OCnfàa Z.
StvCjenje in &vet
štev. š,	HfuhJfatta 3. yоинвг/д ÉÇ3C*	JUmêo 4
Strašni konec
= Hornbyjeve ekspedicije
S Suženjskega jezera proti izlivu reke Thelon - Koča v ledu in snegu ~~ Zima v oktobru ~ Izkopavanje živeža — 60 stopinj pod ničlo — Božič in lakota — Prehrana z
ostanki rib in kosti
lz dnevnika udeleženca ekspedicije E. V. Christiana
Leta 1926. je odrinil raziskovalec severnega tečaja John Homby z dvema mlajšima tovarišema Edgar jem Vernonom Christ iù* nom in Haroldom Adlardom s Suženjskega jezera v severno« zapadni Kanadi, da bi od tam odkril novo pot proti izlivu reke Chesterfield. Čez leto dni so vsi trije raziskovalci umrli od la« kote v neskončno divji pokrajini. Njihova trupla je pozneje našla posebna reševalna odprava.
Dnevnik se začne s 15. junijem 1926, ko so trije mladi angleški raziskovalci s čolnom odrinili od brega Suženjske« ga jezera v Severni Kanadi. V čolnu so sedeli: John Ilornby, Edgar Vernon Christian in Harold Challoner Evan Adlard. Naložili so precej živil, ker so bili namenjeni na dolgo pot. Christian je pisal dnevnik. Naslednje mesto iz dnevnika je za njegov način beleženja posebno značilno: »Solnce je s sinjega neba žarelo name, da se mi je rjavila koža in je zbujala v meni največje ve« selje do življenja.« Dalje popisuje ure, ko so veslarili po jezeru, šotorili na otokih ter se gostili z galebi in račjimi jajci, ki so jim prinesla ugodno izpre« membo v njih enolični jedilni list vsak* danjega suhega ovsenega kolača in pemikana, kakor imenujejo konservi« rano meso, ki se ga na svojih pohodih poslužujejo arktične odprave.
V naslednjih mesecih do 14. oktobra ni zabeležil Christian niti črke. Raz* iskovalci so že bili zapustili Suženjsko jezero in se podali nizdol vzdolž reke Thelon do točke, kjer so sklenili zgra« diti kočo in v njej prezimiti. . Jasno je, da so upali nastreliti do« volj severnih jelenov in druge divja« čine ter se preskrbeti z zadostno zalo« go hrane do prihodnje pomladi. Name« ravali so meso shraniti, da ostane sve« že ter so ga hoteli v ta namen zako« pati v zemlio. V prvem delu dnevnika popisuje Christian, kako je s tovari« šema preskrblieval živila za kočo. Tme« Ii so pri lovu in nastavljanju zank ma« lo Sreče,
Beležke iz dnevnika
15. oktobra. — Jack in Hatold — s temi besedami se začenja tretji vpis v knjigo izza poletja — sta se vrnila zvečer in sta prinesla s seboj živo belo lisico, dobro tovarišico za našega dru» gega, živega ujetega četveronožca.*
Kuna, podlasica, snežne kokoške in rjavi mnogožer (iz volčje družine) ter kanadska šoja se love v past, a črede severnih jelenov, ki so jo videli raz« iskovalci, ni bilo mogoče prignati pred puške in je na ta način ušla zalogi za hude čase. Ko so lačni možje pojedli še edino preostalo šojo, se je zaloga iz« praznila. 'Seveda je bilo na tem ptiču pojedeno vse do zadnjega vlakcnca in celo kosti, ki so se dale zmleti z zob» mi, so izginile v lačnih želodcih.
Strašna zima se je jela javljati v ne» rodovitnih, neskončnih pustiniah Bar« renove dežele teh arktičnih pokrajin že 15. oktobra. Začelo je nenehoma mesti in sneg je nakladal plast vrh plasti. Or» kanski vihar je divjal čez ravnine. Christian beleži naivno v dnevnik:
»Dnevno življenje je bilo liki nepre« trgan praznik in nedelja v civiliziranih deželah.« V koči je mineval čas raz« iskovalcem na ta način, da so krpali čevlie in razvijali fotografske plošče. Medtem je temperatura neprestano pa» dala. Včasi se je živo srebro zn;žalo do 20 stopini pod ničlo — to je bilo še v oktobru. Christian je šele 21. novem»
♦ Med posameznimi deli dnevnika je prim<T>a razlaga, ki pojasnjuje tragična dogodke.
bra zabeležil »zimski« mraz. V debelih kosmih je padal sneg na zemljo in njes gove plasti je preoraval ledenomrzli severnik, ki je grebel vanj globoke brazde.
Izleti so postali težavni. Raziskoval* ci so odkrili sledove severnih jelenov, ki so kazali proti jugu. Včasi so šli do 16 milj daleč po snegu, ki je bil visok več metrov. Adlard je imel srečo, da je ujel pet postrvi. Tega lova so bili tako veseli, da so se za en dan ustavili
ugledali kakega severnega jelena, ven# dar brez sreče« itd. Končno:
27. novembra: Jack je izgrebel vse ribe, ki smo jih bili shranili, po številu 60 kosov. Imeli jih bomo za dva ted= na. Če ne dobimo dotlej novega pro= vijanta, nam bo trda predla. (Mladi raziskovalci so ostavili zadnja naselja človeške civilizacije pred približno pe* timi meseci. Razpravljali so o vseh mogočih temah. Videti je, da sta dva mlajša člana odprave manj kurjena v
in začeli razpravljati o škodi, ker manj* ka v teh pokrajinah bizamski vol, ki se po raznih poročilih nahaja pogosto y teh krajih. Hornbyja, ki je imel že nekaj skušenj s potovanjem po arktičs nih deželah, se je spričo tega lotil strah, vendar ni o tem Christian nič zabeležil v svoj dnevnik. Beležbe vsaj ae kažejo, da bi bil kaj takega razodel svojima spremljevalcema. Christian za; beleži včasi bežno vest, n. pr. »nismo ujeli nobene ribe«, »pazili smo, da bi
filozofiji samote kakor njun vodja, ker se ukvarjata z iskanjem novih sred' stev, ki naj bi jima nekoliko skrajšala dolgi čas.)
29. novembra: Harold si je izmis* lil kvartopirsko igro, ki nam bo krajšala dolge večere, toda rajši bi imel, da ne bi nam preostajalo nič ča> sa za kvartanje.
(2. decembra sta odrinila Hornby in Adlard na pot, trdno odločena, da morata ustreliti severnega јд1**пп
Kanadski lovec
iVzela sta s seboj za štiri dni živeža. Čez dva dneva sta se vrnila brez uspe« ha. V tisti noči so morali raziskovalci z neko skrbjo razpravljati o zmanj« šanju zadnjih grižljajev v zalogu Vodja, ki se je vedno bal najhujšega, jima je namreč svetoval čim večjo štedljivost.)
5. decembra. Vsi smo si predstav« Ijali, da je lahko gospodariti z las koto in počitkom. Zdaj pa se mora« mo, če nočemo zmrzniti, stisniti tesno skupaj in moramo paziti, da ne zapra* vimo niti diha toplote. Pojesti je treba vse, kar dosežemo iin kar je užitnega. Večjega gladovanja se moramo izogi« bati, posebno ob dneh, ko gremo na lov.
(Toplomer kaže že 36 stopinj Fahren« heita — na dan 8. decembra. In res se odpravljajo nastavljati pasti ter seka« jo luknje v zamrzlo reko, da bi ujeli kakšno ribo. Mraz pritiska od dne do dne močnejše. Siloviti viharji pihajo od severa čez zamrzle pokrajine. 13. decembra doseže mraz 60 stopinj pod ničlo! Ribarenje postane težavnej« še. Ure in ure traja, preden se razisko« valcem posreči izsekati luknjo v led. In nekega dne ostane tudi ta trud od zore do mraka brez uspeha. Voda je tako zamrznila, da niso imeli niti časa spustiti trnkov in drugih lovskih pri« prgv v globočino.
Ko se je bližal božič in je postajal strah pred lakoto čedalje večji, so na« šli Christian in njegova tovariša po« habljeno snežno kokoš na zaledeneli reki. Začeli so jo kuhati skupno z gla« vo severnega jelena, ki pa je bila tako zamrznjena, da je trajalo več ur, pre« den se je otajala nri ognju v koči. Ka« ko globoko v srcih je moral bivati duh svetega dneva, kolika neustrašenost je morala navdajati hrabre raziskovalce, da so navzlic jalovim poskusom, rešiti se s^ïne ječe v samoti, kovali načrte o praznični pojedini! Christian beleži:)
24.	decembra: Najkrajši dan leta in — sveti večer! Zdaj vsak nakupuie na Angleškem zadnia darila za božič, tu pa počenjamo nekaj, kar nič nc zaleže. Jutri bomo slavili praznike ob suhem ovsenem kolaču in ob nasoljenem jezi« ku severnega jelena. Vrgli bomo tudi mrežo — mogoče se nam posreči ujeti kakšno ribo.
• (In potem, prvi dan praznikov:)
25.	decembra. Človeku se zdi komaj verjetno ... Radoval sem se božičnega praznika kako* vsakdo — čeprav ni bi«
Io izgledov, da bi se mogli prevideti z zajtrkom za naslednje jutro. Ko smo se danes zbudili, smo sklenili prazno« vati božič tako, kakor nam dovoljuje« jo razmere. Použili smo obilen obrok, obstoječ iz konserviranega ovsenega kolača. Imeli smo takšen tek in užitek, kakor bi obirali purana... Upam, da se vsakdo na Angleškem veseli dana» šnjega dne in pri Bogu se nadejam, da bo naša zaloga trajala vsaj še mesec dni ter da ne bomo nikoli preklinjali današnjega praznovanja...
(Preskrba z novimi živili tekom na« slednjih tednov ni bila tako obilna, ka« kor so upali trije možje v primitivni koči. Lačni kakor so bili, so použili zadnje ostanke jedi, ki so jo bili malo poprej zavrgli Po strahovitem snež» nem viharju dne 10. januarja 1927. je pritisnil mraz 62 stopinj Fahrenheita. Hornby je mrvil kosti, da bi iz njih izsesal zadnjo kapljico maščobe. Celo kite so bile dobre.)
Mraz, mraz, mraz... Ledeni veter pritiska iz otrdelih arktičnih pokrajin in potiska v eni najstrašnejših severnih zim temperaturo na 67, 79 in končno na 86 stopinj Fahrenheita. Nos tovari* ša Adlarda je zmrznil im vsi trije so se stisnili skupaj ter so ostali prižeti drug tesno k drugemu v koči.
1. februar jim je prinesel novo upa« nje. Adlard je ustrelil severnega jele« na. Imeli so za šest dni hrane! A stiska se je kmalu zopet povečala. Že 9. fe» bruarja so morali pomešati zmrznjeno kri z moko ter jo zaužiti, ker jim je pošel drug živež. Dva dni pozneje je skoro ponolnoma pošla tudi moka. Za« čeli so zbirati pokvarjene ostanke rib. Zaloga moke se je skrčila 16. februar« ja na 12 mer (srednjevelikih pladnjev). Zaloga sladkorja je znašala samo še 30 funtov, vsa ostala živila na je pred« stavljalo nekaj živalskih kož.
Včasih se pri čitaniu dnevnika pot« javi domneva, da se bo lakota, ki je tako strašno mučila želodce trojice, po« lotila tudi njih živcev. Mani hrabri raz« iskovalci bi bili gotovo obupali Raz« položen je, v katerem so bili trije mož« je. na je natančno razvidno iz nasled« njih naglo napisanih obrobnih opazk:
22. februarja: Lep. topel dan. Harold, ki je bil nainrej sklenil, da bo cepil drva, je predlagal, naj popoldne napra« vimo izlet. Jaz sem pa ves dan os+al v koči in sem se zelo slabo počutiL Tu« di Jacku ni dobro.
(Naslednji dan izgleda, kakor bi vse to minilo:)
23. februarja: Harold je ustrelil vol« ka v divjini in je videl kakih 40 sever« nih jelenov, vendar se mu ni posreči« lo, da bi jih dosegel s puško. (V marcu ostane vreme milejše, so dnevi, ko ažc toplomer samo 27 stopinj pod ničlo. Raziskovalci so se podali na brez« uspešno iskanje živeža in so prenočili izven koče. Glad jih je prisilil, da so začeli kuhati živalske*kože in kosti (na tem so pozneje umrli). Zapisek z dne 14. marca kaže očitno ves njihov obu« pen položaj, zlasti takrat, ko pade tem« peratura zopet na 60 stopinj pod nič« lo.)
14. marca: Vsi se počutimo zelo šib« ke in bolne. Strašno je mraz. Hoja po snegu (ekspedicija je imela s seboj sa« ni) je zelo naporna, čeprav se nepre« stano oprijemamo sani. Moramo se pa za vsako ceno vrniti v kočo, ker je bi« vanje na prostem strašno trdo in za« hteva mnogo napora. Če gremo z do« ma, se moramo vsekakor vrniti že na« slednjega dne. Na poti domov je Jack padel. Moral se je raniti. Ko smo pri« šli do koče, sem se mogel še jedva ge« niti. Jack je čudovit deček! Imel je še vedno moči, da je zakuril ogenj ter je nacepil drva in skuhal čaja.
(Izkušeni vodja je očividno storil vse, kar se je dalo. da ne bi tovarišema upadel pogum. Kadar je trojica čepela v primitivni koči, po kateri se je širil smrad po razpadanju, je metala sveča kalno svetlobo naokoli, da so se v njej zdeli ljudje bolj duhovi kot kaj druge« ga. Lahko si predstavljamo, kako je John Hornby s skrbjo opazoval obra« ze svojih tovarišev, medtem ko je zu« naj brila burja, ki je pihala od severa z nekakšnim grenkim mrazom. »Fanta, nikar obupavati!« ju je bodril z umet« nim glasom, »jaz sem že vse to posku« sil in sem bil samcat, brez družbe. Ali hočeta kaj slišati iz mojega starega dnevnika? Čital vam bom svoje doživ« ljaje z zadnje raziskovalne ekspedicije, ki je šla še mnogo delj proti severu!« In medtem ko išče vodia svoj dnevs nik, se v mlajšem tovarišu oglasi tiho vprašanie: »Ali se bomo še kdaj vrnili med ljudi?«
O Hornbyjevem dnevniku — ki ji« ma ga ie bil prečital dne 19. marca — piše Christian naslednjega dne takole: »Treba je pomen takšne odprave po« polnoma spoznati, in sicer tembolj, ker trpimo sedaj pod rnflkimi, čeprav o*
tako trdimi razmerami.« Bog ve, kaj je starejši vodja pripovedoval svojima tovarišema, da bi ju navdal s srčnostjo in pogumom, da je mlajši tovariš za» beležil v dnevnik, češ, saj ti pogoji, ki nas zdaj tarejo, niso »trdi«.)
