Zgodovina v naših šolah. I. L. (Dalje in konec.) V berilib so zgodovinske slike večinoma vravnane tako, da niso po svojej osebini v nikakoršni zvezi. Torej je učitelju težko, zlasti če ni dober zgodovinar, vse to v celoto vezati. A slike, katere se v berilih nahajajo, mora radi tega jemati, da jih učenci potem bero v šoli, doma, da se jih uče, bodisi s svojimi besedami ali z besedarai v knjigi pripovedovati, da si jih potem na takov način za življenje prisvoje in zapamtijo. Naj boljše slike so pač, kakor sem že omenil, take, katere so 1. zgodovinsko resnične, 2. ne težko umljive, 3. poučljive in morebiti tudi nekoliko smešne. Takih je seveda silno težko izbrati. Nekoliko se je sestavljavcem novih beril v tej zadevi posrečilo, a marsikaj bi bilo skoro treba dopolniti še ali z boljim nadomestiti. Zelo lehak je začetek tacih zgodovinskih obravnav, pri katerih se da pričeti s kako mikavno povestico ali historico o dotični zgodovinski osebi. Zato se n. pr. učitelji tako radi in dolgo bavijo pri Rudolfu Habsburškem ali cesarju Jožefu II., kajti lepih in mičnih histoiic ima učitelj o teh dveh zgodovinskih velikanih na izbiro. Take in enake povesti so lehko teraeljni uvod učitelju pri mnogih zgodovinskih slikah. S temi povestmi se je namreč učitelj učencera prikupil, vzbudil je njih pozornost za osebo, dogodbo ali narod, o katerih namerava še več navesti, tako da more potem svojo sliko tako dolgo nadaljevati, dokler otroški duh ne opeša, in dokler je dogodba u&encem le umljiva. Prej sem že omenjal, da se more zgodovinskemu uku na nerazdeljenih enorazrednicah odmeriti na leto le kacih 20 ur. Vsled tega pa učitelju ni mogoče več nego kacih 10—14 zgodovinskih slik v letu obdelati. Na enorazrednicah pa more učitelj sleherno leto druge slike si izbrati, ker ima skozi več let ene in iste otroke pred soboj; tako je torej tudi na takib šolah mogoče, da si učenci v teku kacih treh let vsaj nekoliko pravilno predstavljajo najvažnejše dogodbe na svetu. Še manj časa je zgodovinskeniu uku odmeijenega na razdeljenih enorazrednieah, kajti na teh ste za vse realije (beseda je majhna, a tvarina je obširna) odloeeni samo dve uri na teden. Od teh dveh ur ne more učitelj za zgodovino več nego '/4 ure porabiti. Tukaj mu je treba še bolje preudarjati, katere zgodovinske slike bode v tem pičlo odmerjenem času jemal, da ga ne bode tratil z malo pomenljivimi besedanii. Dobro bi bilo navajati take zgodovinske slike. Toda s tem ne bi bilo ustreženo niti poedinim šolam, niti poedinim slovenskim pokrajinara; kajti učno napredovanje pri zgodovini naj bo isto, kakor pri zemljepisu. Od kraja do okraja, od okraja do domače dežele, od te do Avstrije itd. Za to naj bi se pa zemljepis in zgodovina harmonično združevala. N. pr.: Kadar učitelj govori o šolskem poslopji, pove naj starost šolskega poslopja, starost šole v obče in posameznih razredov. Kadar opisuje domač kraj, pove naj tudi naj važnejše stvari iz njegove zgodovine. Seveda ako učitelj sam ničesar ne ve, tudi ničesa povedati ne more. Dolžnost učitelja pa je, da je v tem dobro izurjen. Marsikod imajo torej učitelji več ali manj obširne šolske in pomožne knjige in knjižnice za domovinoslovje, n. pr. za Štajerce je izdal dr. Hirsch priraerno ,,Heimatskunde", za Korošce že pred nekaterimi leti Quantschnigg, za Primorje je spisal prof. Rutar slovensko ,,Domovinoslovje", katero se morebiti že tiska v c. kr. zalogi v Beču. Kranjski učitelji nabirajo lehko zgodovinsko tvarino iz Dimitza in Valvazor-ja, ali želeti bi bilo, da bi kdo za učitelje, za učence, za šolarske knjižnice i. t. d. izdal drobno knjigo v slovenskem jeziku, katera ne bi dosta več obsegala, nego je učitelju v šoli pripovedovati treba. Lepo je začel slikati zgodovino kranjskih mest naš velezaslužni ,,Vrtec". V štajerskih šolah morejo z vspehom rabiti učitelji knjižico: ,,Pripovesti iz zgodovine Štajerske" (Krones-Lapajne), a za Primorje prinaša zgodovinske slike ,,Šola", ki je prej Goriško že dobro opisovala v zemljepisnem obziru. Kakor imamo pa opise naših dežel že, n. pr. tudi v moji knjižnici ,,Domovinoslovje", tako bi bilo želeti, da bi učitelji začeli spisovati opise posameznih šolskih ali politiških okrajev. Za dvo- in trirazredne šole se ne terja v predpisanih načrtih dosta več zgodovinske tvarine, nego v enorazrednicah, to menda radi tega ne, ker se je itak enorazrednicam že preveč predpisalo. Na čveterorazrednicah bi se v 4. razredu smelo rabiti že posebno knjigo za zgodovino. Na Nemškem imajo sim ter tje tako knjigo vpeljano, ali v obče zadostuje nemškim in tudi slovenskim šolam tvarina, katera je v berilih. Učitelj, kateri prebavi dobro zgodovinsko tvarino, ki je v 2. in 3. berilu, in kateri dodaja še tudi to, kar nimajo berila potrebnega iz domače in lokalne zgodovine, storil je gotovo svojo dolžnost.