ter slične zavode in ustanove. Tudi na najvišja vodilna mesta v državi je ženi v Sovjetski Rusiji odprta pot kakor moškim. V vsem odloča samo sposobnost in ne spol. Veliki Lenin je rekel, da je treba ženo pritegniti k samostojnemu delovanju, sodelovanju ne samo v splošnem političnem življenju, temveč tudi pri neposrednem upravljanju države. Ne samo, da ima v Rusiji žena aktivno in pasivno volivno pravico — člen 137 ustave pravi izrecno: »Žene imajo iste pravice kakor možje, da volijo in so voljene,« — so žene tudi članice sodišč, jih je na stotisoče v vodstvu proizvodnje v svojstvu ravnateljic podjetij, inženirk, tehničnih strokovnjakinj. Žene delujejo v družbenih organizacijah, v sindikatih, so častnice v vojski, znanstvenice, odvetnice itd. V času domovinske vojne je vloga sovjetske žene silno narasla. Veliko žen je stopilo v vrste Rdeče armade, kjer so se tudi pod orožjem izkazale za enakovredne svojim moškim tovarišem. Sovjetski državni sistem je ustvaril vse potrebne predpogoje za resnično in popolno enakopravnost žena z možmi. Zato je sovjetska žena lahko aktivno sodelovala pri izgraditvi sovjetske države in zato se je mogla tudi dvigniti do vodilnih mest v državi. Stalin je rekel: »Pozdraviti moramo vedno večjo družbeno aktivnost delovnih žena in, njihov dvig na vodilna mesta kot nedvomen znak v razvoju naše kulture. Široko delovanje sovjetske žene pri upravljanju države je najboljši dokaz popolne demokracije.« Na tej pravilni poti za uresničenje prave demokracije smo tudi mi v naši mladi, novi jugoslovanski državi. V geslih ljudske fronte Jugoslavije za volitve v ustavodajno skupščino, ki jih Je objavil izvršni odbor Ljudske fron- te Jugoslavije, pravi točka 10: Žene so si šele v demokratični federativni Jugoslaviji priborile pravice človeka in državljana, za kar se moramo zahvaliti zmagam Ljudske fronte in narodno osvobodilni borbi, katere so se tudi žene same v ogromni meri udeležile. Pridobile so si pravico, da odločajo o svoji usodi, o usodi svoje domovine, svojih otrok in njihove bodočnosti.« To pravo bodo izkoristile, da bi tako za vedno utrdile priborjene pridobitve, svoje človeške in državljanske pravice. Junaške žene, vse na volitve! Vse glasove za listo Ljudske fronte, za pravice žene, za pravice matere, za varstvo otrok! Glavna in prva naloga nas žen ob volitvah je pred vsem, da se vse udeležimo volitev, da se poslužimo pravice, za katere so se naše prednice zastonj borile. Niti ene ne sme biti, ki ne bi glasovala. Me žene moramo privesti v politično življenje tudi vse one tovarišice, ki se doslej za politično udejstvovanje niso zanimale, ker niso razumele, da gre za njihove lastne interese, za interese njihovih družin in otrok in za njihovo bodočnost. Druga važna naloga je, da glasujemo za kandidate naše Ljudske fronte in s tem za ohranitev vseh pridobitev narodno osvobodilne borbe, za demokratično federativno Jugoslavijo, kajti program Ljudske fronte obsega vse, kar je treba očuvati, če si hočemo za nas same, za naše družine ustvariti boljše, človeka dostojno življenje. Ta program obsega: bratstvo in enotnost naših jugoslovanskih narodov, mir, ki je tako krvavo potreben vsemu človeštvu; pravico do zemlje siromašnemu kmetu, ki nima dovolj zemlje za pošteno in svojemu delu primemo življenje, ker mu stari, krivični družabni red ni privoščil človeka vredne eksistence, boljše, njihovemu delu odgovarjajoče plače delavcem! varnost naše domovine s povezanostjo z močno bratsko Sovjetsko zvezo; prijateljstvo s sosednimi in z vsemi demokratičnimi državami. Veliko bojev je bilo treba, da so si žene postopoma tekom desetletij priborile vsaj nekaj od tistih pravic, ki jim gredo po vseh naravnih zakonih kot članicam človeške družbe. Najbolj krivično je bilo to, da se je ženi odrekala zlasti volilna pravica, češ, da je nepomembna v politiki, politično neizobražena, pod vplivom »temnih sil« itd, Če je bilo res veliko število žen politično nezrelih, neizobraženih, morda celo reakcionarnih, podvrženih vplivom »temnih sil«, — ni to bila krivda žen samih! Temu je bil kriv ves srednjeveški