V tem duhu se zapiski nadaljujejo.
26. marca: Poiskal sem past, ki smo jo bili nastavili zajcu in sem prišel do zaključka, da se je zajec sicer ujel, po« tem pa nam je ušel iz pasti. Velika ža« lost, da moramo zdaj začeti pri trdi koži naših kučem in da moramo pre« kuha va ti že davno suhe kože rjavega mnogožera... Nič ne ustrelimo... Ampak upajmo, da pojde ta čas mimo nas, čeprav nas medtem morda čaka« jo še preklicano trdi dnevi. Izdržati moramo! Saj ne bo trajalo večno, pa se bodo severni jeleni zopet začeli vra« čati proti severu.. . Takrat bomo ime« li velik praznik... V resnici je to na« še trpljenje zgolj vprašanje potrplje« nja, cepray postavlja naše telo in naš duh na trdo preizkušnjo, zakaj vsi se že čutimo šibke in trudne. Kaj bi bilo drugega mogoče ob kuhanih kožah. Mraza pa je še vedno 58 stopinj!
1. aprila... Jacka muči jo neznosne bolečine v desni nogi. Predstavljam si, da trpi kakor v peklu, posebno v teh razmerah. Harold nabira les, donaša vode in pravi, da se čuti bolnega in sla« bega. Z nami ni nič bol i še! (Lahko si predstavljamo, kakšna boiazen se je zdaj polotila mladega moža, ki je vi« del, da noče vzeti bolezen Hornbyja in Adlarda nobenega konca. Začel se je bati. da se bo vseskup tragično konča« lo. In tedaj je začel več nego prej za« pisovati v dnevnik.)
4. aprila: Odslej bom, ker ne vem, kaj nas čaka, obširnejši v teh beležkah. Harold je ponoči sklenil, ker se je vre« me medtem izboljšalo, napraviti po« skus in prinesti z Barrensove dežele črevesje severnih jelenov. Bolečine v njegovi nogi postajajo čedalje občut« nejše . . Menda jasno sluti, da se mu bliža zadnja ura, ker se ne more več premikati... Harold je izgrebel iz zemlje ostanke rib in kosti — zadnjo zalogo — in jih ie skuhal. Jaz sem medtem počival, Jack pa je ves čas bu« Ijil predse in ie govoril, da bo ostal za vedno pohabljen, če pride še kdaj domov. Vzpodbuial naju ie, nai ne obupava in naj se boriva dalie. Kakšen obun je odmeval iz njegovih besed! Lotilo se me je silno domotožje kakor še nikoli роргец. Pxi Bogu se mi zdi.
da ne ve nihče doma, kakšne so Jacko« ve muke. Drgnil sem njegovo ubogo bolno nogo m sem pri tem jokal. Pri* hranil si je malo lisičjega mesa ter mi ga je dal! To me je nekoliko razvedri* lo. Zdi se mi, da sem se čutil napol mrtvega, ker nisem imel ničesar jesti.. Opoldne je velel Jack, naj mu podam zadnje odeje, ki smo z njimi razpola* gali. Ogrnil se je vanje. Ne da se po* pisati, kako je izgledal. Dvignil se jie opotekaje in je jedva mogel stati na nogah. Obšla me je želja, da bi mogel lažje prenašati mraz in deliti z njim bolečino, toda on je imel svoje lastne misli in svojo lastno voljo.
Isti dan ob petih popoldne: Po krat* kem potu se je Jack vrnil. Strašno je prezebel medtem ko je kopal v snegu in ni mogel v svojo nesrečo najti čre* ves severnih jelenov. Zvečer jemo gni* le, razpadajoče ribje ostanke.
Jack pa je zadovoljen, da je prišel nazaj iin je storil vse, kar se je dalo. To nas zopet navdaja z neko goto* vostjo in nas dela optimiste, tembolj, ker pričakujemo vsak čas vremenske spremembe na bolje.
(Dne 6. aprila skuša Hornby, čeprav ga zapuščajo moči, obdržati moralo svojih tovarišev na višku. Christian beleži:)
6. aprila: Naš položaj danes ni baš dober... Jack je proklel končno Ha* rolda, ker ni nehal tožiti, ampak to je bilo kakor voda, ki kaplja na hrbet ra*
.............................mi
Trije kralji
Svečeniki in zvezdoznanci iz najeta ršega plemena v Mediji in Persiji so bili, ne pa kralji. Za take jih smatrajo, ker psalrn LXXII. prerokuje, da se bodo Božjemu detetu poklanjali vsi vladarji. Njih število tudi ni določeno; evangelij sv. Matevža pravi samo: magi. Ker so prinesli v hlev trojni dar, se sklepa na trojico. Njih imena v he-brejSčini: Mogalat, Galgalat in Sarakin; v armenSSmi: Kahba, Badadilma in Badada-harida, anglosaksonski menih Beda častitljivi (f 735) jih je nazval: Melhior. Gaspar in Baltazar. Tako jih sedaj označuje katoliška Evropa. Pozorni na ognjene pojave, so ti Zoroastrovi žreci opazili na nebu nov, svetal meteor: zvezdo judovskega kralja, ki ee je baš rodil. Zbrali <so krepko karavano ter niej na čelu odrinili za zvezdo. Privedla jih je v Betlehem, označen v neki prerokbi kot rodišče načelnika, ki >bo pa-sel Izrael«. To je zvedel Herod šele od ma-gov in v strahu za svoj preetol sklenil po-kolj med novorojenci... Magi so poklonili finalu alftta» kn^ifa ia mire	1
ce. .. Od časa do časa je čudovit deč* ko in ne smemo pozabiti nanj vse do* tlej, dokler imamo še kaj ostankov... Siromak, čutiti se mora že zelo slabe* ga, ampak saj se tudi nam ne godi bo* lje! Pri najmanjšem pregibu se nas lo* tevajo naravnost peklenske muke ... Našli smo nekaj ostankov za jutri in dve kosti za pojutrišnjem ... 36 stopinj mraza.
(Z največjim naporom skuha Adlard naslednji dan kosti za svojega muče* niškega tovariša in sebe. Kosti je naj* prej zdrobil v nekakšno moko. Iz njih je skuhal juho, ki je bila brez maščo* be. Potem je segel po najboljšem ko* žuhu mnogožera, da bi iz njega sku* hal obed. Prevelika je bila lakota, da bi ju gnusoba te jedi odvrnila od te »hrane«.
Hornby, preizkušeni severni razisko* valcc, ki je na svojih samotnih poto* vanjih skozi ledene, zapuščene in ne» obljudene pokrajine in dežele moral premagati tisoč ovir in prenesti never* jetne reči, je zdaj začutil, da sc mu oliža konec. Dejal je nekega dne, pre* den je legla na zemljo noč, z nasme* hom svojima mlajšima tovarišema: »Fanta! Naredil bom testament! To ne pomeni nič posebnega, ampak previd* nost je lepa čednost.«)
In tako je bila napisana kratka opo» roka.
(Konec prihodnjič)
simboli kraljestva, božanstva in umrljivega človeštva ... Kolinska prestolnica hrani relikvije treh kraljev, ki jih je našla sv. Helena v Perziji. Prišle so najprej v Carigrad, kjer jih je Anastazij I. izročil škofu Evetor-giju, nato v Milan, kjer jih je vzel Friderik Rdečebradec in jih oddal kolinskemu nadškofu, z imenom Renauld de Dagrèle.
Popravi: V članku »Skrivnost svetlobe« (zadnja številka »Žis« lanskega leta) črtaj v drugem odstavku tretja vrsta novi pojavi in ne vsi, v sedimi vrsti istega odstavka pa etrovih valov in ne eternih. — V spis »Svobodna država Irska« (»Žis« št. 25. str. 685 ss) se je vrinilo par pomot. Tako mora biti »Great Britam« v ožjem pomenu znači Anglijo, Wales in Škotsko. Nadalje se mora glasiti: potomci Škotov, t. j. tistih Keltov, ki so...« Glede irskega jezika je treba vedeti, da je govorilo irščmo L 1890. le še 680.000 ljudi, danes (čez 40 let) vsekakor šo manjj ker irščina že ckdfio čas« nazaduje.
Stuart WisHing = J. B.
= Ptič v drevesu
Kadarkoli govorim o tej zaéevi s prijateljem Rhodesom. vselej se nejeverno nasmehne in reče: »Naključje!« Prijatelj Fleming pa samo zmaje z glavo, zmigne z rameni in molči. Jaz sam se nagibam k njegovemu mnenju. Zato bom rajši brez vsakega nadaljnjega uvoda opisal čudne dogodke, kakor so se izvršili 11. decembra 1905. Tega dne sem prejel pismo naslednje vsebine:
»Dragi Marriott! Ali Ti je danes — enajstega — mogoče priti v Gorling in ostati pri meni, dokler se Ti ljubi? Na prežo Te ne morem povabiti, ker je prehud mraz. Nekaj malega pa boš že lahko ustrelil in se tudi udeležil pravcatega božičnega lova na strahove. Da govorim resno — zasledujem namreč imenitno divjačino ter se nadejam, da bom tej pošasti poškropil pete (ali bolje peroti) še nocoj. Rhodes je pravkar brzojavil, da pride. Stori isto, ako Ti je mogoče. Več ustno. Tvoj -vdani C. J. Fleming. P. S. Rhodes se odpelje oib 2.18 iz Paddingtona.«
Sklenil sem, da se odzovem vabilu m vlak ob 2.18 je vozil mene in Rhodesa, ki je bil kot častnik doma na dopustu, proti Gorlingu. Tam je naju sprejel Fleming z dvovprežnimi sanmi, zakaj snega ie bilo precej. Pozdravil je naju radostno Videti je bil zdrav in dobre volje, toda odklonil je pred večerjo vsak razgovor o svoji noša s ti. Tako sva morala svojo radovednost brzdati in šele tedaj, ko je stala na mizi kava z likerji in je sluga os ta vil nas same. je Fleming sprožil razgovor.
»Mislim,« je dejal, »da moram predvsem ugotoviti, da sem na duhu in telesu docela zdrav, kolikor morem to pač sam presoditi Ti se čutiš krivega, Marriott, kaj ne? Vem, da bi me vsak običajen človek smatral za blaznega že zaradi tega, ker verujem v pošasti ali strahove, še bolj pa, če bi slišal to mojo povest. Daj mi. prosim, vžigalice!«
Zapalil si je smotko in nadaljeval:
»Pred šestimi meseci sem slišal, da straši v tej hiši: sicer ne straši v pravem pomenu besede, vendar pa naj za zdaj zadostuje ta izraz. Kakor vesta, se silno rad bavim z razkrivanjem raznih skrivnosti, in zato sem tudi to zadevo začel preiskovati. Ko sem zvedel da ne stanuje v tej hiši nihče, sem jo s pose-
stvom vred vzel za tri leta v najem. Ker je bila na slabem glasu, sem jo dobil pod zelo lahkimi pogoji. Kraj mi ugaja, vendar ima za zdaj nekatere slabe strani. Kakor se mi zdi, so sosedi mnenja, da je hiša zakleta in sie posestvo zaradi tega ne more podedovati od očeta na sina. Če pa lastnik ali zakupnik nima sina, potem doživlja pač razne nezgode.«
»Ali je to dokazano?« je vprašal Rhodes lakonično.
»Kolikor mi je bilo mogoče zadevo zasledovati,« je odvrnil Fleming, »je to dokazano. Za časa svojega petmesečnega bivanja v tej hiši sem vse izčrpno preiskal. Pri dveh prejšnjih lastnikih sem poizvedoval osebno, pregleda] Da sem tudi zgodovino enajstih drugih. Zadnji je živel tu neki Horace Starkey. Kupil je bil Gorlinghall, bival v njem nekaj časa in od njega sem ga jaz vzel v najem. Pred njim ga je neki Gapp dobil v zakup od nekega sira Jamesa Po-wella.«
»Zakaj ga je vsak tako hitro zapustil?«
»To zveš takoj. Le poslušaj! Starkey je samec in zato ga vprašanje sina-de-diča ni zadevalo. Prizadet pa je bil na drug način — tako n. pr. sta propadli dve banki, v katerima je bil naložil večji del svojega premoženja. Gappu sta prav v tej hiši umrla dva sinova za legarjem. Sinu Jamesu Powellu (čigar poroka bi se morala vršiti v enem mesecu) se je na lovu zgodila nesreča in ohromel je popolnoma.«
»Golo naključje,« je pripomnil Rhodes.
»Mogoče ; ne zanikujem tega. Kar poskušam dokazati, je dejstvo, da posestvo ni prehajalo od očeta na sina. kakor daleč sem mogel zasledovati njegovo zgodovino. Do sem. lahko rečemo, je moja povest neobičajna, zdaj pa nastopijo še nadprirodne sile.« In dvignil je list papirja. »Tu sem si zapisal okoren prevod nekih čudnih latinskih verzov, na katere sem naletel v neki stari zgodovini Gorlinga.«
Dal je list Rhodesu, ki ga je molče in temeljito pregledal ter ga potem izročil meni. Čital siem na njem nastopne verze:
Ko cerkvi se povrne, kar vzel ji je .zločin,
takrat y Gorfmghalhi bo oče ш bo sin.
Zaslišal boš, čuj, dvakrat svarilni ptiča glas, ko zadoni še v tretjič, takrat je zadnji čas.
