„DOM  IN SVET5' 1890, štev. 6.
181
sina in ga osrčeval, češ, da trdna volja premaga vse težave. In Jožek je moral hoditi še vedno v šolo in včasih je bridko jokal od doma pa do mesta, ker mu ni šlo vse tako gladko izpod rok, kakor si je želel. Toda učil se je vedno, kolikor je mogel, in dovršil je tri razrede. Glavni učitelj mu je bil p. Gotthard Spende.
V četrtem razredu pa mu učenje popolno omrzi in koncem leta prinese kljuko domov. Oče mu pove, da ga je hotel dati v srednje šole, a sedaj se poj de rokodelstva učit. Jožek to zasli-šavši prosi jokajoč, naj ga pusti še eno leto v šoli, in vse bode popravil. Oče mu usliši iskreno prošnjo; učil ga je sedaj p. Gavdijoz Lomberger.
Sedel je naš Ogrinec v šolski klopi poleg Jakoba Alešovca. »Seznanila sva se že prve dni«, piše Alešovec sam, »toda prijatelja sva bila še le, ko se je
pokazalo, da nama z nemščino enako slabo gre.« Da ne bi žalila učitelja, iz-kušala sta govoriti le nemški, a žalibog, nista znala. Krenila sta nekdaj po šoli po daljši poti proti domu in po dolgem posvetovanju sklenila govoriti poslej vsaj toliko, kolikor jima dopušča dosedanja nemška modrost, in kolikor zna njih »mušteršilar« poleg deske. Popri-jela sta se jezika »tajč pohrusten — krajneriš poesen«, in njih imen ni bilo poslej več videti na zatožnem lesu.1! (Dalje.) x) Sledi naj vzgled tega divnega jezika: »In die — du našribal die aufgabo?« — ,,Der in die nicht!« — »Tu mi tvojo posoden, da jaz prepisen.« — »In die bos pater reken, če dein in mein gleich sein?« — »Ich anders popre-pisen.«    —   »Du   niks   kennen aus   die  buch.«
—  »Aber že poviden, besser pokennen.« — »Ich dich zapisennacegelcen, tu kranjski pošprechen!«
—   »Niks, niks, ich niks kranjski, ich tajč pošprechen, ich dih pater verklogal, če ti mene zapisen!« itd.
Nekoliko o fotografiji.
(Priobčil A. Tramte.
Prelepa slika je zares, Se solčnim žarkom napojena! Očij je moč in čela kras, Miloba usten izvedena!
Duha moč divna, čudež nov! Zares podobe te natorne Ne mogel niti bi Apel Naslikati tako izborne.1)
Mnogo poučnega in zabavnega berila si dobil dosedaj, mili čitatelj, že v predalih tega lista, a danes ti ponuja nekaj novega, »modernega«, pa vendar tudi poučnega in zabavnega — nekaj črtic o fotografijski umetnosti.
Fotografija nam predočuje v slikah prirodo tako, kakoršna je, ker nam podaje dovršene podobe stvarij, razven barve in velikosti: kaj takega ne more noben popis, naj je še tako živ in natančen. Zdi se ti, da gledaš stvar samo,
x) Slavno vladajoči sv. oče,   papež Leon XIII.,   je podaril leta 1878 fotografu Gasthaniu v Manchestru nastopne verze, ki se glase izvirno:
ARS PHOTOGRAPHICA
Expressa soliš spiculo Nitens imago quam bene Frontis decus,   vim  luminum Refert et oris gratiam !
O mira virtus ingeni Novumque monstrum,   imaginem Naturae Apelles aemulus Non pulehriorem pingeret.