sistem vzgoje, ves nazadnjaški družabni red, ki ni privoščil ženi prave izobrazbe, ki jo je držal v temi in ji zapiral pot do vsakega udejstvovanja izven družine v javnem življenju. Težka in krvava leta osvobodilne' borbe, ko je bila naša domovina na prelomu, ko je našemu narodu šlo za biti ali ne biti, so prekucnile ves stari svet, vse zastarele tradicije, vse predsodke o manjvrednosti žene in postavile ženo kot polnovredno članico naroda in državljanko pred nove naloge in na nove položaje. Naša nova država sloni na principu, da je nosilec vse oblasti v vasi, trgu, mestu, okraju, pokrajini in v državi — ljudstvo samo! Živimo v dobi, ko je raznim oblikam monarhističnih vladavin, cesarjem in kraljem po »božji milosti in volji naroda« odklenkalo, ker te institucije iz starega in novega veka niso več združljive s pojmom moderne države, s pojmom suverenosti ljudstva. Državo tvori ljudstvo in oblast mora biti zato v rokah ljudskih množic in ne posameznih uzurpatorjev. Ljudstvo vrši svojo oblast po svojih zaupnikih, da v imenu in po pooblastilu ljudstva izvršujejo oblast v državi. Način, po katerem se suverenost ljudstva, izvrševanje ljudske volje prenaša na določene zastopnike, poslance, so ravno volitve. Potom volitev dajejo ljudske mase članom zakonodajnih teles, raznim odborom, skupščinam pooblastilo, da v imenu ljudstva izdajajo za ljudstvo predpise, zakone s splošno obveznostjo, da urejajo vse življenje in vse od-nošaje med člani države. Vsaki pravici pa odgovarjajo tudi — dolžnosti! Tako je tudi pri volilni pravici. Predvsem je naloga vsakega zavednega državljana in vsake žene, da sodeluje pri sestavljanju volilnih imenikov v času reklamacijske kampanje. Vsaka zavedna žena se mora osebno prepričati, če je ona sama, če so člani njene družine, njeni znanci vpisani v seznam volilcev, ker je ta vpis predpogoj, da se more izvršiti volilno pravico. Če kdo ni vpisan, je dolžnost žene, da ali sama vloži reklamacijo za vpis, ah pa da dotičnega izpuščenega volilca opozori, da sam zahteva dopolnitev imenika. Naloga žen je tudi, da pouče svoje znance in znanke, kdo vse ima volilno pravico, namreč vse osebe ne glede na spol, ki so dovršile 18 leto in vsi borci ne glede na starost. Nimajo pa volilne pravice odkriti ali pa prikriti sovražniki, ki so v času osvobodilne borbe sodelovali s sovražnikom ali njegovimi pomagači na škodo naroda ali ki so dajali sovražniku gospodarsko pomoč. Tudi nimajo volilne pravice osebe pod skrbstvom in tisti, ki so jo zaradi kazenske obsodbe na izgubo političnih pravic — izgubili. Dolžnost vsake zavedne žene nadalje je, da pazi na to, da se prepreči izvrševanje volilne pravice takim ljudem, ki je niso vredni in katerim zakon, kakor sem že prej navedla, to pravico odreka. Če je bila pomotoma kaka taka oseba vpisana v volilni imenik, se jo mora izreklamirati, to je, zahtevati njen izbris. Pri tem pa je na mestu največja previdnost in kritičnost. Zlasti ne smejo pri tem odločevati in imeti vpliv osebni oziri, sovraštvo in slični momenti. V spornih primerih naj bo merodajno zadržanje dotičnikov po osvoboditvi. Treba je dobro razlikovati med zapeljanci in med preračunjenimi idejno-politič-nimi sovražniki našega naroda. Volilne pravice ne sme imeti in je ne zasluži prav za prav samo neznatna peščica zakrknjenih sovražnikov, katerim je naša svoboda, nastanek in razvoj naše demokratične, federativne države, trn v peti. Imeti moramo največjo vero v sile in sposobnosti širokih ljudskih množic, če tudi je del teh množic zaradi zaostalosti, zapeljanosti, trenutne življenjske stiske ali drugih posebnih prilik zapadel pod vpliv reakcije. Zato bi bilo zgrešeno, odrekati vsem takim ljudem volilno pravico in zahtevati njih izbris iz volilnih seznamov. Treba je individualno proučiti vsakega posameznika, če in, zakaj spada v vrste nepoboljšljivih izdajalcev naroda in ne pavšalno metati iz imenikov cele skupine ljudi. Napačna pa bi tudi bila prevelika popustljivost napram ljudem, ki so v resnici nosilci protiljudskega dela, četudi se znajo spretno prikrivati in niso opazni na prvi pogled. Vsaka