»Hm,« sera dejal zamišljeno, ko sem bil preči tal to čudno pesem, »to nam pojasnjuje zadevo do neke mere. Kletev je kazen za to, ker je nekdo ukradel cerkveno lastnino. Domnevam, da je to posestvo nekoč pripadalo cerkvi. Ali je morda v bližini kak star samostan?«
»Ti imaš prav, pa tudi ne,« je odvrnil. »Ne daleč odtod je bila opatija, toda to posestvo ni bilo nikoli last menihov.«
»Ali si o tem uverjen?«
»Popolnoma. Iz nekih zapisnikov in listin v župni cerkvi, ki je zgrajena tam. kjer je nekoč stala opatija, so razvidne meje njenega ozemlja. Kakor ti, tako sem tudi jaz prvotno kar planil po sklepu, da je moje posestvo nekoč pripadalo opatiji in da so ji ga pozneje odvzeli s silo. Skoraj pa sem spoznal svojo zmoto in ko sem še nekaj časa vztrajno iskal vzrok kletve, sem odkril čisto drugega.«
»No in kakšen je?« sem vprašal nestrpno.
»V njem tiči zanimiv kos krajevne zgodovine. Pred večimi stoletji je živel v samostanu opat. ki je bil velik Iodov. Njegovo zloglasno vedenje je bilo splošno znano in po nekoliko letih razkošnega in hrupnega življenja je neke noči poibegnil iz opatije ter vzel obhajilne posode s seboj. Bile so iz čistega zlata in zdi se mi, da se je po begu iz opatije, ki je le nekaj milj oddaljena, zatekel naravnost v Gorlinghall.«
»Zakaj?«
»Bil je jako dober prijatelj takratnega posestnika, sira Geoffreya Hasta. Nihče rue ve, kaj se je zgodilo med njima, toda drugo jutro so našli sira Geoffreya z 'bodalom v prsih, opata pa ni bilo nikjer. Ustno izročilo slika dogodek takole: Opat in siir Geoffrey sta sklenila, da ukradeta zlate posode. Opat naj bi izvršil tatvino in se za eno noč zatekel v Gorling. Zlato je nameraval pustiti siru Geoffreyu, ki bi naj ukrenil z njim vse nadaljnje, sam pa je hotel pobegniti v London ali kam drugam. Ko pa je napočil odločilni čas, je opat spoznal, da ne more zaupati svojemu razsipnemu drugu. Sprla sta se. opat je zabodel sira Geoffreya, potem pa je posode nekje skril ter utekel. Nikoli več niso slišali o njem.«
»Potemtakem so posode.. ■<
»Nekje na mojem posestvu, če je moja domneva pravilna.«
»Ali si že kaj iskal?«
»Po hiši, da. drugod na posestvu še ne. Zemljišče obsega preko tri tisoč akrov. Vsega tega ne moreš preiskati«
»No dobro, tvoja teorija se strinja s prvo kitico, toda kaj je z drugo? Kaj ima ptič pri tem opraviti?«
»Ptič,« je odvrnil Fleming z glasom, ki jie pričal o naraščajočem zanimanju, »ptič je v tej zadevi najbolj privlačna stvar. Povest o lopovskem služabniku in zakopanem zakladu je stara kakor gore, toda čim naletimo na ptiča, je čisto drugačna.«
Umolknil je, posrebal kavo in nadaljeval:
»Upoštevati morata, da sem to zadevo raziskoval zelo temeljito. Proučil sem celo vrsto starih listin in nabral ustnih izročil od številnih starih domačinov. Ne bom vaju dolgočasil s podrobnim opisom svojih raziskovanj — navedel bom na kratko le izsledke. Ustno izročilo pravi: neki ptič, očividno rz rodu vranov, zakraka proti koncu leta trikrat. Lastnika ali zakupnika Goriing-halla zadene velika nesreča, ako cerkev v teku naslednjih dvanajstih mesecev ne sprejme svoje lastnine. V to verujejo domačimi prav trdno.«
»Toda kaj je smisel vsega?« je vzkliknil Rhodes.
»Vaščani si razlagajo stvar takole: ptič je opatov duh, ki skuša posode povrniti. odpraviti kletev in si olajšati kazen.«
»Ali je ptiča že kdo videl?« sem vprašal.
»Mnogi izjavljajo, da so ga videli; to je v taki majhni vasi naravno. Sicer т>а je tu nekaj bolj verodostojnih prič. Tako n. pr. zagotavlja Starkey, da ga je videl. Starkey je ali imeniten lažnik ali pa neustrašen mož. Tretjo noč, ko je za-čul krakanje, je stopil na teraso ter streljal nanj s puško.
»Ali ga je zadel?«
»Ne. Čudno pa je, da ga je zgrešil, saj slovi kot izvrsten strelec. Najbrž je nekoliko trepetal, tega pa ga nisem hotel obdolžiti. Ko se je ptič pojavil prvič pred oknom njegove spalnice — tako izjavlja Starkey — je imel silen občutek odvratnosti ali studa. In ta občutek se je pri naslednjih dveh prilikah še poja-čfl.«
»IFMaJ pa se pojavlja îa neprijetna
stvar?« sem vprašal.
»Trikrat na leto: devetega decembra, na obletnico dne, ko je opat izginil, potem enajstega in trinajstega. Zakaj prihaja tudi ta dva dneva, ne vem.«
»Devetega decembra?«
»Da. to je bilo predsinočnjim.«
»Za boga!« sva vzkliknila Rhodes to jaz hkratu. »Ali si ga videl?«
Fleming je zamišljeno stresel pepel s cigare.
»V z-adevah take vrste,« je dejal, »ne more biti človek s svojimi izjavami nikdar dovolj previden. Prelahko postane histeričen ali celo dramatičen. V resnici sem videl žival, ki je nalikovala krokarju. Ali je to bil tisti pošastni ptič — če vzamemo, da vobče obstoja — tega ne morem reči. Ptič te vrste je pač za-plahutal proti mojemu oknu ter zakra-kal.«
»In ti?«
»Odprl sem okno ter segel po njem. Seveda ga nisem dobil.«
»Zakaj pa nisi streljal?«
»Nisem imel puške s seboj. Odkrito povedano, nisem takrat verjel v Star-îoeyevo povest. Toda te napake ne zagrešim v drugič.«
»Ha, ha!« se je nasmejal Rhodes, vendar je njegov smeh bil nekoliko prisiljen. »Če bi kdo verjel v te stare povesti o kletvah in čarovništvu, tedaj bi ti moral imeti srebrno kroglo, da zade-neiš začaranega ptiča.«
V odgovor je Fleming segel v žep ter položil na mizo nekoliko svetlih šiber.
»Kaj — saj menda ne«--sem za-
jecljal.
»Da, da,« je odvrnil resno, »mnenja sem, da ne smem v tej zadevi prezreti nobenega sredstva. To so res srebrne šibre, nekaj vzorcev od tistih, s katerimi sem si pustil včeraj napolniti nekaj patron. Lahko me smatrata za blaznega, če že hočeta. Toda jaz gledam na zadevo s tega stališča: ako obstoja vobče nekaj čarovništvu podobnega, potem ima tudi stara misel o srebrni krogli svojo veljavo; ako je ptič — in k temu mnenju nagibam — 'morda samo vrana ali krokar izredne velikosti, ki leta slučajno krog hiše, potem ga bo srebrna šiibra prav tako ubila kakor svinčena.«
»Sveta nebesa, človek!« ga je prekinil Rhodes. »Saj živimo v dvajsetem veku!«
»To je res,« se je nasmehnil Flemmg. »o moji očitni nesodobnosti se ne bomo prepirali. Razložiti vama hooem še snmo svoj bojni načrt. Ni potrebno, da prebdi-
ia ћкВ vidva vso noč. laz Som sfra2B
pri odprtem oknu. čim se po.avi naš prijatelj, ustrelim nanj. Vajini s pa.'niči sta tik moje in strel bo vaju prebudil. Ako slišita pok, skočita s postelje m pri-tecita k meni.«
»Mislim,« je dejal Rhodes, »da bi bflo dobro, če bi tudi jaz imel puško v sobi za slučaj, da poseti ptič mene.«.
»Pa jaz,« sem pristavil.
»Poskrbel bom za to. Ali želita nekaj mojih posebnih patron ali--«
»Vrag jih vzemi!« je planil Rhodes, »'če govoriš tako, se mi zdi, da živim v najtemnejšem veku. Daj mi dobro običajno patrono in popolnoma bom zadovoljen z njo.«
»Jaz prav tako,« sem se mu pridružil. Fleming se je ob njegovem hipnem rajz-burjenju nekoliko nasmehnil, očividno pa ga je umel. Dejal je samo, da bo iznol-nil najino željo, in potem iie napeljal govor na druge zadeve. Skoraj nato smo se preselili v biljardnico ter legli o pravem času k počitku. Kljub razburljivi povesti, ki jo je pripovedoval F'eming. sem hitro trdno zaspal.
(Konec prihodnjič)
шммиттч«чшч»»ччч<и»чч>«
NAPREDEK
Razglednica ei je priborila v sodobni družbi ugledno mesto. Sedaj pa bo njena vloga še večja. Postala je fonografska. V Londonu izdelujejo razglednice, vsebujoče v obliki pofirnežane kožice, ki ne poveča njene debeline, majhen disk 9 cm v premeru. Ta disk deneš na fonogTaf in za slišiš takoj prav čedno godbo. Za sedaj podajajo le serije glasbenih komadov. A pomislite, kako bo zanimivo, ko bodo individualni enimki omogočili taki lepenki, da ti bo na glas povedala novico, z istim glasom, e kakršnim jo bo na«
PRAZGODOVINSKI RUDNIK.
Na gričevju Dunajskega lesa blizu vasice Mauer na jugozapadu Dunaja so nedavno zasiledili prehistorïtëno raajdiSiče kremenca. Kamen, ki ga tam dobivajo, nalikuje na videz roženini in geologi trdijo, da je edinstven v Evropi. Profesor Bayer, vodja pri-rodoslovnega muzeja na Dunaju, sedaj javlja, da je s številnimi ostanki dognal obstanek prazgodovinskega mesta v zvezi s kreeilniškim rudnikom, in sicer iz kameoite dobe. Neoliteko pleme, ki je izrabljalo ta rudnik — očividno precej vekov — je imelo dolkaj napredno tehniko. Iz kremena eo delali orodje in posodje. Rudnik se je dokaj umno izkoriščal in po uspešni trgovini s kremenom — izvoz v tujino — je Mauer postal središče prazgodovinske omike. Najdenim okostjem je prof. Bayer prisodil okoli 5 mi« lijonov let.
= Papež v
Na Cvetno -nedeljo 1615 se je vršila ▼ Rimu pirav posebna svečanost, ki je sicer obstojala samo v porušenjoi neke-®a zidu, vendar .pa je pomerfila nov ko-
JO —
Lateranu =
bilo zadostt vam«' prirejati ceremonije v rnovem deta, se à© vršila služba božja v stari, napol razdirapamj cerkvi. Končno so pregradi! novi in stari del cerkve.
Lateranska palača
rak rfamstoe cerfkve ma poti do svetovne
sile. Ko so, porušili zadnji dej" stare bazi-toke apostolskih prvakov — da bi piri-d»4>ili prostor za novo Petrovo oerkev — se je spretnem^ prvi ded-v hodnik, ki
ie bdi — ——	' ■ "
Kdor je pred 1605 vstopi v bazilik» s Petrovega trga, je moral najprej po častitljivem dvoru, preden je. stopil v ostanke stare dolge ladje, ki 'je b®a pravcati mavzolej papežev. Proti zapa-
oitar.
Papež moli v lateranski baziliki
je bila cerkev pregrajena z sladkim zidom. Treba je bilo iti skozi mala vrata v ziždu in naenkrat je staû človek sredi sijajne, majestetične in visoke nove cerkve. Ko so pričeli graditi novo dolgo ladjo (od 1605 do 1615), so pustili pregrajo. Šele potem, ko je bilo pired njo in za njo vse gotovo, so jo na Cvetno nedeljo porušili. Verniki, ki so prišli v cerkev, so nepričakovano stali v novi sijajno opremljeni cerkvi Nova cerkev je obsegala vso površino stare bazilike ter je nad tri stoletja popolnoma zadoščala zahtevam duhovnega svetovnega gcspodstva.
* :« m
zgodovinarjev §de od tega trerarPka naprej.
m 'M m
Veîi'k skok v javnost in prvi nastop krščanske umetnosti v svetovni zgodovini je v zvezi s spreobrnitvijo cesarja Konstantina, toi je bil siceir krščen šele na smrtni postelji, ki pa je daj kristjanom že mnogo prej popolno svobodo. Rimska cerkev mu je dolžna zahvalo za zgraditev obeli natjvažneših bazilik, vatikanske in lateransfce, in za pokloniitev lateransfce palače, starega sedeža že v Taoitovih analih in v Pefcronijeviih satirah omenjene patriciijske nodibtoe, ki je postal takio uradni sedež rimskih šfeo-
Svečana razsvetljava cerkve sv. Petra
fov. V palači je b0a zgrajena mogočna bazilika, iki je bila prvotno posvečena OdrešenSku samemu, pozneje pa njegovemu predhodniku Janezu Krstniku. 2e od nekdaj je veljala kot prva in najod-Mčnejša cerkev Rima in vsega krščanstva. Še danes je vklesano na njenem wroeelju: Omnium Ecclesiarum MATER et Caput. (Vseh cerkva mati in glava). V njeni bližfni je stala v srednjem veku rimska volkulja, poleg nje pa je sedel na konju plemeniti cesar Mark Avre-iij.. ki so ga v 16. stoletju prenesli na Kapitol. Srednjeveški Rimljani so sma-
Kdor hoče razumet!!, zakaj sî je papež izbral Lateran za cilj svojega prvega izhoda z lastnega vatikanskega državnega ozemlja, se mora razgtedati z zgodovinskega kraja v nekdanjem cirkusu cesarja Nerona (ki se imenuje Apud Sanctum Petru,m) po celem večnem mestu. Najprej si je ustvaril krščanski Rim podzemna bivališča in tajen jezik s slikami za vse ono, česar ni mogel javno izgovoriti. Izven katakomb se pojavijo krščanske slike in predvsem tudi mozaiki šele v času Konstantina. Kronika papežev zamore vzbuditi zanimanje
Irai ta Wp ta spomenik cesarta Konstantina. Prvo poročilo, da je stara pa-trioiljska hiša Lateranov služila krščanskim namenom, izvira iz 1. 313., ko je Zboroval v njej prvi rimsiki konci L
V pozmietSih časih je biil Lateramvedno sedesž škofovske in knežje oblasti rimskih papežev. Lateranska cerkev je praVa -rimska kiartiedrala, čije posest pode® škofu šele popolno dostojanstvo. Naziv »papež« so imeli rimski škofje že v 5. stoletju. Od 8. stoletij a naprej so podpisovali tudi svoje bule s tem nazivom, kateremu so pričenši z Gregorjem Velikim dodali še naziv »hlapec, hlapcev božjih.« Poteg tega se pojavijo fondi mazivii »namestnik božji«, »namest-niik Kristusov« in že zgodaj tudi staro-pogianski »Pontifex Maximus«, naziv, s katerim so se odlikovali nekoč vrhovni •svečeniki rimske državne vere in od Cezarja naprej rimski cesarji.