naša zavedna žena mora pri volitvah oddati svoj glas za listo Ljudske fronte. Zato naj tiste, ki imajo zato sposobnost in možnost, sodelujejo že pri predpripravah za volitve in pri izberi ter določanju kandidatov. Dolžnost vsake tovarišice, ki je zato sposobna, je tudi, da sprejme kandidaturo, ako ji «sto volilci ponudijo, tudi če je to zanjo zvezano z žrtvami. Potreba je, da smo na vseh merodajnih mestih, v vseh odborih zastopane tudi me žene. Žena-volilka ima dolžnost, da se ob volitvah udeležuje agitacije, da se vsi znanci in znanke udeležijo volitev. Treba je predvsem vse one, ki se ne zavedajo v polni meri svojih pravic in dolžnosti tem pomena volitev, s primernim poukom na lep način pregovoriti, da izpolnijo svojo državljansko dolžnost. Po drugi strani pa je istotako dolžnost vsake rodoljubkinje, da pobija vsak odkrit ali prikrit poskus reakcije, da bi na katerikoli način in s katerokoli pretvezo skušali vplivati na vo-lilce, da bi se abstinirali, to je, da bi se ne udeležili volitev. Zlasti žena more pri tem s primernim prigovarjanjem in poukom doseči več uspehov kakor mož. Sedaj ko ima pri nas vsak pošten nad 18 let star državljan, najsi je moški ali ženska, pravico potom glasovanja ob volitvah in potom svojih predlogov ob sestankih volilcev posegati aktivno v politično življenje in soodločevati pri raznih političnih, gospodarskih in kulturnih problemih, je treba za to udejstvovanje zlasti ženi primerne vzgoje in izobrazbe. Tudi na tem polju čaka nas žene hvaležna, čeprav včasih malo težka naloga, da nevedne in v teh stvareh ne zadostno podkovane poučujemo in jim dajemo navodila. Za to je najlepša prilika na krajevnih sestankih, kjer se lahko vrše primerna poučna predavanja, diskusije in razgovori o vseh aktualnih vprašanjih. Naše preprosto ljudstvo, zlasti mladina na deželi, je željna pouka in se bo gotovo z veseljem udeleževala takih sestankov. Sploh naj vsaka žena, ki čuti za to sposobnosti, deluje med svojimi tovarišicami, kadar se ji le nudi prilika, izobraževalno in vzgojno. V vsakem kraju imamo, ali bi vsaj morali imeti ljudsko knjižnico in ž njo združeno čitalnico. Tu se vsaki ženi nudi najlepša prilika, da sodeluje pri po-vzdigu splošne, ljudske izobrazbe. Tovarišice naj pomagajo svojim sovaščanom pri izberi primernih knjig za či-tanje, pri razlaganju aktualnih člankov v časopisju itd. Lepo polje udejstvovanja žene je pri ustanavljanju in vodenju pevskih zborov, pri prirejanju dramatičnih prireditev in vzgojnih zabav. Vse to spada k vzgoji, k povzdi-gu kulture naših ljudskih množic. Pri nas na Goriškem, kjer je bil naš narod četrt stoletja oropan slovenskih šol, čaka nas žene še ena naloga. Treba bo prirejati, zlasti v zimskem času za mladino, ki ni imela prilike učiti se naše pismene materinščine in naše slovnice, tečaje za izpopolnitev znanja slovenščine, da bodo imeli naši mladi ljudje dovolj jezikovne podlage za razumevanje naših knjig in časopisov. Da bo naša nova država dobro urejena, dobro vladana, da bo pri nas za vse delovne sloje in za vse poštene ljudi dovolj kruha, dovolj dela in jela, je potreba, da vsi sodelujemo pri njeni izgraditvi, zlasti, da vsi aktivno sodelujemo pri volitvah, potom katerih se izbirajo poslanci in zastopniki, ki naj vodijo in upravljajo državo, pokrajine, okrožja in posamezne kraje. Sodelovanje državljanov pri izgraditvi in upravi države in raznih upravnih edinic bo pa tem uspešnejše, čim višji bo kulturni nivo, splošna izobrazba naših ljudskih množic. Zato je predvsem naloga naše slovenske žene, da povsod in kjerkoli se ji nudi prilika, sodeluje in pomaga pri izobraževanju in dviganju kulture naših ljudskih množic in skuša čimpreje pregnati vse nazadnjaštvo, vso duševno zaostalost, ki je še ostala v našem ljudstvu kot žalostna dediščina iz časov, ko je naša domovina trpela pod nedemokratično oblastjo tujih in domačih zatiralcev in izkoriščevalcev. Tovarišice! V novi svobodni Titovi domovini, jugoslovanski republiki bo sonca in vsega dovolj za vse, če bo vladalo pravo bratstvo, pravo tovarištvo med državljani, ki imajo dobro voljo do poštenega dela. Naloga nas žen, ki nam je šele sedanja osvobojena domovina priznala vse pravice, je, da pomagamo, kjerkoli je prilika, dograditi našo državno hišo in da jo potem čuvamo pred vsemi zunanjimi in notranjimi neprijatelji. Ljubezen do ožje in širše domovine, do lastnih družin, do lastnega naroda in do vsega poštenega delovnega človeštva bomo najbolj izpričale, če bomo požrtvovalno sodelovale pri izgraditvi temeljev za boljšo bodočnost naše mlade demokratične države, za katero so žrtvovali življenja desetti-soči in stotisoči naših bratov in sestra! Naj končam z lepimi besedami našega velikega Otona Župančiča, ki jih je zapisal v Ljudski pravici z dne 26. septembra t. 1. »... za me velja samo en volilni klic in ta se glasi: popolen prelom s preteklostjo, odločen korak v svobodno bodočnost! Zakaj ves ta krvavi stari svet s svojo lažnivostjo, z brezdušnim nasilstvom in krivičnostjo bo zopet s podvojeno silo navalil na nas, ako se ga enkrat za vselej ne otepemo. Marta. Od tedna do tedna Sedaj, ko se po večih dneh oziramo na neuspeh prvega zasedanja Londonske konference, lahko prav natančno ugotovimo, da se je jalovo zaključila samo zato, ker sta se predstavnika Anglije in Amerike skušala oddaljiti sklepom Potsdamske konference. Tam so veliki zavezniki sklenili, da se v podpis z bivšimi sateliti Nemčije, kot so Romunija, Bolgarija, Madžarska in Finska, pritegnejo le države, ki so z njimi podpisale premirje. Zastopnika prej omenjenih držav pa se ogrevata za to, da se pritegne k temu še Francija. Zlasti čudno je pritegovanje Francije k sestavi mirovne pogodbe z Italijo; Francija je vendar poslala na bojišče proti Italiji le dve diviziji; še bolj čudno pa je, da odrivajo od tega Jugoslavijo, ki je brez nadaljnjega doprinesla največje žrtve; nemogoče pa je ob razširitvi pogajanj pozabiti na Poljsko in Češkoslovaško, katerih žrtve proti nacističnemu nasilju so dobro znane. To nam torej jasno priča, da ne bi bilo neplodnega zaključka, če bi se vsi držali sklepov teheranske, jaltske in potsdamske konference, ki so tako jasno začrtale pot zavezniškim državam. Ta prekinitev je klasičen pouk, da je možno doseči zrele zaključke le, če se bodo udeleženci mirovne konference držali in bodo spoštovali načela točnega izpolnjevanja med zavezniki sklenjenega sporazuma. Vendar pa moramo vedeti nekaj; konferenca ni s svojim neuspehom razbila sodelovanja med narodi. Nasprotno, dokazala je neomajno voljo Sovjetske zveze, da se utrdi mir in je vzbudila v zavezniškem tisku upravičeno ogorčenje zaradi ponašanja zastopnikov Anglije in Amerike v Londonu. Slabe izkušnje londonske konference so samo poziv k še odkritejšemu prijateljstvu in še globljemu sodelovanju med združenimi narodi. Eden najmočnejših političnih dogodkov pa je brez dvoma razpis splošnih volitev v Vrhovni sovjet v SZ, ki se bodo vršile 10. februarja 1946. SZ, iniciator in organizator protihitlerjevskega boja, prehaja s tem kot zmagovalec nad nacifašiz-mom v dobo mirne izgradnje, v dobo obnove1. To Je Tem večjega pomena, ker leži na SZ, ki je nosila ogromen delež v borbi, prav zaradi svoje gospodarske, vojaške in politične moči, trdnega družabnega ustroja in neomajne demokratične politike, tudi v miru veliko breme pri izgrajevanju miru in demokracije v svetu. Tako stopa SZ, v kateri se je demokracija v vojni še utrdila in okrepila, v novo obdobje, ki bo še potrdilo njeno zgodovinsko vlogo, temeljne sile miru in demokracije v svetu. Ves razvoj londonske konference pa je pokazal tudi to, da res obstojajo v svetu sile, ki jim nikakor ni po godu porast demokracije v balkanskih državah, ker vedo, da pomeni to konec vseh mednarodnih mahinacij na Balkanu. Zato skušajo gotovi krogi preprečevati razvoj v balkanskih državah, ki je samo v interesu miru in demokracije v svetu. Okoli Jugoslavije so zbrani vsi narodi, naslonjeni na SZ, na drugi strani pa je Grčija, ki jo podpirajo te sile, ki je leglo nereda in vojne. Jasno pa je eno: balkanski narodi nočejo grške ^demokracije«. In še reakcija, ki se skriva pod raznimi opozicijami, zlasti bolgarska, je v svojem