Posest lateranske škofijske cerkve je bila cenkvemopravma nujnost Papeško poset Laterana imenuje Moronijev »Di-zSonario Eodlesiastico« — »ceremioniijo, s katero prevzamejo papeži v posest srvojo 'lateransiko prabaziliko ikot katedralo svoje rimske škofije.« Pravi pomen posesti je v tem, da Lateran mi samo irimska katedrala, (temveč škofijski sedež, s katerim je po nauku rimske oerkve v zvezi pravica duhovnega svetovnega gcspodstva.
Trije akffi določajo pričetek novega pontifikata: izvolitev, kronanje in prevzem lataranske posesti, kaitero so po-snematM celo v času babilonske spžnosti papežev v Avignonu. Ta svečani tretji akt, ki se je vršil običajno- 'popoldne na prvo nedeljo po fcromannu, se je polagoma zelo razvili. »Liber POntificaiis« ga označuje še za neprisiljen izraz ljudskega navdušenja. V 12. stoletju pa je poseben ceremonija! spremenili ta akt v urejeno svečanost, ki se je z maSmi spremembami ohranila vse do Pija IX. Poznejši papeži, ki niso več zapustit Vatikana, seveda niso mogli praznovati te svečanosti.
Papeži so se ob marsikateri priliki pokazali ljudstvu, toda nobena prilika ni mogla biti tako svečana kakor prevzem lateranske posesti. 2e velika razdalja med Vatikanom in Lateranom je nudila sijajno priložnost za fantastično bogait nastop Med grmenjem topov z Angelskega gradu je korakala procesija čez Angelski most mimo rimskega sodnega trga. zavila v osrčje Rima in se vila po
rtešteffi ozkffi n®cah", doiWer se nf prikazala v ravni črti sedanjega Corsa Vittono, s katerim so v osemdesetih letih prodrli stari del mesta. Najprej je prišla procesija v četrt Banchi, kjer so prebivali v renesančni dobi največji bogataši Italije. Kmalu potem je mogel novi papež videti Pasquinov kip, antični tor-so, na kafenem so bili skozi stoletja v okrilju teme nalepljeni zasramovaM oglasi, ki se niso ozirali niti na papeža.
Prva točka za odipočitek papeževe procesije je biJa na Kapitolu, kjer je senator, vrhovni načelnik mestne uprave, izkazal čast novemu papežu kot gospodarju države. Onstran Kapitola je prišel papež na kraj, kjer se je spuščala pot procesije strmo v nižino, v kateri stojii Kolosej. k Titovemu slavoloku. Tu so ga morali od 1. 1644. dalje pozdrav» ti Judje, ki so prebivali v Rimu. Prej so se moralii postaviti pri Angelskem gradu, kjer so bili izpostavljeni javnemu zasmehovanju. Celo papež sam ni bil prijazen z njimi. Sprejel je od njàh židovske postave, nato pa je izjavil rabincu, da je norost čakati na Odrešenika, čigar toliki in toliki (po številu) naslednik stoji pred njim.
Sicer pa je moral papež računat! z raznimi neprijetnimi običaji in tradicijami. Ljudstvo je vsatoikrat po izvolitvi novega papeža izropalo stanovamije, kjer je prej bival kot kardinal. Ljudstvo si je prisvojita tudi konja ali osla ali no-silnioe, ki se je je posluževal papež med procesijo. Včasi je papež, da se izogne roparski sceni, stopil z osla že pol mi-lie pred Lateranom in šel peš darje. Ogromne množice niso ovirali z zaprtjem dohodov, za kar ni bfto niti dovolj policije, temveč so jo držali v šahu z razsipanjem nalašč v ta namen kovanih srebrnih novcev. To je na množice veliko bolj vplivalo nego sijaj papeževega nastopa.
Svečanost v Lateran-u je le razširjen sprejem posesti katerekoli cerkve po novem župniku. Pri vstopu papeža v preddvorje, kjer so bili nekoč zbrani tuji diploniatje in rimski pfomiči, so pretrgali pred njim verigo, ki je zapirala dohod in mu izročili ključe od bazilike in lateranske palače. Nato so nesli papeža pred glavni altar, kjer se je izvršil pravi
akt prevzema cerkve.
* * *■
Sedanji paipež ni vzel Laterana v posest s srednjeveškim pompom minulih stoletij, temveč z jubilejno proslavo
\
svojega svečeništva. Ako nî Hotel ali mogel obnoviti starega sijaja, je vzrok tudi v tem, da -papež ni več državni gospodar Rima — kajti poleg njega je še drug suveren, prvič po razpadu zapad-noranskega cesarstva Pri vsem pa je
morda tudi dobro дааипежЈе za bodočnost, kajti odpoved nepotrebnemu .pompai ni samo v duhu našega časa, ampak tudi jasno, čeprav tiho priznanje položaja, ki ga je ustvarila liaiteira/nska pogodba.
V deželi
vzhajajočega solnca
Ni dežele na svetu, iki bi očrtov a] a toliko romantike in .poezije kakor Japonska. Povzdig Japoncev v kulturnem življenju jiiih ni prav nič odtujil njih narodnim šegam in običajem. Ostanki stare kulture so se ohranili do današnjega dne deloma .zaradi vere, deloma iz tradicije. Celo evropski Japonec je .podvržen vražam in se zvesto drži ritualnega postopka, preden prime za delo. Isto stori tudi poitem, ko je delo končal. Baš tli ostanki stare japonske kulture obdajajo Japonca z dihom romantike. Nam Evropcem manjka prilagodljivosti, da bi popolnoma doumeli psih o izvenevropsikih ljudstev. Japonska in mjeni hokus-pokusi so nam uganka, ki Lie ne bomo nikoli razrešili do kraja. In sicer uganka, spričo katere nas obletavajo najrazličnejše predstave. Te stvari skušamo doumeti s čustvom, z razumom pa jih ne moremo zapopasti.
Kakor nobeino ljudstvo v Evropi je Japonec gostoljuben in rad odpre svo-§e duri tujcu. Doma pogosti povabljenca kakor more. In človek, ki pride v japonsko hišo, zatrdno sklene, da bo gostoljubnost izkoristil do skrajnosti — samo zategadelj, da bi kaj več izvedel o deželi in ljudeh. A Japonec je zvit ter mollči o sebi in svoji domovini. Gosta sprejme z veliko polivalo, poje mu naravnost himne, ki veljajo evropskemu napredku in njegovemu ffenijalnemu duhu. Tudi mu glasno stiska roko ter in a ta način izpričuje, kako zelo spoštuje in ceni belo kožo njegovih rok, ki vellja na Japonskem za nekaj odličnega. Evro-pec tje na ta način ukanjen baš za tisto, kar ga najbolj zanima: izključen je od tiste objektivnosti opazovanja, ki mu je bilo namen in s vrha, ko je prestopil prag japonskega gostitelja.
V razigovoru z Evropoem je Japonec ljubezniv, da. naravnost podložen. Tako
se opazovalcu čedalje bolj izmikajo japonska tla. Kmalu spozna, da je prav •za prav on tisti, ki je potegnjen. In ne le prijaznost hišnega gospodarja, tudi vdanost poslov ustvarja v gostu tisto ozračje, ki se začne z navdušenjem in konča s simpatijo.
Tujec, ki stopi v japonsko hišo, se-zuje v predsobi čevlje in natakne sori-je, slamnate sandale. Hišni gospodar ga nato vljudno prosi, naj odloži težo svojega tele-sa na blazinah, s katerimi so podložene klopi. Okolu peči posede vsa družba čepe v krogu in japonski gostitelj ponudi najprej grenek čaj.
Zabava je zelo enolična in ne teče gladko, temveč se .zatika. Gostitelj pazi na to, da tujec čim manj izve o ujeim in Japonski. Na neposredna vprašanja ^odgovarja po ovinkih in zelo nedoločno. Japonec namreč ljubi nepomembno zabavo, ubijanje časa in govori o nevaž-mih in brezpomembnih stvareh, ki evropskega gosta utrudijo. Vsemu, kar pove, pa skuša dati čimbolj vodeno barvo, da na ta način zataji svojo osebnost. Nesan, mlajša služkinja, ki opravlja najnižja opravila v hiši, prinese po čadu na črnem lakiranem podnosu celo serijo svojevrstnih jedi v majhnih skodelicah, ki izgledajo zelo čudno in vabljivo. Ta mnogovrstnost jedi je nekakšen hors d'oevre, samo s to razliko, da so te jedi napravljene na japonski način. Na pladnju so ribe, pripravtljene na najrazličnejše načine, japonski raki, majokusnejša vrsta jasto.gov in itsukemomo, oparjeno sočivje, suho in sveže sadje. Vse to čaka v skodelicah, ki jih nenehoma podajajo v krogu. Kakor garniramo pri nas jedi samo zaradi optičnega učinka, delajo tu tudi Japonci. Stvar pa je pri njih ta, da garmirajo vse jedi z rižem. A medtem iko ori nas odrinemo dodatek h
kraju, vetja rrž na Japonskem za sveto jed im ga je treba použiti do zadnjega.
Namestu našega jedilnega pribora «(porabljajo Japonci palčice. Treba pa je že velikanske spretnosti, da se Evro-pec privadi 'temu načinu zavživamja jedi. In medtem, ko se uri v tej tehniki, občutno trpi razgovor. Tu poseže vmes
Japonke pri obedu
s pravo angelsko potrpežljivostjo oba-1 san, najstarejša služkinja v hiši. Vredna je res vsega občudovanja, ko ne-vtrudno pripoveduje o svoji domovini in imadih letih. Nepopisno je vztrajna in njena beseda .poživlja družbo. Pri tej priliki izve gost za mairsikakšno podrobnost iz življenja japoskega ljudstva. In kar gosta skoro osupne, je, da živita gospodar in posel v naravnost prija-
Moderna. japonska umetnost: »Japonska dekleta« (slika gdč. Ncmere)
teljsfcem razmerju. Služkinje ostanejo ponavadi do konca svojega življenja pri hiši.
Glavna jed ije riž, k njemu servirajo zopet ribe, posebnost obroka pa je jegulja, ki jo ponudijo na koncu. Potem pa nal-ijejo v skodelice čaja, da s-e posoda nekako umije in očisti, zakaj od riža se ne sme zavreči niti rižek.
Evropec se najboiij čudi japonski navadi, ki 'naj izpriča, da mu je jed posebno teknila. Začne se oblizovamje in mla-sikarije in čim glasnejše se razlaga, tembolj je dokaz gospodarju, da je povabljence res imenitno pogostil. Japonci so v mlaskanju nedosegljivi mojstri. Ko se gostje namlaskajo in obližejo, jih vodi gospodar v sosedni prostor. Japonska hiša je namreč tako urejena, da samo premakneš steno iz papirja, pa si tu ali onstran stene, v večji ali manjši sobi. Tukaj že čakajo gejše v krasnih kimo-nah. Odkod so prišle? Gostitelj jih je najel v čajarnah. Prišle so z instrumenti, posedle po preprogah in začele zabavati goste. Začne se godba.
Gejše niso, kakor cesto mislimo pri nas, dekleta veselja. Cesto se najdejo med njimi deklice visokega rodu in časti. To so dekleta, ki so jih starši kot mlade deklice prodali v čajarne, kjer so dobile poduk v glasbi in lepih umetno-
sffii. Medtem ko se ranega glasba, Japonec pozorno posluša govor muzike, pri tem pa kadi pipico, čije glavica je komaj tako . velika kakor konec človeškega prsta
medtem še vedno razlega godba, japonske melodije, iz katerih vre melanholija. neizpolnjena ljubezen in pričakovanje ter hrepenenje.
Gejše pri igri in plesu
Japonska je za nas uganka, rnetuH, ki leta od cveta na cvet in se nasrka iz vsake čašioe medu, pri'tem pa je zaman trud vsakogar, M ga je skušal ujeti — (Gleš tudi članek »Čajne ceremonije na Japonskem«, »2is«, 'knjiga V., str. 208.)
Japonska sprejemnica
Preden se gost poslovi, imu gostite® razkaže še svoj vrt, ki stoji poleg hiše. V njeni rasto pritlikava drevesa, tam so majhna jezerca, umetne rečice, majčkeni mostički, pisane loke, katerih se Japonci otroško veseli. Iz papirne hiše se
ÏWerft ЂоиШ
Neznanka
Zmračilo se je in začelo snežiti. Gospod de Loimibre ni vzpodbadal konja. Bilo mu je prav, da je žival stopala počasi. Vračal se je iz gozda, z vsakdanjega sprehoda, in ježa ga je bila okrepila in poživela.
Živel je samotno življenje samca v malieim gradu, kjer je prišel na svet pred sedem in štiridesetimi leti. Ne da bi kdaj posebno mislil na smrt, je vendar bil preverjen, da bo v tem gradu sklenil svoje življenje. Živel je srečno, dasi osamljeno. Med zvestimi služabniki se je počutil zadovoljnega. Od svojega imetja ni trosil nič. Ne zato, ker je bil skop, o ne! Prilika, da bi trosil denar, se mu še ni bila ponudila v življenju.
Gospod de Loimbre je bil plah mož, dasi je ta lastnost bila v očividni opreki s fizično zunanjostjo njegovega telesa, ki je bilo močno in jako. Ljubil je nad vse svoje njive, gozdove in je hodil na lov. Za Pariz se ni brigal. Celo svojih sosedov ni obiskoval. Počutil se je dobro samo v samoti in drugačnega življenja, kakor je bilo to, ki ga je bil živel, si vobče ni mogel misliti.