delovanju dokazala, da je povsem protiljudska in ima vse znake popolnega izdajstva. To je ponoven dokaz, da so edino narodi, ki so preko svojih front prevzeli oblast v svoje roke, zmožni, da ohranijo mir in svobodo Balkanu. Na Primorskem še vedno odkrivajo fašistične zločine Na Lokvah v Grgarskem okraju so 10. septembra odkrili novo žrtev fašističnega zločinstva na naši zemlji. Zločin je bil storjen verjetno v zadnjem času vojne in se pridružuje celi neskončni vrsti grozodejstev, ki so jih počeli fašisti med našim ljudstvom. Obenem pa je tudi dokaz, da je še dosti takih primerov neodkritih, kajti tudi tega so ljudje slučajno našli — Alfreda Grudna iz Lokev so Nemci lani odpeljali v internacijo. Njegovi domači so iz strahu, da bi jim uničili vse imetje, skrili nekaj obleke in druge vrednosti v zaboj in ga zakopali v gozdu. Ko se je letos Gruden vrnil domov, so domači zaboj odkopali in v bilo na njem nikakega sledu uboja, je jasno, da so fašisti živega zakopali, potem ko so iz skrinje pobrali spravljene stvari. Nekaj sličnega so odkrili iste dni na Trnovem. Rjavec Viktorija je po-pomagala pri krašenju grobov na dan, ko so priredili žalno manifestacijo. Z bližnje groblje so nosili kamenje na nove grobove in pri kopanju je Rjavec Viktorija odkopala dve trupli. V njih so spoznali dva partizana, ki sta imela pri sebi še nekaj papirjev. Po pregledu so ugotovili, da sta bila nasilno usmrčena in potem zazidana v groblje. Žene so ju položile v nov grob in ga z drugimi vred okrasile. Tudi ta dva strahotna zlpčina zahtevata zadoščenje in sta zgovorni priči trpljenja primorskega ljudstva njem našli truplo partizana. Ker ni I pod fašistično strahovlado. širom Primorske Mladina iz Vrgoriški slavček« — Simon Gregorčič; 15. oktobra je bilo sto in eno leto tega. Našel je pot v veliki svet, s seboj pa je ponesel ne-utešljiv spomin na dom. Kdo na Primorskem ne pozna njegove življenjske poti: s silnim poletom je šel Gregorčič v svet, v šole — potem pa spoznanje, ki ga je moralo ljudstvo, sinovi delovnih množic doživeti. In Gregorčič ga je doživel in zmagal; to se pravi: ni klonil. Zato nam je tako blizu, čeprav nas loči od njega celo stoletje. Zato nam je tako blizu, ker je njegov delež, ki ga je doprinesel za dvig in porast ljudske kulture in dosego blagostanja ljudskih množic, dobršen. Zato tudi naše ljudstvo ljubi Gregorčiča, ljubi njegovo pesem. Kje je še pesnik, ki je našim množicam bolj poznan, kot je Gregorčič? Saj je on z ljudstvom mislil in čutil, ljubil je vse, kar je bilo dobrega in poštenega. Živel in delal je skorajda edino za delovno ljudstvo. Gregorčičeva pesem nas je vodila v težkih dneh, pa nas tudi spremlja v borbi, v borbi primorskega ljudstva za pravice. V tej borbi, v vseljudski vstaji Primorske, je bila porojena tudi junaška Gregorčičeva brigada, tista sila, ki je pomagala skovati Primorsko svobodo. In ob spominih na Gregorčiča nam vstaja vedno spomin tudi na XVII. SNOUB Simona Gregorčiča, ki je prav po ožji domovini Gregorčiča dvigala klic ljudske pravice, glas ljudske vstaje. Prav danes, ko nam spet skušajo svetovni reakcionarji vsiliti knuto in bič, ko skušajo spet pripraviti naši besedi, naši pesmi, našemu ljudstvu skozi ogenj in kri, skozi katero je šlo pretekla štiri leta, da bi si ponovno priborilo to, kar danes že ima, nam vstajata lika Gregorčiča, ljudskega pesnika, in lik Gregorčičeve brigade, brigade ljudskih borcev, še jasneje pred oči. Naš slavček — Simon Gregorčič Močan je Gregorčičev klic: Zdaj solze v stran! Orodje v dlan Dom znova vstati mora, oj dom krasan, tako prostran, da bo za vse prostora: za brate naše rodne vse, zapadne in pa vzhodne vse, in s severa in juga — to krasna bo zadruga. Silna pa je tudi kri partizanskih borcev, silna je kri borečih se ljudskih množic, ki so pisale meje svoji domovini. In borci Gregorčičeve brigade so bili tisti, ki so jo pri osvoboditvi dali za Trst, za naš Trst! In vsa ta moč in sila je danes v nas, zato smo tako silni, nepopustljivi. Takoj prvi dan množičnega zbiranja železa pri nas je bila pri delu blizu Idrije 18. avgusta zaradi res nad vse požrtvovalnega dela proglašena kot udarnica dela. Vsem je bila za vzgled, kako moramo pojmovati delo. V enem dnevu je napravila sedem udarniških ur. Spet na delo! Vedno z novim poletom, s še večjo j obutev, vsaj tako z gumijastimi podplati, udarnostjo in požrtvovalnostjo bodo v | V korist nas vseh je, da se naše pro-bodočih dneh spet šli na delo vsi, ki | metne zveze zboljšajo z na novo uspo-si žele čimprejšnje obnove, čimprej do- sobljenimi prometnimi sredstvi. brega obratovanja naših tovarn. »Na novo zbiranje« je geslo, ki vodi delovno ljudstvo Jugoslavije k zbiranju stare gume, ki se bo pričelo 17. t. m. in bo trajalo do 31. t. m. , , Nabirali smo staro železo. Zdaj vidimo povsod majhne in velike kupe, ki čakajo, da pridrvi kamion in jih odpelje v tovarne — k našim delavcem.^ Jugoslavija pa hoče dvigniti čimprej tudi proizvodnjo obutvene industrije. Usnjarska industrija ima pomanjkanje surovin. Zima je pred durmi, a mnogo ljudi je še brez obutve. S predelavo stare gume bo Jugoslavija lahko dvignila tudi število tovornih avtomobilov, ki ji bodo služili pri zamenjavi blaga. In zato njeno ljudstvo dela, neumorno dela za dosego teh ciljev. • Tudi mi na Primorskem smo nabirali staro železo. In marsikje smo ga nabrali mnogo. Naše ljudstvo je dokazalo, da je to plemenito akcijo pravilno razumelo in ji je zato posvečalo veliko pažnjo in se je udeležilo v lepem številu. In prav zaradi spoznanja, da se naše primorsko ljudstvo zaveda važnosti, da naši industriji priskočimo na pomoč s čim večjimi količinami surovin, bodo naše množične organizacije zdaj tem laže dale tej novi akciji še večjo širino, bodo lahko pritegnile v nabiralno delo stare gume še večje število ljudi. V korist naših mater jc, v korist nas vseh je, da pri tej akciji udarno sodelujemo, da bodo vsi naši mali lahko imeli kmalu Uredba o stalnih izpitnih komisijah za srednje šolske izpite in o tečajih za priprave na izpite. Tudi mi se bomo udeležili vseljudske akcije v Jugoslaviji za zbiranje stare . ,h gume, ker si tudi pri nas želimo to, kar I učene!, ki so zarad > koristi naši industriji. labili eno ah več solsk.h let. člen 1. Da se omogoči delati izpite dijakom, ki so zaradi vojnih razmer izgubili eno ali več šolskih let, se osnuje posebna stalna izpitna komisija na realni gimnaziji v Postojni. Predsednik stalne izpitne komisije je ravnatelj ali delegat zavoda; on izbere tajnika ter člane, in izpraševalce iz učiteljskega zbora na zavodu. Člen 2. Pred to komisijo se opravljajo izpiti za vse razrede srednjih in meščanskih šol (aviviamento). Ta določba pa se ne nanaša na strokovne srednje šole. V področje stalne izpitne komisije spada tudi: a) sprejemanje prijav kandidatov za izpite; b) odločanje o tem, kateri kandidati naj se pripuste k izpitu, pri čemer se sporni primeri odstopajo v odločitev prosvetnemu odseku Poverjeništva Po-krajinskega NOO; c) določanje izpitnih terminov, obveščanje kandidatov o njih, dajanje potrebnih navodil, pojasnil glede snovi in priprave za izpite itd.; č) izdajanje izpričeval o opravljenih izpitih. Člen 3. Pravico do opravljanja izpitov imajo so zaradi vojnih razmer iz- Množične organizacije AFZ, ZMS, SIAU, ESDNJ naj na svojih sestankih, konferencah govore o važnosti in potrebi nabiranja stare gume in zainteresirajo vse naše ljudstvo za sodelovanje. V vsakem okraju in kraju naj zastopnika SIAU-ja, AFŽ, ZMS, ESDNJ, skupno z zastopnikom NOO izdelajo enotni delovni program zbiralne akcije s tem, da v času od 17. do 31. t. m. organizirajo posebne tekmovalne dneve, in to med posameznimi množičnimi organizacijami, odnosno med posameznimi uličnimi, kvartnimi in krajevnimi tekmovalnimi skupinami. Okrajni iniciativni odbori naj postavijo odgovorno osebo ali odbor, ki bo prevzemal staro gumo in zanjo dajal po'trdila in naj istočasno razglase kraj, čas in ime osebe, ki bo v imenu množičnih organizacij staro gumo sprejemala. V teku zbiralne akcije naj se obveščajo nadrejeni forumi o količinah zbrane gume in o eventuelnih nedostatkih, ki sc bodo morda pojavili tekom same zbiralne akcije. Sledimo vzgledu jugoslovanskega delovnega ljudstva, pomagajmo tudi mi na Primorskem naši industriji in pripravimo se že takoj na novo zbiralno akcijo! Tekmujmo! 