Pred njim so se odprla težka železna vrata parka. In tam daleč na dnu parka je zasijala luč v širokem traku. Razlivala se je skozi okno jedilnice, kjer je gospod de Loimibre običajno sedel pri mizi. Večerjal je zgodaj, po večerji je citai, toda ne dolgo. Navadno mu je že prej objela ude sladka utrujenost po ježi. Sedel je v udoben starinski stol, si prižigal pipo in se pogreznil v razmišljanje. K počitku je l©gal zgodaj, da je mogel vstajati zarana.
Ko mu je služabnik sezul škornje in se je preoblekel, je stopil v jedilnico s hrastovim pohištvom. V velikem kaminu Je že radostno prasketa1 ogenj. V pričakovanju tople večerje se je zavalil v starinski naslanjač poleg kamina. Po vsem životu se mu je razlivalo nekaj prijetnega in mehkega. Užival je v zavesti, da je zadovoljen iin srečen, miren in harmoničen kakor malokateri ljudje. Tako je sedel in čakal večerje, stari služabnik pa je medtem pogrinjal mizo. Nenadoma je pozvonil zvonec. Gospod de Loimbre je naglo dvignil glavo, psi pa so renče skočili pokonci.
»Pogledal bom, kaj je,« j® rekel stari sluga in odšel k vratom. Kmalu se je vrnil in povedal, da stoji pred vrati neki šofer, kateremu se je pripetila avtomobilska nezgoda.
»Seveda, nezgoda!« je zamrmral de Loimbre. »Avtomobilisti imajo neprestano nezgode.«
Bil je namreč Ijut nasprotnik avtomobilov, ker je ljubil konje, samo kon-nje. Zaradi njih je mrzil avtomobLe in avtomobiliste.
»Potniki se nimajo Vam zateči, milo-stivi gospod!« je nadaljeval služabnik. »Šofer računa, da mu bo mogoče popraviti defekt v dveh urah. Vzrok, da prosijo naše pomoči, pa je prav za prav neka dama, ki je med potniki. Ona vas prosi, da ji dovolite stopiti v hišo, da ne bo zmrzovala zunaj.«
.„Gospod de Loimbre je zapovedal psom pokorščino in odvrnil:
»Seveda, če je tako, naj izvoli vstopiti!«
Vepdar ga je na tihem jezilo, da ga tuja družba moti v njegovem .diličnem miru. Vest, da pride v njegovo stanovanje ženska, pa ga je še posebno vznemirila.
Kljub jezici, ki ga je popadala, je vendarle vljudno stopil do vrat in videl, kako prihaja po dolgem hodniku v kožuhovino oblečena dama. Na krznu so ležali sneženi kosmiči. Ko se je < zrla po sobi, je rekla s prijetnim glasom:
»Dober večer! Rešili ste mi življenje. Popolnoma sem ozebla v noge...«
Z vljudno prošnjo, naj oprosti početju, je sedla h kaminu in iztegnila nožice z Iakastimi čevlji proti ognju.
»Imeli smo smolo, da se je v stroju nekaj pokvarilo...« je začela čevrljati v toplem tonu. »Nadejala sem se, da bomo kje medpotoma izstopili in večerjali, toda napaka nam je pokvarila tudi to. Naš račun, da bomo ob desetih že doma v Parizu, se nam je docela pokvaril. In tam čakajo name! Ne morem vam dovolj izraziti svoje hvaležnosti, ker ste me tako ljubeznivo spre;eli pod streho. Verjemite mi. da mi je kar odleglo, ko sem ugledala luč.«
Govorila je hitro in brez zadrege, kakor bi se v tej hiši jpočutiila domačo.
»(Milosfrva, zelo sem srečen, da vam morem pomagati v tem položaju,« je dejal gospod de Loimbre. Bilo hi res strašno, če bi morali v snežnem mete-žoi čakati na popravilo sredi ceste. „.«
»Kako lepi so vaši psi!« ga je čez čas prekinila in pogladila eno izmed živali po glavi.
»Kaj ne, da so lepi? A tudi pametni so zelo!« je pripomnil gospod de Loimbre.
»Oprostite in dovolite... rada bi slekla kožuh... Tu je tako prijetno toplo...«
Odložila je kožuh in klobuk, iz volnene torbice pa je vzela ogledalo ter si začela popravljati lase. Lice si je na-pudrala. ustnice pa načrtala s črtalom.
Qospod de Loimbre jo je opazoval. Motreč neznanko, ga je navdalo svojevrstno razburjenje, ki se le včasi poloti človeka. Zdelo se mu je, da še ni videl takšne ženske. Odloživša kožuh, je stala pred njim v obleki iz zelenega baržu-na, ki se je tesno oprijemala njenih zalitih, vendar vitkih udov. Pri vsakem gibu je dobila njena postava poudarek popolnosti in elegance. Obraz so ji obrobljali temni lasje, oči so bile velike ;n svetle... plave ali zelene? Gospod de Loimbre ni mogel tega natančno povedati. Dovršeno našminkana se je morda videla mnogo mlajša, kakor je biia v resnici. Okoli nje se je širil omamni vonj dišave.
»■Kdo bi utegnila biti?« se je natihem spraševal de Loimibre. Radovednost ga je razbičala, da so mu gorela l,ca. Ponovno ga je prevzel val nenavadne opojnosti.
Okrenil se je in videl, da- jo w preveč ooividno motril. Zardel je gori do ušes.
»Ali bi mi lioteli izkazati čast, da sedete k mizi in večerjate z menoj?« je vprašal lepo neznanko z največjim spoštovanjem.
»Zelo drago mi bo, hvala!« ie odvrnila neznanka. »Naj bom odkrita in povem naravnost: že dolgo čakam na ta poziv, ker medlim od lakote. In še nekaj! Ne jezite se, če vas prosim kakšne-ka prigrizka še za mojega šoferja l.i-lienna.«
Govorila je .kakor bi bila doma. In njena lepota, njen čar, njena dr ižest in dišava, ki je puhtela od nje medtem ko je odpirala svoja vabljiva usta . vse to je delovalo na gospoda de Loimbrea tako močno, da ie čutil, како ga nekaj
tišS v grlu. Sedel fl je nasproti za veliko mizo, služabnik pa je pogrnil za dvoje oseb.
»■Bojim se, da vam moja skromna večerja ne bo dišala,« je pristavil z zmedenim glasom. Služabniku je bil naročil, naj prinese jagnjetino z obložki.
»Prevelike skrbi si delate zaradi mene« je dejala lepa nezn inkvi. Začela je jesti in je jedla z nepopisnim teKom, med jedjo pa povedala io in ono in gostitelja je vse zanimalo.
Ne da bi zinila besedice o sebi, je spretno uvijala Loimbrea in ga spraševala po tem in onem iz njegovega življenja. Predstavil se ji je in ji ie začel pripovedovati vsakojake stvari. Se nikoli ni govoril o sebi s kakšno žensko. Zdelo se je, kakor da ga je nrevze-lo nekaj, česar še ni čutil odkar živi. Ona, lepotica, neznanka ga je predru-gačila... V dobri uri ie postal iz čemernega samotarja zgovoren in veder človek.
Večerja se je bližala krajn. Neznanka si je natočila šilce 'ikerja, vzela iz etu-ija cigareto in si io prižgala, potem je ponudila zlato dozo še gosnodu de Loimbreu, ki se seveda ni upai prižgati dolge pipe.
Govorila je:
»Vi torej živite tukaj sami samcati sredi gozda? ... Mično in dražestno, zares imenitno! Ta starinska srha je res taka. da napravi človeka povsem drugačnega. Če bi živela tu, bi morala tudi jaz pozabiti na daljni, ljubljeni Pariz.. .«
Sanjaje je spremljala z očmi kolobarje dima, ki so se verižili v zraku. Gospod de Loimbre jo je motril, gleda1 je njene oči, njena usta, spremljal je njene kretnje, opazoval je mene prste, beli vrat, ki se je po labodje vzpenjal kvišku. In bolj in bolj so ga opajale te linije in zdelo se je, da ga prevzema eno samo čuvstvo. Bilo mu je, kakor da je šele sedaj zapépadel smisel svojega življenja...
»Šofer sporoča milostivi gospe, da je vozilo popravljeno,« je javil služabnik, stonivši skozi vrata.
Neznanka je vstala.
»Dovolite, da se vam zahvalim za gostoljubnost...«
Tudi gospod de Loimbre je vstal. Čutil je. kako mu kri izginia z lic.
»Tako ne smete oditi odtod...« ie drhtel njegov glas*
Neznanka je začudeno pogledala gostitelja.
»Res ne smete od, mene ... Izgubil bi nekaj dragocenega, če bi odšli tako nenadoma... Prosim vas, ostanite še malo, vsaj še malo...«
Gledala ga je, kako stoii pred njo visok in silen kakor огјак. Morda se ga je tudi bala. Vendar tega ni poKazala.
»Ostanite!« je me d'aï on. »Poglejte, vi ste. mi dali spoznati resnico... Povejte vsaj, kdo ste... V Pariz pojdem in vas poiščem... Kaj ne. da ste igralka? Kje nastopate, prosim?* Zamahnila je z roko in se poslovila: »Zbogom, zbogom! Tajinstvenost najinega srečanja samo stopnjuje doživljaj tega večera... Zbogom in še enkrat hvala!«
Ogrnila se je v kožuh in stekla k avtomobilu, ki se je takoj premaknil z mesta.
Gospod^ de Loimlbre je stal kakor ukopan. Žerjavica v kaminu je tlela. Zdaj pa zdaj se mu je vtrgal iz grla globok vzdihljaj. In z'oči vid no naslado je vdihaval dišavo, ki je z njo neznanka napolnila sobo.
Poklical je služabnika in mu naročil, naj pripravi vse potrebno, ker namerava naslednjega dne odpotovati v Pariz.
»Da ... našel jo bom... Moram jo najti... Tako lepa je, elegantna, tako vabljiva...«
Bilo mu je, kakor da je šele sedaj odkril žensko in moč ljubezni' z žarom mladeniča, ki zahteva od življenja svoj delež.
Nočno delo ===== — v Fordovih tvornicah
Ime Ford ima za ves svet nekakšen magičen zvok. Milijonom ljudi pomeni čarodeja, ki siplje avtomobile trumo-ma iz rokavov. Ford je prorok nove dobe, tiste, ko bodo imeli vsi mnogo denarja in malo dela.
Kako izgleda ta reč v resnici? Da bi to izvedel, sem prišel neko jutro na dvorišče tovarne Ford River Rouge, ki meji na eno nadstropno poslopje, kjer sprejemajo delavce. Navzlic rani uri — bilo je komaj ob 4. zjutraj — in začelo se je šele daniti, je čakalo tam že kakih 80 brezposelnih. V , dolgi vrsti so sedeli ali ležali vzdolž železne ograje. Nekateri so stpali, zaviti v plašče, kar na tleh. Drugi so pušili ali pa kakor v sanjah gledali predse. Le tu in tam je kdo rekel besedo. Sedel sem na svoj prostor in začel motriti sosede. Ogromni črnec, z mišicami težkega atlete, je spal in se mu ni niti sanjalo, kaj ga čaka. Tam na drugem koncu je bilo nekaj prav pustih tovarišev.
Dvorišče je bilo kakih sto metrov dolgo in prav toliko tudi široko ter obdano z železno mrežo. Vzdolž te mreže se je vila vrsta, ki je kmalu obkrožila ves prostor. Poleti in pri leipem vremenu ni to nič strašnega, a lani po-
zimi, ko je rabil Ford 30.000 novih delavcev, jih je čakalo na tisoče vsako noč v snegu in ostrem mraizu, samo da bi prišli na vrsto prvi.
Meni nasproti stoji dolga vrsta kok-sovih peči, v kateriih predelujejo premog iz Fordovih rudnikov v koks. Vsakih par minut se odpre ena izmed peči ia temnordeče žareča vsebina se vsuje v podstavljeni voziček, ki se odpelje taikoj z njo k prostoru za gašenje. Od tam vozijo koks avtomatično k plavžem. Voz se premika sem in tja m ko je peč odpravljena, že čaka drugi na svojo službo.
drugim sreSnicom, H 90 stali oa posebni strani in sem še slišal, kako je mož Pri oknu zavrnil velikana-črnca. Ta pa ni vzel stvari tragično, ampak se je zarezal, da je njegov smeh odmevaj še daleč sem s ceste.
Nas so medtem odpeljali т sprejemni urad. Napisali so moje ime brez posebne težave. Dali so vsakomur številko, majhno, koviinast znak, kakršnega morajo nositi vsi Fordovi nameščenci r tovarni na delu. Za tvoraico nisem pomenil odtlej nič drugega kot številko A 4510, tudi v primeru, da bi delal ari tvrdki več desetletij.
Henry Ford (zadnji na sliki) v družbi vaške šole v Dearbornu, ki jo je
(Končno, ob devetih zjutraj, se začne tudi pri nas gibanje. V ravini vrsti gremo skozi vhod, kjer vprašajo vsakogar: »Wliat's yours?« (Kakšen poklic?) »iRezkar,« sem odvrnil jaiz tja v en dan, čeprav sem samo nekaj ur stregel stroju za rezkanje. Ampak prevelika skromnost v zahtevkih te napravi v Ameriki samo sumljivega. Mož za okencpm je bežno pogledal name. »Kje ste bili zaposleni v zadnjem času?« je vprašal. Povedal sem ime velike newyorškc tvrdke. »Ali right,« sem dobil v odgovor. To je rešilma beseda za vsakogar, ki išče dela pri Fordu. Pridružil sem se
■
dveh nekdanjih sošolcev pri poseta obiskoval pred več nego 50 leti
Naložili so nas kakih dvajset aîi trideset v »bus« (avto), da nas razdele pb delavskih revirjih. Modrost te .metode je očitna, zakaj tovarna River Rouge je velika kakor mestece in samo za to. da jo prehodiš, rabiš najmanj pol ure.' Pri tako zvanem Motor-Buildingu so me izkrcali in izročili vodniku. Dvorana je nizka, pač pa pol kilometra dolga in več sto metrov široka. Šli smo po hodniku, dovoli š:rokem, da bi po njem lahko vozili Fordovi traktorji. Na naši desni in levi je bilo dobesedno, na tisoče strojev.