2. priča: (isti podatki) pričata s svojim podpisom, da osebno poznata kandidata in jamčita za resničnost njegovih podatkov, ki se tičejo dokončanja....... razreda...... (vrsta šol) ____ter vzroke, zakaj je prenehal s študijem. Podpis prve priče. Podpis druge priče. Če ima kandidat kako spričevalo nedovršenega razreda, overovita priči na isti način izjavo, zakaj je prekinil s študijem, a zadnji odstavek pred podpisom naj se za besedilom »ki se tičejo« nadaljuje: »vzroka zakaj je prekinil študije«. Po bivališču kandidata pristojni krajevni (mestni, rajonski) odbor OF naj napiše na kandidatovo prijavo svoje mnenje o zadržanju kandidata o narod-no-osvobodilni borbi. Pristojni odbor OF ali SIAU odpremi prijavo na naslov stalne izpitne komisije. Člen 5. Kandidat more v istem tečajnem roku delati izpit samo čez en razred, le kadar dela prvič izpit pred stalno izpitno komisijo, sme delati izpit čez dva razreda. Med izpiti za posamezne razrede morata preteči najmanj dva meseca. Člen 6. Ako se že po opravljenem izpitu ugotovi neresničnost kandidatovih podatkov in da je kandidat za to vedel oz. se tega moral zavedati, ali če se ugotovi, da ni Kandidat, ki pokaže pri izpitu negativen uspeh iz dveh ali več predmetov, ponavlja celotni izpit po preteku vsaj dveh mesecev Kandidat, ki pri popravnem izpitu ali pri ponavljalnem celotnem izpitu tudi le iz enega predmeta pokaže negativen uspeh, ne more delati nobenega izpita prej ko po preteku enega leta Člen 9 Proti sklepu stalne izpitne komisije, da ne pripusti kandidata k izpitu, je dovoljena pritožba na prosvetni odsek pri Poverjeništvu PNOO Proti delu in sklepu izpitnega odbora pri izpitih je dovoljena pritožba na stalne izpitne komisije v roku 15 dni po končanem izpitu. Člen 10, Obliko izpitnih spričeval, ki jih po uspešno ali neuspešno prestanem izpitu izdaja stalna izpitna komisija, predpiše prosvetni odsek pri Poverjeništvu PNOO. Izpričevala podpišejo: predsednik ali v njegovi odsotnosti namestnik, tajnik in vsi izpraševalci. Člen 11. Tajniške in pisarniške posle pri izpitni komisiji opravlja tajnik, ki vodi tudi zapisnik o izpitih. Arhiv komisije hrani zavod, na katerem ima komisija svoj sedež Komisija uporablja žig zavoda, na katerem ima svoj sedež, zapiše pa pod žig: Stalna izpitna komisija. Zapisnik o izpitih izpitne komisije podpišejo: predsednik ali v njegovi odsotnosti njegov namestnik, vsi člani izpitnega odbora in tajnik. Člen 12. Stalna izpitna komisija je administrativno podrejena ravnateljstvu zavoda, na katerem ima svoj sedež. Člen 13. Da dijaki srednjih šol, ki se zaradi vojnih razmer iz katerega koli vzroka izgubili eno ali več šolskih let, nado-meste to škodo in se laže pripravijo na izpite, se prirede tečaji za priprave na izpite. Člen 14. Tečaji se prirede na zavodu, na katerem posluje stalna izpitna komisija za srednješolske izpite. Če se pokaže potreba, se ustanove tečaji tudi drugod. Člen 15. Tečaje vodijo ravnatelji oz. delegati zavodov, na katerih poslujejo stalne izpitne komisije. Člen 16. Tečaj za posamezni razred traja 8 tednov; po sklepu zbora predavateljev na tečaju ali na željo večine dijakov se more tečaj podaljšati. Člen 17. Rok za vlaganje prijav k tečaju ter čas in kraj tečaja objavi ravnatelj oz. delegat v Časopisih ir» n« doeL-i zavoda. Člen 18. Ta uredba stopi v veljavo z dnem objave. Ajdovščina 5. oktobra 1945. Načelnik odseka za prosveto: Bašič Tone, s. r. Poverjenik: Perovšek France, s. r. Nevarno je, ako ljudstvo izgubi vero v pravico in ve, da se tnore zanašati samo na silo. ! ega se mora svet zavedati, preden ho izrekel usodno odločitev glede bodočega miru v tem delu Evrope. France Bevk. 0dl|anPÌditaneZPmore “^izpiti do-Ì5‘t ^vsi jL^'tpTavS” iipUi seči višjega razreda, kakor bi ga dosegel, če bi bil v vojnem času redno obiskoval šolo. Člen 4. Kandidati se prijavijo za izpite stalni izpitni komisiji s prijavo, ki mora vsebovati naslednje podatke: ime in priimek kandidata; rojstni