Slednjič, sem dosnel na cilj. Vodnik me je izročil bodočemu preddelavcu.
dolgemu AmerîSam. PoSaizaI je na "dva stroja ta zinil kratko: »Pridite v ponedeljek opolnoči«. Tableau! Torej nočno delo! To mi nič ne ugaja. Moj spremljevalec se je nasmehnil iin rekel: »Vsi, kar nas je tu, imamo nočno delo. Tvor: niča obratuje nepretrgoma pet (sedaj že šest) dni. Vrstijo se trije posadi, vsak dela osem ur. Nihče ne ljubi nočnega deila, zato se menjavamo vsakih štirinajst dni.« To je zvenelo že prijaznejše.
Porabi sem troje prostih dni, da sem se malo ozrl po Detroitu. V ponedeljek sem prišel na delo. Tvomica napravi ponoči poseben, neprijazen vtis tudi tedaj, če je postalo vse drugo človeku vsakdanje. Ob tej ne preveliki svetlobi je podoba kakor bi segali stroji v neskončnost, kakor bi živele transportne verige nad našimi glavami svoje lastno življenje. Nekateri oddelki uporabljajo zelenkastosinjkasto luč, tako zvano dnevno svetlobo. V tej razsvetljavi se zdijo ljudje kakor pošasti. In poleg vsega tega nikoli ne neha ropotanje, žvižganje in nabijanje tisočerih strojev.
Preddelavec mi pokaže moje delo. Na desni in levi stoje v dveh vrstah stroji, drug tesno poleg drugega. Med njimi je komaj prostora za dva moža. Stroji delujejo avtomatično in obstanejo sami od sebe, če so dovršili delo — vrsto nazobčanih koles iz jeklenih plošč. Delavci nimamo druge naloge kakor da vzamemo gotove komade iz strojev, položimo vanje nove plošče in zapremo pripravo, nakar začne stroj obratovati sam od sebe. Trije ali štirje služimo celemu tucatu strojev.
Tu bi rad opoizoril še na neko napako. Vsi, ki opisujejo Forda, govore mnogo o delu s »tekočim trakom«, to se pravi o delu, med katerim se izgotov-Ijeni kos podaja delavcu iz rok v roke, da dovrši vsak na njem tisto, čemur je vešč. V času, ko stoji trak pred njim na miru, ima izvršiti to, za kar je najet in plačan. Na ta način je nemogoče, da bi kakšen kos izginil. Ampak na ta način dela pri Fordu samo omejeno število oseb, znabiti 15 odst. Ford je pač ta »princip« iznašel, ga izpopolnil in ga prepustil strojni industriji.
Delam in odgovarjam na vprašanja tovarišev: Odkod si prišel, kako dolgo si že v Ameriki, kje stanuješ? itd. V Fordovih tvornicah so ljudje z vseh vetrov, Japonci in Kitajci, Španci in Irci, Indijci in južni Američani. Nekoč sem
naletel v îvorncî tudi na pristnega Pa-rižana. Le pristni Američan je redkost v Fordovem podjetju. Narodnosti se prenašajo med seboj prav dobro in poučno je opazovati, kako v Ameriki hitro izginejo razlike med tistimi Evropci, ki bi se na evropskem kontinentu med seboj nelahko prenašali.
Delo, ki samo ob sebi ni težko, mi ne gre lahko od rok, ker nisem še vajen tega, za kar sem najet. Zato pa mi rade volje pomaga sosed.
Četrt na štiri. Vsak pusti delo tam, kjer je, in teče, kolikor more. k srednjemu izhodu. Odmor za zajtrkovanje. Samo četrt ure — za zamudo torej ni časa! (V nasprotju z drugimi podjetji, kjer sem delal, se pri Fordu tudi ta čas računa v delo). Na hodniku so se razvrstile medtem cele kuhinje. Dobiš lahko kavo, mleko, obložene kruhke ali cele zavitke z zajtrkom. Vsak kupi to, kar mu najbolj diši. Potem si poišče prostorček, sede na vrečo ali zaboj in začne srkati tekočino in gruditi kruh. Malokdaj se oglasi med zajtrkovanjem beseda. Le tu in tam slišiš moža. ki kol-ne svoj »iprekleti nočni posad«. Zlasti za poročene je to delo neprijetno. Podnevi namreč jedva morejo spati.
Nazaj na delo! Počasi minevajo ure. Prvi medli trak jutra, ki posije skozi okna, navda vse z radostjo.
Preden sem si bil mislil, je bil posad pri kraju. Osem ur je zopet izginilo v večnošt. Čaka pa me še novo presenečenje. V tvornici River Rouge je zaposlenih kakih 75.000 ljudi. Pri menjavi vsakega posada se jih izloči 25.000. Toliko jih mora iz tvornice ven in od zunaj v tvornioo. Kakor veletok planejo na dva mosta, ki vodita čez cesto k tirom cestne železnice. Tisti, ki imajo svoja vozila, poiščejo avtomobile, ki so jih bili pustili na več hektarjev obsežnem prostoru. Ostanek naskoči vozove cestne železnice. Štiri linije vodijo tjakaj. Ampak nekaj sto korakov dalje morajo miniti viadukt, ki ima samo dva tira. Voz ni nikoli dovolj in kadar dospe kateri na mesto, ga množica naskoči. Vrgel sem se na prostor, ki sem si ga bil izbral že poprej, a staflo me ni malo truda, da sem obstal tam, kamor sem se bil posadil. Izrezala me je samo moja posebna »tehnika«.
Mineval je dan za dnevom. Polagoma sem se docela vživel v razmere. Strojem sem stregel bolj avtomatično. Roke so delale tako rekoč same od sebe. Gla-
ra Je Ma popolnoma prosta. Misli začenjajo v tem stanju potovati okrog. Nekateri sanjajo predse, drugi strme v praznino. Kaj imajo v misliih, bog ve? Večini pač roji po glavi zadnja girl, ki jo je videl ali naslednja revija, baseball od zadnje nedelje ali kaj »ličnega. Za vse to pa ni mogoče delati odgovornega tega načina dela. Res je sicer, da mora izučeni delavec biti vedno pozoren in da se mora osredotočiti na svoje delo. Nikoli pa nisem videl, da bi bil kateri imel od tega svoj posebni užitek. Pri dolgotrajnem, enoličnem nadaljevanju svojega dela sem zapadel v nekakšno transcendentno stanje, ki bi ga imenoval nekakšno buljenje možganov. Le z veliko težavo sem se vselej iztrgal iz tega položaja. A videl sem ljudi, ki so po petnajst, da dvajset let ponavljali ene in iste gibe in kretnje. Delali so dobesedno kakor v hipnotičnem stanju in so se pri tem počutili čisto dobro.
Nekega dne me je sosed opozoril, da delajo ljudje na drugi strani hodnika kakor mrtve podgane. Svetoval jim je, naj se vsaj ne spotikajo ob lastnih nogah. Odgovorili so mu, da jih mi samo opazujemo. Ta izziv smo seveda morali sprejeti. Takšne stvari se v Ameriki večkrat dogajajo, primeri se celo, da jih organizira podjetje samo. In tedaj napne vsak svoje moči in stori kolikor je v njegovi moči. Roke letijo, nihče niti ne dvigne glave. Delo gre vedno hitreje od rok. Pot lije v potokih, a nihče nima časa, da bi si obrisal čelo. Misli se zmedejo in nihče ne pride do tega, da bi jih »domislil« do kraja. Vedno iz-nova mi prihaja na um: »Saj bi vendar morali...« Ali nikoli ne vem, kakšen bi moral biti zaključek. Iz sosednega oddelka pokuka proti nam glava, nekaj mukne in se zopet skrije. Spotakneš se ob nekom, zakolneš in nadaljuješ delo. Dovršene plošče se naložijo v dve vrsti, zdaj smo spredaj mi, zdaj zopet oni. Trudnost, vročina, vse to nič ne zaleže, gre samo za to, da se delo ne ustavi, da gre naprej, samo naprej... Občutek časa popolnoma izgine in človeku se zdi, da ne bi bil mogel v tem Času storiti nič drugega nego to, kar je storil.
V zmoti bi pa bil tisti, ki meni, da takšne tekme zvišajo delavnost Nasprotno: reakcija postane tako moSna, da smo tisti dan napravili za celih 10 odst. manj kakor običajno.
Najnevarnejša strupena kača
Kdor si je izmislili kačo za podobo satana, je pri tisti priliki najhrže mislil na »kraljevsko kobro«, ki je najstrupe-nejša v kraljestvu kač.
Kobre se dele na več vrst. Ena je bolj strupena od druge, a kraljevska kobra prekaša vse Ta kača je pametnejša od drugih in kadar useka, brizgne v rano več strupa, kakor je pri drugih kačah v navadi.
V Indiji bi kobri lahko rekli tudi »smrt«, ker umre tamkaj letno 20.000 ljudi za njenim pikom. Vzlic temu pa navezujejo domačini nanjo strašno praznovernost, namestu, da bi jo z vsemi močmi preganjali in pobijali. Mnogi domačini celo krmijo te ostudne živali.
Človek si težko predstavlja kaj strašne jšega od razjarjene kobre. Njene divje plamteče oči, nabreknjeni vrat, ostro sikanje, ki se sliši včasi 75 čevljev daleč, živo se bleščeče barve njene kože, vse to mora navdati človeka z brezumnim strahom. In res nalikujejo nekatere risbe na kobrini glavi mrtvaški lobanji.
Med vsemi kačami je kobro najtežje ukrotiti. Njena divjost se celo po dolgoletnem ujetništvu prav nič ne zmanjša. K sreči njena strupena zoba nista posebno dolga, a kar zgrabita, ne spustita iz! ep a. Po prvem ugrizu pošast še nekajkrat zahlasta, da se zobje globlje zaderejo, obenem pa vsakikrat brizgne v rano kapljico smrtonosnega strupa. Kobrin struip takoj uniči živčni sistem žrtve in smrt nastopi v 5 minutah, najkasneje pa v 24 urah, kjer je pač rana in kakor je globoka.
Kraljevska kobra ima majhno glavico v primeri s trupom. Koža je olivno zelene barve, na hrbtu pa se podolgem vleče temnozeleina proga. Ta kača je gotovo najinteligentnejša v vsej družini kobr. Za hrano ji večinoma služijo druge kače; živi v Indiji, na južnem Kitajskem in na Malajskem otočju.
(Glej članek inž. F. Lupše >Moji doživljaji s kobro«, »Žis.c, knjiga IV. str. 504.)
Z amursko železnico = ===== v Vladivostok
Zaradi rusko kitajskega spora je pre-kosibirska železnica ob rusko mandžur-ski meji že od srede julija zaprta. Kdor potuje na Kitajsko, ne more naravnost
v njen severni del, ampak je primoran sesti na železnico in se peljati v velikem ovinku v Vladivostok. Tam se lahko vkrca na pamik in pride čez Korejo v GenSan, ali pa se petje čez Japonstco na Korejo in nastopi tam vožnjo z vlakom v Mandžurijo. Ta ovinek stane dosti časa, a prinaša tudi koristi. Potnik se vozi ne le skozi nove pokrajine, ampak se nauči oceniti tudi politične napetosti in to, kar sledi iz njih v Mandžuriji, na vzhodu Rusije.
Amursko železnico so i. 1903. zgradili Rusi. Vodili so jih pri tem ožin na Vladivostok. Kitajska vzhodna železnica se jim zaradi posebnega položaja ni zdela povsem varna in zgradili so zvezo, ki z njo lahko sami razpolagajo. Pri Korym-skaji (vzhodno Čite) se razcepi glavni tir transsibirske železnice in se drži poslej smeri Amurja in Usurija proti Vladi-vostoku. Ta del proge je doig kakih 5000 kilometrov. Ves dan vozi železnica skozi gorovje in šumo. Pokrajina je popolnoma neobljudena. Samo tu in tam uzreš čuvajnico — edino sled človeka v teh odljudenih krajih. Tudi na postajah ni
sledu o človeških naselbinah. Nikier ni kmetic, ki bi ti, kakor je na sibirskih kolodvorih v navadi, ponujale kureiino, jajca, kruh, maslo in druge prigrizke. Gozd se vleče brez konca in kraja. In med gozdovi so velika močvirja, katerim se mora železnica včasi ogniti v velikem loku. Tako je morala izgledati Nemčija za Tacitovih časov. In vendar: prišel bo čas, ko se bo vse to spremenilo v plodno zemljo, ko se bodo tod raztezale rodovitne pokrajine in bodo vse tod bodra mesta in vasice.
Ko mine gorovje, pridrdra vlak na široke ravnice rek, ki hite proti Amurju. Pri Habarovsku mora čez reko Hajlung-kiang (Reko črnega zmaja). Potem zavije na jug in teče vzdolž Usurija naravnost proti Vladivostoku, najjužnejšemu mestu »Združenih ruskih socijalistič-nih republik«. Tukaj popotnik zavrže svoje obžalovanje, da mora po takšnem ovinku na Kitajsko. Razsvetli ga spoznanje, da je tu prav za prav že na kitajskih tleh, oziroma na ozemlju, kjer se meša rusko, kitajsko, korejsko in japonsko prebivalstvo in kjer nastajajo baš zaradi tega napetosti in zmešnjave, vredne vse pozornosti, ki prehaja že naravnost med probleme Tihega oceana tega zglednega »morja odločitev...«
Kako stoje politično m glede ljudstev stvari v Vladivostoku in njegovem zaledju? Znano je, da se je Rusom posrečilo ob istem času, ko je mandžurska vlada izgnala Francoze in Angleže po tajpmških upornikih, pridobiti Usuri. Kraji so prešli 1. 1860. v rusko posest. Za Ruse je moral biti pravcati užitek, ko so jeli po Mi krajih najprej tipati, potem pa raziskavati. Slednjič so odkrili krasno pristanišče« in so začeli zidati Vladivostok. Postavili so trdnjavo. S tem so izvršili velikanski program, zakaj že samo njeno ime pomeni: Obvladaj Vzhod! Ta luka. hkrati edino rusko pristanišče, ki ne zamrzne oozimi. ie sila važna in ni treba varno nikoli prodirati z ledolomtlci. To je edino izhodišče Sibirije. ki stoii tudi oo orometu na prvem mestu med vsemi ruskimi Inkarni. Toda pod caristično vlado nedvomno zelo
važna postojanka je v zadnjih letih že izgubila nekoliko na svoji veljavi. Japoncem se ni posrečilo, da bi v svetovni vojni in potem, ko je Rusijo razorala revolucija, zasedli Vladivostok pod pretvezo varnosti in sigurnosti ondotnih svojih državljanov. To jim je prav tako izpod letel o kakor poizkus, da bi dobili v kremplje vso Vzhodno Sibirijo. Rdeča zastava se zooet vije nad Vladivosto-kom. Toda baš pod zaščito te rdeče zastave se razvija proces, ki postaja silno opasen ruskim sovjetom. To je korejsko naseljevanje. Korejci tvorijo v Vladivo-stoku in zaledju kakšno tretjino prebivalstva. Naseljujejo se kot kmetici in napredujejo sijajno kot izvrstni vtnarji. Seveda se danes pridružujejo komunističnim organizacijam, kar jim samo ko-
nego Ruse. Zakaj Korejci so se začeli v teh krajih naseljevati šele v novejšem času, medtem ko so billi Kitajci že pred stoletji tukaj. Prišli so sem na isti način kakor na Sundske otoke, na Stra-its Settlements itd., torej ne kot kolonisti, ampak kot trgovčiči, podjetniki, posredovalci. Ozemlje Usuri ie bogato na neobičajnih produktih, ki se zlasti na Kitajskem drago plačujejo. Tu rase in uspeva rastlina šen-šen, kateri pripisujejo čudotvorno zdravilno moč: tu so dalje gobe, pridobiva se neke posebne vrste usnje, školjke, kože in rogovje pantrijskega jelena. Privlačna je poleg tega trgovina s soboljevino. Ponekod se bavijo Kitajci tudi s pridobivanjem zlata. Kitajci pa zaslužijo posebno pozornost tudi zaradi nekakšne vrste sa-
Kitajci bt
risti. Vprašanje, v koliko so prepričani komunisti, ostane pri tem seveda odprto. S tem, da so člani komunistične stranke, dosežejo povsod samoupravo in druge pravice priključenih skupin. Tukaj žive znatno lažje in bolje nego doma, kjer žive samo od dnine. Japonska pa natihonia podpira to gibanje in izseljevanje in pošilja Korejce tako v ruske kakor kitajske kraje. Izven dvoma je, da mora. če bo proces dozorel v tej smeri, enkrat priti do vprašanja, kdo ima največ pravic v deželi? Še več pravic kot Japonci pa bi ob času takega razmotrivanja imeli Kitajci, ki jih ločijo od Korejcev še večja nasprotstva
pred Rusi
mouprave, ki so jo uživali že izza najstarejših časov. Še zidaj so tu čisto ločene stare kitajske naselbine.
V novo nastalem Vladivostoku so Kitajci kmalu dosegli izredno pozicijo. Za carizma jih je bilo v mestu kakih 50.000, danes pa je njih število padlo in jih je samo še kakih 30.000. Ker pa ima Vladivostok 107.000 prebivalcev, tvorijo Kitajci s Korejci (20.000 duš) približno polovico prebivalstva. Ne smemo namreč prezreti dejstva, da živi v Vladivostoku kakih 2000 drugih inozemcev, v pretežni meri Japoncev. Šele ostala polovica prebivalstva ie ruska.

Nazadovanje Kitajcev v Vladivostoku je posledica sovjetske politike, ki je ukinila zasebno trgovino, uničila privatno pobudo in silno otežkočila živ-ljenske razmere prejšnjim trgovcem. Kitajski način življenja, zlasti v inozemstvu, pa je v silni opreki s komunizmom in njegovimi načeli. Tako na primer izhaja v Vladivostoku en sam kitajski listič, v katerem odmevajo komunistična gesla. In še ta se malo čita in še manj uvažuje. Tudi odstotek komunističnih strankarjev med Kitajci je silno nizek. Lepe kitajske trgovine so danes izginile. Sovjetska vlada je prodajo podržavila in Kitajci, ki so prej obvladovali visoke pozicije, so se morali zadovoljiti z nižjimi položaji. Postali so obrtniki, čevljarji, krojači, fotografi, brivci, čolnarji, nosači in podobno. Seveda so tudi tukaj možje na svojem mestu in skušajo izpodriniti Ruse, kolikor se le ti umikajo.
Posebna krivica se je godila imovi-tim Kitajcem v Vladivostoku spričo rusko kitajskega spora. Oblast je vrgla v ječo nad 400 imovitih ljudi. Ostale je vzel v zaščito nemški konzul v Vladivostoku.
Kitajce pa izpodjeda tudi velikanska draginja, od nosno nemožnost. da bi ne-
|l>nfflllllllllRIIII||U||||||||||||||||||
Ali vodi pretirana omika narode v pogubo?
Na to vprašanje tednika Dimanche-Illustré se je smelo odgovoriti kvečjemu s 30 vrsta-mi A. Cauvin je to storil takole: Bossuet, Montesquieu, Volney so nam pokazali veličino, razpad in razsulo bivših prosvet: Tebe, Memfis, Babilon. Atene, Rim so izmenoma nosili plamenico in jo izpustili na tla Po prvotnem sijaju sta Indija in Kitajska opešali. Je li torej padec neizbežna posledica dviga? ... Ne!... Isti pojavi nastajajo le v . istih okolnoetih: usoda, ki je obsojala stare civilizacije, ne tlači več sodobnega sveta Omika je neločljiva od znanosti: a nekdanje omike so bile omejene, ker je bila njih veda že v svojem načelu omejena V zvezdoznanstvu ie bilo njih nebo omejeno z nebesnim svodom; njih matematika je vsebovala zgolj aritmetiko in geometrijo; njih filozofija se je neumorno sukala v taistem metafizičnem krogu; zatvorili so si bili dohod v eksperimentalne vede. ko so pobožanstvili naravne sile, podvržene na ta način muhavostim višje volje, ne pa zakonom. Do-ločivši mejnike antičnemu svetu, je slednjič Herlcul izrekel besedo njegovega pro-
organizirani dobili sredstva, ki so potrebna ne le za življenje, ampak za pro-speih vobče. Kdor se ne postavi v vrsto, ne dobi ničesar. Pod temi razmerami se tudi Kitajci vklanjajo in romajo nazaj tja, odkoder so prišli njih predniki. Ko je pisec teh vrstic stopil na mali japonski parnik, da se odpelje v Gensan, se je na njem trlo kitajskega življa, ki se je trumoma vračal v domovino.
Navzlic temu smo lahko uverjeni. da pomeni to izseljevanje kitajskega elementa odtod samo začasen umik. V Kitajcih namreč živi prepričanje, da je Arnur naravna meja med Rusijo in Kitajsko, zaradi česar ima Kitajska pravico, zahtevati ozemlje Usure zase. Ta zahteva sicer še na izrečena, postala pa bo aktualna, čim bodo notranje prilike na Kitajskem konsolidirane. Prišel bo čas, ko bodo trčili drug v drugega ruski, kitajski, japonski in korejski interesi — in pridružili se jim bodo še Američani. Takrat bo samo od sebe vzmiklo vprašanje: »Čigav je Vzhod?« In nihče ne ve, če se bo ta problem reševal s silo ali na kakšen drug način, ki noče imeti s silo nič skupnega.
padanja: Nec plus ultra. Dalje ne grel Omika nalikuje zrakoplovcu: dvigati se mora, napredovati; ako se ustavi, pade... Kolumb, Magellan sta podrla Herkulove stebre. Kopernik, Galilei sta razdrobila 7 nebeških krogov in nam pokazala neskončni prostor. Stari empirizem je Bacon nadomestil z eksperimentalno znanostjo. Naposled je Descartes stri tesni kalup, ki je dušil človeško misel ter jej otvoril brezmejno torišče. Zato nas sleherni korak naprej več ne približuje n opreš topni m mejam, temveč širi naš obzor. Zadoščale so samo nekatere nove sile. da se je prekucnil stari svet. So pa še droge, neštete, či-jih neskončni valovi nas ovijajo, a da tega niti ne slutimo — vir, v katerem bode človeška znanost mogla zajemati na veko-vekovne veke, ne da bi ga izpraznila. Narodi, obsojeni na propadanje, torej niso tisti, ki brxio tirali prosveto čim dalje, pač pa zaostalci, mahedravci, strahopetci, ki bodo vpili: »Ne hodimo naprej!«
Umetniška priloga
Današnji številki je priložena umeU niška slika »Zima na Savi« po fotosxa» fiji Frana Krašovca,
.....
Univ. prof. 'dr. med. "Â. FroehlicH
= Bolni želodec =
Zdrav požiralnik se giblje navadno v smeri od požiralnika proti črevu, razdraženi iti bolni želodec pa utegne zgi-bati svojo vsebino tudi v nasprotni smeri proti ustom: takrat govorimo o bljuvanju. Bljuvanje je neprostovoljen pojav, ker del mišic, potrebnih za akt bljuvanja, ni podvržen učinku volje. Mnogo je ljudi, M mislijo, da lahko bljuvajo po mali volji, pri njiih je akt bljuvanja le v toliko odvisen od volje, ker utegnejo predstave studa, gnusa, strahu, ki jih je &ioer res moči zbuditi z voljo, tudi pri čisto zdravih ljudeh povzročiti slabost iui naposled tudi bljuvanje.
Akt bljuvanja ima svoj izvoir iz nekega določenega mesta v podaljšanem mozgu, ki leži med možgani in pravim hrbteničnim mozgom in se imenuje centrom za bljuvanje; dražljaj pride po šopih živcev do prizadetih organov, trebušnih mišic, prepone, želodca, požiralnika. Pri duševno im živčno manj fino čutečih ljudeh pa navedeni občutki (stud. gnus, strah) ne zadoščajo. Ce hočejo z dir a vi povprečni ljudje bljuvati, je treba za to že hujših dražljajev, kakor na primer vtakni te v prsta v usta ali raznih bljuval, kakor recimo bakrenega vitrfjola (žveplenokislega bakra), ki ga pogoltneš, ali aporniorfina, ki ga vbrizgajo pod kožo. Posebno radi bljuvajo otooei; pri njih kakor tudfi pri nervoznih ženskah bljuvanje nii tolikega pomena. S strupi ali pokvarjeno hrano razdražena, s prekomernim uživanjem hrane ali pijače razširjeni želodec prav tako kakor tudi bolni želodec je kaj 'lahko pripravftti do izpraznitve od zgoraj, od-nosno nastane ta akt izpraznitve sam od sebe. V teh primerih je bljuvanje zelo zelo učinkovita samioohrana pred nevarnostjo-, ki preti želodcu; po strupenih snoveh vseh vrst, t>o kislinah in lugih, po pokvarjeni hrani in preobilnem uživanju razdraženi organ se sam osvobodi bolezen povzročujočih snovi in se ianebi nadležnih vsiljivcev navzgor in navzdol, s čimer prepreči njch nastop v črevo, kar bi bilo dosti bolj nevarno.
Občutilni živci, ki teko po sluznid1, ki obdaja želodec, se razdiražiijo z vsakovrstnimi kemičnSmi dražljaji; zato spada bljuvanje med najbolj pogoste simptome pri zastrupljanjih. če je otrov prišel
v telo skozi usta, na primer pri zastrup-ljenju z alkoholom, zlasti pri ljudeh, M ga niso vajeni, dalje pri zastrupljenjih z lepo rastlino ne gnojem, pri zaužitju majhnih količin bakrenih in oinikovih soli. Dalje povzroče hudo bljuvanje bencin, petrolej, arzenik in fosfor, strupena zlatica, bradavičnik in še mnogo drugih vnetje povzročujoče snovi vsebujočlih rastlin, ki pridejo v želodec.
Večina ljudi, ki trpe na želiodcu, tožitjo o občutku pritiska ali prepolnostt v okolici želodca;'a le malo bofaikov, ki se zatečejo k zdravniku, se pritožuje nad resničnimi bolečinami v okolici želodca, ki so jo občutili le malo — kake pol ure — potem, ko so zaužili hrano, pa tudi neodvisno od nje. Popisovanje želodčne bolečine, naj bo že pekoča ali glodajoča, v krčih ali v sunkih stiskajoča, dalje navedbe o porastu bolečine po zaužiti jedli, bodisi trdni ali tekoči — vse to so izkušenemu zdravniku važne okolnosti, po katerih lahko presodi značaj bolezni
Pri zdravniški presoji želodčnih bolezni igra važno vlogo preiskava želodčnega soika. Ker izloči zdravi prazni želodec kvečjemu zelo neznatne količine prebavnega soka, a sta količina in sestava želodčnega soka za razumevanje želodčne bolezni zelo velike važnosti, dado osebi, ki se hoče preiskati, za po-skušrujo použlti nekaj jedli, in sicer za zajtrk 300 gramov lahkega ruskega čaja brez sladkorja in 50 gramov belega kruha, to je nekaj več kakor zemlja, za obed krožnik mesne kaše in 150 do 200 gramov beeifsteiaka s 150 gramov krompirjeve kaše, a za večerjo 100 gramov belega kruha s surovim maslom, 80 gramov šunke in dve čaši čaja z mlekom in sladkorjem. Po poskusnem zaj-tricu izpraznijo želodec s talko zvano želodčno trobo čez tri četrt ure, po 'poskusnem kosilu čez štiri ure, po poskusni večerji v jutranjih urah naslednjega due
Želodčnia iroba je kak roetar dolga mehika kavčulkasta cev s prerezom nekaj več kakor pol centimetra. Spodn$ del cevi je treba skrbno otopi'ti; ta konec vfokine zdravnik sedečemu bolniku čez jezik na zadnjo steno žrela. Na zdravnikov ukaz bolnik nato naredi kakor da bi sfco požri1: cev zdrkne za ša-boltam v gornji del potžiraitailka m exkji
potem kiair sama tod sebe v želodec. Nato zdravnik ukaže pacrijentu, naj napne trebušne mišice in bolnik 'iztisne pod uffirakom .poskusnega zajtrka, obeda ali večerje izločen prebavni sok, ki mu utegne biti primešamo še kaj neprebavljenih ostankov jedi V taiko dobljenem želodčnem soku dožene zdravnik količino kisline, beljakovine prebavlijajočega pepsina m vsekako tudi siroščnega fermenta, M zasairi mleko. Dalje preiišae z mikroskopom tudi ostanike jedi in bakterije ter morebitno primes krvi. Ce najde v .praznem želodcu večje količine soka. je to znamenje, da nekaj v želodcu oi v redu.