dan, mesec, leto in kraj; ime očeta; ime matere; domovinsko občino; sedanje bivališče; kdaj, kje in s kakšnim uspehom je dovršil zadnji razred; kateri jc zadnji razred, ki ga je obiskoval (kdaj in kje), a ne dokončal in zčikcij nc; s čim' jc bil zaposlen od časa, ko je prenehal s šolanjem, vse do časa pri- ,aVaìi je že opravljal kak srednješolski izpit v letu 1943-44 ali 1944-45; čez kateri razred želi delati izpit; podpis kandidata; podpis očeta, matere, varuha ah rednika (slednji naj se kot tak podpiše). Prijavi priloži izjavo, zakaj je prekinil študije, in zadnje šolsko izpričevalo. Če tega nima, morata njegov podatek o dokončanem razredu in podatek, zakaj jc prekinil študije, overoviti dve verodostojni priči z naslednjo klavzulo: 1. priča: ime in priimek; * poklic v mirni dobi; sedanji poklic in zaposlitev ter kral zaposlitve; razveljavijo, kandidat pa izgubi za eno leto od dneva razveljavitve izpita pravico do opravljanja izpitov in do rednega šolanja. Člen 7. Izpiti se opravljajo po posebnem načrtu, ki ga predpiše in razpošlje šolskim zavodom prosvetni odsek pri Poverjeništvu Pokrajinskega NOO. Pismeni izpit se opravlja iz slovenskega jezika in matematike ter traja v nižji srednji šoli po eno uro, v višji po dve uri. V zapisnik o pismenem izpitu se vpiše naslov naloge iz slovenskega jezika in skupina danih nalog iz matematike. Pismene izdelke oceni predmetni učitelj. Ta se podpiše, enako še en član komisije, ki izjavi, da soglaša. Če ne soglaša, odloči o oceni izpitni odbor z večino glasov. Ustni izpit opravlja kandidat iz vsakega posameznega predmeta posebej pred izpitnim odborom, ki sestoji iz treh članov stalne izpitne komisije; eden od teh je predsednik, drugi izpraševalec, tretji pa stalni član; izpitne odbore sestavi predsednik stalne izpitne komisije v sporazumu s člani komisije. Po poročilu izpitnega odbora vpiše tajnik uspeh izpita v zapisnik. Ustni izpit iz vsakega posameznega predmeta traja najmanj petnajst minut. Člen 8. Kandidat je izpit napravil, če ima pozitivne ocene iz vseh predmetov. Kandidat, ki dobi negativno oceno iz enega predmeta, more delati popravni izpit po preteku vsaj enega meseca. Pionirskemu odredu »Stane Rozman« v Medvodah Dragi Piornirji! Vaše pismo v Primorski borbi nas je zelo razveselilo. Zahvaljujemo se Vam, ker ste se nas spomnili prav v teh tre-.nutkih, ko se odloča usoda naše lepe Primorske. Mi vsi smo le ene misli in gojimo v sren 'e eno željo — postati enkrat za vselej Jugoslovani v novi Titovi državi. Sprašujete nas koliko nas je in kaj delamo. Po zadnjih volitvah nas je 31 pionirjev in 42 pionirk. Imamo svoj pevski zbor, prav dobre soliste in svojega sovrstnika za dirigenta. Tovarišica Lokarjeva piv nas uči partizanske pesmi. Ta mesec bomo nastopili na tukajšnjem odru s Finžgarjevo igrico »Vedcž«- Preteklo nedeljo so jo naša skupina pionirjcv-planinccv udeležila izleta, ki ga jo organiziralo ajdovsko planinsko društvo na Otlico-goro. Na tej gori so imeli naši partizani mnogo borb proti okupatorju in domačim belogardistom. Od tam pa smo krenili preko gozda na Čaven. Takih izletov se vselej udeleži tudi naša skupina. V domovini s Titom — naprej! Buda Jurij, načelnik pionirskega odreda v Ajdovščini. Tovariške pozdrave tov. Julki Ločni-škar in vsem pridnim pionirjem odreda Staneta Rozmana. Le obiščite nas ali pa pišite. Tov. Polonca vam bo povedala kako živimo. Trudimo sc. da bi odpravili vse težko sledove, ki jih je okupator pustil na naši lepi Primorski. Prisrčne pozdrave Jela Lokar. V nedeljo, dne 21. oktobra 1945 se bo vršila ob 9. uri v župni cerkvi v Ajdovščini slovesna sv. maša za^ začetek pouka na srednji šoli v Ajdovščini. Po sv. maši se bo vršila ob 10. v Bratinov! dvorani slovesna šolska proslava za otvoritev prve slovenske srednje šole v naših krajih. Pričetek pouka bo v ponedeljek, dne 22- oktobra 1945. ob 8. uri v osnovni šoli v Šturijah. Dodatno vpisovanje se vrši v osnovni šoli v Šturijah v dneh 19. in 20. okt. dopoldne. Delegat nižje srednje šole v Ajdovščini. »Primorska borba« izhaja tedensko v Ajdovščini. Urejuje Albreht Roman.