Roentgeniziranje želodca po njegovi velikosti in obliki po svoji važnosti skoraj ne zaostaja za preiskavo s poskusno jedjo in, če drugega ne, vsaj bistveno dopolnjuje druge preiskovalne metode, zlasti pri delj trajajočih in resnejših želodčnih obolenjih. V ta namen napolnijo želodec z docela nastrupemmi m ne-raztopîjivàrm kemičnimi spojinami kovin barija ali bizmuta z vodo ali zdrobovo kašo. Te kovinaste spojine se roentgen-skim žarkom mnogo bolj upirajo kakor mehki in trdni telesni organi ter tekočine in pihni; Medtem ko se tako zva-ni roentgemski zaslon od prosto nanj padajočih roentgenskih žarkov svetlo zasveti v zelenii barvi, ostanejo tisti deti
NOVA PISAVA
Naša pisava je fonetska, to je glasove izraža z dogovorjenimi znaki. Kitajska je povsem drugačna: ideografeka. Določne predmete riše z bistvenimi potezami, n. pr. drevo z dleblom, vejami in koreninami. Pojmovne ideje se očrtujejo s svojimi sestavinami ali domiselnimi podobami. Pojem števila sestavlja slika drevesnih poganjkov in ženskih nakitov: neštetih in vedno spremenljivih. Ta znamenja izreka vsak narod, sleherni posameznik, kakor hoče. Trije vršiči, ki predstavljajo pojem »gora«, se izgovarjajo na severu San, v Samgaju zirt, na Japonskem jama, itd. Tu imamo pač nekakšno »vesoljno pisavo«, o kateri razglablja G. Soulie de Moraimt, strokovnjak v kitajskih zadevah:
»Že s tega vidika se morajo duhovi, na-obraženi po kitajski prosvoti. razlikovati od evropskih. Kako bi se mogla Evropa okoristiti s tem zgledom? Prisvojiti si kitajsko pisavo ne bi bila lahka rešitev, tudi če bi znake vsakdo govoril po svoji materinščini. Kaj pa ko bi opustili svoje staro-dedne pismenke ter ustvarili zlogovnioo iz malone stenografskih znakov, ki bi proizvajali vse zvoke človeških govocic? Iz to-
zaslona, kamor padejo Žarki, ki morajo Skozi snovi, s katerimi smo preje napolnili želodec, popolnoma temni. Tako dobljena temna, malone črna ploskev odgovarja — pod pogojem, da je bil želodec enakomerno napolnjen — natanko njegovim obrisom.
Roemtgeroziranje želodca se mora izvesti neposredno potem, ko je pacijent popil — kolikor moči toplo ! — preti omenjeno količino; roentgenizacija dû na zaslonu ne samo obliko iin velikost želodca, nego tudi potek gibanj želodca, ki služijo premešanju želodčnih snovi Sin njih odpravi naprej proti črevesju. Čez nekaj uir je želodec dobro še enkrat roentgeniziiraii, da se dožene, koliko senco povziročujoče tekočine je želodec že zapustilo in koliko bi je utegnilo biti že v črevu. Dalje je tudi dobro opažati delovanje .požiralnika, želodca in začetka črevesa: bolnik mora v ta namen pogoltniti bariijevo sol.
Naposled je moči že neposredno opazovati notranjost želodca; v to svrho vtakne zdravnik v požiralnik instrument, ki je opremljen z električno pripravo za osvetlitev. V najnovejšem času se je celo posrečilo dobiti s prav majhnimi fotografičnimi aparati porabne slike notranjosti želodca, ki nemalo pomagajo pri presoji iin diagnozi želodčnih bolezni
ga sicer še ne bi nastal skupen jezik, a imeli bi že skupno pisavo, krajšo in določnejšo od sedanjih.« Zamislek je izviren, a pomenil bi nazadbvanje. Epigrafija nas uči, da so vse pisave pričenjale z ideogramom aLi podobopisjem, nadaljevale z vmesno obliko pisanega zloga, ki ga nasvetu je Sou-lié de Morant, ter končale z azbuko. Zlo-g op is je bi prineslo nekaj ugodnosti, še več pa zmedle. Slednjič omenimo še to: največji epšgrafisit, oče napisoznianetva. Renan. je trdil, da je abeceda največji, izum človeškega duha.
NAPREDEK AVIJAT1KE
Kdor je nejeveren Tomaž glede velike bodočnosti letalstva, naj premisli, kaj je o lokomotivah pisal francoski znanstveni list v decembru 1837: Brzina 80 do 100 km na uro pri hlaponih je v praksi nezmisel, kajti stroji bi se ob takih zahtevah prenaglo obrabili, pa tudi tovori bi morali biti neznatni. Vlak bi bil potakem bolj za-stran lepšega nego zaradi koristi. 32 kim na uro je že prav čedna hitrost in gotovo se bodo ljudje zadovoljili z njo... Darnes mnogi vlaki delajo 110 km na uro ia vo-BJ/O ogromne пдЈгЈа«У
Nepoznani ===== = Napoleonov „naslednik"
Betežen del mesta leži ob levem bregu Seine, med Francosko akademi« jo in Šmihelskim trgom. Njegove hi« še, sanjajoče o večstoletni preteklosti, odsevajo spodaj v reki. Prastara, za« nemarjena bivališča, ki pa živo spo« minjajo na Medicejce, na Šentjernej« sko noč, na Henrika IV. Kako naj bi pozabile strahote, saj se dviga prav nasproti cerkve St. Gcrmaina Aux« crois, čije zvonovi so dali v oni noči signal za iztrebljenje Hugenotov. Še darnes so isti zvonovi. Toda njih zvo« ki so danes drugačni. Stare hiše pa dobro poznajo glasove in se stre« sajo...
Temne, nezdrave so te hiše. Le ti« paje se more priti do ozkih stopnic. V pritličju skoraj vsake teh hiš je ■»knjigarna«: zbirališče prahu in dra« gocenosti. V eni teh »knjigarn« se je vzgojcval tudi Anatole France. Tu je ona »Cité des Livres«, odkoder je mogel njegov intuitivni duh gledati tako daleč v čase.
Danes vlada v tem delu mesta zi« darsko kladivo. Novi Pariz podira tu vse, kakor da bi se sramoval velikih prednikov. Na oglu Rue de Revers, kjer so razdiralni podjetniki posebno pridno na delu, stoji še nedotaknjena toda neizogibni smrti zapisana šest« nadstropna trhla hiša. Stati bi mo« gla nepoškodovana še najmanj eno stoletje, toda pariška občina ne veru« je v trdnost njen'h temeljev, čeprav bi zaslužilo to poslopje zaradi ene sa« me sobe boljšo usodo. Ta sobica je zgoraj v petem nadstropju ...
V to sobo se je leta 1775. priselil čudon najemnik. Mlad fant, skoraj še otrok. Bled in slaboten, star komaj šestnajst let. Slabo oblečen in zelo ubog. Hišni oskrbnik bi mu pač ne bil oddal mcblovane sobe, da ni imel mladenič na sebi poročnikove unifor« me, da ni govoril tako zapovedovalno in predvsem, če ne bi bil plačal najem« nine za tri mesece vnaprej.
Skoraj dve leti je bival mladi vo« jak tu gori. Nihče ga ni posečal. Pri« jateljev ni imel razen antikvarja v pritličju, ki mu je redno izposojeval knjige in trgovca v Rue de Revers, ki
mu je . dajal na up sveče, da je mogel citati izposojene knjige. V okolici so marsikaj šepetali o mladem, suhem poročniku s svetlimi očmi, čigar soba je bila razsvetljena vse noči do jutra« nje zarje. Ko je zapustil sobo, je bilo njegovo ime — Napoleon Buonaparte — le malokomu znano. Knjigotržcu in trgovcu, ki sta zapisala njegovo ime v svoje knjige in tako prehitela zgodo« vinarje. Njegovo ime je bilo seveda med dolžniki...
Napoleon III. je dal na čast svoje« mu predniku vzidati na hišo marmor« nato ploščo, ki pa je bila v času ko» mune odstranjena in shranjena v kle» ti, dokler je ni nedavno hišni gospo« dar podaril muzeju Carnavalet, kajti 500 let stara hiša mora končnoveljav» no izginiti.
Obiskal sem sedanjega prebivalca nekdanje Napoleonove sobe. Menil sem, da je tudi ta mlad topniški po» ročnik. Tako sem si domišljal. Toda ne, prav nič romantike! Najemnik in nedvomno zadnji prebivalec te sobe se imenuje Pierre Laplancque. Prav dobro ve, da je nekoč stanoval tu sam Napoleon. »Gotovo ni plačeval to« likšne najemnine!« je vzdihnil. Iz ve« like pietete do prednikov ima v sobi dva starinska stola. V kotu majhno železno posteljo. Skromno, siromaš« no, preprosto, kakor jo je imel Napo« leon. Pierre Laplancque nima mamelu« kov. Straži ga črn, flandrijski ovčjak. Sicer pa ni Laplancque v ničemer sli« čen svojemu velikemu »predniku«. Rok ne drži na hrbtu. Tudi znameni« tega kodra na čelu nisem videl, kajti njegovi lasje so krajši od kratkih. Iskreno povedano: Gospod Laplane« que je brezupno plešast. Po poklicu je uradnik zemljiške knjige. Torej ven« dar nekaj sličnosti z Napoleonom, ki je tudi imel mnogo opravka z iz» premembami lastninske pravice. Z razliko — da so pod njim cela kralje* stva zamenjavala svoje lastnike. Iz» premembe, ki jih je vknjižil z mečem v največjo zemljiško knjigo, y svetov» no zgodovino.
У letiK svetovne vojne se je gospod Laplancque priboril do poročnika, to« rej točno do čina, v katerem se je pri» čela Napoleonova karijera v tej sobi. Kako dolgo bi morala.trajati svetov» na vojna, da bi gospod Laplancque napredoval do cesarjal Strašna mi» sel... Skoraj bi bil pozabil, da visi na steni Napoleonova slika nasproti predsedniku republike Doumergueu.
»Izvolite cigareto?« je vprašal go« spod Laplancque. Ker ne kadim, sem hvaležno odklonil. »Korporal!« je po» nudil. Nič naravne j šega, da ljubi pozni naslednik »Malega korporala« izmed vseh izdelkov francoske tobač» ne režije prav najslabšega...
»Ali ste oženjeni?« sem ga vprašal. — »Da, toda ločen.« In pripomnil je ironično: »Bodite brez skrbi. To se ni zgodilo iz dinastičnih vzrokov, da bi se poročil s kako avstrijsko nadvojvo» dinjo.« Laplancque je zabaven mož. To je dobro zanj. Do smrti bi mogel spati v Napoleonovi sobi, ne da bi ga pose» tila velika senca ter zmotila njegove misli in sanje. Veliki Korzičan je bdel tudi v sanjah in sanjal tudi v bdečem stanju. To je bila njegova posebnost. Laplancque pa je normalen človek. Povprecnež. Uradnik zemljiške knjige. Kadar spi, pač spi. In kadar bdi, ved» no dremlje.
Zadnjega naslednika zgodovinskega najemnika sobe v hiši ob Rue de Revers se ni treba bati. Nikdar ne bo vznemi» ril Evrope. In nikoli ne bo resen. Nik» dar ne bodo kazali hiše, kjer je stano* val. Pa tudi v prognanstvu ne bo umrl. Ostal bo miren državljan, ki ne priza* dene zla niti muhi in prav zato zaslu« ži, da ga hvalimo in postavljamo za vzgled učencem. Kajti brez legij njemu enakih ne bi obstojalo na svetu nič, nobena hiša in nobena uprava, noben parlament in noben časopis, in tudi ne svetovno čud« Napoleon. — André.
NEVIDNI ZAŠČITNIKI
Al. Maseeron je nedavno izdal knjigo Aux saints d' autrefois pour les hommes d' au-jourd' hui, kjer na humorističen način priporoča sodobne ljudi nekdanjim svetnikom ▼ varstvo. Kakor veste, brani Miklavž déco, Cita dekle itd. Pa tudi za moderne potrebe je prikrojil funkcije pokojnih božjih ugod-nikov. Ivo naj pazi na nesebičnost uradni-žtva, Kozmi^n naj daje zdravnikom skromno dobrotljivost, Krištof brani pešce pred avtomobili. Franc Šaleški je bil, kakor ste čitali, ondan proglašen za varuha katoliških časnikarjev. Ôudno je, da Masseron Šteje tudi desnega razbojnika med blažene. Anton Padovanski pomaga najti izgubljene predmete. Ali pa tudi neizgubljene, kakor poje slovenska popevka o dveh tatovih: Svet' Anton de Padova, pomagaj, da kaj ukradeva? Figaro pa je 9. septembra proglasil Padovanca za predhodnika brezžične telegrafije in rekordmana brzine. Neki njegov životopis namreč pripoveduje, da ee je pogoetoma pojavil na zelo oddaljenih krajih. ne da bi se premaknil s svojega bivališča. Zvedevši, da mu je oče obdolžen uboja, se je dal po angelu prenesti v Lisabono, kjer je od smrti obudil umorjenca, ki je potem izjavil, da ga ni umoril Antonov oče. Naslednjo noč pa se je vrnil ]» isti poti v Padovo. Torej kakor nalašč za pokrovitelja dobi, ko valovi prenašajo naše misli in beeede skozi oblake in ko ljudje z veliko naglico pole tavajo skozi zrak.
»ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni peodsfi
samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knaflj^va td. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 krom. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 » pol dm>
larja na leto.
Urejuj» Božidar Borko. — kdaj« x* konzorcij Adolf Ribnika*. — Z« :iMm>dM tfekaow <L <U kot tiifciMi^i ftm» Jc*«dML — Vei т
Foto Frari KraSovec
Zima na Savi
Priloga „Življenju in svetu"
Delniška tiskarna, d d. v Ljubljl